Pašnik za tnlada plemenska goveda v okraju slovenjgraškem. Piše živinozdravnik P i r n a t v Mariboru. V pfilogi »Novice v slikah«, ki jo je prinesel tednik »Slovenski Gospodar« k številki 45 z dno 11. novotnbra 1926, je na tretji strani naslikan del planinskega pašnika za mlada plemenska goveda, hiša in oba bleva na Graški gori v obciai 8v. Miklavža, kar je na mojo pobudo uredil do leta 1914 okrajni zastop slovenjgraški s prav izdatno državno podporo ob neumornem delovanju svojfga načelnika, pok. g. Avgusta Giinther. 0 tej blagohol.no zamišljeni dn izredno vncrao izvršeni napravi od prevrata sem ni zvedela javnost prav ničesar. Namenil sem se torej napisati sledeče zgodovdnske podatke o postanku omenjenega pašnika, da vzbudim zanj zanimanje oblastnih ciniteljev. Obenem bi rad povdaril posebno razumevanje, ki obstoja za planinsko pašništvo pri naSih sosedih. Ko je zacela po usodepolnih suhih letih 1908 in 1909 ogrožati našo domačo govedorejo Argentinija z izvozom zmrzlega mesa po nizki ceni in v precejšnjih množinah, zavedli so se te nevarnosti še ob pravem času meroddjni krogi, zlasti pa zastopniki kmetijstva v tedanjem avstrijskem državnem zboru in zahtevali so prav resno ter odloono odpomoči. Seveda &e vstrajnemu vsestranskemu pritisku vlada ni mogla ustavljati. Posledica temu je bil zakon z dne 30. decembra 1909, drž. zak. štev. 222, s katerim je dovolil državni zbor za dobo prihodnjib 10 let po šest milijonov kron, in sicer pet milijonov v povzdigo domače živinoreje, 1 milijon pa v oskjbovanje večjih mest z niesoin. Na bivšo kronovino Štajersko je odpadlo od omenjenih pet milijonov kron za leto 1910 nič manj nego 377.893 Ikron in 5 vinarjev, torej vsekakor prav lepa svota. Od leta 1912 naprej pa se je ta svota znižala na 373.066 kron 22 v, ker je postalo merodajno štetje goveje živine izza 1. 1910. V desetletju 1900—1910 je namreč padlo število goveje živine na Štajerskem od 717.841 na 683.443, torej za 34.358 glav. Kot tedanji načelnik kmetijske podružnice slovenjgraške hotel eem na vsak način izkoristiti za povzdigo <Jo- Zgodov. Srtica o njega postanku in važnost planšarstva. mače govedoreje ugodno priliko in zaoel zanimati za to tudi pok. g. Avgusta Giinther, ki je bil kot vzoren posestnik obenem načelnik ondotnega okrajnega zastopa, hranilnice in posojilnice ter bdkorejske zadruge za občine Pameče, Slovenjgradec, Staritrg in Vrhe, tedaj vsekakor jako vplivna osebnost. Zadrug za rejo bikov je bllo v sodnem okraju slovenjgraškem leta 1910 že sedem, reja mladih plemenskih goved skozi celo leto v zaduhlih in večinoma tudi nesnažnih hlevih pa je bila skrajno pomanjkljiva. Ker brez dobre paše ni umne in dobičkanosne govedoreje, treba je bilo pred vsem razmišljati o tem, kako odtegniti mlada razvijajoča se bitja označenim nedostatkom vsaj crez poletje. V pogovorih, ki sem jih imel s pokojniin Giintherjem ob raznih priliikah v zadevi, se mii je posrečila ugotovitev, da ima ta mož z\rezo z dvornim svetnikom Pantz-em, raferentom za planšarstvo v ministrstvu za kmetijstvo na Dunaju. Ker nisva imela posebnega upanja na naklonjenost s strani merodajnih gospodov tam v nemskem Gradcu, odkoder za naše glede napredka v gospodarstvu dozdevno sicer neokretne, foda dobrodušne živinorejce ni prihajal baš najugodnejši veter, pregovoril sem Guntherja, da se je obrnil do imenovanega referenta s prošnjo za pomoč iz državnih sredstev. Preprican sem bil namreč prav za trdno, da velikih stroškov za nakup primernega pašnika ne bi zmogel niti okrajni zastop sam, še manj pa bi se za to odlociii zadružnLki. Da si pridobiva koiikor toliko tudi pralrtičnega znanja, pisail sem leta 1911 v Schiirding ob bavarski meji, kjer je tedaj obsitojala živinorejska zveza za goveda simodolske pasme za ves ondotni politicni okraj, ki je imela vzorno urejen pašnik, naj mi pošljejo poročilo za leto 1910. Ko sva, prejemšd to knjižico, ki šteje 24 strani, temeljito prerešetala njeno vsebino, naročil sem si iz Lipskega na Saksonskem še izbomo in obširno knjigo prvovrstnega strokovnjaka profesorja dr. Falke-ja z nasdovom »Stalni pasniki« (Dauerweiden), ki je bila ravnokar izšla v drugi izpopolnieiii izdaji — (to mojo iknjigo ima sedaj g. SreSko Robdč, župao v Limbušu pri Mariboru in predsednik pašniške zadruge v Lobnici na Pohorju). Prebdel sein marsikatero uro v pozni noči pri tej silno podučni knjigi, nato pa jo izročil g. Giintherju s pripombo, naj si jo vsakokrat, ko se nrn zvečer utrudijo oči vsled čitanja, vtakne pod zaglavje, češ, da mu njena vsebina ostane trajneje v spominu. Tudi on je prebiral to knjigo s posebnim zanimanjcm in se je prav maTljivo posluževal ob poznejši ureditvi pašnika. Ko inii je kmalu potem namignil dvorni svetnik Pantz, do katerega se je g. Giinther res obrnil s prošnjo za navodila, kakšno pot naj ubere v dosego predmetnega državnega prispevka, mahnila sva jo v jeseni k-ta 1911 na moje ponovno prigovarjanje nekega lepega dne z večernim vlakom v Scharding, kamor sva dospela v 20 urah. Tam sva si natančno ogledala ureditev pašnika, hlevov in ostalih prostorov omenjene zadruge, nato pa hitela skozi Solnograd nazaj proti domu. Potovala sva naglo, ob lastnih potroških ia bila v dveh dnevih že zopet doma. Komaj pa svi si dodobra odpocila, že se je pričelo razmišljanje o tem, kje in kako bi bilo iskati ter najti primeren svet za pašnik, kakoršnega sva si predstavljala. Podala sva se k podružnici Sv. Danijeila nad Trbonjami in si letam ogledala neko obširno posestvo, toda umaknila sva se, ker so se zanj že trgali razkosavalci »kmeckih gruntov«. Šla sva potem v Mislinje in tam ogledovaje drugo priglašeno posestvo ugotovila, da je prepeščeno, neprimerno ležeče in brez zadostne pitne vode. Vsled pomanjkanja časa z moje strani — bil sem tedaj edini živinozdravnik v obširnem in precej hribovitem glavarstvu s tremi sodnimi okraji — je vohunil v zadevi g. Giinther dalje sam in mi o priliki poročal o uspehu. Končno pa je na moj migljaj, naj vzame enkrat v roke knjigo o posojilih okrajne hranilnice in posojilnice <ter naj pogleda tudi v zemijiško knjigo pri sodniji, vendar le izvohal 2 posestnika soseda ter me s posebno zadovoljnostjo obvestil nekega dne o tem s pripombo, da si je obe posestvi že ogledal. (Dalje pnihodnjič.)