V sredo in saboto izhaja in velja: Za celo leto . 6 for. 20 kr. » P«* leta . 3 , JO , n žetert. leta . 1 „ 70 „ > mesec .. . — „ BO „ Po pošti: Za Mio leto . 7 for. 60 kr. s pol leta . 3 „ HO „ n ectert leta .2 , — „ n mesec . . — „ 70 „ Oznanila. Za navadno dvestopno versto se plačuje: 6 kr., ktera Beenkrat 8kr.,ktera se dvakrat, 10 kr. ktera »e trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek (štempelj) za 30 kr. Rokopisi se ne vračajo. V Celovcu v saboto 21. julija 1866. Tečaj Iff. Poslednji trumf. Godijo se po svetu take reči, da se ni čuditi, ako sc začne človeku v glavi mešati. Avstrija postavi na noge dve taki ar-Wadi, da je svet takih še malo kdaj videl, vedi in boljši del pa je stal na severnem bojišču proti Prusom. Pa glej, zgodi se Vse narobe in prav narobe. Slabejša armada na Laškem zmaga in zmaga tako slavno, da je sovražnik ves pobit pobral svoja šila ju kopita. Veča in močnejša armada na Češkem pa pade in pade tako popolnoma, da ae več dni ne ve, kam da je prišla, da sovražne trume razsajajo po naših deželah in da je celo naše poglavitno mesto Dunaj v nevarnosti. Ali to ni čudno? Kdo je kaj tacega pričakoval? Pa godi se še nekaj čudnega ! Tisto debelo, v kterej smo slavno zmagali, zgubimo, presvitli cesar je po jiitvi pri Kustoci našo Benečijo daroval francoskemu cesarju Napoleonu. Tam pa, kjer smo bili do tal pobiti, nočemo jenjati za nobeno ceno, nemške politike se nočemo in ne moremo znebiti. Ali to ni čudno? Pa moramo omeniti še nekaj bolj čudnega ! Italija noče darovane Benečije, z mečem si jo hoče privojskovati in niti Italija uiti Pruska ste volje, svojega gospoda Napoleona poslušati in bogati, in kervava vojska poteče še dalje, ako ravno je Avstrija lepo Benečijo v dar prinesla, da se nam po-Verne zlati mir in pokoj. Pri tako čudnih in žalostnih dogodbah ni se čuditi, da se Človeku začne v glavi mešati. Zatorej so tudi dunajski politikarji glavo zgubili in so s svojo politiko pri kraju. „Poglavitni in poslednji trumf dunajskih gospodov politikarjev, kedar so s svojo modrostjo pri kraju in si ne ved6 več pomagati, je vselej dualizem", tako piše slavni naš Palacki v svojej knjigi, ktero je lani tudi „Slovenec" svojim naročnikom razlagal. In res je taka! Dunajski časniki so skorej vsi od konca do kraja zagnali glas, naj sedanje ministerstvo odstopi, naj se skliče oži deržavni zbor na Dunaju in dežfelni zbor v Pesti in tako razseka Avstrija na dva kosa, v kterih enem bi komandovali in gospodovali Nemci, v enem pa Madjari, vsi drugi narodi bi se njima pa vklanjali in slu-Zlil. In vendar je sedanje ministerstvo čisto nedolžno na vsej tej nesreči, ki nas zdaj tako hudo stiska, te moke ni zmlel niti Bel-credi, niti Laris niti drug sedanjih ministrov, ampak njih spredniki: knez Švarcen-berg, Bach, Rechberg in Šmerling in od sedanjih grof Mensdorf toliko, kolikor je trobil v stari rog in delal nemško politiko. Beleredi jo vsaj pot nadelal, da se znotra-nja štrena poravna in občni deržavni zbor za celo Avstrijo napravi; —■ Laris nam je denarjev- priskerblje,val tako pametno, da so ga hvalili celo i.jčgovl nasprotniki. Vsa nesreča naša je prišla iz naše zunanje krive in nesrečne politike. Notranja politika se je ravno sukala na pravo pot! To so sprevedili tudi nasprotniki naši in so tako nagloma vdarili na nas, preden se deržava naša vredi in uravna. Sedanje ministerstvro ni zadolžilo naše nevarnosti in nesreče, čemu torej vpijejo nekteri časniki na vse gerlo, naj da odstopi? Človek bi ničesar ne re- kel, ako bi se za nove ministre imenovali taki gospodje, — kteri bi vživali zaupanje vseh avstrijskih narodov, — kteri bi zapustili staro zunanjo politiko in deržaii se oktoberske diplome in septemberskega manifesta. Pa imenujejo se najzvestejši pri-jatli Schmerlingove sisteme in najhujši nasprotniki ravnopravnosti vseli narodov: Dualizem je gotov! Nemci in Madjari bojo delali politiko, kakor srno jo doživeli že leta 1848 ; ni pa nobena skrivnost, da bi bilo tedaj djano za Avstrijo, ako bi je ne bili rešili Slovani. Čudno, čudno da take skušnje nekterih ljudi ne zmodrijo ; — čudno, čudno, da bi moglo našo Avstrijo rešiti aavno to, kar jo je leta 1848 pahnilo v toliko nevarnost, in kar jo ravno zdaj vali v globoko brezno nevarnosti in nesreče. Da bi dualizem mogel Avstriji služiti v srečo in slavo, tega ne bomo verjeli nikoli, naj je tudi vesoljni nemški in madjarski svet drugih misli. Pravo srečo, moč in slavo vidimo Slovani vsi le samo v oktoberskej diplomi in septemberskem manifestu. V teli zlatili pismih je presvitli cesar, resnično in pre-modro izrekel, da je Avstriji podlaga rav-nopravnost vseh narodov, avtonomija vseh kraljestev in dežel in prava ustavna svoboda. Naj da torej le kričijo Nemci in Madjari in silijo na dualizem, mi terdno zaupamo, da naša vlada tega nikoli privolila ne bode, da ne bode od sebe pahnila Slovanov in Romanov, kterih ljubezni in podpore ravno zdaj tako živo potrebuje. Po naših mislih je ta agitacija za dualizem poslednji trumf, ki ga je tista nemško-mad-jarska stranka vergla, kterej je nič ali malo mar za Avstrijo. Ta stranka vidi in čuti, Besednik. \J Sedanja vojska. I* Kranjske 10. julija. Pretečeni teden prišli so lahko ranjeni iz bojišča talijanskega domu k svojim lju-dčm. Sila mnogo so vedeli povedati, kako 8o po Talijauili mahali in po krvi gazili, da je bilo groza! Naši priprosti ljudje , ki so se oddaljeni od velikih cest in mest po-Pred le malo za vojsko brigali, imaje doma v hiši hudo vojsko, ktero so jim lačni otroci *avoljo kruha delali, kojega ni bilo kje vzeti, poslušali so te ranjene vojake se ve da prav pazljivo, posebno ker ti možje ne Zabijo vselej med drugim tudi take strašne reči nevednim ljudem pripovedovati, ki se nikdar zgodile niso! Mislim, da so taki malo ranjeni vojaki že povsod na svoj dom dospeli in da zdaj ni več tako skritega kraja, v kterem ne bi mikalo od vojske kaj dišati tudi take, ki se poprej cel6 nič zanjo zmenili niso. Se ve da spada med to bažo Budi le čisto priprosto ljudstvo, a vsakega, ki je le količkaj izbrusil, je sedanja vojska precej od začetka jako zanimala; saj ve, da od nje zavisi čast, moč in veljava, da °d nje zavisi cel6 obstanek Avstrije naše. Ko so naši junaki tako srečno vojsko na jugu začeli in Talijane pri Kustoci tako čvrsto nabunkali, je občno veselje vse prešinilo. — To pa — odkritosrčno povemo — nam se ni od začetka prav nič dopadlo, da ni naša severna armada Prusom vhoda v Avstrijo z vso svojo silo zabranila, ali pa, kar bi morda še najbolje bilo, te roparje na Saksonskem poiskala in z vso svojo močjo v zvezi s Saksi najprej prusko armado na Saksonskem in potem ono v Sleziji potolkla in na to v Berolin marširala, da bi bila tam račun storila z nemškim Viktor-Emanuelom. To se žalibože ni storilo, marveč pustilo se je, da so Prusi, potem ko so bili Hanoveransko, oboje Hesonsko in Saksonsko v enem mahu pod - se spravili, tudi v Avstrijo se vrgli in precej velik in razun tega najlepši kos češke dežele brez najmanjšega zadržka oblegli, kjer so potem ti od nemške kulture oblizani ljudje ropali, požigali in ubijali, ko da so k divjim krvo-lokim Turkom v šolo hodili! Na tak način so, ker se jim nihče ni v bran postavil, naprej drli tisti bahači, ki so se poprej ustili da Avstrija samo zato odnehati noče , ker bi rada svoje lačne ljudi na Pruskem nahranila, oblekla in z denarjem preskrbela! Ko se ni tako dolgo od naše strani nič storilo zoper te roparje, ki so neoboroženim Čehom vzeli in pograbili vse, kar so mogli, bilo je tega mečkanja in odlašanja že vse sito ; zato so vladini listi začeli občinstvo tolažiti, da je bil naš vojskovodja primoran tako ravnati, ker niso bili naši nemški zavezniki za vojsko še pripravljeni. Fabius — Be-nedek je res čakal in še le 27. dan pr. m. krvavi ples z Prusi začel, ko je videl, da ni mogoče več dalje boja odlašati in se na tako negotovo pomoč zanašati, kot je armada nemškega bunda. Dne 27. junija začeli so torej naši vrli vojaki kri prelivati za grehe nepoboljšljive nemške politike avstrijskih državnikov, ki so pred dvema letoma brez vse potrebe vojake naše v poslali tje v daljno deveto deželo —- v Šlezvik-Holštin „meerumschlungenes" braniti zoper dansko silo, ne zmenivši se za Nenemce avstrijske, ki so jim enoglasno to vojsko odsvetovali, spoznavši, da bi utegnila šlezvik-holštinska vojska, dasitudi sama na sebi le — mala žveplenka, vendar vesoljno evropejsko vojsko vneti in zlasti Avstrijo našo v smrtno nevarnost pripraviti. Ali šlo jeza sveto nemško reč, šlo je za — od danskih centralistov zatirano 1 — narodnost nemško, zato so naši nemški državniki ostali gluhi in slepi za vse dobre svete, šli so „meeruinselilungenes" braniti, ne brigajoči se za nevarnosti, v ktere so Avstrijo zavoljo tega pahnili. Toda naš svčt je bil dober, naš strah, kakor zdaj sami vidijo in občutijo, ni bil prazen: iz male šlezvik- holštinske vojske izcimila se je strahovita vojska s Prusom in Talijanom. Kaj nas pa še čaka, to sam večni Bog ve! — Dne 27. pr. m. so torej naši vojaki pri Mnihovem Gradišču in Nahodu prvikrat Pruse zagrabili, prizadevajo — 230 — „Tagespošte", „Telegrafa*, i. dr, ter še sedaj ž njimi vred zamišljeni zevajo po golobici proti Prankobrodu, kakor Mojzes vrh gore proti Kaminski deželi, misleči, da edino le ondi, ali k večemu še v Buda-Pešti so tisti blaženi kraji, kjer se Avstriji mleko in med cedi. Tega duha navzeti ne morejo prehvaliti novih klicev po „Reichsrathu", akoravno jim lahko matematično dokažemo, da nam oži naš državni zbor ni pičice sreče in blagostanja prinesel, pač pa že precej globoko v blagajnice posegel, in da še celo tiste dežele, ki so ondi imele svoje zastopnike, nimajo do njega nič zaupanja in se toliko zanj zmenijo kakor za lanski sneg. Ti v duhu od žlahtne kapljice Porenskih trtic omoteni in omamljeni po vsem svetu v svojih časnikih trobijo, da Belkredijevo mi-nisterstvo zamotanemu klopčiču sedanjih ho-matij nikakor ni kos, da bi ga odvozlalo, in naj vsled tega odstopi, ne spominjajoči se, da le poprejšnjim ministorstvom pred njim se ima Avstrija vsem sedanjim zlegom zahvaliti. Tako zopet tern politikonom le v Giskra-Kaiserfeldovem liberalizmu za Avstrijo lovorovi cvetijo; le od na dvoje razcepljene centralizacije je vsa moč Avstrije zavisna, kakor njen daljni ostanek zagotovljen! — Le vpite tako, dokler se vam grla uliripijejo in se vam morebiti koliko toliko tudi vaše želje izpolnijo ; a bodite si svesti, da 17 milijonov vrlih i n Avstr i j i v s e g d a r z v e st i h sinov matere Slave ne bote z a d o volili! Pri nas več glav ne gre pod en klobuk. Vsi vaši oksperimentje ali poskušnje so prazno Sisi-fovo delo ter posilstvo in pregreha nad nravnimi zakoni, ki se mora prej ali poznej samo ob sebi maščevati in sužnega jarma za-rijevelo železje zdrobiti. Vse, kar s silo začne, s silo jenja. Naše geslo pa ostane: Dajte slehernemu, kar mu gre iii pustite vsakemu, kar je njegovega. To zahteva načelo ustavnosti v vsaki ustavni državi in „ustaven sem in ustaven bodem ostal*1, so poslednje be-' sede svetlega cesarja našega. Ravnajte, visoka gospoda, enkrat v resnici po tem načelu, in Avstrija, naša splošna domovina, bode tudi po sedanjih zgubah še močna in slavna, ter strah in poguba sovražnikov ! Opustite pa vendar enkrat svoje neslano in nezabeljene marnje o nemški mogočnosti v Avstriji, da vas nemški „bund" z nami vred ne bode še dalje za nos vodil! Zane- simo se nase in na svojega cesarja, največ pa na Njega, ki je od vekomaj pisal zgodovino vsakemu ljudstvu! Dežele notranje-avstrijanske. H v. Celovca. (Črna vojska; a dir e a a; pametni župani; očitne, molitve; nesreče.) Tako je vendar le resnica, da dobomo černo vojsko: 5000 mož mora dat' naša koroška dežela. Najpred se bo poskušalo potrebnih ljudi nabrati prostovoljno; ako pa z lopo ne grejo, bojo se nabrali sili. Zaukazano bode vsakemu okraju, koliko mora dati brambovcev. Črna vojska ne šteje veliko prijatlov, še celo po mestih je ljudje niso kaj veseli; saj je mestni odbor v Celovcu 17. julija volje bil cesarja prositi, naj se černa vojska ne napravi. Da pa imajo Slovenci še manj veselja do Černe vojske, pride odtod, da so vsi oklici le pisani v nemškej besedi. Nekterim se celo dozdeva, kakor bi Slovencev ne potrebo; vali. Res je čudno, da se v takej sili in potrebi ljudje ševdražijo! Pervo, kar so sovražni Prusi na Češkem storili, bilo je to, da se vsi oglasi na svitlo dajejo v obeh deželnih jezikih. Naši uradniki bi se tudi oh našega nasprotnika mogli kaj naučiti, —; gotovo bi to ne škodovalo! —'’'Nas mestni odbor je tudi sklenil, presvitlemu cesarju poslati adreso, v kterej se tirja, naj se postava, s ktero se je konstitucija ali ustava obustavila, prekliče, — naj se oži devžavni zbor iri ogerski zbor skliče, — naj se černa vojska ne napravi in .naj Avstrija ostane V Nemčiji veljavna in močna. Zdaj so naši mestni očetje v djanju pokazali, za kar smo jih že davno poznali. Pokazali so, da so zvesti prijatli Šmerlingovega februarnega patenta, ki nam celih 5—G let ni donašaj nobene svobode in sreče, — da so stari centralisti in dualisti, kterim je perva iu edina skerb, kako bi dalje gospodovali nad Slovenci, — da so nemškega duha tako pijani, da še zdaj, ko nas pretepajo zavoljo naše nemške politike tolike nesreče in sramote, da še zdaj zveličanja svojega in slave za Avstrijo iščejo ravno v — Nemčiji. To adreso je sprožil g. Sternhardt, sestavil pa g. Schleihert, ki so je nekdaj bil v „Draupošti“ kazal federalista. Ta adresa pa je k sreči padla, ker je majhina večina da nemško — madjarskej hegemoniji gre za glavo, — zatorej naj velja poslednji truraf. Bog vari Avstrijo! in varoval jo tudi bode. Kar „Wiener-Abendpost" zastran adrese graškega mestnega svetovalstva piše, priča nam je, da se visoka vlada ne da uemško-madjarskirn rogoviležem v kozji rog vgnati. „Pragmatična sankcija", „edinost in nerazdeljivost Avstrije" ostane tudi zanaprej perva podloga in vogelni kamen vse naše politike. Ako vlada stanovitna ostane, potihnil bode sčasoma tudi ves hrup in krik nemško - madjarskih časnikov in prepričali se bomo, da je bil to poslednji trumf nem-ško-madjarskih prenapetnežev. r Pogovori o vojski. I/. Junske doline 17. julija. Vsa govorica se sedaj kakor drugod, tako pri nas suče le o vojski. Ako se dva še tako priprosta snideta, že kremljata o njej, bodi si iz pisem, ali iz lastne domišljije, ali pa iz časnikov. Čudom se svet čudi, kako da jo je Benedek tako zahoma-tal, da je sovražnike v cesarstvo pustil, kako so nas tu in tam užugali, kako vsled slabega postavljenja armado naših zalili junakov podjali, ktere izmed našincev, ali vsaj izmed prijatlov in znancev zadela je puška na iglo, kterega nevarno ali le malo oprasnila, kteri so v valovih Labe poginili idr. Številijo se sedaj dnevi in ure, kdaj se bodo Prusi pred Dunajem prikazali, dk, kako bode dobri Zelinka ključe cesarskega mesta Prusom poklonil. Na dalje, kako se bodo Talijani spustili čez južno Tiroljsko, Koroško in Kranjsko in se pri Beču s Prusi zedinili ter osrčju Avstrijo smrtno rano zadali. Pisati so jeli od črne vojske, ki naj bi se po teh krajih Talijanom zoperstavila ; boji se vse — ta Talijanov, drug Prusov, kakor bi bili zgoli Hotentotje, ki ljudi žrejo. Vse se čudi, zakaj se z nabiro novincev tako polževo postopa zakaj Schmerlingov: „Mi za-moremo čakati!“ povsod velja. —- Tako in enako se blede in z ramami stresa, kako in kaj, akoravno še vse lahko spodleti. Kaj pa bolj učeni, oni, ki jih je nemška kultura oblizala? Ti gospodje sedč pri mizah, in pred njimi kup telegramov in vvodnih člankov iz velikonemške „Presse", si, zedinjenje obeh oddelkov pruske armade ubraniti. Vse druge reči iz misli pustivši borili so se vojaki naši hrabro, ko levi in kakor nam je kmalu veseli glas došel, ne brez vspeha: Prusi so bili ta dan na obeli krajih tepeni. Ali oni zavoljo tega vendar niso od svoje namere odstopili, ampak precej drugi elan so vojsko še z večo silo ponovili. Čelih šest dni so se jim naši junaško zoperstavljali in se po dnevu in po noči zdaj tu zdaj tam strahovito ž njimi bili, da bi jim zedinjenje zaprečili, ali ni se dalo; bilo je že vse prepozno, ker se je bil Prus na Češkem že preveč vgnjezdil, ojačil in vtaboril. Ko nam je to spodletelo, stavili smo vse svoje zaupanje na glavni boj, ki se je začel 3. julija ob 8. zjutraj med Kraljičnim Gradcem in Jožefovim, v kterem ste si stali obedve armadi v polnem številu nasproti. Bili so se na dve milji dolgem bojišči tako grozovito, da se je od strašnih topov groma šest ur daleč okoli in okoli neprenehoma zemlja tresla in šipe so žvenketale, da je bilo strah in groza, ko da je »odnji dan. Deževalo je strašno, tako da ni mogel dim se vzdigovati in da v takem dimu in dežji ni bilo skorej mogoče pri-jatla od sovražnika ločiti. In nesreča je še hotla, da je Prusom v herbet, našim pa j'avno v obraz deževalo. Vendar so nepre-jstrašeni junaki naši zmagovali vse do dveh popoldne. Že se jim je bil začel^sovražnik Umikati in bežati, ali zopet druga nesreča je hotla, da je levemu krilu vojske naše en oddelek Prusov pri Hlurau za hrbet se splazil, kar so v tolikem dežji in tako gostem dimu še zapazilo ni. Naši prišedši tako med dva ognja niso mogli več zdržati se pred silo pruskih „ziindnadelgewehr-ov", ki neki petkrat hitreje od naših pušk streljajo, začeli so se torej umikati od začetka počasi, nazadnje pa spremljani od pruskih krogel ali kugel in sabelj pruskih konjikov bežati, kar se je dalo, zapustivši na bojišči cele gore mrtvih in ranjenih tovaršev, pa tudi mrtvili in ranjenih Prusov ravno toliko ali pa še več. Zmage pijani Prusi so jo, se ve da, za njimi vderli i,n cele trume vojakov naših, ki so bilo tako srečne, da niso bile v boji, ko so krogle ko toča rožlale, nič poškodovane, so potem od sovražnika podene pred mostovi bile posekane ali pa so v reki Labi svoj mokri grob našle. —■ Boj pri Kraljičnem Gradci in prehod čez Labo bila sta torej strašna. Po bojišči je krvca ubogih vojakov v pravem pomenu besede curkoma tekla. Mrtvih in ranjenih bilo je neki toliko nakopičenih in natlačenih, da niso po tleh ležali, ampak eden poleg druzega skorej po konci stali. V zgodovini so najde razun bitve narodov pri Lipsiku in bega Francozov prek Berezine le malo tako velieih in strašnih bojev. — V poprejšnjih 8 dnevih zgubila je naša severna armada svojih 15.000 mož in 3. jul. 40.000, ali kakor eni trdijo, svojih 60 do 80.000 mož. Tako žalostna, zares objoko- vanja vredna osoda zadela je prekrasno armado našo, ki nas je vsakdo leto toliko milijonov stala. — Pravijo, da je bila naša armada le zato tako nesrečna, ker je bilo neki Prusov najmanj za 20.000 več v boji ko naših. Ali kdo je tega kriv? Najbrže nikdo drug, ko naš minister vojaštva. D vrst pruske iu talijansko vojske streljali so na naše že vsi za vojaščino pripravni leta 1846 rojeni mladenči, a .pri nas se bo druga nabira vojakov še le čez 14 dni začela in še takrat se ne bodo jemali 1. 1840 rojeni fantje, dasi tudi jih je med njimi že polovica takih ki so že dvajseto leto dokončali; ampak jemali se bodo le od 1845 1. nazaj in to le v vsako leto navadnem številu. Jaz pa mislim in vsak pameten rodoljub avstrijsk mi bo pritrdil, da zdaj, ko je tolika sila, morali bi se ne samo 1846, ampak tudi 1847. leta rojeni mladenči v vojake jemati. Saj imamo dan današnji železnice, da ni treba več kot nekdaj strašno dolgih in trudapolnih potov delati, po kterib bi mladi ljudje obnemogli. Pravijo: Moramo jih šparati za naprej, ker ne vemo, kaj nas še čaka. Ali zakaj jih Talijan in Prus ne aparata?! Kaj nam torej pomaga to šparanje, ko bi znalo nazadnje, kakor se je bati, vse že prepozno biti in nam nič več ne koristiti! Pa najbrže to šparanje od drugod izvira. Najbrže se je tako ravnalo le zato, ker so se naši viši armadini poveljniki v sladki nadi zibali, da nam bodo naši nem* naših mestnih očetov glasovala zoper njo, — serca pa bo še vendar le pokazala in svet pozna naše korenjake. — Navada je bila, pri vsakem cerkvenem somnju godbo in ples napravljati. To se je letos jelo nekaj na bolje sukati. Nekteri župani ne dovolijo, da bi se napravil ples. Pervič se ples ni dovolil v Grabštanju, ■— potem v St. Rupertu blizo (Jelovca; ravno kar slišimo, da se je to storilo tudi v Vetrinji. To je vse hvale vredno, naj bi se tako godilo povsod! Oasi so laki, da se ne spodobi godba in ples, ampak molitev in pokora. Zatorej so naš premilost. knezoškof ravno kar zaukazali, da se po celej škofiji napravijo očitne molitve in pobožnosti. V Celovcu se bo te dni obhajala izvanredna pobožnost k česti kronane sv. glave. Na kmetih je pa prepuščeno gg. fajrnoštrom, naj storijo in napravijo pobožnosti in molitve, kakor se jim najbolj primerno dozdeva. Zavoljo vojskinih homatij so že oklicane duhovne vaje ali eliseroicije za letos preklicane in jih no bode. — Že 4—5 dni privihra vsak don huda nevihta, ki tu in tam škode napravlja. Tako je v torek (17. j.) po noči na Malej gori blizo Rožeka strela vdarila in kmet Malogornik je Čisto pogorel, le troje goved so menda oteli. V sredo po teni pa je v Št. Marjeti pri Bajdiščah menda toča hudo tolkla in veliko škode napravila. Ako ravno vsak den gromi in dež gre, vendar se ne ohladi in vsak den je huda sopa-rica pa novo hudourje. \ I.jiitoineru dne 13. julija 18G6. (Žalostni časi; — dva poštena Slovenca!) Grozna nesreča, ktera je našo severno vojsko zadela, pretresla je tudi naše slovensko ljudstvo od pokrajine do pokrajine. — Marsiktera slovenska mati, žena ali otrok milo zdihuje in od žalosti britke Bolze toči med tem, ko sin, mož ali oče za varnost, slavo in čast občne domovine na bojišču svojo kri preliva. — Kar se tedaj žertev tiče, nismo mi Slovenci za drugimi narodi zaostali: blago in življenje smo radovoljno na žertvetnik ljube nam domovine položili, ne gledaje na drugo kakor na to, da se reši domovina. Zdaj bi si pač lehko človek mislil, da bo vendar enkrat konec silnim in mnogoverst-nim napadom naših nasprotnikov, in da bodo naši znotranji sovražniki potihnili, ker nam zunanji vsem skupaj toliko kervavih ški zavezniki, da nam bo armada nemškega i,bundau hitro na pomoč pritekla in k gotovi zmagi pripomogla. Ali prevalili so se ljuto! Med tem namreč, ko je Avstrija na bojnem polji krvavela in to za-nje ravno tako ali še bolj ko za-se, so se armade na-Ših nemških zaveznikov lepo, „fletno“ kot za kratek po svojih deželah sem pa tje sprehajale in z nemškimi trikolorami igrale itd. — Ali še je neki stvar, ki nam je več škodovala in k pogubi pripomogla, kakor v»e drugo. Jaz mislim namreč to, da niso Cehe ali kjer je potreba, tudi druge Av-strijane oborožali ravno tako kot Tiroljce. Milo so prosili Čehi orožja ali vsaj privoljenja, da bi se sami oborožiti smeli, da bi Potem sami svojo deželo branili in črno vojsko napravili zoper roparskega kralja pruskega. Brez dvojbc bi bilo to naši junaški armadi k slavni zmagi čez pruske „pikel-baube“ največ pripomoglo. Ali žalibože; Prošnja vrlih, Avstriji vedno vdanih Cehov jje ni uslišala. Avstrija naša, kakor se kaže, vedno svojim narodom ne zaupa, toliko bolj pa zaupa, svojim naturnim zaveznikom Nemcem, ki so jo kakor vselej, tako hrdi zdaj — na cedilu pustili. — Oj uboga Avstrija , ki se vedno na nemški živelj namesto na zvestobo svojih Narodov zanašaš, kolikokrat hočeš, še od »vojih naturnih zaveznikov — Nemcev pre-Varjena biti ?! Kako dolgo boš še prazno — 231 — ran zavdavajo ; pa vse je zastonj — oni nas pikajo zdaj kakor prej in gerdijo, kjer in kolikor le morejo! Zato da mi svoj narod ljubimo, da mu njegove pravice branimo in si prizadevamo spraviti ga do tiste veljave, ktero drugi imajo, smo mi menda sami puntarji in zapeljivci, ki ljudstvu nesrečo želimo in ga s svojim nepremišljenim ravnanjem v nevarnost potisniti hočemo. — Take besede, izgovorjene od prostega človeka, so razžali ive; kadar pa jih slišimo iz ust gospoda, kteri ces. službo opravlja in komur je razun tega ljudstvo še celo svoje zaupanje dalo, niso samo le razžaljive, temuč tudi hudobne in vredne so, da si jih dobro zapomnimo. S tem pa še nismo pri koncu. Ni temu dolgo, kar sta dva gospoda, prava viteza nemške kulture, sem priromala. Eden je rojen Ljutomeržan in stoji tudi v visoki cesarski službi, drugi pa ima v tukajšnji okolici znamenita posestva. Vse bi dobro bilo, ali nesrečni slovenski oklici, ki so po stenah pribiti, jima koj, ko stopita v gostiv-ničino sobano, želodec pokvarijo. Možaka se začneta togotiti in sveta jeza ju popade ! Zdaj pa si misli, ljubi bravec, kaj bo iz tega. Kako sta pa razsajala in zaničevavno govorila, ne morem ti na drobno popisati, ali dopusti, da Ti vsaj poglavitno povem. Da svojo globoko modrost pokažeta, imenujeta vse te slovenske razglase poprek „lauter dummes Zeug“, in prvi meni, da kaj takega za njega dni tukaj ni bilo najti. Prav ima, še zdaj jima je menda to prerano ; — pa naj le spita v miru božjem, saj se mi zdi, da sta se ptujca v Jeruzalemu, in ne vesta, kaj se te dni tam godi. — Od zdaj se pa njun pogovor sploh samo okoli slovenščine suče! Vse te novosti se jima zopet zdijo „dummes Zeug®, in nazadnje še cel6 naša slavna poslanca, gospoda llermana in doktorja Razlaga, zavoljo njunega imenitnega delovanja in prevelikih zaslug za naš narod pred svojo ostro sodbo pokličeta. Pa tudi ta ne najdeta pred našima omikonoscema nobenega usmiljenja. „DummeKerls11, glasi se izreka; in „dumme Kerls11 in „dummes Zeug“ je šlo iz umazanih ust, kakor v litanijah „prosi za naa.u To je tedaj tista visoko čislana nemška kultura in taki so njeni bistroumni apostelni! — Dopisnik teh verstic pa še h koncu ima samo slamo mlatila, iskaje svoje sreče in slave le v tesni zvezi z Nemčijo, ne pa po edinopra-vem potu: v sreči, blagostanji in zadovoljnosti naropov svojih, ki ne želč nič dru-zega, ko srečo in blagostanje svoje v srečni, slavni in mogočni, vsem narodom enako pravični Avstriji?! Ti jim ne zaupaš, zato tudi pri nas „Alpenjagre11 nabiraš, namesto „prostovoljnih slov. strelcev41. Ti jim ne zaupaš, zato daješ tudi nas Slovence tujcem v roke ali pa takim domačinom, ki so ravno taki ali še veči neprijatelji slovenstva , kot tujci. Ali kje boš kedaj, o t$šna Avstrija! popolno zaupanje na svetu dosegla, ako sama svojim lastnim narodom ne zaupaš in to še takim ne, ki ti so bili od pamtiveka vselej zvesti, ki ti so še in ti hočejo vedno zvesti ostati, in Te tudi zdaj, ko leta 1848, rešiti pogube, v ktero te so tvoji nemško-glayni diplomati in politiki pahnili? Zatorej Avstrija! zdrami se, spametuj se vendar enkrat! Žakaj če nespametno misliš, da je prava zvestoba brez nemščine nemogoča, potlej adio mondo! Nikdar ne boš vse Av-strijane v zveste podložnike, spremenila marveč prej ali poznej s svojo veliko nemško politiko do smrti so ranila in ž njo vred v grob padla, kterega si boš sama izkopala. Dixi. to pristaviti, da se poslušalci pri tem prizoru niso nič kaj posebno kratkočasili. Te dni smo dobili tudi semkaj ranjenih vojakov, pa zbog prevelike revščine bi se bila koj v začetku kmalo razpertija vnela. ■ k lijuliljnn«, 18. julija. (Klic. na „črno vojsko11;' kaj ljudje mislijo?) Vse je bilo po koncu po našem mestu, ko je prišel na svitlo pred dvema dnevoma klic k deželnemu vzdigu, ali kakor ljudstvo pravi, na „črno vojsko.11 Priobčiti Vam ga hočem, glasi se takole: KL1 c; do vseh Kranjcev, kar jih more orožje nositi. Po najvišem povelju Njegovega Veličanstva cesarja se s tem kličejo vsi možje, kur Jilt more orožje nositi, naj pomagajo c. k. vojakom, braniti deželo. Vi imate za orožje prijeti, da boste soteske in druge prehode zastavili, zaprli in pod stražo imeli proti sovražniku, ki preti v deželo udariti, in da boste na ta način c. kr. vojake krepko podpirali, sovražnika odganjali, in ž njimi vred odvračali napad sovražnikov, ropanje in plenjenje. Vi se boste vredili v kompa-nije, dobili boste zanesljive vodnike, tudi se bo po deželi z vami vred vverstila c. kr. žandarmerija. Skrbelo se bo, kolikor mogoče, da dobite puške: dotistihmal primite za orožje, kakoršno koli imate, naj si bo puška ali kosa, da ste le pripravljeni. Kranjci, kar vas je dobrih za orožje! Cesar kliče, marajte za ta klic z junaštvom in z zvestobo, v kteri ste že od nekdaj skušeni. Domovina je v nevarnosti; pomagajte jo braniti z našo junaško armado vred. Bog bo z nami! Poseben pravilnik ima bolj natanko odločbe zastran ustanovitve in vabljenja tega vzdiga. V Ljubljani 16. julija 1866. Eduard baron Bach 1. r. Vsled tega klica podal se jo koj včeraj deželni odsek z deželnim glavarjem baron Codelli-jem in mestni odbor z županom dr. Ćostatom k deželnemu poglavarju baronu Bachu ter mu naznanil, da ljudstvo ima črno vojsko v sedanjem trenutku in pri sedanjih okoliščinah za veliko nesrečo za celo deželo, ker potem še le bi bila dežela, ako bi se sovražniku ne mogla braniti, popolni pogubi podvržena. Na to je deželni poglavar dal zagotovljenje, da za zdaj še ni misel od prave „črne vojske11, temuč da bodejo to le srejnske straže. To je ljudstvo nekoliko pomirilo. Vendar pa sta se podala gg. deželna odbornika dr. W ur zb a c h in dr. Supan v tej zadevi na Dunai do Njih. Veličanstva samega cesarja. Tedaj Vam pišem prihodnjič kaj več o tem. I/ Tomlnskega. A (Lahi in Primorci; pisarnice in slov. jezik; nesreče; čuden mož; nove sv. maše; nova cesta.) Z britko žalostjo so tudi nas primorske Slovence navdale pre-žalostne novice iz severnega bojišča in to nas tem več, ker smo kmalo čitali v časnikih, da je odločno sklenjeno beneško kraljestvo „velikodušnemu11 francoskemu cesarju odstopiti, ter tako bodemo mi Primor-jani mejni sosedje laškega kraljestva. Nekteri hočejo še celo vedeti, da pridemo tudi mi Primorci pod „novo zedinjeno Italijo11, česar pa jaz ne morem nikakor verjeti, ako-ravno to trdno stoji, da se Lahom sline cedijo tudi po našem Primorju, ter jim menda ni mar samo za narodne meje, ampak tudi za naravne, vodne ali gorske! Tega nas pa Bog varuj! Vendar se pa sploh le čuje, da se ima le po sedanjih mejah „Benečija11 odstopiti, torej je vsaj za sedaj ta strah prazen. Kakor sem od neke strani slišal, je volja vis. vlade slovenščini v našem primorju odsehmal bolj krepko pod pazho segati, ker se je menda po sedanjih zgodbah prepričala, da laščino širiti ali v javnem življenju podpirati, je toliko kot kačo na lastnih persih gojiti in tako rovarskim Lahom orožje v roke podajati. Bog daj, da bi se moje besede vresničile ; kajti to bi ne bilo samo prav, ampak tudi pravično, da bi bili že enkrat prosti laških „ediktov, sentenc in avisov.** Uradni jezik je namreč v Primorju laški in nemški in od občli se ve da naš prosti kmet trohice ne ume, ter mora hoditi od Poncija do Pilata, preden mu kdo uradne dopise razjasni. Največ sitnosti pri tem pa imajo duhovniki; kdor drugega najti ne more, obrne se na nje in to tem rajši, ker jim oni to brezplačno učinijo. Deželni odbor nam je sicer pravičen, ker uam tudi slovenske dopise pošilja, zatorej nam je žal, ker smo ravno zvedeli, da naš deželni odbornik iti izdelovavec slovenskih dopisov g. Winkler gre za okrajnega predstojnika v Karmin (Cormons); da hi vsaj njegov naslednik nam tudi tako pravičen bil! — Naša toininska uradnija se sicer ne brani slovenske dopise prejemati, ter ima dovolj široka vrata, da lahko noter gredč, le za odpise slovenske so bolj tesna. Da naša tominska davkarija slovenske vloge ali pobotnice rada prejema, posname se lahko iz tega, ker naši rodoljubni duhovniki slovenske pobotnice brez vsake ovire po plačo iz verske zaloge pošiljajo. Ti so nam torej golobje z oljkino vejico za boljšo bodočnost! Prvi cesarjev manifest smo prejeli samo v slovenskem gladkem jeziku, poziv pa za pomoč ranjenim celo v 4 jezikih t. j. v nemškem, talijanskem, slovenskem in her-vaškem; to je torej prava enakopravnost deželnih jezikov, akoravno za naše tomin-ske kraje ni bilo treba druzega razun slovenskega jezika; oni drugi v treh jezikih so bili nepotrebni, vsaj toliko tiskarnib stroškov ni bilo treba. (Konec pride.) Severno boj i sc e. Pruska armada se bliža na več krajih in cestah Donavi in Dunaju. Vsak čas se lahko spet velik kervav boj vname. Na tem je zdaj kaj veliko ležeče, kdo bo zmagal. Naše armade je nekaj pri Olomucu, nekaj pa v obkopanem taborišču pri Florisdorfu, ■— govori se, da bode, ko se spravi vsa skupaj, štela blizo 400.000 mož, kar res ni majhno število; ali kaj, če bo pa Prusov zopet več ? Poroča se namreč, da gre vsa pruska armada okoli 400.000 m. proti Dunaju Zdaj je pa že spet tudi nesreča hotla, da je soražnik 16. jul. Bretislavo (Lunden-burg), kjer so se naši one dni nalašč dobro zavarovali, v svojo oblast dobil in se tako med našo armado kakor klin zasadil in jo beržkone pretergal. Naši, po pravici reči, res čudno ravnajo. Dan na dan se bijejo naše in pruske prednje straže; vedno se poroča, da so bile pruske nazaj veržene, — ali Prusi gredč vendar zmirej dalje naprej! To je res čudno vojskovanje! Vojaški list „Kameradu je oni dan Benedeka nekako zagovarjal in rekel pomenljive besede: „Kdor vse varovati hoče, ne varuje nič (wer alles decken will, deckt gar nichts) — pri tej priliki namreč, ko je vse vpilo, zakaj da ni naša armada Prusom čeških mej zabranila. Prav lahko se pa tu vpraša ravno nasprotno, kaj da namreč tisti varuje, kdor nič ne varuje? ! — Pruska armada se zbira v polokrogu pri Haugsdorfu, Mailbergu, Stromsdorfu, Staatsu in Falkensteinu na niže-avstrijanskem. Odtod gre en oddelek dalje naprej proti Kremsu, ki je kakih 8 ur nad Dunajem oddaljen. Drug oddelek jo maha najberže od Berna in Bretislave proti Haimburgu in Požunu. V Berno so prišli Prusi 15. t. m. Gen. Treskov je s 45.000 ra. mesto posedel. Piše se, da so bili tedaj tudi pruski kralj, princ Fric Kori in grof Bismark v Bernu. Iz Krakova se 15. t. m. poroča, da jo maha sila močno prusko kardelo proti Osviecimu in neki dalje naprej v gališko kraljestvo. — 232 — Za gotovo se nam poroča iz Dunaja, da je že vsa pruska armada na niže-avstrijan-skem, en oddelek pri Kremsu, drugi na moravskem polju in zopet drugi jo maha pri reki Vagi na Ogerskem proti Donavi. Tudi Frankobrod imajo že. Pruski glavni stan je zdaj v Bretislavi, kjer so Prusi našim med drugim tudi blizo 40 železničinih vozov in veliko tobaka vzeli. Berno mora neki silno veliko davka plačati, mesticu Znojmu je naloženo 90.000 gld.! Naš glavni stan je zdaj na Dunaju. Velik boj se pričakuje. Prusi namerjajo po vsaki ceni na Dunaju mir sklepati, zatorej ni najberže še zdaj premirja. Bog daj srečo naši armadi! — Na Dunaju ne bo Černe vojske, ampak prebivalci se le vabijo, naj pristopijo prav obilno k „planinskim lovcem1*, kakor so je tudi ogerskim narodom poslal poseben ces. razglas, naj pošljejo, ker jim je nabira odpuščena, obilno prostovoljcev v vojsko. J u z n o bojišče. Laški generali se, kakor se kaže , ne menijo dosti za to, čegava da je zdaj Benečija. Lahko je pa tudi mogoče, da se vse to le na videz godi in da so se že davno o vseh zadevah v Parizu zmenili. Prekaniti se Napoleon Lahom vendar ne bo dal! — Cialdini-jeva armada je po poslednjih sporočilih že v Vičenco priderla. Vse kaže, da bodo veče trdnjave oblegati začeli. Od Garibaldija se le toliko sliši, da njegovi prostovoljci vedno na tiroljski meji prežajo in čakajo, kdaj da bi v Tirole vda-rili. Nekteri pa tudi še celo to vedeti hočejo, da jo bo laška armada proti Dunaju mahnila in se tam s prusko zedinila. Pa kaj ljudje zdaj ne kvasijo! En oddelek naše armade pod poveljstvom gen. Marojčiča stoji ob Soči ter je pripravljen Lahom s silo se "ustaviti, ako bi namerjali naprej iti. Sicer pa imajo naši tudi še trdnjave v svojih rokah, tisto pri Rovigu pa, ki je veljala poltretji milijon gld., kjer je bilo 154 topov nove baže in več ko 2000 centov smodnika in veliko druge vojaške robe, zažgali so 9. t. m. z nalašč za to napravljenimi podkopi, da se je vsa hipoma raznesla in končala. Poderli so tudi za seboj vse mostove, ki jih štejejo okoli 20. Občuje se samo še z Verono. V Benetke se po suhem več ne more, ker so tudi most poderli. — Od laškega brodovja se pa še vedno nič gotovega ne sliši. Pred nekterimi dnevi se je pisalo, da je bilo videti blizo Benetk, zdaj pa da je spet v Jakin nazaj ladjalo. Bog ga vedi, kaj misli početi! Pri Condinu v južnih Ti rolih so naši 16. t. m. imeli boj z laškimi prostovoljci, ki so bili zmagani in nazaj za- Raztie novice. Iz Ljubljane: Beseda, ktero je napravil „Južni Sokol** preteklo nedeljo na čitalničinem dvorišču v korist ranjenim vojakom, bila je jako sijajna. Zbralo se je toliko število ljudstva skupaj, da so bili obširni prostori kmalu pretesni in čez in čez napolnjeni. Pri nizki vstopnini (20 kr. za posamne osebe in 50 kr. za rodbine) prišlo je denarja skupaj 212 gld., kteri znesek se jo ves izročil društvu gospa, kajti vse stroške plača Sokolova blagajnica. Dvorišče bilo je okinčano z raznoterimi zastavami in razsvitljeno s trobojnimi lampijonami. Či-talničin pevski zbor se je vrlo dobro obnašal in posebno hvalo si pridobil z velikanskim zborom: „Svoji k svojim**, „Hej Slo-vani“ in cesarska. Ravno tako vrlo pa se je obnašala tudi topničarska godba, ktera'je je igrala med drugim tudi izvrstno Titlnovo slovansko uverturo in pa en „potpouri** slovanskih napevov. Tudi nekaj ranjenih častni- kov poslavilo je to krasno veselico, ktera je naklonila ranjenim tako lep znesek in pokazala, kako življenje je pri narodnih družbah in kako slavno se izpelje pri njih vsaka stvar. Dolgo nam bo ostala še v spominu ta blagodušna, krasna veselica ! *** V občnem izvanrednem zboru, kte-rega je imel „Južni Sokol** v torek 17. t. m., sklenilo se je enoglasno, da v sedanjih viharnih časih, ko bo treba skrbeti za obširnejše varstvo mesta, ponudi se Sokol mestnemu odboru za mestne straže in za vzdrža-vanje notranjega miru v mestu, kadar koli ga bode poklical mestni odbor. Naznanil se je ta sklep koj mestnemu odboru. * (Oglas) Te dni so se začele razpošiljati naznanjene knjige družbe sv. Mohora. Gg. udje naj blagovolijo poverniti voznino gg. dekanom. Za letos se ne »prejemljejo več udje. * G. A. C. Fab ia n i, ki je med Avstrijo in Mehiko ustanovil ladije za redno in stanovitno prevažanje blaga iz Avstrije v Mehiko in zopet nazaj, dobil je v priznanje svojih zaslug od mehikanskega cesarja častni naslov ces. dvornega špediterja. Slava slovenskemu rojaku! * Savski most med Kerškim in Vidmom, ki je 84 sežnjev dolg in obstoji iz 10 pold, bil je 7. julija dodelan, in drugi dan potem ocl leskovškega g. dekana slovesno blagoslovljen. Izdelal ga je, kakor je že znano, Celjan g. Maks Stepišnik. Slava mu! * Ruski car je spet vredništvo „Moskovskih Vedomosti** izročil znanemu ruskemu pisatelju K a t k o v u. * Na K r a n j s k e m so dobili remune- racije iz zaloge za normalne šole sledeči gospodje : župnika J. Škofič in Jernej Dolžan, Jak. Gros, Jožef Preša, Janez B r e n c e, vsak po 50 gld. in Juri Vranič 25 gld. * Pripoveduje se za gotovo, da je pri Kus toči 12.000 Lahoy padlo, in da so zgubili 16 večih topov. Najnovejše. 18. jul. opoldne je laško brodovje začelo streljati na otok Vis (Lissa) blizo Zadra. — Gotovo je, da Avstrija noče radovoljno izstopiti iz nemške zveze in da bo torej še dalje vojska. Prusi so posedli Gsenserndorf Duhovske zadeve. K e r š k a š k o f: Č. g. V i d m a r Juri je dobil faro št. Peter pri Grabštanju, g. B a ch-maier Boštj. pa kuracijo Teichel. G-P ram er Bal. pride za provizorja v Golo-vico (Wolfnitz), g. Aicholzer Franc z» kaplana v Zagoriče, g. Wegscheidef Juri v Liserek, g. Lup Frid. pa v Roje. G. Hanšič Jak. je dobil faro Steuerbergj č. g. S o 11 n e r Jož. faro Laznica. , Loterija. eradeu: 3S 38 30 O« 31. Prihodnje srečkanje je 1. augusta 1866. Dunajska borsa 20. julija 1866. 670 metalike 56.85 6% nacijonal 60.10 1860 derž. posoj . 72.20 Bankine akcije 671.- Kreditne „ 136.60 London 134 25 Novi zlati . 6.36 Srebro . . . 128." Lastnik A. Einspieler. Odgovorni vrednik J. Božič. Za tiskamo F. pl. K1 ei n may e rj a odgovorni vodnik B. Bertuchingtr.