Povedka od Ljubjanskiga doh-tarja.
Iz Ljubljane jo je perpihal en mazač, (Quaksalber) pred Božičem ene dni, in. je tukej po Dolenskim ozdravljal živino in Jjudi, ker seje štulil strašno prebrisane g^lave biti. Pri nas je ozdravljal eni^a moža in eno ženo , ki sta na zdravim sercu bolna, — druge bolezni namreč nimata, kakor de se g^erdo gledata kot pes in mačka. Ženi je obljubil, de jo bo mož posihmal bolj ljubil — ko mu je polno mavho naložila. Potem gre naprej, pride k enimu
25
t
kmetu , in g-ospodinji pripoveduje , rekoč : ;,pri vas je narejeno (začarano), vi bi imeli lahko lepši svinje." Potem gre kadit po svinjaku, križe dela iz kota v kot, na to najde pod pragam vzrok ([vržah), zakaj de se svinje ne redijo — namreč eno svinsko čelust in en čevelj. To čudo viditi, so mu nosili vina ^ori, de se dva dni od te hiše ni ločil. Na to pride sosed lete gospodinje , ga prosi, de bi mu v hlev šel gledat njeg-ove teleta, ki se mu slabo redijo. Tje pridši, je spet kadil po hlevu,— ker pa poprej ni imel priložnosti, kaj podvreči, ni mogel vzroka spod pra^a skopati, ampak rekel je, de bo drugo pot nazaj prišel, in de bo začarane živinčeta ozdravil, ker mu je danes zdravila zmanjkalo; — za tak dober svet so mu tudi tukej bokal vina dali. Med tem pa pride nek pameten kmet noter v hišo, ki g'a je poznal, de ni zdravnik — ampak le slepar. Kmalo se je mazač izmuzal iz hiše in je kopita pobral — Ljubljanski doh4ar! Sosedje varite se taeih goljufov I
____.______    J. Zepič, kmet.
26