Novi zvon
Letnik V, številka 2 (april/maj 2016)
ISSN: 2385-9687
Revija deluje pod licenco creative commons.
Glavna in odgovorna urednica: Gaja Jezernik Kos
Pomočnica in področna pomočnica urednice za poezijo: Sara Fabjan
Področni pomočnik urednice za prozo: Patrik Holz
Področni pomočnik urednice za dramatiko: Boris Kos
Strokovna sodelavka - intervju: Veronika Šoster
Strokovna sodelavka - lektorica: Vesna Rogl
Virtualni mentor: T. V.
2
Poezija
3
Nastja Koritnik Stoletje
Misli si zlagane oblake, besede, ki so jih že izgovorili pred
tabo, kot da si njihovega smisla stvaritelj,
mrtve oči praposledice, ki te svari s pogledom, ko misliš, da
toneš na samo dno bistva,
v resnici pa si poln prekletstva;
svetost, v pomenu, ki ga iščeš, se ti izmika,
ker ne obstaja brez zlega stika -
prava misel se ti v grlu zatika, kajti ti je ne premoreš.
Poglej tja gor, v modro praznino, pa boš videl, da nedefinirana
upogljivost je tvoj edini rešitelj.
4
On je izbrisal nebo
Bela Smrt. Pridi. Pridi, bela smrt na črnem konju. Čakam te na dnu te strgane strani. Najmočneje zaviti ventili popuščajo. Pridi, kot si prišla že pred tem po moj smisel. Pridi. Črnina te prehiteva po desni.
5
Miniature
Težka opeka pada na streho. Hiša iz slame se ruši na tla. Njena tiha eleganca gre plesat morskim kumaram za 10 evrov. Pa še vesela je lahko. Črna lutka udriha po avtu. Avto kliče na pomoč. Žirafa mu pomaga, ampak bo odnesla traktor. Z njim bo povozila slona. Slonji rod bo želel maščevanje, žirafi bo prerezal vrat. Njena senca bo zapustila telo, lovila bo ljudi po vasi.
Ni me strah sence. Vse sta le ogenj in gnoj.
6
Karmen Vidmar
MRZEL tempelj CASINOJA
od preglasnega zvenenja po avtomatih noč škrta kot gluha prostornina s svodom čas nima mere ne srečne številke le rezek vonj doseže tvoj obraz čeprav ne veš zakaj misliš da je hrana za dušo dan za dnem vstopaš in izstopaš odrevenela igra pokra premamlja na površje limit plačilne kartice
groza ki jo tke praznina je skoraj otipljiva zdaj nimaš več naslova si zgolj nema senca točke zabodenega šestila z lastno strogostjo si si dal prepoved
7
Materializem
nad tržaškim zalivom
opazujem oblak
podoben vesoljskemu plovilu
tudi če zelo hitim
je enako oddaljen
in ne postaja nekaj drugega
ne vem od kod prihaja
in kdaj bo spet izginil
znotraj njega so bliski korenin
ki jim ne znam slediti do izvora
usta groma se krohotajo mraku
in tišina obmolkne hripava
poredko se temu čudim
pa bi se morala
kolikor morem se zamaknem
dokler me ne zmoti življenje na dotik
8
Preludij gibanja
z volančki aranžiran spomin
nagrbančenih dokolenk
skomigajočih po zloščenih čevljih
plešeš proti neskončnemu
nikoli nisi hotela v cerkev
ker si mislila da angeli
kjer je vse oglato in resnično
ne prenesejo pogleda v oči
skozi prozoren okvir
se odmaknem
ulica je mirna
jesen že prihaja in ničesar
drugega ne vem
proti bohotnim drevesom
se kotali hlad
svetloba narobe obrnjene pokrajine počasi kaplja v noč v telesu ki se ne mladi
9
Aleš Jelenko Puzzle
Vsak dan me je več moje telo so majhni koščki trdi
a upogljivi vsakič ko najdem novega ga potisnem v primerno
špranjo
rastem počasi rastem šest dni nato vstanem kot Eddie iz groba
obrnem se na trebuh in si polepim hrbtenico da bom dovolj stabilen da se koščki ne bodo
razleteli
volk sem plenilec
lovim po vseh štirih in se baham na dveh alfa samec oko na piramidi brez podstavka 10
zgolj oko
Douglas Adams je (bil) sestavljen
Umberto Eco je sestavljen
Julian Barnes je sestavljen
Hans Magnus Enzensberger je sestavljen
John Ashbery je sestavljen
Aleš Jelenko je sestavljen
resnično je sestavljen
ime na ozadju okvirja ne pomaga kaj dosti ko slika pobledi se ravnodušno razstavi
in zloži v škatlo
11
Heineken govori, resno
da zemlja ni okrogla da ura nima 60 minut da sta barvi zgolj dve; črna in bela
pa saj bi se dalo debatirati ali sta ali nista
a je rdeča kapica na polici volk na naslovnici in babica v postelji sci-fi reality odmeva v glavi s kančkom humorja in tistega azijskega pogleda strašnega kitajca (in požirek) (obvezno z ledom)
razbito steklo iz pekinga zadeva
ne deluje dolgo sila nerodna reč PBS ne nosi krivde niti kvazi delnic ali mojega pujsa
12
zadeva enostavno ne deluje dobro ker pač ni mavrice oblakov in sonca ali tistih gromozanskih pajkov
iz gospodarja prstanov (lepo teče) (še pena na vrhu)
13
Proza
14
Ivona Bozik
Zidovi
Ležala sem na mrzlih tleh, ki so prijetno ravnala in hladila moj hrbet, ter pogledovala v nebo, ki se je s svojimi raznoterimi barvami postavljalo na ogled in odpiralo moje misli. Sanjala sem. Njegovi oblaki in zvezde so se predajali dosegu mojih rok, iztegnjenih v vere polnem nasmehu »in zvezdnato nebo nad mano«, ko sem v sebi čutila polnost in zasidranost neke druge nujnosti. Nikamor se mi ni mudilo, čeprav je v meni bruhala ognjena lava, napajala krvne žile, pljučne mehurčke in stekla v kosti udov vse do konice prstov. Vse se je predajalo neskončnim možnostim, ki so ostajale v zavetju neizrečenosti. Položaj telesa je začaral moja občutja in razgled zavedel moje mišice, ki so spregledale predlog premika. Dolgo sem ostala v tej preplavljajoči omami. Dokler ni težnja postala premočna in so možnosti zahtevale uresničitev. Mišice so trznile, udi dvignili in za sabo potegnili trup, na katerem se je glava še vedno trudila gledati v nebo. Po nekaj spotakljivih korakih se je morala vdati in spustiti pogled v lastno višino, ugledati svet, ki mu je pripadala in kjer bo morala določiti svoje delovanje. Prevzela me je odločnost. Niti po nekaj metrih hoje ni popustila, čeprav pred sabo nisem videla ničesar določljivega, le prazni horizont, ki se je odmikal v daljavo. Očiten cilj je ostajal zavezan tišini. Dolgo sem izmenično hodila obuta in bosa tekla, ne da bi zares pomislila na počitek in zastoj (ta misel je bila kot sveča, ki jo veter v trenutku prižiga že ugasne). Bežno sem zaznavala pokrajine v pasovih tropov in puščav, kamenja in vlažne prsti, na nebu iskala
15
zvezde, ki so v intervalih izginjale in ponovno pomežiknile. V sekundi predane pozornosti me je zaustavil močan udarec, razporejen med kolena, pesti in čelo, me vrgel nazaj in prvič prekinil moj pohod. V resnici me ni popolnoma presenetil. Sledila sem rahlemu zavoju, dokler niso oči videle, kako je horizont zasedla večna krivulja. Takrat me je zemlja potegnila k sebi, da sem ponovno legla na njeno neutrudno mehkobo, prijela kepo v svojem grlu. Vsake toliko sem pomignila z roko in očesom proti desni, ki je po delčkih izginjala skupaj z mojimi kretnjami. Predala sem se mirnosti neba, očaranosti nad njegovim smotrom, ki je v meni prebujal izbruhe ponovno utekočinjenega ognja.
16
Sol
S pripovedovanjem se ohranja napačen mit, tisti o miški, dveh, v smetani, ki se stepe in ki se ji uide. V resnici se ničemur ne uide, dokler ne izgine. In tvoje lomastenje z okončinami, čeprav morda daljšimi od glodavčevih, je popolnoma brez uspeha. Da, popolnoma noro v resnici, pobira ti življenjsko potrebno energijo. Opusti ga torej, razen če želiš v tekočini utoniti. V tem oceanu, kjer ni stekla kozarca, kamor bi butal, ni njegovega vrha, ki bi se ga na koncu oprijel. Tu, kjer je zemlja nevidno daleč, izmikajoča se obljuba, ki jo ugledaš morda šele svoj zadnji dan (če že želiš verjeti nekemu upu). Tu, kamor si bil vržen iz niča in si ob prvem dotiku s soljo, ki ti je vdrla v usta in nos, sprožil svoj epski jok, verjetno edini resnično racionalen in sprejemljiv. Vsi naslednji so zgolj nesmiselni upori, udarjanje z rokami po gladini, ki jih spusti skoznje in za svojo zabavo sproži nekaj svojih pljunkov, te z veseljem zadane še v oči. Daj, udarjaj s pestjo, ti večni otrok, teptaj z nogami po manjkajočem dnu, deri se in histerično plavaj v krogu, dokler ne boš obupal iz utrujenosti, se potopil, da te sprejme vseobdajajoča milina. Tega ti ne morem preprečiti. Pomisli na vse grozote temin globine in pusti, da te strah paralizira, svoje kopenske oči privajaj na morsko okolico, ujemi žarke svetlobe, ki prodirajo vanjo in ti pokažejo zgolj umirjene jate rib, odseve nevarnosti. Dokler ne boš morda dojel priročnosti, priljudnosti soli, umiril svoje okončine in se ji prepustil v lebdenju. Šele zdaj mi odgovori: te res moti, da preveč spominjaš na mrtvaka?
17
Karmen Vidmar
Smrtni greh, ki ga je zakuhal sosed Bjanko
Ni vsak sosed naš sosed Bjanko.
Saj vem, da so zaenkrat klonirali samo ovco in da je vsak človek individuum, ampak obstajajo ljudje, ki so bolj redki od drugih. Naš sosed Bjanko je pravi intelektualec; doktorat ima iz kompozicije, jezikoslovja in filozofije. Kadar mi zmanjka mleka, si ga grem vedno sposoditi k njemu in vedno se vrnem nazaj v stanovanje pametnejša za dodatnih 6 odstotkov. Na fakulteti ga niti ne upam pozdraviti, ker hodi tako samozavestno, da vse sije od njega. Vse profesorice so navdušene nad njim.
»Oh, profesor Bjanko, oh, se opravičujem, he, he, profesor Matešič, se razume, da. Težko se navadim, da bi ga klicala po priimku, ko pa je bil še moj študent.«
»No, to je vse, kar vem o tej temi, sicer pa je to bolj Matešičevo področje. No, ENO izmed njegovih področij, se razume.«
»Obvezna literatura sta seveda v prvi vrsti magistrsko in doktorsko delo profesorja Matešiča ...«
»Profesor Matešič vam bo verjetno znal kaj več povedati o tej temi.«
Skratka, naš sosed doktor Bjanko je Bog.
Seveda je odveč omenjati, da so vse študentke dobesedno
obsedene z njim. Ni naključje, da sta dve njegovi bivši
pravzaprav njegovi bivši študentki. Niti ni naključje, da si 18
mleko najraje sposojam od njega. Gotovo pa mora biti veliko naključje, da trenutno živi sam.
Mogoče zato, ker je neizmerno občutljiv za to, da kdo česa ne ve. Težko je biti genij. Vsak pisni in ustni izpit sta za njega prava živalska muka.
»Kako tega ne veste!?! Nič ne znate, kaj je z vami, slovenisti
Danes vodi razpravo na neki okrogli mizi. Tam bodo vsi veleslavni doktoranti s področja jezikoslovja. Verjetno bodo spet razpravljali o kakšni temi, s katero se gospod Bjanko ukvarja že vrsto let. Na srečo bo prenos v živo. To zame pomeni nič sposojanja mleka ta večer.
Temu primerno je moj večer tudi izgledal. Pisanje seminarskih nalog, branje neke kontroverzne drame in vaja klavirja. Nič posebnega. Ure so kljub vsemu minile, kot bi mignil. Ko sem se prerinila do televizije, se je oddaja ravno začenjala.
Za okroglo mizo so sedele same največje jezikoslovne živine. Najprej so eno uro razpravljali o vprašanju Rezije in Rezijanov, nato pa še eno uro o najnovejših odkritjih, ki pričajo o povezavi imena Laibach z imenom Ljubljana. Potem pa je pogovor nenadoma zašel v neko čudno smer. Profesor Bjanko namreč več kot očitno ni vedel, da je ena izmed teorij lingvista Tijmena Prinka, da je ime Laibach preko nekdanjega skupnega imena za ljubljansko reko in mesto povezano s staroslovanskim osebnim imenom Ljubovid.
19
To je bilo usodno. Zgroženi obrazi so zrli v profesorja Bjanka. Na njih je bilo opaziti sledove gnusa. Profesor je želel popraviti vtis in nadaljevati etimološko debato, toda nihče več ga ni jemal resno. Nihče več mu ni namenjal pozornosti. Dobil je še nekaj vzvišenih pogledov, naveličanih od globokega razočaranja, nato pa niti tega ne več. Presenečeno je umolknil, vendar pa je bilo očitno, da je prepameten, da bi si te odzive jemal k srcu. Škoda, da kljub temu ne dovolj pameten, da bi vedel za teorijo Prinka. Naslednji dan je bilo njegovo predavanje zelo kaotično; Bjanko je sicer posegal po svojih povsem vsakdanjih, že neštetokrat preizkušenih predavateljskih metodah, toda njegovi študentje prvega letnika so križem rok sedeli vsak na svojem stolu in ga gledali kot Sfinga ob prvem srečanju z Ojdipom. Študentje drugega letnika so med predavanjem vpili: »GOTOF SI!«, zadnji letniki pa so nasprotovali vsaki njegovi trditvi in ko jo je pričel zagovarjati, mu je predstavnik študentskega sveta zabrusil: »Kaj pa vi veste, saj vsi vemo, da ne veste vsega.«
Tako je, kaj pa človek ve, ko se enkrat ujame v neznanju nečesa. In ravno ko ga je pričelo to dejstvo zbadati v rebrih, mu je študent z magisterija prisolil klofuto.
Bjanko se je šepajoč opotekel iz predavalnice, kjer so ga že čakali najbolj znanja željni kolegi etimologi, morfologi in frazeologi, profesorica vede o praznih puhlicah ga je seveda pričakala z vilami, asistent s slavistike (ki se ga ta sramota ravno tako tiče, se razume, saj se že celo leto redno druži s profesorjem Bjankom, dokler ga ni tako nečedno onečastil) pa 20
je za njimi dirjal z baklo in vpil: »Sram te bodi, Bjanko! Kaj pa najina kosila?! Kaj pa najine debate o skaldnji?!« Ko so ga ujeli, so ga zaprli v kletko in sojenje se je pričelo.
NAGOVOR
Profesorica Gnida (tista za vedo o praznih puhlicah): (Spoštovani bomo izpustili) gospod Bjanko Matešič, žalili ste čast naše pokončne fakultete, znane po prizadevanju za znanje in presežek ljudstva. Kako se boste zagovarjali?
ODGOVOR
Profesor Matešič (še vedno v svoji kletki): Kriv sem samo tega, da nisem popoln. Kriv sem samo tega, da premorem toliko človeka kot vsak drug človek.
Profesorica Gnida odkimava, profesor Stanko (kolega etimolog) izgleda, kot da ga bo zdaj zdaj zadela srčna kap, asistent s slavistike odkimava, morfologinja odkimava, VSI PROFESORJI ODKMAVAJO.
VSI ŠTUDENTJE ODKIMAVAJO.
Profesorja Bjanka so zaklali kot prašiča. Prašič Matešič, konec je z vami.
Mar niti tega ne veste, da se smrtni greh kaznuje s smrtjo? Prav zares si jo zaslužite.
21
NOVI ZVON....................................................................................................1
POEZIJA..........................................................................................................3
Nastja Koritnik.................................................................................................4
Stoletje....................................................................................................................4
On je izbrisal nebo.............................................................................................5
Miniature...............................................................................................................6
Karmen Vidmar..................................................................................................7
MRZEL tempelj CASINOJA..............................................................................7
Materializem........................................................................................................8
Preludij gibanja..................................................................................................9
Aleš Jelenko......................................................................................................10
Puzzle.....................................................................................................................10
Heineken govori, resno..................................................................................12
PROZA.........................................................................................................14
Ivona Bozik........................................................................................................15
Zidovi.....................................................................................................................15
Sol............................................................................................................................17
Karmen Vidmar................................................................................................18
Smrtni greh, ki ga je zakuhal sosed Bjanko.........................................18
22