V. b. b. Knjigarna »NAŠA KNJIGA" v Celovcu vam dobavi knjige iz najrazličnejših področij slovenske literature. letnik vii. CELOVEC, ČETRTEK, 5. JUNIJ 1952 ŠTEV. 38 (498) »Učimo se od Jugoslovanov” V' Burmi se je v zadnjem času zelo povečajo zanimanje za Jugoslavijo. Pred nedavnim )'e vplivni dnevnik „Mandaing“ zahteval od vlade, naj pošlje v Jugoslavijo delegacijo, ki bi Proučila pomembne uspehe v socialističnem razvoju te neodvisne države. Res je, da smo precej oddaljeni od Jugoslavije — piše med drugim omenjeni list — Vendar pa se lahko marsikaj naučimo od Jugoslovanov. Naši strokovnjaki morajo predvsem Proučiti jugoslovanske izkušnje pri reševanju Agrarnega vprašanja, njihove metode za povečanj© delovne storilnosti in napore jugoslovanskih narodov za poglabljanje resnične demokracije. Jugoslavija podarila granit za spomenik žrtvam fažizma v Ameriki Odbor za postavitev velikega spomenika v l^e\v Yorku v spomin na 6 milijonov evropskih Židov — žrtev fašizma je sporočil, da je dobil od jugoslovanske vlade dragoceno darilo — celoten granit, iz katerega bo izdelan sPomenik. Podpredsednik tega odbora Lemer je spričo tega izjavil, da jugoslovanski narodi, ki so toliko trpeli zaradi fašizma, zaslužijo globoko priznanje vseh svobodoljubnih ljudi v svetu za to plemenito darilo, ki bo prišlo v zgodovino skupno s kipom svobode, ki ga je Francija podarila Ameriki." 2-DA naj spremenijo svojo politiko Predsednik vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike, Williams Douglas, je v govoru Po radiu izjavil, da bi morala biti politika ZDA 11 a Srednjem in Daljnem vzhodu „v znaku svobode in pravice, ne pa v znaku topov in dolarjev". Douglas je dodal, da bi morale ^DA podpirati „nove voditelje", predvsem Nehruja v Indiji in Mosadeka v Iranu. Douglas le tudi dejal, da „ne vidi, kako bi ZDA mo-Sle zmagati v morebitni vojni, če bi se SZ utaborila na Srednjem vzhodu in v Aziji." Dou-glas je v zadnjih letih precej potoval po Aziji je pred nekaj meseci izjavil, da bi ZDA mo-rale priznati Mao Ce Tungovo kitajsko vlado. Kdaj bodo za nas tako skrbeli? Komisija za srednje strokovne šole in tečaje Oblastnega izvršilnega odbora Oblastnega ljudskega odbora za Avtonomno oblast Koso-v° in Metohija je izdala 3. septembra 1948. P°d številko 631S5/48 uredbo, ki dokazuje, kako skrbi Jugoslavija za šiptarsko manjšino. Ta uredba se glasi: Na ozemlju Avtonomne oblasti Kosovo in Metohija je treba otvoriti nižje strokovne šole 6 šiptarskim učnim jezikom, in sicer: 1. Kmetijsko šolo v Gnjilanu 2. Gradbeno-tehnično šolo v Prištini 3. Finančno šolo v Peči 4. Trgovsko šolo v Peči 5. Knjigovodsko šolo v Peči 6. Medicinsko šolo v Prizrenu T Babiško šolo v Prizrenu 3. Administrativno šolo v Kačaniku. Vse naštete šole so dvoletne šole. Za predavatelje na teh šolah bodo strokovnjaki Šiptarji s srednjo ali višjo šolsko izobrazbo. Šole morajo pričeti s poukom v meseča septembru 1948. To uredbo dostaviti Predsedstvu Vlade Ljudske republike Srbije. Smrt fašizmu — svoboda narodu! P- Jovičevič, tajnik F. Hodža predsednik Tako skrbi Jugoslavija za šiptarsko manjši-n° v Avtonomni pokrajini Kosovo in Metohija, lla albanski meji. In pri nas? Ali bomo kdaj deležni take skrbi za narodno manjšino v državi? Kaj je na primer z našo zahtevo za kmetijsko šolo, z zahtevo ki jo je podpisalo Veu kot 2000 koroških Slovencev? Nemško vprašanje danes še bolj zapleteno Zapadnonemška vlada je že izročila parlamentu v ratifikacijo besedilo generalne pogodbe. V vladnih krogih sodijo, da bo nemški „Bundestag" (Spodnja zbornica) brez težav ratificiral pogodbo, ni pa še gotova odločitev „Bundserata“ (Zgornje zbornice), v katerem so zastopane nemške pokrajine. Vlada ima v „Bundesratu“ 15 glasov, prav toliko glasov pa imajo tudi pokrajine s socialdemokratsko večino. Zelo verjetno še ta teden bo zapadnonemška vlada izročila parlamentu v ratifikacijo tudi pogodbo o evropski obrambni skupnosti, ki bo morda nekoliko manj zadevala ob odpor nemških socialdemokratov. Tako nemško pogodbo kot sporazum o evropski obrambni skupnosti pa čaka sedaj še trnjeva pot do ratificiranja tudi v ostalih parlamentih. Javnost v vseh prizadetih deželah, zlasti še v zapadni Nemčiji in Franciji, je te mednarodne odločitve sprejela s skrajnim nezaupanjem. Voditelj danes verjetno že najmočnejše nemške stranke dr. Schumacher pa je ob tej priložnosti celo izjavil, da je vsak Nemec, ki bi se strinjal s temi pogodbami, prenehal biti Nemec. Ta »nemška pogodba" ni zanj nič drugega kot spletka zavezniško-kle-rikalne koalicije proti Nemčiji. Ni s« lahko znebiti občutka, da so zahtevale te v naglici podpisane mednarodne pogodbe v Bonnu in Parizu mnogo bolj ameriške notranje potrebe in neprijazno razpoloženi ameriški kongres, ki je začel zadnje tedne brezobzirno krčiti in črtati vojaške in gospodarske kredite Evropi, kakor resnično dozo- reli problemi. Odtod tudi vlada okoli teh stvari velika negotovost in je nastal splošni občutek neugodja, ki ga spretno izkorišča Moskva. Medtem ko v svoji diplomatski korespondenci z zapadniini velesilami še vedno hlini svojo pripravljenost za resno pogajanje o združitvi Nemčije, pa iz vzhodne Nemčije sistematično stopnjuje pritisk z raznimi obmejnimi incidenti ter zaostritvami in vse bolj neprikritimi grožnjami tamošnjih funkcionarjev. Britanski zunanji minister je bil sicer pretekli teden na demonstrativnem obisku v Berlinu — nedvoumno v nameri, da pomiri zbegane Berlinčane, ki živčno pričakujejo napovedane represalije — toda to potovanje ni moglo dokazati kaj drugega kakor to, da ie nemško vprašanje danes še nejasnejše in bolj negotovo, bolj zapleteno kot je bilo kdaj koli doslej. V Berlinu zopet vre Po podpisu generalne pogodbe se je položaj v Berlinu spet znatno poostril. Vzhodnonemška policija je s pristankom sovjetskih zasedbenih čet popolnoma zaprla obroč okrog zapadnega Berlina, tako da nikomur ni več mogoče brez težav prestopiti mejo med za-padnim in vzhodnim delom mesta. Kot odgovor na te ukrepe vzhodnih oblastnikov so britanske čete postavile zaprt obroč okrog vzhodno berlinske radiooddajne postaje, ki se nahaja na ozemlju britanske cone v zapadnem Berlinu. Britanski tanki patrulirajo okoli poslopja. Francoska vlada ukrepa proti KPF Pri protestnih demonstracijah proti prihodu generala Ridgwaya, ki jih je organizirala Komunistična partija Francije, je francoska policija v sredo preteklega tedna aretirala generalnega sekretarja centralnega komiteja KP Francije Jacques Duclosa. Kot vzrok aretacije navaja uradno sporočilo, da so v njegovem avtomobilu našli orožje. Drugi dan navrh sta bila Duclos in z njim urednik centralnega glasila KPF »Ilumanite", Andre Stile izročena sodišču, ki jima bo sodilo zaradi poskusa upora zoper državno oblast. Preteklo soboto je francoska policija nenadoma zasedla poslopja, v katerih se nahajajo prostori KP Francije, in sicer centralo v Parizu ter partijske lokale v Lyonu, Bordoju, Mar-seju in drugih mestih. Kakor uradno poročajo iz francoskega notranjega ministarstva, je policija zaplenila pri tej akciji orožje, municijo, ponarejene štampiljke vojaških oblasti ter večje število aktov, ki naj bi služili kot dokazilni material v obtožbi proti francoskim kominfor-mističnim funkcionarjem. Tržaški Slovenci zahtevajo enakopravnost z Italijani V Trstu je Slovensko narodno gledališče edina stalna gledališka skupina, ki pa še vedno nima primernih prostorov za svoje udejstvovanje. Uprava Slovenskega narodnega gledališča, ki je že večkrat zahtevala dodelitev prostorov, je te dni znova poslala pismo poveljniku angloameriške cone generalu Winter-tonu, v katerem zahteva, naj reši vprašanje prostorov za Slovensko narodno gledališče. Pismo omenja, da so bile prve slovenske prireditve v Trstu že leta 1848 in da je bilo v pričetku tega stoletja ustanovljeno dramsko gledališče, ki je imelo od leta 1904 svoje prostore v poslopju Slovenskega narodnega doma. Ta dom pa so italijanski fašisti leta 1920 zažgali, nakar so fašistične oblasti popolnoma onemogočile vsako nadaljnje delo slovenskih gledaliških umetnikov. Šele leta 1945, ko je Jugoslovanska armada osvobodila Trst in ko so se slovenski umetniki mogli vrniti iz pregnanstva, je slovensko gledališče spet oživelo. Toda gledališče od tedaj nima svojih stalnih prostorov in tudi ne dobiva nobene podpore iz javnih sredstev. V pismu je izražena zahteva naj se ta vprašanja rešijo v duhu načel, ki jih vsebuje mirovna pogodba. Treba je določiti eno od tržaških dvoran za predstave Slovenskega narodnega gledališča, zagotoviti določeno število predstav v občinskem gledališču ter finančno pomoč, slovensko gledališče pa naj dobi svojega predstavnika v upravni komisiji občinskega gledališča. Ob koncu je v pismu poudarjeno, da je za sedanji položaj odgovorna anglo-ameriška vojaška uprava, ki prepušča reševanje važnih slovenskih kulturnih vprašanj nacionalistično usmerjenim italijanskim krogom. V tej zvezi ugotavlja »Primorski dnevnik", da se je po londonski konferenci položaj tržaških Slovencev poslabšal. Tržaški Slovenci se boje, da bo prešlo v prihodnje reševanje slovenskih kulturnih vprašanj v pristojnost rimskih uradnikov, ki bodo nadaljevali z raznarodovalno politiko .Rima. Zato je treba, pravi list, zagotoviti Slovencem tiste kulturne pravice, ki jih imajo Italijani. • O enotnosti govorijo, z dejanji pa skušajo rušiti O dr. Tischlerjevem društvu, ki si je prilastilo ime volilne skupnosti slovenskih kmetov, da bi lažje ribarilo v kalnem, so najvidnejši izvoljeni predstavniki Kmečke gospodarske zveze v posebnem pojasnilu povedali, da ga smatrajo za strankarsko organizacijo, ker je o ustanovitvi tega društva enostransko sklepala peščica ljudi, ki se nazivajo za »Narodni svet koroških Slovencev". V pojasnilu so pozvali vse izvoljene zastopnike. KGZ, naj čuvajo volilno skupnost slovenskih kmetov, ki zastopa zgolj kmečke interese in odklanja zlorabljanje kmeških teženj za strankarsko politiko. Minuli četrtek je imelo dr. Tischlerjevo društvo svoj »občni zbor". Večina mandatarjev KGZ, ki jim je 2000 slovenskih kmetov na volitvah izkazalo zaupanje, se občnega zbora ni udeležila. Navidezno je »občni zbor" vodil Ježe Stiker iz Št. Jakoba v R., ki pri kmetij-skozborničnih volitvah ni kandidiral niti v deželno niti v okrajne zbornice. Dejansko so seve drugi držali vajeti v rokah. Saj so na »občnem zboru" imeli najbolj tehtno besedo nekmeti: prof. dr. Tischler, diplomirani trgovec Picej in belogardistični gospod Muri. Tudi par gospodov župnikov, med njimi tisti, ki so že lani pod vodstvom šefa Katoliške akcije zaman skušali razbijati občni zbor Slovenske prosvetne zveze, so se oglašali k besedi. Ob vhodu na prizorišče »občnega zbora" pa je pičle udeležence kontroliral župnik Muri, brat onega, iz Jugoslavije pobeglega Murija, ki vedri in oblači pri Tedniku-Kroniki in je vajen, da razvršča svoje politične figure po načrtih belogardistične emigracije. Iskreno prizadevanje zborničnega svetnika Janka Ogrisa, ki je na licu mesta odločno obsodil razdiralno delo in ozko strankarstvo tega društva, ki so ga ustanovili štirje'ljudje po naročilu tistih, ki bi radi izpodkopali enotnost slovenskih kmetov, je pri merodajnih aranžerjih »občnega zbora" naletelo na gluha ušesa. Pičla udeležba na »občnem zboru" ter kritične opazke med njim in po njem kažejo, da večina slovenskih kmetov odklanja zlorabljanje svoje enotnosti v strankarske namene. Zakulisni prireditelji v Mohorjevi hiši pa so še enkrat jasno pokazali, da o enotnosti le govorijo, z dejanji pa skušajo rušiti. OZN za enake pravice žena Gospodarski in socialni svet Organizacije združenih narodov je sprejel resolucijo, ki zahteva od generalne skupščine, naj ratificira konvencijo o enakih političnih pravicah žensk z moškimi. Resolucija je bila sprejeta z 11 glasovi in šestimi vzdržanimi glasovi; med slednjimi so glasovi Sovjetske zveze in Anglije. Druga resolucija, ki priporoča vsem vladam, naj odvzamejo potrebne ukrepe, da bo ženskam zagotovljena enakost z moškimi tudi glede pravic pri zaposlitvi in poklicni vzgoji, je bila sprejeta soglasno. Izšla je nova Adamičeva knjiga Te dni je izšla v New Yorku Adamičeva knjiga »Orel in korenin e", ki opisuje narodnoosvobodilno vojno jugoslovanskih narodov in boj za izgraditev nove socialistične družbe. V knjigi je objavljen tudi skrajšani življenjepis maršala Tita. Adamič je pred svojo tragično smrtjo imel to knjigo za svoje najbolj uspelo delo. V književnih krogih ZDA sodijo, da je »Orel in korenine" najboljše delo o Jugoslaviji, ki je bilo kdaj koli napisano v ZDA. Knjiga ima 530 strani in jo je izdalo znano | ameriško založniško podjetje »Double Dav". Velika zmeda zaradi zmešanih števi Skoro leto dni je trajalo preden je avstrijski statistični centralni urad objavil dokončne številke lanskega ljudskega štetja. V zvezi s to objavo se je vnela srdita papirnata vojna v časopisju Koroške in še preko njenih meja. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Kaj je povzročilo ta hrup? I, kaj neki? Nič posebnega. Na Dunaju so se zbali prevelike blamaže in niso objavili števila ljudi, o katerih so števni komisarji na Koroškem po uradnih navodilih zapisali, da govorijo „vindiš“. Koroške šoviniste, ki so ..e že veselili, da bodo lahko z uradnimi številkami v rokah še naprej zmerjali in psovali naše ljudi z vindi-šarji, je to seve močno prizadelo. Steinacher ih njegov ožji krog okrog Volkszeitung se je počutil ko da bi jo dobil s kolom po glavi. V navalu svete jeze so se v onemoglem obupu zaleteli v to preklicano Tito-OF in deželnega glavarja, ki sta dozdevno glavna krivca za to, da uradna statistika ne izkazuje „vindiš“-je-zika. ,,Die Neue Zeit" je precej stvarno objasnila, da domačini na Koroškem ne poznajo tretjega jezika, čeprav je hkrati priznala, da so tudi s te strani pred štetjem in za tem obstojala še druga navodila. Na pozomici se je pojavil nov zagovornik koroških Slovencev, bivši „Volkswille“, ki je šele v Gradcu pod imenom ,,Wahrheit und Volksvville" razodel to svojo ljubezen. Dokler je bil še v Celovcu, že dolga leta ni več zgubljal besed o Slovencih razen, da jih je psoval s titofašisti. Tudi ..Slovenski borec" z dosedanjim „no-vim“ urednikom je hotel biti zraven, „česar“ ni čudno, saj se naziva glasilo naprednih Slovencev, ,,česar" je razvidno iz norega naslova. Čudno, da se to osirotelo revše huduje nad „vindišarstvom“, ko pa se njegov vrhovni boter v deželnem vodstvu KPO sam zmerja s to označbo. V ostalem pa je prav pti tem časnikarskem spačku nemogoče ugotoviti občevalni jezik, „česar“ otipljivo spet kaže narejeno ogorčeni uvodnik, s katerim je pristavil Vedno več tujih turistov na počitnice v Jugoslavijo V inozemstvu se letos mnogo bolj ko doslej zanimajo za turistične kraje in naravne lepote v Jugoslaviji. „Putnik“ je do sedaj sklenil mnogo pogodb za prihod tujih turistov. Letos je prvič stopil v zvezo tudi s turističnimi uradi v skandinavskih državah, zlasti na Danskem. Tudi precej turistov iz Zapadne Nemčije pričakujejo v turističnih krajih v Primorju in drugih krajih države. Turisti iz Belgije, Nizozemske in Luksemburga so tudi napovedali prihod. Šestindvajset jih je že v Jugoslaviji. Angleški turisti se letos posebno zanimajo za taborjenja in krožna potovanja z jahtami in na konjih. Prijavilo se je že več skupin. Nekateri bodo šli v Dubrovnik, Boko Kotorsko, Split in na otoke, drugi pa bodo po kopnem delali izlete na Bled, v Sarajevo in druge kraje, ki so znani po svojih zgodovinskih in kulturnih spomenikih. Tudi iz ZDA pričakujejo letos več turistov. ZDA bodo dale odškodnino vojnim ujetnikom Ameriška vlada namerava pričeti meseca avgusta izplačevati denarno odškodnino vsem onim bivšim ameriškim vojnim ujetnikom, s katerimi so v sovražnih ujetniških taboriščih nečloveško ravnali. V poštev pride približno 132.000 bivših ujetnikov in svojcev v ujetništvu umrlih vojakov. Za vsak dan, ki so ga preživeli v ujetništvu pod surovimi in nečloveškimi pogoji, bo država izplačala poldrugi dolar odškodnine. Kdaj bo atomska energija služila gospodarstvu Britanski center za atomska raziskovanja v Hativellu je objavil obširno poročilo o napredku proučevanj uporabe atomske energije v gospodarske namene. Po mnenju sestavljalcev poročila bo treba vsaj še deset let, predno bo mogoče atomsko energijo uporabiti. Poročilo poudarja, da so naprave, ki omogočajo proizvajanje električne energije s pomočjo atomske energije, že precej izpopolnjene in da bodo v kratkem uporabne. Vendar je njihova praktična uporaba odvisna od razpoložljive količine urana, ki je zaenkrat še zelo majhna. svoj lonček k ognju, da bi ulovil kakšno politično drobtinico. (Več bi profiliral, če bi vzel v roke slovensko slovnico!) Končno je binkoštni duh razsvetlil še „nc-odvisne" pri „Salzburger Nachrichten", ki ne bodo zlepa preboleli, da izmišljenega občevalnega jezika „vindiš“ ne bodo več mogli uspešno uporabljati v svoji gonji proti dvojezičnim šolam. Ta časopisna bitka je še v polnem teku. naboje, nato pa bomo povedali svoje mnenje o cirkusu, ki nas samo zabava. Slovenski javnosti, ki ob vsem tem prerekanju še ni dobila vpogleda v uradno objavljene številke, jih bomo v sledečih razpredelnicah navedli. Pregled vsebuje — razen štirih občin, ki jih uradna statistika ne navaja posebej — vse občine, za katere predpisuje zakon dvojezične šole. Uradni Dunaj je o jezikovnem stanju v teh občinah izrisal naslednjo sli- Počakali bomo. da rodo vsi izstrelili zadnje ko v številkah: P r c b i v a 1 c c v Občina od teh lih — po uradnih podatkih — v dnevnem življenju govori Skupno nemško nemško slovensko slovensko nemško slovensko druge jezike nepoznano Sodni okraj Šmohor Blače 235 280 5 520 Brdo 575 390 256 187 i 1.409 Goriče 234 320 9 — — 563 Sodni okraj Beljak Bekštanj 3.961 704 279 313 - 15 5.272 Bistrica na Zilji 310 207 101 53 1 672 Marija na Zilji 1.628 211 60 57 2 1.958 Podklošter 4.869 292 95 106 11 5.373 Smerče 2.115 34 35 9 4 2.197 Sbraja ves 763 44 129 112 2 1.050 Vernberk 2.175 516 10 35 7 2.743 Sodni okraj Rožek Kostanje 672 119 140 191 9 1.131 Ledince 796 338 48 98 6 1.286. Lipa 1.073 48 123 30 — 1.274 Loga ves 1.004 551 266 121 11 1.953 Rožek 444 103 87 23 — 657 Št. Jakob 1.546 1.294 965 348 6 4.159 Sodni okraj Borovlje Bistrica 906 346 206 257 4 1.719 Borovlje 4.200 556 248 281 13 5.298 Medborovnica 515 207 154 100 1 977 Sele 55 4 39 921 — 1.019 Slovenji Plajberk 108 39 165 268 — 580 Svetna ves 269 125 307 188 4 893 Šmarjeta v Rožu 265 445 195 240 2 1.147 Sodni okraj Celovec Bilčovs 136 128 340 205 3 812 Dholica 1.711 56 39 27 — 1.833 Grabštanj .1,887. . 107 Ji ■ 250 .. .37. . 31 .2.073 Hodiše 496 401 111 5 1.263 Kotmara ves 874 213 394 ■ 133 10 ■1.624 Medgorjc 75 731 14 60 1 881 Otok 1.021 176 15 8 14 1.234 Radiše 253 9 118 147 1 528. Škofiče 930 309 • 201 78 3 1.521 Št. Tomaž 1.479 14 18 23 17 1.551 Vetrinj 2.671 56 7 28 4 2.766 Zgornja Vesca 60 68 249 117 — 494 Žihpolje 879 73 13 17 3 985 Žrelec 1.455 150 121 17 12 ■ 1.755 Sodni okraj Velikovec Djekše 736 388 67 194 1 1.386 Grebinj 2.017 702 195 146 31 3.091 Ruda 732 610 88 95 4 1.529 Št. Peter na Vašinjah 533 609 164 125 15 '1.446 Tinje 571 46 3 22 1 643 Važenberk 2.147 394 100 78 11 2.730 Vovbre 1.304 231 28 64 1 1.628 Velikovec 3.250 197 48 50 7 3.552 Sodni okraj Dobrla ves Dobila ves 2.202 ..159 637 224 — 4.222 Galicija 288 940 150 70 1 1.449 Globasnica 147 358 183 644 2 1.334 Škocijan 1.340 882 162 260 7 2.651 Žitara ves 295 681 463 451 5 1.895 Sodni okraj Železna Kapla Bela 651 278 438 1.121 15 2.503 Železna Kapla Sodni okraj Pliberk 1.111 145 26 109 1.391 Bistrica 331 534 615 541 3 2.024 Blato 224 258 511 579 — 1.572 Libeliče 263 151 449 160 2 1.025 Libuče 578 87 378 229 — 1.272 Pliberk 1.005 91 51 44 4 1.195 Žvabek 38 71 306 49 3 467 SVETU Bralci bodo že pri prebiranju teh številk in s primerjanjem dejanskega stanja v svojih občinah lahko samostojno presodili njihovo verodostojnost in ugotovili, da so daleč od resnice, ki jo je zakon obvezno predpisal tudi glede popisa občevalnega jezika. DF je v svojem proglasu pred ljudskim štetjem tozadevno jasno povedala: „Za vse naše ljudstvo do malih izjem je zaradi neenakopravnosti našega jezika v javnem življenju in uzakonjeni dvojezičnosti v šolah po . vsej nujnosti ..občevalni jezik" dvojen, pri čemur navedeni vrstni red ne igra vloge in je kakršno koli ugotavljanje oziroma zaključevanje o narodnostni pripadnosti neuporabno in nemerodajno. Ljudsko štetje 1. junija 1951 zato tudi iz tega razloga ne more nikdar služiti kot podlaga za narodnostno statistiko ali kakršno koli presojo nacionalnega stanja na Koroškem." Slovenski vestnik pa je takrat zapisal: „Zaradi neenakopravnosti slovenskega jozi-ka je za pretežno večino koroških Slovencev v trenutnih razmerah občevalni jezik po uradnem komentarju po vsej nujnosti dvojen, to se pravi slovenski in nemški. Zato bomo v to rubriko zapisali resnici na ljubo oba deželna jezika. Drugačna izjava bi bila neresnična in kazniva." Atene. — V Atenah je v državnem gledališču pred 14 dnevi prvič nastopil makedonski ansambl narodnih plesov in pesmi. Ta nastop je kot začetek gostovanja v Grčiji dosegel največji uspeh in so mu prisostvovali predstavniki grškega dvora, skoraj vsi Člani vlade in generalnega štaba, diplomatski zbor ter predstavniki kulturnega in umetniškega življenja Aten. Barcelona. — Za kritje stroškov evharističnega kongresa v Barceloni, na katerem je bilo zbranih 15 kardinalov, 200 škofov in 12.000 duhovnikov, je španska fašistična vlada odobrila 72 milijonov pesov. Eno tretjino od tok so porabiti za ..previdnostne ukrepe". Kongresa se je udeležil tudi Hitlerjev in Mussolinijev osebni prijatelj, fašist Franco, ki se j° pripeljal na evharistični kongres z vojno ladjo. Figi se je vrnil na binkoštno soboto s svojega potovanja v Anglijo, Ameriko in Francijo zopet na Dunaj. Iz radio-poročil smo slišali, da je v državah, ki jih je obiskal in pri njihovih najvišjih predstavnikih zapustil kar najboljši utis. Ob sprejemu na Dunaju mu je vicekancler Scharf izročil zahvalno pismo zveznega predsednika Karnerja za njegovo ..naporno in uspešno potovanje". rDaa potnau jklfaHi živlleii jzpiaa Pred kratkim je postal SA-Standartenfiihrer Steinacher 60 let star. Splošna javnost temu dogodku ni prisodila posebne pomembnosti. Nihče mu ob tej priliki ni zapel slavospevov. Razen, seveda, celovške ,,Volks2eitung“. V' blizu sto vrstic obsegajoči članek je strpala njegov pestri življenjepis in obelodanila njegove ..zasluge". Te „zasluge“ je že pred njo, — za časa nacizma — v Nemčiji v posebni knjigi na 130 straneh opeval neki Richardi Wichterich, da bi tedanjega voditelja panger-manske organizacijo VDA čim,bolj dvignil V; očeh takratnih nacističnih diktatorjev. Marši«; kaj, kar je v tej knjigi zapisanega, so seve pri „Volkszeitungu“ „prezrli“, ker se morda le zavedajo, da javnosti ne bi mogli prepričati, da je velenemško udejstvovanje posebno zaslužno delo. Koroški OeVP-jevci namreč nič ne povedo o tem, da je bil njihov sedanji šef Steinacher najbolj vnet pobomik za priključitev Avstrije k Nemčiji, kar pa je črno na be-' lem posebno poudarjeno v omenjeni knjigi-Eno poglavje iz njegovega življenjepisa pa so sploh črtali, in to prav ono poglavje, ki bi javnost še kolikor toliko zanimalo. To bi bilo tisto poglavje, v katerem bi bilo opisano, kdaj in na podlagi katerih zaslužnih dejanj je sedanji podpredsednik koroške OeVP postal nacistični SA-Standartenfiihrer. Ne vemo, če bo jubilant zadovoljen, da so celovški uredniki prezrli in izpustili tako važno poglavjel Saj vendar tudi iz zgodovine ni mogoče kratko-malo izbrisati dejstvo, da je nekoč obstojal ..tisočletni tretji rajh." V ..neodvisnem" lističu „Kleine Zeitung' > ki posebno rad zagovarja naciste in hvali one, ki delajo isto, smo minulo soboto brali življenjepis še enega šestdesetletnika — solnograš-kega nadškofa dr. Rohracherja. Tudi ta življenjepis je pomanjkljiv. Kakor ..Volkszeitung . glede Steinacherja, je tudi „Kleine Zeitung, zelo redkobesedna glede zadržanja cerkvenega kneza v času nacizma. V članku se sicer trdi, da je bil nadškof dr. Rohracher za časa ,.Tretjega rajha" neupogljiv čuvar vere in branilec pravic cerkve. Koroški Slovenci pa bi resnici na ljubo lahko o tem drugače zapisali-Vse naše ljudstvo je namreč priča, da je morala večina slovenskih duhovnikov zapustit1 svoje fare prav v času, ko je pastiroval v celovški škofiji sedanji solnograški nadškof, da s0 bili takrat slovenskim vernikom vsiljeni nemški duhovniki in da se je morala domača slovenska beseda na ukaz iz škofijstva tudi lZ cerkve umakniti nemščini. Naše ljudstvo je vse to občutilo kot kruto nasilje, dočim „ne* odvisni" pri „Kleine Zeitung" znabiti smatrajo, da se je to godilo v znamenju ..čuvanja vere in obrambe pravic cerkve". Večjo pozornost pa zaslužijo znaki in dogodki iz zadnjega časa, ki kažejo na to, da je tudi v današnjem celovškem ordinariatu še vedno udomačeno mnenje, da je za ..čuvanje vere in obramb0 cerkvenih pravic" najbolj uspešno sredstvo ponemčevanje v cerkvi. Zaljubljena zgodba županovega sina Butalski župan je imel sina, poznalo se je *>nu, kakšnega je rodu. Ime mu je bilo vsak °an Jakec, ob nedeljah Jakope. Pa je bila nedelja in je šel Jakope v sosednje Tepanjce pokušat, kakšen kruh peko tarnal- Sredi poti je stala graščina — hišam, ki so ^dane v nadstropja, pravijo Butalci graščine, judje v graščinah so jim vsi vprek grofje. Pa J® sedela pred graščino mlada grofica, lepa je 1 a kakor milijon petelinov in še ljubo sonce n* moglo drugače, nego je kar plamtelo od lju-"^ni, in je imela grofica razpet rdeč sončnik, °a 66 je branila njegovih poljubov. Kaj tako lepega Jakope še ni videl vse žive 'n se je ob tem pogledu vnelo srce tudi n)emu in ni odslej zamudil nobene nedelje, da ne bi prišel mimo, in še je dejal, tudi za na-Pfej, da je ne bo, razen če bi se usipala iz obokov zabeljena kaša — zabeljena kaša preži-v° škoduje obleki. Pa je mimo prihajal Jakope nedeljo za nede-‘1° in je včasi videl prelepo grofico, včasi je v'del njeno sestro, včasi njuno mojškro, pa je ulegla njegovemu srcu ta kakor ona, ker jih n' ločil, rdeče sončnike pa so imele vse tri. Tako je hrepenel sedem dolgih let in bi bil samega hrepenenja shujšah nič koliko, ako !’atl ne bi bila jed dišala tako neusmiljeno, a k bilo jedi, hvala bogu, dovolj pri hiši. ^ osmem letu pa se je zgodilo, da je Jako-prelepo grofico srečal sredi v Tapanjcah, j^trienjena je bila v cerkev. Kočija pa je ča-*®la kraj ceste. , Prevzelo je Jakopeta in je stopil pred njo !n dejal: „Precartana grofica, kaj vam povem: "* sem županov Jakope — že sedem let, os-^ga pol hrepenim za vami!" , Pa ga je pomerila grofica od glave do tal 'n morebiti niti ni bila grofica, nego je bila le n)ena sestra ali njena mojškra, rdeči sončnik P* je imela, in je dejala: „Butalo iz Butal, kdo b je dovolil, hrepeneti za menoj! Poberi se mi 2 lučil“ Vzdihnil je Jakope: ,,Joj meni nesrečniku, *abaj sem ji razodel, da hrepenim za njo. Ce bil molčal, lahko bi hrepenel za njo še se-d«m let!" Fran S. Finžgar Nista govorila, ko sta zajemala iz ene sklede, mati in sin. Jed je bila prepojena z gren-kostjo slovesa. Tiho, počasi sta drsali leseni žlici po glinasti skledi. Mati se je jedi komaj dotikala. Ni občutila slasti do južinc. Tesnoba ji je stiskala grlo. Ne enkrat bi ne bila zajela, da ni bilo zaradi sina. Ce bi ona ne jedla, bi tudi Janez odložil žlico in odšel lačen z doma na dolgo pot. Kadar sta se žlici kakor ponevedoma zadeli v skledi, sta oba hkrati dvignila oči, plavajoče v skriti rosi strahu in upanja. Pogleda sta se srečala in govorila v nemem molku glasne besede slovesa. Sin je prvi odložil žlico na mizo. „Ali ni dobro?" In v istem hipu je obstala tudi materi desnica in ni več segla po jedi. »Dobro je, mati. Toda ura prihaja. Da ne zamudim .. .“ Sin je vstal, z njim je vstala mati in odnesla posodo v kuhinjo. Janez je slišal v sobo, kako je zakrulil težki pokrov materine skrinje v shrambi. Do mozga mu je segel ta glas. Kakor bi kdo prebodel srce, da izpije iz njega zadnjo kapljo življenja. Ko je mati odprla vrata v hišo, je spustil sin skromen kovčeg na klop in se ozrl. Materina roka, ki se je tresla, je krčevito stiskala pet desetkronskih bankovcev. Sinu je podplula rdečica bledikasto lice. Kakor val sramu ga je oblilo po obrazu. Pet let ge ni prejel od ubož-ne matere nobenega denarja. Preživljal se je v mestu s poučevanjem in vsake počitnice prihranil toliko, da je mogel podariti materi skromno vezilo. Toda sedaj gre v neznano mesto. Kaj bo tam? Vse tuje, vse dražje. Občutil je, da v boj za življenje ne odhaja sam, da je marveč potegnil s seboj tudi mater. Jasno je videl na bankovcih tesno grozo zatajevanja in materine odpovedi. Koliko je varčevala sirota, da je narastla ta ogromna vsota v skrinji! Sedaj pa je skrinja zevala, zaječal pokrov in v tre-notku je izteklo iz nje, kar se je po kapljah nabralo v letu, morda v dveh, treh letih. „Na Janez, vzemi! Za prvo silo. Potem bo že Bog preložil in pomagal." Mati je naštela na mizo. Tresoči se prsti so se dotaknili vsakega bankovca posebej, kakor bi se v bridkosti poslavljali od njega. A v ma- Vzdržal je terinih očeh ni bilo bridkosti. Kakor bogatemu, ko šteje tisočake dote na mizo pred ženina, tako je bilo materi. Prevzemal jo je skrivnosten ponos ob tihem bogastvu, kakršnega še ni mogla položiti pred sina. Janez je denar spravil. Tudi njemu so se prsti tresli. Vso težo dela in truda so občutili, na denarju so visele skrbi in znoja polne materine ure. ,,Mati, Bog vam povrni, tudi jaz vam poplačam. Da mine vsaj pol leta potem upam, mati, da bom rešen." ,Janez, ne boj se! Pol leta vzdržim. Telička je lepa. Ne dam'je rada od hiše. Ali zaradi tebe, sin se zgodi. In na zimo ne zakoljem doma. Prodam. Se že kako prerinem do pomladi:" Sinu je silila grenkost v oči. Z obema rokama je segel po materini desnici in jo poljubil — prvič v življenju. Na suho materino roko jc kanila solza in tedaj mati ni več vzdržala. Odmaknila mu je roko in v svetosti in slovesnosti polnem objemu sta se strnila mati in sin — prvič, odkar se je Janez iz materinega naročja napotil v svet. In tedaj je Janez prvič živo občutil, kako svet in sladak je materin poljub. * Štirje meseci so potekli. Pred naravoslovcem Janezom je ležalo na mizi materino pismo. Sin ga je že prebral. Trudne oči so mu visele na zadnjem stavku: „Ne obupaj, Janezi Vzdrži! Nisem zaklala doma. Pa se je dobro prodalo. Še tri mesece bodi brez skrbi!" Kakor glas božji je donelo od teh krivenčastih črk. In Janez je potreboval tega glasu, ki mu je v zdvojenosti veselo in pogumno zaklical: „V boj, v boj za obstanek! Vzdržim! Ce ti vzdržiš, mati, zakaj ne bi sin!" Skrbno je spravil materino pismo, zavihnil ovratnik oguljene suknje, se stisnil v dve gube, pomeknil bliže borno svetilko in odprl debelo knjigo. Toda prvi hip ni mogel nadaljevati učenja, preveč se je vznemiril. Roke je vteknil v žep in začel hoditi po sobi. Ura je bila šele dve popoldne in v njegovi Iv»n Cankar Vse blagoslove tebi, Ljubljana Ob topli jeseni, ob prelepem dnevu se je na-®*hl Kurent v to staroslavno ljubljansko me-S°’ v to prestolnico veselega pijančevanja. ^ noben kelih ni točil Bog samega pelina; svojemu Odrešeniku je poslal na križev Simona Cirenskega. .Ni je noči tako tem-da bi tam kje v daljavi ne trepetala poni- se sveče bi mu ne žgali, še bilj bi mu ne ti pa, tisočkrat ranjen, v trpljenju utr- peli »•i pa, usuLMai v uj/ijviiju uh ^ ti komaj zmaješ z rameni pod težko so-ražno pestjo in praviš: ,,Nikarte! Ta burka je tara že tisoč let!" j. ^fenke in grenkejše so misli romarjeve. Ta-8 je pri srcu, da bi molil. „Ne daj mi do-a,:’> o Gospod, da bi se glasila tuja govori-a P° teh krajih! Ne daj mi dočakati, da bi sto- ril suženj suženjska smrt! Moč mu dodeli, da raztrga vrvi — če je treba, da umrje, naj umrje svoboden!" Malodušno srce je bilo žalostno, ko je pogledalo v davne dni; plaho je bilo, ko je pogledalo v prihodnje. Pa se napoti romar v Ljubljano — kje žalost, kje plahost? Vesela je preteklost, še veselejša prihodnost! Komaj zazveni iz daljave resnobno veseli šenklavški zvon, se oči zasvetijo, se ustna nasmehnejo. Utrujenost mine, bridkost je za gorami, korak je lehak in poskočen. Romar stopi v krčmo, si natoči cvička — pa: „Kaj bi tisto! Saj je vse eno!" Vse blagoslove tebi, Ljubljana! Večja in lepša mesta so na svetu, ali vendar ni ti ga enakega pod nebom. Pozdravljena, ti kraljica veselja, ti mati vseh sladkosti, ti botrica prešernih ur! Prav na sredi vseh nadlog te je postavila nebeška modrost, luč v temo, zeleno trato v pustinjo! Devetkrat obremenjen popotnik pride in te pozdravi: ko se poslavlja, si mu odvzela osmero bremen. Romar se čudi in srce mu poje: obraz do obraza, nikjer bridkosti, nikjer hudih misli; romar gleda: hiša do hiše, smejo se prijazno, nekatere celo mežikajo; romar posluša: beseda do besede, pesem do pesmi, vse so prešerne. Tako romar gleda, posluša in se čudi in njegovo srce je potolaženo ... Ko se je Kurent približal mestu ljubljanskemu, ga je pozdravljalo z vsemi tremi od vseh devetih cerkva. Iz zgodnjega mraka so se luči smejale, celo zvezde so se opotekale po nebu in se majale omamljene od tobakovega dima in od vinskega duha. Kurent je stopil v mesto in zažvižgal od prijetne osuplosti; hiše so gledale ošabno in praz-niško, nekatere so bile celo pobeljene; izpod streh so visele dolge zastave. »Zahvaljen, ti klošter veselih čednosti, da spodobno pozdravljaš svojega patrona!" Tako je vzkliknil Kurent ter se nameril, kamor je držala najbolj zložna pot. In kakor je šel in kamor je stopil, od te strani in od one strani so pozdravljala svetla okna, so vabile poskočne pesmi. Kurent se je nasmehnil in je bil zadovoljen v dno srca. „Tako sem želel, da te zagledam, prestolnica moja; tako sem ukazal da me pozdraviš; čula si željo in ukaz." Prišel mu je nasproti človek, na vsezgodnji večer že vesel; oblečen je bil slovesno, klobuk pa mu je visel postrani na kuštravih laseh. „Kaj praznujeta nocoj, ljudje prešerni?" je vprašal Kurent. Človek se je naslonil ob zid in je bil močno vesel takega prijaznega ogovora. „Kaj da praznujemo," je vprašal in zamahnil z obema rokama, da bi zgrabil misli, hiteče v urnem kolobarju. »Praznujemo pač! Ampak kaj, to je drugo in zelo imenitno vprašanje! Zakaj človek, kadar piješ, ne pozabi nikoli, da piješ in zaradi katere prilike! Red mora biti, red je podlaga naprednemu življenju. Nocoj bomo slavili Prešerna; prosimo torej vse tiste, ki bi morda rajši Jurčiča slavili, da naj odlože to svojo namero . . . pijan je človek danes kakor jutri, saj je vse eno!" Kurent je bil v dno srca vesel takih modrih besed; vendar je vprašal: »Kdo je nocojšnji svetnik?" »Potrpite!" je rekel modrijan in lovil z obema rokama; lovil je, našel ni. »Kaj pa je tebi, tujcu, potreba te učenosti?" je vprašal. »Prijatelj te povabi na godovino, godovino ali ne, kosilo je tečno, pijača koristna, pa kaj vse drugo! Nocoj slavimo — stoj, popotnik iz daljnih krajev!" Modrijanu se je prečudno razžaril obraz in oči so mu zasijale. »Nocoj praznujemo sami svojo radost. Nekdo, kaj vem kdo — tu ali tam stoji njegov kamen ob oglu, Bog mu ga blagoslovi — ta nas je spomnil na to lepo praznovanje! Kdor že bodi, ajd ali kristjan, Bog mu daj sveta nebesa, mi pa smo pili!" Hvaležen in ginjen je Kurent stisnil roko modrijanu ter šel po svoji poti. Prav resnično in odkritosrčno je bil ginjen Kurent. sobi je že gorela luč. Peč je bila mrzla, zunaj pa zima, »Štir^ mesece že v tej ječi," je preudarjal. »Ali je tako življenje vredno življenja, ali je vreden kos kruha takega trpljenja? Prezebam in stradam; moj stan brlog; mati strada in prezeba doma. Fej, tako življenje! Da bi pač vedno tam gori ostal in čredo očetovo pasel," ja začel polglasno deklamirati. »Comu sega berač po belem kruhu? Tudi po kruhu modrosti ne segaj! Siromak si in siromak ostani! če si pastir, če si hlapec, se nasloniš ob vola v hlevu in se ogreješ, ako nimaš peči. Edino ti, ubogi študent, se nimaš nikamor nasloniti. Ali nisem pretrkal, preprosil in prebredel vsega Dunaja za košček kruha? In ga nisem prosil zastonj. Oj ne, poceni prodajam, kar imam, kar znam. Branjevec nastavi gnilo jabolko in ga spravi v denar. Od mene ne mara nihče zdravega sadu mojega uma. In če obupam, če grem domov lačen in upal, pa pokažejo za menoj s prstom: »Glejte ga, nepridiprava pokvarjenega! Postopač! Mlatit naj gre! Lenuh! Materi poje bajto, če je že ni. Sramota taka!" In nenadoma so se mu zaokrenile misli in se je spomnil tovariša, ki mu je govoril: »Pojdi k Židu! Kaj študiraš lačen? V veselje z nami! Kaj nas briga!" Ročno je sedel k mizi, si ob svetilki pogrel roke in začel izpisovati iz debele knjige. Moč je rasla, železna volja je pogazila skušnjavo. Mraz okrog srca je ginil, kakor bi kipela vročina od materinega pisma. *■ Bled, shujšan in truden se je napotil k izkušnji. Profesorjev sloves mu ni dajal upanja. In vendar je šel. »Delal sem, res da v trpljenju in bedi, toda delal sem." Ko je vstopil v prednjo sobo, je hodil po parketu tovariš. Zelo gosposki je bil. Tri brazgotine na licih so pričale, da zna braniti čast s sabljo. Obleka je bila vzorna, da je Janez šele v tem nasprotju spoznal, kako siromašna je njegova. Ozrl se je prek rame, on, stara hiša, na plahega bruca. Janez se za ta pogled ni menil. Bil je pač človek, ki je v rani mladosti začel biti boj in je lehko pogledal vsakemu v lice ter rekel: »Kar sem, sem sam iz sebe!" Zato je odločno stopil do tovariša in ga vprašal, ali morda ni profesorja doma. Dijak se je ponosno obrnil od okna in premeril Janeza z nekoliko zaničljivim pogledom, si popravil naočnike in odgovoril: »Doma. Pa nekoga davi s svojo strogostjo in ga bržkone tudi obglavi, kakor je njegova navada." V tem hipu so se odprla vrata in gorečih lic je prišel iz sobe dijak od kolokvija. »Kako?" je hitel vanj gosposki mož. »Vrag naj vzame njega in njegovo anatomijo!" »Torej mer »Pojdi in poskusi!" Dijak je vstopil. Janezu je strah napolnil dušo. Srce mu je kljuvalo; kakor potapljajoč se čoln je bilo njegovo upanje. »Ne vzdržiš! Ha, pet mesecev učenja, smešno, beži, uidi sramoti...“ Ali kakor klic iz domovine je zadonelo: »Janez, vzdrži! Ne boj se! Tvoja mati je s teboj. Bodi mož!" In v istem hipu so se že zopet odprla vrata in s kletvico na ustnicah se je vrnil gosposki študent. »Ne bodite abotni! Pri njem mora vsak pasti. Pojdite z menoj, imam stotak!" »Ne grem," je rekel odločno Janez in vstopil. Mine pol ure ... poteče še druga polovica. Profesorju zaigra na licu smehljaj zadovoljstva. Vpraša: »Kako dolgo ste se učili?" »Pet mesecev." »Pet mesecev?" Profesor je pogledal Janeza s predirljivim pogledom. Nejevernost se mu je brala na čelu, »Torej samo pet mesecev?" »Da, in to v bedi, mrazu in lakoti...“ Profesor se dvigpe s stola, iztegne desnico preko mize in jo ponudi Janezu: »Čestitam, prijatelj ste mi! Vaše bede je konec. Taka volja zasluži plačilo ...“ Cez dva tedna je siromašna mati od veselja jokala. Sin ji je sporočil z Dunaja: »Mati, konec je bede, veselite se! Na gorkem stanujem, jem do sitega, vse je končano, ker sem vzdržal. Vzdržal sem pa zaradi vas in na vašo besedo, predraga, preljubljena mati.. Kakor diha New York, tako diha Amerika Dvigalo je usoden izum v razvoju New Yorka. Danes jih imajo tam na deset tisoče in promet v navpični smeri je gotovo važnejši od onega v vodoravni. Včasih postavi tehnika res marsikatero stvar na glavo. Ko je leta 1945 prišlo do stavke nameščencev na dvigalih, je bil New Yonk skoro paraliziran. Sedemnajst in pol milijona ljudi se vozi dnevno po New Yorku z dvigali, ki skupno naredijo pot 120.000 milj ali z drugimi besedami polovico poti do lune. Dvigalo je v Ne\v Yorku prav tako nujno kot taksi ali podzemska železnica. Del je dnevnega prometa in nujna potreba tega tako hitečega mesta. Ena izmed zanimivosti Now Yorka je tudi njegova podzemska železnica. Tam najdete tudi majhne delikatesne prodajalne, kramarije, cvetličarje in številne reklame. S to podzemno železnico se vsak dan prevozi tri do štiri milijone ljudi. Posebno zjutraj, ko gredo z vseli strani ljudje na delo, je železnica živahna in prenapolnjena. Potniki se prerivajo, toda vendar se mnogi drže nasveta, ki ga vidiš na vseh zidovih: „2ivljenje je kratko, toda še vedno ostaja dovolj časa za dostojnost". V tem tako natrpanem vlaku rediko naletiš na nepazljivost. Edino kar opazite je, da nekdo vstane in odstopi svoj prostor starejšemu ali ženski. V podzemsko železnico pa je prodrla posebna vrsta enakopravnosti. Pod težo velemestnega življenju menijo mladi, da imajo pravico do sedenja, medtem ko stari stoje, ker so njihove noge prav tako utrujene od dela in dolge hoje. Znano je, da ima New York milijone avtomobilov, tovornih avtov in taksijev kričeče barve. Toliko jih je, da niti najbolj praktično urejeni prometni signali ne morejo preprečiti strahovite gneče in avtomobilskih nesreč. V jutranjih in popoldanskih »urah naglice", ko ljudje prihajajo in odhajajo z dela, stoje nepregledne vrste avtomobi-lov nepremično ali drse po asfaltu .s polževim ko-rakom. V telh urah je mesto otrplo. Peš prideš prej kot z avtom, pa čeprav ga vozi najspretejsi vozač. Razumljivo je, da so mestu, kot je New York, potrebne vsak dan velikanske količine hrane Zato ponoči, medtem ko največji del prebivalstva spi, prihajajo v New York cele reke velikih kamionov z vseh strani newyorške okolice, največ pa iz sosednje države New Yersej in dovažajo hrano. Statistika pravi, da porabi New York letno skoro milijardo kg mesa, četrt milijarde kg rib in skoro dve sto milijonov ducatov jajc. Meščani popijejo dnevno okrog pet milijonov litrov mleka. Piva in ostalih alkoholnih in brezalkoholnih pijač popijejo toliko, da bi bile potrebno številke z mnogimi ničlami, da bi to izrazili. V 12.000 newyorških restavracij pride letno okrog 350,000.000 ljudi. Ko potujete po tej veliki deželi, srečate na svoji poti ljudi raznih nazorov in značajev. Opazili boste vendarle pri vseh neke skupne črte. laka •skupna poteza, ki jo boste povsod opazili, je ponos in bahavost prebivalstva, češ da se je prav tu v njihovem mestu dogodilo nekaj izredno važnega, da je v njihovem mestu nekaj najboljšega, največjega itd. Ko smo šli skozi mestece Repo v državi Nevadi, smo videli na transparentu, ki je bil razpet čez glavno ulico, naslednji napis: „To je največje majhno mesto na svetu . Ko so nas pred kratkim povabili v Bridgeport, da bi tamkajšnjim univerzitetnim študentom govorili o Jugoslaviji, so prav vsi ljudje, s katerimi smo prišli v stik, poudarili že na začetku razgovora, da njihovo mesto ni samo eno najmočnejših industrijskih središč .temveč da je tam živel tudi ustanovitelj največjega ameriškega cirkusa. Medtem pa Newyorčan le rediko govori, da je v njihovem mestu nekaj največje, najvišje ali najpomembnejše. In prav New Yonk ima to pravico, saj prav v tem mestu stoji naj večja stavba na svetu (102 nadstropij), največje letališče (zdaj grade še večje), največje naravno pristanišče sveta in znana teniška igrišča, kjer so navadno zaključne tekme za Davisov-coup. V mestu je 24 muzejev z bogatimi zbirkami. V niewyorških gledališčih igrajo in pojejo največji umetniki na svetu. V središču mesta je poslopje Združenih naTodov. Tu je tudi nad 3.000 cerkev, protestantskih, židovskih, katoliških, mesto ima okrog 1.000 parkov, a v stanovanja je napeljano okrog 3,000.000 telefonov in prav toliko radijskih aparatov. Peta avenija je najvažnejša žila New Yorka. Ob njej so najdražja stanovanja in najbolj luksuzni lokali. Tudi druge newyorške četrti ne zaostajajo mnogo po svojem bogastvu. Toda poleg vsega tega razkošja pa ima Naw York tudi ulico, ki jo imenujejo »ulico izgubljenih duš . Lansko poletje smo šli z nekaterimi ameriškimi prijatelji v dolnje mesto. Večer je bil. Prodajalci časopisov so kričali, da je največja stavba na svetu prodana za 50,000.000 dolarjev. Vozili smo se s staro nadzemsko železnico po tretji aveniji, ki kljub temu, da zahtevajo njeno preureditev, se vedno stoji, tako kot je stala pred leti: verjetno kot znak upornosti in finančne moči družbe cije last je. Železnica pelje med hišami, katerih zunanje lice dokazuje, da žive v njih reveži. Med zidovi so napete vrvi in na njih se suši perilo. Ko se vozite s to nadzemsko železnico, gledate na levo m desno skozi odprta okna 'hiš in kot na odru lahko spremljate notranje življenje v 'njih. Od tod se peljete dalje v kitajsko četrt v Ulico Boveri. Tu je dno življenja na dnu Manhattana". Tu žive ljudje ki niso deležni delitve ameriškega bogastva. Na eni strani ulice se blešče izložbe prodajaln diamantov, ki jih je tu na stotine, na drogi strani ulice pa kraljuje alkohol. Tu žive ljudje, ki so izgubili svoje mesto v družbi, ki so se predali pijači, ki se ne brigajo več za to, kaj se okrog njih dogaja, ne vedo, kakšno politiko vodijo ZDA in kakšno inozemske vlade. Lastnina navadnih prebivalcev te ulice je majhen zavoj, ki mu sluzi za vzglavnik, ko leže na ulični beton pred vrata ka- ke stare stavbe ali gostilne. V tej ulici barantajo ludi za zadnje staro hlače ali raztrgane čevlje, da bi dobili vsaj nekoliko centov za kozarček žganja. Posamezne dobrodelne, cerkvene ali socialne organizacije odpirajo terni ljudem svoje domove, toda Ulica Boveri še naprej obstaja in kot da se stalno polni iz nekih novih neusahljivih virov. To je ulica »izgubljenih duš" prijatelj tistih, ki nimajo prijatelja. Povprečen newyorški meščan Cesto zaide v to ulico zaradi njene posebnosti. Od tod smo šli dalje proti sosednji četrti, kjer je newyorška univerza, na kateri študira 60.000 ameriških študentov in kjer žive umetniki. Kar oddahnili smo se. Tu smo videli resne mlade ljudi, kako razpravljajo o svojih problemih. V majhni italijanski gostilni, podobni pariškim kavarnam, v katerih se obirajo umetniki, razstavljajo slikarji svoja dela. Čutiš, da žive v tej sredini ljudje z voljo do življenja. New York je mesto, ki je vedno budno. Na njegovih ulicah življenje nikoli ne zamre. Drugačno je podnevi, drugačno ponoči, takrat se ogrne v razkošno neonsko tančico luči in reklam nudeč najrazličnejše zabave svojim meščanom. New York je poln nasprotij. V njeni so na dnevnem redu zločini in uboji, špekulacije velikega obsega in senzacionalni dokazi o korumpiranostd oblasti in podkupovanju uradnikov, o bajnih vsotah, ki jih dobe pri igranju in na čmolborzni prodaji opija. Toda to je samo ena stran New Yorka. Vzporedno s tem živi New Yonk, ki se bori proti vsemu zlu. Živi mesto muzejev, Metropolitan opere in bogatih razstav največjih umetnikov sveta. Tu so številna gledališča. V prepolnih newyotških koncertnih dvoranah lahko jioslušate velike filharmonične koncerte, katere dirigirajo mojstri kot so Toscanini, Bruno Walter in drugi. Ncw York je založniško središče te dežele, njen kulturni in trgovski center. Kakor diha New York, tako diha tudi Amerika. V mešanici raznih ras, kultur in navad, pod vplivom najrazličnejših strani sveta živi New York, mesto — velikan, nekdaj poln dvomov in depresije, nekdaj poln vere v bodočnost in v nadaljnji napredek. Raznolikost je izvor njegovo življenjskosti, uniformiranost in slandartnost osnova njegove materialne moči in bogastva. Sinteza je Amerike, ne moremo si je predstavljati brez New Yorka. New York je vrhunec razkošja in civilizacije, današnje tdhničke dobe. Istočasno pa je. tudi ogledalo nje-raih slabosti, pogrešk in še mnogih nerešenih vprašanj. JABLAN Davno že se je zmračilo. Na strnišeu pod vasjo, v nekem zabrežju, se je Lujo stisnil pod plašč. Vidi se mu samo še pegasti obraz z velikimi, grahu podobnimi očmi in nekoliko kodrov rumenkastih las, razsutih po čelu. Nekaj korakov pred njim se pase Jablan. Vsak večer, odkar je pritisnila vročina, pase Lujo nekaj časa ponoči svojega Jablana. Čuva ga kakor oči v glavi. Dvakrat na teden mu daje soli. Tudi svojo južino deli z njim. Rad ima Jablana — ker je Jablan najmočnejši bik v vsej okolici. Lujo se ponaša z njim. Druge govedarje in njih bike ponosno prezira. Sredi pokopališča bi lahko prenočil, kadar je Jablan z njim. „Samo jutli!" — Lujo plane ko iz srta, vrže s sebe plašč, oči pa se mu zasvetijo od razburjenja. Vstane, se približa biku in ga jame božati in se mu dobrikati in laskati: „Le doblo se najej, Jabol Juzinaj, blateč, kolikol die duša plenese ... Samo jutli! Blateč moj, mili moj, dlagi moj Jabo — samo jutli!" V Lujovem zamolklem glasu je drhtelo mehko, nežno zaklinjanje. Bik je zamahnil po navadi z repom in ga ošinil malo po obrazu. „Kaj mene, Jabo?" ga vpraša karajoč. „Zdaj bom pa jokal." Odmakne se malo v stran in zajoče. Jablan dvigne glavo. „Ne, ne, Jabo! Šalim se. Nisi me ti udalil. E, ne, hudimana, ne jezi se koj za vsako malenkost! Daj, da se poljubiva!" Poljubita se. Lujo ogrne plašč in se spusti na vlažno travo, da sanja o jutrišnjem dnevu. Jutri se bo njegov Jabo bodel s cesarskim bikom. V njem žc davno polje in plamti želja: da bi se Jablan tudi z Rudonjo pobodel. Zaklinjal je župana, da mu izpolni željo. Tudi starejši so prosili župana. „Ali ljudje moji, to ni tako lahko — cesar- Narodna: V Ljubljano pridem čez goro V Ljubljano pridem čez goro, od doma jemljem že slovo, od očeta, matere, in od svoje ljub’ce žalostne. Preden se bom na pot podal, za en liter vina še bom dal; svojim prijat’ljem glaž nalil, svoje dekle staršem 'zročil. V Ljubljano pridem prav vesel, od doma jokat se začel; vrgel sem svojo obleko preč, pripasal si vojaški meč. Če boš kaj časa v Ljubljani stal, kakšno znamenje mi boš dal? Puška bo trdo pokala, ti, dekle, se boš jokala! ski bik je to! Ampak napisal pa bom prošnjo. Če odločijo cesarski, da se lahko bodeta, dobro — tudi jaz ne bom proti, če pa ne dovolijo — kakor da ni bilo niči Kaj ni tako, bratje!" „Tako je, župan. Le stori tako kakor je pošteno in prav, pa se ne boj!" Prošnja je bila napisana, župan je prejel odgovor: dovoli se! Jutri je preobraženje in obenem cesarski praznik. Jutri se bosta na županovem domu gledala Jablan in Rudonja. Bedeč sanja Lujo o tem. Zdaj vidi kako je Jablan padel, kako uboden izdihava, zdaj zopet kako je nabodel Rudonjo in stoji ponosno na bojišču. Sliši kako gromovito Jablan tuli, brda pa odmevajo. Zapoješ: Volo-lige, dolo-lige! Jače moje milo bače od te vaše jadne krave I Ča, kravuljo, nagrduljo! Nagrdim ti govedara i u kučikučanicu i na strzu strugaricu. „Jabo, ti je kaj hladno?" vpraša Lujo izpod plašča. Jablan se pase, molči, nič ne odgovarja. Lujo vstane, ga poboža, izvleče iz stoga dva snopa ovsa, položi pred bika in leže kraj njega. Po dolgem polubudnem, drhtečem trepetu ga prevari sen. Ko Jablan poje žito, leže tudi on poleg svojega dobrega tovariša. Globoka, strahovita tišina. Vlažna svežina se širi skoz noč. Mlačen veter piha preko hiš, ki se v polukrožnem nepretrganem nizu razprostirajo pod planino. Strehe, obrasle z ma-hovino, se v mesečini komaj razločijo od zelenih sliv, skozi katere štrlijo. Samo ponekod se beli nova streha. Vas spi mirno, sladko, ko krepko zdravo in skipljivo planinsko dete, ko ga mati podoji in zaziba. Sonce se je polagoma dvigalo izza planinskih vrhuncev, ki so še utrujeno počivali v prosojnem jutranjem somraku. En sam trenutek — in vse se oblije z belkasto svetlobo. Vse trepeta, se preliva. Samo tam daleč pod planinami, v prisojnih rebrih, trepeče megličasta modrina. Vse se dviga, budi, vse puhti ko vroča kri, diha silo in svežino. „0, sonce je že!" se pretegne Lujo, pomane oči in pogleda okoli sebe. »Jabo, blateč, zakaj me nisi prebudil?" Jablan je rano, zelo rano vstal in se dobro napasel. Prijetno je Luju, ko vidi, kako je Jablanu trebuh zabreknil. „E, ko si se že tako najužinal, blateč, no, pa se še malo nasladi!" mu reče veselo Lujo in vrže pred bika nekoliko snopov ovsa. Jablan poje. Potem kreneta k županovi hiši. Vrane priletavajo iz bližnjih bost in padajo na koruzo, ki je pravkar začela zoreti. Čuvaji jih odganjajo. Strašila na ograjah okoli koruze frfotajo. Živina se izganja na pašo. Viki in klici od vseh strani. Lujo stopa zamišljen za Jablanom. Vglobil se je v misli — ne sliši tega hrupa, tega življenja, ki se krog njega širi. Njegove misli se pletejo samo okoli Jablana in bikoborbe. Nenadoma obstane, kakor da se je nečesa domislil. Raztegne prste in jame meriti palico- „Jabo bo nabodel — ne bo, bo — ne bo-bo!" vzklikne Lujo, oči pa se mu zasvetijo od prevelike radosti. Od navdušenja jame poljubljati in objemati bika. „Kaj ne, Jabo, da ga boš nabodel? Naj le bo on cesarski! Požvižga se na to moj mili’ dlagi, dobli Jabo. Kaj ni tako? Daj, povoj slo* jemu Luju!" se mu jame nedolžno dobrikati- V pogovoru z Jablanom jo primaha Lujo do županove hiše, kjer se je bilo nabralo že nm°' go ljudstva. Praznik je, ne dela se in ljudje so prišli, da se malo pomenijo med sabo, a kot planinci radi gledajo, kadar se biki bodejo. Luju se stisne srce ko zagleda Rudonjo. Zdj se mu strašen, orjaški, in debelejši in večji od Jablana. „Jabo blateč ako danes plačaš z glavo ne bodi hud na mene!" Lujo vzdihne privije 56 k biku in jame zopet, na skrivnem, meriti p3' Iico. Pokazalo se je, da bo Jablan nabodel! Ob* raz se mu razvedri. „Kaj si se preplašil, mali?" „Nič se ne boj, sinko, tvoj bik je star veteran," ga opogumi neki starček. „Ne bojim se prav nič, hvala!" odvrne Lujo samozavestno. „Bogme, ali boš zajavkal, pobič, ko bo Ru' donja razparala čreva Jablanu," ga straži polj' ski čuvaj. „Pa mi je tudi zadosti škode napravil." u „To pa bomo, ti poljska straža, šele videli! se mu nasmeje Lujo kljubovalno in zajedljivo- »Zganite se, ljudje božji, prazne čenče! Na stran, deca in žene!" zakliče župan z ostrim-uradnim glasom. »Pripeljite bika na ravnico niže plota!" Pripeljejo ju. Množica se je zgrnila okoli jih od vseh strani. Bika se jameta vohati, kakor da bi se rada spoznala. »Zgrabi, Jablan!"' »Zgrabi, Rudonja!" Bika jameta tuliti, kopati s prednjimi nog3' mi, zanašati se, rebriti, dokler ne butnejo z vso silo rogovi ob rogove. Prasketanje, lom! Zemlja se drobi, upogiba pod njima. Lujo drhti, trepeta. Vsaka mišica se mu je razigrala. Izbočil je velike, grahaste oči, ne trene. Spremlja vsak gib, vsak udarec trene v razigranem srcu. Stisnil se je, sklonil se — p°* magal bi Jablanu, če bi mogel. Oči so *e m1' zasenčile. Vidi samo, kako se nekaj pred niji«11 vrti, vije, upogiblja. Rudovnija navali z vso silo. »Zagrabi ga, Jabol" zakliče Lujo, kakor i2' ven sebe. Jablan, stari, lokavi veteran, pade na desno koleno prednje noge, da bi zagrabil Rudonjo izpod vratu. „Ne pustite, ljudje božji, ubil bo bika!" Z3' kliče prestrašen župan. Izpod Rudonjevega vratu sikne močan curek krvi. Lujo zavrisne, Jablan stoji ponosno na bojišču in tuli, a planinski vrhunci silno — silno odmevajo. France Prešeren: Sveti Senan Zato, da b’ od ženskih ne bil zapeljan, podal na otok se je sveti Senan; valovi šumijo okrog in okrog, otok ni dotaknjen od ženskih bil nog. Na morju se vzdigne prav velik vihar, vse kliče svetnike na pomoč mornar; strašno se valovi, vetrovi tepo, in strele letijo, grom trese nebo. Tja barko k otoku vihar pridrvi, ’z nje deklica stopi z nebeškim’ očmi; — dve skal’ci vzdiguje strah prsi mokre, Senanus je zmoten, se d’jat’ kam ne ve. »Vihar me pridrvil je semkaj do vas, pod streho vzemite me, oče, ta čas, da se posušim, in prosite Boga, da pošlje drug veter, da vreme nam da!" — „Za vreme," ji reče, »jaz hočem molit’, na tem pa otoku ne smeš se mudit’; menih sta in ženska nasprotni stvari; • le hitro od tod proč, ker se že mrači!" Poklekne in prosi za vreme Boga, poležejo koj se valovi morja, in luna zasije, zvedri se nebo; — proč deklico mokro vetrovi neso. Senanu sc sanja potem vse noči od deklice nedrij, od njenih oči, da v smrtno bolezen pogreznil jo mraz, in da jo spovedat’ zamudil je čas. In kadar vihar spet na morju buči, po barki ozira se s skrbnim’ očmi; ak’ žensko pridrvil vihar bi tja v stran, pod streho bi vzel jo, spovedal Senan. Tam čaka zastonj in zastonj se kesa; nazaj med ljudi se Senanus poda. Od tod se menihi ženstva ne boje, za dušo in truplo njih radi skrbe. m&mmm f etrtek, 5. junij: Bonifacij etek, 6. junij: Norhert Sobota, 7. junij: Robert odel ja, 8. junij: Medarrl onedeljek, 9. junij: Primož in Felicijan °rek, lo. junij: Margareta kr. s- 6. 1927 ®- 6. 1799 l R 1935 8- 6- 1508 9- 6. 1856 SPOMINSKI DNEVI — Vsedelavslci zlet v Ljubljani — 1945 Podpisan sporazum med štirimi velesilami o prevzemu uprave nad Nemčijo. — Rojen v Moskvi pesnik Aleksander Sergejcvič Puškin — 1919 Jugoslovanska vojska brez bojev zasedla Celovec — 1944 Odprta z izkrcavanjem dolgo pričakovana druga fronta v Normandiji. — Umrl prirodoslovec 1. V. Mičurin. — Rojen na Raščici pri Turjaku prvi slovenski pisatelj Primož Trubar — 1809 Rojen pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah slovničar Anton Murko — 1861 Dr. Toman je v svoji interpelaciji v dunajskem parlamentu zahteval za Slovence kulturno enakopravnost z ostalimi avstrijskimi narodi. — Rojen v Globokem pri Rimskih toplicah pesnik Anton Aškerc. Dva lepa pomladanska dneva Tiho, kakor sta prišla, sta se spet umakni11 v preteklost dva lepa pomladanska prazna, binkoštna nedelja in ponedeljek. Pa so ti dflevi zaželjeni prazniki, ki jih je vsak skušal doživljati po svojem in izpiti čašo radosti do dna. Po naših vaseh, hribih in dolinah, je zdaj vte tukaj, po čemur so ljudje v zimskih mese-cih hrepeneli in kar nam je pomlad obetala. Nenehno delo pomladanske setve, ki je traja-'o od velike noči sedem tednov, je opravljeno. Vsepovsod zeleni in cvete polje in gozd, na Sričih in vrhovih, v zatišju in prostranem Javniku. Travniki so pisani od cvetlic, nebo je modro in sončna toplota ogreva. Od ranega iutra v tiho noč se glasi petje ptičjih zborov. Končno se je pomlad v vsej bohobnosti razmahnila. Kljub vsem težavam in mnogim neprijetnostim življenja, je človek spet poln uPanja in če je moral v turobnih zimskih mescih veselje in pogum črpati iz svoje notra-ni°sti, fantazije, mu priteka v teh dnevih zadovoljstvo, veselje do življenja in moč od zu-nai, ker so to dnevi, ki razsipajo sveže šoke, k* krepijo. Murni čvrčijo noč in dan, listje bukev je tako krasno svetlozeleno, da ga ne doseže nobena umetna svila. Kje je glasba, ki o* se mogla meriti z žvrgolenjem ptic, ki bi nas bolj navdušila in prevzela. Polni lepih in drznih misli gremo z lagoden* korakom preko pisanih in duhtečih po-posebno še v družbi z bitjem, ki nam je eUako in drago, v neskaljeni lepi harmoniji, ppojni nektar bujnega življenja v vsej naravi “Udi čustva plemenitosti, ljubezni, zvestobe, dobrote, velikodušnosti, človekoljublja in po-«Uma, voljo za borbo za lepo, pravično in demonično življenje v svetu, borbo za visoke 'deale človečanstva. In ko je ob takem premišljevanju prekinila Okrog narodne in razgibane Kotmare vesi Tare nas vse v sedanjem negotovem času v prvi vrsti skrb za gospodarski obstoj. Malokdaj se utegnemo ozreti nazaj k našim domačim narodnim vzorom, onim delavnim možem in ženam, ki so pred štirimi, petimi desetletji vodili po naših vaseh in občinah pretežno vse gospodarsko in narodno življenje v srečo zadovoljstvo in blagodat ljudstva. ■ Večina občin našega slovenskega koroškega ozemlja je bila takrat še v slovensko-narodnih rokah. Tako tudi Kotmara ves. Prvič sem bil osebno in poklicno tu šele pred štirimi, petimi leti. Vendar poznam čisto, čisto na splošno nekdanje narodno življenje v tej občini predvsem iz tedanjih časopisnih poročil in iz narodno-političnih in plebiscitnih bojev. Gromko doneči govori kotmirškega ljudskega župnika Arnuša (ki je potem šel v Mariboru v lajično službo) niso bili nič manj priljubljeni in uspešni od nastopov župnika Poljanca. Imena kot: Klun (edini trgovec v vasi in zaveden — borben Slovenec!), Štangl (v vsej spodnji Koroški znan slovenski občinski tajnik in slovit pevovodjal), Bernot, Cimžar, stari Smon, Rutar-Waldhauser, Prosekar-Ra-zaj, Pak-Krznar, Maček, Gvažar in imena mnogih, mnogih drugih za narod tako zaslužnih mož in žena mi zvenijo še danes tako jasno v ušesih kakor da bi se nahajali še danes vsi živeči, vsi polni življenja in zvonkega smeha med nami. Od vseh teh nekdanjih starih stebrov jih mnogo že ni več v njihovi dragi domači Kot-mari vesi ali pa med živimi sploh, toda njihovo nepozabno delo in njihova močna duševnost še močno utriplje v vsakdanjem dejanju in nehanju kotmirškega okoliša. Niso se dali docela upogniti. Mimo vsega in preko vsega so ostali zvesti narodnjaki zvesti svojim prednikom — roditeljem. Posebno močno se je vdolblo v moj spomin ime Čimžar. Mogoče zaradi tega, ker mi je bilo takrat nepoznano in nenavadno, ker se ga je navajalo v zvezi z Gorenjsko in ker je bilo tako pogosto osrednja točka vseh napadov z nasprotne nenarodne in neljudske strani. ' ■'rt*4 11* »/A4-* * , Tudi danes imam opravka pri potomcu kukavica žvrgolenje slavca in sem prešteval njene klice, katerih vsota naj bi pomenila število let mojega življenja, sem vedel, da mi ne more biti usojenih toliko let, ker klicala je nenehno dolgo. In življenje je tako lepo, lepo v izpolnjevanju dolžnosti, neumornem in nenehnem trudu zase, za svojce, za človeštvo. Kakor čaša je, ki jo je treba napolniti do roba kakor pravi Aškerc: Čaša tvoja je življenje tvoje, vanjo vlivaj vsak dan dela dobra, de’a dobra za rojake in za domovino! Prej ne nehaj vlivati v posodo, preden polna čisto ni do roba, preden polna čisto ni do groba! enega od Cimžarjev. Pri Mirkotu p. d. Obre-tu v Čahorčah. Sama podjetnost ga je. Prava gorenjska kmečka podjetnost in zagrizenost v zemljo, čeprav so bili menda njegovi gorenjski predniki bolj prekupčevalskega kot kmečkega kova Tudi Svojo malo obrt je obesil na klin in se posvetil samo poljedelstvu. Na hiši s šest ha obdelane zemlje redi pet velikih molznic in nebroj svetlih, okroglih ščetinarjev. Odkar se je vrnil iz izseljeništva iz Nemčije je pozidal lično hišico ob cesti, si uredil nov čebelnjak s stalno okrog trideset panji, dokupil laz v velikosti hektarja in že preudarja, kako bi povečal svojo domačijo za obsežnejši pašnik. Ves se je zaril v zemljo. Njegovo malo posestvo bi lahko služilo marsikateremu večjemu gruntu za vzgled. Tudi v današnjih težkih časih pomanjkanja delovnih moči. V načrta ima, da bo v bodoče sadil samo še ,,hruške" (krompir) in prideloval krmske rastline. Danes vendar poizkuša še z raznimi sortami žit, domačimi in tujimi ter najmodernejšimi načini uporabe umetnih gnojil. Vsako leto izkupi za 12 do 14 panjev plemenskih čebel do 2500 šilingov in nič manj ne menda tudi za med — seveda, če je (kakor kaže tudi letos) čebelnino leto. Poleg tega pa še utegne sodelovati javno v ,,prosveti", predvsem pa v vodstvu naše Kmečke gospodarske zadruge. Samo v času od božiča do februarja je prevzel in razdelil za 14 vagonov blaga, kar je povzročilo naravno ogromno ročnega in pisarniškega dela. In še sanja o zgradbi posebnih skladišč za zadrugo in o postavitvi slovenskega Prosvetnega doma v Kot-mari vesi. Medtem ko kuje Cimžar načrte o bodočem gospodarskem in narodnem delu, splava njegov pogled čez Rož, ki leži v megli kot na dlani globoko pod nama in tedaj ga prevzamejo otožne, trpke misli in reminiscence: ,,Kje so časi, ko smo kotmirški prosvetaši sodelovali z boroveljskimi igralci, ko smo si, Kotmirčani in Boroveljčani, vračali narodne prireditve, kje je nekdanji, še nesporno sio-\euski Rož, Rož mojih mladih let?! Kje spod-njerožanska narodna trdnjava Glin;e s Trato, Svetna ves s slovenskim županom, delavski Podljubelj z živahno delujočim slovenskim izobraževalnim društvom, kje stari razgibani narodni Šent Janž, kje daleč naokrog vpošte-vane, tako borbene in nesporno narodne Sveče s svojimi slovitimi pevci in narodnjaki ter občeslovenskimi duhovnimi voditelji, Einspielerji?! Preje smo hodili mi tja preko Drave po na-iodne vzore, skoraj že pa bodo prihajali Ro-žani k nain, v Kotmaro ves po vzglede in pobude. Vendar, prisrčno dobrodošli na naših sončnih, narodnih Gurahl" France Vernik JUŠ KOZAK: ‘Steli mecesen 5 Martin je zavihtel sekiro in treskal ob jekle-ruševje. Med delom je vprašal: „Kdo je pri Smrekarjevih?" »Liza, Liza sama je prišla!" »Martin, snoči se je drl tam spodaj srnjak." »Poznam kraj, zdaj se pase doli na jasi nad acetovo bajto. Imate kaj pijače?" Dali so mu požirek žganja. ,,Meta ga ima na Veliki. Ni varno ponj!" Martin se je smejal. ..Kateri pa so letos?" Naštevali so mu jih po vrsti. „In veš, kdo je Prišel?" Sekire so omahnile. »Jeračeva ima stan in tri krave." Y«i so se zasmejali. Sonce se je nižalo. Dolge sence so padale P° nizki travi za stani in drevesi. Spustili so sekire. »Danes jih priženeš ti, jutri te tako ne bo yem“ je ukazoval Martin pastirčku, ki je od-Se P° krave. Zvonci so se oglašali. Martin pa je sedel na leso ter čakal. Pogled jyu je uhajal preko gozdov proti Nacetovi baj-D>vja strast se je oglašala. Toda še nekaj ga vabilo. Že popoldne je iskal z očmi, kje ima 1Za stan. Povedali so mu, da je prekrit in se sPozna med drugimi. „Pojdem,“ se je odločil. Nad dolino se je zgrin;al mrak. Krvavo so žareli vrhovi, preko širokega Konja so padali poslednji žarki. Od vseh plati so prihajale krave ter še spotoma mulile. Za skalami so se gnetle ovce in povešale globoko k tlom krivonose glave. Pastirji so molzli. Martin si je kuhal večerjo. Gosti dim smole mu je dražil oči. Izpod tega ali onega stana se je oglašala pesem. Zateglo se je oglasila krava v staji. Noe je objemala planino. Nekateri pastirji so sedeli na pragovih stanov. Gledali so v noč. Tedaj se je izgubila Martinova senca v mehki travi. Nad njim so svetlo gorele zvezde. Svet se je dvigal z Male planine na Veliko. Lizin stan je imel belo streho, ki je bleščala v noči. Martin ni hotel, da bi ga videli. Previdno se je izogibal drugih stanov. Leso je prestopil, odprl je prva vrata, krave so se ga prestrašile. Toplota je dahnila vanj. Potrkal je: „Liza!“ Dekle je odprlo in Martin je stal sredi stana. Ona je podnetila ogenj, da je švignil plamen. Smehljala se je in ga gledala z vročimi očmi. ..Martin!" _ , ,,Danes sem prišel!" .,Ce bi te videli." ..Mar mi je. Odnesli bodo rogate glave." Sedla sta na postelj. Martin jo je ob el čez ramena in ona mu je skrila glavo na prsi. „Se me še bojiš?" je vpraševal šepetaje. „Tam doli sem se te bala." ,,Tukaj je drugačen svet, Liza." ..Martin, z očetom sta se sporekla." ,,Ni šlo drugače. On bi hotel, da bi živel doli na Trati, jaz nisem za to. Vidiš, tu gori sem doma." ,.Martin, le eno kali mojo srečo. Ti ne boš nikoli mo:!“ Krčevito se ga je oklenila. Zunaj je dihala noč, hladna in jasna. Sopenje živine je prihajalo izza sten. Ona pa je ležala v njegovem naročju, močne roke so jo objemale. Sredi gluhe noči na visoki planini je šepetal Martin: „Liza, ti si moja. Semkaj ne pridejo oče, ne mati. Sejati in orati ni treba. Kako so neumni, ko se trgajo, čigava bo Trata. Spodaj nad Nacetovo bajto se pase srnjak. Pod Konjem imajo gamzi najlepše mladiče. Takih srn, kot so na Dolu, ni daleč nikjer. Liza, ni ga človeka nad nama." Ona je molčala, v lemi so ji žarele oči. Z rokami je prižemala njegovo glavo na grudi, ki so bile vroče kot žerjavica. Prvi somrak je dihnil čez planino. Martin je stopil iz stana ter zavil proti Mali. Opojen od noči je zadel ob sosedovo leso. Pastir je vstal in pogledal za njim. Ni razločil. „Z Male bo. .je ukrepal. Za Martinom je priletelo krepelce. Pripognil se je in ga stisnil. Dolgo je čakal, nihče se ni pokazal. Ko se je oddaljeval ter so bili stani že zadaj, SLOVENSKIM DRUŽINAM Kakor že več let, posreduje na povabilo Rdečega križa Slovenije Zveza slovenskih žena tudi letos koroškim, predvsem slovenskim otrokom, letovanje v jugoslovanskih počitniških kolonijah. Vsakoletna počitniška akcija je bila zelo uspešna in je zanimanje za počitniške kolonije v Jugoslaviji, na sinjem Jadranu ali v planinskem svetu, silno naraslo. Zveza slovenskih žena je hvaležna Rdečemu križu Slovenije za proženo pomoč, za prekrasni oddih naših otrok v jugoslovanskih letoviščih. Za to dobrohotno in velikodušno ugodnost našim otrokom pa se hočemo tudi koroški Slovenci s svoje strani oddolžiti in ustreči želji slovenske dijaške mladine, ki želi preživeti en mesec šolskih počitnic med nami na Koroškem. Zveza slovenskih žena je prepričana, da slovenske družine ne bodo odrekle prošnji in se prijavile, da so pripravljene sprejeti slovenske dijake v starosti do 14 let pod svojo streho in oskrbo za mesec dni. Slovenske koroške družine, ki so v stanu in takih ni malo, da bi prevzele za 1 mesec slovenske dijake, prosi Zveza slovenskih žena za dobrohotno razumevanje te hvaležne akcije in da svojo pripravljenost prijavijo čim prej na naslov: Zveza slovenskih žena, Celovec, Salm-strasse 6. BISTRICA PRI PLIBERKU V številki 34 ..Slovenskega vestnika" sem bral dopis, ki obravnava „vzorno gospodarstvo" bivšega SS-Standartenfuhrerja Huberta Welza. Kot vaščan, ki poznam razmere, se temu popolnoma pridružujem in si dovoljujem pripomniti še nekaj vprašanj, na primer, ali je Welz kot upravnik še vedno plačan od države za svojo „vzorno“ upravo? Kako je na primer razlaščeni Welz prigospodaril toliko, da je mogel kupiti na Belšaku Korenovo posestvo in ga tudi plačati? Na Perucijevi žagi je vknjižena servitutna pravica nekega vaščana, ki jo je baje Welz med vojno ukinil. Zakaj vlada dopušča, da lastnik omenjenega servi-tuta že deset let ne more priti do svoje pravice? Welz je žago od leta 1942 izkoriščal in dopustil, da je popolnoma propadla in je danes kakor razvalina. Ali pri nas še vedno velja pravo ,,tretjega rajha" in poslušajo samo nekdanje nacistične oblastnike? LIPA OB VRBI Posestnika Janeza Fortunata iz Lipe so v petek zjutraj našli v Dvoru pri Vrbi. mrtvega pod prevrnjenim vozom, ki je bil naložen z zeleno krmo. Poizvedbe so dognale, da je Fortunat v petek zvečer nakosil krmo, ki jo je hotel na vozu peljati domov. Voz se je prevrnil in kmet je obležal pod tovorom, kjer ga je zadušilo, preden je prišla pomoč. Fortunat je imel večkrat navado, da je prenočeval v Dvoru, zato domači niso sumili nič hudega ter so ga šele zjutraj iskali in končno našli mrtvega je zavriskal. Liza je vztrepetala. Pastirji so v polsnu ugibali: „Z Male je ... vrag!" Martin je hodil hitro, kajti na vzhodu je komaj vidno drhtela svetloba. Stopil je v stan in vzel puško. Pastir si je zaspano mel oči. ,,Le spi, pridem nazaj!" ,,Kam?“ je mencaje vprašal pastir; odgovora ni dobil. Glava mu je omahnila v spanje. Martin se je spuščal nizdolu. Skozi smrečje je hodil v temi. Toda poznal je pota do gozdu. Skoro neslišno so polzeli koraki. Na jasi za Nacetovo bajto je obstal. Pregledoval je zelišča. ,,Tod je hodil," je odločil. Skril se je za drevo in čakal. Pogled je plaval ob parobku jase. Niti veja se ni zganila, le svetloba je rastla. Martinu se je komaj vidno tresla roka od pričakovanja. ,,Ni dobro," je pomislil. Še krepkeje je stisnil puško. Previdno je obračal glavo. Zdelo se mu je, kakor bi ga žival od vseh plati opazovala. Nenadoma je zaslišal šum. Srce mu je bilo, da ga je čul v deblu, kamor se je naslanjal. Uho je tenko lovilo. Smer se jo naznanjala. Izza grmovja na desnici je stopil na jaso srnjak. Mokro so mu bleščale oči in visoko je dvigal rogato glavo. Na vse plati je vohal. Martin se ni ganil. V glavi se je iskrila želja: „Da bi prišel od leve! Tak, stopi na jaso!" Srnjak se ni zmenil za njegove misli. Ves čas se je pomikal na desni. Široko razprte nosnice so ga menda zajele. Stopil je korak nazaj in prožne noge so drhtele. Iz oči v oči sta sc gledala. V Tudi v Švici težko in siromašno življenje Povprečen človek pozna Švico navadno le iz | reklame za najboljše ure ali pa s prospektov za i turizem. Veliki hoteli v vseh višinah od razkošja ob jezeru pa do višinskih letovišč, terenov za ] zimski šport, kamor prihajajo na odmor najvišja aristokracija sveta, kjer prodajajo dolg čas razni cesarji ter kralji brez cesarstva in kraljestva, razni kani in agakani ter podobna druščina. Tu srečujemo le ljudi, ki pod milim soncem ne najdejo druge zaposlitve ter skrbi, kot to, kje bi se j lepše in primernejše zabavali. To so vtisi s prospekta, z reklame, ki vabi v Švico. Toda ta Švica ni vsa Švica. Po nekaj urnem napornem pešačenju dospe človek v zakotno hribovsko vas, ki leži vztran od športnih terenov in središč, v vas, ki ne pozna hotelov, razkošja, ki ne pozna ne elektrike ne asfalta, ki ne pozna turizma, ter vsega, kar je z njim v zvezi. Človek, ki pride iz normalnega mestnega ali sploh dolinskega sveta in življenja sem gor, se sprašuje, kako živijo ti ljudje, kako prebijajo dolgo zimsko dobo popolnoma zasuti v snegu in mrazu. Sem gor pride namreč vigred le še ob koncu maja. Tu nekje stanuje in živi edino bitje iz zunanjega sveta in to je vaška učiteljica, ki je zelo pridna in marljiva. V dolgih urah, ko nima kaj početi, piše pravljice in pripovedke za zabavne časopise. Nekoč je imela štirideset učencev v šoli, danes jih je le šestindvajset. Zakaj? Odkar nudijo tovarne v dolini večji zaslužek, beži mladina v dolino. In ko mladina vidi, da je v dolini življenje lažje, ko mladina vidi lepa, čedna stanovanja, ji postajajo bajte v gorah pretesne, preskromne, presiromašne. Poleg tega je tudi delo v dolini v tovarnah mnogo manj naporno, kakor pa delo v gorah, kjer poleg stalnega napora preti ljudstvu tudi stalna nevarnost plazov. Švicarske oblasti so pravočasno opazile nevarnost bega prebivalcev gora v dolino. Vsako^ bole- j zen začneš uspešno zdraviti le, če poznaš njen vzrok. Tudi švicarske oblasti so uvidele vzrok tega zapuščanja gora in so začele lajšati življenje tem hribovcem na več načinov. In vendar je še premalo storjenega. Prvi ukrepi proti temu so že stari. Že v prvih petdesetih letih prejšnjega stoletja so posamezne kantonske oblasti izdale posebne zakone, ki so urejali pogozdovanje goličav ter posek ter zakone o zaščitnih predelih in pasovih. Enako je bilo urejeno tudi glede hudournikov. K temu so bile oblasti prisilile razne nesreče, ki so se vrstile druga za drugo. Cele vasi s prebivalci vred so ostajale pod plazovi. Pod pritiskom te stalne [ pretnje, te neprestane smrtne nevarnosti, so. se mnoge družine ali celo zaselki izselili iz svojih domačij v dolino ali pa celo v inozemstvo. Prebivalstvo gora živi skoraj v nekem avtarkičnem duhu. Vse, kar potrebuje, skuša predelati doma. V nekaterih predelih kakor n. pr. v Ber-ner Oberjandu, v Glanerlandu, v Toggenburgu se je zelo Tazvila domača obrt, ki dopolnjuje živinorejo. Kljub veliki skromnosti prebivalstva pa vse to nič ne pomaga, kajti tako domača obrt kakor tudi živinoreja sta podvrženi stalnim krizam. Leta 1933 so mnogi kmetje teh predelov zaradi krize prišli prav ob vse. Že prej smo omenili, da beži hribovec v svet. Rekli smo tudi zakaj. Če zaide dolinski turist v te zapuščene kraje, gleda ves navdušen in občuduje prirodne lepote ter se navdušuje nad njimi.* Skoraj da zavida hribovcu njegovo življenje. Ne vidi pa turist težkoč in naporov, ki ih mora prenašati hribovec. Težko delo pozimi pri spravljanju lesa, težko in naporno delo poleti, ko mora zbirati seno za zimsko klajo, šop za šopom, med skalovjem. Onih nekaj njivic ali vrtov, kjer je več kamenja kot zemlje, ne more obdelati vse tja do konca maja, do junija in, v najvišjih legali, pa celo do prvih dni julija. In, popolnoma razumljivo, da mu te njivice ne zadostujejo za prehrano. Zaradi tega so odrasli člani družine prisiljeni iskati si nadomestnega zaslužka drugje, in sicer kot gozdni delavci, kot cestni in sploh gradbeni delavci ali pa planinski vodiči in hotelski strežniki, ženske pa se ukvarjajo kot hotelske uslužbenke ali pa izdelujejo čipke. „Kaj naj počnemo tam gor, ko pa zemlja noče in ne more dati več kot je dala takrat, ko sta bila le oče in mati sama, danes pa nas je številna družina" rečejo navadno mladi hribovci, ki pridejo v mesto za delom in kruhom. In ko dobi mladenič, ali dekle zaposlitev, se vrne navadno domov le ob božičnih dneh, da preživi praznike v družini. Oblečen je že po mestno in z žalostjo gleda na to skromno ..hribovsko gnezdo", kjer je vse tako majhno in skromno, mrzlo in vlažno, temno in umazano ter zakajeno, dočim je v dol in i vse tako veliko, svetlo, čisto in toplo. Tu v hribih spi vsa družina od staršev pa do vnukov, vsi spijo v eni sobi, ki je majhna in mrzla, v dolini pa ima sam svojo sobo. Tako pripovedovanje posluša vsa družina in mnoge zamika dolina. Pa vendar ne smemo misliti, da švicarski hribovec, ki je odšel v svet za kruhom, pozabi na svoje hribe. Pogosto se dogaja, da se bivši izseljenec vrača na stara leta spet v svoje rojstne gore, da tam v miru preživi svoja stara leta. Že prej smo omenili nekaj ukrepov, ki so jih izdale švicarske oblasti za to, da zavrejo beg hribovskega ljudstva z doma. V novejših časih so uvideli, da je zvišanje življenjskega standarda edino sredstvo, ki bo zadržalo ljudi doma, zato so lansko leto zvezne oblasti določile štirinajst milijonov frankov samo za sanacijo stanovanj hribovcem. Vsak hribovec, ki si hoče preurediti stanovanje, dobi od države povrnjenih 50 odst. stroškov. Ne smemo si misliti, da je. to preurejanje stanovanja le neka težnja za udobnostjo. Ne, to je nujna potreba. Kajti po statističnih podatkih so stanovanja švicarskih hribovcev pravo leglo raznovrstnih bolezni, ki ponekod kosijo kar cele družine, kajti vsa Švica zares ni Švica. R ADIO-PROGR AM RADIO CELOVEC Četrtek, 5. junij: 6.10 Za kmetijstvo — 7.15 Pestre melodije — 8.30 Pozdrav zate — 10.15 Šolska oddaja — 10.45 Veder dopoldne — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 14.30 Poročila in objave — 14.40 Narodne pesmi ob spremljavi harmonike — 15.00 Šolska oddaja — 15.30 Za gospodinjo — 18.45 Kmečka oddaja — 20.15 Igra graška železničarska godba. Petek, 6. junij: 6.10 Za kmetijstvo — 8.30 Pozdrav zate — 10.15 Šolska oddaja — 10.45 Za podeželsko ženo — 11.00 Šolska oddaja — 11.30 Pozdrav zate — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 14.30 Poročila in objave. Komentar — 14.45 Mogoče Vas zanima: ..Varovanje lesa" — 15.00 Šolska oddaja — 15.45 Pogled v svet — 17.10 Popoldanski koncert — 18.45 Kmečka oddaja — 20.15 Revija šlagerjev. Sobota, 7. junij: 6.10 Za kmetijstvo — 7.15 Pestre melodije — 8.45 Znanilci luči: Josip Jurčič — 10.15 Šolska oddaja — 10.45 Veder dopoldne — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 14.30 Želi si kaj! — 17.10 Za malco — 18.00 Nekaj za nabiralce znamk — 18.30 Pesem ob koncu tedna... — 20.15 Športna poročila — 20.20 „Vse posluša". Nedelja, 8. junij: 7.15 Duhovni nagovor. Pester jutranji spored — 8.10 Kmečka oddaja — 8.20 Ura godbe na pihala — 10.00 Maša — 11.15 Lepe melodije — 12.45 Kulturno zrcalo tedna — 14.45 Pozdrav za mesto in deželo — 18.30 Literarna srečanja — 19.00 Šport in glasba — 20.15 Športna poročila — 20.20 Iz Tirolske. Ponedeljek, 9. junij; 6.15 Jutranja glasba — 8.30 Pozdrav zate — 10.15 Šolska oddaja— 11.00 Šolska oddaja — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 14.10 Kar si želite — 14.30 Slovenska oddaja — 16.00 Pevska ura — 20.15 Želje, ki jih radi izpolnimo! Torek, 10. junij: 6.10 Za kmetijstvo — 8.30 Pozdrav zate — 11.25 Veder dopoldne — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 14.30 Slovenska oddaja — 15.30 Za ženo in družino — 16.00 Solistična ura — 18.30 Lepe melodije — 18.45 Kmečka oddaja — 20.15 Opereta. RADIO LJUBLJANA Četrtek, 5. junij: 5.00 Pester glasbeni spored — 12.00 Opoldanski koncert — 12.40 Zabavna glasba — 14.00 Igra Zabavni orkester Radia Ljubljana — 14.30 Slovenske narodne — 15.10 Zabavna glasba — 19.00 Oddaja za žene — 20.00 Domače aktualnosti — 20.15 Koroška in Bela Krajina v narodni pesmi — 21.20 Iz pisem \Volfganga Amadeusa Mozarta. Petek, 6. junij: 5.00 Pester glasbeni spored — 6.10 Gospodinjski nasveti — 12.40 Zabavna glasba — 13.00 Za pionirje- — 14.00 Naši etnografi pred odhodom na teren — 14.30 Veliki orkestri igrajo zabavno glasbo — 15.10 Zabavna glasba — 18.30 Igra Orkester Radia Ljubljana — 19.00 šport in zdravje — 19.15 Narodne pesmi poje Franc Koren, s harmoniko spremlja Avgust Stanko — 19.40 Zabavna glasba — 20.00 Egon Tomc: Tedenski zuna-nje-politični pregled — 20.15 Pester spored solistične glasbe. Sobota, 7. junij: 5.00 Pester glasbeni spored — 12.00 Iz manj znifUM' opet —‘ 12.40 Zabavna glasba -— 13.00 Zdravstveni nasveti — 13.10 Igra Srečko Dražil s svojim ansamblom — 14.00 Slovenske narodne — 14.30 Mali koncert lahke glasbe — 15.10 Zabavna glasba — 15.30 Baletna glasba — 16.00 Po naši lepi deželi — 17.00 Uganite, kaj igramo! —• 18.00 Urednikova beležnica in pionirska pošta ter glasba za pionirje — 18.30 Hrvatska narodna glasba — 19.00 Okno v svet — 20.00 Radijske beležke — 20.15 45 veselih minut — 21.00 Prijetno zabavo! Nedelja, 8. junij: 6.00 Pester glasbeni spored — 8.00 O športu in športnikih — 8.15 Za dobro voljo — 9.40 Slovenske narodne in umetne pesmi — 11.00 Od pravljice do pravljice — 11.30 Želimo Vas razvedriti — 13.10 Želeli ste — poslušajte! — 15.10 Zabavna glasba — 15.30 Za naše kmetovalce — 15.40 Veseli slovenski napevi — 16.00 Josip Jurčič: Sosedov sin — 18.30 Igra godba na pihala Ljubljanske garnizije — 21.30 Lahka glasba. Kri se mu je strdila krog srca. Oči so ledeno merile. Dvignil je puško. Tresk je udaril ob skalo, se odbil parkrat in divje zahreščal iz grobne tišine. Martin je obstal kakor ukopan. Povesil je puško in strmel predse. Jasno mu je ostalo pred očmi. Žival se je pognala visoko tik njega, plašno so blestele oči, razločil je srdito sapo, a on se je zavedal, da je zgrešil. Ni mogel verjeti. Zlovoljno je zadel puško in odšel na planino. Se vedno se mu je zdelo, da čuje za seboj, kako bobni zemlja, sc lomijo veje in poka suhljad. Šele na planini je obstal. Zadaj za grebeni se je vrtela žareča obla. Iz živega, prelivajočega se ognja so segali prameni v modro ozračje. Bližnji vrhovi so krvavo žareli. Jemalo mu je vid, tako je vrela ognjena svetloba. Vedno bolj in bolj je naraščala obla, že daljni vrhovi so bili škrlatasto zagoreli. Tedaj je ob7 viselo sonce nad zemljo in pozlatilo nizke trave. Hladen dih je šel preko njih, zazibale so sc rnecesnove veje. Martin je stopil v stan, zbudil pastirja in zaspal. Krave so se porazgubile na paši, rdeče in bele lise na sočni travi. Martin se je prebudil, ko je stalo sonce visoko na nebu ter so bile sence že majhne. Mlad pastir z Velike je prinesel pošto: ..Martin, ne hodi danes, pastir j te čakajo!" On se je zasmejal. Opoldne so sedeli Malo-pianinci na lesah pred stani. „Meta ima žganje?" je zbadljivo vprašal Martin. „Ze!enega.“ „Jeračeva je usmiljena ženska." Martin se je odločil. „Fantje, na Veliko planino pojdemo, o belem dnevu, da nas ne bodo več ponoči zalezovali." „ Vel ja!" Zbrali so se in si zataknili rože na klobuk. Martin je vzel harmoniko. „Ne jemljite kolov, jih tam dobimo!" „Tudi prav!" Fantje so se smejali. Zapela je harmonika. Lahko so hodili po mehkih tleh. Radovedno so se obračale pasoče se krave. Vriskanje je šlo čez planino. V stanih na Veliki so molčali pastirji. Le redko se je prikazala glava skozi vrata in zopet izginila. Liza je stala pri lesi. Pobledela je. Spredaj je hodil Martin in brezskrbno igral. Veter je pršil pesem nad prepadi. Vriskanje je naznanilo prihod Maloplanin-cev. Stopili so med stane. „Na korajžo, fantje!" Nihče se ni oglasil. Mlad fant je izdrl iz lese količek in se opiral nanj. Liza se je skrila. Zdelo se je, da je Velika planina zapuščena. Martin je zavriskal. Liza je sedela pri ognjišču in držala roke na prsih, tako ji je bilo srce. „Pojdimo pit!" Meta je imela leseno bajto s prostorno izbo. Tam so posedli. Nekateri so stali pri vratih in se na videz malomarno ozirali po planini. Jeračeva je stopila iz stana in prišla k Meti. Veselo so jo pozdravili. „Ho, ho, Jeračeva devica!" „Nisi nič pripomogel," se je smejalo majhno zgornjo ustnico se je svetila zaceljena brazgo-babše, komaj do pasu segajoče. Nad široko tina. „K Martinu bom sedla." On je igral. Nekateri so plesali. Trdo so udarjali ob lesena tla. Martinova harmonika je vžigala. Smehljaje se je ukazoval: „Stopite po Lizo, pa še druge pripeljite!" „Martinček, ti si lep faht, da bi bil tak moj sinek!" je pela Jeračeva in nalivala. „Zakaj pa ti ne piješ, Jeračeva," je kričal fant za mizo. „Saj pijem!" je vreščala in se vedno tesneje stiskala k Martinu, ki je sedel poleg nje kakor velikan ter se venomer smehljal. „Ni res, pod mizo je zlila," je kričal fant. „Na, pa pijva bratovščino!" ,,S teboj?" se je oni branih zaničljivo. „Še rad jo boš, ko drugih ne bo. Pijte, fantje, pijte!" Liza je vstopila. »Semkaj sodi!" Martin jo je posadil na levico. ,,Dve nevesti imaš!" se je smejala Jeračeva. Harmonika je neprestano pela. Prišlo je še par deklet in rajanje se je vžgalo. (Dalje) Ponedeljek, 9. junij: 5.00 Pester glasbeni spored — 12.00 Slovenska vokalna zborovska in solistična glasba — 14.0U Šahovski pregled — 15.10 Zabavna glasba "" 15.30 šolska ura za nižjo stopnjo — 18.30 Umetne in narodne pesmi — 19.15 Na harmoniko igjj* Avgust Stanko — 19.40 Zabavna glasba — 30.'-» Simfonični konoert. Torek, 10. junij: 5.00 Pester glasbeni spored — 11.00 šolska uW za nižjo stopnjo — 11.30 Šolska ura za višjo stopnjo — 12.00 Igra Orkester Radia Ljubljana 13.00 Zanimivosti iz znanosti in tehnike — 140® Vesele slovenske narodne — 19.00 Od tedna ma' tere in otroka — 20.00 Radijska univerza 20.15 Želeli ste — poslušajte! — 21.15 Koncert lahke glasbe. CELOVEC C a r i n t h i a : Od 6. do 9. junija: Rache fiir Alamo' Od 10. do 12. junija: Urtcil voll/ogcn Peterhof: Od 6. do 12. junija: Eva und der Frauenarzt KRIVA VRBA Od 7. do 8. junija: Der Bandit und die Konigin (barvni film) VELIKOVEC 5. junija: Kiihne Leute Od 6. do 8. junija: 8. junija: Fabiola Der kleinc Daumling LOČE Pri nas smo imeli dva primera obolenj n* Škrlatici, zaradi tega so za osem dni zaprl* šolo, da bodo mogli ob tem času izvesti de-sinfekcijske ukrepe. REBERCA V celulozni tovarni na Reberci se je prip®' tila pretekli četrtek smrtna nesreča. Pri dviganju hlodov, kjer je bil zaposlen Emil Har4' bacs, je odletel člen verige in zadel delavca v glavo tako nesrečno, da je zaradi krvavitvi možgan kmalu nato umrl. V zadnjem času se je primerilo na Koroškem spet posebno veliko prometnik nesreč, pri katerih je bilo mnogo oseb težk® in nekaj celo smrtno ponesrečenih. Pred dnev* je bila vzhodno od Dellacha ob Dravi nezgoda* ki je povzročila smrt 21 letnega mehanikarja Jurija Heinricherja iz Mauthna. Heinricher j® vozil z motornim kolesom, na katerem je sedel tudi mesar Franc Engel iz Obcrdraubnr-ga, v smeri proti Dellachu. Na nekem ovinki* mu je privozil nasproti neki tovorni avto. M®' hanikar je z brzino zavil na desno in vozil skrajnem robu ceste. Pri tem je nenadoma 2 vehkansko silo treščil v neko drevo v drevoredu. Sunek je oba potnika strmoglavil n® travnik, kjer sta obležala nezavestna. Hein**' clier je utrpel tako usodne notranje poškodb®* da je bil na licu mesta mrtev. Njegovega to* variša so z rešilnim avtom prepeljali v bolni*' nico. — Isti dan se je težko ponesrečil Ha' rold Gillich v Oberdrauburgu. Ko je sedel ni* motornem kolesu se je oziral nazaj in malu svojim znancem, zaradi tega je nevedoma z*', vozil v obrobni kamen in se prevrgel. Tud* njega so težko poškodovanega prepeljali v bolnišnico. — Znatne poškodbe je utrpel tud* kolesar Janez Kainbacher v Špittalu, ki j® v soboto na nekem križišču zadel v neki oseb*1* avto, zaradi česar se je prevrgel na cesto. ''' Serija prometnih nezgod, ki so se primer*1® v zadnjem času na cestah ki bi jo lahko n**' daljevali, opominja k previdnosti in ravnal*)® po prometnih predpisih, posebno še sedaj °® poletni sezoni, ko je vedno več tovornih v°’ zil na cestah. MATI 44 OTROK Največ otrok na svetu je menda rodila Gr” kinja Vivia Hemonitateves. Rodila jih je na**1 reč 44 in nobeden ni umrl. Stara je 61 let *n zdaj potuje po svetu, da bi zbrala prostovoli ije prispevke za otroško zavetište v Grčiji* Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dt. Fra**c Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celo* * * * v®c’ Gasometergasse 10. Telefon 1624/4. Za vsebin® odgovarja: Rado Janežič. Tiska: Kiirntner DrLlt und Verlagsgesellschaft m. b. H., Klagenfurt. Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Klagenfurt* PostschlieRfach 17.