549
stali v vrsti, kakor pri našem dohodu, godba je še enkrat zaigrala, brod se je pričel pomikati po Labi navzgor, mahali smo z robci, na Blticherju so še parkrat izprožili top, četrt ure kesneje pa je parnik izginil v megli in v dežju; ko smo prihajali k Blii-cherju in ko smo odhajali od njega, nas je močilo. Ob enajstih se brod ustavi pod mogočnim Bismarckom, urno si sežemo v roke, potem pa se še hitreje razkropimo.
Obljubil mi je, da bo najel pevko, ki bo v narodopisnem klubu v Barceloni pela najlepše izmed njih; če  je obljubo  izpolnil,  ne vem,  ker je tudi on že
umolknil.
* *         *
Napisal sem te črtice predvsem zato, da sam sebi osvežim one vtise, ki sem jih prejel na zelo zanimivem potovanju ob zahodni norveški obali, na
1*  r,^   'i
GLHVNI TRG V ŠT. VIDU NA KOROŠKEM
Z Manningom sva štiri dni počivala v Hamburgu, da sva si ga dobro ogledala. Nekega popoldne sva se ločila; odhajal sem v Kiel, odkoder sem se prepeljal v Kodanj, Kristjanijo in Stockholm, vračal pa skoz Berlin, Draždane in Prago. Manning mi je zatrjeval, da odpotuje čez Ameriko v Novo Zelandijo domov. Pisal mi je parkrat edini Rosendo Serra, profesor iz Barcelone; poslal mi je katalanske narodne  pesmi,  jaz  pa  njemu   v  zameno  slovenske.
potovanju, ki me je okrepilo telesno, ob katerem sem pa razentega izdatno razširil svoje duševno obzorje. Želel sem pa tudi cenjenim čitateljem podati par slik iz krajev, ki so nam bili dosedaj še malo znani. Če je kdo iz podane tvarine povzel kako zrno, še bolj pa, če sem komu osladil minuto z zabavnim berilom, sem popolnoma dosegel, kar sem nameraval; saj sta prva namena vsega pisarjenja vendarle — pouk in zabava.