Ob solnčnem zahodu.
V zaton se solnce nagibava,           Zatoni, solnce, le veselo,
¦.     nižavam dalo je slovo,                   razsvetli tatn še drugi svet
poljublja še glave Triglava            in jutri v našo se deželo
in tožno pada za goro.        .   ¦       vse pomlajeno vrni spet!
A kakor da težko ločilo      _          Medtetn se bomo mi počili,
bi od slovenske se zemlje:   '          nabrali novih si moči
še enkrat jo obsije milo,                 in krepko dela se lotill,
da nje vrhovi zažare.                     ko vnovič natn posvetiš ti!
•    -¦                                '                                                         ¦                                            Fr. Rojrc