o mi mm MMl Leto I - Štev. 11 ČEDAD, 1. 15. junija 1974 Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini NAROČNINA: Letna 2000 lir. Za inozemstvo: 3000 lir. Odgovorni urednik: Izidor Predan Posamezna številka 100 lir Izhaja vsakih 15 dni Uredništvo in Uprava: Čedad - via IX Agosto, 8 - T. 71.386 Tisk. R. Liberale - Čedad Izdaja ZTT Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450. Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska, Trst 11-5374 CASELLA POSTALE CIVIDALE N. 92 Za SFRJ Tekoči račun pri Narodni banki v Ljubljani 50101-603-45361 «ADIT» DZS, Ljubljana, Gradišče 10/11 nad. telefon 22-207. POSTNI PREDAL ČEDAD ŠTEV. 92 KONFERENCA 0 SLOVENSKI MANJŠINI V GORICI V zadnji številki našega lista smo na kratko poročali, da je organizirala goriška pokrajinska uprava konferenco o slovenski manjšini v Italiji. Konferenca se je vršila v sejni dvorani pokrajinskega sveta ob prisotnosti številnih predstavnikov oblasti in predstavnikov slovenske narodne skupnosti iz vseh treh pokrajin. Konferenco, ki bo služila kot predpriprava za širšo tržaško manjšinsko konferenco, je odprl dr. Chienta-roli. V svojih uvodnih besedah je povdaril, da so jo sklicali na podlagi sklepa pokrajinskega sveta iz leta 1971. Svoji poročili sta nato prebrala sodelavca sociološkega inštituta ISIG doktorica Boileau in dr. Strasoldo. Doktorica Boileau je podala sociološko poročilo o se stavi slovenske manjšine, na podlagi ankete ISIG pred dvema letoma. Dr. Strasoldo pa je analiziral zakonodajo o Slovencih, tako državno kot deželno in razne zakonske predloge, ki so bili predstavljeni v parlamentu in deželi. Oba strokovnjaka sta o-bravnavala v svojih poročilih tudi beneške Slovence in priznala obstoj slovenske manjšine v videmski pokrajini. Ob teh poročilih naj nam je tu dovoljena kratka ugotovitev. Vsi pošteni strokovnjaki in predstavniki kulturnega življenja priznavajo beneške Slovence kot del slovenske manjšine. Samo politični predstavniki, tisti, ki imajo oblast v rokah, nočejo tega priznati. Je pa le dejstvo, da nam prihaja vedno več priznanj iz vseh strani. «Eppur si muove!». In vendar se giblje, je rekel nekoč Galileo Galilei. Od beneških Slovencev so bili prisotni prof. Viljem černo, Dino Del Medico in Izidor Predan. V debato je prvi posegel odvetnik Avgust Sfiligoj, ki je podrobno analiziral sedanji položaj slovenske manjšine v Italiji. V svojem dolgem govoru je posvetil precej časa beneškim Slovencem, ki nimajo še najosnovnejših pravic, kot slovenska narodna manjšina. Prof. Aleš Lokar je govoril o gospodarski problematiki, ki je za manjšino osnovnega pomena. Zelo važna govora sta imela Gorazd vesel, odgovorni urednik «Primorskega Dnevnika» in Marko Waltrisch, podpredsednik goriške pokrajine. V imenu beneških Slovencev je lepo nastopil prof. Viljem černo, predsednik kulturnega društva «Ivan Trin-ko». V svojih uvodnih besedah je pohvalil goriško pokrajinsko upravo za občutljivost, ki jo je pokazala z organiziranjem te konference in izrazil željo, da bi tej pobudi sledila podobna po-puda tudi s strani videmske pokrajinske uprave. Prof. Černo je obrazložil prisotnim težek položaj beneških Slovencev, kjer nam ni priznan status narodne manjšine, kjer smo podvrženi še raznim pritiskom, ustrahovanju in preganjanju. Izrazil je željo, da bi prevladala razsodnost in dobra politična volja, da bi dosegli tudi mi tiste narodnostne in človeške pravice, ki jih vživajo naši slovenski bratje v Trstu in Gorici. VALERY GISOARD D' ESTAING NOVI PREDSEDNIK FRANDOSKE REPUBLIKE U nedeljo 19. maja 1973 so izvolili Francosi svojega 20. predsednika republike. Gi-scard D’estaing je premagal za malo glasov svojega tefc-meca, kandidata združene levice, Francoisa Mitterran-da, saj je dobil samo 0,7% več glasov. Levica ni še nikoli dobila v Franciji tako visokega števila glasov, kot na teh zadnjih predsedniških volitvah. Giscard D’estaing, star 48 let, je do sedaj najmlajši predsednik francoske republike in je bil najožji sodelavec pokojnega generala De Gaulla. STUDIJSKO POTOVANJE ŠTUDENTOV ARHITEKTURE IZ LJUBLJANE V nedeljo 12. maja je skupina 37 študentov fakultete za arhitekturo ljubljanske univerze v spremstvu profesorjev Ravnikarja in Bitenca, arhitekta Ocvirka in dr. Vremca iz Trsta prišla na ogled naj znamenitejših arhitektonskih spomenikov Čedada, Nadiških dolin, Terske doline ter Rezije. V središču njihovega zanimanja pa je bila vaška anonimna arhitektura, t.j. stavbe, ki so jih v teku stoletij zgradili in izoblikovali prebivalci teh krajev sami. Anonimna arhitektura je dandanes pomembna sestavina v študiju in pripravi arhitektov. Ljubljanski študentje so v okvi- ru svojega študija imeli dosti priložnosti spoznavati e-vropsko anonimno arhitekturo, zlasti pa tisto v Sloveniji in v zamejstvu. S tem potovanjem niso imeli samo priložnosti obiskati arhitekturo sosednje dežele, ampak tudi spoznati in navezati stike z ljudmi, ki tamkaj živijo. študijsko potovanje se je uradno začelo v Čedadu z ogledom muzeja in lango-bars dkega svetišča. Sledil je kratek ogled mesta pod vodstvom arhitekta Simonittija, ki je sestavil program obiska in bil kompetenten vodnik v prvem delu obiska. Pred kosilom je bil na pro- gramu še obisk Stare Gore, ene izmed obveznih slovenskih romarskih točk v preteklosti. Odlično pripravljeno kosilo so gostje imeli v Zgornjem Tribilu, ki so si ga po kosilu pozorno ogledali. Težišče popoldanskega programa je bil ogled znamenite Landarske jame, zlasti njene gotske kapelice, ki jo je v 14. stoletju zgradil Andrej škofjeloški. Dan se je sklenil z obiskom Tarčeta in z večerjo v prijetni vaški gostilni, kjer so ljubljanski študentje imeli priožnost preživeti nekaj prijetnih uric v družbi domače mladine. V ponedeljek dopoldan se je študijsko potovanje nadaljevalo z ogledom Muzaca in Brda v Terski dolini v spremstvu prof. čema, ki je bil odličen vodnik in razlagalec krajevnih problemov. Gostje so se nato še vedno v spremstvu prof. Černa podali v Rezijo, kjer je obiskovalce iz Slovenije prisrčno sprejel župan Letič, ki je držal zanje krajši informativni nagovor o glavnih lokalnih problemih, zlasti o urbanističnih vprašanjih. župan Letič se je še dolgo zadržal s svojimi gosti na kosilu. Na poti domov so se ljubljanski študentje ustavili še v Pušji vesi, kjer so občudovali staro mesto in imenitno obnovljeno stolno cerkev. Zadnja postaja njihovega prijetnega in zanimivega študijskega potovanja je bil Videm. Po kratkem ogledu mesta so ljubljanski študentje še enkrat poudarili pomen takšnega načina navezovanja stikov in spoznavanja ne samo umetniško-kul-turnega, ampak tudi človeškega bogastva nekega prostora. Vr. SIAMO DIVERSI Oggi si parla tanto di ecologia. Ci si preoccupa, e giustamente, di non contaminare l’ambiente, di non rompere l’equilibrio perfetto della natura, per consegnare alle future generazioni un mondo abitabile e non inquinato. A questo scopo vengono prese iniziative per salvaguardare la fauna, la flora e l’ambiente in genere, con leggi adeguate. In Italia, ad es., per garantire la sopravvivenza biologica degli stambecchi, degli orsi e dei lupi, si sono create delle «riserve», dei parchi naturali dove questi animali si trovano protetti e lontani dal pericolo di estinguersi. Gli orsi, gli stambecchi e i lupi sono «diversi» dagli altri animali che siamo abituati ad osservare ogni giorno appunto perchè sono più rari: in questo consiste il loro pregio e proprio per questo vengono protetti dalla legge. Ora, se ci si preoccupa tanto dei boschi, dei fiumi, dei fiori e degli animali (perfino dei gatti di Sorzento) tanto più ci si dovrebbe preoccupare delle popolazioni che vivono in un determinato territorio e che hanno una propria lingua, una propria mentalità e una propria cultura, «diversa» da quella della maggioranza della nazione, anzi è compito preciso dello stato conservare e salvaguardare, con apposite leggi, le caratteristiche etniche proprie di queste popolazioni. Quante volte abbiamo a-scoltato la frase: «Il mondo è bello perchè è vario»; ebbene, possiamo tranquillamente affermare, che il patrimonio culturale e artistico dell’umanità è così ricco, in quanto è stato creato dalla capacità creativa di tanti popoli «diversi» tra loro e che si sono espressi secondo la loro propria mentalità ed il loro genio originale. La estinzione di una qualsiasi cultura, di una lingua, di una minoranza comporta un depauperamento della cultura in una determinata nazione. Tagliamo un ramo ad un albero ed abbiamo un albero mutilato... L’essere «diversi» quindi non è una maledizione o una «vergogna» da coprire ad o-gni costo, non è un difetto fisico da occidtare artificiosamente, ma una ricchezza di cui si dovrebbe andare fieri. Purtroppo, nella Slavia Italiana, osserviamo che alcuni, male interpretando c Cont, a pag. 2 Rezijanska folklorna skupina Per gli emigranti siamo diversi Continua dal numero precedente Art. 7 e 7bis All'art 7 è più opportuno dire « all'estero con la famiglia », anziché « lavora all’estero da oltre un anno ». L'art. 7bis va semplificato e gli interventi, di carattere culturale e non esclusivamente scolastico, previsti per tutti i minori residenti all’estero con i familiari. Art. 10 Per i motivi che già più volte ed ampiamente sono stati illustrati dalle organizzazioni, si propone di togliere l’ultimo capoverso dell’articolo riguardante l’onere a carico dei comuni. Art. 11 — (Assegni di studio) Non si vedono le ragioni per escludere alcun ordine e grado di studio. Si ritiene necessario poi un potenziamento degli interventi e soprattutto di restringere i tempi tra la presentazione e l’accoglimento delle domande. Per la frequenza ai corsi professionali, in ogni caso, ciò dovrebbe avvenire tra la fine dell'anno scolastico e l'inizio di quello successivo. Art. 12 — FORMAZIONE PROFESSIONALE In pratica la norma è d'impossibile attuazione. In considerazione di ciò lo stanziamento è stato ridotto ad una misura tale che non permette di configurare nessun tipo d’intervento effettivo. E’ necessario pertanto portare il problema nella legge regionale per la formazione professionale — da modificare radicalmente, anche con l’as-sunzoine da parte della Regione aelle competenze statali — in cui siano previsti interventi specifici, aventi carattere di ampia flessibilità, come quelli richiesti in particolare dall’aggiornamento professionale e culturale di cui hanno bisogno soprattutto i figli dei lavoratori emigrati che rientrano dopo un lungo periodo di assenza. Si propone quindi che nella Commissione regionale per la formazione professionale sia presente un rappresentante dell’emigrazione, designato dalla Consulta. Art. 13 — SOVVENZIONE ALLE ORGANIZZAZIONI Per mettere in grado effettivamente le organizzazioni che operano nell'emigrazione — compresi gli organismi federativi e dì collegamento — di svolgere concretamente il loro lavoro, è necessario aumentare notevolmente la dotazione finanziaria, visti anche gli aumenti di tutti i costi. E’ sentita altresì l'esigenza di una più equa ripartizione dei fondi, alla quale deve essere interessata anche la Consulta ed in ogni caso l’insieme delle associazioni. In questo modo, partendo da una obiettiva valutazione generale, si dovrebbe anche eliminare i’attuale tipo di rendiconta-zione, per assumere invece il criterio di un contributo globale dato alle organizzazioni. Art. 14/15 — CASE D’ABITAZIONE In primo luogo si propone d'inserire il criterio dei contributi in conto capitale, già presente del resto nella legislazione regionale per alcune categorie (coltivatori, affittacamere, ecc.). Vanno poi aggiornati tutti gli importi, essendo i prezzi attuali assolutamente insuffifcienti, e così pure la riduzione dei punti d’interesse, visto il livello raggiunto dal costo del denaro. Nella nuova legge regionale che sostituirà la n. 27/1967, bisogna che le provvidenze per i lavoratori emigrati abbiano una loro autonoma trattazione, in modo da rispondere alle specifiche condizioni in cui essi si trovano. Particolare impegno poi deve essere posto nella riduzione al minimo possibile delle procedure e dei tempi di presentazione e definizione delle pratiche, oggi tali da scoraggiare molti emigrati, superando anche la discrezionalità da parte degli istituti bancari. Infine, prevedendo una disciplina particolare nelle provvidenze per i lavoratori emigrati, si propone che nella Commissione regionale di cui all’art. 15, quando vengono trattate le pratiche che li riguardano, sia presente un membro designato dalla Consulta. Art. 16/17 — INTERVENTI DIRETTI E’ opportuno che tra questi sia espressamente prevista la fornitura di materiale (particolarmente testi e mezzi audiovisivi) alle organizzazioni che operano nell’emigrazione, oltreché il finunziamento di iniziative proposte e realizzate dalla Consulta nella regione e all’estero. Interventi in occasione delle consultazioni elettorali. E’ un problema rimasto sinora insoluto, nonostante gli impegni che sono stati presi in proposito in diverse occasioni. Occorre superare l’ostacolo delle obiezioni del Governo presentando per tempo un dispositivo di legge, che possa venir ridiscusso e riapprovato dopo l’eventuale rinvio. Si può pensare in questo senso anche ad un’azione concordata con le altre regioni, in modo da trovare senz’altro quella soluzione adeguata che si rende ogni giorno di più necessaria e che non è pensabile si possa rinviare ulteriormente. Udine, 4 maggio 1974 I rappresentanti delle organizzazioni della emigrazione: ACLI/ERAPLE - A.L.E.F. -PAL FRIUL - UNIONE EMIGRANTI SLOVENI Cont. dalla 1 sottovalutando il concetto di «diversità» culturale o etnica che, come abbiamo visto, non significa assolutamente «inferiorità», hanno quasi il complesso della «colpa» e conseguentemente «si vergognano» di appartenere a una stirpe diversa dalla italica e di parlare un linguaggio diverso dall’italiano che si sforzano di insegnare, nonostante la comprensibile incapacità didattica, ai propri figli in tenera età per rendergli «uguali» agli altri e togliere loro già dai primi anni la possibilità di essere «diversi», cioè più se stessi, più spontanei e più ricchi culturalmente. Questa preoccupazione, per rendere «uguali» agli altri e non lasciarli «diversi» i nostri ragazzi, continua nella scuola. A questo proposito voglio riportare un brano di un articolo apparso sul foglio «Proposta» del 15-3-1974 a firma di prò Josèf (don Giù seppe Cargnello parroco della pieve di Gorto in Carnia) sui problemi della minoranza etnica friulana e che può essere letto con profitto anche dai nostri lettori in quanto tocca una problematica, per tanti versi, simile a quella della Slavia Italiana. «... Esaminiamo ad es. epidermicamente, scrive don Giuseppe Cargnello, un settore di fondamentale influsso sulla realtà locale: l’istruzione. Il bambino friulano, andando a scuola, impara che la lingua usata in fami- glia, è una cenerentola, peggio, un «peccato etnico» da asportare, con evidente trauma e conseguente menomazione delle sue capacità creative ed espressive che hanno in quell’età il loro momento vitale. Sui libri di storia egli impara le imprése di Roma, le vicende di Firenze, le guer-re(!) della Francia e della Germania...: quasi nulla della gloriosa e spesso più civile storia locale. (Quanti nostri ragazzi conoscono la storia locale della Slavia Italiana, nobilissima, civilissima e ricchissima di insegnamenti anche per le attuali generazioni? n.d.r.)... Insomma, il prodotto finito dell’istruzione (lo studente che ha finito gli studi n.d.r.), avrà imparato che egli non possiede nè cultura sua, nè lingua, nè storia, nè possibilità di impegnarsi con ardore per la rinascita della sua terra. Se vuole «riuscire», deve dimenticare quello che ha assimilato in questa «Beozia» che ha nome Friuli; deve apprendere la cultura, la lingua, la storia, le «forme» di altri (deve cioè camuffarsi e rinnegare tutto ciò che di più sacro, di più valido e di più prezioso ha ereditato dal suo ambiente n.d.r.)... Queste considerazioni che riguardano il settore dell’istruzione, mi sembrano sufficienti a provare che, se il popolo friu lano non muore di morte violenta, ragiunge lo stesso esito per eutanasia». Dopo questa breve citazione, così vera e nello stesso tempo così tragica, possiamo concludere che ogni popolo ha e possiede la sua civiltà e che molte volte le culture ritenute inferiori sono le più umane. Perfino la esaltazione sfrenata dell’impero romano va largamente ridimensionata se pensiamo che la cultura latina e italica - che si accompagnava sempre alla conquista delle armi - ha sistematicamente, pur con il beneficio dell’unità linguistica e territoriale, annullato tutte le culture autoctone (istituzioni, lingue, forme religiose, strutture e-conomiche, costumi, ecc.) e non sempre le nuove adozioni culturali potevano definirsi migliori da un punto di vi- sta umano rispetto alle strutture autoctone abbandonate. L’efficienza, quindi, di una lingua unica, comune e universale, ha costato l’annullamento di culture certamente assai ricche e che non meritavano di scomparire. La «diversità» etnica e linguistica, quindi, è un pregio, è una ricchezza, non un difetto o una vergogna; è una realtà che deve essere protetta, rispettata, amata, non sottovalutata e tanto meno disprezzata o combattuta. BRAUCI NAM PIŠEJO Gli sloveni della Slovenska Benečija residenti all’estero hanno avuto la divertente sorpresa di constatare leggendo l’articolo di fondo del Novi Matajur della prima quindicina del mese di maggio 1974, che c’è qualche bello spirito di un certo disonorante colore politico che si fa della bile perchè il loro periodico è redatto anche in i-taliano. Il che dimostra che quel tale censore non autorizzato ed i suoi degni compari lo comperano e lo leggono, non certo per imparare qualcosa, ma per trovare qualche ricetaccolo in cui scaricare la loro bile e salvarsi dall’itterizia. Ciò dimostra anche che vivono in un orizzonte assai ristretto; altrimenti avrebbero capito che il Novi Matajur è stampato anche in italiano esattamente per individui come essi lo sono e perchè sappiano cosa gli sloveni ne pensano. I censori in argomento si danno, dunque, rabbiosamente la zappa sui piedi. Spetta ad essi di farsi medicare la autolesione. Con questo sono pregati di considerarsi serviti, ma restiamo sempre a loro disposizione, perchè ce molto da dire sull’argomento. In seguito li pregheremmo di risponderci con lo stesso mezzo, per permetterci di sapere in quale covo si nascondo- Krvavi dan v Brescii V torek 28. maja je eksplodirala na trgu v Brescii močna fašistična bom. ba med množico protifašističnih demonstrantov. Ubitih je bilo 6 ljudi in 90 ranjenih, med katerimi so taki, ki se sedaj, ko pišemo, borijo s smrtjo. Ta novi in strašni zločin fašističnih krvolokov je obsodila vsa demokratična javnost Italije. V sredo 29. maja so proglasile sindikalne organizacije splošno stavko po celi državi. Demonstracij se je udeležilo nad 3 milijone ljudi, ki so zahtevali prepoved fašistične stranke in ostro kaznovanje zločincev. Po ulicah Vidma je demonstriralo nad 10 tisoč ljudi. no. Possono farlo in sloveno 0 in italiano, in inglese o in tedesco. Avranno la nostra cortese e sollecita risposta. Ripensandoci dobbiamo, però, concludere che voler lavare la schiena all’asino è perdita di tempo e di sapone. J.T. 1 risultati delle elezioni presidenziali in Francia I risultati delle elezioni presidenziali in Francia indicano una svolta decisiva a sinistra dell’elettorato. Gui-scard Destaing, il candidato della grossa borghesia, è sta. to eletto presidente della Repubblica Francese grazie a una maggioranza minima rispetto ai suffragi ottenuti dal suo unico concorrente della sinistra unificata social-comunista, Frangois Mit-terand che ha ottenuto 13 milioni di voti sui 26 milioni di suffragi espressi. II nuovo presidente ha dovuto impegnarsi di fare delle importanti riforme economiche e sociali che sarà costretto di realizzare rapidamente sotto la spinta dei 13 milioni di partigiani di Mit-terand. Un nuovo giorno si leva sul Paese, anche per i lavoratori immigrati. J. Trušnjak fi«? ippiil Na sliki rudnik «carbona» St. Eugenie v Taminesu (Belgija). DON PASQUALE GUJON BENEČIJA GENTI DELLE VALLI LE 2 s Comunque, dopo essere arrivati nelle Valli, non ebbero più a subire soperchierie da parte degli Avari come invece, secondo alcuni scrittori austriaci e cecoslovacchi, sarebbe toccato agli sloveni al nord ed all'est delle Alpi. Nelle loro calate in Friuli, dal 610 al 791, gli Avari avevano altre gatte da pelare che andare a caccia di contadini e pastori nelle fitte boscaglie dei nostri monti. A proposito dell'asserva-mento degli Sloveni agli Avari, la più recente critica storica ha rilevato che i su nominati scrittori mancano di qualsiasi elemento concreto per la loro asserzione. Sareb- be soltanto una loro opinione, fondata in parte sull’ignoranza della storia slava, in parte sulla convinzione che il deprezzamento di quest'ulti-ma farebbe maggiormente nobilitare la storia del proprio Paese. Da parte loro gli stessi scrittori sloveni, per ignavia, hanno accettato tutto senza preoccuparsi di fare delle ricerche. Effettivamente Paolo Diacono, che conosceva bene tanto gli Sloveni che gli Avari, parla di un trattato concluso unicamente cogli Avari. Avari e Sloveni erano due distinte genti, con territori separati, che avevano fatto temporaneamente alleanza per la conquista di nuove terre. Simili alleanze gli Avari le avevano anche con altri popoli, per es. coi Longobardi. Quando poi questa alleanza divenne, per la prepotenza degli Avari, troppo fastidiosa, gli Sloveni, al tempo di Re Samo, si ribellarono provocando il declino degli Avari. E se anche, dopo alcuni anni, gli Avari ripresero ad assalire tanto gli Sloveni quanto ì Longobardi ed i Bavari, furono gli Sloveni che diedero loro il colpo definitivo. (Vili Hajdnik - N. List.. Nel 889 ebbero inizio le incursioni degli Ungheri. Erano un popolo selvaggio che largamente superava in crudeltà perfino gli Unni. Mangiavano carne cruda, anche umana e, per dissetarsi, ne bevevano il sangue. Così narrano le cronache di quel tempo. Il loro sport preferito — come argutamente si e-sprime Arduino Cremonesi nel suo libro sul Patriarcato di Aquileia — sembra consi- stesse nel dare la caccia a quanti cercassero scampo nella fuga. Viene logico di pensare che già in quella triste epoca molti avessero preferito farsi le abitazioni sui monti, nascoste nel fitto dei boschi. Dove non arriva la macchina, non arriva neanche l’odierno sfaticato turista scarso di adrenalina; altrettanto allora: se il cavallo non passava, non passava neanche il guerriero o brigante che fosse. Gli abitatori del piano, al passaggio di questi selvaggi, si rifugiavano o nella Grotta di Antro, la «fortezza degli Slavi», o ricorrevano all’ospitalità dei montanari, proprio come successe negli ultimi giorni dell'aprile 1945 al precipitoso ritiro della Wermacht. Nel 995 Ottone l°, assieme al Duca Voimir, li sgominò in una grande battaglia campale. Avvenne una sanguinosa carneficina; i prigionieri furono linciati senza pietà dagli infuriati abitanti di Augs- burg Biacis - Comune di S. Pietro al Natisone. Soltanto sette vennero lasciati liberi, ma con le orecchie mozzate, certamente per avvisare i compatrioti che in Occidente c’era divieto di caccia. A causa delle continue guerre e delle malattie portate dagli invasori, il Friuli divenne quasi un deserto. I Patriarchi pensarono porvi rimedio, chiamando altri coloni sloveni. A ricordo di ciò, rimangono ancora i nomi sloveni italianizzati di molti paesi e località agresti nella pianura friulana. Sempre in tema di incursioni, uno dei periodi più tristi, è stato il sec. XV. Ungheri e Turchi passano e ripassano più volte: gli Ungheri dietro invito del Patriarca Lodovico Duca di Teck, i Turchi solitamente senza invito. Questi ultimi, per fortuna, a-vevano sempre fretta. Quelli che non avevano fretta erano invece i mercenari mandati in Friuli per combattere i Turchi. Ma erano tante le devastazioni e grassazioni che questi soldati di ventura operavano da far prevedere al cancelliere Antonio Nordis «la rovina imminente della Patria del Friuli». Quando poi i Turchi finalmente arrivavano, i mercenari fuggivano, non prima di essersi impossessati di quanto era asportabile e non era stato occultato dagli imprudenti abitanti delle Ville. A proposito degli Ungheri, un cividalese contemporaneo scrisse: «1419, a dì 25 novem-brio lu dì de S. Catharina... li Ongari corse in Schiavonia et rubarin per tutto, e tolse la foran de Landri et S. Maria de Monte et taiarin tutte le vide a torno la Terra et bru-sarin tutte le nostre ville». In quella occasione la grotta di S. Giovanni e Castelmonte erano presidiate dai Civida-lesi. Sembra che questa sia stata l’unica volta in cui la Grotta sia caduta in mano di nemici. (Continua) JOŽKO KRAGELJ: IVAN TRINKO (Govoril na tečaju CMD v Murski Soboti dne 25. avg. 1963. ob stoletnici rojstva našega pesnika). Nad. iz prejšnje številke Sorodniki, znanci, prijatelji in duhovniki iz Beneške Slovenije so mu ob petletnici smrti postavili lep spomenik. Načrt je izdelal akademski slikar in kipar Tone Kralj. Simbolično je prikazano, da je bil duhovnik, ki se je z ljubeznijo žrtovoval za dva sosedna naroda, Slovence in Italijane, in je vse svoje sile posvetil z govorjeno in pisano besedo, da bi ljubezen zmagala med narodi. Na podstavku je plošča z latinskim napisom: Hic mons. IVAN TRINKO Resurrectionem expectat Tanto nomini nullum par elogium non sibi sed suis vixit LX annis amplius fere innumeros Levitas in Seminario Utinensi Solidae arci thomistioae philosophiae catholicitati donavit. Scrittore ed accademico il suo nome si spande oltre che in Friuli e Slavia anche in remote lande. Kje si zemlja rodna, zemlja bedna, mala, ki jo milost božja meni v last je dala? Nad tem napisom je odprta knjiga. Na levi strani so besede pesnika Zaneta, ki mu jih je napisal za zlato mašo: (Pisatelj in akademik, njegovo ime ni prodrlo le v Furlanijo in Slovenijo, ampak tudi v daljne dežele). Na desni strani pa so njegovi verzi domači zemlji: Dne 15. julija sem obiskal njegov grob. Na pokopališče me je spremljala njegova pranečakinja, prijazna desetletna deklica. V lepi slovenščini sva se pogovarjala. Njena slovenska šola je domača hiša, kjer še vedno živi duh njenega slavnega strica. Doma govorijo slovenski in molijo slovenske molitve. V šoli ni slovenščine in tudi pri verouku, žal, ne sliši slovenske besede. Trčmun, pristna slovenska vas, nima slovenskega duhovnika. Mlad duhoven je po rodu Italijan, ki si ne šteje v dolžnost, da bi se naučil slovenskega jezika, čeprav je bil poslan za dušnega pastirja v pristno slovensko župnijo. Trinko — pesnik in pisatelj Omenil sem, da se je Trinko v četrti gimnaziji začel zanimati za slovenski jezik. Spoznal je naše pesnike in pisatelje, širil je obzorje in nevidni notranji glas ga je klical, naj se pridruži tem, ki so svoje notranje bogastvo darovali narodu. Začel se je zanimati z svojo ožjo domovino. Zbiral je narodno blago, si pridno zapisoval pregovore, pravljice in pripovedke. Obiskoval je stare ljudi in pazljivo poslušal njihovo pripovedovanje. Zavedal se je, da starci in starke skrivajo v sebi neprecenljivo bogastvo, ki ne sme iti v pozabo. Postali so mu učitelji. Prisluhnil je njihovi govorici, njihovemu izražanju in je kmalu spoznal, da so zamejski Slovenci prav tako vredni lastne kulture, da nič ne zaostajajo za drugimi. Najprej je hotel svetu prikazati svoje ljudstvo in nato še njegovo duhovno bogastvo. Z dvajsetim letom (v prvem letniku bogoslovja) se je oglasil v «Ljubljanskem zvonu» s samostojnim spisom o Beneških Slovencih. Naslednje leto je v «Ljubljanskem zvonu» objavil «Narodno blago iz Beneške Slovenije» in sicer pravljici «Vedomec» in «Divje žene ali krivopete». To je bil zanj izpit iz slovenščine. Leta 1882 je Simon Gregorčič izdal svojo «zlato knjigo», prvi zvezek «Poezij». Za Trinka so bile novo doživetje. Vlile so mu poguma, da je začel še sam pesnikovati in je leta 1885 v «Ljubljanskem zvonu» objavil svoji prvi dve pesmi z naslovom «Pesmi Beneškega Slovenca». Navezal je stike z Gregorčičem in mu poslal nekaj pesmi v oceno. Pesnik je bil vesel novega poeta iz neznane dežele in mu je želel pomagati. V nekem pismu pravi: «Veseli me, da tudi onstran meje še kako srce bije za slovenski jezik in knjigo njegovo, zlasti me to veseli, ako je tisto zmožno za nas ne le čutiti nego tudi delati. Naravnost Vam rečem, da Vaše pesmice kažejo lep talent. Ako ostanete poeziji zvesti, lahko za nas še mnogo storite. Vi čutite poetski in tudi dikcijo imate dobro v oblasti. Tudi slovenščina Vam za Vaše razmere prav dobro teče. Vendar bi želel, da jezikovne študije nadaljujete in dopolnjujete. Kot pravite, da ste se učili slovenščine le beroč — svetujem Vam, da vzamete tudi slovnico v roke: ta je pisatelju neobhodno potrebna. Predolga bi bila pot, ko bi si hoteli sami iz berila sestavljati pravila». Te besede so bile za Trinka neprecenljive vrednosti, šele po njegovi smrti bolje spoznavamo, kako težka je bila njegova pot na Parnas. To Gregorčičevo pismo je bilo namreč najdeno, v Trinkovi zapuščini. Trinko je upošteval modre nasvete goriškega slavčka, ki mu jih je dajal iz lastne izkušnje. Pridno je študiral slovenski jezik, pilil je svoje pesmice in neprestano iskal nasvete. Gregorčič nekaj let pozneje hvali njegov napredek v drugem pismu: «Sinoči prejel sem Vaše pesmice in sem jih hitro in s slastjo prečital. Prav zveselili ste me z njimi. Pozna se Vam tudi velik napredek, le tako dalje in videli boste, da tudi slovenske pesmi Vam ne bodo delale nobene težave... Priporočam se Vam, da mi pošljete še kaj. Ako boste tako napredovali, hvaležna Vam bo književnost slovenska in Vi si zagotovite v njej lepo ime». Te laskave in spodbudne besede so vlile Trinku toliko poguma, da je izlival svoja notranja doživetja na papir in objavljal svoje pesmi v «Ljubljanskem zvonu» in «Domu in svetu». Podpisoval se je s psevdonimom Zamejski. Z leti se je nabralo toliko pesmi, da bi jih lahko izdal v samostojni knjigi. Tudi pri tem mu je pomagal Simon Gregorčič. Spodbujal ga je, naj zbere svoje pesmi, češ da bi bilo škoda, če bi ostale raztresene po raznih revijah. S tem bi odšle v pozabo. Trinko ga je ubogal in leta 1897 so v Gabrščkovi Slovanski knjižnici izžle njegove «Poezije» kot 60-61 snopič. Preprosta broširana knjižica ima 128 strani. Na Primorskem in v Beneški Sloveniji so jo z navdušenjem sprejeli. Literarna kritika pa je bila do nje krivična. Kritik ni upošteval razmer, niti osebnosti Trinka, zato ga je dolžil epigonstva in označil njegove poezije kot preživele. Prof. Andrej Budal, ki je dobro poznal pesnika Trinka in njegovo ožjo domovino, pa je pozneje takole zapisal: «Nihče ne dvomi, da so mnoge pesmi Ivana Trinka prav dobre, druge rahlo epigonske, vse pa kot odmevi Beneške Slovenije važne za naše slovstvo in za našo kulturo. Če pomislimo, s kakšnimi jezikovnimi in vobče kulturnimi ovirami, s kakšnim neprijaznim ozračjem se je moral Trinko boriti, bomo njegovo pesniško delo pravičneje cenili in ne bomo zahtevali, da mora zanj veljati že vse to, kar je moderna šele uvajala... Trinko je in ostane priznani pesnik te najzapadnejše slovenske dežele in obenem najzapad-nejši glasnik vsega slovanstva». Trinko je bil nežen, rahločuten, zato ga je kritika zadela, kot bi nekdo ptiču odstrigel peruti. Njegova pesniška žilica je zamrla. In tudi njegove «Poezije» so ostale skoraj pozabljene. Po šesdesetih letih jih je vzela v roke ženska-redovnica, po rodu Italijanka, da jih dvigne iz pozabe in predstavi svetu moža, ki je delal za dva naroda. Za nas, še posebej za nas duhovnike je to velik opomin, lahko bi rekli moralna klofuta, kako malo poznamo svoje velike može. Redovnica prof. Miazzo z žalostjo ugotavlja, da Trin-kove pesmi razen kritike v «Ljubljanskem zvonu» in «Dom in svetu» niso povzročile drugih odmevov. Zato so ji bile pri njeni disertaciji skoraj edini pripomoček pesmi same. Poglobila se je vanje in se tako približala Trinku, da nam je podala živo sliko umetnika, ki stoji pred nami kot izklesana osebnost. Od verza do verza je premišljevala njegove misli in poslušala utrip njegovega srca. Zato je o tej majhni knjižici «Poezij» napisala 213 tipkanih strani, delo, ki bi bilo vredno prevoda. Vodilni motiv njegovih poezij je domovinska ljubezen, ki se začenja v domačem kraju in se razširi na celo Slovenijo. Opevanje narave, njenih pojavov, domotožje po domačih gričih, trpljenje ljudstva, zaničevanje, zatiranje, en sam izliv srca, ki ljubi svojo domovino in brate v njej. Redovnica Miazzo pravi: «Ivan Trinko se nam v svoji preprosti umetnosti predstavlja s svojo sproščeno jasnostjo brez prikrivanja in krivulj: njegova čustva so naša čustva, razne njegove spremembe so naše spremembe in tudi pri opisovanju lastne notranjosti je imel en sam namen: v duše svojih bravcev je hotel vsaditi čut najbolj velikodušnega razumevanja in bratstva». Cuti kot mi, doživlja razočaranja, napadajo ga dvomi, čuti se osamljenega, trpi. Spomni se tudi drugih, razume gorje svojega bližnjega, ve za tiste, ki odhajajo v tujino in sočustvuje z njimi: «Obrazi tuji, jezik tuj, vse tuje! Črti me vse in vse me zaničuje; ne reče nihče mi besede zlate; Pri nas počij se, semkaj sedi, brate!... Tedaj mi v dušo pada bol neznosna, a lica mi bledijo solzorosna... Kako sem sam!» Nadaljevanje prihodnjič Informacije SIP SIP obvešča, da se bo pričela v prvi polovici meseca junija Razdelitev Telefonsfcih seznamov Furlanije - Julijske krajine - izdaja 1974 - 1975 v pokrajinah Vidma in Pordenona. Istočasno se bo izvršila Sprememba Telefonsfcih Številfc nekaterih uporabnikov povezanih s centralo Pordenona; za centrale v Prata, Brugnera, Ghirano, Pa-siano, Muzzana, Fusine pri Trbižu, Colloredo pri Monte Albano, Fojda (Faedis), Athen (Attimis), S. Maria La Longa, Clauzetto in Forgaria bo sprememba za vse abonente. Obvešča se, da so napisane vse nove številke v telefonskih seznamih, ki bodo razdeljeni in da v istem dnevu, ko bo napravljena sprememba, bodo telefonsko obveščeni vsi zainteresirani abonenti. Società Italiana per l’Esercizio Telefonico p.a. Società Italiana per l'Esercizio Telefonico p. a. SIP PISE PETAR MATAJUR AC Dragi brauci! Takuo, kot sem vam obe-čju, daržim besjedo. Tudi te-lekrat vam napišem njeki o rajnkem Vodopivcu - Bradaču. Ušafu sem tudi njega fotografijo, kot jo vidite na teli strani. Al je velika an simpatična njega brada, o kateri je sam pravu, da ima devet lastnuosti? Simpatičen je biu tudi on, kot sem vam že povjedu. Njeko soboto, puno cajta od tega, je sreču na hudičevem mostu u Čedadu, njega konkorenta, Janeza, iz nediž-ke doline, ki je glih takuo, ku on, vozu judi h avokatan u Čedad, biu tud on an sa-kramenski furbac. «Kam greš, Stefan?» ga u-praša Janez. «Grem na žvinski targ!» mu odgovori. «Ne hodi nič. Si prepozan, so odpejali damu use svinje!» mu se zareži Janez «Vidim, vidim, zatuo se ura-čajo pruoti duomu tudi pra-sci!» mu jo zagode Vodopi-vac an se peje naprej. Ankrat je parpeju njega parjateu, Mateuž iz Grmeka, na Ljesa lepuo rejeno tele. Mimo je šu Vodopivac. «Čega je tuole, takuo lepuo rejeno tele?» ga upraša Bradač. «Moje!» se pohvali Mateuž. «Če bi ti jedu senuo an stuoru usako Ijeto tajšnaluo tele, bi te teu rad kupit!» se zasmjeje Vodopivac. Njekega dne gre po Čedadu an sreča avokata, ki se je biu par tjednu prej s kr egu z njim. «Sada bom Bradača arzje-zu». je jan avokat svojim parjateljam, ki so šli za njim po mjestu. Kadar je paršu nauredič njega, ga je za far-kljivo pozdravu: «Zdravo, prašeč ja figura!». Srečno, kolega!» mu odgovori Vodopivac an gre naprej. Biu je pač tajšan, da nje ostu obednemu nič du-žan. Vsakemu je povjedu, kar mu je šlo. Včaku je visoko staruost, a se nje ču star. Ankrat je pobran na svoj «calesse» na cjesti, za Kosco, parjatelja Jakoba. «Kakuo gre, Jakob?» ga je uprašu. «Ah, stari, stari smo, Vodopivac». mu odgovori. «Ne, njesmo stari, Ijet imamo puno». se je zasmejati an pognu konja naprej. Za sada mislim, da bo zadost. Drugikrat vam jih še povjem o te-lem človjeku, ki je biu simbol modrosti naših dolin. Vas pozdranja vaš P et ar M at aj arac Štefan Kjabaj - Vodopivac ali «Bradač». KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH PRAPOTNO IZ CEL NAM PIŠEJO: NEODGOVORNO DJELO Ljeta 1971 so razširili an asfaltirali cjesto, ki peje iz doline skuoze vas Cela an se povezuje s tisco, ki peje iz Čedada na Staro Goro. Blizu hiše Cezarja Marco-linija je bila cjesta posebno stisnjena. Marcoliniju so muorli odstraniti lobjo an bi muorli posuti še stavbo s kambrico ob cjesti. Za use tuo so mu obečjali, da mu zazidajo no štalico na dvorišču. Z djelam so bli že začeli, a na tajšnem kraju, kjer je zadaj visok zid, nevaren, da se usak moment posuje. Če bi ne biu podpart z debelimi tramovi, bi se biu ž posu. Ta zid naj bi služu za eno izmed steni nove šta-lice. Marcolini se je tej površnosti in neodgovornosti uparu in zahteval, naj mu prej postrojijo zid, če že čjejo graditi na tistem mestu. Odgovorili so mu ta-kuo, da so djelo ustavili an je ustavjeno že tri ljeta. Sada je Marcolini brez lobje, ki so mu jo podarli, a je tudi brez štalice. Mož je oškodovan. Kdo si bo preuzeu odgovornost, da se odpravi ta sramota? Komun? Provinca? Dežela? Na sliki vidimo zid s hlodi podprt na Marcolinijevim dvorišču. SPJETAR HUDA NESREČA NA SREDI VASI U sredo 22. maja zvečer je paršlo u Špjetru do hude cjestne nesreče. Ko je vozu svoj auto FIAT 128 iz Čedada pruoti štupci Antonio Botticella, bregadjer financarju, ki je u službi na štupci, se je za-leteu z uso silo u zid komunskega sedeža. U autu je imeu še druge tri judi: očeta Francesca Botticella iz Col-lelongo (L’Aquila) star 54 Ijet, strica Saiucci 66 ljet an svaka, 36-ljetnega Valeria Mozniča iz Čedada. Oče bre-gadirja je ostu na mestu martu, ostali trije pa so bli usi hudo ranjeni. Odpejali so jih u čedadski špitau, kjer se bojo muorli zdraviti od 40 do 60 dni. Nesreča ne pride nikdar sama. Bregadjer Botticella se je uraču iz Čedada iz pogreba svoje mlade žene, Beane Moznič, ki je umarla preča po porodu. UMARU JE MARIO KOREN U četartak 22. maja smo podkopali na našem britofu Maria Korena. Imeu je sa-muo 56 ljet. Biu je dobar djelovac an pošten človek. IN ŠE VESELA NOVICA Mlademu paru Paoli Zuf-ferli iz Petarnjela an Valentinu Trušnjaku iz Malega Grmeka, ki živita u špjetru, od kar sta se poročila, se je rodila u srjedo 15. maja lje-pa čičica. Dali so ji ime A-riana. Marcolinijev zid je lodi, da se ne posuje NAŠ KORO AN FUTBALSKA SKUPINA U LIEGI U srjedo 22. maja se je odpejala u Belgijo skupina 50 judi iz podbunjeških vasi. Med njimi je naš pevski zbor (coro) an fudbalska skupina, ki je igrala proti drugim skupinam. Pevski zbor an usa skupina so prisostvovali odpartju «Fogo-lar Furlan» u Liegi. Z njimi sta šla še Romano špeco-gna, deželni konselir an šin-dik Angelo Savagno. Bi bluo zlo lepuo, če bi bli pogledali, ob teli parlož-nost, še društva naših slovenskih emigrantov, ki jih imamo puno u Belgiji. Tako bi se bili dobili domačini z domačini, Slovenci s Slovenci. PADU JE PO ŠTENGAH Pio čedarmac, kumet iz Zapotoka, star 43 ljet, se je potačiu po štengah soje hiše an si zlomu medenico (bacino!. Odpejali so ga u čedadski špitau, kjer se bo muoru zdraviti 20 dni. ZAVARNILI SO DIMIŠJONE KOMUNSKEGA KONSELIRJA Mario Baluš, komunski konselir je biu dau dimišjo-ne (ostavko), a se ne v je za-ki. Komunski konsej se je zbrau na izredni seji an Ba-lusove dimišjone zavamu. USTAVJENE KORJERE ŠKODA ZA D JE LUCE AN ŠTUDENTE šoferji autobusnih linij naše dežele so začeli stavkati (šjoperati) 10. maja. Parva stavka je durala 24 ur. Potlè so spet začeli 14. maja an ko pišemo, se še ne vje, kakuo se bo končalo. Kaj uprašajo šoferji autobusnih linij? 1. manj ur djela; 2. obnovitev kontrata (kontrat, ki ga imajo sada, je provizoričen); 3. povišanje plače; 4. tratament tajšan, ku ga imajo šoferji mjestnih auto-busou; 5. buojšo trasferto, kadar vozijo izven linije; 6. buojše autobuse; 7. naj uzame Dežela use autobusne linije u svoje roke. šoferjam je bluo obečja-no 20.000 lir na mjesac premija. Od decembra 1973 jim tega premija obedan ne pla-čjuje. Mi se tučemo na usjeh mjestih, da bi bli djeluci pošteno plač j ani za pošteno opravjeno djelo. Tuole vaja tudi za šoferje, ki stavkajo za svoje pravice. Obsojamo trdovratnost gospodarju an oblasti, da ne dajo šoferjam, kar jim po pravici gre. Medtem pa narbuj draguo pla-čjujejo ta šjopero naši djeluci an študentje, ki se muo-rajo voziti usak dan u mje-sto, na djelo al pa u šuolo. Vič djelucu-pendolarju je ostalo doma, ker njeso mogli do djela. Tuo se bo narbuj poznalo na koncu mje-sca, kadar dobijo plačjo. Tudi za študente, posebno sada, ob koncu šuolskega ljeta, je škoda, ker je potrjeb-no, da so usak dan u šuoli, da nič ne zamudijo, da ne zaostanejo. Oblasti bi ble muorle u-šafat kajšno rešiteu, vsaj za djeluce an študente. TU C A PO NAŠIH DOLINAH U srjedo 22. Maja popud-ne so se zaganjali iz Matajurja pruoti vasem rečanske doline črni a nagobarni oblaki. Naenkrat se je usala tu-ča, najprej sama, suha, potlè pa mješana z dažam. Nardila je veliko škodo mladim kolturam. Posebno je poškodovala puoje u vaseh Platac, Gor. an Dol. Brdo, Ljesa, Grmek, Hostne, Lombaj an Gor. Tarbi. U pe-tak 24. maja pa je na Matajurju padu snjeg. GRMEK NOVI DIREKTIV DEMOCRAZIE CRISTIANE U Grmeku so se zbrali u-pisani člani DC, da izberejo novega političnega sekretarja an novi direktiv. Za novega sekretarja so zbrali Lucia Zufferlija, sedanjega komunskega šindika. Za njega namjestnika je biu votan Dante Clodig. Delegat za te mlade je Luigi Vogrig iz Platea, člani direktiva so še Ruttar Mario - Mohorin an Severin Vogrig, goba iz Klo-diča. AZLA Konac mjesca aprila telega ljeta je imeu u Ljubljani dvje konferece. Na Teološki fakulteti je govoriu o problemih naših ljudi an o bogoslužju. Zvečer pa je predaval študentom u Župniji Marijinega Oznanjenja — pri frančiškanih. Konferenco je spremljal z diapozitivi gospod Jožko Kragelj iz Marije Cel j. U pogovoru, ki je potem slediu, je sodeloval tudi famoštar iz Sv. štoblanka, gospod Mario Laurenčič. Gospod Birtig je govoriu o stuoljetnem boju beneških duhounikou za ohraniteu našega jezika, naše kulture an za pravice naših ljudi. Povjedu je, da kjer je ostu slovenski duhounik, se naš jezik še dobro darži, da pa izumjera, kjer ni domačega duhounika. Izrazil je upanje, da bomo prišli tudi mi do svojih pravic, saj je u svjetu še puno problemu, ki so podobni našemu. študentje so ga poslušali z velikim vese jam an mu na koncu dugo pljuskali na roke. SV. LJENART KAJ NE PUOJDE NAŠ «CORO» U AUSTRALI JO? Že ob Novem ljetu se je bila razglasila po rečanski dolini ljepa novica, da bo šu pevski zbor (coro) iz Sv. Ljenarta na turnejo po Au-straliji, kjer je tam puno naših judi, posebno iz vasi našega komuna. Govorilo se je, da bo šla lahko z njimi tudi žlahta emigrantov u Australiji takuo, da bi videli, kje djelajo an kokuo živijo dol naši emigranti. Pevski zbor se je lepuo parpra-vju, pod vodstvom mladega fajmoštra Adolfa Dorboloja. Naenkrat pa se je razglasila druga novica, da pevski zbor ne more iti u Australijo, ker njeso dobili zadost denarja. Rjes škoda. Judje so se tro-štali, da bojo objeli soje drage, ki jih ne vidijo že puno ljet. Zgubjena bo ljepa par-ložnost. Zaželjeno bi bluo, da bi jim deželne oblasti pomagale premostiti težave. DVA POGREBA U ENEM DNEVU U pandjejak 13. maja sta umarla u čedadskem špitalu, u razdaliji ene ure, dva naša dobra vaščana, 59-ljetni Beppi Venturini - Budrik an 49-ljtni Aldo Venturini. Oba smo podkopali u Ažli u srjedo 15. maja. VISKORSA SMART DOMAČEGA MAESTRA Dne 14. maja je na hitro umaru naš meštri, Carlo Noacco, star 65 ljet. Učiu je mladino u domačih an drugih krajih nad 40 ljet. Sada, ko bi biu lahko uživu zaslužen penzion, ga je pobrala smart. GOSPOD VALENTIN BIRTIG JE PRIDGU U LJUBLJANI Gospod Valentin Birtig, famoštar na Krasu pri Dreki, je poznan kot globok mislec an adan od narbuoj-ših pridgarju med beneškimi duhouniki. Glas o telem njegovem znanju je šu že deleč čez konfine naše dežele. REZULTATI REFERENDUMA PO KOMUNAH BENEŠKE SLOVENIJE KOMUNI JA Odst. NE Odst. AHTEN 376 41,4 814 58,6 DREKA 221 61,0 141 39,0 FOJDA 994 47,9 1080 53,8 GRMEK 318 60,5 207 39,5 BRDO 311 46,2 361 53,8 GORJANI 175 40,0 262 60,0 NEME 835 42,8 1112 57,2 PRAPOTNO 331 47,6 363 52,4 PODBONESEC 755 60,5 491 39,5 REZIJA 608 60,8 392 39,2 SV. LENART 473 58,4 336 41,6 ŠT. PETER 611 42,9 813 57,1 SOVODNJE 373 56,0 293 44,0 SREDNJE 321 63,6 183 36,4 TIPANA 498 59,4 340 40,6 TAVORJANA 641 44,0 813 56,0 NAS KOMENTAR Naš komentar o rezultatih referenduma po naših dolianh. Vič naših furlanskih an italijanskih parjate-lju nam je očitalo, da smo slavo votali po naših komunah. Par tem pozabjajo, da so popunama manjkali na referendum naši emigranti. U dreki je bilo upisanih u eletoralno listo 658 judi, votalo pa jih je samuo 363. U Grmeku je bilo upisanih 933, votalo pa jih je samuo 530. še slabše je u Podbonjescu. Tle so imjeli upisanih 2018 votantov, votalo pa jih je samuo 1246 ali 772 manj, kot jih je bluo upisanih. Lahko bi napisali njeki podobnega tudi za druge naše komune, a mislimo, da je zadost. Ne bomo našetevali načine u-strahovanja, ki ga ne manjka na usakih votacionah, posebno po naših dolinah. Nam je zadost povjedati, da če bi bli emigranti doma, ki so narbuj zdrava sila naše zemje, bi bli tudi naši komuni buj demokratični, ku so. Nekateri člani pevskega zbora «Živici» med nastopom na II. Festivalu beneške pjesmi na Ljesah Hiše Sv. Lenarta. V ozadju «Turam» farne cerkve