Prikazi in ocene Martin Jay Downcast Eyes The Denigration of Vision in Twentieth-Century French Thought University of California Press, Berkeley, Los Angeles-London, 1993, 632 str. Knjiga Martina Jaya z naslovom P ovešene oči. Očrnitev videnja v francoski misli dvajsetega stoletja nam izrisuje filozofsko-teoretičen in umetniško-praktičen zemljevid sinhro- ničnih in diahroničnih povezav tistega, kar se danes imenuje okularocentrični diskurz predvsem v sodobni francoski filozofiji. Toda Jay nam tokrat ponuja negativno branje tega vseprisotnega okularocentrizma - osrediščenja na oko; poudarek je na skorajda patološ- kem strahu pred vizualnim in njegovi- mi filozofsko-teoretskimi relacijami. Namesto »faličnega očesa« kartezijan- skega subjekta v vsej svoji domnevni celovitosti osrediščenega na samega sebe, skuša Jay razpoznati Holbeinovo anamorfično lobanjo razsrediščenega subjekta. Skratka, gre za aktualizacijo tistih strategij, ki niso razvile samo zavezujočih alternativ v razmerju do prevladujočih vizualnih načel, temveč tudi do napačnega prikazovanja (mis- representation), ki ga Jay še najbolj zaznava pri raziskavi feminističnega antiokularocentričnega diskurza. Re- zultat teh prijemov pa je svojevrstna korekcija pogleda in hkrati spoznanja, ki je bilo do sedaj preveč pogosto podano kot postopno stopnjevanje pozitivnih zgodovin in/ali teorij vizual- ne kulture. Okularocentrizem kot specifična prak- tična, teoretska, filozofska in življenj- ska paradigma (ali lahko rečemo zahodnega) sveta - že bralec je, kot poudarja Jay, per definitionem optično bitje - je predvsem tukaj tematiziran na način ikonofobije, okularofobije, ikonoklazma, torej kot antiokularocen- trizem. Kar pomeni, da ne smemo vizualnosti razumeti samo kot fiziolo- ški akt ali vizualno reprezenatacijo, marveč kot eminentni diskurzivni teritorij t ki se pojavlja ne samo v jezi- ku, temveč tudi v filozofiji, teologiji, umetnosti, retoriki, itn. In ko Jay do- besedno teče naokrog - discurere - da bi prešil skupaj različice antivizual- nega dizkurza in nam ga dal na vpogled - tudi kot zašiti hegemonični režim sedanjosti, odkriva hkrati tudi množico razprav o subjektivnosti, razsvetljen- stvu in humanizmu. Antivizualni dis- kurz namreč ni nikakršno homogeno diskurzivno telo, temveč mesto mno- žice sekvenc, kjer Jay opravlja skoz in skoz ponavljajoče se dešifriranje in saturiranje. Foucaultovsko rečeno, skuša Jay z izrekanjem tistega, kar je bilo rečeno, ponoviti tisto, kar ni bilo nikoli izrečeno«.1 1 Michel Foucault, Nascita della clinica, Einaudi, Torino 1969, str. 11. 246 Prikazi in ocene Jay začne svoje raziskovanje z nekaterimi splošnimi ugotovitvami, ki predvsem rišejo zmagoslavje pogleda v zahodni filozofski tradiciji (v času sončnega kralja Ludvika XIV. in Descartesa), da bi se potem prepustil nasprotnemu negativnemu toku, ki ga lahko še najbolje upodobimo prav z naštevanjem imen mislecev, ki jih je Jay bolj ali manj sistematično »pre- svetlil« v lastnem - kot ga vedno znova ne pozabi imenovati - razsvetljenskem filozofskem početju: Henri Bergson, Georges Bataille, André Breton, Jean Paul Sartre, Maurice Merleau-Ponty, Emmanuel Levinas, Michel Foucault, Louis Althusser, Guy Debord, Jacques Lacan in Luce Irigaray, Christian Metz, Roland Barthes, Jacques Derrida in Jean-François Lyotard. Kartiranje, ki ga Jay izvrši, je postopek določanja pogojev, ki v določenem času in pro- storu urejujejo vezi, ki so se utrdile med njimi, način, kako se med seboj združujejo ter pravila in vloge, ki jih izvršujejo. Vrstni red njihovega obra- vnavanja pa se ne ravna po sinhroniji določene teoretično-kritiške mreže, na kateri je Jayeva analiza vendarle ute- meljena, pač po diahroniji njihovega časovnega in prostorskega pojavljanja. Jayeva zavezanost horizontu razsvet- ljenskega ideala2, ki smo ga že pred časom obdelali3, je tudi tokrat, pa čeprav v drugem kontekstu, osnova 2 Prim. Martin Jay, Downcast Eyes, op. cit., str. 17. 3 Prim. Marina Gržinič Mauhler, »Force Fields«, (prikaz z oceno knjige Martina Jaya), Filozofski vestnik, št. 1/1993, Ljubljana, str. 239-246. precej ostrega teoretskega razmeje- vanja, ki se konča s tezo o Jayevi predkritični teoretski poziciji v P ove- šenih očeh4. Prav ta prelet, ki ga Jay po lastnih besedah v poskusu razume- vanja celotne antivizualne tradicije izpelje iz nekakšne mitološke, ikarske perspektive, je tista poteza, ki potem- takem Jayu zakrije in omogoči prevzeti prav tiste kartezijske vizualne trope, ki naj bi jih antiokularocentrični diskurz kritiziral. Ikarska perspektiva pa je hkrati tudi tista, ki nenehno skuša razsvetliti, pojasniti, narediti transpa- rentno prav bistvo antiokularocen- tričnega diskurza - njegovo ute- meljenost v motnem očesu skorajda skotomiziranega subjekta. Zdi se, da Jay pogostoma piše o kritičnem odporu do videnja iz perspektive, ki nenehno opušča prav odpor in kritiko - »osta- jam zvest ideji razsvetljenstva« pravi in z njo skuša pojasniti nejasne ideje. In prav zato je Jayeva knjiga prej učbenik kot metaforično rečeno »filo- zofsko razodetje«, toda tudi primer žanrske posodobitve teorije. V Jaye- vem filozofskem diskurzu je namreč možno najti veliko psihosocialne genealogije - biografsko esejističnih eskapad, spoznanih tudi pod sintagmo »zgodba o življenju z zgodovino sis- tema mišljenja5. Tako recimo Jay med obilico navzkrižnega življenjskega na- potevanja in branja o. sorodstvenih, 4 W.J.T. Mitchell »The Eyes Have It«, ARTFORUM 32, št.5, januar 1994, New York, str 9 - 10. 5 Prim. Elisabeth Roudinesco, Jacques Lacan, Fayard, Pariz 1993. 247 Prikazi in ocene prijateljskih in seksualnih razmerjih med teoretiki in filozofi, analitikom in njegovimi analizanti, reflektira tudi posthumno objavljeno katarzično izpo- ved Louisa Althusserja o lastni ujetosti v manično depresivno psihozo in o tem, kako je diktiral celotni ge-neraciji filozofov ponovno branje Kapitala, pa čeprav je v resnici, kot je zapisal sam Althusser, prebral samo njegov prvi zvezek.6 Hkrati pa se s tovrstno »logiko za-zaznamovanja« tisto, kar seje zdelo informativni splošni pogled, pogled iz nevtralne »objektivne« razdalje, subjektivira in zadobi naenkrat povsem drug pomen, je drugače za-znamovana. Posebej zanimivo je Jayevo hiazmat- sko branje in določanje antiokula- rocentričnih pozicij prav pri avtorjih, ki so pomembno začrtali tudi sloven- sko filozofsko in teoretično misel7. Jayeva knjiga omogoča predvsem tistemu neposvečenemu bralcu, ki se šele danes spopada z navedenimi avtorji in njihovimi koncepti, vzpo- staviti svojevrstne produktivne orien- 6 Pr im. Louis Althusser , L'avenir dure longtemps suivi de Les faits, ur. Olivier Corpet in Yann Moulier Boutang, Pariz 1992, cit. v: Martin Jay, Downcast Eyes, op. cit., str. 378. 7 Prim. Jacques Lacan, Štirje temeljni koncepti psihoanalize, ki j e v prevodu Rastka Močnika, Zoje Skušek, in Slavoja Žižka izšla pri Cankarjevi založbi v Ljubljani leta 1980, v istem letu, ko je maja 1980 v Kliničnem centru v Ljubljani umrl Josip Broz-Tito. O takšnih in drugačnih revolucijah prim, tudi Aleš Erjavec, Marina Gržinic, Ljubljana, Ljubljana. Osemdeseta leta v umetnosti in kulturi, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1991. tacijske mreže branja in interpretacije. To vsekakor velja recimo za »razume- vanje« pred kratkim objavljenega slovenskega prevoda temeljnega La- canovega teksta Zrcalni stadij kot oblikovalec funkcije jazer8, ki razčlen- juje operacijo oblikovanj a jaza in hkra- ti utemeljuje psihotizacijo pogleda. Z Jayevimi razlagami, ki sicer funkcio- nirajo predvsem v vlogi krotilca po- gleda, ne pa njegovega vzpodbujeval- ca, lahko za nazaj natačno začrtamo historiat, ki je leta 1966 privedel do objave tega temeljnega Lacanovega teksta. Z vzpostavitvijo mreže pre- hajanj in razhajanj ter navidez anekdo- tičnih podrobnosti pokaže Jay na klju- čen pomen Lacanove umestitve očesa in pogleda v domeno paranoidnega. Takšnih pomembnih za-znamkov pa je mogoče zaslediti tudi pri predsta- vitvi francoske postrukturalistične filmske teorije, predvsem tiste okrog francoske revije Cahiers du Cinema. Ob feminističnih podmenah antivi- zualnega diskurza, ki je mimogrede med najbolj zanimivimi Jayovimi ob- delavami in filozofskimi aktualiza- cijami, skuša Jay utemeljiti drugačno interpretacijo družbenega in kultur- nega prostora ter novo organizacijo časa, ki jo lahko sintetiziramo kot nas- protno »družbenem kot shizofrenič- nem, kjer se zdi, kot da bi bile spolne razlike izpuščene in psihično življenje destilirano«.9 Jay eksplicira koncept, 8 Jacques Lacan, »Zrcalni stadij kot oblikovalec funkcije jaza«, v: Jacques Lacan: Spisi, ur. Miran Božovič in Slavoj Žižek, Analecta, Ljubljana 1994, str. 37-45. 9 Prim. Jacqueline Rose, »Sexuality and Vi- sion: Some Questions«, v: Vision and 248 Prikazi in ocene ki smo ga na začetku tega prikaza ime- novali s sintagmo »napačno prikazo- vanje«. Gre za koncept, ki raziskuje sredstva, s katerimi se subjekt produ- cirá, in ki povzroča metaforično rečeno »razvalino reprezentacije« natačno na osnovi tistega, kar je izvrženo, izklju- čeno - na osnovi neprezentabilnega objekta, ter ustvari pomen iz njegove odsotnosti.10 Gre za specifično strate- gijo odpora in nasprotovanja korpora- tivno proizvedenemu sistemu repre- zentacije, ki v terminih spola, razre- dov, ras natačno določa, katere so tiste podobe, ki jih je dovoljeno uporabljati, za strategijo odpora, ki jo je ekspliciral prav feministični antivizualni diskurz in Jay izpostavil. Zato se Jayeve »povešene oči« nav- kljub kritikam kažejo kot eden najbolj izčrpnih sinoptičnih pregledov, ki bi jih sicer lahko kdo pejorativno po- imenoval kratki ekskurzi v posamezne zgodovine filozofske misli (saj je v knjigi predstavljenih več kot trideset najbolj pomebnih filozofov, teoreti- kov, zgodovinarjev, ideolologov in praktikov tega stoletja), a bi vendarle v slovenskem prevodu knjiga zapolnila marsikatero filozofsko-teoretično vrzel na tem področju, posebej ko nam primanjkuje prevodov temeljnih filozofskih del. Čeprav gre torej za sholastično rečeno »sekundarno bra- nje«, lahko označimo Jayevo knjigo Visuality, ur. Hal Foster, Bay Press, Seattle 1988, str. 115-131. 10 Cf. Jo Anna Isaak, »Women; The Ruin of Representaron«, v: Afterimage, april 1985, str. 6. za temeljni filozofski učbenik (za- hodne) sodobne filozofske in teoretske misli". Marina Gržinič Mauhler 11 Podobno kot so v posthumno izdani knjigi CraigaOwensa, antologiji-zborniku njegovih kritiških, teoretskih tekstov ter tekstov o umetnost i , kulturi družbi , posebej pa kulturno-družbeno-polit ični razsežnosti AIDS-a, zakateregajeumrl, objavili izčrpno Ovvensevo bibliografijo ter seznam njegovih priporočil dodatnega branje ob posameznih temah. Prim. Craig Owens: Beyond Recog- nition. Representation, Power and Culture, ur. Scott Bryson, Barbara Kruger, Lynne Tillman in Jane Weinstock), University of California Press, Berkeley, Los Angeles in Oxford 1992.