—   163   —
Potovanje
po nekterih jugo-slavenskih krajih.
Spisal M. Verne.
10. pismo.
Dragi prijatel!
Št. Ruperska, ali če hočeš Mokro noska dolina je rodovitna in dobro obdelana in mende ena nar lepših na Dolenskim. Velika radost mi je bilo, toliko lepih njiv in senožet ondi viditi. Tadi griči in hribi, ki dolino obdajajo, so polni dobro obdelanih vinogradov, v kterih se, kakor so mi pravili, veliko dobriga vina prideluje. Dopadla mi je tudi lepa, mende že silno stara Št. Ruperska cerkev. Nekdaj je bila, kakor pravijo „a fresco" malana; pa Št. Ruperčani niso starino-slovci, in so jo, ne vem kdaj, pobelili. Ko sim cerkev ogledoval, sta se mi pridružila dva gospoda; starji je bil nekdanji tovarš v stanovanji v Ljubljani, ki ga več kot 30 let nisim vidil, sedaj tukajšnji učitelj P o dreka, drugi mlaji gospod pa dr. Semen, učenik bogoslovja v Ljubljani. Kakor včeraj zunaj Višnjegore z gosp. dr. Leben-am, sim se soznanil tukaj z gosp. dr. Seme n-am ; po pravici jo pove'm, de me je prav veselilo, de nista prevzetna, kakor so nekteri dohtarji sv. pisma.
Posebno veselje mi je bilo tudi, de sim v Št. Ru-perski dolini Veselo Goro najdel. Žalostnih Gor sim že veliko vidil, vesele pa nikjer ne ko tu. Blizo Št. Ruperta na severni strani je namreč na nekim griču prav zala cerkev z dvema zvonikama, in temu griču pravijo Vesela Gora. O malim Šmarnu je tu znamenit shod in somenj. V ti prijazni dolini je imel naš nekdanji šolski tovarš grof Oton Barbo lepo grajščino. Tudi njega, verliga uda Ljubljanske kmetijske družbe in časti vredniga rodoljuba in domorodca je nemila smert že vzela. Lahka mu zemlja bila! Nadjamo se, de mladi gosp. grof Barbo je v vsim verli sin verliga očeta.
Od tod sim šel po krasni dolini dalje v Mokronog, zali terg 9 milj od Ljubljane. Poleg terga je lep grad in pravv prijeten griček z lepo cerkvijo, ki mu, tode po krivici   Žalostna  Gora  pravijo.    Terg  stoji
nekako nisko in povodinj mu mende večkrat nagaja; seuožeti in njive okrog terga so pa pri vsim tem prav lepe.    Tudi tu se veliko vina prideluje.
Iz Mokronoga pelje cesta po dolgim klancu prek ogojzdeniga hriba, kjer se visoko na verhu poder-tine nekiga stariga grada kažejo. Ko se iz žleba na verh pride, se cesta deli; na levi ali izhodni strani pelje skozi Št. Kocian, kamor sim se bil iti namenil viditi domovje našiga Knobleherja, delječ po svetu slo-večiga misionarja v notranji Afriki. To je vunder čudno, de, kakor Dunajski pisavci vsak hip Krajnsko deželo na Koroško prestavljajo — v dokaz, kako jo poznajo, čeravno o nji in njenim narodu pisarijo,de vse vprek leti, ravno tako ravnajo z našimi rojaki! Tako je po nekim laškim časniku naš Knobleher Tiro-lec!! Omenim te pomote le spotama, ter serčne želje izrečem: naj bi se našimu častitimu rojaku njegovo važno početje srečno poneslo, de bi toliko dobriga storil kakor naš Pire v Ameriki! Ali bojim se, de konec ne bo začetku primerin — Afrika je vse drugače ko Amerika. S tem pa nočem, Bog vari, vse hvale vredne serčnosti g. Knobleherja očitovati.
Ker mi je dež neprenehama nagajal, sim raji na desno čez Št. Marjeto šel, de bi prej v Novo mesto prišel. Ko sim se od Št. Marjete Ker ki bližal, sim vidil nekoliko Št. Jernej s ki ga polja, nar kras-nejši ravnine na Dolenskim. Proti Novim mestu se mi je kazalo več gradov, med kterimi sim pa le Oto-čice sred Kerke po podobi poznal, ki mi jo je enkrat gospa baronka Codelii-tova v Terstu pokazala. Po dolgi, zastran dežja dolgočasni poti sim prišel popoldne v Novomesto.
Sedanje Novomesto je sozidal austrianski nadvojvoda Rudolf IV. okoli leta 1365, in zato so ga do leta 1783 po nemško „Rudolphswerth" imenovali* Pred omenjenim nadvojvodam mende ni bilo tirne mesta ne vasi, desiravno nekteri terdijo , de je bilo tu že v času nekdanjih Rimljanov mesto z imenam 55Nova ali Ne ost esi um", pozneje glavno mesto Gotov, ki so nekaj časa tod gospodovali; pa tega ni še nihče dovolj spričal. — To majhno mestice so Turki večkrat in posebno v letu 1429, 1469, 1492 in 1547 silno stiskali. V letu 1430 je pa 4 tisuč hrabrih Krajncov in Koroš-cov pri tem mesticu turškiga vojskovodja Ali-Paš a-t a in njegovih 10 tisuč divjih Turkov oteplo in popolnama premagalo. Od kar je pa nadvojvoda Karol okoli leta 1580 v Karlovcu terdnjavo napravil, niso Turki No-viga mesta več toliko nadlegovali. Reka Kerka, ki mesto tako obdaja, de je skoraj polotok, ga je tudi dobro branila. — To majhno mestice ne šteje čez 240 hiš, prebivavcov ima okoli 1600. — Gosp. korar Je-lovšek me je prijazno po vsim mestu , v ljudsko po-glavno učilnico, v gimnazij in v frančiškanski samostan spremil. Kar je nar lepšiga v mestu, je velki terg sred mesta. Farna cerkev, kjer en prost in 5 korarjev z 2 vikarjama duhovno službo opravlja, je velika, pa nekako zavita ali zakrivljena , kar oko žali. Prost in korarji dobivajo svoje dohodke iz doneskov nekdanje velike grajščine, ki je bila v starodavnih časih silno mogočnih Celjskih grofov.
Iz Noviga mesta sim se še tisti dan ob šestih zvečer v Toplice, poldrugo uro od mesta, podal, ker sim se bal, de bi utegnil dež več dni zaporedama nagajati. V Toplicah, sim mislil, bom saj kaj družbe našel, in se bom kopal, dokler se ne zvedri.