Lik učitelja
MALO JE POKLICEV, ki dopuščajo razlike med besedami in dejanji, med poklicnim in oseb-nim življenjem. Med temi nedvomno dopušča najmanj razlik poklic učitelja. Temu ni dovo-ljeno, da bi eno govoril za katedrom, z drugim pa bi se ukvarjal v privatnem življenju. Čeprav tu ni formalnih prepovedi, je vendar socialna kontrola tako močna, da bi prišel učitelj, ki bi delal te razlike, v položaj, iz katerega bi se težko izmotal. Bodimo iskreni, v zadnjem času ne le da opažamo te razlike, marveč se tudi bolj in bolj pogosto in široko manifestirajo v precej pisanih oblikah, s številnimi prizvoki in značilnostmi.
Več znamenj je, da učitelj v razredu govori o idealih in pripravlja učence na življenje tako, da jih navaja k poštenosti, k temu, da bi bili uspešni in graditeljski občani naših skupnosti. Te besede so dobrodošle in učenci jih bolj ali manj tudi sprejemajo kot takšne. Niso pa redka razočaranja in resigniranost, v nekaterih prime-rih pa celo traurae, ko se na kraju samem, kjer življenje izgublja ritem načrtovanega, zakoli-čenega in z nekaterimi pravili omejenega pro-stora, tam, kjer postaja osebni vzor viden (ce-njen ali ne), vidi, kako dela tisti, ki naj bi bil vzor, povsem nekaj drugega. To je za mlade ljudi zelo težko, vendar se dogaja. Večkrat vznemiri učence in njihove starše, pa tudi naj-bližje družbeno-politične skupnosti.
Takšna odstopanja so dvojna. Ena so izred-no pozitivistična kar bi opisali tako, da se v šoli ob vsem govori z znakom plus pred vsako besedo, kjer logično ni nikakršne konstruktivne kritike (in seveda tudi lastnega gibanja), in tista druga, ki vso stvarnost in vse besede o njej kr-ste z minusom. Prvi delajo dvojno napako, ker se v življenju ne ravnajo po besedah in nazorih, drugi pa zahajajo v sfere, v katerih namesto vzgoje in izobraževanja dosežejo nasprotne učinke. Tako eni, kakor drugi so problematični. Z njihovimi primeri bi se morali neprimerno bolj ukvarjati. Pozornost ne bi smela veljati le tem ali posledicam, marveč v istem obsegu in isti zagnanosti tudi vzrokom.
V naši občini se srečujemo bolj ali manj ta-ko z enim kakor z drugim pojavom. So prosvet-ni delavci, ki v šoli razlagajo zgodovino partije, v osebnem življenju pa se zavzemajo, da ne pride v njihova vodstva niti eden komunist. Se-veda tudi sami niso člani ZK. Morda vedo o kakšnem članu ZK kaj, kar ni najbolje za nje-gov komunistični lik, vendar če to obstaja, mo-rajo to individualizirati, ne pa posploševati. Po-splošujejo pa veliko. Dogaja se tudi, da govore v razredu o naši zgodovini z ocenami, ki jih ta-koj po šoli s svojim ravnanjem demantirajo. To je nemogoče. Učitelj, ki govori v razredu o par-tiji, da je ta (kar je tudi res) spodbudila narode k vstaji in jih organizirala, vodila in skupaj z njimi zmagala v revoluciji, ne laže, toda če ta-koj zatem s svojim obnašanjem dela tisto, kar to do neke mere demantira v zasebnem življe-nju je daleč od politizacije in se nahaja na robu dogodkov),  potem  tukaj   nekaj  ni  v  redu.
So še drugi primeri: na šentviški gimnaziji je profesor sociologije svoj učni program izko-ristil, da je v njem in z njim ožigosal vso našo stvarnost. Njegove »sociološke kritike« so bile tako popoprane, da so naravnost žalile dosto-janstvo našega delovnega človeka, našega sa-moupravljalca in vseh tistih revolucionarnih sil, ki so v različnih etapah in vedno zmagovito iz-bojevale korak naprej v naši nenehni revofu-cionarni praksi. Ce je ta profesor, za katerega
drži, da je bil odličen dijak in študent, za kate-rega ni potrebno trditi, saj se na vsakem koraku jasno vidi, da je proletarskega porekla, želel »objektivizirati« stvarnost, prikazati jo takšno, kakršna je, potem zadeva ni bila niti ni ostala le v tehniki črno-belo, marveč bi lahko o naši stvarnosti govoril tudi o superlativih. Takšen superlativ, bi lahko ugotovil sam iz svoje prak-se, saj če ne bi bilo takšne družbe, ne bi bil tisto, kar je. Vsak drug razred in vsak drug sistem bi potisnil njega in marsikoga drugega daleč za stvarnost in dogodke. Tega se morajo zavedati takšni, ki izkoriščajo svojo poklicno svobodo za ostre kritike, ali bolje povedano, za enostranske ocene, ki so prej dezinformacije kakor znanstvene ugotovitve. Ti ljudje nikoli javno ne povedo svojega mnenja in se nikoli ne pojavljajo kot kritiki izven šole.
Vsi ti primeri in zlasti ta zadnji opozarjajo, da bi morali kadrovski bazi prosvete posvetiti vso pozornost. Ko to rečemo, seveda ne misli-mo na kakšne administrativne ukrepe, marveč preprosto na to, da z izdelanimi kriteriji vodi-mo ustrezno politiko. Če sta nam poftebna do-ber učitelj in profesor, potem moramo ta smo-ter doseči z družbenimi sredstvi, ljudi moramo spodbujati k temu. Če pa želimo to doseči, ]e tu potrebna temeljita štipendijska politika, ki ne bi upoštevala samo enega kriterija, učnega uspeha, marveč tudi druge faktorje — idejne, politične, svetovno-nazorske itd. Tudi status prosvetnega delavca bi morali materialno in družbeno prevrednotiti in mu dati tiste razsež-nosti, ki mu gredo v socialistični družbi.