.1
FRANCE CEGNAR
IZBRANA LITERARNA DELA
Rojakom
Hej, rojaki, opasujmo uma svetle meče,
plemenita kri po krepkih naših žilah teče,
Bog nam dal je dobro srce, um in pamet zdravo;
povzdignimo krepke glase domovini v slavo!
Iz pšenice, vrli bratje, Ijuljko populimo,
zdravo seme v brazde rojstne njive zaplodimo,
da krepi se ona od zaroda do zaroda,
da na zemlji diči se od vzhoda do zahoda.
Dovršujmo nam od zgoraj dano naročilo,
da ne bo nam sonce za gorami zatonilo,
da sijalo vedno lepše bo pred naša vrata;
hej, rojaki, kvišku, da nam pride doba zlata!
Populimo trnje, lemež naj ledino reže,
dokler temna noč na naše grobe se ne vleže;
vreme se zjasnjuje, ne bučijo več vetrovi,
taja se ledina, vzeli so slovo mrazovi.
Drami se prebela Vila na zeleni gori,
sveti se ji lice in oko v rumeni zori;
hej, rojaki, kako poje, poje in prepeva,
da se gora trese, da nebeški strop odmeva!
Večer
Hej, sonce že niže zahaja. Zapirajo krone cvetlice,
že jemlje od zemlje slovo, odeva jih rosa in mir;
za vrhe zelenega gaja s planine žvenkljajo ovčice,
bo skoraj, bo skoraj zašlo. v rog trobi veseli pastir.
Mrače se že tihe doline. Vrnila se že je čebela •
temniti se log je začel; z medeno nožico domu,
zlate se snežnikov višine, tej roži in oni je vzela,
ki žar'k jih je zadnji objel. napila se v cvetju medu.
13 Loški razgledi - 193 ' '
Po pesku studenci šumljajo
s penečo srebrno vodo
in ribice v njih se igrajo
in gledajo v plavo nebo.
In ptice po gozdu molčijo,
le cvrček prijazno cvrči;
iz turna pa zdravomarijo
bron milo k molitvi doni.
Odkrije rataj se in moli:
»Marija, studenec dobrot,
ozri iz nebes se tu doli,
usmili se grešnih sirot!«
Na maternih prsih raduje,
v obraz se ji dete smehlja,
po luni ročice steguje,
imeti jo hoče z neba.
Veselo prepevajo ž'njice
z jeklenimi srpi domii,
jim sije, leskeče na lice
večernica, zvezda miru.
Zakaj bi le pesmi ne pele,
ki skrb in bridkosti more,
ki delajo dni jim vesele,
ki v srce iz srca done?
Ko sonce se zadnje bo skrilo,
ogrnila smrt nam oko:
Kako se bo petje glasilo,
od petja se treslo nebo!
Sirota
Zunaj veter brije,
plan in goro krije
črna noč.
Jadno dete kliče
iz grobov mrliče
na pomoč.
Mati mu umrla,
oča v grob zaprla
bela smrt.
Samo je ostalo,
tužno pribežalo
v božji vrt.
»Zlata mama moja,
glej, sirota tvoja
tu stoji;
nima kaj obleči,
nima kam se vleči,
glad preti.
Vzemi mene k sebi,
dobro je pri tebi,
mamica!
Nimam druge mame,
da bi ona name
gledala.«
Dete se sklonilo,
vleglo na gomilo
k mamici.
Zarja rumenila,
ni ga prebudila
v post'ljici.
Roža med trnjem
»Kaj pa ti sama tukaj stojiš. Kadar te vidim, točim solze,
cvetica krasna, cvetica mila! dete nesrečno, trikrat gorje ti!
V trnju bodečem kvišku moliš Pikalo trnje bo te v srce,
belo obličje, pisana krila? morala bodeš rano umreti.
194
Kdo ti mrtvaško posfljo postlal,
kdo ti nasul bo hladno gomilo?
Nikdo ne bode groba poznal,
bodlo še v njem te trnje nemilo.
Cvetice druge lepo cveto
v pisanih vrtih, rajski livadi,
pijejo roso, sonce gorko
sije jim milo, hčerkam pomladi.
Ti pa samica tukaj živiš,
družbi veseli lice zakrivaš,
v potu obraza krono rediš,
v hiši mrazotni tujka prebivaš.« —
»Mene ne, sestra, one miluj,
v trnju rojena, v trnju ostanem!
Srečna sem tukaj, meni veruj,
v senci stanujem, ven se ne ganem!
Prišli vetrovi, prišel bo piš,
cveticam lomil krone cveteče,
padlo bo cvetje, otemnel njih blišč,
mene branilo trnje bodeče.
Prišel bo kosec s koso ostro,
s srpom jeklenim prišla bo ž'njica:
Roža za rožo padala bo,
jaz bom cvetela, roža samica.
Peklo bo sonce gole glave,
mrle sirote bodo za žejo;
da bo rosila roso na me,
bodem prosila trnovo vejo.
Padla bo mrzla slana na plan,
smrt na široko cvetke bo žela;
mene bo var'v.al senčnati stan,
še bom živela v trnju vesela.
Bala grabljivih rok se ne bom,
noge lomastne, slasti jezika:
Trdna ograja var'je moj dom,
trnje ga pika, kdor se dotika.
Prišla bo zima, prišla bo smrt,
trnje mi bode jamo skopalo,
kril bo gomilo biserni prt,
v sladkem počitku truplo ležalo.
Skopnel bo sneg in stajal se led,
tiha gomila bo se odprla,
krono škrlatno, biserni cvet
krasno bom zopet k nebu prostrla.«
Kolednica
Bog daj srečo, hišni oče,
hišni oče, hišna mati!
Naj sprostre nad vašo hišo
svoja krila angel zlati,
mir, edinost in veselje
iz višave v hišo trosi,
drage vaše glave var'je,
dobra dela k Bogu nosi;
skrb, bolezen in nesreče
naj podi od praga hiše,
z dobroti j i vo svojo roko
na vam grenke solze briše,
vaše upe, vaše nade
v svoje bukve zapisuje
in s periščem polnim hrame
vsako jesen napolnuje,
hišno sleme ognja var'je,
polje toče in viharja;
naj vas spremlja na vseh potih,
sije zarja vam njegova!
Dobri ljudje, dobri starši,
veselite se z družino!
Naj gorijo vaša srca
za Boga in domovino,
da razpel bo nad Slovenci
svoja krila angel zlati.
Bog daj srečo, hišni oče,
hišni oče, hišna mati!
195
•e,.m.' ^ '
Najlepša dota
Kako doto je prinesla Sava,
kako doto je prinesla Marku,
da jo ceni bolj ko v oku zrklo,
da jo ljubi kakor lastno dušo,
da ponaša z njo se po soseski?
Al* prinesla mu je knežjo krono,
knežjo krono in kraljevo žezlo,
benečanskih zlatov, dragih kamnov,
in koral in biserov leskečih?
Ali belih gradov na pokraj'ni,
belih gradov in gosposkih vrtov? —
Ni prinesla Marku krone knežje,
krone knežje in kraljevih žezel,
ne beneških zlatov, dragih kamnov,
ne koral in biserov leskečih
in ne belih gradov na pokrai'ni,
belih gradov in gosposkih vrtov:
Sava lepšo je prinesla doto,
lepšo, vse bolj dragoceno doto:
Dvoje zvezd iz neba — mile oči,
rujno zarjo — ljubeznivo lice,
tiho luno — sladki mir domači,
žarko sonce — verno udano srce.
Blagor ji, ki tako doto ima!
Molj ne zgrudi, tat je ne ukrade.
Sanje nemilosrčnega kneza
Noč je strašna, piš in vihra tuli,
stresja ziblje zide stresa;
po dobravah stare hraste puli
in oblake stepa na nebesa. —
Knez leži na pernati blazini,
sanj prikazen mu počitek ropa,
pot mrtvaški po obrazu stopa,
glas trobente poje na višini:
>Cas je stekel, ura je odbila,
zvagal sem po pravdi tvoja dela;
lej, skodela z grehi se nagnila.
z zadužbino kvišku je zletela.
Knezoval si kruto čez narode,
gnezdil ti je v srcu gad napuha,
lačni revi nisi lomil kruha,
žejni nisi dal kozarca vode.
Ti v škrlatu, nago ljudstvo tvoje
je v krvavem jarmu pot potilo,
svoje noge, trudne roke svoje
je do bele kosti ožulilo.
Komu ude si oblačil nage?
Komu celil žulje si skeleče?
Koga rešil si iz temne ječe?
Komu brisal iz očesa srage?
Tvoja hiša — dvor pohujševanja —
potnika ni nikdar prenočila;
tvoja zemlja — jama žalovanja —
je v nebesa zoper tebe vpila.
Lej, bolniki so zdihVali bridko,
gluha tvoja so ušesa bila;
tužni Ijud so spone tolažile,
in pravični biči plačevali.
Cez mrliče z grešniki si stopal,
z golim mečem trdil si pravico;
koga si iz milosti pokopal?
Komu stegnil si v pomoč desnico?
Razžaljenje sodil si krvavo,
dvomb jezero polnil si viharno,
luč resnice si gasil nemarno,
med zločinci dvigal grešno glavo.
Spričaj, kaj si storil ti za žive,
kaj za mrtvih bratov zadužbino?
Lej, na vagi tvoje sodbe krive,
kak skodela pada v večno fminol
Rod zločinov slul ne bo na veke,
s korenino vred ga bom iztrebil,
v večno noč med jok in stok telebil -
proč od mene, v tok žveplene reke!
196
V spomin Prešernu
V logu domačem na lipovi veji
slavec od zore do mraka je pel,
čul se v dobravi še glas ni mileji,
utihnile sape so, ko je začel.
Videl, da brate so spone žulile,
v mreži slepote je slišal njih stok;
videl v temnici sestrice premile,
slišal neveste zgubljene je jok.
To mu je vsekalo rane krvave,
to je ranilo njegovo srce!
Samec je obletal domače dobrave,
samec obhodil snežene gore.
Pesmi prepeval je Žale in mile
od domovine nesrečnih sinov
in od ljubezni sladkosti in sile,
ki umorila ves up je njegov.
Da zalezVale povsod so ga sove,
sivi kragulji preganjali ga,
vendar budil je domovja sinove,
vendar razbil je oklepe duha.
Rojstvo doživel je zvezde nebesne,
videl je sonca svobodnega kras;
znebil veselo vezi se telesne —
joka po njem se zdaj lipa na glas.
Soneti
I
Prijetno vbrani se glase zvonovi,
ko zjutraj sončni žar'k na gore lije,
ko zvonček beli iz talne zemlje klije,
ko se spomladni vračajo godovi;
prijetni tud' so slavčevi glasovi,
ki v logu na zeleni veji bije
ušesu, srcu sladke melodije,
budi človeka k časti Stvarnikovi:
Se mnogo lepše bije na ušesa
ime moža, ki v svojem srcu nosi
ljubezen, briše solze iz očesa
197
trpeči revi, v njene rane trosi
tolažbo, mir, krepost in zlate upe,
ji z milo roko lajša dni gorjupe.
II
Ko stre mornarju moč valov krmilo
in so na skalo sidra mu zadela,
poveže s tužnim srcem jadra bela,
pusti vetrovom vožnje opravilo.
Ko se v puščavi sonce je stemnilo,
peščene vihre Beduina objele,
z žarečim peskom vse poti odele,
na suhem mu je upanje utonilo:
Usoda moja jadra je povila,
iz prs mi strgala je sidr sklepe,
po zdraženih valovih piš me tepe;
ko Beduina temne vihre sila,
zasiplje v grob peščeni me samota,
s pestjo v obličje luska mi togota.
III
Ko prime pereč ogenj se drevesa
in mu zavije v rano kožo celo,
osipati se jame cvetje velo,
oblefvati se jamejo peresa.
Ko pade roži iskra na očesa,
bledi obličje ji poprej veselo,
suši se perje pisano in belo,
škrlatni cvet na zemljo se otresa.
Zakaj se čudiš, da bledi mi lice,
da se gosti mi sivi las na glavi
in mi zvenele mil jene cvetice?
Srce mi toni v skrbi in težavi,
vesela nada v brezno se pogreza,
duha peruti tlači težka peza.
IV
Ko sonce bi ne peklo iz višine,
kako zorela bi polja kraljica,
rumenoklasna resnata pšenica
in druge hčerke pisane ravnine?
198
Kako bi zelenile se doline?
Kako se s cvetjem krasila gorica,
livada lepotičila bi lica?
Kako življenje dihale planine?
Ko vroči trud bi ne potil človeka,
kako bi v prsih misel se rodila
in srce v blago d'janje mu budila?
Kje našel bi za bridke ure leka?
Kako njegova duša bi vesela
v višave jasne z dola solz kipela?
Prostrla noč je temna svoja krila
čez trudno lice pisane narave,
oblakov truma oblegla je višave
in v nedro svit nebeških zvezd zavila.
Le ena 'zmed oblakov zvezda mila
še svetlo luč pošilja na nižave,
ozira nanjo se z morja širjave
mornar, po njej obrača les krmila.
Nebo življenja mojega stemnile
so grenke ure sreče mi nemile
in upa zlate zvezde ugasnile.
Le ena zvezda mi še jasno sije,
tolažbo mi in nado v dušo lije,
za njo bom vozil, da me grob zakrije.
Hrepenenje
Ah, drago srce, kaj je tebi,
da rajsko radost mi kališ,
da nosiš pelin grenki v sebi,
iz družb veselih me podiš?
Objema rajsko te veselje,
al' site niso tvoje želje!
Zakaj temniš mi žar'k očesa,
ko me obseva blesk sveta, _ -
ko gledam zemeljska nebesa,
ko sreče zvezda mi miglja?
Zakaj greniš mi slast življenja,
ovijaš s trnjem me trpljenja?
Krasota mestna te obdaja,
cvete pomladni rožni cvet,
vesela godba te napaja,
sred' zarje venčanih deklet
si bridko, žalostno, potrto,
veselju, radosti zaprto.
Brenkljajo gosli javorove
in citer strune srebrne,
razveseljujejo godove
peneče vinske kapljice,
nebo nad tabo se raduje
in svet v vesolju poskakuje.
199
Le ti žaluješ, tarnaš, jokaš,
brez tolažila, brez miru,
le ti mi v živih prsih pokaš,
zdihuješ k milemu Bogu;
po tebi orjejo grenkosti
in seme sejejo bridkosti.
Maliku vžiga se kadilo,
časti se z razuzdanostjo,
posvetna slava je krmilo,
vladar in raj in Bog — zlato;
prevzetni prah nebesa moli:
Naj se godi po moji volji!
Razženi toge, bolečine,
skelečo rano v noč zavij,
naj zgine jad, naj žalost mine,
z veselimi veselo bij:
življenja dnevi so le kratki,
topiva v kapljici jih sladki.
Ne iščiva v posvetnem raju
veselih, krasnih, srečnih dni,
njegova sreča ni za naju,
grenkost, življenja stud rodi;
njegovo cvetje je medeno,
al' nosi v medu kal strupeno.
Brenčajva, dokler cvet ne zvene,
od rožice do rožice,
napijva rose se medene,
ljubiva lice sladko sle.
Nesrečne megle odpodiva,
v naročje slasti se vrziva.
Duha mori njegova rosa,
cvet žlahtnega srca smodi,
poslednjič pod zvenečo koso
vseh rožic cvetje obleži
in žalostna ostane ruša,
potrta, prazna, bridka duša.
Ah, kaj je meni to veselje,
ah, kaj je meni slast sveta!
V daljino plavajo mi želje,
perut mi širi se duha.
Ta rajska radost, polna hrupa,
mi bolj ko pelin je gorjupa.
Nebeška sreča ne kraljuje,
kjer strasti se šopirijo,
presladki srčni mir zdihuje
pod preobilno sladnostjo,
kdor se v posvetnosti vpijani,
srce in dušo svojo rani.
Na hrupnih rajih se šopiri
ovenčana nečimrnost,
pohotna sla srca ne širi,
le zbada vanj strupeno ost;
medeni jezik rad zasaja
strupeni jezik v srečo raja.
Na cvetnih tratah moj'ga doma
srce ne stiska prazni hrup,
tja hrepenenje vsak dan roma,
tam je doma moj sladki up;
tam klilo je veselje milo
in prosto srce v prsih bilo.
Ko se bršljin po sencih vije,
prebada večkrat trn srce;
ko na uho veselje bije,
se večkrat žalosti glase;
ko suče par se v kolobarji,
se časi zbirajo viharji.
Tam so mi pele drobne ptice
v zelenju, v cvetju pisanem,
tam tekle bistre so vodice
po pesku sipkem, bisernem,
tam bilo v prosti sem naravi,
kjer se resnica prosto javi.
Prevare hčere nikdar site
nebeško dete um slepe,
love resnico v zanjke zvite
in božji dih, duha more,
prevračajo zakone stare,
pravico devajo na pare.
Kjer prosti duh se prosto širi,
srca bridkosti ne more,
veselje žuborijo viri,
visoke pesme se glase;
tam je življenja dan jasneji,
nebo nad zvezdami svetleji.
200
Razsvitlja ga človeku vera,
zlati ga sladko upanje,
ljubezni roka ga odpira,
mu vžiga mile zvezdice;
prijazno se nad njim igrajo,
v višavi jasni lesketajo.
Ah, tam je hrepenenje moje,
tam raj zgubljeni, dragi dOm,
tam sem sadilo upe svoje,
ki želo nikdar jih ne bom,
tam bi se v radosti topilo,
z veselimi veselo bilo!
Na grobih
Blagor mu, ki se spočije,
v črni prsti v Bogu spi!
Lepše sonce njemu sije,
lepša zarja rumeni.
Tiha zemlja ga ne drami,
strasti ne buči vihar;
bratoljubje vlada v jami,
greje prah ljubezni žar.
Bridke toge, bolečine,
duhomorni trop skrbi,
žalovanje grenko mine,
potok solz se posuši.
Ne slepi rumeno zlato,
čast, ime, naslov in stan;
smrt pobrati pod lopato,
kar rodil je beli dan.
Žezla, palice beraške,
kdo med temi zbiral bo?
Krone, krila siromaške,
komu mar je tam za to?
Krije vse odeja ena,
reve in škrlatinke;
zgrinja travica zelena
vsem enake prtiče.
Kar je črna zemlja dala,
vzeme črna zemlja spet;
duša je iz ječe vstala,
spela se nad zvezdni svet.
Blagor mu, ki se spočije,
v črni zemlji v Bogu spi!
Lepše sonce njemu sije,
lepša zarja rumeni.
(Pesmi so izbrane iz: C^nar, Pesmi 1860 in Slovenski glasnik 1860.)
JURČEK
Jurček je bil čuden otrok, čokate in srednje postave in tako gibčnih in
krepkih udov, da se mu je čudil vsak, kdor ga je poznal. Kakor veverica je
plezal po visokih drevesih in skakal po slamnatih strehah. V vsej okolici ni
bilo drevesa, ki bi mu on ne bil mogel do vrha. In hvala bogu, takrat je bilo
krog Crngroba še nekaj pravih orjakov; pa teh starih očakov, pri katerih
pogledu se srce človeku v prsih širi, je vedno manj in bati se je, da bodo
sčasoma zginili celo iz lepe naše domovine. Naš Jurček jih je toliko bolj ljubil^
ker so ga mikala tudi ptičja gnezda; posebno rad je zalezoval vrane. Ni čuda,
da je bil večkrat v veliki nevarnosti, in če bi ga ne bil posebni angel varuh
varoval, zlomil bi si bil gotovo vrat. Ker je Jurček slovel kot poseben plezalec,
se je prigodilo večkrat, da so po njega pošiljali od kake druge hiše, da jim
je odprl kaka zalopljena vrata, ali kje drugod koristil. V Loki so se enkrat
skušali v plezanju po postavljenem mlaju; pa edini Jurček je prišel do vrha.
Že od starih časov je navada, da preže sosedje na prve klobase, ki pridejo na
klobasnici v peč, da bi jih ukradli; zatorej ondi, kjer jih pečejo, dobro duri
201
zaklepajo. Naš Jurček, kateremu so klobase močno dišale, ni rad zamujal
takih priložnosti; dvakrat jih je na vrvico nabral, na vrat obesil in jih odnesel,
prvikrat skoz strešno in drugikrat skoz lino v veži. Zavoljo posebnih telesnih
Jastnosti je bil Jurček glavar svojih tovarišev. Zmogel in ujel je vsakega; celo
ako je koga po kužje lovil, kar mu je posebno dopadlo, mu ni lahko pet
odnesel.
Imel pa je tudi bistro glavico; bil je čudno znajdi ji v. Delal je zvonove iz
ilovice in jih obešal pri drvarnici pod streho. Kaka stara kad mu je bila posebno
všeč. Ni bilo drugače, moral je pod klop po sekiro, žago in svedro; kij
je privezal vanjo, naredil ji je jarm in ojnice in privezal na te kako staro vrv
ali kak korobač iz ličja. Nikoli ni opustil, da bi ne bil zvonil opoldne in
zvečer zdravomarijo; pozabil pa tudi ni na delopust ob sobotah in pred
prazniki. Veliko je tesaril, žagal, vrtal in durgljal. Delal je toporišča sekiram,
cepinom, pa tudi žličnike, mišnice, stole, mize, vozičke in drugo tako orodje.
Ko je bolj odrastel, ni bilo skoraj več reci pri hiši, da bi ne bila iz njegovih
rok. Preživa domišljija in velika znajdljivost sta se kazali v vseh njegovih
izdelkih; skoraj pri vsaki reči je kaj prenaredil, da je bila bolje za rabo, kakor
ona, po kateri je delal. Njegova brana je jela hitro sloveti po soseski, ker je
bila boljša od stare, kajti je prst bolj rahljala in kepe drobila. Pečal se je pa
tudi z drugimi tehniškimi rečmi; vezal je počene lonce, pletel je žične mreže
bolj okusno, kakor so bile tiste, ki so branile mišim v klet; posebno lepo pa je
znal plesti tičnice, jerbase in čajne iz viter in šibin in kape iz bik, ki so imele
podobo tistih, ki jih nosijo v Perziji. Kovač mu je bil sosed, od njega se je
naučil kovaštva in delal vsake sorte reči za kmetijske potrebe; iz starih kos je
delal nože, opisal je rog iz koščenih platnic z raztopljenim svincem. Od drugega
soseda se je naučil glavnike delati ter jih prodajal v Ljubljano.
Ce je bil Jurček čuden otrok, kadar je bdel, je bil še veliko bolj, ko je
spal. Nič posebnega ni, da je govoril skoraj celo noč v spanju, da je imel
navadno glavo na tistem koncu postelje, kjer so bile poprejšnji večer noge.
Uganjal je včasih prav čudne reči.
Položili so ga mati zvečer v posteljo, ki je stala na prav nizkih nogah, in
se podali v izbo, katero je le stena od spalnice ločila, ter so zaprli vrata za
sabo. Ko pridejo pozneje zopet v spalnico, ni bilo Jurčka več v postelji.
Zastonj ga iščejo po celi spalnici; nikjer ga ni bilo. Pokličejo druge, da pomagajo
iskat, pa Jurčka le ne morejo najti. »Za Božjo voljo,« pravijo mati,
»saj sem ga položila spat in križ čezenj naredila, ga vendar ni kaj vzelo!« —
Ko ga slednjič teta najde pod posteljo spečega, se čudijo vsi: »Kako je vendar
mogel tu notri zlesti, ko je tako nizko!«
Neko noč jame Jurček očeta klicati in nastane naslednji pogovor: Jurček:
»Oče!« — Oče: »Jurček!« — Vse potihne. — J.: »Oče!« — O.: »Jurij!« —
J.: »I, kje pa sem?« — O.: »V postelji. — Zopet molk. — J.: »Oče!« — O.:
»Jurij!« — J.: »I kje pa sem?« — O.: »V postelji.« — J.: »Nisem ne!« —
O.: »I, kje pa?« — J.: »Ne vem, pojdite no sem!« Oče vstanejo v temi in gredo
potipat na posteljo in ko ne najdejo Jurčka v njej, ga pokličejo: »Jurček!« —
J.: »Oče!« — O.: »Kje pa si?« — J.: »Tule.«
Oče gredo na tisto stran, od koder se jim zdi, da slišijo glas; pa ne najdejo
ga. Tedaj vprašajo zopet: »Jurij! Kje pa si?« — »I, tule sem.«
Sedaj se očetu zdi, da se Jurček na nasprotni strani glasi, in tako ga
gredo zopet tja iskat. Pa ko tja pridejo, čujejo njegov glas zopet na oni strani.
Tako iščejo večkrat zdaj tu, zdaj tam zastonj. Prižgejo luč; sedaj šele ga
202
najdejo nad lastno glavo na tesni polici med štrenami, kjer je spravljal zanjke
za ptičji lov. Oče pristavijo stol in ko ga jemljejo izmed štren, govore: »I, kako
je vendar prišel otrok po steni gor tako visoko in zlezel na tako tesno polico!«
Jurček je bil že kakih devet let star in spal je v senu na hlevu. Ker je pa
ponoči večkrat okrog lazil, se mu primeri enkrat, da stakne ravno luknjo v
stropu nad hlevom. Luknja je luknja; Jurček se je volu za lojtro pokladal.
Udaril se ravno ni, pa pretresel se je vendar toliko, da se mu je zdelo, da ne
leži ravno na svoji postelji. Hlapec mu je prišel v pomoč, ko ga je zaslišal
in videl, kaj in kako se mu je prigodilo.
Neko noč okrog polnoči vstane Jurček in gre čez dvor ter potrka s pestjo
na dvorna \'Tata. V veži sta bila teta in učenec latinskih šol, ki je bil doma.
Zgali so ravno žganje iz medice in torej celo noč culi. »Kdo je?« vpraša teta,
ko čuje trkati. »Jaz,« zavrne Jurček. >I, kaj pa hočeš?« vpraša učenec in dobi
za odgovor: »I, kar koli!« Vrata se odprejo, Jurček stopi v zašarjeno vežo, se
prav lepo ogiblje vsega, kar mu je bilo na poti, gre v izbo, si poišče čevlje,
jih obuje ter se vrne zopet skoz vežo na dvor. Na tetino vprašanje: »I, kam
. p a vendar greš?« odgovori: »I, kamor koli!« Zjutraj pride Jurček h kosilu ves
zamišljen, nekaj časa tiho sedi in pogleduje pod noge; potem pa se oglasi ter
reče: »To je pa vendar čudno!« — »Kaj je čudno?« rečejo oče. Jurček: »Prav
dobro vem, da sem sinoči čevlje sezul; Bog ve, kako to, da sem obut vstal!«
Oče: »Ker si obut spat šel; na nogah ti čez noč niso zrasli.« Teta: »Ali ne veš,
da si prišel na dvorna vrata? Ko sem ti odprla, si šel v hišo, si se obul in šel
spet spat. Le čudim se, kako si čevlje poiskal.« In to je bilo res največje čudo,
kajti pod klopmi je ležal velik zagreb starih in novih čevljev in škrpetov na
urbas, na kveder in na durhnat. Jurček pa je zvečer svoje čevlje tako spravljal,
da jih zjutraj ni mogel nikoli najti. Ce je tudi že enega obul, drugega je
bilo treba še pod vsemi klopmi iskati. Resda, mati so ga velikokrat karali
zaradi tega, pa medtem so mu vendar še iskati pomagali.
Preteklo še ni štirinajst dni po iej prigodi, ko zapusti Jurček zopet svojo
posteljo. Tokrat ga je vzdignilo vrabčje gnezdo. Gre čez dvor, spleza na veliko
kislarico, ki je stala v vrtu zraven vodnjaka, pobere jajčeca iz gnezda in se
vrne proti hlevu. Ko pride na dvor, mu pade iz rok eno jajce in ta prigodek
ga zbudi. Spomnil se je potem toliko, da se mu je sanjalo, da je vrabcem
jajčeca pobiral na veliki kislarici in prepričal se je zjutraj, da je bilo gnezdo
prazno.
Drugo noč vstane, gre na sosedov vrt ter spleza na veliko hruško, kjer so
gnezdile vrane. Hoče pobrati mladiče, ali huda starka ga je zbudila. Čudno
mu je bilo, ko se je zbudil; ni se koj zavedel, kam da je prišel.
(Glasnik Slovenski 1859/1, str. 93—95.)
POPOTOVANJE IZ PAZINA V TRST
Bil je cvetni teden, ko sem se selil iz Pazina v Trst. Jutranja zarja je
objemala plešaste glave okoli stoječih, od hudournikov razoranih gričev; posamezna
drevesa in grmiči so imeli zeleno obleko in cveteče krone, iz katerih
je donela živa pesem drobnih slavcev v slavo dobremu Očetu, ki je zopet zemljo
odel z milo spomladjo. Le v sencah visoke Učke gore je životarila še zima,
pa tudi ondi jo je morila že pomladna sapa. Cez tri leta sem bival v Pazinu,
203
od katerega sem sedaj slovo jemal. Solza mi je kanila na lice, neka bridkoba
je napolnila moje srce, ko mi zgine izpred oči mesto in dim, ki se je valjal
nad njim v tihem, jasnem ozračju, vstajaje iz belih dimnikov. Nejasne misli
so mi mračile čelo in lice in vezale jezik. Zapustil sem to mesto, kdo ve, če
ga bom videl še kdaj; kdo mi oznani, kaka usoda mu je namenjena: ali ga bo
gojila sreča na svojih prsih, bo li zraslo veliko in slavno; ali bodo tulili nad
njim sovražni viharji ter ga podrli v grobljo in zbrisali njegovo ime iz zgodovine
sveta? Rojile so mi pred očmi njegove kreposti in slabosti, kar sem jih
videl in doživel, kakor rojijo bučele iz ulja na ajdovo pašo ob jasnem, mirnem
jutru. Zalilo me je, da se nežni spol le prerad poprijema novih šeg, katere veleva
moda; da nekateri razsvetljeni možaki vso svojo slavo v tem iščejo, da sovražijo
domači jezik in do nebes povzdigujejo italijanščino. Pa znebimo se teh
mračnih obrazov, ker sonce sije tudi na to mesto, in ravno danes posebno prijazno.
Tudi tukaj sem spoznal može, katerih srca gore za vsako dobro reč.
V takih mislih zapazim poleg ceste starca, sedečega na sivi skali. Znan
mi je bil njegov obraz; tudi pred tremi leti, ko sem se selil tu sem, je sedel na
tem mestu in kakor danes drobil z železnim kladivom trdo kamenje. Pešala
in slabela je že takrat njegova roka, ker se je upirala in ubadala že blizu
osemdeset let za vsakdanje potrebe. Pač da je bila nekdaj krepka, ko je še
nosila oster meč po razdraženem svetu v krvave voj.ske; ali danes, kako slabi,
kako nerado se drobi kamenje pod kladivom! O starec, kaj si zaslužil, da si
se ubijal po svetu! Nemila sreča te je telebnila na stara leta na trdo skalo,
da si služiš z železnim kladivom pičel košček kruha poleti pod pekočim soncem,
da prosiš pozimi vbogajme usmiljene ljudi. Milujem tvojo usodo, akoravno
nisi tako nesrečen kakor oni bogatin, ki se redi od krvavih žuljev
ubogega lačnega kmeta ter mu posojuje na napete obresti denar, poslednjič
pa mu poda beraško palico v roke ter sune plakajočega z bosimi in nagimi
otročiči čez hišni prag. Ti pričakuješ mirno dneva, ki ti bo zaprl trudne oči
in te rešil iz težav in nadlog; ali oni trepeče pred uro, v kateri se bo moral
ločiti od svojih ljubljencev, krivično nagrabljenih kupov. Zbogom, starec, nič
več se ne bova videla na tem krivičnem svetu.
Medtem ko tako modrujem, zapoje zvon iz stolpa vaške patrone zareške
ter vabi k najsvetejši daritvi vaščane. Dvignem oČi ter se ozrem na to selo,
kamor me je marsikdaj za mizo povabil postrežen gospod in drug prijatelj,
kjer sem se marsikatero lepo uro pogovarjal o domačih rečeh in napival zdravice
vrlim rojakom. Ali kolo drdra hitro naprej in kmalu mi zaprejo griči tudi
ta kraj, iz katerega so ravno nosili angeli na zlatih perotih prošnjo kvišku
k najvišjemu Gospodu za srečno moje popotovanje.
Pot me je peljala dalje, sedaj po golem griču s skalami nasutem, ki so
ležale okoli raztresene, kakor bi jih bila neka silna roka sem nametala, zdaj
po zeleni dolini med njivami in vinogradi. Opazil sem, da se je medtem, ko
sem bival v Pazinu, marsikatera pustota predelala v rodovitno zemljo; ali
veliko več sveta še čaka marljive roke in krepke volje; posebno gozdov bi bilo
treba, katerih pa ni ravno tako lahko zasaditi; v nekaterih krajih bi bilo to
celo nemogoče. V poslednjih letih se je mnogo govorilo in marsikaj pisalo o tej
reči, tudi storilo se je nekoliko: več občin si je napravilo drevesne šole, marsikje
se podučuje mladina, kako zasajati drevesa, kako pridelovati svilo; ali
vse to ne bo pogozdilo Krasa, potreba bi bilo krepkejših moči in skušenih
glav. Ko tako premišljujem, se obrnem k vozniku ter ga nagovorim:
204
>Ne zamerite, da pokaram vas Istrane; ker vam je premalo mar za pogozdovanje
gole zemlje; koliko bi se je dalo v prid obrniti, ki sedaj ne rodi
čisto nič!«
»Gospod moj,< mi odgovori, »zemlje imamo dovolj obdelane za življenje,
tudi drv je še za kurjavo; ali suša, suša, ta je naša šiba.<
>Ali gozdovi,« mu pravim, »vam bi zlajšali to šibo, ker vlečejo nase mokroto
in oblake; gotovo bi bilo več dežja, ako bi bili pogozdeni vaši griči. Ali
niste nikoli premišljevali, kako da je to, da v bližnji Cičariji tolikokrat dežuje,
pri vas pa sonce sije. To je vse zato, ker so ondi veliki gozdovi.«
»Morebiti imate prav,« spregovori voznik, »jaz tega ne vem; ali pomislite,
kako bi bilo mogoče toliko in tako skalovite zemlje pogozditi; kjer ne rase
trava, kako bo raslo drevo! To je že res, da bi se dalo tu in tam kaj storiti, ali
koliko truda in denarjev bi to stalo!«
»To je, da,« mu sežem v besedo, »saj tudi ne mislim, da bi se moralo vse
v nekaj letih storiti; počasi bi se vendar moglo mnogo opraviti; še polž prileze
čez plot, kako bi se človek bal dela in truda!«
»Preden bi dorasli gozdi,« se oglasi na moje besede, »bi bili že mi vsi v
krtovi deželi; kaj bi imeli od tega, da smo pogozdovali? Naši starci niso sadili
gozdov in so živeli, tudi mi živimo, čeravno slabo, naj skrbe tudi naši otroci,
kako bodo živeli.«
»Ako bi bili vsi ljudje takih misli,« mu odgovorim, »bi bilo zelo žalostno
na zemlji; puščava bi bila naša zemlja. Bog je dal človeku gospodarstvo
čeznjo, da bi jo v svoj prid obrnil in si iz nje pridobil, kolikor je v njegovih
močeh. Naša dolžnost je, da skrbimo tudi za zarodnike, da ne bodo nas dolžili,
da smo bili nevedneži in nemarneži. Vi, ki daleč po svetu pridete, ste lahko
opazovali v drugih deželah, kako vse bolje gospodarijo ondi, kakor vi, Istrani.«
»Pa imajo boljšo zemljo; videl sem velike ravnine okoli Ljubljane in na
južnem Štajerskem; ali ondi je delo lahko, pri nas pa težko, težko!«
»Vaša zemlja je bolj rodovitna od one pri Ljubljani, tudi sonce ima pri
vas več moči, to veste sami; da tudi prvega ne trdim tako tjavendan, vam le
to povem, da sem se čudil vaši pšenici lansko leto, ki je imela tako klasje, da
takega še nikdar nisem videl na Kranjskem. Videl sem pa tudi, da je na vsaki
njivi stokrat več plevela kakor pšenice. Ker pri vas nobeden ne pleve, tudi
ni čuda, da za seženj vsaksebi stoji ena bilka od druge. Kaka zguba je to!
In kako vi gnojite njivam? Nekaterim malo in slabo, nekaterim celo nič! In pri
vsem tem rodi zemlja toliko, če ne pritisne huda suša.«
»Kje ste se vi učili kmetijstva,« se posmeje, »da to vse tako veste; naših
gospodov nisem nikoli slišal o tem govoriti.«
»To je ravno žalostno, da je vaši gospodi premalo mar za to,« mu odgovorim.
»Kmet dela po stari navadi, kakor je delal njegov oče; svetov, posebno
če jih daje gospod, ne posluša rad, ker si misli, kaj bo vedel ta lahkoživec, ki
še nikoli ni prijel za motiko. To je že" tako. Pri vsem tem bi imel vendar gospod
kmetu v zgled biti, tisti posebno, ki ima lastno kmetijo. Kmetova moč je v
marljivi roki; gospodova bi imela biti v glavi. Ko bo kmet z lastnim očesom
videl in z lastno roko potipal, da mu je to in to v prid in dobiček, se bo počasi
boljšega poprijel in opustil staro navado, čeravno z nekako nevoljo — navada
je železna srajca. — Vi pravite, da niste slišali vaše gospode o gospodarstvu
govoriti; tudi jaz bi morda ne bil slišal, ako bi sam ne bil te reči sprožil včasih.
* 205 • ^
Prepričal sem se — žal mi je, da je tako —, da je le preveč vaše gospode, ki
misli, da je priprosto pogovarjati se o rečeh, ki se tičejo gospodarstva. To kaže
neko jalovo omiko, izhaja pa tudi od tod, ker se vaša gospoda ne peča z gospodarstvom
sama, ampak najame kolone, da ji obdelujejo posestvo.«
»Zakaj niste kmet ali posestnik, ker vam je toliko mar za kmetijstvo?«
»Človek, ki ima glavo na pravem koncu in blago srce v prsih, ne vpraša
za stan, ampak govori, pomaga in dela ondi. kjer vidi, da more koristiti, naj
bo že kar hoče. O tem ni razločka med stanovi, domačini in tujci. Kdor misli
in dela drugače, nima poštenja v sebi.«
Hi j ! hij! požene voznik par konjičev ter švigne z bičem po njuni koži, ko
dospemo med tem pogovorom vrh strmega klanca in se cesta nekoliko nagne.
Hij! hij! kričita otroka v kočiji, iz katere se ozirata in me vedno povprašujeta,
kje je morje in Trst, o katerima sem jima že poprej veliko povedal. Tudi jaz
sem se oziral po okolici, in da sem jo mogel bolje videti, sem sedel k vozniku,
čeravno je sonce hudo pripekalo in se valil prah izpod konjskih kopit. Do
Vižinade nisem videl nič posebnega. Vozili smo se s klanca v dolino, iz doline
v klanec; na desnici in levici so se menjale goličave z njivami in travniki,
z vinogradi in grmovjem. Na Vižinadi pa se je odprl krasen pogled na desno
stran. Prvikrat v svojem življenju sem videl pinjole. Košata krasna drevesa
so podobna borovcu, pa so mnogo lepša, tudi njih sad je podoben borovčevemu,
le da je veliko debelejši in lepši in da hrani v sebi jedra, ki pridejo večkrat
na mizo, posebno v poticah in enakih rečeh. Ondi na strmem griču je stal
Motovun, in od tam do sem so kvišku kipeli lepi griči, mnogi lepo obdelani.
Spodaj v globoki dolini se je vila reka Quieto skoz motovunski, najimenitnejši
gozd istrske dežele. Na oni strani je stalo strmno orjaško gorovje, tu in tam
obraščeno, tu in tam je pa kazalo veličanska kamnita rebra. Idiličnost je prebivala
v dolini, boginja veličanske epike je vdihnila svoj obraz v krasno gorovje.
Ta pogled mi je očaral oko in napolnil prsi z nekim neizrekljivim čutom,
ki tira dušo na močnih perotih v neskončne višine pred kolena stvarnikova,
visoko nad šum in hrum s solzami in s krvjo napojene zemlje, kjer ne vidi
sebičnosti, nečimrnega slavohlepja, nenasitnih strasti njenih prebivalcev. Molče
sem upiral nestanovitno oko zdaj v dolino, zdaj v goro, medtem ko je moja
misel jadrala z razpetimi jadri visoko pod sinjem nebu in pozabila reve in
nadloge, ki tarejo tu doli Adamov rod.
Ko se nekoliko streznim, pretrgam molk ter rečem vozniku:
»To je tedaj toliko imenitni Motovunski gozd; pozna se koj, da je cesarski,
sicer bi bil morebiti zginil za poslednji štor.«
»Tako je,« mi odgovori, »gozd je res lep, tu je še hrastov za kako barko,
pa sekati ne smejo v njem drugega, kakor tisto, kar jim dovoli gosposka.«
»Vendar vidim,« mu sežem v besedo, >dosti lepih skladovnic tukaj, in
kakor sodim, vozijo ta drva na morski breg, ker stoji tukaj ob reki več ladij;
menda nimajo drugega namena.«
»Da,« se oglasi rdečelasi voznik, »vse to pojde v Rovinj. Od tod se zvozi
veliko drv na Primorje. Od kod bi jih sicer dobivali Primorci, ker ondi ni
gozdov?«
»Zato jim pa tudi skoro vsako leto na polju vse zgori,« mu rečem.
»Kaj se če, kdo more za to? Vse ne more nikdar prav biti.«
206 •
Pri teh besedah skoči z voza, ker smo prišli na ono stran doline in je jela
pot zopet močno navkreber iti. Tudi jaz stopim na tla ter korakam po strmi
cesti med prijaznimi oljkami navkreber. Na vrhu zapazi^ ob cesti tablo in
na njej besedo »Crassizza«. Ne čudi se, dragi bralec, tej besedi; mogel bi ti
podati polno bisago takih in še boljših besed. Pa tudi ne reci, da ni laška;
porok sem ti, ako bi se ti predrznil trditi, da iGherdosellat ni laška beseda,
da te porine kak možak s temeljitimi »contra demonstrazioni« v mrak grdoselskega
slovečega blata.
Krasica stoji na \'isokem brdu, ki se vzdiguje polagoma od morja sem.
Lepotijo ga krasni oljčni gaji. V globini se odpira sinje morje na levici, pred
obličjem stoji na najvišjem holmcu mesto Buje. Po vsej pravici se pravi temu
mestu »Krasica«, ker ga je narava z vso skrbjo okrasila. Tik ceste stoji cerkev
in farovž. To mi je ustreglo, da sem mogel pozdraviti vrlega našega rojaka,
gospoda Ferjana, ki je tukaj plovan (fajmošter). Ali nisem se utegnil muditi,
ker se je dan že prevalil čez poldne, mudilo se je meni in vozniku. Odrinemo
torej naglo naprej, da pridemo poprej v Buje in utolažinio želodce, ki so v
svoji nevolji začeli kruliti.
V Bujah smo bili za dobro plačo dobro postreženi; ali smo morali čakati
poldrugo uro na južino. Tako mi je bilo mogoče ozreti se nekoliko po mestu.
Najbolj mi je dopadla lepa farna cerkev, ki se sme med najlepše v Istri šteti;
tudi pogled na krasno okolico je tako veličanski, da malo takih. To pa mi ni
bilo preveč všeč, da me je povsod spremljalo nekoliko kop sitnih otrok, ki so
s silo terjali miloščine.
Ko okrepčamo svoja telesa, odrinemo dalje. Cesta se je nagnila in šlo je
vedno navzdol. Kmalu zagledamo velike piranske soline, ki so bile že bele.
Tukaj se pridela na leto okrog 800.000 centov morske soli, in moglo bi se je
več pridobiti, ako bi bilo potrebno. Ce je solinarji več napravijo, kakor je
terja vlada v tistem letu, se tista, kolikor je je več, vračuna za prihodnje leto
ali pa se utopi v morju. Ob cesti je stalo gosto zeleno grmovje in veliko rumenokljunih
kosov je frfotalo sem ter tja po njem. Pod nami je ležala lepa
plodovita Koprska dolina, polna zelenobeljkastih oljk in vinorodnih brajd.
V sinji daljini sta kazala svoji sivi glavi očak Triglav in plešasti Grintovec,
ki se vidita tudi z višav nad Pazinom. Srčno sem pozdravil to dvojico starih
očakov, na katera sem se tolikokrat oziral, ko sem skakal v detinskih letih še
doma okoli očetove hiše in po bližnjih poljih med rumeno pšenico in belkasto
ržjo; srčno sem ju pozdravil, ker gledata molče slovenski narod od časov, ko
se je naselil ob njunem podnožju, ker sta videla njegovo srečo in nesrečo in
slišala njegove vriske in joke. Ali sence so rasle naglo, zatonilo je sonce; še je
poljubovala večerna zarja glavi tema orjakoma, ali kmalu je tudi ona ugasnila;
potem je vzel tihi mrak zemljo v svojo oblast; vedno bolj jo je zavijal
v temno svojo perut in jo zagrnil poslednjič v nočno temoto.
Stalo je že morje pred nami; čisto in gladko ko zrcalo je obrazovalo celo
pobrežje, kakor da bi hotelo vabiti ljudi v goljufivo svoje naročje. Za tem
gladkim zrcalom so se belili v lunini svečavi zidovi koprski ter so kipeli sredi
morja kvišku kakor grad morskih duhov. Tu noter nas je peljala cesta med
napojenimi solinami. Ko stopim raz voz pred gostilnico, zapazim na pragu
stoječega gospoda, in ko se mu približam in mu voščim dober večer, vidim,
da je stari moj prijatelj, vrli rodoljub B . . . Ne bom ti pravil, dragi bralec,
kako me je to oveselilo, tudi mi ni treba omeniti, da sva si imela mnogo po-
207
vedati, da sva se pri poliču ali poličih ola pogovarjala pozno v noč, da ne
rečem do zgodnjega jutra. Človek, katerega vodi usoda po svetu okoli, hrepeni
močno po starih prijateljih; njegovo veselje je torej veliko, ko naleti pod tujini
podnebjem na prijatelja, ki je z njim eni misli in enega srca. Koliko si imata
povedati, kako rada bi ustavila sonce na nebu in zakasnila uro bridke ločitve!
Ko vzamem slovo od njega in napijem zdravico vsem vrlim rojakom, se
podam k počitku in zaspim naglo, ker sem bil truden po celodnevnem popotovanju.
Beli dan me zbudi. Vstanem hitro, pomanem si oči, pogledam na uro, ki
je ravno šest kazala, napravim se ter hitim gledat k svoji družini. Bila je že
na nogah, otroka že vpijeta: >Hij! hij!« Hoteli smo ob šestih dalje odriniti, ali
neko naključje prejšnjega dne nas je zadrževalo do pol osmih. Vozniku se je
bila pretrgala zavornica in manjkalo ni dosti, da nismo šli po najkrajši poti
v globoko dolino: bilo je tedaj treba nove in morali smo čakati kovača. Ta
okoliščina mi je dala priložnost, da sem se mogel nekoliko ozreti po Kopru.
Pozna se koj, da je bilo to mesto nekdaj pod benečansko vlado, ker se nahajajo
še na mnogih hišah iz skale izsekani levi. Najbolj mi je dopadla velika cerkev,
ki stoji na temenu nizkega griča; cerkveni zvonik moli visoko iznad zidovja
in se vidi daleč okoli.
Ob pol osmih odrinemo proti Trstu. Jutro je bilo lepo, ali morje je metalo
valove od juga; vedel sem torej, da ne bomo imeli stanovitnega vremena.
Kmalu se je jelo mreniti nebo, za morjem so se vzdigovali kodrasti oblaki,
najmanjše sape ni bilo in soparica je pritiskala hudo. Vse je kazalo na dež.
Ko se pripeljemo bliže Trstu in ugledamo sto in sto kampanij v tržaški dolini,
nas srečujejo marljive Brškice, vračaje se iz Trsta, kamor tovorijo s kruhom.
Suvale so sem ter tja in poganjale osle s palico v roki ali so dremale sede na
oslih. Ta pogled me je spomnil hrupnega življenja v Trstu; zdelo se mi je, da
se vračam iz kake samote, ko vidim to živo gibanje. Ravno ko se pripeljemo
v Trst, se ulije dež z viharjem. Bilo je tedaj treba priti pod streho, v trebuhu
je tudi že poldan zvonilo. Stopimo v gostilnico, kamor sem zahajal že v prejšnjih
časih. Cez kake pol ure pridejo tudi noter trije slepi godci, stari možje,
in zagodejo lepo. Videl sem ravno tu že pred štirimi leti te slepe sivoglavce.
Zdelo se mi je, kakor da bi bili iz groba vstali, da ožive spomin nase, ki umira
počasi in umrje slednjič, kakor vse na svetu. V gostilnici sem zapazil železnico,
ki je prinašala dišeče jedi iz zgornjih izb in vozila prazne sklede nazaj!
Zraven te železnice je bil telegraf, meden rog, po katerem se je moglo govoriti
iz prvega nadstropja v drugo in nasprotno. To mi je pričevalo, da napreduje
Trst v tehniških rečeh, in to misel so mi pozneje potrdili na novo zidano
gledališče Armonia, stavbe na kolnici in Lloydov arzenal. Videl sem tudi, da
napreduje idilično življenje, ker se je napravil na mestne stroške »puhlico
giardino«; vendar še nisem mogel zvedeti, kdo vlada deželo »la cour d'amour<.
Tako, dragi bralec, sva končala svojo pot; ne zameri, da sem te vodil preveč
po stranskih poteh in se nisem držal velike ceste, po kateri hodijo ali se
vozijo navadno tudi potopisci. Nisem ti popisal vsakega grma, ne vsakega
kamna ob cesti; bolje bo, da se vzdigneš sam in pogledaš vse to — črka je
mrtva, pa oko je živo.
(Glasnik Slovenski 1859/11, str. 74—81.)
208
O KRITIKI
V Pazinu, 10. junija.
Naj govorim še nekaj o kritiki, katero današnje stanje našega slovstva živo
terja. Zbijmo si iz glave tisto nesrečno misel, da je kritika zabavljica; kdor to
misli, nima pravega zapopadka o njej. Namen kritike je, pisatelje podučevati,
jih na pravo pot zavračati in občinstvu dobre knjige priporočati. Ni mi treba
dokazovati, koliko ona pripomore k naglejšemu in srečnemu napredku v literaturi;
to resnico spoznajo vsi omikani narodi. Naša kritika pa je pri vsem
tem dozdaj zadela na mnogo ovir in marsikdo ji je bil sovražnik; to pa izhaja
od tod, ker je bila deloma sama na sebi piškava, deloma, ker smo bili preobčutljivi
in smo se resnice bali, namesto da bi jo bili hvaležno sprejeli in
zanjo prosili. Ako mati otroka zaradi pregreškov opominja, je to le v korist
otroku, ker se jih tako laže varje. Kar je opomin materin otroku, to je kritika
pisatelju, ako je umna, resnična in zdrava. Njena dolžnost je, ker mora pravična
biti, da graja in zametuje vse, kar je narodu v kvar, da hvali in priporoča
vse, kar mu je v prid; in če mora tudi pregreške razkriti, s tem nikakor
ni zaničevalka pisateljeva, ampak njegova učiteljica; slab pisatelj, kateremu
poduk preseda! Ona mora sicer vedeti, ali ima nežnega mladeniča ali zrelega
moža pred sabo, nikdar pa ne sme slovstvenih izdelkov meriti po pisateljevi
stopnji, na kateri stoji on v družbenem življenju. Zoper to poslednje pravilo
se je pri nas večkrat grešilo. Kritik mora dobo, v kateri je pisatelj živel in
delal, vedno pred očmi imeti, da mu zamore na vse strani pravičen biti. Naloga
kritike ni tjavendan grajati in hvaliti, ona mora stati na podlagi trdnih dokazov
in zrelega uma. Iz vsega tega sledi, da mora kritik kaj umna in učena
glava biti in da mora z mrzlo krvjo literarne izdelke na rešeto dati.
Hvala Bogu, da imamo že več sposobnih mož med nami! Gotovo se bodo
vedeli tudi na polju kritičnem prav moško obnašati. Posebno bi nam ustregel
g. Levstik, ako bi se lotil pretresov lepoznanskih zakladov in jih podajal
Slovencem v celini. Se ve, da bi bilo tako delo težavno in zamudno, ali korist,
ki bi iz njega izvirala, bi bila neprecenljiva.
(Glasnik Slovenski 1858/11, str. 21.)
JE LI NAM TREBA KRITIKE ALI NE? - '
Med tistimi, ki so se z Levstikom vred za kritiko poganjali, sem — če se
ne motim — najprvi »kramljal«. Spodobi se mi torej, da se pogovorim z Novicami,
ki so nas zastran kritike nekako strastno zavrnile, s prijazno in ne
z mogočno besedo, ker dozdeva se mi, da gre za važno reč.
Vidim, da moram povedati, da kritika ne obsega le »gramatike« in »germanizmov
«; to je le obleka, ki naj se šele potem sodi, ko se je jedro, to je notranja
predmetova cena iu razsnova, po celem obsežku vsestransko pretehtala,
ne pa >per Bausch und Bogen psovala«. Res je, presojevali in čistili smo črko
in gramatiko, ali, kakor Novice pravijo, »gramatiko godli in germanizme grajali
«, že doslej času povšeči; zato pa smo tudi tukaj še dovolj srečno napredovali:
čeravno je zoper ta napredek včasih kak vihar vstal, vendar je vselej
pravo obveljalo in se polagoma ukoreninilo v našem slovstvu. Spominjam le
na Čopovo vojsko, na novooblikarski vihar in na pravdo o dovršnih in nedovršnih
glagolih. Vse troje je rodilo slovstvu obilo koristi: to spoznajo sedaj
U Loški razgledi 209
že tudi skoraj vsi tisti, ki so se ustavljali napredku. Ne kesajmo se torej
abecedne vojske in »gramatičuega kavsanja«, čeravno smemo reči, da je kavsanje
zbudila vselej le tista stranka, ki se je morala poslednjič podati. Možje
napredka so vstali vselej s prepričevalno besedo na noge. Zaničevanje od
druge strani jim je le tedaj in tedaj kako grenko izsililo — saj kri ni voda.
Naj napreduje odslej gramatika kakor doslej! Prašam pa, koliko kritike je
doživelo doslej naše slovstvo, kar se tiče njegove notranje cene? — Skoraj
čisto nič! Tu nas žuli čevelj, tu je treba na prste stopiti, ako nočemo ostati
do sodnega dne samo slovničarji. Kritika je neločljiv del slovstva vsakega
naroda, z začet jem njegovim se začenja ona in napreduje s slovstvom vred:
ona meri slovstvo po njegovi stopnji, na kateri ravno stoji, in mu trebi pot
k vedno večji omiki. — Kjerkoli zastaja kritika, zastaja z njo vred slovstvo.
To resnico spoznavajo vsi izobraženi narodi, in vsa izobražena slovstva so nam
žive priče, da je slovstvo toliko uspešneje napredovalo, kolikor bolj ga je
podpirala umna in poštena kritika. Ni tedaj res, da sedaj še ni čas za kritiko.
Kaj nam bo pa pomagala šele tedaj, ko bo naše slovstvo že dovršeno in bo
jelo, kakor vsaka reč pod soncem, počasi hirati? Cisto nič, mlatila bi prazno
slamo, slovstvo bi ostalo, kakor se je izvršilo. Popravljaj in krpaj brez uma
postavljena poslopja, pa boš videl, koliko boš opravil.
Vsak pisatelj, ki ne piše zgolj za dobiček in za lastno slavo, ampak za
narod, mora vesel in hvaležen biti, ako ga kdo na to in to opomni, da popravi
in se v drugo enakih napak ogiblje. Se surov človek se zahvaljuje za podučevanje,
koliko več pa moramo to od pisatelja terjati, katerega čislamo za izobraženega
človeka. Ce pa kdo piše sam zase in je tako občutljiv, da ga vsaka
besedica brž v kožo vbode, ali v svojo slavo tako zamaknjen, da misli, da mu
ni vrstnika pod soncem, naj pa ne prodaja svoje učenosti svetu, ampak obeša
naj svoje umotvore po izbah, v katerih stanuje, na vse štiri stene, naj jih okuje
v zlate okvire in naj se jim čudi, kolikor mu je drago. Kar pride med občinstvo,
to pa je lastnina vseh in občinstvo ima pravico, mu tisto stopnjo odkazati,
katere je vredno.
Za volj »male peščice pisateljev« se nikakor ne sme kritika zabran jevati;
naj bo že pri takih okoliščinah kolikor mogoče ljubezniva, vendar pa zdrava
in vseobsežna; da pa naših pisateljev vendar le ni tako mala peščica, pričuje
že to, da morajo slovenski časopisi sestavke na stran devati, ker jim prostora
pomanjkuje, da marsikatero delo trohni v omari, ki bi vredno bilo, da se na
dan spravi; koliko takih del bi bilo že zdavnaj med ljudstvom, ako bi smeli
naši nepremožni pisatelji tiskarske stroške — s peskom plačevati! Ker se pa
veliko njih in najizvrstnejših lovi po svetu s trebuhom za kruhom, torej je
njihova mošnjica preveč skrčena, >da bi se vsedli in delo za delom na svetlo
dajali in tako bogatili slovstvo naše«. Se košček kruha si mora ta in ta pritrgovati,
da ima za poštnino.
Ce je bila naša kritika doslej s-bolj ljubezniva mati«, bodi tudi odslej;
ali ljubezniva mati ni tista, ki otroku skoz prste gleda in njegove pregreške
zakriva: taka ljubezen je slepa, škodljiva; ljubezniva mati mora otroka ljubiti,
pa tudi svariti in karati. Ravno taka je s kritiko. Mi ne želimo pisateljev
s kritiko na nos na vrat naskakovati in žaliti, ali to želimo, da nam bi kak
umen mož odkrival naše slabote v pisanju, pa tudi zasluge po dolžnosti cenil,
da nam bi glavo bistril, nas odvračeval od prihodnjih pomot, priporočeval
dobra dela, za slovstvo budil in vnemal dobre pisatelje, posebno nade polne
- ^ 210 . - • '"•
/
mladeniče; na mladih svet stoji. Mi želimo, da se vsakemu pisatelju tisto mesto
odkaže, katerega je vreden; da se nepoklicani pisači, katerih dela so narodu
v sramoto in škodo, zavračajo iz častitljive družbe narodovih prvakov. Mi
nočemo nobenega novega viharja, ampak pametnega in treznega presojevanja
naših del. To pravico pa nam je dala že naravna postava, in gorje nam, ako
bi je ne bila; tekali bi še po goščah v volčjih kožah!
Vsak pisatelj piše tako, kakor ve in zna; kakor mu um in srce velevata.
Jeli um vsakega pisatelja »infallibel«? Jeli njegovo srce vselej prav ubrano?
Kdo bo to trdil? Ce pa ni tako, ali ni prav po bratovsko, da se mu pove in
reče: Ti brate, lej, to jaz mislim tako in tako, pa ne zameri! Ce ima tak
pisatelj le kaj možganov v glavi, se bo zahvalil za poduk. Kaj pa, če kritik
pisatelja natolcuje? Tedaj se bo zavrnil, kakor se mu spodobi, in če ni za rabo,
ga bomo le kmalu v kozji rog ugnali. S krivično kritiko ne opravi nihče nič;
tak kritik postane poslednjič sam na sramoti. Kdor kritiko prav pozna, ve, da
je ona strnjeni um naroda. Korist kritike je tedaj očita. Upirajmo se še tako
zoper kritiko, čas je rabelj, stri bo skoraj vse ovire in postavil kritiko na mesto,
do katerega ima pravico.
Ce že mora biti, da se spomnimo nemške literature, pa poglejmo koj na
začetek taiste; vsaj to bo znano, kako so hrepeneli že prvi nemški pisatelji po
njej in kako so jo v dejanju rabili; kdor tega ne verjame, naj bere njihove
vzajemne dopise, pa bo tudi tukaj pravde konec. Da je ravno Lessing preporodil
nemško slovstvo, to izhaja od tod, ker pred njim ni bilo moža, ki bi
bil za tako delo sposoben. Ako bi pri nas kak Lessing vstal (ako ga že nimamo),
gotovo bi tudi naše slovstvo preporodil: godilo pa se bi mu morebiti, kakor
se je godilo najvrlejšim našim možakom. Nismo še pozabili, kako je moral
eden izmed njih lešnike treti, pa je imel, hvala Bogu, dobre zobe, tri jih je, da
so letele lupine iz Ljubljane notri do Donave! Drugemu so se metale kvante
na prezgodnji grob, potem pa spomenik postavil; zoper tretjega so Odisejev
meh odvezali in vse viharje nanj zagnali, poslednjič pa so sami poginili;
četrtemu so celo mili dar božji, košček kruha, od ust odtrgali! Nemški pisatelji
so živeli zgolj med nemškim narodom, so si slovstvene izdelke vzajemno rešetali;
slovenskih pisateljev pa goni usoda obilo po tujih krajih, ne morejo umotvorov
vzajemno rešetati. Iz tega je jasno, da imajo slovenski pisatelji še več
pravice na kritiko, kakor so jo imeli nemški. Pa saj nam ni treba hoditi med
Nemce, obrnimo se k prvemu bratu na jugu; od Reke se glasi za potrebo
kritike; čeravno je Neven nekega pisatelja že za strašilo na kol obesil, vendar
mu še niso vratu zavili. Časniki so za kritiko najpripravnejši. Od časnikov
terja občinstvo dobrih naukov in svetov; občinstvo kupuje knjige, terja torej,
da se mu priporočajo tiste, ki so mu najkoristnejše; to pa zmore le iz kritike
posneti; ako gleda le na oznanila in naslove knjig, se lahko zgodi, da kupi
mačko v žaklju. — Zopet važen dokaz, da je kritika potrebna.
Omenili smo, da se je sukala dozdajšnja naša kritika zgolj ob črki in gramatiki,
predmeta samega pa se je le redko in še tedaj le povrhu dotaknila;
če tedaj svetujemo kritiko tudi od te strani, ne terjamo, »naj se le obilno glasi
in rabi kritika; le kritika, le kritika!«, terjati pa moramo, da se ujema z današnjim
slovstvom, in kdo sme nas karati zavoljo te pravične želje? Gospodje
gotovo ne, katerim uhaja obilo več kritike kakor nam; saj so vse tiste učene
preiskave o starinstvu, katere priobčujejo in katere mi jako čislamo, kritičnega
zapopada. Kako sme tedaj kdo mahati zoper koga, ki je vpleten v isti zadevi!
u* 211
>Ali uhaja naše slovstvo na napačno pot ali ne, da bi potem kritika pravico
zadobila,« to se šele vpraša. To vprašanje pa zamore le kritika rešiti.
Lej, zopet potrebo kritike! Naj se nahaja slovstvo na še tako napačnem potu,
ako se zabranja kritika, se bo sploh mislilo, da je na najboljšem. Vse se mi
dozdeva, da ni še tako davno, kar je zgrešilo tudi naše slovstvo pravo pot,
vrnilo se je potem zopet na bolje; bilo bi morebiti do današnjega dne že globoko
ugreznjeno, ker mu kritika ni z napačnega pota pomagala, ako bi ga ne
bile vrnile — srbske narodne in Prešernove pesmi. Smo li že sedaj na pravem
potu? O tem se ne predrznem soditi, to mora nam kritika pokazati.
Da nas bi poslal >Prešeren rakom žvižgat«, kakor je poslal zvezdoglede
— pa naj se pomni v kakem pomenu — tega ne verjamemo. On je stal
vedno na strani napredka. Ko se je jelo naše slovstvo s pravega pota umikati,
j e bil on prvi, ki je to zapazil in grajal; njegove Pušice in njegova Nova
pisarija — večkrat v krivem pomenu od naših pisateljev rabljena —, celo
njegov spomina vredni stih: »Le čevlje sodi naj kopitar« nas nikakor ne more
česa takega uveriti.
Toliko bodi rečeno na peti stavek gospoda Hicingerja kritike in na pristavljeno
opazko v 37. listu Novic. V pretres prvih štirih-stavkov se za sedaj
ne spuščamo iu rečemo le toliko, da so vegasti, ker gospod kritik resnico z neresnico
meša. Da nisem lažnik, primem koj za prvi stavek, kjer stoji tole:
>Gospod pisatelj Napak tako govori, kakor da bi doslej nobeden izmed slovenskih
pisateljev ne bil razumel slovenskega duha.« In vendar gospod Levstik
v Napakah naravnost govori, da je Prešeren lepšal in gladil jezik. Kdor pa
jezik lepša, od tega se nikakor ne more reči, da ne razume jezikovega duha.
Ne rečem, da bi ne bil gospod Levstik včasih nekoliko preoster; s posebno
bistrim umom obdarovane glave so rade take; naj se mu to po bratovsko pove,
pa bo za vse prav. Sicer bi pa bilo dobro za nas, da prebiramo njegove spise,
v njih se nahaja dobrega nauka za vse. Prazno pričkanje brez dokazov zavračajmo
vsekdar, podajmo si marveč bratovsko roko in učimo z vljudno in
pošteno kritiko drug drugega. Tako se bomo vzajemno krepili in narod veličali:
ako pa kritika koga izmed nas z odra pahne, naj bo! Zguba ne bo velika.
To sem hotel povedati, pa nikomur v oponašanje: naj mi tedaj nikdo ne
zameri!
(Glasnik Slovenski 1858/11, str. 135—139.)
Opomba: Tukaj objavljeni izbor Cegnarjevih pesmi, proze in člankov naj predstavi
avtorja današnjemu občinstvu, hkrati pa naj služi kot dopolnitev spredaj objavljene
razprave (prim. str. 119—130) oCegnarju. Ponatisi so uravnani po sedaj veljavnem
pravopisu, sicer pa so v celoti verno objavljeni po sproti navedenih virih.
Izbral in priredil Branko Berčič .
212 • . -'•