Jezikove opomnje. (Dalje.) III. Druga neizogibna potreba k jezikovnemu zedinjenju je — popolnem enotna terminologija! 0 tej stvari piše g. S. tako-le: BNovega slovarja nam je treba . . . Kar je v zdanjej knjigi zastarelega ali morebiti celo napačnega, naj se iztrebi iz nje, česar pogrešamo v njej, naj se nadomesti in dopolni. In česa posebno pogrešamo v njej ? S kratka: določne terminologije (v širjem pomenu), ki nam podaje za vsak posamezen pojem samo eno besedo, ne pa več, da naj pisatelj izbira, katera mu najbolj ugaja. N. pr. za pojem Baufgabea (na nemščino se moramo naslaujati) v določnem pomenu naj ne stoji: naloga, nalog, zadača, ali Bog vedi še kaj, temveč samo: naloga, nalog*) i. t. d. naj se rabi za druge pojmove nnuance". To zahteva že sam pojem: terminologija . . . V tem (novem) slovarji naj išče slovenski pisatelj izraza, katerega potrebuje; kar tu najde, naj vzame brez preraisleka in brez termoglavosti; bodi si dobro ali slabo, za to ni on odgovoren". Torej: Zeitung = novine; Zeitschrift = časopis; Journal = časnik; Feuilleton = listek (npodlistek" raoramo vzeti za kak drug pojem, n. pr. nunter dem Strich", ali kaj takega; kajti vsak »feljton" ni npod črto", torej se tudi ne more dosledno imenovati npodlistek"); umsonst = zastonj (te besede se nekateri pisatelji po nepotrebnem ogibljejo!); vergebens = zaman; i. t. d. Kaj bi vzeli n. pr. za pojem nfremd(<? Neki odličen jezikoslovec uči: beseda »ljudski, a, o" more pomenjati samo rfremd". A za pojem ^fremd" treba nam, kakor drugod, samo ene besede, in ta ne more biti druga nego „tuj, a, e" (ne pišimo pa: ptuj). Ako torej hočemo besedo »ljudski, a, o" v knjižnem jeziku ohraniti, moremo jo rabiti edino v pomenu »Volks-, zum Volke gehorig". Torej: ljudska šola == Volksschule; narodna šola = Nationalschule! *) Auftrag. Pis. 3* Lepo smo si Slovenci v teku zadnjih desetletij olikali jezik ter očistili ga po nauku pesnikovem: »Jezik očistite peg, oiiilite gladko mu rujo. Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj!" Vender nara je še (po nekaterih tiskovinah) ostalo nekoliko okornih tujk; nekaj nemčizen se nam je pa vrinilo v novejšem času po slepem prelaganji nemških izrazov na slovenščino. Lepoglasje tirja, da tudi te madeže enkrat za vselej iztrebimo iz jezika — kjer se da namreč to brez posebne sile izvesti! V naslednjem podajam nekoliko takih tujk, ki sem jih večidel nabral iz g. L-ove ocene prof. Kl-ove nZg. sl. sl." (Lj. Zv. L), in katerih se bode gotovo vsak Slovenec prav lehko ogibal: — Zamorem, ich vermag, nam. — moretn. — Požarna straža ali bramba, Feuenvehr, nam. = gasilci; Feuerwehrverein = gasilno društvo. — Na prosto grem, in's freie, nam. = na plano, pod milo nebo; im Freien = na planem, pod milim nebom. — Mirodvor, Friedhof, nam. = pokopališče. — Kinč, kinčiti (ogerska tujka), nam. = kras, lišp; krasiti, lišpati. — Žegen (latinska) in gnada (nemška tujka). Ti besedi nahajate se skoraj v vsakej pobožnej knjigi, dasi imamo naraestu njiju dva lepa, slovenska, vsakerau kmetu umljiva izraza: blagoslov in milost. — Eden za drugim, nam. = drug za drugim. — Vse je bilo na nogah, nam. = po konci. — Od strani, von Seite, nam. = samo »strani"; torej: strani naroda. — Brez da bi, nam. — ne da bi. — Zastopiti, verstehen, nam. = razumeti. — Žveglja, Schwegelpfeife, nam. = piščal ali pero. — Znabiti, nam. — morebiti. In še nekatere druge. A kakor z ene strani v resnici grde in okorne tujke, tako mora zopet z druge strani vsak nepristransk domoljub, ki ima pred vsem občno narodno korist pred očrnf, odločno obsojevati vse preumetne novotarije, s katerimi se preveč in po nepotrebnem odmičeno od prave Ijudske govoiice. Nekateri Slovenci prestopili so v teiii oziru že zdavno dovoljeno naravno naejo. Pozabivši namreč, da je jezik živa stvar, katera se ne more in ne sme poljubno prenarejati, brusili in pilili so na njem tako dolgo, da so — naj mi nihče ne zameri, ako svoje mnenje naravnost povem — ustvarili neko umetno mešanico, ki se njim samitn gotovo vidi lepa, pravilno slovenska, a katere ne more po mojem prepričanji noben bolj priprost Slovenec več umeti; jaz sam mnoge besede le s težavo umejem. Marsikateri slovenski list bi bil gotovo bolj razširjen, ako bi ne bil pisan v takem umetnem, težko umljivem jeziku, kakeršen je zdaj v ,,modi". — A kar je najžalostneje, vse to umetno — predoktrinarno je je imenoval S. — jezikovno prenarejanje vrši se neprestano naprej. Brez vse potrebe vrivajo se nam nove, umetne besede in oblike. Vsako še tako lepo in nedolžno besedico nam nekateri ali spačijo, ali pa jo skušajo s kako novo skovano hrvatsko i. t. d. izpodriniti. Tako ^napredovanje" — naj se ga veself, kdor more! — vidi se nam nezdravo, škodljivo, da s časom naravnost pogubno za naš narod, — in zategadel ne morem še dalje molčati in mirno gledati, kaj vse se počenja z našim jezikom. Škodljiv zdi se mi pred vsem — pretirani purizem. Ali ni n. pr. srnešno, ako prijatelj obeta prijatelju, da ga bo npohodil" (obiskal)! Zakaj bi za pojem nbesuchenu ne ohranili obče umljive besedice »obiskati", za aBesuch" = Bobisk"?! — Ali: kdo more odobravati mnenje nekega slov. pisatelja, kateremu so oblike ^pihlja", nšumlja" i. t. d. »neizmerno smešae", ker so baje skovane po nemških »facheln", »rieseln" ...?! — Hvala ti nna" tvojera trudu, nam. — Bza" tvoj trud?! — Ako bomo vsak, količkaj suinljiv izraz zavrgli ter ga s kakim umetnim, nenavadnim nadomestili, dobili bomo umetno zcoes, katero bodo potem sami pisatelji brali, kajti ljudstvo jih ne bode več umelo! In ali nam je to res potrebno? Kako je nemščina vsa polna tujk, a zategadel vender še ostane ,,kulturen" jezik! — Tujke smeli bi po mojih mislih — kakor sem že prej omenil — zdaj trebiti samo še v takih slučajih, ako ne delamo sile umljivosti slov. jezika; no, ia v nobenem prej navedenih slučajev se to ne godi. Isto tako naopačno, nenaravno prisiljeno in škodljivo je, ako za pojme, za katere imamo že lepih, dobrih, lehko in obče umljivih izrazov, kujemo in v jezik vrivamo novih, navadnih, težko umljivih besed; in ako izmej besednih oblik dosledno rabimo najmenj navadne, najbolj umetne in najtežje umljive. Korunacija (kronanje), uspenje (vnebovzetje M. D.), dosadnost (dolg čas), nožice (škarje), izvestno (gotovo), baš (ravno), jedva (komaj), oprostiti, opraščati (odpustiti, odpuščati), svedok, osvedočiti, uvdriti (priča, prepričati), prisotea (navzoč), opasnost (nevarnost), ovočje (sadje), skriljak (klobuk), stoprav in stoprv (še le), kolajna (svetinja), prosjak (berač), žitje, žijem, žiti (življenje, živira, živeti); — nijsem, nesem (nisem), nij, nej, ne (ni), nijmam, ncraam (nimam), jeden, jedin, jednak, jedenkrat, jednoč, jednakopravnost (en, eden, edin, enak, enkrat, enakopravnost), živenje (življenje), stvoriti (storiti), hvosta (hosta), škola, školstvo (šola, šolstvo), vzpomlad (pomlad), Slomščak (Slomšek), modrak (modrijan), vzdehovati, pomneti (vzdihovati, pomniti), zahman (niti nzaraanu jim ne zadostuje), hčem, nebčem (čem, nečem), polhen (poln), starik (starec), škatulja (škatlja), obtorej (zatorej), detca (deca), čegaver (čegar), prijazniv (prijazen), hiža (hiša), dobrost (dobrota), hlinavstvo (hinavstvo), kde, kder, nikder (kje, kjer, nikjer), poznat (znan), trebe (treba), uže in vže (že), izvor, izvoren — nam mora biti v prvej vrsti merodajen živi slovenski jezik, ne pa staroslovenščina in hrvaščina! (izvir, izviren), nizdoln (navzdol), pouk, poučen, poučiti (poduk, podučen, podučiti) i. t. d. i. t. d. Ali je vse to res še pravi slovenski jezik? Za tako slovenščino Bse jaz nikakor" ne morem ogreti. Moje prepričanje je: vse te in podobne besede in oblike — naj si pridejo od koder in od kogar koli — so na vsak načiu preumetne, nekatere mej njimi sploh neslovenske, vse pa gotovo celo nepotrebne. *) (Dalje prih.) *) Nckateri se boje, da bi slovenski narod ne utonil v germanskem morji, ako no bomo vsakc besede, ki je nekoliko nemškej podobna, iz jezika iztrebili. Jaz pravim: ravno narobe! Bolj ko bo naš jezik umeten in nenaraven, tim laglje ga bode nemščina izpodrinila. nSretlnja pot, najlioljša pot"! Pis.