Glasilo Zveze sindikatov Slovenije Glavni urednik Dušan Gačnik Ddgovorni urednik Franček Kavčič Ljubljana, 13. junij 1986 številka 23, letnik 45, cena 45 dinarjev Ni res, da jena delovnih tekmovanjih pomembna le ročna spretnost, pa čepra v je čas zla to. Kovinarji, ki so se srečali na Ravnah, so namenili merjenju in natančnosti skorajda več časa kot samemu delu. Potemtakem mnenje, da j tekmovanja negujejo kult krampa in lopate, lahko ovržemo. Slika: Andrfii Ap-nin Majska analiza spet oživljena IZ VSEBINE: IZPOLNILI SMO KRITIČNO MALO NAČRTOVANEGA . Razmere so prisilile zvezni, republiške in Pokrajinske izvršne svete, da tako imenovano »majsko analizo«, razčlenitev te-onj družbenoekonomskega razvoja v mi-Olem srednjeročnem obdobju in v letoš-ojih prvih petih mesecih - ponovno oživi-Nastal je namreč dramatičen razkorak rPed začrtanim razvojem in doslej uresni-^j'm) katerega posledice je predsednik 0vcnskega izvršnega sveta Dušan Šinigoj na četrtkovi seji izvršnega sveta ratko ocenil takole: na ~~ V vsej družbeni reprodukciji se raz-^ere slabšajo, je dejal. Na nekaterih pobočjih celo dramatično. Zaradi tega bi j*, ko prišlo do resnejših zapletov v druž-^ če bi dopustili, da se »stvari« še naprej povijajo v tej smeri. Razmere terjajo takojšnje ukrepanje na nekaterih področjih, a Primer v ekonomskih stikih s tujino ali Posojilno denarni politiki. Gospodarska branja v prvi polovici letošnjega leta so anireč lahko usodna za samoupravni so-i^lizem, saj bodo, če jih ne bomo spreme-lk> pripeljala v etatizem. ^ušan Šinigoj je priznal, daje z beseda-kot so »dramatične razmere« ali »ur-°entno ukrepanje« nekolikanj pretiraval, °oa hkrati je poudaril, daje to počel na-čero°. Zavoljo tega namreč, da bi se vsi ltr>bolj zavedeli nevarnosti odmika od sa- moupravnega k etatističnemu odločanju. Kaj vse je vplivalo na tako veliko razliko med načrtovanim in doseženim, je težko našteti, še teže razčleniti, kajti vzrokov je toliko in mnogi imajo tako globoke korenine, daje ne le ugotavljanje, ampak zlasti odpravljanje vzrokov za naše težave, zelo težak, zapleten in dolgotrajen proces. Posebej zanimivo je ob tem vprašanje, zakaj je do poglabljanja krize prišlo prav v času, ko smo načrtovali (prepričani, da to zmoremo) utrjevanje dosežkov, zlasti na področju ekonomskih odnosov s tujino in (deloma) uravnoteženega povpraševanja s ponudbo, ki smo jih dosegli v minulih letih kot osnovo za hitrejšo gospodarsko stabilizacijo. Marsikateri poznavalec je prepričan, da so bili znaki sedanje krize vidni že pred leti - kdor jih je hotel videti - in da so mnogi ugledni ekonomisti ali ustanove opozarjali na grozečo nevarnost, kije bila samo logična naravna posledica razvoja družbenoekonomskih odnosov. Ker samo katastrofe nastanejo nenadoma (pa še zanje morajo biti primerne okoliščine) takšnega mnenja seveda ni težko sprejeti za pametnega. Kaj zdaj? Škodo bo poskušal popravljati zvezni Izvršni svet z vrsto že najavljenih ukrepov (ki pa so vsaj glede ekonomskih odnosov s tujino v krepki zamudi in letos ne bodo dali želenega učinka). Njegov sveženj naj bi javnost spoznala že čez kakih štirinajst dni. Kaj vse bo v njem, seveda nima smisla ugibati. Zvezna vlada in z njo tudi republiške, v katerih pristojnosti je tudi del možnih ukrepov (poraba, davčna politika...) bodo morale slej ali prej omogočiti selektiven razvoj v gospodarstvu in družbi. Denar bo treba preusmeriti v tisti del gospodarstva ali tiste delovne organizacije, ki so sposobne prebiti se na svetovno tržišče (ne le zavoljo deviz za vračilo dolgov, ampak za dolgoročno razvojno perspektivo gospodarstva in vse družbe). Tej nalogi bo treba vsekakor prilagoditi tudi porabo, odpraviti vzroke za tako visoko inflacijo, finančno utrditev gospodarstva in podobno. Kot smo dejali, je nalog preveč, da bi vse našteli. Prav gotovo pa drži, da smo v resnici v prelomnem času in če ukrepi ZIS in republiških izvršnih svetovne bodo skrajno učinkoviti, ravnanje vseh gospodarskih in drugih družbenih subjektov pa naravnano na izpolnjevanje sprejetih usmeritev, potem je najbrž ves trud zaman: tako sestavljalcev načrtov, resolucij, družbenoekonomske politike in ukrepov za njeno uveljavljanje kot tudi vseh tistih, ki že zdaj ravnajo gospodarno in smotrno. Boris Rugelj Delegatske volitve so sprožile vrsto vprašanj o kadrovskih in volilnih postopkih SPREMENIMO MISELNOST IN DELO, NE LE PREDPISOV Delavci in sindikat (povzetki iz raziskave) VPLIVNIH MALO, NEZADOVOLJNIH OGROMNO Pomurske razvojne zadrege ISKANJE Z REFLEKTORJEM Dinar in devize v teoriji in jugoslovanski praksi (3) DEVIZNO VARČEVANJE SE SPLAČA Pogovor z mag. Dušanom Lavričem, direktorjem novomeške tovarne prikolic V IMV SE NEKAJ DOGAJA DRUGA STRAN Ljubljana, 13. junija 1986 Delavska enotnost 2 Poštene kupčije? Zakon, s katerim bi naj uredili prodajo družbenih stanovanj, bo, kot vse kaže, le prišel v skupščinsko proceduro. Javnost je bila dokaj natančno seznanjena tako s pomisleki kot tudi z razlogi, ki govore v prid sprejetju tega zakona. Vse kaže, da bodo cilji, ki jih je možno videti v ozadju sprejemanja zakona, prevladali nad pomisleki, tudi tistimi, ki so bili sprejeti na sindikatu. Če pravilno razumemo predlagatelje, gre za to, da se del prostih sredstev, ki jih imajo zasebniki, spremeni v stanovanjski denar za pospešitev omagane stanovanjske zidave. Predlagatelji uporabljajo tudi argument, naj bi zasebniki pokupili zlasti tista starejša in že amortizirana družbena stanovanja, ki se jih družbenemu sektorju več ne splača upravljati. Vsa prodaja družbenih stanovanj naj bi seveda potekala po normalnih tržnih pogojih, kijih bo zahteval zakon, družba pa nadzirala s svojimi inšpekcijami in drugimi organi. Vprašanj, ki se ob tem postavljajo, je seveda zelo veliko, vsaj na nekatera pa bi bilo treba dobiti zadovoljive odgovore. Zdi se nam, da ima posameznik, ki je nosilec stanovanjske pravice, na vsak način prednosti pri nakupu stanovanja. Drugi kandidati, ki bi želeli kupiti stanovanje, bi namreč, če bi se želeli vseliti v stanovanje, mora-li najprej poskrbeti za nadomestno tistemu, ki uživa stanovanjsko pravico, kar je praktično težko izvedljivo. V primeru pa, da ima tisti, kije že v stanovanju, monopol nad njim, si seveda ni mogoče predstavljati, da bo pripravljen kupiti stanovanje, do katerega že ima pravico, pod dejanskimi tržnimi pogoji. Bolj verjetno, da ga bo pripravljen kupiti le pod pogoji, ki jih sam določa. Kljub temu da bo zakon zahteval tržno ceno, ni mogoče pričakovati takšnih kupčij. Tudi to, kaj je dejanska cena stanovanj za tistega, kijih zida, in za tiste, ki jih kupujejo, se lahko naučimo iz znanih afer v Trnovem, Črnučah in še kje. Še posebej je stvarno ceno težko izračunati v razmerah trištevilčne inflacije, ki se nam, kot vse kaže letos obeta. Tudi cilj, naj bi družba zasebnikom v glavnem prodajala stanovanja, ki sojih družbenemu sektorju ne splača več upravljati, je na zelo trhlih nogah. Prvič, ker ni nobene meje, kaj se še družbeno splača (širi se prepričanje, da se nikjer več ne izplača), drugič pa je verjetno pri takih stanovanjih še manj mogoče pričakovati, da bodo prodana po dejanski tržni ceni. Na stanovanjskem področju je seveda velik nered, načela so sprta s prakso, nimamo niti osnovnih podatkov o tem, kohkšen je naš družbeni in zasebni stanovanjski sklad in koliko je izkoriščen. Verjetno tudi novi zakon ne bo k temu neredu dodal veliko, bo pač omogočil še en način pretvarjanja družbenega v zasebno premoženje. To bomo preprečili le, če bo organizirana družba vztrajala pri tržni ceni in dejanski vrednosti stanovanj in s svojim nadzorom tudi onemogočala drugačne kupčije. Težko pa je verjeti, da bo pri tem dovolj dosledna, že zaradi ciljev predlagatelja zakona, ki smo jih omenili na začetku. Tudi teh nekaj tisoč stanovanj, ki so spremenila lastnika v zadnjem obdobju, prej potrjuje naše mnenje, kot pa to, da bo predlagatelj uspel izpolniti cilje, da ne bodo prizadeti družbeni interesi. Gre za stanovanjski dinar, ki ga združujejo delavci v združenem delu in na katerega po obstoječih oblikah upravljanja nimajo nobenega pravega vpliva. Franček Kavčič Vse je relativno • • • Spominjamo se še nastopnega govora novega predsednika zvezne vlade Branka Mikuliča ob njegovi izvolitvi pred natanko mesecem dni, v katerem je med drugim potarnal, da gre čez mejo (lani) prek 21 milijonov Jugoslovanov in pozval na zavest ljudi ter na večje varčevanje (oziroma manjše število prehodov meje). Podatek o 21 milijonih Jugoslovanov, ki da so lani prestopili meje Jugoslavije, je takoj vzbudil različne komentarje, od začudenih do pikrih. Med slednjimi je bil še najblažji tisti, da je predsednik ZIS zamešal število Jugoslovanov, ki so prestopili mejo, s številom prehodov Jugoslovanov. Zanimivo bi bilo zvedeti, iz katerega vira je Branko Mikulič črpal svoje podatke, na katerih menda vlada tudi pripravlja določene spodbude za občane, naj bi ostajali več doma in manj hodili v tujino (počitnikovati in nakupovat ter se mimogrede okuževat s tujo protijugoslovansko in protisocialistično propagando). Statistika, ki je sicer uradni vir za tovrstne podatke, dobiva podatke z obmejnih cestnih, železniških, pomorskih in zračnih prehodov. Pri tem pa statistika poudarja, da ne upošteva državljanstva potnikov, pač pa so potniki vpisani po državah, v katerih je bilo vozilo, s katerim so se peljali čez mejo, registrirano. Pešcev, kolesarjev, motoristov in potnikov v tovornjakih statistika ne upošteva. K pozivu predsednika ZIS bi lahko dodali tudi tole: Zahodni Nemci, ki so znano varčni ljudje, so svoj čas hodili na Nizozemsko kupovat živila, ker so bila tam cenejša, in so izračunali, da se jim stroški za prevoz (gre seveda za obmejne kraje) povrnejo z nakupom v tujini. Jugoslovani sicer nismo priznano varčni, toda kakšna podobnost z opisanim primerom bi se morda le našla. B.R. Afera »Waldheim« še traja Izvolitev Kurta Waldhe-ima za novega avstrijskega predsednika je naletela v Avstriji in v svetu na sila različne odmeve. Medtem ko arabski svet v celoti podpira njegovo zmago, Vzhod pa mu je poslal uradno čestitko, dvanajst vlad Evropske 10. kongres Zveze združenj borcev NOVJ VELIKO ZMAG BO ŠE POTREBNIH Naša revolucija je prepogosto zašla na stranska pota. To je dovoljeval predvsem oportunizem, beg od odločne politične akcije. Posledica so napake, ki so nas drago stale. Ne bi jih smeli več ponavljati. Zavedle so nas v prezadolženost doma in na tujem, v vrtoglavo inflacijo in rast življenjskih stroškov, nezaposlenost, socialno razslojenost, ki ne temelji na delu, padec življenjske ravni... Vse to poglablja družbeno in gospodarsko krizo, ovira pot iz nje. Za povrh smo še neenotni, prevladujejo drobni interesi, mimo katerih se splošni družbeni ne morejo uveljaviti. To so močno strnjene ugotovitve približno sto govornikov. Na njihovi osnovi so borci zasnovali sporočilo 13. kongresu ZKJ, v katerem zahtevajo konec vseh razdruževalnih procesov in uveljavitev samoupravnih družbenih odnosov. Pot naprej vidijo v odmiranju države v prid samou- Jugoslovanski borci so za svojega novega predsednika izvolili Rudija Kolaka, delegata Hrvaške, za sekretarja pa Vlajka Bajiča, delegata Črne gore. pravljanju, v trdni enotnosti Jugoslavije. S pravšnjimi sistemskimi rešitvami na gospodarskem, organizacijskem in kadrovskem področju bi morali spodbuditi ustvarjalnost, pritegniti vse gmotne in človeške zmogljivosti, dvigniti posameznikovo in družbeno storilnost, zaposliti vse za delo sposobne državljane... Zveza borcev je pozvala organe oblasti in družbenopolitične organizacije, naj končno zagotovijo spoštovanje zakonitosti in ustavnosti, naj obračunajo z nacionalizmom in iredentizmom, šovinizmom, klero-nacionalizmom, liberalizmom in drugimi oblikami sovražnega delovanja. Kar zvrhan koš teh in drugih iz- mov, ki jih bo treba premagati. Menili so, da bo šlo - če bo v Jugoslaviji več sloge, več in bolj izrazitega federativnega načela pa več socialne pravice in politike, ki bo v službi ljudstva in države. Borci se bodo v te bitke vključevali. Z zavzetim delovanjem se morajo oni in njihove organizacije bojevati za ohranitev in razvoj pridobitev socialistične revolucije. V skladu s Titovim delom in mislijo o svobodi, socializmu, samoupravljanju sta njihovi prednostni nalogi krepitev bratstva in enotnosti ter boj proti zapiranju in delitvi - torej za samoupravno integracijo družbe, smotrn politični sistem. Stalna naloga borcev je tudi neposreden prispevek k uveljavljanju delegatskega sistema. Od tega sta odvisni uveljavitev samoupravnega položaja delavcev in krepitev delavsko razredne narave političnega sistema. Borčevska organizacija naj bi odločno pripomogla k doslednemu uresničevanju opredelitev dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije za razvoj celovitega sistema samoupravno združenega dela. Zavzemala se bo za krepitev skupne politične akcije, katere cilj je uveljavitev ustavne vloge SZDL in njenih oblik kot dejanske politične podlage delegatskega sistema. Da bi zavarovala družbeno premoženje, se bo ZZB NOV bojevala proti nesamoupravnemu in skupinsko lastniškemu ravnanju, v kadrovski politiki pa za to, da bi merila za izvolitev na odgovorne funkcije postala sestavni del politične zavesti. V sodelovanju z Zvezo socialistične mladine bodo borci skrbeli za varovanje revolucionarnih pridobitev. Podpirali bodo vse oblike ustvaijalnosti, ki so prispevek k uveljavitvi pridobitev in vrednot NOB in se zavzemali za objektivno in znanstveno analizo dogodkov in osebnosti iz revolucionarne preteklosti. C. B. gospodarske skupnosti okleva in razmišlja, ali naj novemu voditelju avstrijske države pošljejo skupno brzojavno čestitko ali ne, Margaret Thatcher pa svet poziva k bojkotu Kurta Waldhe-ima med vsem njegovim mandatom. Nič manj burno ni niti na notranji politični sceni v Avstriji, kjer je prišlo najprej do odstopa dosedanjega socialističnega kanclerja Freda Sinowatza, z odložitvijo funkcije pa je zagrozil tudi avstrijski zunanji minister Leopold Gratz. Kurt Waldheim torej še naprej ostaja sporna osebnost avstrijskega in mednarodne- ga političnega življenja, do česar ne more biti nevtralna niti jugoslovanska stran ■ Mnogi se nagibajo k mnO' nju, daje zmaga Kurta Wald-heima pravzaprav premik v desno, tako za Avstrijo kot mednarodno delavsko in kO' munistično gibanje v celoti’ Vendar je vprašanje, ali ^ vsaj za zdaj - le ni preveč zaletavo dajati takšne posplošene ocene o desnem odklonu v Avstriji in v svetu, ki je poln političnih, zgodo; vinskih in drugih nasprotij in ki jim je vse teže določati pravo naravo in objektivni politično-moralni pomen. Emil Lah Super novica Z avtomobilskega salona v Beogradu je prišla vesela novica. Kragujevška Crvena zastava, ki je svoj čas sklenila posel stoletja z izvozom avtomobilov jugo v ZDA (zaradi tega, pravijo nekateri, nas bo še sto let bolela glava - od tod naziv posel stoletja) bo morala, da bo odplačala naložbo v novo tovarno, leta 1990 izvoziti vsaj 600.000 jugov. Ker pa je že zdaj, ko posel niti še ni pošteno stekel, v zaostanku za okoli dvajset tisoč avtomobilov, bojda zaradi težav s kooperanti, je seveda vprašanje, ali bo čez pet let lahko izvozila toliko avtomobilov. Pri tem pa niti ne upoštevamo obrobnega, toda ne nepomembnega dejstva, da zmogljivosti Zastave, da bi do leta 1990 izdelala tolikšn0 količino jugov za izvoz in še dodatno za domači trg, nk’ približno ne zadoščajo. To; rej je veselje ob tej novici lahko razumljivo: Zastava ne bo mogla izdelati dovolj avtomobilov niti za tuje kU; pce in bodo domači ostal1 praznih rok. Ker pa je ZlS v novi sestavi že napovedal tudi ukrepe za boljšo preskrbo domačega trga, bo moral kratkem ukrepati tudi na u' žišču avtomobilov. Najbr lahko pričakujemo, da bo prid večji ponudbi bolj sprostil uvoz osebnih avtonrobi; lov in da bo, da bi bili občan bolje preskrbljeni s to dobrino trajnejše vrednosti, ver' jetno znižal uvozne dajatv in davke. „ B- & Nova priznanja na področju javnega obveščanja V skladu s podružblja-njem javnega obveščanja in vključevanjem v nove tokove časa je skupina občanov ustanovila odbor za podeljevanje Ščukovih in Siratko-vih priznanj za publicistično delovanje. Sestavljajo ga Draga Ahačič (ki mu predseduje), Vladimir Dedijer, Darko Štrajn, Veno Taufer, Manca Košir, Drago Jančar in Vinko Vasle. Gostoljubje jim je v imenu PEN izrekel Miloš Mikeln in dodal, da bo glede na cilje SZDL v tej or- ganizaciji gotovo prostor t di za ta in druge po^0"1.0,, odbore, ki bi morali rasti čim večjem številu. Prve Sčukine nagrade s poželi Tomaž Mastnak, ^ tevž Krivic in Jaša ZJobec, posebna priznanja pa čast razsodišče DNS, zunanje? litična redakcija dela, RaC1 študent, Teleks in Mlatit1.: Siratkovi nagradi so pode Jožetu Volfandu in Stane Dolancu. Nagrade sta rirala znana Cankarjeva J _ r B- VSREDIŠČU POZORNOSTI Ljubljana, 13. junija 1986 Delavska enotnost 3 ^slegatske volitve so sprožile vrsto vprašanj o kadrovskih in volilnih postopkih SPREMENIMO MISELNOST IN DELO, NE LE PREDPISOV )ltVolilni krog se bo po izvo-Vl se enega člana predsed-ptva SFRJ iz Bosne in Hercegovine (doslej je bil član predsedstva iz te republike oranko Mikulič, ki je postal edsednik zvezne vlade, kandidat za člana predsed-r Va Pa je Hamdija Pozde-šPC zaPr.l- Konec junija bo j ZVezni partijski kongres 2 njim bo sklenjeno po-enibno obdobje razčlenje-, nJa družbenih in gospo-arskih razmer ter iskanja l l*z krize, v kateri smo se ašli. Kongresi in tudi voli-e so potekale v zelo zah-evnem obdobju, kije za raz-Jugoslovanske družbene Kupnosti bržkone prelom- 0 Po mnogih premisah, zla- 1 Pa menjavi generacij na ^uolj odgovornih delegat-jKln in družbenopolitičnih : . znostih. To seveda potr-Je napovedi, da bo menja-a Potekala brez prevelikih otranjih trenj in v soraz-erno demokratični obliki, lorda je kriza sama pospe-1 a ta proces, kajti zahteve J,0 drug^nem ravnanju in °denju družbenih proce-V°Y 50 izziv zlasti za mlajše, z ee znanja, pogume in tudi stvarjalne moči pri iskanju dgovorov na zapletene ^bene probleme in proti- se bojimo pasti Zdi se, da se to pozna tudi Pd razčlenjevanju minulih outev v delegatska telesa, ^ajb doslej še ni bila v tako atkem času izdelana anali-, vseh postopkov, prav ta-° Pa so že dali pod »mikro-°p« volilne pravilnike in , s° zakonodajo, da bi jo lah- 0 niorebiti dopolnili z novi- 1 spoznanji iz letošnje akse. pri tem- delu se je , Jpak treba bati dveh pasti, .®ta ob prejšnjih delegat-, 'h volitvah analitike naj-oij grabile v vrtiljak neu-Vatjalnosti. Mislimo na te-, da pravzaprav nimamo ?J dosti spreminjati ali pa n c (formalistični perfekci-n !Zem), temveč je le ljudem trebno obrazložiti sistem, a ga bodo razumeli. Gre tu- one’ se zgledujejo po tednih meščanskih voli--ah. ki kajpak s samou- ti.avnlm socialističnim polise Iilm alsferuom in nepo-ednim odločanjem delav-§ C.o vseh družbenih vpra-2 Ph nimajo nobene pove-trd v ^ *ern pa ne ruislimo Vni-i1, da nekateri instituti mokrJ;ki PriP°m°rej0 k de' kn,Kr. lzacyi vseh postop-ka ,!n demokratični izbiri ti ndl ampak plod 60-letnega a2voja. V tej panogi, ki se pojavlja pod imenom Mura, Je zaposlenih okrog šest ti-s°č delavcev pomurske regijo- večinoma kmečkega pre-oivalstva. Ravno ti delavci, tako imenovane dvoživke, Polkmetje, kar jih je veči-Pa tudi bila, so z delom svo-Jth rok in z dobro organiziranostjo in visoko produktivnostjo razvili to industrijo oo svetovne ravni. Namreč v Preteklosti je bilo moč del osebnega dohodka namenjati za lasten razvoj, kar se ahko pokaže za uspešno na Primer v Muri, ali pa slabo na primer v IMV. Tudi tehnološki razvojni dejavnik je Pfl upoštevan, vsaj tako pra-yijo v delovni organizaciji, P1 se pohvalijo s sodobno računalniško tehnologijo in nrikroprocesoiji v proizvod- nem procesu. Prišli so celo tako daleč, da prodajajo znanje in tehnologijo v dežele tretjega sveta. Vse to utrjuje položaj Mure na tujih tržiščih, ki ga nameravajo zadržati na isti ravni vsaj še ne-kgj časa, to pa je 60 odstotkov proizvodnje za izvoz, od tega je 40 odstotkov klasičnega izvoza, ostalo pa so kooperacijski posli. Zavedanje, ki ni sprenevedanje Omenili smo torej tiste dejavnike, ki so lahko v ponos predvsem delavcem Mure, ki so uspeli s svojim delom vse to doseči, pa tudi vodstvenim delavcem, ki so jasno opredelili razvoj v obdobju ekstenzivnega razcveta gospodarstva. Vendar to ni bilo dovolj, kajti nekatere posledice, ki jih ima takšen razvoj, so lahko katastrofalne ravno zaradi enostranske razvitosti. Ti pa ne prizanašajo niti Pomurju ne Muri, čeprav tega lani približno ob istem času niso hoteli priz-. nati. Enostranska razvitost in sorazmerno dober položaj na zunanjih tržiščih že puščata za sabo negativne po- sledice. Kar tretjina šolske populacije, ki konča osnovno šolo, se ne odloča za nadaljnje šolanje, skoraj tretjina pa se odloča za tekstilno usmeritev (skrajšani program). Če k temu dodamo zdravstveno stanje populacije, kijev tem obdobju, gledano v celoti, še relativno mlada, je slika popolna. Povrh vsega pa je treba natančneje pogledati tudi uveljavitev na mednarodnem tržišču, zlasti na konvertibilnem. Zaradi res visoke kakovosti izdelkov seje Mura obdržala in se veijento bo na teh tržiščih tudi zaradi poceni delovne sile, ki pri nas stane tristo dolarjev, na Zahodu pa 1300 dolarjev (bruto). Zato je toliko bolj upravičeno vprašanje, kako naprej in kam usmeriti akumulacijo, ki jo Mura v tem trenutku še ustvarja. Kljub vsem omenjenim vrlinam Mure se je bati, da se bo tržišče v razvitem svetu verjetno prej ali slej zaprlo, zaradi naglega prodora znanstveno tehnične revolucije tudi v to panogo. To nam dokazuje tudi sestava izvoza, v katerem še močno prevladujejo dodelavni posli Turizem smo ljudje SLOVENIJA JE MOJA DEŽELA, GOSTILNA PA MOJ FEVD O tem, kakšne naravne da osti imamo Slovenci, ne aze izgubljati besed. Da b: e darove narave znali ceniti ‘Okoriščati in ponuditi go-lom pa se nikakor ne more-mo kultivirati. Široko odmevne in konč-o dobro organizirane akcije Prebujanju in treznjenju sve.sti P naši mali domovini Z1 njenih lepotah izgubljajo rednost zaradi malomarno-t- ‘‘n neodgovornosti, prav snh, ki naj bi prvi imeli ko-V-1' ^'0 50 gostinci, v minulih dneh so se na h, j11,*1 koncih republike pre-k jnli inšpektorji in take r>n i Za preizkus kot zares - gledali v naša gostišča anborčani so se odpravili j; ečit kozarce piva od Šenti-Au 0 štajerske prestolnice H^°vSo naravnali na črto, ki ^ioca količino. In glej, pe-avPpna, sam° pena. t. v Šentjurju so inšpektorj: enkrat in znova obiskal: stilne. Spet enkrat in zno-a .So pgotovili, da gostilni-i-b?1 ni‘k zamer niso vzel: n r‘°’ piti jih niso ganile tev ■ Hiearj.i so od tistih zah m pogojev, ki so potreb nL ,ln. določeni za gostišča ."držali samo eno - ceno. C 10 ni’ topli in drugi, ki je ce P„ aPisana na razobešenerr iku - hladen štedilnik.. našf6 Ve,č !-'udi meni, da je Tuh3 pnkodnost v turizmu ‘naša gospodarska poli Je tako naravnana, go stišča so rasla kot gobe po dežju, ponudba pa padla pod raven iz časov, ko so gostišča živela od furmanov in gostov po nedeljski maši. Čas je pokazal, daje skoraj polovica novopečenih gostincev želela ribariti v kalnem. V želji po hitri obogatitvi, po nestvarnem kratkoročnem vračilu vloženega denarja, so se gostišča spreminjala v množico bufetov, v katerih lastniki s cenami pijač zaslužijo prav toliko, kolikor potrebujejo in želijo. Ker smo že omenili Šentilj in ta »največja vrata v Evropo«, skozi katera se na obe strani vali na milijone potnikov, je prav, da pogledamo, kaj pravzaprav naše gostinstvo ponuja lačnemu in žejnemu popotniku na tej nekaj več kot sto kilometrov dolgi poti skozi Slovenijo proti Hrvaški in nekaj daljši poti do našega morja in hribov. Na prste ene roke lahko naštejemo gostišča, ki to ime v resnici zaslužijo in opravičujejo. Imen teh gostišč ne najdeš na nobenem zemljevidu, toda popotnik zanje ve. Potreben je samo pogled na dvorišče in parkirne prostore in takoj vidiš, kakšno kuhinjo premore. V severovzhodni Sloveniji je na skoraj vsakih deset kilometrov gostišče, ki zadovolji še tako zahtevnega gosta. Proti Maclju je ta razdalja že enkrat večja, proti Ljubljani pa se raztegne že skoraj na razdaljo potrebnega obroka. Marjan Orožen, prejšnji predsednik slovenskih sindikatov, je nekoč v pogovoru s predstavniki te panoge in nosilci zasebne dejavnosti ponovil, da ne gre z davčno politiko loviti »čarovnic« in poprek sumničiti vsakega zasebnika, da goljufa državo in občana. Toda tisti, za katerega bo to ugotovljeno, mora plačati kazen. In kako je to v resnici? Slabo. Vzemimo za primer Rogaško. Pojdi v soboto v to turistično Meko s 300-letnim izročilom in se poskusi potešiti v obeh gostiščih, ki naj bi imeli vrata, skozi katere »hudič moli roko«. Oboje gostišč je velikih, sodobno opremljenih in nesodobno zanemarjenih. V onem iz Krapinske smeri vam mlado dekle brez trohice sramu na obrazu razloži, da v štedilniku sploh nima ognja, v drugem ob železnici iz mariborske strani pa vam ostarela gospodinja v obupnih razmakih postreže s pogreto hrano in presoljeno ceno. In naprej do Kumrovca? Žalost, žalost... Da ne bo nesporazumov, Slovenija je moja dežela in gostilna moj fevd, kolikšna sreča, da je tu še družbeni sektor. Kakor koli obrneš, samo da je... Janez Sever Ljubljana, 13. junija 1986 Delavska enotnost 7 (60 odstotkov izvoza). Razmere v svetu pa se spreminjajo, za dokaz navajamo tole misel: »Nerazvite države s poceni delovno silo so zanimive kot prostor za investiranje samo v tehnološko nezahtevnih proizvodnjah, ker pa se v zadnjih nekaj letih tehnologija tako hitro spreminja in klasična tehnološko nezahtevna industrija revitalizira, je začela privlačnost območij s poceni delovno silo upadati. Ameriška tekstilna industrija se je v tem lovu za poceni delovno silo selila iz države v državo. V vsaki od držav je uživala prednost le okoli šest let, naslednjih pet let je iskala bolj ugodno lokacijo in se tako vedno bolj pomikala proti jugu. Japonci ugotavljajo, da v tem gibanju ni več prihodnosti. Naložbe so zanje nezanimive v deželah razvitega sveta (triade).« (glej RR št. 1 1986) Prihodnost, ki nujno zahteva pretkok akumulacije in lastnega znanja, tega pa v regiji ni oziroma ga je premalo, pa tudi v sami Muri. Za razvoj delovno intenzivne proizvodnje, kot je v Muri v obstoječih okvirih, je nujno razviti in usposobiti nove programe, ki pa mora- jo biti kapitalno intenzivni in ki bi morali v prihodnje podpirati Murin sistem. Resnica je, da iskanje programov, kot pravijo v Muri, v katere naj bi sovlagali del svojih sredstev, ne bo obrodilo želenih sadov. Nakupi licenc našega gospodarstva, kljub še taki kapitalni moči investitorja in njegovemu interesu, niso nikoli dali in tudi ne bodo dali kapitalno in dohodkovno najdonosnejših in najnovejših programov. V Muri pravijo, da so ,se preusmerili v ekskluzivnost, modo in proizvodnjo majhnih serij, kjer ne more biti robotizacije. Morda res, pa tudi notranja organiziranost, mislimo na tozde s povprečno tisoč zaposlenimi, bo to prenesla, morda je celo idealna za tovrstno proizvodnjo. Zato bo potrebno preusmeriti delovno silo na eni strani in zaposliti več visoko strokovno usposobljenih delavcev, ki bodo to breme uspešno prenesli. Toda zdaj takih primanjkuje. Ob takšnem ritmu razvoja pa bo morda ravno zato Muri zmanjkalo sape, zaradi posledic enostranskega razvoja, ki doslej ni kdovekako cenil znanja. Zato je rešitev kljub pomanjkanju znanja razvijanje lastnih programov, ki so se nekateri že pojavili kot zamisli, npr. povezava z živinorejo ali vlaganja v te programe: pa še precej drugih je v agroživilstvu, ki pa se jih ne lotijo razvojno. Nadalje je tu računalništvo, ki ga še kako poudarjajo. Odpira se torej vrsta možnosti, da Mura razvije in ima neposredne koristi od dejavnosti, ki so prej njo razvijale, oziroma ji vsaj nudili neizčrpen vir delovne sile (kmetijstvo). Spremeniti filozofijo Pred časom je nekdo od Murinih vodilnih dejal, da so se razvijali z lastnimi žulji, celo delavcem so obljubili, da za zaposlitev njihovih otrok ne bo težav. Ta filozofija pa nas danes tepe, še posebej zato, ker smo dosegli optimum, je težko, ker ljudje tega niso pozabili. In prav je, da niso pozabili, vendar bi takrat že morali povedati, da zapora za zaposlovanje ne bo veljala samo za visokošolske in višješolske kadre. Janez Votek EMO Celje Z EMAJLOM OBLITE TEŽAVE Dva tozda v izgubah, velika ekološka in tehnološka sanacija proizvodnje, to je najnovejša vest iz te velike delovne organizacije, ki jo že vrsto let pestijo težave. Z opuščanjem nedonosne proizvodnje in z uvajanjem novih izdelkov sedanje vodstvo načrtuje rešitve. V Delavski enotnosti smo že obširno poročali, da ima celjski EMO v zadnjih letih velikanske težave. Vodstvo tovarne se je znašlo v nezavidljivem položaju, kako z zastarelo in dotrajano opremo uspešno gospodariti v času, ko je med delavci raslo nezadovoljstvo, na tržišču pa prevladovale neekonomske zakonitosti. Prizadevanja, da bi s saniranjem proizvodnega programa te velike delovne organizacije, ki seje izčrpavala s proizvodnjo posode in novimi programi, ki niso dali pričakovanih sadov, so zdaj, po mnenju vodstva, končno nekoliko bolj obetajoče. Lani novembra so izdelali nov sanacijski načrt in z velikim trudom vseh delavcev prišli do proizvodnje, ki dolgoročno bolje obeta. V tem času sta z izgubo poslovala dva tozda, pri posodi so v izgubi za 61 milijonov, pri kotlih pa za 379 milijonov dinarjev. V obeh tozdih razmere izboljšujejo in pričakuje- jo, da se bosta izvlekla iz težav. Po teh načrtih naj bi se EMO v kratkem obetali končno boljši časi in še boljši do leta devetdeset. Zanimiv je podatek o dokončni odločitvi za proizvodnjo frite, emajlov za potrebe celotne jugoslovanske bele tehnike. Kot smo lani poročali, bi naj te sporne frite, po tehnoloških postopkih spred štiridesetih let in spadajo med največje onesnaževalce ozračja v Celju, posodobili doma. Zdaj gre za načrt, da bi v Celju opustili to proizvodnjo, čeprav so imeli pripravljeno že vso finančno konstrukcijo in blagoslov za mednarodna posojila. Enaka usoda čaka proizvodnjo odpreskov, platišč za avtomobilsko industrijo. Zaradi zastarelosti in izrabljenosti stiskalnic in manjšem povpraševanju po teh izdelkih se v EMO nagibajo k zamisli, da bi povsem opustili to proizvodnjo, ker bi posodobitev in prehod na nov iz- delek zahtevala preveč denarja. Donosnost pa bi bila vprašljiva, saj jugoslovanska proizvodnja tovornih vozil ne potrebuje toliko teh izdelkov, da bi se proizvajalcu splačalo. Enaka usoda čaka tudi izdelovanje radiatorjev trika v tozdu Radiatorji. Proizvodnjo radiatorjev trika bi ustavili prihodnje leto, obenem pa povečevali proizvodnjo radiatorjev ekoterm. V tem tozdu si mnogo obetajo od proizvodnje peči za lokalna ogrevanja, predvsem od nove peči termoblok 2 z močjo od 12 do 50 kW. Za emocentral pa so pripravili nove preobleke. V iskanju novih programov kaže posebej omeniti prekucnik, ki so ga razvili skupaj z mariborskim Tamom. Kotalni prekucnik spada v sistem »navlečnih« vozil. Tak prekucnik je novost v sodobnem transportu, v EMO so doslej razvili kesone za TAM 190 in TAM 260 in sicer za koristni tovor od 2500 do 13.000 kilogramov. Letos naj bi že izdelali štirideset takšnih nadgradenj s pripadajočimi zabojniki. Janez Sever UUDJE MED LJUDMI Delavska enotnost 8 Ob 50-letnici stavke gradbenih delavcev Slovenije in dnevu gradbincev PRIZNANJA NAJZASLUŽNEJŠIM Na slovesnosti je predsednik republiškega odbora sindikata gradbenih delavcev Slovenije Franc Berginc zbranim govoril o revolucionarnem gibanju slovenskih stavbnih delavcev pred pol stoletja. Pomen ustanovitve enotne organizacije gradbenih delavcev Slovenije pa se kaže tudi danes. Prav revolucionarno gibanje tistega časa je bilo spodbujevalec razvoja gradbeništva. Franc Berginc je govoril tudi o prizadevanjih gradbincev za večje proizvodno in dohodkovno povezovanje, združevanje znanja, strokovnosti in tehnično-tehnološke opremljenosti, za bolj učinkovit in organiziran nastop na gradbiščih v tujini. V imenu predsedstva republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije je govoril Janko Goleš. Med drugim je dejal, da čas, v katerem živimo, gradbeništvu navidezno ni naklonjen, dejansko pa predstavlja velik izziv za nove proizvodne in dohodkovne povezave in dosežke, za tehnološko boljše rešitve, boljše delo. Republiški odbor sindikata gradbenih delavcev Slovenije, Pionirja iz Novega mesta in SGP Grosuplje so podelili plakete in priznanja I!-! f n : Kil OEiifb Slavnostne akademije so se-udeležili Ivan Maček-Matija in številni predstavniki delovnih organizacij. ■■11* Janko Goleš v pozdravnem nagovoru ter Kavčičeve nagrade. Plakete so za prizadevno delo in sodelovanje v republiškem odboru sindikata gradbenih delavcev Slovenije in njegovih organih ter za dosežke pri uveljavljanju in razvoju sindikata v gradbeni panogi in Zvezi sindikatov Slovenije so prejeli: Milan Amer, SGP Konstruktor Maribor, Janez Brezovec, SCT Ljubljana, konferenca osnovnih organizacij Zveze sindikatov Slovenije SCT Ljubljana, konferenca osnovnih or- ganizacij Zveze sindikatov Slovenije Tekol Ljubljana, mestni odbor sindikata delavcev gradbeništva Maribor, Jože Perčič, Nivo Celje, Janez Vodovpivec, Gradis Ljubljana, Jože Vučajnik, Zvezni center za izobraževanje gradbenih inštruktorjev, Bogo Žerjal, Invest biro Koper, GIP Pionir Novo-mesto. Priznanja so prejeli: Jože Centa, _ SGP Grosuplje, Franc Čontala, GIP Gradis, Janez Jančigaj, Obnova Celje, Darinka Kladnik, Ljubljanski Dnevnik, Franček Kragl, Obnova Celje, Anton Lah, IMP Ljubljana, Jože Mule, IMP Sava Krško, Jože Srakar, Slovenija Projekt, Jani Šaler, Hidromontaža Maribor, Ignac Zabat, SGP Pomurje Murska Sobota, konferenci osnovnih orga- nizacij sindikata Slovenije Pionirja Novo mesto in Primorja Ajdovščina. Izobraževalna skupnost gradbeništva Slovenije pa je predlagala podelitev Kavčičevih nagrad za izredne uspehe pri delu, za napredek vzgoje in izobraževanja, za uveljavljanje socialističnega samoupravljanja in razvoj ustvarjalnih sil človeka in družbe, ki se uresničujejo pri delu v vzgojno izobraževalnih in drugih organizacijah združenega dela, z organiziranjem vzgojnoizo-braževalne dejavnosti, s strokovnimi in znanstvenimi deli ter izpolnjevanjem pedagoško-andragoških nalog na vseh področjih izobraževanja in usposabljanja delavcev gradbeništva. Letos sta Kavčičevi nagradi prejala Valentin Koprivšek, ravnatelj gradbene srednje šole Borisa Kraigherja v Mariboru, in Alojz Jožef, vodja kadrovsko izobraževalnega centra Pionir Novo mesto. Kavčičevo priznanje pa s(? podelili Srednji gradbeni šoli iz Kranja. V bogatem in kulturnern sporedu, ki so ga pripravil1 delavci Pionirja, srednješolci novomeških šol, godba na pihala, je posebno navdušil Dolenjski oktet. Za prijetno razpoloženje pa sta poskrbela še folklorna skupina Kres in plesna skupina iz Novega mesta z narodnimi in sodobnimi plesi. Z delavsko himno, ki jo je zapel pevski zbor Pionirja ob spremljavi novomeške godbe na pihala, je bila slavnostna akademija končana-Besedilo in slike: Anita Oguli11 ODLOČALI ZBRANOST, SEKUNDE, MILIMETRI tretje mariborskega struktorja. Kon- V soboto, 7. junija, je bilo v ljubljani 12. proizvodno tekmovanje gredbenih delavcev Slovenije. Vsakoletno delovno srečanje zidarjev, železokrivcev, tesarjev, postavljalcev gradbenih odrov in žerjavistov je pripravil Republiški odbor sindikata gradbenih delavcev v sodelovanju z Gradbenim podjetjem Grosuplje. Na prostranem dvorišču tozda Gradbeni polizdelki in proizvodnja, tik ob cestni pentlji ljubljanske zahodne in bodoče južne obvoznice, se je že v zgodnjih jutranjih urah zbralo 192 tekmovalcev iz trinajstih slovenskih gradbenih delovnih organizaciji. Čakale so jih praktične naloge, ki jih sicer vsak dan opravljajo na gradbiščih po naši domovini in tudi na številnih deloviščih po svetu, le da so bile tokrat za vse enake. Zidarji so morali sezidati del stene z odprtinami za okno in vrata, tesarji narediti žebljani nosilec krovne konstrukcije, odrarji postaviti gradbeni oder ob »vogalu« stavbe, železokrivci skriviti in povezati železne palice v armaturo za točkovni temelj in žerjavisti ob pomoči signalistov v čim krajšem času čimbolj natančno prenesti tovor na določena mesta. Za opravljanje nalog so imeli na voljo dve uri in po začetni tremi so se vsi tekmovalci hitro poglobili v načrte in delo. Ko so končali, ocenjevalne komisije niso imele lahkega dela, saj je bila večina nalog opravljena zelo dobro. Ocenjevali so strokovno-tehnično izvedbo in čas, v katerem so tekmovalci opravili nalogo. Pri tem so seveda upoštevali še uporabo obveznega orodja in zaščitnih sredstev. Razlike med ekipami so bile minimalne, odločala je zbranost, milimetri, sekunde... Medtem ko so ocenjevalne komisije seštevale rezultate, so si tekmovalci privoščili dobro gradbeno malico -obvezni pasulj s poštenim kosom suhega mesa in pivo. Takrat smo enega izmed udeležencev, žerjavovodjo Draga Trstenjaka iz SCT, povprašah, kaj mu pomeni to tekmovanje: sodelovati, vati!« ne le zmago- Tesarskih opravil so bili najbolj vešči člani ekipe Pionirja za njimi pa so se uvrstili tesaiji Konstruktorja in Grosuplja. V postavljanju gradbenih odrov so se najbolje odrezali odraiji Grosuplja, drugi so bili tekmovalci Stavbenika iz Kopra in tretji iz Konstruktorja. Najboljšo armaturo iz železnih palic so skrivili železokrivci Pomurja iz Murske Sobote, na drugem in tretjem mestu pa jim sledijo tekmovalci Stavbenika M mariborskega Stavbarja. Med žerjavisti je ob pomoči signalista Rista Iliča, žerjav najbolje vodil Drago Trstenjak iz SCT, drugo mesto sta osvojila tekmovalca Pionirja, tretji pa Konstruktorja. »Tekmovanje gradbenih operativcev iz vse Slovenije je enkratna priložnost, da se srečamo gradbeniki različnih delovnih organizacij in se pomerimo med seboj v znanju, moči in sposobnosti, se pogovorimo o težavah, ki nas pestijo in o lepih straneh poklica, ki ga opravljamo. Za naša tekmovanja je značilen zdrav tekmovalni duh, čeprav se tu in tam ne strinjamo z ocenami ocenjevalnih komisij. Toda, važno je Nad Ljubljano se je dvignila megla in dan se je že prevesil v drugo polovico, ko se je začela sklepna slovesnost. Razglasili so rezultate in odločitve častnega razsodišča, ki je medtem obravnavalo pritožbe; največ so jih imeli tekmovalci mariborskega Stavbarja. Zatem so najboljšim po posameznih panogah podelili medalje, najboljšim trem delovnim organizacijam pa pokale za skupno uvrstitev. Najboljše zidarje imajo v ljubljanskem SCT, drugo mesto so osvojili tekmovalci novomeškega Pionirja in Postavljale! odrov pripravljajo železne cevi za »vogai* stavbe. Pa še skupna razvrstitev ekip delovnih organizacij: 1. Grosuplje (52 točk), ?• Konstruktor (52), 3. Pion1* (49), 4. SCT (39), 5. Stavbar (38), 6. Stavbenik (37), 7. Pomurje (35), 8. Ingrad (32), j-' Gradis (29), 10. Kograd (23)’ 11. Gradbinec (22), 12. Gobca (21), 13. Primorje (18)- Ekipe, ki so dosegle prv mesta na tem tekmovanje, bodo zastopale slovensk gradbenike na zveznem srečanju gradbincev, ki bo jeseni v Makedoniji. Na tekmovanju so železokrivci krivili železo ročno, čeravno na gradbiščih večino dela opravijo strojno. Eden od članov zmagovalnega moštva zidarjev. Natančnost je moč doseči tudi takole, z vrvico in ostrim očesom. Besedilo in slik6, Sašo Nova11 Čanju, kot sindikalni delavec in delavski poverjenik v tovarnah v Celju in v Ljubljani, kot sekretar zveze kovinarskih delavcev Slovenije, kot komandant partizanskih enot Slovenije, kot sekretar CK KP Slovenije, minister za industrijo in rudarstvo v prvi slovenski vladi in minister za težko industrijo v zvezni vladi. »S postavitvijo doprsnega kipa Francu Leskošku-Luki pa ste postavili trajni pomnik njegovemu življenju in delu,« jč poudaril Miha Ravnik. Nato je govoril o pomenu proizvodno-delovnih tekmovanj, katerih osnovni cilji je pridobivanje novih znanj, potrebnih za obvladovanje vse sodobnejše tehnike in tehnologije, »hkrati pa ta tekmovanja razvijajo delavčevo osebnost, ustvarjalnost, širijo njegovo strokov- Memorial Franca Leskoška Luke, 10. delovno srečanje kovinarjev Slovenije TEKMOVANJE, j SREČANJE, PRAZNIK Mag. Danilo Zupančič, predsednik osrednje ocenjevalne komisije: »Reči moram, da je bilo tekmovanje dobro pripravljeno. Do nekaterih zapletov je sicer prišlo, a smo jih uspeli razrešiti. Tudi pri teoriji je bilo v redu, čeprav so nekateri imeli pripombe na vprašanja - kot vsako leto. Letošnje srečanje je bilo boljše kot prejšnja leta, za v prihodnje pa menim, da bi ga morali spremeniti, če hočemo dvigniti kakovost tekmovanj in vključiti tudi sodobnejše veje kovinarstva.« Jože Benčina, Itas Kočevje, varilec REO: »Včasih gre, včasih ne, danes sem imel dober občutek, čeprav sem najbolj vajen svojega serijskega dela v podjetju. Na republiškem srečanju sem tretjič in mislim, da je na Ravnah najboljše. Vse je dobro pripravljeno, tudi za proste ure, tako da nam ni dolgčas. Tekmujem zato, da se pomerim s sodelavci in sam s sabo.« Franc Pfeifer, član žirije, Titan Kamnik: »Že dalj časa sodelujem na srečanjih. Letošnje je dobro pripravljeno in nanj nimam pripomb. Opažam, da tekmovalci iz leta v leto dosegajo boljše rezultate. To, da jih je letos 12 uspelo zbrati v teoriji največ točk, ni nezanemarljivo.« Svetozar Mesec, TIM Laško, elektrikar: »Pisni del je bil enkraten, za prakso pa nimam najboljšega občutka. Delali smo z materialom, ki ga, vsaj jaz, nisem bil navajen, in z orodjem, ki takšnemu materialu ne ustreza. To meje najbolj motilo, sicer pa so bili za vse tekmovalce enaki pogoji in tudi organizacija je bila odlična.« Danilo Lipovšek, Svilanit Kamnik, varilec REO: »Po opravljenem delu nimam najboljšega občutka. Malo naredi trema, čeprav sem je letos imel precej manj kot lani, ko sem bil v Titovem Velenju prvič na republiškem srečanju, in malo drugačni pripomočki za delo. Sicer pa se na Koroškem dobro počutim, menim, daje organizacija vsaj tako dobra, kot je bila lani v Titovem Velenju. Zal pa mi je, ker v našem kolektivu ni pravega posluha za delovna srečanja in tako hodiš nanja res iz same dobre volje in občutka dolžnosti po večkratni udelžbi. Po mojem mnenju bi moral republiški sindikat bolj spodbujati delovne organizcije za srečanja.« ^lovenski kovinarji so na Ravnah na Koroškem pokazali svoje znanje, odnos oo dela in pripadnost poklicu .Prireditev slovenskih ko-Vinaijev je bila tudi letos de-°vno tekmovalna, saj so na Ravne prišli najboljši strupni, elektrikarji, kovači, li-, arji • • • Prišli niso le zato, da 1 osvajali - prva, druga... “psta, saj jim uspeh na tekmovanju žal ne prinaša stimulacije v domačem delov-ern okolju. Večina si želi Preveriti znanje in sposob-°sti, dokazovati sebe in v°je kakovosti v poklicu, ki p imajo radi. Pomembni so Tekmovalni del je za ude- rezultati drugih, saj se z izkušenj boljših veliko na- ležence vsako leto zahtevnejši. Razvoj tehnologije zahteva vse večjo natančnost in merilne naprave ocenjevalnih komisij so vsako leto bolj izpopolnjene. Res da tekmujejo tudi s časom, vendar je poglavitna natančnost. Deseto delovno srečanje kovinarjev Slovenije ali kot ga že dve leti imenujejo memorial Franca Leskoška-Lu-ke, se je začelo v četrtek, ko so pred poslovno zgradbo ravenske železarne odkrili doprsni kip Francu Lesko-šku-Luki. Predsednik RS ZSS Miha Ravnik je v nago- voru tudi dejal, da je bil Franc Leskošek-Luka starosta slovenskih kovinarjev in delavski voditelj, ki je v našem delavskem gibanju pa tudi v današnjem povojnem razvoju pustil za seboj globoke sadove. Tako kot mlad delavec, ki se je v predvojnem obdobju pridružil naprednemu delavskemu gibanju in boju proti izkoriš- no znanje in splošno razgledanost. Tekmovanja pa so tudi najboljši način izmenjave izkušenj. Nedvomno pripomorejo tudi k višji storilnosti, boljši organizaciji proizvodnih procesov in k boljšim samoupravnim odnosom v združenem delu, so pa tudi svojevrstna šola delovnega izobraževanja in dviganja tehnične kulture delavca - ustvarjalca. Govoril je tudi o bitki za gospodarsko stabilizacijo in dejal, da kljub temu, da gospodarimo v težkih ekonomskih razmerah, da se družbenoekonomske in družbenopolitične razmere v prvih mesecih letošnjega leta v marsičem razlikujejo od razmer v prejšnjih letih. Prišli smo do nekaterih spoznanj Prireditveni odbor srečanja pa je podelil še dve priznanji. Posebno priznanje ali »kovinarski turistični nagelj«. Jeklolivami ravenske železarne za najlepše pripravljene tekmovalne prostore. Posebno »priznanje« pa so dobili udeleženci srečanja iz Maribora. Predsednik organizacijskega odbora Ivan Kramar jim je »podelil« kovinsko lestev, ki jim bo morda prišla prav v prihodnjih letih. Letos so namreč že ob prihodu lep čas čakali pred zaklenjenim prenočiščem. Zjutraj, ko bi morali na tekmovanje, so bila vrata spet zaklenjena. Da ne bi zamudili, so se morali iz hiše splaziti skozi okno. in naloge, ki smo jih v prejšnjih letih zapisali v mnoge listine, sedaj, resda počasi, a vendarle začeli spreminjati v dejanja. Ob tem pa je še vedno najbolj pomembno več storiti v organizacijah združenega dela pri odpravljanju lastnih napak in iskanju notranjih rezerv. Andrej Agnič Rezultati maS‘r°jni kovači: 1. Branko Roz-£mn’ železarna Ravne, 2. Janez IvanVD Litostri>j Ljubljana, 3. r. . Praznik, Železarna Ravne; Žf iIlnostru&arji: 1. Jože Kavčič, Beiw^rna ^avne, 2. Rajko Husič, Tita ,^nomelj, 3. Janko Kramar, Miri!1 ^amruk; Ključavničarji: 1. 2. «i0, Tratar, Kovinarska Krško, Ra„.aksimilJan Skuk, Železarna pr Pe’ 3. Silvo Plevnik, Gorenje ci' i r'?na OPR; Plamenski varil-2. 'm RuPnik> Kolektor Idrija, nirmfv Kramberger, EM Hidro- Maribor 3 Potor 7. a n n n - šek Maribor, 3. Peter Zapon-M.’r Železarna Ravne; Varilci žiCa o L Jože Tomšič, Rudnik Me- vaCV- Zvonko Bizjak, Gostol, No-STT T?.!i!ca’ 3- Stane Medvešek, livni V,bovlJe; Varilci REO: 1. Mi-ste •> vr osavljevič, Slovenija ce-lie • Friderik Marini, STT Trbov- ca;’vfe Tir-Tž’Voz Hah?ori' levič 4 Ž 1IG- r- Zivorad Blagoto R , vtornontaža THN, 2. Bran-Toma,kovič- Metalna Maribor, 3. slav Virant, Avtomontaža TGN; Kovinobrusilci: 1. Bojan Rola, TAM Maribor, 2. Dušan Mozetič, Iskra avtoel. Nova Gorica, 3. Stanko Buhan, TAM Maribor; Ko-vinorezkalci: 1. Anton Dirnbek, Gorenje-Elrad, 2. Dorjan Grbec, Lama Dekani, 3. Darko Jesenko, Kolektor Idrija Orodjarji: 1. Anton Zupanc, SIP Šempeter, 2. Alojz Jamšek, Mariborska livarna, 3. Peter Kogovšek, Iskra, Ljubljana; Livarji: 1. Jože Razdevšek, Železarna Ravne, 2. Bernard Hovnik, Železarna Ravne, 3. Horst Kasper, Železarna Ravne; Avtomehaniki OTTO: 1. Božidar Abram, Zastava avto Krško, 2. Danilo Nemet, Feromoto Maribor, 3. Božidar Sevšek, Konus Slov. Konjice; Avtomehaniki Diesel: 1. Jože Praper, Integral, Prevalje, 2. Jože Gašpirc, Dinos PE Kranj, 3. Črtomir Polanc, Avto Celje; Obratni elektrikarji: 1. Mirko Kupljen, Železarna Ravne, 2. Svetozar Nemec, TIM Laško, 3. Davorin Volarič TIK Kobarid Preveč bi bilo naštevati vse spremljajoče prireditve ob desetem delovnem srečanju kovinarjev na Ravnah, koncerte, razstave, oglede, pogovore in drugo, ki so popestrile in obogatile to sicer tekmovalno srečanje. Najzaslužnejšim organizatorjem teh srečanj so podelili srebrne plakete (triintridesetim posameznikom in štri-indvajsetim kolektivom) v Železarni Ravne in občini Ravne na Koroškem. Dolgoletnemu predsedniku prireditvenega odbora republiških srečanja kovinarjev Ivanu Kramarju pa so podelili zlato plaketo z značko. UUDJE MED LJUDMI Ljubljana, 13. junija 1986 Delavska enotnost To Odrezati raka V zvezi z vašim člankom v Delavski enotnosti dne 30. 5. 1986, objavljenim pod nadnaslovom »Dogodki v Kemični industriji JUB kažejo, da birokraciji ni do kakovostnih sprememb« ugotavljam, da vendarle niste bili dovolj seznanjeni z dejanskim stanjem. Zato dovolite, da vas z uporabo vaše terminologije kot predstavnik birokracije seznanim z nekaterimi zadevami, saj je očitno, da vas tehnokracija o tem ni obvestila ali pa je morda pozabila. Ne vem, če vam je znano: • da je bilo na predlog tehnokracije »samoupravno« odpisanih 25 starih milijard terjatev do mešanega podjetja Danjub v Nigeriji ter da bo JUB kot garant še fungiral kot tožena stranka za težke milijarde; • da so v Jubu že leta in leta razni izvajalci del, ki ne stanejo malo, njihovemu obisku pa ni videti ne konca ne kraja; • da je tehnični sektor v Jubu na desetine starih milijonov investiral v silos, ki je postavljen tako, da spominja na stolp v Piši in predstavlja potencialno nevarnost za delavce; • da se v proizvodnji ne morejo organizirati, saj jim v sezonskih mesecih kronično primanjkuje več deset delavcev, v nesezonskih pa jih je »preveč«; • da je bila v Jubu za drage milijone narejena barvna karta, ki pa ni ustrezna, saj naročnikom ne zagotavlja želenih odtenkov; • da terjatve raznim domačim odjemalcem odpisujejo iz »komercialnih razlogov«; • da hodijo predstavniki tehnokracije na tečaje angleščine v Radence; • da je v Jubu tretjina zaposlenih brez ustrezne izobrazbe, tudi na vodilnih mestih • da opozarjanja na zakonitost in normalna demokratična ravnanja obravnavajo kot rušenje enotnosti in pripadnost neformalnim skupinam; DELAVSKA ČRTICA • da si pošteni pripadnik tehnokracije prilašča pravico in tujim izvajalcem v svojem imenu in na Jubov račun daje v uporabo osebna varovalna sredstva; • da si pošteni pripadnik tehnokracije mesece in mesece prizadeva, da bi starejši delavci kot nekoristni odšli v predčasni pokoj; • da isti poštenjak dopušča nepretrgano delo delavcev tudi po 24 ur ter po samo tehnokraciji znanem postopku v proizvodnji zaposluje neke Makedonce, ki naj bi uradno skrbeli za hortikulturo. Bodi dovolj. Priznajte, tovariš Kuljaj, da je tu dosti stvari, ki niso v duhu stabilizacije, marsikaj pa je najmanj »in fraudem legis age-re« (Zloraba zakona, op. ur.). Dovolite, da vam povem, da študij prava in pravno znanje ni in ne more biti orodje birokracije. Gre za mnogo več, gre namreč za osvojitev znanja o celotni zakonitosti, o zakonitih ravnanjih, o pravni etiki, humanizmu in drugih ciljih, kar upam, da ne boste označili za demagogijo. Osebno menim, da smo pravna država in z urejenim in uzakonjenim pravnim redom, ki se ga je tudi treba držati ter da so demagogi in ribiči v kalnem ravno tisti, ki radi poudarjajo, da jih predpisi tako ali drugače onemogočajo. Vaših citatov, da se v skupnih službah Juba na vse požvižgajo, da sem bil kolovodja vrivalcev svojih ljudi v DS oziroma se hotel polastiti oblasti (tov. Kuljaj, saj nismo v Južni Ameriki), da sem zavajal delavce s tolmačenjem statuta (preberite vendar 74. člen), da gre za »naše« in »vaše«, daje moje ravnanje v javni razpravi ob osnutku reorganizacije splošnega sektorja neprimerno, da skrb za samoupravljanje in pravice delavcev sloni na trhli in demago-ški podlagi, vam ne morem zameriti, saj je očitno, da sta vam tovariša Hoj er in Sraka v pogovoru za Delavsko enotnost prikazala samo eno stran medalje ter vas tako nič hudega slutečega privedla do takih ugotovitev, kot ste jih zapisali v omenjenem članku. Ponovno izjavljam, da objektivno gledano moje ravnanje, za katerega sem prepričan, da je pravilno in pošteno ne pomeni škodnega ravnanja. Zal vem za nekatere stvari, pri katerih je stopnja demokracije na taki ravni, da določena opozorila pomenijo rušenje enotnosti oziroma spodkopavanje dela vodilne strukture. Kako bi lahko imel lepo življenje, če bi tulil z volkovi, toda človeška narava je neprištevna; tako sem (beri bom) raje požrt. Prosim, da ta sestavek brez recenzije objavite v Delavski enotnosti, saj je pod njim moj podpis, ki ni skrit za organe družbenopolitičnih organizacij ali druga kritja. Edo Longer it Bralcu se ob prebiranju članka Odrezati raka in komentarja na članek postavlja vprašanje delovanja samoupravnega sistema v Jubu, zlasti družbenopolitičnih organzacij, da je do popolnoma skaljenih odnosov sploh prišlo. Članek zajema samo trenutno stanje, ko je kriza medsebojnih odnosov dosegla vrhunec. Sedanje razmere v Jubu so samo poglabljanje kriznih dogodkov izpred dveh let, članek pa je rezultat odločitve vodstva, da na težave opozori tudi javnost, vendar samo z vidika sedanjih dogodkov, ne pa v povezavi s preteklimi. Tedaj bi bilo mogoče raka odrezati z manjšim trudom in žrtvami. Ngj pojasnim: v Jubu sem bila zaposlena osem let kot vodja splošno-kadrovskega sektorja s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Odnosi v sektorju in kolektivu so se začeli slabšati s prihodom tovariša Celinška. Dobesedno smešno je, ko v članku le-ta razkriva svojo zagretost za samoupravljanje, informiranje in zakonitost. Sam je (in še vedno) uporablja samoupravljanju tuje metode dela, kot so prikrojevanje zapisnikov, pisanje anonimnih prijav, organiziranje neformalnih skupin, vodenje disciplinskih postopkov na lastno pest (za vse to mu je bil v DO izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja). Žrtev njegovih spletk sem bila tudi sama (pri tovarišu Sraki so poskus mahinacij ob reelekciji pravočasno odkrili). Glede na vse tedanje dogodke bi bilo pričakovati poglobljeno oceno razmer, kar sem tudi sama predlagala in zahtevala. V svoji oceni dogodkov in odnosov sem ugotavljala (citiram: v DO deluje še neidentificirana skupina, ki uporablja nesamoupravne načine delovanja (bojkot sklepov, anonimne prijave), deluje mimo DPO in poslovodne strukture ter uporablja sistem »puča«). O razmerah sem obvestila tudi družbenopolitične organizacije v občini. V tako skrhane odnose se nihče ni hotel poglabljati. Po vseh eksekucijah, ki so sledile, zlasti s strani tovariša Celinška, ki naj bi »primer« rešil, sem odšla. Ribarjenje v kalnem se je nadaljevalo (in se še): okrep- ljeno z delovanjem novega vodje tovariša Longerja. Jadikovanje vodilnih Juba je nedvomno upravičeno, vendar pa z vidika preteklih dogodkov nekritično, saj bi moral biti »rak« ob primerni oceni družbenopolitičnih razmer v DO in pravilni akciji DPO že pravočasno odrezan. Delavec, kot je tovariš Ce-linšek, zagotovo ne bi smel dobiti mesta ne v tej ne v kateri koli drugi organizaciji. Boža Pečko, Ul. narodne zaščite 5, Ljubljana Ponovno o prvomajskem izletu v Jedovnice pri Blanskem S prvomajskega izleta v Jedovnice pri Blanskem smo se vrnili s prijetnimi vtisi, zadovoljni, ker smo spoznali del ČSSR in se srečali z njenimi ljudmi. Praznike smo lepo preživeli, se odpočili in pozabili na vsakdanje skrbi. Ko smo se ponovno vživeli v vsakdanji življenjski utrip, nas je neprijetno presenetilo zajedljivo in sebično pismo naše sopotnice Mojce Mucher, ki je bilo objavljeno v Delavski enotnosti št. 21, dne 30. 5. 1986. Zakaj? Nesprejemljivo se nam zdi, da avtorica istoveti svoja osebna občutja in stališča s stališči vseh udeležencev izleta. V avtobusu nas je bilo štirideset. Vsak si je ustvaril svoj vtis. Na koncu lahko ugotovimo samo dvoje: ali smo bili zadovoljni ali ne. Če bi sklepali po pismu, smo bili z izletom vsi skrajno nezadovoljni, kar pa ne drži. Že pred odhodom iz Ljubljane smo bili seznanjeni z okvirnim programom izleta. Dobili smo napotke, kako se pripraviti na večdnevni izlet (pripomočki za osebno higieno, brisače, prehrana za prvi dan potovanja, potni list, navodila o iznosu denarja čez mejo in podobno). Ravno tako smo na poti do ČSSR bili seznanjeni s pravili vedenja in o običajih na Češkem. Med drugim nam je vodnik razložil tudi pravilo o vnosu in iznosu kron čez češko mejo. Ljudje ne bi bili ljudje, če se ne bi pred odhodom pozanimali pri prijateljih in znancih, kaj vse nas čaka. Glede na uradni program, mnenja znancev in na ceno izleta, ugodno tudi za plitek žep, so bila naša pričakovanja temu primerna. Glede na te okoliščine ver- jetno nismo pričakovali bivanja v Hilton hotelih, temveč prijetno družbo, ogled znamenitosti, nekaj nakupov in predvsem sprostitev. Po tako dolgi in naporni poti prvega dne, bi bila veijetno avtorica sitna in nezadovoljna tudi v Hilton hotelu. Kljub temu da smo bili tudi drugi sitni in lačni, smo kaj kmalu ugotovili, da nam je ČKD Blansko ponudila najboljše zmogljivosti. Le-te so mnogo udobnejše od marsikaterih sindikalnih prikolic v naših campih. Zavedali smo se tudi tega, da izlet ni bil organiziran prek turistične agencije, ki bi nam ponudila poklicne turistične storitve, to je strokovno vodenje izleta in tudi višjo ceno. Očitno je, da avtorica pisma ne pozna pravil vedenja skupinskega izleta: spoštovanje programa, dogovorov večine potnikov, prilagajanje okoliščinam in upoštevanje navodil vodje skupine. Pri vsem tem so lahko nasveti izkušenih sopotnikov in voznika za počutje skupine samo dobrohotni. Govoriti o diktaturi je nesmiselno in neodgovorno, saj smo določena pravila ravnanja tudi pričakovali. Eno od teh prilagajanj je tudi prvomajska parada v Blanskem. Vsak kraj ima svoje običaje. Pri nas kurimo krasove in postavljamo mlaje na predvečer 1. maja, in se na sam praznik zbiramo na okoliških hribih s proslavo ali brez nje. Na Češkem je običaj, da poleg kurjenja kresov in postavljanja mlajev, organizirajo tudi parado. Kot gosti CKD Blansko, smo se parade udeležili prostovoljno, s čimer smo izkazali čast našim gostiteljem, ki so nam želeli pokazati slovesen način praznovanja praznika dela. Bili smo turisti, gostje poslovnega partnerja TZ Litostroj, CKD Blansko, ki nam je po svojih najboljših močeh želel pokazati kulturne, zgodovinske in naravne lepote svojega kraja, nuditi dobre gostinske usluge in ogled svoje delovne organizacije. To jim je tudi uspelo. Avtorica pisma vsega tega ni doživela ali ni hotela doživeti zaradi neuveljavljenih lastnih želja, kot so nakupi mimo programa, preživetje večerov zunaj kampa, razprave o družbenopolitičnih razmerah in štrajkih, premalo počitkov, predolga vožnja ipd. Najbolj očitno je pokazala svojo neprilagojenost s provokativnimi vprašanji o družbenopolitičnih razmerah in štrajkih na Češkem. Gostiteljice, češke voditeljice, je s tem privedla v zelo neprijeten položaj, kakor tudi vso skupino. Na medklice posameznih sopotnikov in priporočilo vodje skupine’ naj pusti politiko pri miru, J grobo in nezrelo reagira13' Ker se je to zgodilo 3. dar1 izleta, torej na začetku, 111 njena stališča niso doživela podpore niti pri vodji niti prl skupini, je ostale dni izleta doživljala kot »diktaturo* vodje skupine, voznika inlZ' kušenih potnikov. Diktature »svete trojic6" ostali potniki nismo doživljali, ker je ni bilo. Začnim0 z voznikom. Le-ta nas jeyar' no, udobno in po najkrajšiin najhitrejši poti pripeljal d? cilja. V devetih dneh, kok' kor je trajal naš izlet, smo se počutili popolnoma varno, tako na lepi in ravni cesti, kakor tudi v labirintih Dunaja in Brna ter serpentina11 Moravskega krasa. Spoštoval je dogovorjen program. Neizpolnjene vožnje, ki mu jih avtorica očita, niso bil6 dogovor skupine in jih ni mogel opraviti. Menimo tu di, da je počitkov na naši dolgo vožnji do ČSSR in nazaj bilo dovolj. Glede na to, da smo mi preživljali dopust, medtem ko je on opravljal svoje delo, je bn sam najbolj potreben počitka. Vse zunaj programsk6 vožnje, bi bile za voznika d°' datna obremenitev zato nis° izraz samovolje in nepozornosti do potnikov, kot mu očita avtorica pisma. Vodja skupine nam je tudi ostal v lepem spominu, čeprav je prvič vodil skupino v ČSSR. Svoje dolžnosti j6 opravljal korektno, skupin3 ga je sprejela in upoštevala njegove napotke. Po svojih močeh je tudi uspešno usklajeval želje skupine s pro; gramom gostiteljev. Zgolj zaradi nalog, ki jih vodja skupine ima, ko pripravi in izpolnjuje začrtani kakor tudi v skupini dogovorjen program, ga ne moremo poistovetiti z egoistom in diktak-toijem. In na koncu še nekaj besed o naših gostiteljih oziroma vodnikih. V dnevih biva; nja v ČSSR smo spoznali resnično prijazne in gostoljubne predstavnike ČKD Blansko, s katerimi smo se dobro razumeli. Čeprav so bili tudi pri njih prazniki, so nam bili vseeno na voljo od jutra do večera. Poleg vse; stranskih uslug (kulturni ogledi, nakupi, nasveti itd ) so nam nudili celo zobozdravstveno pomoč, kar gotovo ni bilo v programu. Pismo avtorice je neodgovorne blatenje in klevetanj6 TZ Litostroj, voznika, njegove delovne organizacije Alpetour, vodje skupine iu vseh ostalih sopotnikov, k1 se z njenimi stališči ne strinjamo. Borislava Ričkovič za skupino udeležence^ prvomajskega izleta Zoriboni bioritem Brž ko sem zaplaval med zavidanja vredne penzioniste, je začel moj bioritem delovati tako odlično in naravno, da sem se v presenetljivo kratkem, času dobesedno prerodil! Spanje, prebava, zdravje, počutje - vse je bilo O.K.! In tako so tekla leta kot Sava v Donavo, moj bioritem pa deloval kot najboljša švicarska ura: redno in precizno! Vse dotlej, dokler se ni zataknilo pri tem prekletem premogu! Lani sem ga »zamudil«, in da'ne bi pozimi zmrznil (na veliko veselje Pokojninskega zavoda) sem moral poseči po toni »ameri-kanca« za zvrhane štiri stare milijona, kar meje spravilo domala v bankrot! Da se mi letos zla usoda ne bi ponovila, sem ubogljivo sledil nasvetu modrih vodilnih, naj si premog priskrbim že spomladi, ko ni toliko povpraševanje po njem. In tako sem aprila začel maratonsko telefona-do s šišenskim Kurivom na Janševi. Vsako jutro, ko me je natanko naravnani bioritem zbudil ob devetih, sem zavrtel telefon, ga vrtel do desetih in nazadnje obupal, ker je bil nenehno zaseden ali pa je čepel na »čebelici«. Če pa sem po naključju dobil zvezo, premoga ni bilo, pač pa sem nekega dne dobil pouk, naj kličem že ob sedmih, če kanim priti s premogom na zeleno vejo. Zahvalil sem se za napotilo, navil budilko na sedmo in prvič mahnil z macolo po bioritmu. Vendar zaman, kajti od sedme dalje je telefon na drugi strani žice vztrajno deklamiral »tutu, tutu, tutu...« Pa sem še huje dregnil v bioritem, začel vstajati ob šestih, zamenjal telefon z biciklom in se z njim prici-jazil kmalu po šesti do dolge vrste lovcev na premog pred skrbno zaklenjenimi vrati svetišča s črnim zlatom. Natanko ob sedmih se pojavi šef zaklada in pove, da premoga ni, da ga je le za polovico čakajočih, oziroma je na voljo »grahovec«, ki smo mu včasih rekli prah, in ga nihče ne mara. Ves maj sem tako lovil premog in ga še ni- sem ulovil. Dvakrat sem ga zgrešil za las, bioritem se mi je že zdavnaj razcefral v franže, in zdaj se mi vse podira, od prebave do spanja, kar za 80-letnika ni najbolj zdravo. Pa bom še lovil, saj je med čakanjem slišati tolikšne izlive ljubezni in vdanosti do naših vodilnih, da si moram večkrat usekniti solzo ginjenosti iz nosu. Sem med ljudi bi morali priti vsi ti veljaki, ki po televiziji znajo toliko povedati o skrbi za človeka, posebej za starega. Priti bi pa morali kajpak maskirani, če jim je do čistega vina... Če štirideset let po vojni ob ogromnih zalogah pre- moga v zemlji in ob sijajnih dohodkih knapov oskrba s premogom šepa kot sredi vojne vihre, potem je nekaj nezdravega v deželi jugoslovanski! In če ga zares tako hudičevo manjka, naj ga delijo na karte ali bone, kot svojčas bencin, da ne bomo zapravljali časa za prazen nič in si kvarili bioritme! A kaj bi potem rekli naši mejaši, kjer je premoga toliko, da so trgovci veseli, če ga hoče kdo kupiti. Ne, ne, na karte že ne, z njimi bi vendar postavili naš ugled na kocko! Naj ga ljudje love še naprej po starem. ■ ■ Osat kako gospodarimo Ljubljana, 13. junija 1986 Delavska enotnost 11 ^inar in deviza v teoriji in jugoslovanski praksi (3) devizno varčevanje SE SPLAČA Ekonomska fakulteta Borisa Kidriča v Ljubljani je Prejšnji mesec pripravila študijski tečaj za diplomirane Konomiste, ki so se lotili teme »Dinar in deviza v teoriji 1 Jugoslovanski praksi«. Štirje uvodni referati in okrogla miza udeležencev so bili zelo zanimivi s teoretično-trokovnega in praktičnega vidika delovanja jugoslo-anskega gospodarskega sistema. V zadnjih dveh številih Delavske enostnosti smo v krajši obliki povzeli raz-jjusljanja prof. dr. Ivana Ribnikarja o devizni in dinarski ančni vlogi ter uvodni del prof. dr. Ivana Fabinca, ki se je lotil razčlenjevanja devize kot države in družbene istnine. Tokrat bomo predstavili referat doc. dr. Miro-lava Glasa o deviznih prihrankih prebivalstva in o nji-°vem vplivanju na jugoslovanska gospodarska gibanja. Znano je, da je »devizno Prašanje« tesno povezano s Poslovanjem domačega gozdarstva s tujino, z vprašujem plačilne bilance in "vozom kapitala. Obenem Pa so ekonomske funkcije Peviz pomembne tudi za Prebivalstvo, ki si poskuša 2agotoviti čimvišjo življenj-Sko raven. Iz zbranih podatkov je mogoče razbrati, da se je pri nas delež prihrankov v tujih valutah povečeval od 3,7 odstotka leta 1964, na 41,6 odstotka leta 1977, na 63 odstotkov sredi predlanskega leta (v celotni finančni aktivi) oziroma 71 odstotkov prihrankov v bankah. To nam pove, da so devizne vloge občanov pomembna ekonomska kategorija, tako za varčevalce kot tudi za državo. Slednja na primer podpira devizno varčevanje zaradi nižjih obrestnih mer za devizne hranilne vloge, kot jih plačuje za tuja posojila, pa tudi zaradi omejenih možnosti nadaljnjega zadolževanja v tujini. Za Jugoslovane pa je po mnenju dr. Miroslava Glasa devizno varčevanje zelo pomembno za oblikovanje premoženja v materialni ali finančni obliki. Občani so torej v preteklih letih varčevali v obliki deviznih vlog predvsem zaradi ohranjanja realne vrednosti prihrankov, ki so jim omogočali določeno življenjsko raven in način življenja, ki je na primer brez nekaterih dobrin (stanovanja ali avta) neuresničljiv. Dinarsko varčevanje je bilo nerazumno Devizno varčevanje je ljudem omogočalo, da so v bistvu povečevali svojo in družbeno denarno akumulacijo, razmik med varčevanjem in prihranki pa se je občutno zmanjšal. Lastniki deviznih vlog so svoje dohodke shranjevali v bankah in tako ohranjali njihovo realno vrednost. Na drugi strani pa je bilo "dinarsko varčevanje zaradi negativnih obrestnih mer gospodarsko nerazumno. Naše gospodarstvo je bilo v preteklih letih precej odvisno od prihrankov prebivalstva. Leta 1965 je na primer celotna finančna aktiva gospodinjstev znašala devet milijard dinaijev ali 11 odstotkov tekočega prejeli smo frije možje v Čolnu, da o Mladji ne 9ovorimo pred letom dni sem ob-Javil članek, v katerem sem °Pisal neugoden položaj Proizvajalcev pohištva v pri-ruarni delitvi (ali v pridobi-Vauju dohodka za njihovo Pošteno delo). Ta položaj pa Š do danes nikakor ni iz-oljšal, nasprotno, celo po-labšal seje. Poslabšala gaje anareč povečana inflacija. Le odmislimo notranje delavnike proizvodnje, to so Produktivnost dela, ekono-PUcnost uporabe materiala n uspešno koncpiranje pro-2voda, potem položaj proiz-ajalcev pohištva določajo a eni strani vhodne cene, a drugi strani pa kupna °č prebivalstva in pogoji Prodaje, ki jih oblikujemo uPaj s trgovino, ter seveda rP®ki finansiranja te proiz-oonje (obresti za kratko-oena posojila, kajti vsi pro-vajalei smo je davno osiro-asili lastna obratna sred-va in finansiramo proiz-oanjo z dragimi kratkoroč-n‘Š1 Posojili). Izdelek, kakršen je pohi-v°’ je zbiralec splošnih j P’saj so vanj vgrajeni iz-je lesne industrije (žagan s’_ furnir, iverice, vezane uiosce, lesonit) in druge pa-, ge (laki, lepila, okovje, Papir, rezila, stroji, erJk °’ tekstilu kartonska mbaiaže, preje } Vsi ti iz_ in i S.e čredno hitro draži-(J P aoevati pa jih moramo 15 h’ Izatavimo menico v ohr^T11 po Prejemu blaga, estovano od 30. dne dalje (82-odstotna letna obrestna mera). Z razvojem visokofunkci-onalnih (sestavljivih) programov, ki se prodajajo po kosih ali celo po ploščah, smo oblikovali take programe, kijih trgovina praktično ne more držati v zalogi, temveč s prikazom razstavnega primerka prodaja kupcem z dobavnim rokom, kakršnega je obljubila tovarna. Največkrat za to vzame od kupca aro (10% kupnine), včasih pa kupec poravna v trgovini celotno kupnino, šele potem naroči trgovina pohištvo v tovarni, z navedbo imena kupca, seveda. Tedaj pa se začno težave za proizvajalca, ki zaradi širokih programov ali pa zaradi izvoznih obveznosti z zamudo dobavi blago. Zamuda je lahko tudi nekajmesečna, nestrpni so kupci in tudi trgovina, najbolj pa se jezi tovarna, saj mora dobaviti blago po cenah, veljavnih na dan naročila pohištva, ki se je medtem lahko že dvakrat podražilo. Ali je kupec, ki je vplačal aro ali samo naročil pohištvo, upravičen do nižje cene, kot je veljavna v trenutku prejema pohištva? Vzemimo, daje kupec prejel pohištvo v šestih mesecih po naročilu, medtem pa se je pohištvo podražilo za polovico. Kupec bo plačal blago za tretjino nižje od veljavne cene, kar je več, kot bi dobil za vezano vlogo na eno leto v banki. Ker pa je kupec plačal samo 10 odstotkov kupnine, do nižje cene seveda ne more biti upravičen. Povsem drugačna je stvar, kadar kupec poravna kupnino v celoti po veljavni ceni v trenutku naročila, saj ni njegova krivda, da je moral čakati šest mesecev na blago. Sme biti celo nekoliko ogorčen, saj za pošteno plačilo ni takoj prejel blaga. Toda tudi v tem primeru je prizadet proizvajalec, saj mora kupcu dobaviti pohištvo po ceni na dan naročila, medtem ko bo dobil plačilo od trgovine delno (40%) z menico z dospetjem 90 dni (neobresto-vano seveda) delno pa v obliki menic, ki dospevajo zaporedno vsake tri mesece, do poslednje, ki dospe v 24 mesecih (obrestovano po 75% obrestni meri). Tak način prodaje pa zahteva mesečni obračun suk-cesivnih dobav, kar pomeni izstavitev fakture šele konec meseca, saj ne bi bilo mogoče vsake pošiljke poravnati na tako zapleten način. Tako se plačilo zavleče še za 15 dni, tako da financira proizvodnja trgovino praktično 105 dni. Za nemoteno proizvodnjo pa so potrebne tudi varnostne zaloge reprodukcijskega repromateriala, del tega materiala je v nedokončani proizvodnji, del pa v končnih izdelkih v skladišču tovarne. V najboljšem primeru predstavlja to vezavo sredstev od treh do štirih mesecev. Vprašanje je, kako lahko financira (ob 82% obrestni meri za kratkoročna posojila) proizvodnjo in prodajo pohištva za 105 + 105 - 30 = 180 dni? Odgovor je na dlani: tako, da lastni ceni prišteje stroške finansiranja, ki znašajo 39%. Tega pa seveda ni mogoče doseči, saj bi se le malo kupcev odločilo za tako drago pohištvo. Pohištvo se namreč prodaja po enotnih maloprodajnih cenah, to je cenah pohištva za trgovino, povečanih za prometni davek (v povprečju 20%). Ta cena pa je sestavljena takole (A): Zaslužijo vsi, od trgovca do države, razen proizvajalca, ki je samo pokril povečanje vhodnih cen, delavci v pohištveni industriji pa so zaslužili manj, saj jim je osebni dohodek zmanjšala inflacija. Če pa bi proizvajalec lahko s prodajno ceno povečal tudi svoj dohodek, bi v enakem razmerju kot pri povečanju cene zaradi višjih vhodnih cen dodatno pridobili tudi vsi ostali. Poleg tega pa taka gotovost v prodobivanju dohodka trgovine ne spodbuja k boljšemu gospodarjenju, to je nižjim stroškom za boljšo storitev, saj dohodek že leta narašča kljub stalnemu zmanjševanju prodaje (ob hkratnem povečevanju izvoza pohištva). Produktivnost, ekonomičnost, celo še tako visoka prodajna cena in nizki OD v takih razmerah ne morejo omogočiti gospodarnega poslovanja proizvajalcev pohištva, če ne bomo nemudoma prešli na oblikovanje proiz-vajalskih cen brez količinskih rabatov in na jamstvo cen, veljavnih na dan plačila le za kupca, ki je v resnici plačal blago, in je trgovina proizvajalcem prenesla njihov delež kupnine. Če tega ne bomo uspeli storiti, osta- A B končna cena 120 150 maloprodajna cena 100 125 delež trgovine 21,7 26,25 delež proizvajalca 79 98,75 strošek montaže (odobrimo trgovcu) 4 5 strošek reklame (odobrimo trgovcu) 3 3,75 strošek prevoza (plačamo prevoznika) 7 8.75 neto delež za proizvajalca 65 61,25 materialni stroški (50%) 32,5 48,75 dohodek (50%) 32,5 32,5 Vzemimo, da se v šestih mesecih cene materiala povečajo za 50%, to je za 16,25 in da proizvajalec poveča svojo ceno samo za toliko, da kompenzira vhodne cene. Pohištvo se bo zato podražilo za 30 oziroma 1,85 krat (B). Trdim, da tudi tega naš porabnik ne more plačati, saj inflacija najeda njegovo kupno moč že nekaj let zapored. Plačati mora torej edino proizvajalec, ki mora pristati tako na pogoje dobaviteljev kot tudi na pogoje trgovine. Le-ti dobijo vedno »svoje«. ja zadnji izhod, ki pa ni družbeno sprejemljiv: odpiranje lastne trgovske mreže, kajti med trgovci ni belih vran. Vse več je takih, ki želijo celo razstavne primerke na re-verz. Vsekakor pa ostaja usoda dobaviteljev proizvajalcev pohištva in trgovcev odvisna od porabnika. Je skupna. Kot da bi to bili trije možje v istem čolnu. Dokler pa bo zmogel vihteti vesla proti toku samo eden, ne da bi čoln odnašalo s tokom? Franc Kokot družbenega proizvoda. Ob koncu leta 1983 je finančni potencial prebivalstva znašal 1580 milijard din ali 40 odstotkov nominalnega družbenega proizvoda. Prav devizne vloge so bile v obdobju 1970-1984 ključni dejavnik rasti vsega varčevanja prebivalstva, ki so nadomeščale zaostajanje dinarskih vlog. Po oceni dr. Glasa pa so se ljudje odločali za devizno varčevanje predvsem zaradi devalvacij dinarja v primerjavi s konvertibilnimi valutami, razlike med našo in zahodnoevropsko inflacijsko stopnjo, razlike med obrestno mero za dinarske in devizne vloge in še zaradi nekaterih drugih (psiholoških) dejavnikov. Devize imajo predvsem premožni sloji ljudi Aktualno je vprašanje, kakšne koristi ima naše gospodarstvo od deviznega varčevanja ljudi. Po mnenju nekaterih ekonomistov ima lahko narodno gospodarstvo od tega korist, pa tudi škodo. Za naše banke je na primer varčevanje’ začasno zaposlenih delavcev v tujini cenejši vir reševanja likvidnostnih težav kot najemanje kratkoročnih posojil v tujini. Omenjene vloge je hkrati možno učinkovito porabiti za naš razvoj. Res pa je tudi, da se zaradi deviznih vlog v državi povečujejo tečajne razlike in da obresti za devizne vloge naše gospodarstvo ne uspeva pokriti z večjo produktivnostjo dela in učinkovitejšimi naložbami. Kakor koli že, devizne vloge smo legalizirali, devizno varčevanje ljudi je nesporno gospodarsko smotrno, to pa prav gotovo ne bi smelo slabo vplivati na notranje gospodarske tokove. Za občane pa seveda ni sporno, da imajo od tega korist, da si lahko le tako privoščijo morebitno potovanje v tujino, konsignacijske nakupe potrošnih dobrin in da so lahko še lani dobili na podlagi prodaje deviz banki ugodna dinarska posojila. Strokovnjaki Narodne banke Slovenije celo ugotavljajo, da je devizno varčevanje ob visoki inflaciji in negativnih obrestnih merah zelo privlačno celo brez obresti na devizne vloge. Kljub vsemu pa v zadnjih letih beležimo zastoj deviznih vlog, predvsem zaradi padca nakazil začasno zaposlenih delavcev v tujini, obsežnega odkupa deviz v bankah, manjših ugodnosti za imetnike deviznih računov. Devizno varčevanje pa seveda še naprej ostaja zelo privlačna oblika boja proti inflaciji. In kateri sloji ljudi imajo v naših bankah največ deviz? Neuradno se ocenjuje, da so devizni prihranki v rokah majhnega deleža premožnih občanov. Le tem je tako uspevalo, da so ohranjali realno vrednost pri- hrankov, nekateri med njimi pa so to vrednost realno celo nekoliko povečali, odvisno pač od tega, v kateri valuti so varčevali. Kaj pa se je dogajalo z devizami »v nogavicah«? Miroslav Glas pojasnjuje, da se realna vrednost teh deviz ni v celoti ohranila, predvsem zaradi inflacije v državah s konvertibilnimi valutami. Res pa je, daje bilo varčevanje deviz v nogavicah mnogo donosnejše kot pa dinarsko varčevanje. Varčujte v švicarskih frankih Raziskave in valutna preračunavanja so pokazala, da so vezane vloge v obdobju 1963-1982 (z izjemo italijanske lire) zagotavljale ohranjanje realne vrednosti prihrankov ali celo solidno povečanje (zlasti Asch, DM in Sfr). Lani je na primer zaradi velikih nihanj tečaja ameriškega dolarja naložba vanj postala neracionalna, finančni izvedenci pa ugotavljajo, da je bila najtrdnejša naložba švicarski frank, pa tudi avstrijski šiling seje pokazal za solidno naložbo. S kupovanjem ali deviznimi zaslužki na tujem ter s prodajo deviz na črnem trgu pa so zaslužili tudi tisti, ki so dobili devize po uradnem tečaju, prodajali pa so jih za deset ali več odstotkov dražje od uradnega tečaja. Glavno vprašanje je torej, ali naj pri nas ohranimo devizne vloge ali naj jih ukinemo. Dr. Miroslav Glas meni, da so devizne vloge vsekakor povzročile nekatere probleme, ki so vsem znani (banke so te devize uporabile na enak neučinkovit način kot tuja posojila, črni trg je pocenil našo turistično ponudbo za tuje goste, s proizvodnjo nismo uspeli realno pokriti obresti za devizno varčevanje, devizne vloge so pripeljale do dodatnega razslojevanja med ljudmi, prispevale so k eroziji zakonitosti v naši družbi...). Kljub temu pa bi se po njegovem mnenju morali na podlagi celovite analize odločiti za stabilen odnos do deviznega varčevanja, kar bi omejilo ri-zičnost vlog oziroma stihij-nost reagiranja varčevalcev na trenutna dogajanja. Dejstvo je torej, da devizne vloge obstajajo, da smo jih bolj ali manj legalizirali in da za našo družbo ni alternativa korenito poseganje v položaj deviznih varčevalcev. Ob pričakovani nadaljnji (morda bolj umirjeni) inflaciji sta dve poti: postopna pretvorba deviznih vlog v dinarske z normalno porabo deviz s strani varčevalcev in usmerjanje deviz v smotrne gospodarske naložbe. Ekonomski smisel deviznega varčevanja potemtakem naj ne bi bil le ohranjanje realne vrednosti prihrankov, ampak predvsem širjenja možnosti za ustvarjanje novih delovnih mest, za kompleksne gospodarske učinke. Pripravil: Emil Lah TA TEDEN V VAŠI KNJIGARNI: Originalne Gasparijeve ilustracije miniaturke, uokvirjene, različnih formatov po 3.900 din. DELAVSKO GIBANJI v SVETU 13 198e Delavska enotnost Tl Zahodnoevropski sindikati še naprej podpirajo Kubansko gospodarstvo v težavah Solidarnost BROŠURE O POUSKIH SINDIKATIH Zahodnoevropski sindikat in druge članice Mednarodne konfederacije svobodnih sindikatov (MKSS) še vedno na različne načine podpirajo nekdanji poljski sindikat Solidarnost. Mednarodna federacija Sindikatov kovinskih delavcev je na primer poslala svojim članicam brošuro, v kateri opisuje »aktivnost tega neodvisnega poljskega sindikata, ki še vedno traja«. V brošuri omenjajo december 1981, ko je Solidarnost morala v ilegalo, in poudarja, da omenjena organizacija sedaj organizira lokalne akcije v tovarnah, s katerimi 'naj bi dosegli povečanje plač v skladu z inflacijsko stopnjo. Hkrati menda Solidarnost gradi takšno organizacijsko sestavo, ki ji omogoča pripravo morebitnega generalnega štrajka ali lokalne demonstracije,« da bi prisilila oblasti k opuščanju represivne politike«. Nekdanji poljski sindikati ilegalno zbirajo članarino za svoje delovanje in nudijo gmotno pomoč svojim članom v zaporih. Trdijo, da je bilo avgusta lani v zaporih okoli tristo članov Solidarnosti. Prav tako omenjajo, da daje Solidarnost pravne in druge oblike pomoči »tisočem delavcem, ki so se zaradi sindikalne dejavnosti znašli na cesti, ali pa so jih dali na tako imenovano črno listo in ne morejo dobiti zaposlitve«. Zahodnoevropski sindikat so zato Solidarnosti letos poslali sporočilo kot »edinemu sindikatu, ki ima pravico govoriti v imenu poljskih delavcev«. Zanimivo je, da je Mednarodna federacija sindikatov kovinskih delavcev poslala poljskim oblastem protest zaradi domneve, da so poskušale spraviti pred sodišče nekdanjega voditelja Solidarnosti Lecha Walenso. Poljske oblasti so - kot trdi .pod vplivom široke mednarodne protestne kampanje že po dveh urah ustavile sodni postopek v Gdansku. Očitno je, da Mednarodna konfederacija svobodnih sindikatov še naprej podpira ilegalno delovanje Solidarnosti, čeprav so novi poljski sindikati postali stvarnost v poljski družbi. E. L. LETOS MANJ SLADKORJA Kubansko gospodarstvo se bo letos znašlo v dokaj neprijetnem položaju predvsem zaradi pričakovanega zmanjšanja proizvodnje sladkorja in padca cene te dobrine na svetovnem trgu. Kuba je tudi precej odvisna od dobav sovjetske nafte, najemati pa mora kratkoročna posojila za uvoz po konvertibilnega tržišča. Kot je zapisano v poročilu Centralne banke, je Kuba dolžna tujim upnikom okoli 3,5 milijarde dolarjev, kar pomeni, da bo morala odšteti precej deviz tudi za servisiranje dolga in odplačevanje obresti. Lani je ta država ustvarila majhen trgovinski presežek, zmanjšala primankljaj v bilanci tekočih plačil, odplačala obresti za najeta posojila, vse to pa je vplivalo na njeno menjavo s konvertibilnim tržiščem. Kubanski konvertibilni izvoz se je lani povečal za 17,9 odstotka, konvertibilni uvoz pa je bil večji od predlanskega za 10,1 odstotka. Kubansko gospodarstvo je tako ustvarilo presežek v vrednosti 73 milijonov dolarjev. Sladkor je bil za Kubu lani največji izvozni artikel, toda devizni zaslužek od prodaje sladkorja se je lani zmanjšal od 282 milijonov dolarjev v letu 1984 na 186 milijonov dolarjev. Manjši zaslužek je posledica nižjih cen sladkorja na svetovnem trgu, k čemer velja pridati, da Kuba proda ngjvečji del proizvodnje sladkorja članicam SEV in to po preferencialnih cenah. Nasploh je za lansko leto značilno, da je 86 odstotkov kubanske zunanje trgovine potekalo z državami članicami SEV. Kubanski dolg v tujini se je lani povečal predvsem za-radi kratkoročnih posojil Omenjeni krediti se povečU' jejo zadnja štiri leta, ko seje Kuba znašla v dolžniški krizi in ko se je bila prisiljen3 začeti pogovarjati s Parl' škim klubom za refinanciranje dolgov. Zahodni izvedenci ocenjujejo, da se bo položaj kubanskega gospodarstva letos se poslabšal zaradi padca cen nafte in pričakovanega znižanja proizvodnje sladkorja za okoli dva milijona ton-Vprašanje je seveda, kako in koliko bo Kubi pomagala Sovjetska zveza, ki je preo kratkim podpisala z njo nov sporazum o sodelovanju. Tako je Sovjetska zveza odobrila Kubi 2,5 milijarde rubljev posojila do leta 1990, t° je polovica več kot v prejšnjem petletnem obdobju. Strah pred atomom Nepričakovana nezgoda v jedrski elektrarni v Černobilu je v svetu sprožila srdite polemike med jedrskimi strokovnjaki, politiki in javnim mnenjem o dejanski stopnji varnosti pred atomom, ki naj bi človeštvu pomagal obvladati naravo in njene zakone, sedaj pa grozi z uničenjem. V razvitem svetu pa je seveda v ospredju tudi vprašanje ekonomske narave, to je profita velikih družb, ki živijo od proizvodnje in prodaje jedrskih central. Najpogostejša trditev ameriških proizvajalcev jedrskih central je, da se njihovi reaktorji bistveno razlikujejo od černobilskega. »Naši reaktorji ne vsebujejo grafita, torej vnetljivega materiala,« trdijo ameriški strokovnjaki. Možnosti za morebitne požare so torej močno omejene. Še pomembneje od tega pa je, vsaj po trditvah jedrskih strokovnjakov, da so ameriški reaktorji v debelih betonskih kupolah, ki naj bi ob morebitnih nesrečah preprečevali širjenje radioaktivnosti v zrak. Alije tem dokazom moč verjeti? Na prvi pogled vsekakor, saj se ameriški in zahodnoevropski reaktorji z vodo pod pritiskom razlikujejo od černobilskega. Toda dejstvo je, da imajo različni tipi reaktorjev nekatere skupne značilnosti, ki prihajajo do izraza pri segrevanju vode in da lahko pride do nesreče tudi v teh varnejših reaktorjih. Izvedenci na primer sami priznavajo, da tudi betonske kupole niso povsem varne pred morebitnimi povečanji pritiska ob jedrski nesreči. Strah pred atomom, ki se mu nekateri jedrski izvedenci pri nas in po svetu rogajo, potemtakem ni brez osnove. Zato je normalno pričakovati, da bodo imeli proizvajalci jedrske opreme manj dela. V ameriškem poslovnem časopisu Fortune tako ugotavljajo, da so se naročila za nove jedrske elektrarne zmanjšala že leta 1978, da se je Kitajska pred tremi meseci odrekla jedrskim centralam in da bo namesto tega gradila vodne elektrarne, francoski izdelovalec reaktorjev Framatome pa menda že nekaj let ni dob1’’ novega naročila. V ameriškem Westinghouseu se prav tako upravičeno bojijo, da si bosta premislila Tajvan in Nizozemska. Nev večje ameriške družbe za izdelavo reaktorjev si bodo zato - kot pričakujejo - na vse kriplje prizadevale skleniti kupčije z Egiptom, Jugoslavijo in Nizozemsko. Izdelovalci reaktorjev sicer vse več dolarjev vlagajo v servisiranje obstoječih jedrskih central in v povečevanje varnosti njihovega obratovanja. Za njihov kratkoročni obstoj se torej ni bati. Drugo pa je, kakšno prihodnost imajo jedrske združbe, saj so - takšne so ocene - vložile v jedrske elektrarne 110 milijard dolarjev, slednje pa so ustvarile leta 1984 le 16 milijard dolarjev prihodka. Jedrske centrale so torej za človeštvo zelo nevarne pa tudi zelo drage. Pričakujemo lahko, tako vsaj piše ameriško časopisje, da se bo odgovornost izdelovalcev reaktorjev ob morebitnih novih katastrofah povečala (v ekonomskem in političnem pogledu) in da bo »jedrski sindrom« igral vidno vlogo tudi na prihodnjih volitvah v ZDA in Zahodni Evropi. Emil Lah Državljanska vojna na jugu države izčrpava Sudan KAKO DO ZAUPANJA POSOJILODAJALCEV Po dvajsetih letih se je Sadik el Mahdi, v Oxfordu izšolani politik, vrnil na čelo demokratske vlade v Kartumu. Že leta 1966 je Sadik, pra-pravnuk Mahdija, ki je pred sto leti premagal britanske čete pod vodstvom generala Gordona in ustanovil prvo islamsko državo v novem veku, nekaj mesecev vodil sudansko vlado. Zdaj je Mahdiju kot vodji na aprilskih parlamentarnih volitvah zmagovite stranke UMMA uspelo postaviti na noge vlado centra skupaj s tradicionalnim tekmecem, demokratsko unionsko stranko (DUP) in še nekaterimi manj vplivnimi strankami. Mahdi je ostal zvest obljubi in ni dovolil, da bi z njegovo stranko delila oblast tudi fundamentali-stična Nacionalna islamska fronta (NIF) pod vodstvom njegovega svaka Hasana Tu-rabija. S tem pa si Sadik ni zagotovil tiste moči, ki jo potrebuje, da bi se skupaj s koalicijskimi partnerji, ki pa si v marsičem niso enotni, uprl uveljavljanju šarije, islamskega prava. Kot je znano, se za šarijo, ki uveljavlja barbarske telesne kazni za prestopnike, še vedno navdušujejo predvem fundamentalisti, medtem ko bi jo Mahdi rad odpravil. Mahdi si je za nalogo postavil predvsem ustavitev državljanske vojne na jugu države, ki traja že več kot tri leta in stane Sudan veliko denarja. Letno ta vojna požre več kot 170 milijonov dolarjev iz že tako prazne državne blagajne. Voditelj upornikov John Garang sije po zaslugi etiopske pomoči priboril močan položaj, bojkotira volitve v znatnem delu sudanskega juga, odkla- nja priznanje nove vlade in vztraja pri ustavni konferenci ter novih volitvah v vsem Sudanu. Mahdi je pripravljen ustreči Garangu in zdaj je mogoče slišati, daje voditelj upornikov načeloma privolil v pogajanja. Vendar diplomatski opazovalci niso tako optimistični. Garang, ki zahteva kar največje soodločanje v vladi in hitrejši razvoj sudanskega juga, se po njihovem zaveda, da kratkoročno državljanska vojna deluje v njegov prid ter da nadaljevanje te vojne lahko njegov položaj le še utrdi. Brez pomirjenja z jugom pa ni mogoče odvrniti gospodarske katastrofe. Država je v tujini zadolžena za okrog deset milijard dolarjev in nikakor ni sposobna sama financirati letošnjega proračuna, ki znaša okrog 446 milijonov dolarjev. Go- spodarstvo je lani zaznamovalo negativno rast s stopnjo 5 odstotkov, devizni dohodki stanovitno padajo. V taksnem položaju si mora Sudan čimprej vnovič zagotoviti zaupanje tujih kreditorjev. Mednarodni denarni sklad (MOS) je februarja letos Sudan proglasil za državo, kinl več kreditno sposobna, in to potem, ko Kartum trikrat zapovrstjo ni vrnil obrokov v višini 218 milijonov dolarjev. Na vsakega Sudanca pride po 600 dolarjev dob gov, in da bi ublažila kritični položaj, se mora nova vlada čimprej pogoditi z Mednarodnim denarnim skladom ° možnostih odložitve odpl3' čevanja. Pogajanja z MDS so neizbežna, če upoštevam0’ da Mahdi z izdatnejšo V°' močjo iz arabskih naftnin držav ne more več računa zaradi katastrofalnega PaCl' ca cen nafte. , v , Nande Žužek IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST, KULTURA a Delavska enotnost 13 Tudi če izobraževanje odraslih popeterimo, ne bomo uspeli doseči Predvidene kadrovske sestave za leto 2000 delavske univerze RO NEPOTREBNEM ODRINJENE la^VeZa univerz Slovenije je letos pozimi pred- tinr*a’ na! b* zakon o osnovni šoli dopolnili tako, da bi fli delavske univerze spet mogle polnopravno imeti novno šolo za odrasle. To utemeljujejo tako, da novne šole niso naravnane na šolanje odraslih, da pa so ^•avske univerze posebej usposobljene za tovrstno izo-Det'Zi?VaiVe’ PrePrič,jiv Je tudi podatek, da je v dobrih n hi število odraslih v osnovnem izobraževanju Fp 0 ,na manj kot tretjino tedanjega števila. Pa vendar J velika večina slušateljev obiskovala osnovno šolo Pfav pri delavskih univerzah, čeprav od leta 1980 z ovim zakonom o osnovni šoli delavske univerze prak-1Cno skoraj ne morejo dobiti verifikacije za to dejavnost. va prizadevanja, pa tudi icer ne najbolj zavidljiv po-°zaJ delavskih univerz v sitemu vzgoje in izobraževa-nJa, so bila povod za naš pomenek s sekretarjem Zveze ?Uayskih univerz Slovenije Biličem Sikirico. V pogovor je občasno vključeval tu-ai Predsednik predsedstva 2veze Ante Marinič. V zvezi delavskih univerz ueluje 48 članic, delavskih Univerz v občinah. V razvid lzobraževalnih organizacij Pri republiškem komiteju za Vzgojo in izobraževanje jih Je vpisanih 42, to pomeni, da s+° verificirane, za tri teče po-stopek verifikacije, tri pa Zahtevka (še) niso vložile. verifikacija pomeni, da Ustanova izpolnjuje vse zah-uvane strokovne, kadrov-*e, finančne, prostorske in Pr°gramske pogoje za izo-ruževanje in da lahko o opravljenem izobraževanju . ušateljem izda spričevala, 1 imajo značaj javne listine. 'Delavske univerze so ume vzgojno-izobraževalne organizacije v našem siste-mu vzgoje in izobraževanja, 1 nimajo sistemsko ureje-~Jega družbenoekonomske-fa Položaja, pove na začetku ^hlič Sikirica. Edina izobraževalna Ustanova, ki nima sistemsko urejenega Položaja . Vse osnovne in srednje šo-e» yzgojnoizobraževalne organizacije in domovi imajo 'sternsko zagotovljen in predpisan predmet dela -natančno določen program. Za delavske univerze to ne velja, lahko bi rekli, da so v celoti prepuščene svobodni menjavi dela. To pa je lahko prednost ali pa tudi slabost. Dejavnost delavskih univerz je le okvirno opredeljena. Za programe se morajo odločiti sami, seveda na osnovi ugotovljenih potreb po posameznih oblikah in vsebinah izobraževanja. Lahko bi rekli, da morajo sami poskrbeti za tržišče, ugotoviti izobraževalne potrebe, poiskati udeležence, jih obveščati, spodbujati in usmerjati. Tudi oblikovanje programa je prepuščeno njim, pripraviti morajo vsebino, oblike, zagotoviti možnost za izvedbo ter ga končno organizirati in speljati. Tako morajo biti delavci delavskih univerz univerzalni: obvladati morajo komercialne in menažer-ske posle, biti organizator in izvajalec izobraževanja, povrhu vsega pa biti podkovani z zahtevnim pedagoškim in andragoškim znanjem. - Delavcem, ki delajo na delavskih univerzah, ni lahko, je opozoril Milič Sikirica. Paradoks je v tem, da se v družbi premalo zavedamo pomena njihovega poslanstva. V družbi, ki je hudo željna vsakovrstnih znanj -strokovnih, uporabnih in družbenopolitičnih - delujejo neopazno. Kljub temu, kljub razmeram, v katerih delujejo, ne jadikujejo, izsiljujejo, tudi k prekinitvam dela se ne zatekajo, kot bi Slovenci tam za goro Y Cankarjevem domu so se z otvoritvijo dokumentarne razstave začeli kulturni nevi, posvečeni življenju Slovencev v videmski pokrajini v srednji Italiji. V tednu ni se je zvrstilo kar nekaj prireditev in srečanj, na katerih so sodelovali udele-enci z obeh strani meje. Slika: Andrej Agnič sa smo govorili, da programov za izobraževanje odraslih nimamo zato, ker se ukvarjamo z začetnimi težavami uvajanja usmerjenega izobraževanja, potem pa se je izkazalo, da sploh ni prave pripravljenosti. Izobraževanju prek delavskih univerz smo bili pripravljeni prepustiti le takoimenovane USO programe, ki so vsi manj zahtevni. V rednem sistemu izobraževanja smo vzpostavili nje izobraževanja odraslih, je sekretar zveze delavskih univerz poudaril tudi dolgoletne in neposredne izkušnje delavskih univerz iz vsakodnevnih povezav z delovnimi organizacijami. Delavske univerze že sedaj, ker je to najbolj smotrno, izvajajo vrsto izobraževalnih programov za potrebe združenega dela. Tu gre tako za zakonsko zahtevane tečaje - npr. varstvo pri delu, požarno varstvo, higienski minimum, SLO in družbena samozaščita, pa celotno območje družbenopolitičnega izobraževanja. Za tovrstno izobraževanje je treba poznati celovite izobraževalne potrebe delovnih organizacij, njihovo izobrazbeno sestavo in vse to v delavskih univerzah že poznajo. Nič manj zanemarljivo tudi ni dejstvo, da imajo delavske univerze tudi ustrezen predavateljski kader. Precej razlike je, ali izobražuješ otroka ali odraslega človeka, ki ima drugačne osebnostne značilnosti, ustaljen ritem življenja, ki se razlikuje od ritma in sistema delovanja rednih šolskih ustanov. Zanemariti tudi ne kaže, zlasti pri srednješolskih progra- • Odrasli v srednjem izobraževanju šolsko leto vpisani v 1. letnik 1979/80 4654 1980/81 3813 1981/82 1978 1982/83 2543 1983/84 2804 1984/85 2714 1985/86 3858 Spet naletimo na protislovje. V lanskem šolskem letu je oddelke osnovnega izobraževanja za odrasle obiskovalo 1.628 udeležencev. V oddelkih delavskih univerz, ki niso poklicane za to dejavnost, jih je bilo 1.488, v oddelkih pri osnovnih šolah pa le 140. Ob tem pa govorimo o 150.000 delavcih v slovenskem gospodarstvu, ki nimajo končane osnovne šole. Storimo pa kaj malo, čeprav v isti sapi omenjamo prehod v informacijsko dobo, ali pa se (deklarativno) zavedamo, da brez osnovnega znanja ne more biti razvitega samoupravljanja. Med pogovorom smo slišali tudi o vse obsežnejšem spletu izobraževalnih oblik, ki jih v delavskih univerzah zajemajo pod skupnim na- bila mnogokje pot opozarjanja na probleme. Tudi poslujejo relativno dobro, saj sta v minulem letu od vseh članic le dve - Dopisna delavska univerza Univerzum in DU v Ribnici - imeli izgubo. Dodal je še, da so delavske univerze povsem po nepotrebnem v takšnem položaju, saj so nesmiselno izrinjene - ekonomsko in družbeno tako iz osnovnošolskega izobraževanja odraslih kot iz višjih stopenj izobraževanja, predvsem nekdanjega srednješolskega. V delavskih univerzah pravijo, da je nestvarno in naivno pričakovati, da bodo redne šole uspešno izvajale izobraževalne programe za odrasle. Ne zato, ker tega ne bi hotele, marveč predvsem zato, ker niso ustanovljene in organizirane za to dejavnost. Nosilci izobraževanja odraslih na stranskem tiru Šole - osnovne in srednje - so obremenjene z redno dejavnostjo, ki jih polno zaposluje. Prilagajati se morajo tudi stalnim dopolnitvam in spreminjanju rednih programov, zato jim le malo časa ostaja za dodatne obveznosti. Nosilce, ki so za to usposobljeni, pa smo potisnili na stranski tir. Nekaj ča- Letošnji sedemnajsti Tabor slovenskih pevskih zborov, ki bo 21. in 22. junija v Šentvidu pri Stični, bo posvečen 45-letnici vstaje slovenskega naroda in 400-letnici smrti Primoža Trubarja. Kot že nekaj let so pokrovitelj Tabora slovenske občine, patronat pa je letos prevzela Avtomontaža iz Ljubljane. Po prijavah bo letos sodelovalo 271 pevskih zborov (od tega šest zamejskih) s 7867 pevci. Med zbori bo 53 ženskih, 110 moških in 102 mešana pevska zbora. Na Taboru bo prvič nastopilo 56 zborov. Po izračunih za 16 let nazaj je na njem nastopilo 514 različnih pevskih zborov s 17 tisoč pevci. Žal stroški Tabora vsako leto naraščajo in bodo po predračunih znašali letos že osem milijonov dinarjev. Dva milijona bo dala Kulturna skupnost Slovenije, štiristo tisoč dinarjev RK SZDL in RS ZSS, milijon šeststo bo prispevala občina Grosuplje, sedemsto tisoč pa pokrovitelj Avtomontaža. Ostalo bodo zbrali v 150 delovnih organizacijah. Slika: Andrej Agnič mrežo šol - z njo sicer nismo zadovoljni in jo kar naprej poskušamo spreminjati - ne pa razporeditev vzgoj-noizobraževalnih programov. Večina težav z mrežo šol izvira prav iz dejstva, da smo jo omejili zgolj na šole. Fiksna mreža šol je za družbo prav gotovo naj dražja, nikakor ne more zadovoljevati dinamičnih potreb družbe po izobraževanju. Tako nastajajo male vojne za šolo v občini, o učinkovitosti, smotrnosti in gospodarnosti pa le še govorimo, kaj malo pa jih upoštevamo. Nastajajo nenačelni spori za ustanovitev enega ali dveh oddelkov nekega programa, čeprav bi ob večji fleksibilnosti lahko ob povezavi vseh izobraževalnih ustanov - tudi delavske univerze bi morale imeti tu svoje mesto - zlahka ustvarili najboljše možnosti za izobraževanje na podlagi konkretnih potreb združenega dela in okolja. Delavske univerze mih, da se izobraževalne oblike delavskih univerz lahko mnogo bolj približajo (lokacijsko) uporabnikom. Pa pri tem vendar prevečkrat ravnamo slepo konkurenčno. »Če te izobraževalne oblike ne morem organizirati sam, je tudi ti ne boš«. Kar vrsta primerov je, ko gre za takšno nezdravo konkurenco, ko hočemo izobraževalne programe utesniti v toge organizacijske šolske kalupe. Naj omenimo le izobraževanje veterinarjev v Pomurju, kjer na vsak način hočejo šolo, ne izobraževanja; ali pa izobraževanje kmetovalcev v Slovenskih Konjicah. Tam bi bilo več kot 30 kandidatov, če bi imeli program doma, pošiljajo pa jih v šolo v oddaljeno središče sosednje občine. Omenili smo že, da osnovnošolsko izobraževanje odraslih v zadnjih letih močno upada. To najbolje ponazarja tale razpredelnica: • Odrasli v osnovnem izobraževanju so vsak dan šolsko leto udeleženci povezane z delovnimi organizacijami Med utemeljitvami, zakaj so delavske univerze bolj usposobljene za organizira- 1979/80 1980/81 1981/82 1982/83 1983/84 1984/85 1985/86 3579 3167 2700 1794 1481 1628 1003 slovom »izobraževanje za delo in življenje občana«. Sem spadajo različne aktualne teme, izobraževanje in usposabljanje za opravila v prostem času, jezikovni tečaji, univerza za tretje življenjsko obdobje. Zanimanje za te oblike usposabljanja nenehno raste in delavske univerze mu skušajo kar najbolj hitro slediti. Tu je še celoten sistem družbenopolitičnega izobraževanja in usposabljanja, ki v dejavnosti delavskih univerz zajema pomemben delež. Zlasti delegatsko usposabljanje, ki se je za nove delegate ponekod že začelo, v prihodnjih mesecih pa bo doživelo svoj vrhunec, bo pomenilo dodaten impulz dejavnosti delavskih univerz. O tem bomo spregovorili posebej. Za konec še nekaj misli iz pogovora. Delavske univerze so v sistemu vzgoje in izobraževanja nepogrešljive in to nenehno dokazujejo. Če obseg izobraževanja odraslih popeterimo, ne bomo mogli doseči izobrazbene sestave, ki jo predvidevamo za leto 2.000. Pa vendar prepogosto gledamo na delavske univerze kot na konkurenco, ne pa nujno dopolnilo, ki naj zagotovi več znanja za prihodnjost. Igor Žitnik KAKO GOSPODARIMO Ljubljana, 13. junija 1986 Delavska enotnost M Končno’ Slika: Dragan Arrigler MLADINSKI IN DELAVSKI TURIZEM Z ROKO V ROKI Še tako draga šola v naravi ne bi smela biti predraga Zaradi visokih stroškov so priljubljeno šolo v naravi marsikje precej osiromašili, ponekod pa so seji celo odrekli. Zataknilo seje, razumljivo, pri denarju, ki ga je tudi za tako pomembne stvari, kot je vzgoja mladih, vse manj. Nimajo ga šole in izobraževalne skupnosti, premalo ga imajo tudi starši. In tako se zlagoma odpovedujemo delu učno-vzgojnega procesa, kije v minulih dobrih dveh desetletjih rojeval še kako dragocene sadove. Pred leti je bil teden dni ob vodi ali na snegu razmeroma poceni, danes pa tem izdatkom v mnogih primerih preprosto nismo več kos. In ker šola v naravi ne spada v obvezni učni program, so se ji nekateri na hitro odrekli, medtem ko večina šol vendarle išče prav vse možnosti, da bi mladim omogočili to izjemno dragoceno obliko vzgoje in izobraževanja. Vsekakor pri otrocih in pri njihovem usposabljanju za življenje ne bi smeli varčevati. Tudi v teh težkih časih ne. Prisluhnimo staršem, ki še najbolje vedo, koliko njihovi malčki odnesejo iz šol v naravi. Ne gre namreč le za ozko seznanjanje s tem ali onim športom, temveč za mnogo več. Mladi se nauče življenja v skupnosti, tovarištva, sodelovanja, privajajo se na samostojnost in odgovornost, na življenje enakega med enakimi. Gre torej za naložbo v mladi rod, ki nikoli ne bi smela biti predraga. Tudi če bi nam šlo še veliko bolj za nohte, šol v naravi nikakor ne bi smeli siromašiti ali se jim celo odrekati, temveč nasprotno - negovati in oplajati z novimi in sodobnejšimi prijemi. So izhodi, tudi v tej krizi. Le malo bolj se je potrebno pomujati, kar pa se bo gotovo več kot dobro obrestovalo. Otroci naj bi preživeli v naravi pet do enajst dni, večina učiteljev pa se je odločila za sedemdnevno bivanje v naravi. Po podatkih republiškega zavoda za šolstvo se je udeleži dobrih 90 odstotkov učencev in prav toliko odstotkov mladih ljudi se v šolah v naravi tudi nauči plavati. In ker vemo, koliko mladih življenj še vedno ogroža plavalna nepismenost, bi pri iskanju sredstev veljalo razmišljati tudi o tem. Za varnost otrok je pač potrebno storiti vse, kar je v naših močeh. Zato še tako draga šola ne bi smela biti predraga. Konec koncev, kot že rečeno, pa v tem primeru ne gre zgolj za učenje te ali one športne veščine, smučanja ali plavanja, temveč za bistveno več. Poleg športa so namreč na programu še kulturna dejavnost, naravoslovje, spoznavanje družbe, obrambne dejavnosti in podobno. Zato šole v naravi niso le koristne, temveč nujno potrebne. Andrej Ulaga Glede na vedno večje probleme po počitniških zmogljivostih, ki so še dostopne našim ljudem, povezava mladinskega in delavskega turizma ni naključna. Denarja je vse manj, cene naraščajo, želje po počitnicah pa ostajajo. Zato bi kazalo v prihodnje več razmišljati o tem, kako bolj na stežaj odpreti vrata počitniških domov, saj je znano, da so kljub velikemu povpraševanju slabo izkoriščeni. Mnogi le julija in avgusta, nekateri pa niti dva meseca na leto. Mar ne bi kazalo ponuditi sindikalnih domov, denimo junija ali septembra, ko ti samevajo, tudi mladim? Čemu ne, saj bi bila korist nedvomno obojestranska. Organizirani del slovenskega mladinskega turizma ima svoje počitniške zmogljivosti v Premanturi pri Puli in v Makarski. Seveda je to malo, zato bi bila omenjena izmenjava in sodelovanje med mladinskim in tako imenovanim sindikalnim turizmom še toliko bolj dobrodošlo. O tem doslej gotovo nismo kaj dosti premišljevali, čeprav nas razmere vse bolj silijo v sodelovanje in skupno iskanje boljših rešitev. Svoje počitniške zmogljivosti bi namreč lahko precej bolje izrabili in s tem omogočili dopust precej več ljudem, ki nimajo denarja za hotel oziroma počitnice v tujini. M. Z. Marsikaj si lahko privoščimo, e lenarjenja ne Skupna študija dveh ameriških univerz pod vodstvom profesorja Ralpha Paffenbargarja mlajšega dokazuje, da šport podaljšuje življenje. Torej ni točno, da športniki dočakajo v primerjavi z drugimi ljudmi jesen življenja le bolj zdravi. Dočakajo tudi več let kot nešportniki. Raziskovalci, ki so ugriznili v omenjeno študijo, so uporabili podatke kar 17.000 nekdanjih študentov harvardske univerze, ki so študirali med letoma 1916 in 1950. Vsi anketiranci, stari od 35 do 74 let, so vestno izpolnili vprašalnik in opisali svoj način življenja in obseg oziroma intenzivnost telesne dejavnosti pri delu in športu. Med opazovanjem, to je od leta 1962 pa do leta 1978. je umrlo 1413 oseb. Raziskovalci so pri tem ugotovili, da živijo trenirani ljudje povprečno dve leti dlje kot netrenirani. Pa ne samo to. Spoznali so tudi, da ima že človek, ki s telesno dejavnostjo pokuri na teden borih 2000 kalorij, bistveno večje možnosti za daljše življenje kot prijatelji posedanja in mirovanja. Se je potrebno za zdravo aktivno življenje res pretegniti? Sploh ne, zatrjujejo strokovnjaki. Štiri ure lahkotnega teka ali tri ure tenisa na teden, seveda ne hkrati, temveč enakomerno razporejenega, bo povsem dovolj! Torej sploh ni potrebno kdo ve kakšno garaško naprezanje. Že redni vsakdanji sprehod s podaljšanim korakom veliko pripomore k ohranjanju zdravja in telesne zmogljivosti. Ob tem velja poudariti, da nekdanji športniki, ki se po končani tekmovalni poti polenijo, nimajo prednosti v zdravstvenem pogledu. Nasprotno. Če se nekdanji tekmovalci na zrela leta ne ukvarjajo s športno rekreacijo, se njihova krivulja umrljivosti celo hitreje dviga kot pri ljudeh, ki so se začeli ukvarjati s tem ah onim športom šele v srednjih letih. Sicer pa avtorji omenjene študije poudarjajo predvsem tole: za zdravo in dolgo življenje je najpomembnejša redna dejavnost v vseh obdobjih življenja. Telesna teža igra pri tem neprimerno manjšo vlogo. Torej je tudi nekoliko močnejša postava manj nevarna od lenarjenja. -a. Letovanje v Makarski Mladinsko letovišče Savinja v Makarski je v stoletnem borovem gozdu 150 metrov od morja. Nudi dvo- in triposteljne zasebne sobe, sodobno urejeno kuhinjo in samopostrežno restavracijo. Termini: 2. 7.-11. 7., 11. 7.-20. 7., 20. 7.-29. 7., 29. 7. -7. 8., 7. 8.-16. 8. in 16. 8. -25. 8. Cena: člani PZJ 39.200 din, ostali 42.700 din. V ceni so zajeti stroški organizacije in devet polnih penzionov. CMT Mladi turist nudi obročno odplačevanje. Zadnji obrok je P°' trebno poravnati vsaj teden pred odhodom na počitnice-Informacije: Mladi turist Celovška 49, Ljubljana. Telefon: 061 312-185, 321-897- Nova številka UTRIPA priporoča: VEČ PLAVANJA, MANJ POLEŽAVANJA »Razpolovna doba počitniških dogodkov je neizmerno kratka,« trdi Niko Slana, uvodničar v poletni številki Utripa, časopisa za rekreacijo, oddih in šport, ki je od ponedeljka že naprodaj v kioskih in trgovinah po Sloveniji. »Zato je treba kar nap bolje izrabiti sleherno priložnost, ki se nam ponuja...« Priložnosti za »drugačno« življenje pa je obilo. Novi Utrip jih našteva v obsežnem koledarju množičnih prireditev tja do konca avgusta, še zlasti podrobno pa se jih loteva v poljudno-stro-kovnih prispevkih o teku, kolesarjenju, plavanju in planinstvu. Tako Janez Pen-ca svetuje, kako naj si »sedeča« populacija s sistematič- no gibalno dejavnostjo obremenjuje organizem, da bo vitalnejša in bolj trdoživa, obenem pa podrobno - od primera do primera - opozarja tekače na nevarnost toplotnih poškodb, ki so v pasjih dneh lahko celo usodne. Iste teme - le da so namenjene biciklistom - se v obsežni rubriki »kolesarjenje« loteva tudi Toni Gomišček. »Prizadetega kolesaija vrzite v vodnjak,« povzema po dr. Faini z rimskega inštituta športne medicine, »in pokličite prvo pomoč.« »Tudi ljubezen do gora gre slej ko prej skozi želodec,« na »planinskih« straneh pripoveduje alpinistka Mojca Šajn in nato deli »kulinarične nasvete«. Helena Giacomelli pa v isti rubriki opo- zarja, da so za planince še vedno najpomembnejši čevlji. »Hoja je za začetek pravega doživljanja gorske narave, saj se z njo dan začne in konča,« je zapisala in - seveda iz lastnih izkušenj -natresla, kaj obuti, da bomo po turi brez žuljev in črnih nohtov na nogah. V novem Utripu je tudj več zanimivih reportaž, °h katerih velja opozoriti vsal na dve iz naših narodnih parkov: prva - o Paklenjc1 je »lepa«, druga, o splavarje-nju po Tari, pa »grda«.. • Si' cer si je pa uredništvo za le' tošnje počitnice izbralo ge' slo: »Več plavanja, manj P°' ležavanja na soncu« in temu primerno z dvema kinogra-moma in besedno razlag0 razgrnilo še zadnje skrivnosti za vse tiste, ki bi si radi izpopolnili tehniko prsnega plavanja in kravla. ^ D. N [Z ZGODOVINE Ljubljana, 13. junija 1986 Delavska enotnost 15 Spomini Jožeta Ranta Moše (4) ŽIVLJENJSKA POT PROLETARCA Odlomki iz še neobjavljenega rokopisa iz arhiva Muzeja °svoboditve v Mariboru sto leto spomladi sem dobil udi nalogo, da se včlanim v °Kolsko društvo na Po-,r®žju, da tam kot komunist ?lam, predvsem med mla-ino, ter da hodim redno k ^am in prenašam svojo mi-n°st in ideje na mlajše ane tega društva. To za ^ne ni bilo težko, ker sem °bro poznal navade in delo Pri Sokolu še iz prejšnjih let, ,p sem bil okoli deset let eian Sokola. Ce danes primeijamo ak-ivnost ali bolje rečeno ne-ktivnost nekaterih članov kako jih je težko pripravi, da bi se vključili v kakš-J*? družbenopolitično orga-izacijo in delali, ugotav-tarn, da tega z aktivnostjo Predvojnih komunistov Ploh ne moremo primerjati, recej članov ZK ni nikjer Politično aktivnih, še člana-'no plačujejo z odporom in 116 v polni meri, kot bi jo jPorali. Tudi na sestanke ZK •j® pridejo redno. Če že pri-aeJo na sestanek, so tiho in e Poslušajo, ne vključujejo Pa se v razpravo, da bi pove-aali, kako gledajo na določe-zadeve. Po mojem mišljeno so to le še člani ZK na Papirju, nimajo pa, glede na Njihovo sedanje delo in ve-??nje, nobenih možnosti, da r Postali res pravi komuni-so. Poudarjam, da stvari ne Jože Rant Moša se je rodil 15. marca 1913 v Bukovici pri Škofji Loki. Bil je tesarski pomočnik, sedaj pa je upokojeni major milice. Od leta 1939 je član KPJ, leta 1941 pa se je pridružil NOB. Pred vojno je bil med vodilnimi revolucionarji med gradbenimi delavci. Zdaj živi v Slovenj Gradcu, Prečna ulica št. 5. posplošujem, trdim le, da je v vrstah ZK le nekaj ljudi, ki niso vredni imena komunista. Pri tem ne mislim le na nedelavne mlačneže, v mislih imam tudi politične pokvarjence in kriminalce, ki grobo izkoriščajo družbena sredstva za svoj žep, se pa še vedno šopirijo z rdečo izkaznico. Res je, da danes partiji ni treba več tako delati, kot smo morali mi v predvojni dobi in med revolucijo, da se njenim članom ni potrebno več skrivati in se bati, kdaj te bo policija aretirala. Prav zaradi tega, ker smo vsi svobodni, kjer partijsko delo ni več ilegalno in nevarno, bi bili lahko še lažje bolj delavni med širokimi ljudskimi množicami. Koliko manj bi bilo danes neupravičene kritike med ljudstvom in koliko bolje bi bile izvedene razne akcije, če bi bili vsi člani ZK bolj delavni, predani in zavedni ter disciplinirani, da bi se vedli in delali tako, kot se po komunistični morali spodobi. Mi pred vojno takih mlačnežev in pokvaijen-cev v svojih vrstah nismo trpeli, če je pa kdo bil, ga je revolucija preizkusila, če ni ustrezal pa tudi izločila. Naj navedem še to, da smo hitleijance zaznamovali tako, da smo jim bele nogavice poškropili s črnilom. To smo delali na promenadi ob nedeljah popoldne ali ob večerih. Le-ti so namreč nosili hlače pumparice, v letnem času pa kratke hlače in bele nogavice - dokolenke. Tako oblečenega si že od daleč videl, kakšna je njegova politična pripadnost. To si napravil tako, da si si izbral tako osebo in ob ugodni priložnosti s črnilom poškropil njegove nogavice, da tega še sam ni vedel in se nato hitro odstranil. Navedel sem le nekaj akcij in dela, ki smo jih kot člani KP opravljali. Ne spominjam se pa več vsega, kar smo počeli, bili smo pač polno zaposleni, tako da prostega časa zase ni bilo. Včasih sem imel na isti večer več sestankov. Na primer, moral bi h godbi ali k telovadbi, v kakšno akcijo ali celo na partijski sestanek. Šel sem, razumljivo, na partijski sestanek. O tem ni bilo kaj razmišljati. Ni bilo tako, kot se dogaja danes, ko član ZK reče, da ga je prišla obiskat njegova teta in zato ne more na sestanek, ali najde še kakšen bolj neumen izgovor. Da smo bili predvojni revolucionarji, če smem sebe in sebi enake tako imenovati, prikrajšani kot mladi ljudje pri normalnem naravnem življenju, naj navedem dokaz. Drugi mladi fantje, ki niso zašli v reovolucionarne vode, so bili po opravljeni službi prosti, šli so lahko z dekleti na sprehode, zabave, v kino in kamor so pač hoteli. Mi si vsega tega nismo mogli privoščiti, ker nismo imeli časa. Leta 1939, ko sem stanoval na Pobrežju, sem spoznal mlado dekle, Barč-ko Rola, ki je stanovala v sosednji hiši pri sestri. Zaposlena je bila v tekstilni tovarni Huter v Mariboru. Doma je bila blizu Benedikta v Slovenskih goricah. Bila je lepa 18-letna deklica. Zaljubil sem se, kot se pravi, do ušes, kar ni nič čudnega, ker sem bil pač še mlad, 26-letni fant, dekle pa zelo privlačno. Nekaj časa sva se lepo razumela in bila srečna. Malo za tem pa se je začela najina sreča krhati. Do ženske bi moral biti moški pozoren in ji posvetiti svoj prosti čas, ki ga pa jaz nisem imel. Prost nisem bil niti vsako nedeljo, kaj šele, da bi bil vsak večer. Dobro je vedela, da nisem v službi, ni me pa bilo doma. zato sva se začela prepirati. Tolažil sem jo, se ji na razne načine izgovarjal, ji tudi lagal, pa ni nič pomagalo, ni mi verjela. Očitala mi je, da imam drugo dekle. Meni pa ni nikoli prišlo na misel, da bi ji bil nezvest, kajti bil sem pošten fant in mnočno zaljubljen. Resnice, kje hodim in kaj delam, ji nisem mogel niti smel povedati, kajti preden bi ji smel to priznati, kje se v resnici zadržujem, bi bilo z njo potrebnega že veliko političnega dela in prepričevanja. Da bi pa prekinil z vsem delom v sindikatu ter se posvetil samo njej pa spet ni šlo. Bil sem že predaleč povezan z organizacijo in interesi delavskega razreda so bili v meni močneje zasidrani, kot pa moje zasebne želje in potrebe. Zato sva se čez kake tri mesece razšla. Zapustila me je. Težko mi je bilo, ko sem jo izgubil, težko sem prebolel ta udarec. Z njo sem izgubil do tedaj mojo najlepšo ljubezen... Kmalu za tem, ko sva se razšla, se je spoznala z nekim kulturbundovcem in se, kolikor vem, pozneje tudi z njim poročila. Ali je bila s svojim izvoljencem v zakonu srečna ali ne, ne vem. Jeseni leta 1942, ko sem prišel iz lagerja - taborišča, sem jo enkrat srečal v Mariboru pred staro pošto, ko je v vozičku peljala majhega otroka. Srečala sva se z očmi in šla naprej vsak svojo pot. Če meje ona spoznala ali ne, ne vem, jaz sem jo. O njeni nadaljnji življenjski poti ne vem nič. Naj bo že kakor koli, jaz ji ne zamerim, nasprotno, še danes jo imam v lepem spominu. Bila je pač še mlada in neizkušena, politično in razredno nevzgojena in neopredeljena, jaz pa je tudi v kratkem času nisem uspel prevzgojiti v našega simapti-zerja. Tako smo morali revolucionarji takrat podrediti svoje osebne interese hotenjem delavskega razreda ter nalogam in ciljem partije. Kajti postati član KPJ pred vojno in med njo je pomenilo dati vse svoje umske in telesne sposobnosti na voljo delavskemu razredu, partiji in revoluciji ter se marsikdaj odpovedati svojim osebnim potrebam in željam. Danes tega ne bi nihče več storil niti ni v mirnem in svobodnem času to potrebno. Končno je pa bilo verjetno bolje za oba, da sva se razšla. Če bi si bila dobra še vnaprej, bi se verjetno čez leto dni poročila, vsaj tak je bil najin namen. Če pa bi se to zgodilo, bi najbrž imela tudi otroke. Z začrtane revolucionarne poti bi jaz ne skrenil, šel in delal bi kot prej in kot sem tudi potem brez nje. Prav tako bi prišlo do moje aretacije, taborišča in odhoda v partizane. Njo in otroke pa bi preganjala in zaničevala že nekdanja jugoslovanska oblast, pozneje pa še okupator. S poroko bi tako še njo in morebiti otroka spravil v nesrečo, sam pa bi vso vojno še bolj trpel, kot sem, ker bi stalno mislil na svojo družino. Tako pa sem bil sam in sem laže prenašal trpljenje in zaničevanje, imel sem mirno vest, ker sem vedel, da zaradi mene ne trpi nihče. V zaporu, taborišču in pozneje v partizanih sem imel priložnost videti veliko ljudi, ki so duševno trpeli in bili obupani, ko so zvedeli, da so jim fašisti preganjali, mučili in zapirali najbližje. Posebno hudo jim je bilo, če so zvedeli, da so jim ubili njihove najdražje. Takih primerov pa ni bilo malo. Vsakokrat sem ob takih primerih zamislil, kako je prav, da sem še sam, brez družine. Nadaljevanje prihodnjič Nagradna križanka 19 pralnemu stroju P0ADn0.BEN telegrafski APARAT ZA PRENOS BESEDILA na daljavo RAZTEG- UIV0ST, PROŽNOST MAJHNA LENKA EDVARD KARDEU SESTAVIL: R. NOČ JUGOSL NAROD ZEMELJ. TEČAJ TROPSKA OVIJALKA PESNIK AŠKERC ZAČETEK GORENJA ALFRED NOBEL ŠPANSKO ZEN. IME TRAVNIK, ZELENICA KRAVJI mladič akad. izd-RRazen iz. keoenecv elektrotehniki ABORTUS STAR SLOVAN PLANINSKA STAJA P0RTUG. POKRAJINA IN MESTO surovina ZA PUTN0 SREBiVALCI VISOKEGA severa 6. SKLON V LATINŠČ. KRAVICA VIKTOR AVBELJ LONČNIC* Z VELIKIMI LISTI IGRA Z Z0G0 FR. MESTO PO KATER. IMA IME »KONJAK« Žival, KI LETA AM. MERA ZA MLEKO JUTRANJA PADAVINA DELO ENEGA DNE VAC , , ROmUKISIčI tENISAo ITAUJ. E0RMULE1 patrese ANTE KOVAČIČ KITAJ. UTEŽNA MERA ŽEN. IME URADNI JEZIK V IZRAELU AVSTRALSKI MEDVEDEK SLOV. HUMO- RISTKA TAK Z VELIKIMI OČMI JEZERO V BOCVANI KAČJI GLAS GE0METR. TELO SLAVKO BEZNIK OZNAKA ZA neznanca NEODKRITO GOVORJENJE ALI RAVNANJE SOD. PLES eokrajina v sev. ITALIJI POSTOPNO narašča- NJE POLIT. ali GOSPOD __prisile ŠPANSKI SLIKAR, MOJSTER BAROKA IRIDIJ ODŽAGAN KOS DEBLA gora v SRBIJI HRVAŠKI KLASIČNI PREVAJALEC (K0L0MAN) OČE Rešitve pošljite do 24. junija 1986 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Celovška cesta 43, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 19. Nagrade so 1.500, 1.400 in 1.300 dinaijev. Rešitev nagradne križanke št. 17 ITAKA, KARAVANA, KONRAD ADENAUER, ONTARIO, PARERE, NEON, ASPIK, ROT, OSNIK, ANAM, DE, SV, OPTIK, RATAJ, TEOL, ANATEMA, ATROPIN, ANE, OE, SINGER, STILIST, NAIROBI, NUMEN, AT, OVEN, AKELA Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 17 1. nagrada 1.500 din: Joža Jesih, Gornji trg 42, 61000 Ljubljana; 2. nagrada 1.400 din: Janez Tomc, Črmošnjice pri Stopičah 47; 3. nagrada 1.300 din: Peter Jocif, Mucherjeva 1, 64000 Kranj Nagrade bomo poslali po pošti Delavska enotnost • Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo • Izdaja ČGP Delo - tozd Delavska enotnost, 61000 Ljubljana, Celovška cesta 43, poštni predal 313-VI, telex 31 787 • Glavni urednik in direktor tozda: Dušan Gačnik • Odgovorni urednik: Franček Kavčič • Člani uredništva: Marjan Horvat (pomočnik odgovornega urednika, politični sistem), Emil Lah (zunanja politika), Boris Rugelj (gospodarjenje), Andrej Ulaga (šport, oddih in rekreacija), Igor Žitnik (izobraževanje, kultura). Novinarji - reporterji: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Ivo Kuljaj, Marija Frančeškin, Janez Sever, Meri Jurca (tajnica), Sonja Seljak (redaktorica-lektorica), Brane Bombač (oblikovalec) • Pomočnik direktorja tozda: Milan Živkovič. • Telefon, glavni urednik in direktor tozda 322-778, odgovorni urednik 313-942, pomočnik direktorja tozda 322-778, tajništvo uredništva 313-942 • Naročniška centrala 318-855 • Založba Delavske enotnosti, Celovška c. 43, Ljubljana, odgovorni urednik 318-855 • Uredništvo Naš delavec, skupna revija slovenskih časnikov in revij Ljubljana, Celovška c. 43, 311-956 • Uredništvo Naša žena, Ljubljana, Celovška c. 43, 318-855 in 321-651 • Center za razvijanje obveščanja v združenem delu in servis za tisk glasil organizacij združenega dela, Ljubljana, Celovška c. 43, 323-951 • Ekonomsko komercialni sektor, Ljubljana, Celovška c. 43, 320-403 • Računovodstvo, Ljubljana, Hrvatski trg 3, 312-125 in 310-923 • Žiro račun 50100-603-41502 • Knjigarna galerija Ljubljana, Tavčarjeva 5, 317-870 in 312-891 • Posamezna številka Delavske enotnosti 45 din, letna naročnina 2.340 din • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina plačana v gotovini • Tisk ČGP Delo, tozd Tisk časopisov in revij, Ljubljana, Titova 35 • Izdajateljski svet Delavske^notnosti: Drago Seliger (predsednik), Ciril Brajer, Magda Erbežnik-Bučar, Dušan Gačnik, Alfred Golavšek, Jože Hozjan, Franček Kavčič, Vlajko Krivokapič, Ivo Miglič, Leopold Perc, Jože Peterkoč, Brane Praznik, Pavel Stupnikar, Andrej Ulaga in Igor Žitnik. Ljubljana, 13. junija 1986 Delavska enotnost 14 Pogovor z magistrom Dušanom Lavričem, direktorjem novomeške tovarne prikolic V IMV se nekaj dogaja Z magistrom Dušanom Lavričem, ki vodi proizvodnjo oziroma bolje rečeno sanacijo proizvodnje prikolic v IMV, smo se skušali pogovarjati o nekaterih zanimivih stvareh, ki bi še kako utegnile zanimati slovensko javnost. Toda naš sogovornik se o njih ni bil pripravljen pogovarjati, pristal je le na pomenek o položaju in sanaciji proizvodnje prikolic, ki kljub številnim preglavicam dokaj uspešno poteka. To kajpak ni ušlo očem delavcev, še zlasti ne tistim, ki delajo v avtomobilskem delu tovarne in ki se zdaj spet vse manj ogrevajo za napovedano delitev tovarne na dva dela. Ni neznanka, da vse to (ob še vedno negotovi usodi avtomobilske proizvodnje) v IMV povzroča napetosti, tembolj, ker so delavci na podlagi dosedanjih rezultatov že lahko ugotovili (najbrž pa tudi novo občinsko vodstvo, op. avt.) kdo iz sedanjega vodstva je prišel v Novo mesto z resnimi nameni in kdo bolj s turističnimi. Za našega sogovornika se ve, da bi ga večina delavcev zelo rada videla na čelu tovarne, kar že nekaj pomeni. Še posebno po tejle Lavričevi izjavi: »Prepričan sem, da se da IMV zelo dobro sanirati!« V Novem mestu se torej očitno nekaj dogaja... — Tovariš Lavrič, po vaši izjavi sodeč bi lahko menili, da bi pod določenimi pogoji vendarle ostali v IMV? »Za zdaj ne morem prav nič reči. Kot veste, so delavci v žužemberški Iskri spričo govoric, da bom ostal v IMV, izsilili sestanek, na katerem jim je bilo rečeno, da bom v Novem mestu samo do 1. julija.« — Saj res, vi ste hkrati tudi direktor v Žužemberku? »Da, in to zahteva od mene strašen trud. Samo pomislite, od doma v Grosupljem odidem zjutraj ob petih. Ob pol šestih začnem v Žužemberku, delam tu do osmih, potem pa se moja direktorska pot nadaljuje v Novem mestu, kjer ostanem do tretje, četrte, ali katere koli ure že. Odvisno pač od potreb. Dušan Lavrič: »IMV se da dobro sanirati!« Potem, popoldne, sem spet direktor v Žužemberku. Ne gre samo za velike napore, ki jih prenašam, gre tudi za mojo razdvojenost. Tu se vendarle mešata dva poslovna svetova, dvoje vrst različnih problemov, različnih filozofij ... S takšnim delom bo treba čimprej prenehati.« - Pa vendarle ne bi ostali v Novem mestu, če je jasno tako vam kot meni, da te enoletne ekipe za IMV niso nobena rešitev, da IMV potrebuje na svojem čelu sposobnega človeka, ki bo okoli sebe zbral prav tako sposobne ljudi in ki bodo pripravljeni delati v Novem mestu dlje časa? »Na prvi del vprašanja sem vam že odgovoril, z drugim pa se strinjam z vami.« — Pustimo to, slišimo, da je proizvodnja prikolic ob sicer uspešni sanaciji ta čas v velikih škripcih. Ali je to res? »Izdelovanje prikolic je v glavnem pohištvena industrija, kar pomeni, da gre pri tej proizvodnji za podobne težave, kot jih ima vsa lesna industrija...« — Ki je domala vsa v izgubah in ki je vi vendarle nimate? »Mi smo zagate, s katerimi se letos otepa lesna industrija, predvidef že lani in se nanje tudi pripravili. Mogoče je bila to naša prednost.« - Bi nam na grobo orisali te zagate? »Če odmislimo težave, zato ker je bila prikoličarska dejavnost v IMV dolga leta pastorek, brez lastnega razvoja, kadrov, financ in vrste drugih nujno potrebnih stvari, potem lahko rečemo, da nas letos najbolj tepejo velike razlike med cenami tako imenovanih vhodnih materialov in rastjo tečaja. Medtem ko se je letos reprodukcijski material podražil že za 55 odstotkov, je tečaj zrasel samo za 25 odstotkov. Če vemo, da IMV izvozi 85 odstotkov proizvodnje prikolic, potem nam bo kaj hitro jasno, da z deviznimi cenami nismo sposobni pokrivati naraščanja stroškov.« — In kaj boste naredili? »Zmanjšujemo izvoz in namenjamo večjo pozornost domačemu ter klirinškemu tržišču.« - Ali ni to škoda? »Je, vendar si ta trenutek ne moremo drugače pomagati.« — Vendar ne boste rekli, da se umikate iz izvoza samo zaradi čezmernega naraščanja stroškov proizvodnje. Zagata je verjetno tudi v drugih stroških, ki spremljajo vaš izvoz. Na primer: stroški transporta. »Nikakor, izvoz naših prikolic je res obremenjen z velikimi stroški. Gre za tako imenovane stroške komercializacije, med katere štejemo transport, stroške naše prodajne mreže v tujini ter maloprodajo, kar je skupaj približno polovica iztržene devizne cene za prikolico. Povedati velja, da so bili ti stroški, ko smo mi prišli v IMV, še veliko večji in da smo jih zmanjšali za približno četrtino. Vedeti morate, da smo lani odpustili 220 delavcev v tujini, da smo jim morali izplačati odpravnine itd.« - Torej lahko ob polletju pričakujemo rdeče številke?« »Lahko rečem, da bi letošnje poslovno leto, če tečaj ne bi tako počasi rasel, lahko zelo ugodno zaključili. Ker pa ni tako, rezultat kajpak ne bo tako ugoden, toda tudi izgube ne bo. Zdaj IMV v obeh delih proizvodnje, v avtomobilskem in prikoli-čarskem, posluje brez izgub. In to je veliko.« — Poslovanje se bo verjetno izboljševalo skladno z izpolnjevanjem sanacije. Kaj delate zdaj? »Marsikaj, na veliko razmišljamo o dopolnilnih programih, ki jih proizvodnja prikolic spričo svoje dinamike vsekakor potrebuje. Hkrati krčimo število najrazličnejših tipov prikolic. Doslej je bilo teh kar 72, poslej naj bi pristali pri številki 35. Veliko si prizadevamo za standardizacijo in tipizacijo notranje opreme, obenem pa moramo tudi precej zmanjšati težo prikolic.« — Ali je to vse? »Kje neki! S 1. julijem bomo začeli izdelovati sendvič plošče v Novem mestu, ki smo jih doslej dobivali iz Belgije. Hkrati zaokrožujemo proizvodnjo v naših tozdih v Črnomlju, Semiču, Šentjerneju, Mirni v. Poslej naj bi na primer v Črnomlju izdelovali samo pode za prikolice, v Šentjerneju pohištvo.« — Specializacija torej? »Tudi to. Doslej so ti tozdi delali vse mogoče in v njih ni bilo mogoče vpeljati sodobne tehnologije. Poslej bo to drugače.« - Posodabljate in racionalizirate proizvodnjo? »Da, in to je nujno, če se hočemo prebiti v višji cenovni razred v Evropi. Mislimo, da nam bo to popolnoma uspelo že leta 1987 in 1988, ko bomo začeli uveljavljati nov koncept proizvodnje prikolic.« — Kako pa kadri? »Počasi oblikujemo lasten razvoj, kar pa je spričo dosedanje prakse licenčne proizvodnje zelo težko. Toda izbire ni, lasten razvoj je naša edina možnost. Kadri nam delajo ' preglavice tudi na mnogih drugih področjih, v trženju, prodaji...« — Ko ste že omenili trg0' vino, ali se vam ne zdi, bi morala imeti takšna t°' varna, kot je vaša, svojo trgovsko mrežo, če pa že ne, pa vsaj svoje vodstvo t® trgovine. Slišimo namrc®’ da ljudje in gospodarske ot; ganizacije ne morejo kupu1 prikolic v Novem mestu, o.a so jih Novomeščani prisl' Ijeni kupovati prek Slov®' nijalesa, za kar morajo pla' čevati še dodatne strošk® prevoza in sploh, da jih Sl°' venijales zelo obere pri vsa' ki prikolici...« »Takole bi rekel: z vašo za' mislijo o lastni trgovini s® strinjam, vendar glede naš® prodaje le v prihodnosti Boljše izbire od Slovenijal®: sa za zdaj nimamo. Vedeti morate, da je prodaja prikolic zelo sezonska in da je tre-ba zaloge kreditirati, mi Pa denarja za to zdaj nimam0' To pa, d;, ne bi mogel kd° kupiti prikolice v Novem mestu, je ali laž (prodajam0 jih v naši skupni prodajalni) ali pa nesposobnost, da n® rečem kaj drugega, kakeg3 našega referenta. Pa še to lahko dodam, da nas trgovi; na prek Slovenijalesa manj stane od naše mreže v tujini.« — In koliko vam pober® Slovenijales od vsake prikolice, 9 ali 11 odstotkov? »Osem.« — Torej toliko, kot nam®' nite za osebne dohodke d®' lavcev. Je to vaša perspek' tiva? »Ni, vendar si trenutno n® moremo pomagati. Prep®1' čan sem, da se bomo kmalu tudi pri tem postavili na last' ne noge.« I — Tovarna prikolic v N°' vem mestu torej ima Prl' hodnost? »Vsekakor. Glede tega sem optimist.« , . Ivo Kuljti LIPE SVEDER: NIC VEC PRITOŽB //<^7 Ay/<5^o Ts4č-/ O7 5/ t/ Sl/O7/''