posebnem timbru melodije in eleinentarnosti liričnega čuvstva, ki postaja pri G. čedalje popolnejše in zrelejše. Na nebroj mestih knjige moremo to nekod naravnost demonično poglobljenost opazovati in z naslado uživati, dasi stoje na liniji Padajočih zvezd (prim.321* si., 691-6, 83°, 844 itd. itd.). In bila je, sodim, baš ta značaju vzhodnoazijski umetnosti kongenijalna nerazvojnost in elementarnost lirične predstave in čuvstva, ki mu je pokazala pot h kitajski liriki in ki je najboljša garancija, da se bo njegova knjiga prepesnitev še čitala tudi, ko bomo že imeli tekstno-kritično točne prevode po izvirnikih. Zakaj na njej leži kot dragocena patina ono, kar je pri lirični pesmi največ in edino vredno: pečat tleče osebnosti, ki je vso snov pretopila in po svoje preognjevila.
Vrsta pesmi, ki bodo šle za trajno v inventar naše lirike, je respektabilna in jalovo početje bi bilo navajanje vsake posebej. Mislim pa, da takih kot so Maščevanje (4), Tožba garde (5), Brezupna prošnja (6) še prav posebej, Rdeča roža (40), Zdravica o tugi (48), Paviljon iz porcelana (54), Na vojsko (67), Jesenski metulj (98), Zvesta žena (122), Mesečina na morju (123) itd. doslej pri nas nismo ravno prepogosto culi. Tu je zopet enkrat zabrnelo in zazvenelo prav iz dna in zelo malo mi potem pomeni ugotovitev, da to pri G. ni tako, kakor je nemara v originalu in podobno. Glavno je pač, da je tu kitajska predloga oplodila domačo silo in dala umotvor v slovenski liriki. Vsako drugo besedovanje bi bilo odveč in tako tudi očrta-vanje poedinili v knjigi zastopanih pesniških osebnosti, o čemer se sicer bravec pouči v Predgovoru, prepuščam temu samemu.
Knjigi, katero je po načrtih arh. Serajnika okusno opremila založba »jug«, je Gradnik pripisal razen Predgovora Pojasnila in Literaturo. Želeti je, da bi G. v drugi izdaji, katero bo verjetno moral kmalu prirediti, marsikaj izpilil in popravil. Tako naj bi zlasti spravil v red verz, misel in stavek, kar je kot estetski postulat precej važno; neugodno namreč vplivajo mesta kot 58, 75, 81, 82 in podobno in lirično nečisto. Opasnost, ki iz tega rezultira, je ritmična proza, ki v sebi nima dovolj akcentov, da bi členila lik; naravno koncizna in kompozicijonalno odlična Brezupna prošnja, ki mi je ne samo vzorna nego tudi zagonetna, naj služi G. za tip, kjer ne gre drugače. Ponekod so tudi večje in manjše jezikovne nerodnosti, ki naj bi drugič izostale, n. pr.: 19: jesen — resen; 21: iščem te zjutraj, zvečer; 44: da razplate; 64: jutranje; 81: če živ se je vrnil; 116: na papig otoku; 156: zgodilo gorje je, itd. Ali ni škoda marsikaterega mesta, da ga kvari taka zunanja neurejenost?
Vprašanje tekstno točnega prevoda kitajske lirike po izvirniku je s to knjigo seveda ostalo odprto kot prej in bo naloga naše prihodnosti, da ga reši. Toda ali se bomo mi, narod misijonarjev, sploh kdaj, četudi v najmanjši meri, seznanili s kulturami zunaj Evrope po lastni roki? Zdi se mi, da bodo morale nastopiti druge sile, ako ne bomo še naprej hoteli zajemati iz virov desete in še slabše vrste.            R. L.
Slovenci v desetletju 1918—1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Uredil dr. J os. Mal. Znanstvena izdan ja »Leonove družbe«   v Ljubljani,   1. zvezek. Ljubljana,   1928.
Bilanca   slovenstva   v   prvem   desetletju   narodno-politične  svobode bi lahko nazvali to 776  strani obsežno delo, ki je v 31 člankih zbralo raznolik zgodovinski, spominski in statistični material za najnovejšo slovensko   zgodovino.   Prva   skupina   člankov   (Koro-tanec:   Naša   Koroška   —   Chroriista   Sontiacus:   Slovenci   v   Italiji   —   dr. p.  Hugon   Bren:   Slovenci   v inozemstvu)    nas   seznani   predvsem   s   premišljenim poudarkom z usodami in trpljenjem Slovencev onkraj naših državnih  mej. Naslednji štirje članki (dr.  Jos. Jerič: Narodni svet — dr. Janko  Brejc: Od prevrata do   ustave    —   dr.   Mat.   Slavič:    Državni   prevrat   v Mariborski   oblasti   —   Vikt.  Andrejka:   Razvoj   vojaštva in  vojni dogodki  od prevrata  do  danes)   nam nudijo avtentično, deloma  tudi dragoceno memoarno gradivo za zgodovino vloge  Slovencev pri likvidaciji Avstrije in pri postanku skupne jugoslovanske države. Vlogo Slovencev  v naši notranji  politiki nam  pojas-nJllJeJ0    članki:    dr.   Jos.   Ilolinjec:    O    ustavi    naše države   — dr.   M.   Natlačen:  Oblastne   samouprave  v Sloveniji — dr. M.  Pivec:   Programi političnih strank in statistika volitev. Nato sledi dolgu  serija člankov, napisanih   od   vodilnih   strokovnjakov,   ki   nam   pojasnijo  razvoj posameznih   upravnih in gospodarskih strok   v   Sloveniji   v   tej   dobi:   uprava   (L.Bogataj), pravosodje  (M. škerlj), cerkev  (V. Steska), zdravstvo (A. Brecelj), socialne zadeve (L. Uratnik), produktivne sile    (j.   jovan),   zadružništvo    (A.  Kralj),   denarslvo (I. Slokar),  davki   (J. Mosetizh),  železnice   (A.Pregelj), javna dela (Št. Skubic), pošta in brzojav (1. Rozman). Zaključna skupina   člankov  pa   vsebuje   kulturno  bilanco slovenstva v ožjem zmislu te besede: rezultate slovenskega   znanstva,   ki   mu   je   prav   to   desetletje šele   dalo   osnovo,   je   pregledno   zbral   Fr.   Lukinan: nesporno  je   prav   znanstvena  bilanca izmed  najbolj aktivnih.    Fr.   Koblar   je   strnil    rezultate   slovenske literature v članek »Slovenska književnost v zadnjih desetih   letih«.   Svojo   nalogo   je   rešil   zgledno,  ko  je najprej   v   kratkem   uvodu   opredelil   svoj   nazor   o nalogah   literarne   zgodovine.   Njegovo   gledanje   na problem se opira na pravilno spoznanje, da je pravi književnik kakor pravi  umetnik  sploh  srčno  zvezan s svojim narodom. Literarna  zgodovina  ne sme prezreti  zunanjih  dogodkov v  življenju  naroda,  ker  so važni   kot  činitelji  narodovega   duhovnega   življenja ter   odkriva   tudi   zlasti   tiste   sile,   ki   usmerjajo   in organizirajo   literarno    življenje.   Zato    se    peča   K. najprej   s   splošnim    narodnim   položajem   in   vlogi književnikov  v  njem  (n. pr. zanimiva  resolucija  kulturnega odseka Narodnega sveta in njena zgodovina), nato z organizacijo književnoisti v ti dobi in končno z  važnimi  pojavi  književne produkcije,  jasno  očrta predvsem   problem   narodne,   kulturne   in   umetniške orientacije   slovenske   povojne   literature   in   njene vidne  pojave.  Poseben odstavek se  peča z  odrazom novega  narodnega položaja  v literaturi;  to poglavje je  v   zvezi  z   namenom,   ki   ga  knjiga  ima,   posebno važno. V zadnjem (3.)  odstavku pregledno oriše najvažnejše smeri in pojave književne produkcije tega desetletja   in   se   kratko,   toda   zelo   določno   dotika glavnih  smeri kulturne  orienkicije  in njihovih kvalitet.   — K.   Gantar   nam- nato  nudi  pregled   slovenskega časopisja po vojni;  Fr.  Koblar razvoj  slovenskega gledališča; M. Marolt likovne umetnosti; Stanko ¦       Vurnik   glasbenega   življenja;   N.   Velikonja   šolstva;
126

Fr. Erjavec društvenega življenja, M. Pivec pa zaključuje knjigo s kronološkim pregledom glavnih dogodkov tega  desetletja.
Med temi članki je za naš interesni krog posebno zanimiv M. Marolta članek »Likovna umetnost pri Slovencih od 1. 1918. do 1928.«. Pregled je točen, vendar pa pogrešamo pri njem tistega sistematskega gledanja na vprašanje, ki odlikuje članek o literaturi. Zdi se nam tudi, da pisatelj gleda prepesimi-stično na povojni rezultat slovenske umetnosti, oziroma na neoporečno ugodni vpliv svobode nanjo. Kljub desorganiziranosti naših umetniških naporov je namreč napredek v splošni umetniški kulturi, v njeni intenzivnosti in v njeni vlogi v življenju tolik, da bi ga bilo treba bolj podčrtati in posebno globlje utemeljiti. Mi smo imeli do vojne pač posamezne umetnike in umetniško gibanje, šele zadnje desetletje pa je položilo temelje slovenski umetniški kultur i.
Slovenci v desetletju 1918—1928 so tako v posameznostih kot v celoti razveseljiv pojav slovenske samozavesti. Ker je v enajstem letu svobode naše notranje politično življenje krenilo radikalno na nova pota, je vrednost te knjige tem večja, ker je postala takoj ob svojem izidu tudi bilanca v življenju slovenskega naroda že zaključene, določno omejene življenjske dobe. Njena historična aktualnost je s tem neprimerno narasla.                                                   Frst. Dr. B o g u m i 1 V o š n j a k : U borbi za ujedinje-nu narodnu državu. Utisci in opažanja iz doba svet-skog rata i stvaranja naše države. Tiskovna zadruga, Ljubljana, Geza Kon v Beogradu, i. V. Vasic, Zagreb, 1928.
Lepo izdelana, v Delniški tiskarni v Ljubljani tiskana knjiga, nam v okviru osebnih doživetij in spominov pisatelja pripoveduje o njegovem delu in o delu jugoslovanske emigracije, posebno Jugoslovanskega odbora, za zedinjeno državo. Razdrobljena je na preko sto majhnih sličic, ki se grupirajo po zgodovinskem redu v oddelke: Od osnovanja Jugoslovanskega odbora do poraza Srbije, — delovanje v Evropi od poraza Srbije do kronanja cesarja Karola, — v borbi in na delu za nove smeri zunanje politike, — Kriška deklaracija, — Wilsonova Amerika in razpad cesarstva.
V ospredju je ves čas pisateljeva miselnost in njegova osebnost; nekateri odstavki so naravnost neposredno doživete dnevniške beležke, drugi, manj številni, so najnujnejše informativni, velik del zavzemajo kratki literarni portreti vodilnih osebnosti, s katerimi se je pisatelj srečeval, drugod zopet so vpleteni državnopravni in diplomatski ekskurzi. Torišče je v prvih dveh delih zapadna Evropa, menjaje Italija, Švica, Francija in Anglija, tretji del ima bolj splošno informativni značaj in pomeni vsebinsko vozel knjige in kritično točko v zgodovini medvojnega razvoja jugoslovanskega vprašanja, četrti del se peča s krfsko deklaracijo in je za pisateljevo vlogo v svetovni vojni in za jugoslovansko politično zgodovino med vsemi mogoče najbolj važen, peti se peča s pisateljevim delovanjem v Ameriki in z vlogo Amerike v vojni, v delu za mir in posebej v jugoslovanskem vprašanju.
Neoporečna odlika te knjige je živahnost, dnevniška svežost in sem in tja skopaj dramatična napetost,
s katero podaja V. svoje gradivo. V knjigi oživi nekaj tiste svežosti in literarnega obvladanja gradiva, ki se ga spominjamo iz prvih pisateljevih knjig pred več ko 20 leti.
Vsebinsko je knjiga važen donesek k jugoslovanski predvojni politični in diplomatski zgodovini. Mala, rekli bi, elitna Jugoslavija v emigraciji, ki jo srečujemo v teh spominih, kaže vse tiste osnovne napake, ki so postale usodne za naš notranjepolitični razvoj po vojni. Mogoče, da je pisatelj v svojih autotipijah včasih tudi nekoliko enostranski in krivičen — splošna slika tega, kar nosi ime Jugoslovanski odbor in kar je ž njim v zvezi, ni prav preveč razveseljiva. Knjiga naj bi bila obramba emigracije, a postaja v posameznih partijah naravnost njena obtožba. Njen uspeh je nedvomno velik, toda če poznamo razmere, ne more biti niti dejstvo, da je bil kdo član emigracije, niti da je bil član dobro-voljske akcije, zadosten povod, da pričakuje narodno priznanje. Razmere v obeh so bile tako nepovoljne. da je mogoča samo osebna pravična ocenitev. Kot delo, izrastio iz splošne zavesti in požrtvovalnosti, kot pojav neskaljene volje, nam mnogo bolj imponira notranjepolitični, k zedinjenju Jugoslavije usmerjeni napor Jugoslovanov v Avstriji in Ogrski, kakor na skoraj kolikor glav toliko načrtov razklana emigracija. V. suvereno očita voditeljem v domovini pogre-ške in iz nezadostnega poznanja zunanjega položaja izvirajoče ukrepe, ki so zgrešili cilj, pozablja pa, da je poznejša zgodovina prav tako odrekla pravilnost črti krfska deklaracija—Vidovdanska ustava, ki jo je on smatral za  rešivno in jo tu zagovarja.
Kakor je celotna knjiga kljub močnemu poudarjanju pisateljevih osebnih zaslug zanimiva in sem in tja celo kot literarno delo zajemljiva, nas vrže iz ravnotežja 23. poglavje V. oddelka Iz jednog života, kjer pisatelj mestoma na neokusen način postavi svojo osebnost in njene zasluge na prvo mesto pozornosti in knjigo odlagamo z neprijetnim občutkom, da je za njo namen, ki bi ne smel tako jasno stopiti v zavest, kakor ga doživljamo tu — moti nas namreč senca  neplačane menice.                                        Frst.
Dr. Ivan Lah: V borbi za Jugoslavijo. Vodnikova  družba v Ljubljani,   1928.
Ta knjiga, ki jo je izdala V. D. za desetletnico jugoslovanskega ujedinjenja, nam riše od francoske revolucije naprej tiste dogodke iz jugoslovanske zgodovine, ki so tekom 19. stoletja Jugoslovane osvo-bojali od tujih jarmov, zanetili in razvili njihovo samozavest in končno rodili voljo za združenje v enotno samostojno državo. Knjiga se končuje z atentatom v Sarajevu 1914 in se nam najprej v tej smeri ne zdi popolna, ker bi v njen okvir nujno spadala borba za zedinjeno Jugoslavijo v emigraciji in v Avstriji. Popolna ni dalje tudi radi tega, ker vendar preenostavno in preveč zunanje slika jugoslovanski pokret in iz slovenske in hrvaške zgodovine zadnjega časa vsekakor preenostransko izbira pozitivne momente v tem razvoju. Ta enostranost, če je že nočemo označevati kot pristranost, se kaže tudi v tem, kar vsebino knjige zunanje označuje, v ilustracijah. Izmed priznanih borcev za Jugoslavijo med avstro-ogrskimi Jugoslovani v 20. stoletju so predstavljeni v sliki don Juraj Biankini, Stjepan Radič, K. Triller, Ivan Hribar in Ivan Oražen. Da je Radič v ti družbi,
127