NAŠI     RAZGOVORI
Vokelski: Moj klanec.
V velikih kosmih so padale snežinke iz daljnih nebeških višin. Rano zjutraj sem že hodil od okna do okna in gledal snežinke, kako so se vrtele in plesale po zraku. Veliko se je že naletelo snega. Ko sem tako gledaje hodil od okna do okna gledat snežni metež, sem sklenil narediti klaiiec iz snega.
Sneg je nekoliko ponehal. Veselo gradim klanec, ki se hitro veča. V »šte-balih«, ki sein jih dobil od deda — ded se ne veseli snega in sedi raje na zapečku — sem bil zelo nerodea in sein se često prevrnil v sneg. Mehko me je pobožal snežec po vročih licih, kot bi hotel reči: »Otrok sitni, kaj me vznemirjaš, kadar ležim!« Izkobacal sem se iz snega in gradil dalje. Po težkem delu sem dosegel svoj nanien. Ne smete pa misliti, da scm znosil snega za celo goro. Ne, le za majhen hribček!
Šel sem po sani, da preizkusim klanec. Vse s pajčevino prevlečene privlečem izpod strehe v drvarnici. Ko sem jih vlekel po klancu navzgor, sem na gosto delal postaje vsled okornih »štebaU, ki so bile z velikimi žeblji nakovane. Prilezetn vrh klanca. Naravnam sani. Spuščajoč po klancu sem pel:
»Oj snežec ti mili, kako mrzel  si v  zimi, pa le rad te imam, ko ,se po tebi sankam!<
Tako sem pel, in se vozil po svojem klancu. Bil res ni kakor gora, le kakor majhen, čisto majhen hribček, pa je bil moj! Sam sem ga zgradil.
Lija Pregelj: Mariji v zvezdah.
Pred očmi
tvoja presveta podoba spet nam blesti:
Devica krasini.
lepa in jasna
na luni stoji,
ob glavi krona dvanajsterih zvezd gori.
Devica krasna,
lepa in jasna
nam govori, nas uči:
Po potih da Njegovih hodimo,
kakor On, da vse potrpimo,
in Mater v Sinu liubimo
do zadnje kaplje krvi.
Vokelski : Vidiš, da se je »izplačalo!« Presneto bi te rad videl v dedovih »štebalih«, kako si gradiš svoj klanec. Črno škatlo imam doma — i, saj veš: radio se ji pravi — pa gumb zavrtim in slišim ljudi po svetu okrog. In menda ui več daleč čas, ko bo treba samo pritisniti na vzmet, in bomo tudi v i d e 1 i, kaj počno. in kakšni so ljudje na tem ali drugem koncu našega planeta. Vidiš, ko prebiram vaša pisma, preljubi prijateljčki in prijateljice naše, si včasih močno zaželim take copernije na svojo mizo. Da bi pritisnil na vzrnet in bi te videl, Janez, v dedovih štebalih, pa onega v Mariboru, pa tisto v Metliki, in sirotke tam preko, vse, vse!
Lija Pregelj : »... pa vsaj na platnice!« Ne misli, da pesemca ni »dovoljc dobra. O, dobra je, ker dobra deklica jo je napisala. Sicer pa: tudi tukaj na plat-nicah je lepo in je ninogim všečen prostorček. Le pridi še k nam, boš videla, da nam je prijetno.                                                                                       Vasovalec.