442
Listek.
občutljivega srca in je znal pridobiti srca svojih učencev v kratkem času. Radi njegovih zaslug na učnem polji mu je podelil presvetli cesar zlati križec za zasluge. Ranjki je bil blag značaj in dober prijatelj; za narod in narodna društva daroval je svoj čas in denar ; zato je umrl po navadi ndrodnih delavcev —¦ revež. Svojo družino je presrčuo ljubil in še na smrtni postelji je priporočal, naj prijatelji podelijo njegovi družini, kar so namenili njemu za vence in trakove. Tako se je tudi zgodilo in darovi so bili toliko obilnejši. Okoli mrtvaškega voza ni bilo veucev (razven 3), a sprevod je bil krasen in mnogoštevilen ter je kazal, kako visoko je bil čislan mož-šolnik po volji božji. Svojo bolezen (su-šico) prenašal je jako udano in je umrl, kakor je živel, — veren kristijan. Naj v miru počiva blagi pokojnik in spomin na njegova dela naj sveti naslednikom kot luč pri delu v šoli in zunaj  nje.                                                                                                        »Soča«.
Preširnova podoba. Oljnato podobo velikega pesnika, našega dr. Fr. Preširna, katere je ndrod naš doslej jako pogrešal, naslikal je g. Srečko Magolič v Ljubljani ter nam jo te dni poslal na ogled. Portret je posnet po izvirniku Kurza jI. Gohlensteina, kateri je leta 185O. Preširna po spominu naslikal in sliko prodal gosp. Franu Potočniku, prijatelju Preširnovemu, sedaj v pokoji živočemu c. kr. stavbnemu svetovalcu v Ljubljani. Sedaj je lastnik te slike prof. Fran Leveč. Magoličeva slika je prav lepo delo. Ne bo-demo obširneje opisavali te podobe, temveč opozarjamo le slovensko inteligencijo, posebno pa slavne čitalnice in bralna društva, naj pridno posežejo po nji; kajti v nobenem mtrodnem društvu, v nobenem stanovanji odlične imovite narodne obitelji ne bi se smela pogrešati podoba največjega pesnika našega. — Podoba se dobiva v treh veličinah, in sicer: v prirodni veličini po 35 gld., v dveh tretjinah prirodne veličine po 25 gld., in v jedni tretjini po 15 gld. v krasnem okvirji in potnine prosta pri zdelovalcL.v Gradaskih ulicah štev. 16 v Ljubljani. Naroča se najlože po poštni nakaznici, ali pa se slika pošilja z dovoljenjem naročnikovim tudi proti poštnemu povzetju.
Ivan Trnski nam je poslal naslednje pismo:
»Slavnomu uredničtvu Ljubljanskoga   »Zvona«. Liepa hvala na uvrštaju Starelova pisma o mojoj  svečanosti ti 6.  broj    »Zvona«  i liepa hvala,  što mi je slavno   ttredničtvo dva primjerka   toga   broja,   jedan u Zagreb,  a drugi v Kamnik, gdje sada boravim, dostaviti  izvolilo.
Dični me Slovenci odlikovahu svojom pažnjom za mladih ljeta, kao i sada na kraju mojega vieka, Slovenka je bila moja nezaboravljena pokojna druga, možete mi vje-rovati,  da sam svih Slovenaca i slavnoga uredničtva
iskreni štovalac i prijatelj
U Kamniku   10. junija   1887.                                               Ivan Trnski.«
Gledališki oder v Rudolfovem. Ni nas sicer misel ponavljati in premlevati že tako priznane resnice, kako važno je gledali-če vsakemu narodu, vendar si ne moremo kaj; da ne bi rekli, da je gledališče, če le kje, gotovo v manjših krajih (in tu sem nam je prištevati tudi naša mala mesta po deželi) jako potreben zavod. Po kmetih nima človek onih duh razvedrujočih, srce poblažujočih prilik, kakor po velicih mestih. Tam je človek celo v zadregi kateri duševni užitek naj si privošči daues, kateri jutri; na izbor ima deklamatoričuih, muzikaličnih, govorniških in drugih produkcij. Vsak teh duševnih užitkov pak bistri um, blaži srce, seveda če izvirajo iz čistega studenca. Malomeščaiiu je ta dušna paša zaprta. V jednoličnem teku odvija se mu nit življenja, vedno isti opravki, isti pogovori, isti dolgočasni obrazi. Če se mu ponudi kdaj prilika, udeležiti se kacega pevskega večera, šteje tak dan med praznike ; saj je vendar človeku vcepljena v dnu srca potreba, stopiti kdaj  čez trde in njegov duh

Listek.                                                                 443
k tlom tlačeče ojnice vsakdanjega življenja. Olajšanega se čuti, če mu je mogoče razvedriti se po težavnih poslih dolgega dne" v družbi, kjer pozablja težo, ki mu jo je prisodila neizprosna usoda. Ako je ta družba izobraževalna in poblaževalna, vzpodbuditi mora njegov duh in vneti njegovo srce. Tega pač ne more skoraj kateri zavod v toliki meri, kakor gledališče.
A za nas Slovence ima gledališče še drugo dosti večjo važnost, kajti najboljša in najizdatnejša šola je za probujenje in gojenje narodne zavesti — in kar je še več, narodne značajnosti. Dobro vemo, da nam marsikdo ne pritrdi iu da se celo temu iu onemu zamrzi, če rečemo, da imamo o n&rodni zavesti med preprostim narodom preoptimistične nazore. Res, da store časopisi, kolikor morejo; toda tudi le toliko, kolikor morejo. Da črnijo, psujejo in z blatom ometajo politične nasprotnike, to ni najboljši način, po katerem se vzbuja prava narodna zavest. Ljubezen do naroda je tudi ljubezen, in mora biti torej plemenit čut, ki ima svoje korenine v dnu človeškega srca. Samo suhi politični raisonement ne more podžigati one požrtvovalnosti, ki jo občudujemo pri klasičnih in drugih kulturnih narodih. Prava sveta in čista ljubezen bodi naše geslo Gledališče pak je ustvarjeno, kakor nalašč za to, da jo vnema in dalje goji. Gledališče naj kaže blage značaje ter naj s tem vnema, čisti, požlahtnuje z marsikatero nepristnostjo pomešani ndrodni značaj. Poblažujmo srca svojih rojakov s tem, da jim kažemo plemenite značaje, in dosegli bomo več, nego smo nameravali, kajti blag človek je tudi zuačajen v narodnem oziru,  in le blag,  a drug nobeden.
S tega stališča je osnova vsacega bodisi še tako majhnega gledališkega odra velika pridobitev za naVodno stvar; zato smo z veseljem pozdravljali vest, da si je čitalnica v Rudolfovem osnovala lep in velik oder; s tem je storila v dopolnilo svojega »Narodnega doma« zopet važen korak dalje. Kdor ni v našem materij alnem času izgubil še vsega veselja do idealnih naporov, moral je radosten opazovati, kako so vsi stanovi novomeški vsak po svoji moči pripomogli, da se zvrši, kar se je nameravalo že pri osnovi dolenjskega »Narodnega doma«. Ze ko so delali načrt zanj, mislili so na to, da bode v krasni veliki dvorani stal gledališki oder, in po tem načrtu je bilo poslopje tudi v istini zidano. A zaradi neugodnih gmotnih razmer so morali pozneje to misel opustiti in v dvorani celo tu in tam kaj prezidati, da ne bi za gledališče prirejeno zidovje obiskovalca vedno spominjalo, česa mu manjka. Toda želja po gledaliških predstavah je bila tolika, da so za dramatiko vneti gospodje in dame, njim na čelu g. Kalčič starejši, igrali navzlic vsem oviram ter si v neprikladnih spodnjih prostorih pomagali, kakor so vedeli in znali.
Več let so diletantje navdušeno gojili dramatično umetnost; a pri obilih težavah, ki so se stavile gledališkemu delovanju na pot, opešati so morale najčilejše moči. Predstave so pojenjale, dokler ni lanski čitalniški odbor napel vseh sil, da jih oživi znova. Odstopajoč je izročil pričeto delo letošnjemu odboru, ki je v kratkem času izpolnil vsaj jeden del svoje naloge, kajti brez razločka stanov so pokladali Novomeščanje svoje doneske na domovinski žrtvenik in tudi s kmetov in s tujega so dohajale manjše in večje svote. Nestrpno je pričakovalo občinstvo prve predstave ; ko pak se je približal napovedani dan, bil je že dolgo pred početkom zaseden in zastavljen zadnji rjrostorček v dvorani, mnogi so se morali zadovoljiti v bralni sobi pred dvorano. Še večja je bila gneča pri drugi predstavi, kar je najboljši dokaz, kako rado zahaja občinstvo k igro-kazom.
Seveda pak je bilo res dovršeno igranje naših diletantov nijizdatuejša vada za toliko udeležbo. Že pri prvih dveh predstavah je to osobje dokazalo, da bode tudi težkim igram kos. Med damami, ki so se takoj pri prvem uastopa občinstvu prikupile v dno srca,   omenjamo le gospo   Schuhevo, izurjeno   igralko od   prejšnjih   predstav,   gospodično
444                                                                 Listek.
Amalijo Razpelovo, očarovalno ljubimko, gospodične Leopoldino Kovačičevo, Elo Kastelcevo, Tonico Pciničevo, ki so zvršile svoje uloge prav po aaojsterski; in ako bodo gospodje: yenic, Pleničar, Žužek, Cesnik, Virant in drugi dosedanji igralci posvečevali svoje izborae moči gledališkemu odru, prepričani smo, da postane novomeška čitalnica kmalu jedna prvih v deželi. O neugodnem poletnem času so predstave pojenjale, a kakor ču-jemo izza kulis, vežbajo iu urijo se naši diletantje prav pridno za predstave jeseni in po zimi, kajti ne marajo se zadovoljevati s tem, kar so že dosegli, ampak napredovati hočejo od predstave do predstave. Mi pak jim kličemo radostni: le tako dalje v prospeh svete domače stvari!                                                                                                        * ^ *
»Pedagogiško društvo« v Krškem je ravnokar izdalo in založilo „Pedagogiški letnik", obsezajoč „Občno vzgofeslov/e" (po dr. Jos. Michu poslovenil Fr. Gabršek), »Pouk o črtežih". s podobami, II. del (Jos. Bezlaj) in razne pedagogieno-didaktičiie spise. Cena knjigi je za neude i gld. 40 kr.  (po pošti 5 kr. več).
Poleg tega so se izdali posebni odtiski ,, Občnega vzgojeslovja" (cena 80 kr.) in „Pouka o črtežih" (cena 30 kr.);  po pošti 5  kr. več.
Ker so te knjige prve v tej stroki, nadejati se je obile naročbe. — Denar naj se pošilja odboru ,,Pedagodiškega društva" v  Krškem.
Dve doslej neznani knjigi. V neki izvirni pergameutni listini iz 1484. leta, katero sem meseca maja 1887. leta prepisal, našel sem naslednji dve knjigi omenjeni: »Librum sermonum de tempore hiemali et estivali in papiro in carta arcali Thonie de Haselbach; item librum sermonum de Sanctis dieti Tliome de Haselbacli in carta arcali.« Torej je neki duhovnik iz Leskovca na Kranjskem, z imenom Tomaž, te dve knjigi spisal in izdal že v srednjem veku.                                                                                    Fr.  Šumi.
Prenos Kopitarjevih kostij. Ker se je culo, da mestna občina dunajska opusti dozdanje pokopališče Sv. Marka (St. Marxer Friedhof), nasvetoval je prof. Leveč pred blizu dvema letoma, naj »Matica. Slovenska« poskrbi za to, da se umrjoči ostanki Kopitarjevi preneso v Ljubljano. Matičin odbor je v ta namen izvolil poseben odsek, da bi stvar pretehtal na vse strani. Ta odsek se je pozneje pomnožil z zastopniki mestne občine ljubljanske in deželnega odbora kranjskega ter stopil v dogovor z g. Ivan Navratilom na Dunaji, ki je jako radovoljno in točno pri ondotnem mestnem magistatu dognal vse, kar je bilo treba o tej stvari. Ker je pa odsek pozneje zvedel, da misli mestna občina dunajska umrjoče ostanke Kopitarjeve na svoje troške prenesti na ondotno osrednje pokopališče ter jih pokopati na posebnem mestu, odločenem »slavnim umrlim«, sklenil je odsek v zadnji seji z večino glasov, da Kopitarjevih kostij ni prenašati v Ljubljano, in sicer zategadelj ne, ker je za velikega učenjaka gotovo častneje, ako bode pokopan v izbrani družbi slavnih mož na Dunaji, kjer je kot glavni zastopnik slovanske učenosti prebil dolgo vrsto let življenja svojega. Odsek je naprosil tudi g. Navratila, naj se bla-goizvoli pobriniti za to, da se na novem pokopališči na Kopitarjevem grobu napiše zgodovinsko imenitna nagrobnica z njegovega nagrobnega kamena, a da se spomenik sam, katerega so mu po trudu prof. Fessla postavili čestitelji Kopitarjevi, prenese na Kranjsko iu morebiti shrani v deželnem muzeji.
Nove muzikalije slovenske. 1. Cantus saeri in solemnitate Corporis Christi tam in expositione, quam in processione servientes ad IV. voces inaequales composuit Ig. Hladnik. Op. 7. Sumptibus auetoris. Pr. 80 cr. Tvpis J. Blasnik. Labaci. 1887. Prodaja katoliška bukvama.
Ta lepi zvezek obseza zastopane skladbe za praznik presv. Rešnjega Telesa: 1. Gra-duale, 2. Ofertorij,   3. Pange lingua,   4.  Himna   »Sacris   solemniis«,   5.  »Verbum   super-