

3ao5-rMJZ

:::: ETBIN KRISTAN:

Savičev pesimizem

:::: Novela H::

8 ,

'

■

€tbiq Kristar[:

Sovičev pesimizem.

Izdalo uredništvo «Rde£ega Prapora«.
Natisnil Iv. Pr. Lampret, Kranj.

o-i ooi^g/i

T emna noč je, da je v njej obnemoglo vsako oko.

Noben pogled ne more prodreti te goščave,
vse okrog je črno — črno . . . Obdaja te popolna
negotovost. Nič ne veš, kaj je okoli tebe, ne veš,
ali stojiš na vrhu nebotične gore, ali si osamljen
v brezmejni puščavi, a'i se raztezajo cvetni vrtovi
in travniki krog tebe, ali šume stari gozdi ali
buči nedogledno morje.

Temna noč je in strah te je. Kaj se utegne
skrivati v temi tebi sovražnega, pretilnega? Stra¬
hopeten nisi, ne bojiš se sovražnika, da mu le
lahko pogledaš v oči; a tajnih moči, ki morda
rajajo po nočnih temotah, se bojiš. Videti
jih ne moreš, ne prijeti, nepričakovano se ti
lahko kaj priplazi za hrbtom in te popade nepri¬
pravljenega .. . Gibati se ne smeš, ne veš, kam
lahko stopiš Tema ti leze v prsi, v glavo, na¬
polnjuje ti dušo in možgane in grabi te strah —
samo strah. Tema je nad teboj, okrog tebe, v
tebi — povsod, povsod. In strah vseokoli. . „

3

Vse te vara. Hipoma se ti zazdeva, kakor
bi se nekaj gibalo pred tvojimi očmi, ne veš prav,
ali v daljavi ali v bližini; tedaj napenjaš svoj
pogled, oči ti kipe, silijo v temo, tipajo, tipajo
kakor z nevidnimi prsti — a ne dotipajo ničesar.
Okrog, vseokrog sama gosta, črna tema. Ali se
je res kaj gibalo? Ali se morda še kaj giblje?
— Ali je bila samo pusta senca — morda po¬
šast? Ali ni bilo nič? Strah te je nepojmljivega,
neznanega, kar se morda skriva v temi in strah
te je svojega las nega strahu.

Čuj! — Ha! — Nekaj je zašumelo — —
ne — — da-Dozdeva se ti, a nič goto¬

vega ne veš. Kakor bi daleč, daleč nekje v ne-
dosežnosti nekaj tiho šumelo, a ker je daljava
neskončna, je to morda bobnenje, mogočno
grmenje in do tvojih ušes sega samo zamirajoči
odmev mogočnih glasov. A morda je samo sla¬
botno žuborenje valčkov prav blizu tebe, morda
tik pod tvojimi nogami. Ali pa morda sploh ni
nič? Morda ti poje v ušesih strah?

Ta noč! Te teme! Ta vir negotovosti!

Duša išče, da bi se česa oprijela, a ne najde
ničesar. In končno jo premaga strah.

Spati! Druzega ne moreš, nego spati. V
spanju ubegajo vsi slabejši duhovi pred nočnimi
strahovi in pošastmi. Tam pozabljajo, da jih ob¬
daja groza, a pozabljajo tudi na vse drugo, po-

4

zabijajo, da žive. Dokler spe, jih ni. Izgubljen
čas, izgubljena ura življenja . . .

Močne duše ne morejo spati. Živeti hočejo,
živeti, a v spanju se ne živi Svetlobe ni, pa
strme v noč — v temo. Gledajo, gledajo, vpi-
rajo oči v črno goščavo — ob neprozorni steni
teme zdrsnejo njih pogledi navzdol; zaman se
napenjajo moči.

Počasi, počasi leze čas. A vendar leze, gine,
toda noči ni konec. Minevajo sekunde, minute,
četrtinke, ure — a še vedno je noč. Vnovič in
vnovič nastopajo oči svoj boj s teminami, — še
vedno zaman.

Nič, nič!

Kaj bo iz tega?

Kaj je noč večna! Ali se nikdar ne zruši
ogromna, debela stena, ki odbija vse poglede,
da se lomijo ob njej kakor slabotne puščice ob
jeklenem ščitu? Pretaka se čas, minute, ure se
prelivajo iz večnosti v večnost, a noč ostaja —
ostaja.

Bogovi! Dajte svetlobe! Kdaj izgine noč?

A bogovi molče — kakor noč; iz globoke
teme ni odgovora. In strah se izpreminja v člo¬
veških prsih; v srce se zadira, pa se širi, pogreza
po duši in do možganov sega drugo, grozno
čuvstvo: Obup.

Včasi je videti, kakor bi se nekaj belkastega
zasvetilo skozi morje temnih skrivnosti V srcu

5

zatrepeče tiha, tiha nada; skoraj neslišno zadrh-
teva „evoe“ iz tajnih globin . . . beli žarek iz¬
ginja v črni neskončnosti, obup ubija nado. In
vse izginja, sam obup ostaja.

Obup! Obup! Uničevalec življenja, sovražnik
volje, hrepenenja, delovanja, hudoben grobokop
— obup!

In če se je polastil prve duše, če je prvo
srce vkoval v svoje verige, gre dalje in osvaja
duše in srca in preganja vse nade, velike in
male, tepta rožice z nogami, lomi vesla v čolnih
in para jadra na ladjah . . . Danes ima človeka,
jutri sto ljudi, pojutrišnjem cele rodove ... In
življenje umira, kamor padajo njegove sence, po
vrtovih se suše cvetlice, po polju pada zrelo
zrnje na da, po gozdih se razvija pritlikavsko
grmičevje in jemlje drevju sok, jezera in potoki
se suše, hiše in palače padajo v razvaline in
ljudstvo gine.

Noč — noč! V tebi se poraja obup. Bodi
prokleta! Bodi tembolj prokleta, ako si večna.
Po tvojih teminah plavajo črvi, ki se zajedajo v
srca kakor v sad,e, kadar dozoreva, in kadar bi
srce moralo biti zrelo, je v njem črv, ki se je
izlegel v noči, v temi. Obup je nagrizel srca in
duše gnijejo, in duše umirajo . . .

Noč, noč? Ali te ne bo konec?

Večna, večna tema . . .

Groza . ..

Obup ...

Daleč — daleč tam — kdove, kje? — v ne¬
izmernosti se je nekaj zabliščalo. Mala, mala,
mala, svetla točka je zaplavala po morju mrakov.
Samo mala točka . . . Počasi, da komaj opaziš,
se razširja, sedaj je črta, podaljšuje se — po¬
daljšuje — bolj in bolj se sveti, sedaj je rdeč¬
kasta, sedaj rumena kakor čisto zlato. Plaho trepeče
skozi gosto noč, mala, mala črtica skozi ne¬
skončno noč. Od vseh strani jo objemajo goste
temine; zdajci zamre v mogočnem navalu mra¬
kov . . . Poleg prvega žarka — glej! — zatrepeče
drugi, zlat, zlat, zlat. . .! Oko se ti opira vanj,
poželjivo, slastno, polno hrepenenja, srce se ti
budi in duša ti poje: več, več, več! In zdajci
se razliva neštevilo žarkov po vzhodu — tema
bledi.

In nada, živa, nebeška nada se dviga, širi
peroti in plava k višavam, v daljavo, luči naproti.
Tam se oblaki odevajo z zlatimi plašči, na snež-
nikih se užigajo rdeči kresovi in iz morja se
dviga ponosno, veličastno — mogočno tisoč-
krasno solnce . . .

Noč je mrtva. Rodil se je dan, oko sesa
svetlobo — svetlobo.

Evoe Dan!

In obupu so se peruti sežgale ob mogočnem
ognju mladega solnca in v novi nadi se dvigajo
srca in duše — — —

7

I.

Pavel Savič je bil uničen. Neštetokrat je že
proklel uro svojega rojstva in jezil se je ne¬
skončno, ker ni imel toliko poguma, da bi sam
končal svoje življenje. Kajti živeti je neumno.
Človek, ki živi, človek, ki upa, se norčuje sam
iz sebe. Upati — kako je to blazno! Danes ni
nič in mtri bo prav tako kakor danes. A vendar
upaš, da bo jutri morda drugače. Morda! Dolga
vrsta dni in mesecev in let ti pokazuje, da je
življenje vedno enaka tragikomedija. Lahko bi
bil že prepričan. Izkušnja te je naučila, da so
zakoni sveta kruti; uvidel si da nima usoda zate
izjeme. Trezni, zreli razum ti pravi, da ne smeš
pričakovati nič drugega, nego večno ponavljanje
stare bede, večno nadaljevanje starega trpljenja.
Verjameš svojemu razumu, verjameš mu; saj je
tvoj, saj te neprenehoma spremlja, vedno opa¬
zuje tvoje življenje, vse si zapomni in o vsem ti
pripoveduje o pravem času. A kako slabo je
vendar to verovanje! V skrivnem kotičku srca se
vendar giblje pričakovanje, radovedno izglda-
vanje, upanje. Morda se i premeni kakšen prizor
življenske vsakdanjosti? Morda se kaj zgodi
slučajno . . .

Hahaha! Slučajno!

Patologično je že. Nevarnost se približuje
in treba bo vprašati zdravnika. Ha! Kadar človek

8

že računa s slučajem, ledaj je vsak sum opra¬
vičen, vsak strah mogoč. Slučaju zaupajo samo
otroci, ki ga ne poznajo. Odrasel človek bi moral
vedeti, da ni slučaja. Življenja zakoni so vkle
sani v nepremične skale in kdor živi, je njihov suženj.
Verig, s katerimi nas okujejo, ne more nihče raz¬
trgati. Blazno je, nategovati jih, misleč, da po¬
čijo; neumno je upati, da jih sname dober duh
čez noč z naših rok. Ako se napenjamo, da bi
jih raztrgali, se nam vrezujejo še globlje v meso,
bolečine se še večajo. Ako upamo, da jih izgu¬
bimo slučajno, se prevarimo tolikokrat, kolikorkrat
zaupamo; iz vsake nade vzklije razočaranje, ki
je bolestnejše od trpljenja na galeri življenja.

Hm! Pavel Savič ve, da je tako. On ne upa.
Resigniral je in sedaj nosi svoje verige, ne da bi
se upiral, ne da bi pričakoval rešilne ure. Toda
sreče ni našel v resignaciji. Trpljenje ni postalo
lažje, ker se je vdal v neizpremenljive razmere
in ker ve, da mora trpeti. On ne beži, kadar
vidi bič, ki šviga po zraku in ki naj zdajci pade
na njegova pleča; toda udarci ga le bole. Ne kriči
več, kadar ga z iglami zbadajo v srce, a iz srca
kaplja vendar rdeča kri. Obupno krč pesti in
preklinja usodo, ki se igra z ljudmi, sovraži jo
iz dna duše, a prenaša jo.

Pavel Savič ni bil vedno tak. Aj. kakšen je bil
pred kratkimi leti.,! Samo življenje, samo veselje,
samo prepevanje ga je bilo. A tempora mutantur

9

et nos mutamur in illis. Čas izpreminja vsako
bitje; ne vseh enako, a izpreminja vse. Saviča je
zelo, zelo izpremenil. Kdor je poznal malega Pa-
veljčka, ko je hodil v ljudsko šolo in se igral v
mestnem logu s svojimi porednimi veselimi to¬
variši, kdor ga je poznal tedaj, ko je obiskoval
gimnazij, ko je ob počitnicah lazil po vseh hribih
in dolinah, povsod zabaval ljudi, s katerimi se je
shajal, vedno prepevajoč, vedno poln zlatih cve¬
točih upov, in kdor je primerjal sedanjega pro¬
fesorja Saviča tedanjemu življenja kipečemu mla¬
deniču, ni hotel verjeti, da se človek lahko tako
izpremeni.

In vendar. Profesor Savič — tako so mu de¬
jali vsi, v resnici je bil suplent — je bil od pete
do glave pesimist; vsaka žilica v njem, vsaka
kapljica krvi, vsak dih —vse je bilo pesimistično;
vseokoli se mu je svet dozdeval teman, turoben,
neozdravljivo bolan. In njegovo pesimistično pre¬
pričanje se mu je zdelo tako utrjeno, da ga
nihče in nič ne bi moglo omajati. Kajti sam se
je dolgo branil svojih nazorov; prestal je hude
boje in če vsi argumenti, katerih je imel nebroj,
niso mogli podpreti njegovih upov, če mu ves
njegov duševni arzenal ni mogel podati uspešnega
orožja v obrambo starih idealov in vzorov, tedaj
se pač ne more nič več zgoditi, kar bi ga uteg¬
nilo še enkrat izpreobrniti in narediti iz njega
to, kar je bil nekdaj.

10

Ne, ne, življenje je izvrsten učitelj, nekoliko
strog pač, celo okruten, a svoje nauke zabiča
dušam dobrovoljnih in prisilnih učencev s tako
močjo in tako globoko, da jih ne izbriše nihče.

Pavel Savič, nekdanji veseljak, mojster ne¬
štetih gradov po vseh oblakih zemeljskega ozračja,
je sedaj popolnoma soglašal s Schopenhauerjem:
Die optimistische Weltanschauung ist die nieder-
trachtigste Weltanschauung.

— Da, da, veliki filozof — prav imaš. Ža¬
lostno je le, da ti ljudje ne verjamejo, dokler
jih ne prepriča življenje s svojim bičem, s svojo
lakoto, s svojipii goljufijami. Vsi verujejo v do-
brotnost in srečo, pa jo love, bijejo se zanjo,
iščejo jo, igrajo, kockajo zanjo, pehajo, upajo —
upajo — včasi vse življenje in šele na smrtni
postelji spoznavajo, da so bili norci, da so lovili
fantom, da so se borili za nekaj domišljenega,
česar ni na svetu. Tedaj morda pravijo svojim
otrokom, svojim prijateljem, znancem, da je vse
neumno, vse puhlo in pusto, vse nično — in
potem ležejo v grob. Oni, ki so ostali, jim pa
ne verujejo.

— Eh, kaj! Duh mu je oslabel, pravijo; iz¬
gubil je mladostno svežost, trohnoba mu je za-
puhtela in sence so mu vstale iz groba, pa že
vse drugače vidi in sliši in čuti. Starost naj le
vpira oči v smrt, mladosti je življenje odprto

ll

In mladost plove po morju življenja, vesla,
jadra, krmari, križa vsepovsod po neizmernosti
oceana, včasi zagleda otok, včasi se zasidra v
luki, pa zaplove zopet po morju ter se bori z vi¬
harji in valovi ... in končno opešajo moči,
kakor vsem pred nami. Konec pride in čemu je
bilo vse delo, čemu ves boj . . .?

Oh, goljufija, goljufija!

No, v knjigi, katero je čital Pavel Savič, ni
bilo tega. Knjiga je obsegala najnovejše hipoteze
o „kanalih“ na Mariu. Zvezdni svet je še naj¬
bolj zanimal Saviča. Odkar je začel prezirati člo¬
veško življenje in zaničevati zemljo, na kateri sta¬
nujejo ljudje, mu je bila astronomija najljubši
študij. V svojem priprostem stanovanju si je
uredil pravo pravcato malo zvezdarno in marsi¬
katero noč je prebdel pred svojimi dalekogledi
in sekstanti in nebeškimi črteži. Zlasti čudežni
Martov svet ga je mikal in vabil s čarobno močjo.
Kadar je bil položaj količkaj ugoden, je ujel to
zvezdo v leče svojih aparatov in dolge, dolge ure
je vpiral svoj pogled vanjo. Po vseh knjigah in
znanstvenih časnikih je brskal, da bi našel kaj
novega o svojem ljubljenem Martu.

Po nedavnem je čital velezaniinivo razpravo
francoskega učenjaka, ki je branil nazor, da na
Martu ni živih bitij. Avtor verjame, da so živeli
tam stvorovi, deloma podobni zemeljskim ljudem,
ki so dosegli neskončno visok vrhunec kulture, a

12

da je življenje na Martu že propadlo, da bo
tam kmalu vse tako, kakor je že sedaj na me¬
secu — mrtvo, pusto.

Saviču se je storilo žal. Njegov ljubljeni
Martov svet — pa mrtev? Vsa visoka kultura
starejšega brata zemlje — propadla? In nikdar se
ne bodo naši dalekogledi križali z žarki dalnje-
gledov Martovih prebivalcev? Nikdar ne bo zveze
med ljudmi onega skrivnostnega planeta in med
nami? Nikdar ne bomo gledali sladkih čudov
tega zlatega, bajnega sveta?

Morda je res. Morda je skoro že velik grob,
kakor sto in sto drugih zvezd, ki nam sicer sve¬
tijo in se nam dozdeva, kakor bi se bleščale v
lastni svetlobi, v resnici jih pa vendar obseva samo
nekoliko priberačenih žarkov kakšnega solnca . . .
kakor včasi ljudi.

Da, da, tudi te zlate, krasne zvezde, izdelane
iz tako čvrste snovi, navidezno ustvarjene za vse
veke vekov, so samo efemerne stvari. Danes za-
blešče nekje v vesoljstvu, nekaj časa se žare, pa
ugasnejo — izginejo. To je pesimizem vsemira.
Vanitas vanitatum . . .

Savič je obračal liste v knjigi, pogledi so mu
tekali po dolgih vrstah črk in številk — a nič ni
vedel, kaj bi čital. Njegove misli se niso mogle
navezati na čtivo. Pred kratkim je čital Šandor
Gjalskega knjigo: „U noči“. Ne prvič. A še nikdar
ni naredila takega vtiska nanj, kakor sedaj Da,

13 .

noč je, noč, globoka noč vseokoli. Gjalski moli.
Savič pa ne more nič več moliti, nič več želeti.
Saj je vse, vse zastonj! Saj ostane vendar vse
temno, noč je večna in zadnji cilj je kaos.

Moj Bog! Naj se ozira, kamor hoče, povsod
vidi tisto sliko. Njegovo lastno življenje mu jo
pokazuje, življenje njegovega naroda, življenje
ubogih, življenje ljudstva. Vse je brezupno, vsi
boji brezuspešni. Fatum! Kismet! . ..

Nekdaj je bilo vse drugače. Nekdaj ni mislil
tako. Haha! Upal je, pričakoval je — česa? Nekaj
lepega, zlatega, cvetočega, duhtečega, nekaj skriv¬
nostnega, kar ga nekoč iznenadi in ga vsega,
vsega zaodene s srečo. Haha! Neumen je bil. Da
ni upal, ne bi bil doživel toliko razočaranja in
toliko boli, ki še vedno rujejo po njegovem srcu,
dasi je porabil vso filozofijo z vsemi njenimi
pomočki, hoteč premagati notranje bolečine.

Sedaj ne upa nič več — iz načela. Čemu si
ustvarjati priliko za nove bolečine, za nove muke,
ki bi sedaj menda delovale še hujše nego tedaj,
ko je mladostna moč še blažila rane in jih celila?
— Ne, ne. Sedaj ne upa nič več, ne zase, ne za
druge.

Vse ljudi bi rad prepričal, da je vsako upanje
blazno. A ljudje ga ne poslušajo in mu ne ver¬
jamejo. Pehajo se po življenju, izmišljajo si cilje,
pa se pode za njimi; bore se; z ranami, dobljenimi
v besnem, blaznem boju, hodijo k zdravnikom in

14

kadar so jim jih povezali in pozdravili, stopajo
zopet v nove boje. Stara, nova igra se nadaljuje.
Zastonj jim dopoveduje on, da samo izgube
svoje zdrave ude, da puste svoje roke in noge
na bojiščih in v operacijskih ambulancah — —
oni ne slišijo nič.

Naj bodo torej gluhi! On jim ne bo dopo¬
vedoval ničesar. Slepi so. On pa vidi, da je vse-
okoli noč, globoka, temna, večna noč in da je
vsako stremljenje zastonj.

Die optimistische Weltanschauung ist die
niedertrachtigste Weltanschauung . . .

II.

Pavel Savič je res vedel, kaj so duševne bo¬
lečine. Mladi mož je prebil že vsakovrstno
trpljenje.

Oče mu je bil uradnik, ne bogat, a s plačo,
s katero je mala družina lahko živela. Mater je
izgubil že v otroških letih, spominjal se je samo
očeta. Ko je hodil v ljudsko šolo in v gimnazij,
se mu je dobro godilo. Ne more se baš reči, da
je bil jako priden, a kar je učitelj povedal v šoli,
si je Pavel zapomnil bolje od drugih, ki so cele
noči presedali ob svetilki s knjigo v roki. Kdor¬
koli ga je poznal, je potrdil, da ima fant dobro
glavo.

Paveljček se je smejal, kadar so ga tako
hvalili. On ni preveč premišljal o svoji dobri

15

glavi, le vesel je bil, da se mu ni treba „biflati“
in da je znal, kar so ga učitelji vpraševali.
Morda še bolj vesel je bil, da je imel dosti časa
za igre na prostem zraku, in ko so se v prvih
razredih nbje gimnazije učili naravoslovja, mu je
bila največja slast, če je smel obesiti zeleno puš¬
čico preko rame, pa jo ubrati ven, na polje in
v gozd lovit metulje in hrošče, ali pa nabirat
rastline.

Včasi se mu je zdelo, da je lep herbarij
ali bogata zbirka kukcev naj višji cilj za človeka.
Vedno je tekmoval z ostalimi učenci in nikakor
ne bi bil dovolil, da bi imel kdo drugi lepše
zbirke od njega.

Pozneje so mu bili grški in rimski klasiki
alfa in omega življenja. Do tega prepričanja je
moral priti, poslušajoč profesorje starih jezikov,
ki so zatrjevali vsako uro, da je klasicizem naj-
vzvišenejša svetost tega sveta. Ko je začel čitati
nemške, ruske in francoske pisatelje, se mu je
vera v klasike že nekoliko omajala, vsaj toliko,
da se mu niso zdeli več edino zveljčavni.

Včasi mu je prišla moderna knjiga v loko.
To se je zgodilo sicer samo po naključju, kajti
oče ni kupoval takih knjig in profesorji jih tudi
niso dajali za nagrado učencem. A semintam se
je le pripetilo. Čital je vse, kar je dobil „0 šolah
in strujah" ni veliko modroval. Kar se mu je
zdelo lepo, je prečital.

16

Kakšen svet se mu je tedaj odprl! Koliko
novih misli mu je zarojilo po glavi! Oh, kako
bogato, kako pisano je življenje! Koliko nalog,
Koliko ciljev! Koliko hvaležnega dela za človeka,
ki hoče delati!

Včasi se je zamislil. Menil je, da bi prav¬
zaprav profesorji morali upozarjati dijake na to.
A Oni samo suhoparno predavajo svoje predmete.
Profesor fizike živi samo za fiziko, oni matema¬
tike samo za matematiko. To je čudno. Saj živ¬
ljenje ni sama fizika, ne sama matematika.

Tudi to se mu je zdelo čudno, da profe¬
sorji nič ne pripovedujejo o politiki. Vsi učenci
so se zanimali za politiko. Svojo dotično mo¬
drost so zajemali iz časnikov, katere so čitali nji¬
hovi očetje, dasi niso umeli mnogo. Po nazorih
svojih staršev so bili tudi dijaki razdeljeni v raz¬
lične tabore in vnemale so se ostre debate med
njimi.

Pavel se je živo zanimal za vse. To so mu
bili sami cilji. Kadar odraste, se bo tudi on pe¬
čal s politiko, hodil bo volit, morda postane
še sam poslanec.

Sedaj je postal priden. Učne snovi so se
tako nabrale, da jih ni mogel nihče premagati s
samo dobro glavo. Pavel je jemal knjige v roke
ter se učil, vendar se pa ni „biflal“. To se mu
je zdelo nedostojno. Spoznal je, da tako učenje
ni nič vredno. Nadrgne se kdo kakšnega pred-

17

meta za izpit, potem pa pozabi vse. On pa se je
hotel učiti zase, ne pa za izpričevalo.

Jako mnogo je razmišljal. Z osemnajstimi
leti je bil razmeroma jako zrel. Sedaj že ni bil
več zadovoljen s knjigami, katere je slučajno do¬
bival v roke, temveč je začel izbirati. Tudi sam
je včasi kaj napisal, toda kar je tako izdelal, je
pokazal kvečjemu prav dobremu prijatelju.

Z osemnajstimi leti je prestal zrelostni izpit
z odliko Ob tem času ga je doletela prva večja
nesreča: Umrl mu je oče. To je bil za Pavla
hud udarec. Moral se je seznaniti s skrbjo.

Premoženja ni bilo. Nekaj denarja — ma¬
lenkost — je dobila sestra za doto, za Pavla ni
ostalo nič. Skrbni sorodniki so ga nagovarjali,
naj poišče službo; kakor maturant z odliko bi
bil že lahko kaj dobil. A Pavel ni maral; hotel
je študirati. Koliko dijakov se šola, ki so v ena¬
kem položaju! Zakaj bi se ne posrečilo njemu,
kar je mogoče drugim?

Nikakor se ni mogel sprijazniti z mislijo, da
bi šel k železnici ali k pošti ali v drug urad.
Tu bi bil vedno samo pol človeka, samo orodje.
Lastnih ciljev ne bi mogel imeti, služiti bi moral
vedno le tuji volji. Ne. Naučiti se mora česa,
postati mora samostalen človek, da bo mogel
delovati svobodno.

Dobil je majhen štipendij in s tem je šel
na Dunaj, študirat medicino. Če postane zdrav¬

iš

nik, bo lahko povsem neodvisen. Tedaj se bo lahko
pečal s svojimi cilji.

Oh, koliko jih ima! Narod, ki je do skraj- ,
nosti zanemarjen, potrebuje delavcev, ki ga po¬
vzdignejo, borilcev ,ki mu pribore pravice; reveži,
zaničevani koristni udje družbe, čakajo rešitve,
pomoči, učiteljev, voditeljev; znanost išče učencev
in pospeševalcev. Vse polno je dela — in on se
hoče resno pripraviti, da bo lahko izvrševal svoje
naloge.

Na Dunaju se je začelo za Pavla težko živ¬
ljenje. Ko je dospel v veliko mesto, si je poiskal
malo sobico v predmestju Funfhaus. To je bilo
sicer daleč od vseučilišča, a moral je jako strogo
računati in sredi mesta so stanovanja draga.
Potem je začel iskat instrukcije. To je bil pravi
križevi pot. V desetih hišah je moral potrkati na
vrata, preden se mu je posrečilo, najti družino,
ki mu je poverila znanstveno izobrazbo svojega
paglavca za dve uri na teden, seveda za tako
odškodnino, da ga je bilo skoro sram. S težkim
trudom je tako dobil nekoliko instrukcij. Izra¬
čunal je, da bo izhajal z zaslužkom, kajpada bo
moral jako varčno živeti.

Kmalu se je pa moral prepričati, da je
varčno življenje dokajšna umetnost Njegovi go¬
jenci so stanovali po najrazličnejših krajih mesta.
Ako bi se hotel posluževati tramvaja, bi moral
zavoziti precej in tega blagajna ni dopuščala.

2 *

19

Hodil je torej vedno peš, a to ga je utrudilo
zelo. Kaj rad bi si bil včasi privoščil požirek
piva, toda premagal se je, ker je potreboval
denar za druge nujnejše reči.

— No, to se že izpremeni, je mislil; nekaj
let se vse pretrpi in potem pride plačilo za vse.

Toda leta so dolga. Marsikaj se je pač
izpremenilo, a ne na bolje. Eden njegovih
učencev je propadal na vsakem izpitu. Pavel mu
ni mogel po sili vliti modrosti v glavo. Nadarjen
ni bil, učiti se ni hotel. Pavel je upozoril deč¬
kove starše, da je vsak trud zaman, češ, morda
ima fant zmožnost za kaj druzega, za kakšno
pošteno rokodelstvo. Starši so bili zelo hudi, ne
na svojega paglavca, temveč na inštruktorja, ki
ni iz njihovega zlatega tepčeta znal narediti mo¬
drijana, ter so mu odpovedali, svojega ljubega
sinčka so pa vtaknili v vojaško šolo, češ, tam že
kaj postane iz njega.

Pavel se je poslovil. To izgubo je občutil
britko. ker je segala globoko v njegov žep.

Instrukcije so mu v obče precej presedale.
Mučiti se je moral neskončno in kadar se je
moral sam učiti, je bil navadno že tako utrujen,
da se je komaj zaglobil v tvarino. Često mu je
primanjkovalo denarja za drage medicinske pre¬
parate. Tovariši so ga neprenehoma vabili v go¬
stilne in kavarne in potreboval je mnogo ener-

20

žije, da se jim je upiral. Včasi so mu prav po¬
šteno prigovarjali in čutil je, da imajo prav.

— Saj se še skisaš v svojem brlogu, je dejal
vrli Kremen, ko se je bil Pavel nekoč že pol ure
branil z vsemi mogočimi izgovori. Človeški razum
ni iz železa; nobena reč se ne sme preveč na¬
peti, vse poči. Učiš se in učiš, a končno —
misliš mar, da postaneš učen? Vraga! Zblazniš,
zblazniš. Ali naj ti povem nekoliko primerov?
Če hočeš, iz svoje lastne družine jih vem.

— Ne, ne; ne maram poslušati takih pri¬
merov. Saj vem, da je vse mogoče, a doslej se
še ne bojim da zblaznim.

— Kaj?! je odvrnil Zupan. Kaj! Zblazniti!
Če tudi ni te nevarnosti, vendar lahko postaneš
hipohonder. Ali bi ne bila škoda?

— Pustite me, pustite. Saj veste, kako je.

— Eh, kaj, veste, veste — se je kremžil
Rakež. Tako je, da ni lepo, kakor živiš. Ali smo
tvoji tovariši ali ne? He?! Nihče ne sme tako
zanemarjati svojih tovarišev. Tristo rogačev! Saj
te človek niti ne vidi, če te ne poišče v tvojem
brlogu! Ali ne pravi že sveto pismo, da človeku
ni dobro, biti samemu?

— Da, da, da. A jaz imam dela. Prosim
vas, ne silite me.

Tovariši so godrnjali in odšli. Savič je ostal
sam doma. Tako sam!

21

Čutil je, da imajo prav v marsičem. Človek
se res skisa ob takem življenju. In napredka ni
pravzaprav nobenega. Uči se, uči, a ob večnem
pomanjkanju denarja mu učenje le malo koristi.

S časom se je prepričal, da z medicino ne
pojde. To je dolgotrajen študij; tako dolgo ne
vztraja.

To spoznanje ga je jako bolelo. Razbijal si
je glavo, da bi se domislil, kako bi pač kaj
povečal svoje dohodke, a bilo je vse zaman.
Končno se je s težkim srcem odpovedal medi¬
cini, ter je prešel v filozofijo. Tako pride prej
do kruha.

Beda, iz katere se ni mogel izkopati, je pre¬
gnala dokaj svežosti iz njegovega srca. Njegovo
zaupanje v življenje se je močno skrčilo. Užitka
ni imel nobenega, a skrbi so ga vedno morile.
V takih razmerah pobledevajo mnogi cilji.

Seveda se je sedaj dosti temeljito zanimal
za politiko. A tudi to mu ni moglo povzdigniti
čuvstev. Vesti, ki so prihajale iz domovine, so
bile jako tužne. Nič se ni gibalo, povsod je bilo
mrtvo. Včasi se mu je zdelo, kakor bi bila njego¬
vemu narodu izrečena smrtna obsodba.

Tudi pogled po okolici ni bil radostnejši. V
okraju, kjer je bival, so živeli večinoma delavci.
Nehote je moral videti, kako bedno životarijo
ljudje, katerim dolguje človeška družba mnogo
hvaležnosti. Videl je, da se gibljejo da se zdru-

22

žujejo, da se bore, a da se njihove razmere nič
ne izboljšavajo.

Njegova duša je bila skoraj vedno žalostna.
Sive sence ljudske bede so legale na njegovo
življenje, splavale so mu v srce in globoka, mo¬
reča bol se mu je vgnezdila v prsi.

Kjer je hodil, mu je bilo, kakor bi mu ob
strani doneli obupni glasovi: Pomoči! Pomoči!

A pomagati ni mogel. Sam je bil tako beden
kakor one množice, katerim je trpljenje pritisnilo
svoj neizbrisni pečat na čelo.

Če je bil zvečer izmučen, da ni mogel čitati,
da ni mogel mirno sedeti in da od same utrujenosti
ni mogel zaspati, je šel včasi na izprehod. Težko
je hodil, kajti v njegovem slabo rejenem životu
je bilo le malo moči. A zrak je bilo edino kre¬
pilo, katerega si je mogel privoščiti. Tedaj jo je
včasi zavil v mesto, kjer je zvečer tako lepo
svetlo po širokih ulicah, polnih srečnega, vsaj
navidezno srečnega ljudstva, ki se zabava s kram¬
ljanjem, s koketiranjem, s smehom, ki se ustavlja
pred visokimi okni izložbenih skrinj, napolnjenih
raznovrstnega blaga, zlata, biserov; ki poseda po
verandah kavarn in gostiln, modrujoč o visoki
politiki in obirajoč druge ljudi.

Včasi mu je srce poskakavalo, kadar je zašel
med to ljudstvo. Sedaj ne več. Jeza ga je grabila,
ko je pomislil, da se tu tratijo bogastva, brez¬
miselno, neumno, dočim v njegovem sosedstvu

23

pridni ljudje stradajo in predčasno umirajo —
radi pomanjkanja On sam trpi — trpi ....  a to
bi še pozabil, da ni na tisoče drugih, ki enako
trpe. In kdo je kriv? Ali ne pada greh na dušo
malomarnim gizdalinom in gizdalinkam, ki tukaj
po neumnosti zapravljajo denar? Odkod imajo
ta bogastva? Kdo jim jih je ustvaril?

Bdi so hipi, ko je mislil, da mora skočiti
med to ljudstvo in glasno zakričati: To je vse
pokradeno, vse priropano! Dol s tem lišpom!

Kako blazno! Haha! To so njegovi pristni
občutki, a da jih izreče, bi ga zaprli — v ječo,
ali pa v norišnico.

A vendar bi si olajšal srce .. .

Semtertja ga je zabolelo še nekaj drugega.

Koliko je bilo ženske krasote na tem Ringu,
v tem mestnem parku! On je bil tako mlad, v
njem je bilo toliko življenske moči, tako ljube¬
zensko hrepenenje se ga je polotilo včasi, da se
e zbal norosti. Gledajoč vso to svežo, mlado
lepoto, te dražestne, cvetoče obraze, te iskreče
se oči, poslušajoč te zvonke, srebrne glasove,
mu je zašumela kri v ušesih in završela v glavi;
srce mu je mogočno utripalo, kolena so se mu
šibila. On bi tako rad ljubil kako mlado živo
bitje! Toliko neskončne ljubezni je bilo v njegovi
duši, da bi moralo zadostovati za cele rodove —
in vse to je zaprto, pokopano. Njega ne ljubi nihče.
Kaj bi dal za en objem, za en vroč poljub . . . !

24

Tedaj je včasi videl žensko, lepo, elegantno,
ki mu je gledala v oči, kakor bi mu njeni po¬
gledi hoteli reči: Glej, tu najdeš, česar iščeš. Jaz
te hočem ljubiti.

In v duši se mu je dvignil gnus in — po¬
milovanje.

— Moj Bog! Kdove, koliko sramote, ko¬
liko duševnih bolečin velja ta tvoja fina obleka,
ta tvoj lišp, vse to, kar — potrebuješ, da pri¬
vabljaš in mamiš moški svet, vsa ta sredstva
svoje obrti! Kdove, iz kakšnega morja solza se
je dvignila ta tvoja — ljubav! Kdo je kriv?

Ha! Kakšen svet! Koliko laži, koliko moč¬
virja ! Kdo reši to ljudstvo ?

V svoji sobici je potem često vzdihoval in
se vpraševal, kaj bi se moralo zgoditi, da bi se
te grozote odpravile s sveta. Prisegal je da se
hoče boriti proti vsem lopovščinam, ki ustvarjajo
take strahote, ki pehajo ljudi v tako ponižanje.
Toda kdo mu pokaže pot?

Izkušal je priti v dotiko z bednimi ljudmi
vsake vrste, spoznati njih duše, proučiti njih boli,
odkriti vire njihovega trpljenja. Včasi so odgo¬
varjali, če jih je izpraševal, nekateri resignirano,
nekateri polni britke jeze. Včasi so ga čudno
pogledovali in niso odgovorili ničesar.

— Oh, nekaj človeškega je vendar v vseh
teh ljudeh, je ugibal: one zadnje iskrice vendar

25

ni mogla zatreti nobena sila. Pod vso bedo, pod
vso sramoto tle vendar ostanki žerjavice. Če bi
se le razpihali, le razpihali 1 Zopet bi se dvignil
plamen in človeštvo bi vstalo iz svojega suženj¬
skega ponižanja.

In s podvojeno pridnostjo se je učil in po¬
učeval svoje paglavce. Stiskal je uboge krajcarje,
obračal jih na vse strani, preden je enega izdal,
trpel je in — upal!

A beda ni hotela izginiti in upanje je pešalo.

Kar se je zgodilo nekaj nepričakovanega,
skoraj nemogočega. Kakor bi v tajnih višavah
zadonela himna vesoljne sreče. Vsi medli upi
njegovi so zopet vzcveteli, kakor da je nebeška
rosa padla na žejne, povenjene cvetke. In duša
se mu je dvigala.

III.

Nekega večera se je izprehajal po Ringu.
Bil je zopet slabe volje. Pesimistični napadi so
mu z izredno silo naskakovali dušo. V žepu je
stiskal pesti, grizel je ustnice in premagovati se
je moral, da ni zaplakal jeze.

Široki Ring je bil poln elegantnega ljudstva.
Po vozni poti so drdrale lahne kočije, javne in
zasebne, tuintam se je pojavil jezdec v uniformi
ali v gizdalinski civilni obleki, drevored in trotoar
sta bila polna izprehajaječih se ljudi, možkih in
ženskih. Ves high-life je bil tukaj. Pojavljali so

26

se tudi tramvajski vozovi in omnibusi, a hitro so
zopet izginjali, kakor bi tukaj ne bilo prostora
za njihove goste. Tramvaji in omnibusi so vozovi
predmestja. Med pisano množico se je pokazoval
semtertja delavec ali delavka in bilo je, kakor bi
zagledali osat med rožami. Ljudje so se izogibali
takemu v teh krajih nenavadnemu bitju, kakor bi
se ga bali, a delali so tako, kakor ne bi videli
obnošene, priproste obleke . . .

Savič je opazoval vse in škripal je z zobmi.

— He, drzna drhal! Kje bi bile vaše fine
obleke, vaše palače, vsa vaša razkošnost, da ni
teh parijev . . . Nesramna, nesramna svojat! —
Hodil je gorindol in dušil svojo jezo.

Naenkrat je zagledal dve dami, starejšo in
mlajšo, obe jako dragoceno in okusno oblečeni.
Mlajša je bila izredna krasotica. Nekaj tako sve¬
žega in tako skrivnostnega je puhtelo od nje, da
je bil Savič ves očaran. Bilo mu je, kakor da je
zagledal sliko katero je sanjal že v svojih otroških
letih, pa jo je potem iskal, vedno v nadi, v go¬
tovi nadi, da jo najde in da bo njegova.

Dobro je vedel, da še nikdar ni videl te
ženske. In vendar mu je bila tako znana, kakor
bi bila njegova sestra Ko jo je srečal, jo je samo
letoma pogledal, a videl je vse na njej. Vedel je,
da ima jako svetle plave lase, ki se blišče kakor
zlato, da ima globoke, modre oči, polne sijaja,
jako fin, podolgast, aristokratičen profil, tenke,

2

male, krasno izrezane ustnice, rožičasta, mala
ušesca, da ji drhti fina, skoraj prosojna rdečica
na mramornobelem obrazu, da je visoka, kakor
Juno ... In nadalje ve, da jo obdaja nekaj kakor
nevidna gloriola in da izhaja iz njenega telesa

-ali od njene duše? — skrivnostna struja,

ki mu prodira v srce in ga sili, da misli nanjo.

Nehote se je obrni in stopal za ženskama.
Bilo mu je, kakor bi učinkovalo nanj nekaj
nezavednega, kar biva v njem. Analizirati ne
more te tajnosti, a čuti jo, ker se ji ne more
upreti. Čudna čuvstva so ga obvladala; kakor bi
ga lovila omotica. Kadar je človek jako zaspan,
pa so mu postale trepalnice težke in se mu
spuščajo na oči, da vidi samo še fantastične, ro¬
žaste in višnjeve kolobarje, v katerih se svetijo
zvezde in čudne rože, ima skoraj povsem enak
občutek Vse okrog njega izgublja prave oblike
in se prikazuje v drugih obrisih in barvah.

Savič je vedel, da se mu godi nekaj čud¬
nega. Bilo mu je, kakor bi plaval po svetu do¬
mišljije.

Ali ni bilo že enkrat tako — vse tako?

Nekateri ljudje imajo včasi take trenotke.
Zdi se jim, kakor bi se nekaj zgodilo, kar so
že doživeli, ne da bi mogli povedati, kdaj je bilo.
Le to vedo, da je moralo biti davno — davno.

Saviču je bilo, kakor bi bil moral pristopiti
k neznani dami ter ji reči:

28

— Pojdi z menoj, saj se poznava. Saj sva
bila skupaj, v onem zlatem svetu, katerega se

moraš spomniti. Ali veš-takrat, takrat je

bilo . . . Okrog naju so igrale zlate harpe in bi¬
serne gosli in tajinstvene rože so cvetele v bajnem
drhtenju. Najin je bil ves skrivnostni svet in ti
si bila moja, moja. Ali veš? .. .

— Kako blazno!

In vendar je čutil to, čutil — in srce ga je bo¬
lelo, da je bilo vseokoli polno ljudi, da ni smel
pristopiti k znani neznani krasotici ter jo ogovoriti,
kakor bi bil hotel, kakor bi bil moral.

Ona je gotovo čutila, da ji sledi. Počasi je
stopala s svojo spremljevalko, menda s svojo ma¬
terjo; včasi je bilo, kakor bi se hotela ozreti, a
se je premagovala.

Pred opero, na oglu Karntnerice, sta se dami
ustavili. Sedaj se je mlajša obrnila. Baš ta tre-
notek je Savič prišel mimo. Pogledal jo je —
ona je pogledala njega. Njuni pogledi so se sto¬
pili, njeno lice je še bolj vzcvetelo, v njenih očeh
je nekaj zadrhtelo. Nasmehnila se je. On je
vzdihnil globoko. Dami sta odšli, Savič je zbežal
domov.

Ali ste že čitali fraze o prepolnem srcu?

Savič je preklinjal vse fraze. Iskal je besedo,
s katero bi mogel označiti svoje duševno stanje.
Preklicani pisatelji so že vse tako zasukali, da so

29

vse besede izgubile prvotni pomen, da ne učin¬
kuje noben izraz več tako, kakor bi moral.

Njegovo srce je bilo prepolno. Prepolno
sreče in boli, prepolno svetlobe in teme. Plesalo
in poskakovalo mu je v prsih, jokalo je in kr¬
vavelo.

Kaj bo sedaj iz tega?

Nemirno se je sprehajal po svoji sobici. V
glavi mu je šumela kri in v tem šumenju je slišal
napev znane melodije. Kaj je žeto? Aha! Schu¬
bertova podoknica: Durch den Lindenbaum zieht
in deinen Traum leise, leise das Lied der Liebe...

Začel je žvižgati fino, milo melodijo.

— Hahaha! Zaljubljen sem, zaljubljen sem!

A to mu ni bilo smešno. Zakaj ne bi bil
zaljubljen? Oh, saj bi znal ljubiti, ljubiti, tako
strastno, a tako fino, kakor so ljubili grški bo¬
govi in junaki Šekspirovih dram. V njegovih
prsih je bogat, prebogat zaklad čuvstev. Dolgo,
dolgo je iskal predmeta svoji ljubezni in sedaj
ga je našel.

— Norec! mu je dejal premodri razum. Ti
si kaj našel? Na ulici si videl deklico, krasno,
bogato, kdove iz kakšne družine in zagledal si
se vanjo, ker si domišljaš, da se zanima za tvojo
malenkost. Kakšna neumnost pa je to? Pojdi se
solit. Kdo pa si ? Kaj pa si ? Ali misliš, da iščejo
dunajske bogatašice dijakov na Ringu za ženine?
Pravim ti: pojdi se solit!

30

— Haha! Tak je bil vedno ta pametni razum.
Haha! Le karaj me, le karaj, saj ti je to poklic.
Pa se ti vendar smejem. Zakaj pa ne bi bil za¬
ljubljen? Lahko mi desetkrat praviš, da je ne-
umpo, da ni nič iz tega — kaj mi je mar? Vidiš,
modrijan modrijanski! Sedaj sem srečen. Seveda
ti ne morem dopovedati tega. Kaj veš ti v svoji
neskončni modrosti, kaj je sreča? Jaz jo čutim,
čutim — ali me slišiš? Kajti v prsih imam srce.
Ti se pojdi solit, ti!

Razum je bil razkačen. S te strani še ni
poznal svojega Pavla. Da se ta otrok tako punta!

— Je že prav! Pa le počakaj! Še na kolenih
me boš prosil odpuščanja. Kaj misliš? Zatelebal
si se v nekakšno domišljeno sliko in sedaj se
vživljaš v ljubezen, katere ni; jutri boš pa cvilil,
ko se iztrezniš in spoznaš svojo ogromno zmoto.
Jutri bo že splavalo vse po vodi in tebi ostane
moralni maček. Potem bo zopet dober hladni
matematičarski razum, ha?

No, tudi hladni matematičarski razum se
lahko zmoti. Errare humanum est —.

Savičeve sanje drugi dan — niso splavale po
vodi.

Zvečer je bil zopet na Ringu, ona pa tudi,
cvetoča, sijajna, krasna, kakor snoči. Pavlu je srce
skoraj prekipelo. Ko sta se srečala, ga je ljubez¬
nivo pogledala in njemu je bilo, kakor bi mu bili
angeli posvetili v oči ...

31

Romanček se je hitro razvil.

Tri večere zaporedoma sta se srečavala in
pogledovala. Četrti večer je ni bilo na šetališču.
Savič se je izprehajal tri ure po Karntnerringu, ne
da bi jo bil uzrl. Bil je obupan. Pogledal je malo
dalje, na Parkring, pa na Burgring — zaman.
Njegove krasotice ni bilo. Oh, koliko je pretrpel
ta večer! Kdo je bil že zaljubljen, ne da bi vedel,
kaj da pomenja to? A vsa Savičeva čuvstva so
bila globokejša nego v navadnih ljudeh. Tudi nje¬
gove muke so bile močnejše.

Očital si je, da je bil neumen, strahopeten.
Saj bi se bil lahko domislil, da je enega večera
ne bo sem, in kaj potem? Tri dni ga je z očmi
pozdravljala; zakaj je ni obgovoril? Ker je bil
boječ kakor gimnazijec. Saj vendar ne sme ča¬
kati, da ga ona obgovori. In sedaj je ni tukaj.
Kdo ve, ali še kdaj pride?

Ne, ne, ne. Tega ne sme biti, tega noče niti
misliti !

Kaj bi bilo iz njega, ako bi je ne videl več?
Bilo bi grozno. Da bi njegovi upi tako skop¬
neli . . .

Razum se mu je potihoma posmehoval.

— Kaj sem ti pravil, neumni fantalin? Tako
se godi vsem, ki nočejo poslušati razuma. Prav
ti je. Če bi me bil takoj slušal, bi si danes lahko
prihranil bolečine. Prav ti je. Sam si kriv. Pa no-

32

coj je še čas. Nje ni tukaj, dobro. Ne misli na
njo. Čim prej jo pozabiš, tem bolje bo.

— A, seveda 1 Pozabiš! Nočem pozabiti!

Kar zagrizel se je v svoje trpljenje in svojih
duševnih bolečin ne bi bil dal niti za doktorat,
čeprav bi mu ga bili ponujali brez izpitov.

Kako je trpel! Misli, da je' morda nikdar več
ne vidi, se vendar ni mogel iznebiti in to ga je
najbolj peklo.

Izprehajanje ga je jako utrudilo. Končno je
šel domov. V sobici je bilo silno vroče. Odprl je
okno, a zrak se ni hotel ohladiti. Kako, ko je v
njem vse gorelo?

To je bil p-eludij veliki simfoniji njegovega

srca.

Prihodnji večer je bil že zopet na Ringul
Sreča mu je bila milejša; nocoj se je prikazala.
Njegovo srce je zavriskalo. A dolgo ni mogel na¬
brati toliko poguma, da bi jo bil nagovoril. Bližal
se je čas, ko je navadno odhajala. V prsih mu je
postajalo tesno.

— Ah, če sedaj odide, pa morda ne pride več?

Sedaj se mora odločiti, pa — naj se zgodi
karkoli.

Sploh — kaj se mu more zgoditi ? Saj ni
greh, nagovoriti jo. In če se je zmotil, če je krivo
tolmačil vse njene prijazne poglede . . .? Tedaj
mu lahko poreče: Gospod, motite se — in vsega
bo konec. Tedaj bi vsaj vedel, pri čem da je.

3

33

A — prav tega se je bal.

Če se moti, tedaj je zmota tako prijetna, da
bi bila večna škoda, spoznati resnico. A vendar
mora kaj ukreniti. Tako vobče ne more več ži¬
veti. Vedeti mora, česa se sme nadejati. In zmotiti
se ni mogel. Njeni pogledi so bili tako razločni,
da niso mogli pomeniti nič druzega, nego to, česar
je iskal v njih Čemu torej strah? Saj ji mora
biti naposled že smešen s svojim tihim občudo¬
vanjem.

In vendar se ni mogel odločiti.

Z ženskim svetom ni občeval nikdar, torej
ni čudo, da je bil neokreten. Saj bi jo nagovoril.
Toda, kaj naj ji reče? In če bi ona vendar mislila,
da je predrzen . . . ?

V tem trenotku sta dami postali. Mlajša je
pogledala na žepno urico, potem sta se obrnili.

— Sedaj odideta! mu je blisknilo po glavi.
Ako ne porabiš tega trenotka, je morda vse izgub
ljeno. Sedaj moraš, moraš!

Oh, ta trenotek! Kaj bo mislila, ako jo sedaj
nagovori tako razburjen? Vsi živci po životu so
mu drgetali, grlo mu je bilo stisnjeno, rad bi se
bil delal ravnodušnega, hladnega, a lice mu je bilo
tako vroče, kakor bi bil ves dan sedel ob razbe¬
ljeni peči in srce mu je utripalo, kakor bi se mu
hotelo odtrgati.

A premišljevati ni smel več. Ona mu pri¬
haja naproti, sedaj jo sreča zadnjikrat in če

34

ostane sedaj neumen, je morda ne bo videl nik¬
dar več.

Dami sta stopali počasi, kakor bi mu hoteli
dati časa, da se ohrabri. Približevali sta se bolj-
inbolj. Dušilo ga je, kakor bi mu nekaj tičalo v
grlu, kar mu je zapiralo sapo. Šiloma je požiral
imaginarni klopčič v goltancu, a ni se ga mogel
rešiti. —

Napočil je odločilni trenotek. Dami sta bili
le še dva koraka oddaljeni. In sedaj je zbral vso
svojo eneržijo ter se odkril.

Dami sta odzdravili in bilo je, kakor bi se
bili za hip ustavili.

Savič se je napol obrnil in s tresočim gla¬
som dejal:

— Ali dovolite, milostivi, da se-

— Izvolite, gospod, izvolite, je rekla mlajša
hitro. Ako vam je všeč, naju lahko spremite. Saj
ste sam, kaj ne?

— Da, milostiva, sam sem.

Kaj zdaj? Kaj naj reče? Saj sicer ni ne¬
umen, a sedaj res ne ve, kaj bi govoril. In ne¬
kaj mora govoriti, drugače pomislita dami, da je
res tepec.

Mlajša mu je priskočila v pomoč.

— Vi gotovo niste Dunajčan?

— Ne milostiva; Slovenec sem.

— Ah, Slovenec? Kje pa prebivajo Slovenci?

Savič se je moral nasmehniti.

j*

35

— Na Kranjskem, milostiva, na južnem Šta¬
jerskem, na Koroškem in na Primorskem.

— A, torej v naši državi? Ali so Slovenci
sorodni Čehom?

— Da, milostiva. Oboji so Slovani.

— Pa Črnogorcem tudi?

— Tudi, tudi.

— Pa Rusom?

— Tudi Rusom.

— To je zanimivo. Torej ste pravzaprav naš
sovražnik. To je pikantno. Ali ste idealist?

— Idealist? Morda sem, morda ne. Zdi se
mi prisiljeno, ločiti ljudi v idealiste in realiste in
v podobne skupine. Ideale imam, mislim in živim
pa jako stvarno.

— Torej ste vendar idealist.

— Ne oporekam.

— Zanimiv človek ste. Ali študirate na Du¬
naju?

— Da, milostiva.

— Kaj pa?

— Filozofijo.

— Ah, filozofijo! To mora biti zelo zanimivo.
Torej poznate vse modrosti starega in novega
sveta.

— To baš ne. Filozofični nauk ni tako te¬
meljit.

— Pa prosim vas, kaj pa je pravzaprav fi¬
lozofija? To je vendar modrost, kaj ne? Veste,

36

jaz mislim, da mora to biti najzanimivejši študij.
Jaz sem namreč jako neuma. Imela sem doma
učitelja, a zdi se mi. da sam ni nič znal. Tako
smešen je bil! Menda je mislil, da morajo de¬
kleta biti neumna. Vsak čas sem ga kaj vprašala,
a nič mi ni hotel povedati. In sedaj ne znam ni¬
česar. Samo kar čitam v časopisih. Pa tudi ne
urnem vsega. A propos. Ali ste čitali de Amicisovo
„Srce“? Kaj ne, to je lepa knjiga?

— Krasna.

— Pa Vrchlickega »Pobarvane črepinje" ?

— Seveda sem jih čital. Jako lepe so.

— Pa Liliencronove pesmi mi tudi jako ugajajo.

— Liliencronove? Vi torej mnogo čitate?

— Da, kar mi prihaja tako pod roko. Samo
kuhinjskih knjig ne maram.

Glasno se je zasmejala, da je kar odmevalo
naokoli.

— Ali obiskujete opero?

— Včasi, gospica.

— O, jaz ljubim opero. Sinoči so peli »Bo-
heme".

— Ah, sinoči ste bili v operi?

— Da. Zakaj?

— Ker vas nisem videl na Ringu.

— Ah, kaj ste me čakali? To me veseli.

Kako se mu je srce nasmejalo! Veseli jo, da
jo je čakal! Kako dražestno, naivno pravi to? In
on se jo je bal nagovoriti!

37

Od Karntnerice so zavili v postransko ulico.
Pred visoko moderno palačo so se ustavili.

— Tukaj stanujemo. Lahko noč, gospod di¬
jak. Počakajte nas še kaj na Ringu, če Vam je
naša družba všeč.

Če mu je njuna družba všeč! Kaj mu ni či-
tala z obraza, kako je srečen, da jo je smel spre¬
miti? V njem poje cel zbor himno sreče in ves
svet se mu dviguje proti nebu. Plinske svetilke
se mu vidijo kakor palme, vse hiše so obsute s
cvetjem in vse se blišči v bajnem žaru.

Oh, lepi, lepi svet! Upi, kakršne je gojila
njegova duša v nezavednosti otroških let, mu
vstajajo v srcu in se odevajo v določene oblike,
polne harmonije. Tako mu je, kakor bi ga vse
zvezde pozdravljale in se mu smehljale in mu vo¬
ščile srečo. Saj bo srečen, saj bo!

Še dolgo se je sprehajal po mestnih ulicah
in sanjaril in koval načrte.

Ali je sploh mogoče, da je tako srečen ? Kdaj
bi bil mislil, da ga doleti taka blaženost? Oh.
sedaj je njegovo življenje nekaj vredno; sedaj ima
stalen cilj in delo mu pojde od rok, kakor bi se
igral. Nikar ne jokajte, ubogi trpini! Ne izgubite
upa. Vse se izpreminja na svetu, tudi vaše bede
bo konec, samo upati morate, čvrsto upati; vaše
nade se uresničijo. Borite se; jaz se bom boril
z vami. Srečen človek hoče videti srečne ljudi
okrog sebe ...

38

Pozno ponoči je prišel domov močno utru¬
jen, a trudnosti ni čutil. Sreča ga je nosila na
svojih perotih in ga dvigala v zvezdne višave
Sanjal je zlato bodočnost in iz palače v oblakih
je sipal cvetje na zemljo . . .

IV.

Kmalu sla se seznanila. Ona se je imenovala
Olga pl. Rottenstein. Njen oče, ki je pred tremi
leti umrl, je bil profesor na vseučilišču. Za¬
pustil ji je veliko premoženje, katero je bil pode¬
doval po raznih sorodnikih. Njena mati je bila
jako izobražena gospa.

Olga se je zaljubila v Saviča z vsem žarom
mladosti in on jo je ljubil enako strastno. Ko
mu je naivno povedala, da je bogata, se je pre¬
strašil.

— Jaz sem siromašen, gospica, je dejal ves
potrt.

— Kaj za to? Ali me ljubite?

— Neskončno! je odgovoril in ona ga je
vroče poljubila.

Bila je jako ukaželjna in on jo je moral po¬
učevati o različnih rečeh. Bila je prav pridna
učenka. Mnogo je čitala. Preden je kupila knjigo,
je vselej njega vprašala za svet.

Savič je bil jako \esel, ko je našel v njej
take lastnosti. Ko se je njegovo prvo navdušenje
nekoliko ohladilo, je prišel vendar zopet matemati-

39

čarski razum do veljave. Nekatere okolščine so
mu delale dosti skrbi.

— Bogata je, imela je vedno vsega dovolj;
kako naj se podava drug drugemu? Kako naj me
ona sploh razume? In zveza, ki bi bila osnovana
samo na občudovanju, katero hrani njena lepota,
pač ne bi mogla biti trajna, vsaj ne trajno srečna.
Morda sem se le prenaglil. V njenih krogih imajo
vse drugačne nazore in če nočem poteptati svo¬
jega prepričanja, izbruhnejo lahko nasprotja med
nama...

— Njeno bogastvo, pa moje siromaštvo! To
ni dobro! Mož sem — sramotno bi bilo, sprejemati
kaj od nje. Zahtevati pa tudi ne morem, da bi
zavrgla svoje bogastvo samo zato, da bi bila
enaka v siromaštvu To je čudno razmerje! . . .

— Ona ima odlične in bogate sorodnike, s
katerimi gotovo občuje. Kako bi jaz, ubogi dijak
pristojal v ono družbo ? Kako bi me gledali ? . . «

Kdo ve, kako jo dirnejo moji socialni nazori?
Ona ne ve, kako mislim v tem oziru: kdove, kaj
poreče, kadar ji razodenem svoje mnenje? . . .

Take misli so rojile Saviču po glavi in so
padale kakor sence v njegovo srce.

Ona mu je kmalu pregnala te skrbi. Doka¬
zala mu je, da ni ponosna aristokratinja, kakor
bi bil utegnil misliti, temveč da je dokaj prosto¬
dušno dekle, ki ima jako malo predsodkov, a nič
globoko vkoreninjenih. V razgovoru se ni strašila

40

nobenega predmeta. Včasi se je sicer zelo čudila,
ako je videla velikanske razlike v njunem mišljenju,
a vselej jo je lahko prepričal.

Tudi ona je nehote vplivala na njega v mar¬
sičem.

Nekoč sta se razgovarjala o siromaštvu. To
vprašanje je njega vselej razburilo.

— Vi ne veste, kaj je beda, je dejal, ker je
niste nikdar občutili, morda nikdar videli.

— Ali mislite, da nimam dobrega srca? je
vprašala.

— Oh ! Dobrega srca! Kaj to pomeni ? Z do¬
brim srcem ni pomagano bednim množicam.

— Ne? Jaz pa mislim, da je treba baš dobrega
srca. Ako bi bili vsi bogatini usmiljeni, bi bilo
pomagano vsem revežem. Saj vem, da ni lepo, če
se človek baha. A vam lahko povem, da podpi¬
ram siromake, kolikor le morem. Nikar ne mislite,
da se hočem hvaliti; to vam pravim samo, ker je
tako naneslo.

Rdečica jo je oblila ob teh besedah.

Res ima dobro srce! je pomislil Savič. Glasno
je pa dejal:

— In vendar ne opravite nič z vsemi milo¬
ščinami.

— Ker niso vsi ljudje dobrega srca.

— Ne, temveč ker je beda zakon in z usmi¬
ljenjem ne zavržete postave. Drugih potov je treba
in drugih moči.

41

— To mi ni jasno.

Savič ji je začel razkladati socialno vprašanje.
Izkušal ji je pokazati, kaj je milost in kaj pravica.
Ona ga je pazno poslušala. Mladi dijak je bil ves
navdušen. Zdel se ji je kakor prorok. Njegov
govor je močno učinkoval na njo. Vsa je gorela.
Kar žeja jo je morila po njegovih besedah

— Kako govorite! Le pripovedujte mi, s ča¬
som vas bom že razumela.

In on je govoril dalje, razkladal ji je vzroke
trpljenja, z živimi barvami je slikal muke reve¬
žev . . .

— Prav imate, je rekla, vseskozi imate prav.
Bogatini zaslužijo pravzaprav vašo jezo. Vse uži¬
vajo kar izdelujejo žuljave roke in tistim, ki jim
zidajo palače in pečejo pogače, povračajo komaj
suho skorjo. Prav imate. Grozno je to. Vaše slike
mi trgajo srce. Toda ne preklinjajte bogatinovi
Vidite, mnogo jih je, ki ne razumejo. Saj tudi jaz
nisem vedela, kako je. A sedaj Vam obljubujem,
da se bom učila, da bom umela vse. In tovarišica
vam bom v vašem boju.

On ji je toplo stisnil roko.

— Ne preklinjam nikogar, a bojevati se mo¬
ramo.

Ob takih pogovorih sta se njuni duši pribli¬
ževali boljinbolj. In on se je čutil oddnedodne
bolj srečnega.

42

— Kako bi bil mogel misliti, da učakam
tako srečo?

Nasvetu ne ostaja nič tajnega. Njegovi tovariši,
ki se niso nikakor mogli potolažiti, da ni zahajal
z njimi v kavarne in krčme, so izvohali njegovo
razmerje do Olge. Radi bi se bili ponorčevali,
toda vpričo njegovega resnega pogleda so jim za¬
mrle vse šale na ustnih.

Njegova revščina ga je tudi sedaj še jako
morila. Olgina mati bi mu bila lahko kaj poma¬
gala, če ne drugače, tako, da bi ga bila kje pri¬
poročila za učitelja otrokom. Toda on je bil po¬
nosen, milosti in protekcije ni maral. Često je bil
gladen, a vse je potrpel in nihče ni izvedel, kako
se mu godi. Olgina ljubezen se mu je zdela za¬
dostna odškodnina za vse. In ta ljubezen je bila
res tako globoka, tako iskrena, da mu je dvignila
dušo nad vse dnevne težave.

Da je bila njuna ljubezen utemeljena samo
v čuvstvih, bi se bila morala kmalu ohladiti. Da
sta bila povsem enaka značaja, bi se bila dolgo¬
časnost vgnezdila v duši. Toda bila sta si sorodna
in vzajemno sta se izpopolnjevala.

Savič je v začetku samo čutil in čuvstvoval.
Plaval je v morju blaženosti, ves je bil pesnik.
Ves svet se mu je dozdeval kakor krasne, razno¬
barvne sanje s stvarnimi oblikami. In po teh
sanjah je plaval. Sanje so mu bili minoli dnevi,
sanje sedanjost, sanje bodočnost. Vse krasno,

43

vse polno magične luči, opojne dišave in vse
polno bajnih, svetlih barv.

S časom se je iztreznil. Premišljeval je. Svojo
srečo je položil pod drobnogled in jo je anali¬
ziral. In pod njegovim razkosevalnim nožem je
ostala enako krasna in pristna. To je bila sreča
brez prigovora.

— Da, take žene mi je treba. Žene vobče
mi je bilo treba, sicer bi se bila moja duša po¬
sušila. Vsi bogati zakladi mojega srca bi bili iz¬
gubljeni. Žejen sem bil ljubezni kakor izsušena
zemlja dežja. To je menda v vseh ljudeh tako,
a vsi ne čutijo onega strastnega, blaznega hre¬
penenja. Ali si ga pa nočejo priznati, misleči, da
je mehkužno.

Da, da; često je slišal tovariše, ki so se
norčevali iz ljubezni, ki so zasmehovali vsak
nežnejši občutek — in gotovo so prav tako želeli
ljubezni kakor on. Šega jih je gonila v laž in
živeli so neresnično, maskirano življenje. Prav¬
zaprav je bilo strahopetno. Ker se drugi delajo,
kakor bi imeli kamen mesto srca v prsih, mislijo
tovariši, da se morajo tudi kazati blazirane, pa
se silijo, a od srca jim ne prihajajo neslani do¬
vtipi o ženskah in o ljubezni. Drug drugemu lažejo
v oči, pa tako, da končno sami sebi verjamejo.

Nekoč je to povedal Olgi.

Pazljivo ga je poslušala kakor vselej, kadar
ji je kaj pripovedoval. Potem se je zamislila. On

44

pa ji je govoril o ljubezni, da je bilo slišati
kakor pesem.

— Ne, je dejala, deloma se vendar motite.
Takih pojmov o ljubezni ne more imeti vsakdo.
Jaz ne bi znala govoriti o ljubezni tako kakor Vi.
Čutim pa vse, kar pravite in vse razumem.

— Čutite in razumete! Veselite se v srcu,
da ste tako bogati. Kar čutite, je Vaše. Revež je
pa, kdor ima prazen hram in revež je, kdor za¬
tajuje svoj zaklad ali pa ga pomeče v blato .. .

S časom sta postala bolj intimna. A vse to
se je razvijalo nekako čudno. Tudi nekateri Sa¬
vičevi prijatelji so imeli ljubice, pa so mu včasi
pripovedovali o njih. Tu je bilo drugače. Vse se
je vršilo hitro. Na primer Kremen. Seznanil se
je s pripravnico. Ko sta se dva dni poznala, sta
se že tikala, hodila sta skupaj v slaščičarno, v
mestni park, na izlete in — Kremen mu je po¬
vedal .— v petih dneh sta se že poljubovala.

Saviču je bilo to čudno. Rad bi se bil še
bolj približal Olgi, a tisti spoštljivi strah, ki ga
je navdajal, preden se je bil seznanil ž njo, mu
je tudi sedaj tičal v prsih. Svobode jima je da¬
jala njena mati dovolj. Često sta bila sama v
stanovanju in Savič je včasi drhtel po vsem ži¬
votu. Življenje bi bil dal za poljub. A ni se upal
ziniti besedice. Pogostoma sta se zarekla ter si
dejala „ti“, toda vselej sta se hitro popravila,
kakor bi se bila bala drug drugega, da bi zameril.

45

Bilo je res nekaj čudnega v tem razmerju.
Po eni strani sta bila kakor poosebljena modrost,
po drugi strani pa sta bila prava otroka.

Končno je Saviča bolelo, da je resnično trpel.

— Da bi se vsaj tikala!

Toda reči se ji ni upal tega.

— Pisal ji bom. Pismeno se to laže opravi.

Pripravil se je, da bi ji pisal. Prav dobro je
vedel, kako in kaj hoče. A ko je sedel pri mizi,
je pozabil vse. Ni vedel, kako naj začne, kako
naj jo nagovori, kako naj ji pove svojo željo.
Grizel je držalo, mislil in premišljeval, domisliti
pa se ni mogel. Petkrat je že začel pisati, a vselej
je raztrgal pismo. Jezil se je sam nad seboj, a
tudi to mu ni nič pomagalo. Končno je vendar
dodelal pismo. Učeno razpravo o elementih proge
Bielovega kometa bi bil laže spisal.

Potem je odnesel pismo na pošto. Preden
ga je oddal, se je obotavljal še pol ure.

— Kdo ve, kaj poreče? Morda ji pa ne bo
prav?

Naposled je pismo oddal. Ko je bil že v
poštnem nabiralniku, mu je bilo pa žal in če bi
je bil mogel dobiti, bi bil šel takoj ponje.

— Saj je neumno pisati, kar se lahko pove.
To ji bo smešno ... In sedaj bom moral vendar
iti tja.

Ko je šel k njej, ga je morila misel, ali že
ima pismo, ali še ne.

46

I

— Bolje bi bilo, da ga še ne bi imela.
Lahko bi ji vse povedal.

Ko je prišel k njej, ni ničesar omenila o
pismu.

— Torej ga menda še nima.

A vendar ni govoril o pismu in o tikanju.

Ko je prišel drugi dan, ga je sprejela z ve¬
selim smehom.

— Oh, ti moj norček! Hvala ti za tvoje
lepo pisemce, a to bi mi bil itak lahko povedal.

Saj je sama komaj čakala, da se prenehata
vikati!

— Saj niti ne veš, kako rada te imam 1

In on se je čutil vnovič osrečenega.

Tako je postala vsaka malenkost med njima
važen dogodek in njuna ljubezen je bila vedno
sveža.

Včasi sta bila tudi jako resna. Razgovarjala
sta se o jako važnih rečeh. On ji je moral pri¬
povedovati, kako je z njegovimi študijami. Še
poldrugo leto se mora učiti, tedaj dovrši izpite
in dobi službo. Najprej pojde za suplenta kam
na srednjo šolo, pozneje pa bo že bolje. Da
postane le samostalen I

— Da in tedaj se poročiva. V dveh letih
gotovo. Kako bova srečna 1 Tedaj boš lahko za¬
sledoval svoje cilje in jaz bom delala s teboj.
Le počakaj! Moj Pavel bo še slaven mož!

— Ti, ti 1 Kaj bi bila rada žena slavnega moža ?

47

— Oh, kaj misliš? Rada bi bila tvoja žena.
Vse drugo me nič ne skrbi. A veselilo me bo,
če bom videla, kako se uresničuje tvoje hrepe¬
nenje.

In prav toplo ga je poljubila. Sedaj sta se
že poljubovala. Tudi prvi poljub je bil cela afera.
Oba sta ga želela, a več tednov je minilo, preden
se je on toliko ojunačil, da jo je objel in po¬
ljubil. Tisti trenutek sta si oba zapomnila kakor
zgodovinsko uro.

Govorila sta, kako si uredita stanovanje,
kako bosta živela in kako se bosta ljubila.

— Ljubila 1 Ljubila se bova vedno tako ka¬
kor sedaj.

— Oh, še bolj srčno 1 je odgovoril.

— Še bolj? Kaj misliš, da bi jaz lahko še
bolj srčno ljubila? Ti, za to bi te morala ka¬
znovati. To je tako, kakor bi te sedaj ne ljubila
dovolj srčno.

— Ne, tako nisem mislil. A to že pride.

— Nič, jaz te bom vedno ljubila kakor se¬
daj in tudi ti me boš moral tako ljubiti. Nič
druzega ne zahtevam. Tudi ne mislim nič druzega.

Kakor dvoje otrok.

Najresnejši pogovor se je završil tako. Sicer
sta pa imela dosti resnih pogovorov. Ona ni
hotela biti neumna, ter se je pridno učila in on
ji je bil učitelj. Tudi on je bil priden. Kadar je
prišel zvečer domov, je dolge ure ponoči delal.

48

Učil se je, pa tudi druzega dela je imel. Včasi
je dobil kake prepise in tedaj je tlačanil, dokler
je bilo kaj olja v svetilki, da je zaslužil kaj de¬
narja za študije in za življenje. Štel je dni. Da
bi bil le že konec študij, da bi postal samostalen!

Počasi so tekli dnevi. A vendar so tekli.

Skrbi so bile velike, ker ni bilo podpore od
nikoder. Vse si je moral sam prislužiti in to ni
bila malenkost. Kdo bi se čudil, da je komaj
pričakoval konca!

Ko so se približevali zadnji izpiti, je bil ves
nervozen. Znal je vse, toda kdo ve? Kakšen
slučaj — kolikokrat je že slučaj pokvaril najlepše
račune! In njegova sreča bi se zopet odmeknila...

No, slučaj mu ni delal neprilike. Vse je šlo
dobro. Ves v ognju je pohitel naravnost k Olgi.
Vsemir sreče je nosil s seboj v srcu. Nikogar
ni videl na ulici, hitel je, hitel. Pot se mu je
zdela predolga, vse se mu je zibalo pred očmi.
Po stopnicah je kar poletel. Ona ga je čakala.
Samo pogledala sta se, rekla nista besedice.
Pogled je povedal vse. In tedaj sta se objela in
poljubila kakor še nikdar ne. In dolgo sta se
držala v objetju. Nad njima je plavala neskončna,
zlata, cvetna sreča, vseokoli je bilo krasno krasno,
krasno. Skozi okno so padali žarki — od nju¬
nega solnca; na mizi so duhtele — njune rože,
vse, kar je lepega na., svetu, je bilo njiju, da,
ves svet je bil njun. In bilo jima je, kakor bi ves

4

49

svet pel, ves svet plesat, a ona bi se dvigala po
zraku ... visoko, nekam v eterne sfere, kjer cvefd
blažene tajnosti, njima, samo njima.

In zopet sta se poljubovala in objemala in
vnovič sta plavala po oceanu sreče.

Nihče več jima ne ugrabi te blaženosti, nihče
več ne poruši te sreče, nihče ne ugasne tega si¬
jaja, nihče ne potrga teh rožic. Zlati upi so
drhteli okrog njiju po vzduhu . .. bila sta opojena.

Sreča, sreča, sreča! Zlata sreča. . .

V.

In kako seje to potem pravzaprav zgodilo? . .

Bil je lep, krasen, svetel dan, ves nasičen
solnčnega sijaja in Škerjančeva pesem se je
glasno, kakor triumf razlegala po zraku ■—
a naenkrat, brez somračja, brez pozlačenih obla¬
kov, brez slovesa žarkov in brez večerne drhteče
pesmi je padla črna noč na zemljo, po vzduhu
se je razlila tema in obmolknilo je vse petje.

Kakor bi bil ves svet ena sama hiša in v
tej hiši bi ležal mrlič. . . Tam v kotu stoje
čudne posode s čudnimi cvetlicami. Temno cveto
in žalostno duhte. Po tleh je posuto vse polno
rožnih lističev, rdečih in belih; to so mrtvi upi
in umorjena sreča... Po višavah plava gosta
fantastična senca liki velik oblak, ki se čudno
ziblje po zraku in od daleč puhti nekaj kakor
vonj voščenih sveč in kamelij.

50

Nekaj mrtvega.. .

la v Savičevi duši divjajo besni viharji. V
temni noči, ko so netopirji frfotali okoli njega,
so zašli nočni metulji v njegovo dušo, pa mu jo
sedaj vznemirjajo. V srce se mu je zarilo nekaj
sovražnega, kar se mu sedaj valja po srčnih
predalih kakor jež in ga bode; iz ranjenega srca
kaplja kri v njegovo dušo. Na obrazu so mu
vzcvetele blede rože, v očeh pa mu je ugasnil
živi, svetli plamen. Iz oči mu gleda noč, ki dvi¬
guje svoje valove v njegovi duši. In ponoči
plava on kakor breztelesna senca. ..

Kako se je to zgodilo pravzaprav?

Leto je umrlo, zima je dehnila na šumeče
potoke in v njenem mrzlem dihu zmrzujejo žu¬
boreče vode in širna planjava se odeva s sne¬
ženim plaščem — — narava je zaspala in Az-
rael je stegnil svojo roko nad gozdovi. A preden
je zapihala ledena sapa in so vzcvetele ledene
rože, se pozlatuje obzorje in listje porumeneva,
jesensko solnce ne žge, a vendar sveti, sveti in
le počasi zamirajo njegove luči . . .

Saviča pa je nenadoma objela noč in zima
je hipoma pregnala ves letni kras.

Kako se je to zgodilo pravzaprav ? ...

Eh, zastonj vprašuješ, ubogi mladenič, za¬
stonj. Zgodilo se je in resnično je. Kdo ti pove,
kako in zakaj?

4 *

51

Poglej v maju vrt in vinograd. Srce se ti
smeje zvečer, ko trepečejo solnčni žarki iz bel¬
kastih, rožnato obsijanih, zlato obrobljenih ob¬
lakov na zelenje in cvetje, na tisoč, tisoč upov.
In zjutraj pokriva bela slana vrt in vinograd;
tisoč, tisoč upov je slana pomorila.

Kako? Zakaj? Kje so tvoje rožice? . . .

Kako se je to zgodilo pravzaprav?

Kolikokrat si že vprašal to ? In še cesto boš
vpraševal; saj je tako neverjetno, tako nerazum¬
ljivo ... oh, tako — tako nemogoče. In vendar
je res.

Kaj se braniš verjeti, ko imaš resnico črno
na belem ? Ali ne stoje v onem pismu razločno
besede »Zbogom! Pozabi me!“? Stoje, stoje in
čital si jih desetkrat, dvajsetkrat, stokrat; prije¬
mal si se za glavo, težko roko si polagal na
divje bijoče srce, stokal si kakor bolnik in krvave
solze so ti silile v vroče oči. Verjeti ne moreš,
razumeti ne moreš .. .

Tako je, a zakaj, zakaj, zakaj je tako?

Mar je to uganka ženske duše ? Maščevanje
usode? Zakon življenja?

Kako je to mogoče?! Taka ljubezen, taka
ljubezen! Pa kar čez noč .. . kako je to mo¬
goče? In glej — po svetu hodijo ljudje, pa se
še smejejo in kupčujejo, barantajo in se zaba¬
vajo. Ali so to sami norci? Ali ne vidijo, da je
vse slepilno, vse goljufivo? Naj pogledajo v to

52

srce, pa se bodo zgražali nad vsem, kar zazro
tam.

Ali kaj! Ljudje ne razumejo bolečin, ne
vedo, kako srce umira in duša krvavi. Ljudje so
trgovci, sebičneži. „Kaj jim tuja bol? . . .“ Ali le
počakajte! Noč ni samo moja. Tema zakrije tudi
vaše zvezde, oblaki popijejo tudi žarke vašega
solnca. Nocoj še slišite slavčka, jutri zadoni ču¬
kova pesem tudi v vaših ušesih . ..

Oh! Kako se je to zgodilo . . . ?

Kdo naj ti to pove, ubogi Savič? Morda ona
sama ne ve. Zgodilo se je in to je tvoja ne¬
sreča. Vzrok je skrit kakor korenine strupene
rože. Pozabi, pozabi! — Saj ti je pisala: Pozabi
me! — Cernu torej misliš nanjo? Ali ne veš,
da je vsaka misel nova bol? — Po kaj ti pla¬
vajo spomini v minolost? — Včasi si znal po¬
zabiti vse, kar je ležalo za teboj! Užival si srečo
trenotka, sanjal si svetlo bodočnost, a preteklost
te ni morila. Mnogo si trpel, a spomin na vso
bedo si pokopal. Zakaj se spominjaš sedaj ?

Zakaj kličeš one lepe dneve, ki so sami meči,
zadirajoči se ti v srce? Zakaj se koplješ v tem
morju bolečin in muk? — Misli in spomini ti ne
podajo zdravila.

Zgodilo se je. Tega ne moreš izpremeniti.

Ko si odšel domov, si nesel cel rudnik zlatih
upov s seboj. Gora se je udrla in zlata jama se

53

je zasula. Kaj si trpinčiš glavo z večnim vpraše¬
vanjem : zakaj ?

Pravijo, da vse mine. Njena ljubezen je mi¬
nila, tudi tvoja bol izgine. A ti ne veruješ. In
nočeš misliti na to. Sam si zadiraš nož v svežo
rano, pa ga notri vrtiš, kakor bi ti bolečine pro-
vzrokovale največjo slast.

Trpiš, prijatelj! — Eh, tako je življenje.
Morda si premalo mislil na zgodovino Polykra-
tove sreče. Toda tebi ni bilo treba metati prstana
v morje. Saj je usoda sama skrbela za to, da si
okusil tudi dosti pelina. A sedaj — sedaj. Na
minolo trpljenje ne misliš več. Če se ti vračajo
misli v pretekle dneve, iščeš v njih samo, kar je
bilo lepega, sladkega, nadepolnega. Ne bole te
nekdanje muke, temveč nekdanja sreča — ker je
ni več.

Kako je to mogoče!

Stokrat, oh, kaj — kdo ve, kolikokrat? Ne¬
štetokrat ti je povedala, da te ljubi, neskončno,
strastno, blazno, opojno, srečno ljubi. In verjel
si ji. Moral si verjeti v svojo bajno srečo, ker
niso prisegale samo njene besede. Njene oči
so zatrjevale, da je prisegla resnično. Kadar ti je sti¬
snila roko, si čutil, da ti jo stiska ljubezen. Kadar
te je poljubila, si vedel, da te objema njena duša.
Ona je živela za te, v tebi, samo v tebi.

In vse je izginilo! ... Kdo naj veruje to?.. *

54

Človeški razum je slab, — morda že čaka
blaznost, da se naseli v celicah tvojih možganov.
Take grozne uganke morajo zmešati pamet. Tudi
človeško srce je slabo. Taka blazna bol lahko
vse napravi v srcu.

Savič se je podnevi opotekal po ulicah, po¬
noči se je valjal po postelji; podnevi je sanjal —
moreče sanje, ponoči ni mogel spati.

Nesrečen je bil. A beseda »nesrečen" ne
pove ničesar. Duša največjega grešnika ne more
v peklu tako trpeti.

Vsi njegovi upi so bili uničeni. Pa kakšni
upi! Kakšen svet si je bil ustvaril v srečni do¬
mišljiji svoji — in tega sveta ni več.

Ha! Saj to vendar ni mogoče! Kaj je poza¬
bila vse?

Kako bi bilo to mogoče! On ne more po¬
zabiti, kako bi pozabila ona? Saj živi spomin
tudi v njeni glavi. Toliko sreče, toliko slasti ne
more izgniniti kar čez noč. Ona ni mogla pozabiti.

Ali je dejala v svojem pismu, da je pozabila?

Ne, tega ni dejala! Ni pozabila ne, in če bi
bila to zapisala, bi se bila lagala. One božanske
ure, polne rajske blaženosti, so se morale vtis¬
niti v njeno dušo in majhna sapica jih ne more
odpihniti.

Ali pa tudi ona tako trpi, kakor on? — Oh,
če bi trpela, bi mu ne bila mogla pisati tako.

— Zbogom ! Pozabi me!

55

Besede so trde kakor jeklo in vendar je v
njih nekaj mehkega, da je ne more sovražiti. A
on mora sovražiti! Tako besna bol ne more biti
potolažena brez sovraštva.

Pa koga naj sovraži?

Nje ne more, ne morel Ona mu vstaja v
spominu tako krasna, tako mila in blaga, da bi
se zjokal vpričo njene slike in jo še prosil od¬
puščanja. Zakaj? Ker je ne more preklinjati? Ker
je sam tako nesrečen in ker ne more umeti, da
je bilo to mogoče.

Zdramil se je Hotel je pregnati spomine. A
spomini so mu skakljali pred očmi in niso se dali
prepoditi. Pokazovale so se mu solnčne slike in
sličice, globoki vzdihi iz najtajnejših kotičkov nje¬
gove duše pa so vpraševali: Kje je sedaj vse to?

Ah, ne prepevajte več slavospevov življenju,
ne hvalite več sreče. Vse je slepilno, vse se roga
človeku in njegovemu zaupanju. Savič ne zaupa
ničemur več. Kje je še grad, ki bi imel dosti
močan temelj, če se je mogla porušiti zgradba
njegove sreče? Nihče ne bi bil smel verjeti, da
kdaj izgine ta ljubezen. Z njunimi bitji je bila
spojena, v njiju srcih je imela korenine. Vse je
pričalo njeno pristnost, njeno trajnost, njeno ne-
premenljivost. In vendar je izginila, popolnoma
izginila. Ne samo opešala, potemnila; ni je več,
enostavno: ni je več.

Ne verujte več nikomur in ničemur.

56

One rože tam so krasne? Lepo duhte? —
Ne verujte 1 Laž so, njih lepa barva in mila di¬
šava vas vara.

To solnce na nebu...?  Z zlatimi žarki'
vas obseva, z blagim žarom vas greje? — Ne
verujte! Laž je, laž, laž, laž!

Slavčkova pesem? Ljudska umetnost? Uče-
njaška znanost? — Nič, nič, nič! Ne verujte!
Laži, same laži!

Vse je laž!

Samo trpljenje je resnično. In vsa beda
sveta je resnična. Ali se ni srce povspelo v naj¬
višje višave, nad zvezde, v eter vesoljnosti ? Ali
se ni bilo potopilo v najglobje globočine oceana... ?
In kaj je našlo?

Bedo, bedo, bedo!

Laž!

Kjerkoli so ljudje upali in zidali svoja po¬
slopja na temelju nade, povsod jih je življenje
izdalo.

Sam je upal. Sedaj pa ne več! Led je pre-
gladek, steklo prekrhko. Norci naj upajo. Nesrečen
je, pa noče biti še norec vrhutega.

Kje se izpolnjujejo nade? Kje po vsem
svetu? Katera borba prinaša plodov? V kateri
sad se ne zariva črv?

Vi upate? Hahaha! . . . Zaljubite se v Olgo,
verujte prisegam, pogledom, poljubom, sorodnosti
duš in kadar Vam bo pisala: „Zbogom! Pozabi

57

me!“ — prekolnete upanje in zapodite nade v
temo.

Poglejte narod, ki ječi pod pritiskom sile.
S svojimi pleči se upira proti jarmu, ki ga teži,
les mu vrezuje krvave proge v kožo, jarma le
ne more porušiti.

Poglejte milijone bednega ljudstva 1 Tisoč¬
letja trpe, upajo ... in ljudje umirajo lakote, po-
gibajo za tuberkulozo in zahajajo sami v smrt

Stoinsto prorokov je hodilo po svetu. Pred
tisoč in tisoč leti je Kontutse prižigal luč
modrosti na daljnem vzhodu; divne nauke je širil
Buddha po bajni deželi Evfrata in Tigrisa; za
človeštvo in božansko prepričanje svoje duše je
nesel Kristus sam svoj križ na Golgato ... Ha
Kje so plodovi? Ali ne trgajo civilizirani narodi
Evrope košček za koščkom iz zlate dežele sre¬
dine? Ali ne rabijo ubogega kulija kakor tovorno
živino? ... Ali ne razsaja kuga po deželi Lo¬
tosa? In indijski fanatiki mrcvarijo svoje telo, tr¬
pinčijo svoje ude v neverjetni neumnosti ... Ali
ne jemlje srečni, zviti kristjan svojemu nesreč¬
nemu kristjanskemu bratu zadnjega bornega koščka
kruha izpred ust? Ali ne zapeljujejo s svojim
zlatom njegovih sester in hčera?

Oh, upati, upati 1 Kakšna blaznost! Igračke
tajne usode smo, ki se nam roga, kadar sanjamo
srečo in smatramo življenje resno.

58

In ti si bil tak otrok! Upal si, zidal si mra-
morne in zlate gradove po oblakih, verjel si v
srečo, v življenje, ljubil si ljubil .. . Boriti si se
hotel . . . Oh, kaj si vse hotel in vse je pusto,
lažnivo. Najsvetlejša sreča te je prevarila, naj-
opravičenejši up te je izdal, roža se je osula in
samo trnje je ostalo. V tvojem srcu sedaj bode
in trga ti dušo.

Nobenega upanja več.

Vanitas vanitatum . . .

Življenje je okrutna igra in mi smo igračke,
žive igračke, upanje je pa sladkor, ki nam ga
daje fatum, da plešemo, skačemo, se vrtimo, komu
v zabavo, komu v korist . . . ?

Vse je prazno. Noč je, zvezde na nebu so
laž. kar plava okrog nas, je sama noč, črna, gosta,
večna noč.

Slučaja ni, tragikomedija se ne izpreminja.
Ob naši zibelki so stale čarovnice, ki so zapisale
zgodovino našega življenja v svojo debelo pro-
kleto knjigo in sedaj teče to življenje samo, in
mi smo norci, pa menimo, da je sami ravnamo!

Zaljubite se v Olgo, dajte ji vse svoje srce,
verujte v ljubezen, upajte in zaupajte! Sanjajte
svojo srečo! V knjigi je zapisano drugače. Ne¬
kega dne vam bo pisala: Zbogom! Pozabi me!

Die optimistische Weltanschauung ist die nie-
dertrachtigste Weltanschauung!

Da, da, prijatelj Schopenhauer! Ti imaš prav!

59

VI.

Tako je Savič postal pesimist.

Da se je prevaril samo v ljubezni, ali da
mu je sploh povenel samo en up, bi bila morda
njegova malodušnost kmalu izginila, če se sme
njegovo duševno stanje sploh imenovati malo¬
dušnost. V njegovem pesimizmu je bilo prav¬
zaprav nekaj močnega, trdega, hrabrega. Njegove
nekdaj baržunasto mehke oči so dobile presunljiv
izraz, izredno odločen pogled. Od nosa proti
kotom ustnic sta se mu vrezali dve malce za¬
krivljeni potezi v kožo, kar ga je prikazovalo
neobično resnega, nekam strogega. Na ustnicah
in okrog nosu mu je vstrepetavalo nekaj kakor
večna lahna ironija, kakor neusahljiv sarkazem.

Vse to bi bilo morda kmalu izginilo, da je
bila Savičeva bol enostavna. Ali to je bila kom¬
plikacija.

Kamor se je ozrl, je videl brezupnost. Po¬
ložaj v domovini ga je razočaral popolnoma.
Dokler je bil na Dunaju, se je zamogel informi¬
rati samo iz časnikov. Slika, posneta iz novin,
je redkokdaj jasna. V zrcalu strankarske strasti
se kaže često, da, navadno vse drugačno, nego
je v resnici. Videl je sicer že tedaj, da ni vse
tako, kakor bi moralo biti. A, kar je našel sam,
ko se je po letih povrnil, je učinkovalo na njega
kakor same zaušnice. Da je položaj tako ža¬
losten, ne bi bil mislil. Nobenega napredka, no-

60

benega razvoja, sama stagnacija, mrtvilo in umi¬
ranje . . . Brezbrižnosti, nemarnosti, prepira vse
polno, dela malo, premalo . . .

To je bil žalosten pogled za njegovo oko.

Posvetil je svojo pozornost duševnemu živ¬
ljenju . . . našel je enak rezultat. Svobodnega,
močnega poleta duha je opazil borno malo;
stari predsodki so se šopirili povsod, abderi-
tovstvo je hodilo z velikimi trebuhi okoli, ba-
navzi so nosili veliki zvonec. Jedva se je drznil
pomisliti na velikanski razvoj umetnosti, litera¬
ture znanosti pri drugih narodih.

Ozrl se je po kmetovem polju, pogledal je
v koče delavcev. Kakšna beda povsod! Pa ko¬
liko nezavednosti 1 Ali se more izpremeniti to ?

Globoka tuga je legla v Savičevo dušo —
in baš tedaj je prišlo Olgino usodepolno pismo.

To ga je potrlo povsem.

V pismu ni bilo nobenega opravičevanja,
nobenega razlaganja; nekaj melanholičnega je
sicer odsevalo iz onih vrst, ali kaj mu je poma¬
galo to, ko so bile besede tako jasne?

Kaj bi še pomagalo, iskati vzroke njenega
preobrata? Kar je gotovo, je gotovo. Dobro ve,
da se ne povrne nikdar več, kar je bilo

Duša se mu je pomirila, najhujše bolečine
so se polegle, a Savič je bil ves izpremenjen.
Nobeno upanje ni več našlo pota v njegovo srce.
In ne le to; pravi pravcati obup se ga je po-

61

lastil. Vsako stremljenje se mu je zdelo brez¬
uspešno. S pravo slastjo je čital vse, kar ga je
utrjevalo v pesimistnih nazorih.

Njegovi znanci so mislili, da se je umetno
vživel v to čudno naziranje, a motili so se. To
je prišlo kar samo. Savič se ni silil na nič.
Upanje je izginilo in z upanjem svetloba; zdelo
se mu je, da hodi vedno po temi okoli.

Enkrat je bilo, kakor bi se imelo še enkrat
pokazati solnce.

Ob priliki neke slavnosti je videl mnogo
ljudstva zbranega. Nastopali so govorniki, slišati
je bilo lepih besed. Ljudstvo je bilo navdušeno.
En hip se je zdelo Saviču, kakor' bi se dalo vse
doseči s tem narodom.

— Ako bi sedaj, v tem trenotku stopil na
oder in z živimi besedami pozval narod, naj mi
sledi v boj za naše pravice, — gotovo bi šla
množica za menoj.

Dve uri pozneje, ko je bil oficielni del slav¬
nosti zaključen in je prišlo vince do svoje pra¬
vice, se je pomešal med ljudstvo. Pilo je, vriskalo,
veselo je bilo, jako veselo, tem veselejše, čim
bolj so se praznili sodčki.

Savič je zamahnil z roko.

— Vinsko navdušenje! Nič ni prida!

In temna senca, katere je bil že nekako
vajen, se mu je zopet spustila na oči.

Pesimizem se ni dal pregnati.

62

Nekega dne je dobil pisemce iz Karlovih
varov.

S trepetajočo roko je odtrgal omot. Pisava
mu je bila znana, oh, kako znana! Globoko je
vzdihnil in skoraj se ni upal čitati.

Na lističu je bilo z drobnimi črkami zapi¬
sano nekoliko besed.

— Mojega zadnjega pisma nisem pisala po
svoji volji. Ali se vse povrne?

Nobenega podpisa.

Čemu bi bilo treba podpisa, ko je tako
dobro poznal pisavo, da se ne bi zmotil niti po
noči! Otrok bi bil uganil, kdo je pisal.

Stare bolečine so se zbudile in so rezale po
Savičevi duši Tajno upanje je skušalo vstati, a
njegove peruti so bile zlomljene. Desetkrat je
Savič prečital pisemce.

— Kaj pomenja to?...  Nisem pisala po
svoji volji?...  Po čegavi pa? . . . Mati te ni
nikdar silila, da bi kaj pustila; najini zvezi je
bila prijazna ... Ne po svoji volji? ... Ne po
svoji volji ?...  To je nepojmljivo.

— Ali pa pomenjajo besede kaj druzega?...
Kaj?..

Zopet je trpel.

— Čemu mi je pisala to? Komaj sem se
nekoliko pomiril, a sedaj so se zopet obudili vsi
spomini. Čemu, čemu? . . .

63

— Saj je vse zastonj. Kar je mrtvo, ne vstane
več iz groba, kar je slana pomorila, ne zaže¬
leni več.

Po njegovi mirni tugi so zaskelele stare,
hude bolečine in vsi spomini so se mu dvignili
pred oči. Nekaj dni mu je bilo prav tako kakor
tedaj, ko je dobil ono usodno pismo s tistim
kratkim slovesom.

Šele četrti dan se je odločil, da ji je pisal.
Njegov odgovor je bil skoraj popolnoma resig-
niran.

— Ne vem pravzaprav, kaj naj bi se po¬
vrnilo. Pretrpel sem toliko, da ne morem več
verjeti v ustajenje starih čuvstev. In kdo ve, za
koliko časa bi se povrnilo, kar je nekdaj bilo?
Kakor je enkrat vse zamrlo, bi lahko tudi drugič
propadlo . . . Nekdaj sem upal, upal sem otroško.
A odvadil sem se. Bojim se novega razočaranja.
Prvo me je potrlo, drugo bi me utegnilo uničiti...
Sicer pa razmislite dobro položaj. Ali mislite, da
bi se moglo povrniti, kar želite? Morda se sami
domislite pravega . . .

Hladnokrvno je oddal pismo na pošto. Ko
je bil pisal, se mu roka ni tresla. Sedaj se ga je
polotila razburjenost.

— Kaj mi odgovori? . .. Morda so res tuje
razmere vplivalo na njo?

Trepetaje je čakal odgovora, a ni ga učakal.

64

Dolgo ni slišal ničesar več o njej. Le redkokdaj
je še mislil nanjo. A postajal je oddnedodne bolj
teman.

Imel je mesto suplenta na gimnaziji. Točno
je izvrševal svojo dolžnost, a čutil je, da opravlja
svojo službo mehanično. Sicer se ni zanimal za
nobeno stvar na svetu razun za astronomijo. Ne¬
prenehoma je čital zvezdoslovne knjige, iskal s
svojimi aparati po nebeškem svodu, risal je in
računal.

Njegovi znanci so majali z glavami. Čudili
so se, kako se je. mogel tako izpremeniti

— Bes ga plentaj! je klel Rakež; pravi ve¬
seljak ni bil nikdar in nihče ga ni mogel izvabiti,
da bi šel kdaj krokat. A da postane tak puščavnik,
tega vendar ne bi bil nihče verjel.

— Eh, zvezde so mu šle vedno po glavi in
kdor se je zagledal v te svetle pike, je že iz¬
gubljen za svet, je modroval Kremen.

Zupan pa je zagodel svojo:

— Kajpada! Vinca ne pozna. Komur vino
ne ogreva krvi, dobiva vselej tako suho dušo.

Sicer pa so se le redkokdaj menili o Saviču.
Smatrali so ga za društvenega mrliča.

— Izgubljen, izgubljen.

Savič se pa ni zanimal za vse to. Včasi je
še vzel Schopenhauerja v roko; tudi moderne
pesimiste je čital in boljinbolj se mu je dozde¬
valo, da so vsi zajemali iz njegove duše.

5

65

Tudi moderni misticizem je mogočno vplival
nanj — Ibsen, Maeterlink, Ola Hansson so mu
povedali stokrat več nego drugim čitateljem.

Zvezde so se mu zato tako omilile, ker so
bile spojene z nočjo. In v noč se je skoraj za¬
ljubil. Po dnevi ni bil niti prav živ. Dokler je bil
v šoli, ni prav opazil, ali je jutro ali dan ali
večer. Sicer je podnevu skoraj samo sanjal. Naj¬
rajši je šel iz mesta, kjer se je širila nepregledna
ravan. Skoraj nikdar se ni obrnil na ono stran,
kjer so se v ozadju dvigale gore Samo v daljavo
je zrl in tedaj mu je bilo, kakor bi gledal v ve-
soljnost Včasi je legel v travo, roki je prekrižal
pod glavo in tako je gledal — gledal v neiz¬
mernost. Navdušen špiritist bi bil dejal, da se
mu je duša ločila od telesa in zaplavala po
vsemirju.

Brez misli tudi njegov razum ni mogel
biti. A nikdar ni mislil na ljudi, s katerimi ni niti
občeval. Misli so mu plesale po zraku s praški,
ki so se zibali po solnčnih žarkih, letale z me¬
tuljčki, ki so se vrteli po cvetlicah, potovale so
v neizmerne, nedomišljene višave in tam so sa¬
njale. In vse njegove misli so bile nekam ne¬
jasne, nedoločene kakor one barve, ki so se pre¬
livale nad široko ravnino, kakor ono šumenje, žu¬
borenje, ki je prihajalo od daleč do njegovih ušes.

— To je življenje nezavestnosti — edino
pristno življenje. Vse drugo je domišljija. Ljudje

66

mislijo, da so nekaj, kar niso. Človek niti ne more
vedeti, kaj je. Zato tudi ne more imeti ciljev in
jih ne more dosezati. Kar živi v nas, v teh solnčnih
žarkih, v cvetličnem cvetju, v vonju posušenih trav,
v mrmranju potočnih valčkov in zopet v nas, v
naših možganih in živcih, v srcu, to nismo mi,
to je nekaj nezavestnega, nekaj tajnega, kar obuja
sanje v naših dušah in sanje so naš edini namen,
naš edini cilj . . .

Tako mu je postalo popolnoma ravnodušno
življenje, ki ga je oddnedodne manj zanimalo
in naposled čisto nič. Bilo je že tako, kakor ne
bi več živel na tem svetu, temveč bi samo nje¬
gova senca padala na zemljo, v tem ko je on
daleč, daleč nekje v sanjavih sferah neznanega
vsemirja.

Kadar je večer priplaval na zemljo, je oživel.
Prva zvezda, ki je zatrepetala na nebu, ga je vsak
večer enako globoko dimila.

Noč je ljubil.

— Moja duša je tudi del noči. To sorodnost
čutim, zato me oživljuje noč. In zvezde so hčerke
noči, zato jih ljubim.

V njem ni bilo nič logičnega. Tisto znanost,
ki izkuša v zvezdah čitati usodo ljudi, iz kon¬
stelacije nebeških teles prorokovati bodoče do¬
godke, kateri je nočno nebo orakel, je Savič pre¬
ziral. Svoje zvezde je ljubil drugače. Kako —
tega ne bi bil mogel povedati. Bile so mu sicer

5 *

67

tudi simboli in včasi mu je bilo, kakor da se raz-
govarja z njihovimi trepetajočimi lučicami. V kakšno
zvezdo modre svetlobe je bil včasi kar zamaknjen.

A to je bil poseben misticizem, ponekod bolan,
z avgurstvom pa ni imel ničesar opraviti.

Skratka: Savič je postal pravi čudak.

Samo v šoli je bil navaden človek. Tam se
ni mogel nihče pritožiti radi njega. Dijaki so ga
imeli radi, ker je bil čudovito blag. Niti najpo-
rednejšemu fantu ni rekel žalbesede. Od njega je
izhajalo nekaj tako milega in blažilnega, da so
bili v njegovih urah pridni tudi največji razpo¬
sajena. Z naukom je dosezal vedno lepe uspehe,
vsi ravnatelji in nadzorniki so soglašali o tem.
Tudi njegovi tovariši so se sčasom privadili nje¬
govim čudnim posebnostim.

In on sam se je temu tako privadil, da ni
nikdar več razmišljal, kakšen je, kako je postal
tak in nikdar več ni vprašal:

— Kako se je to zgodilo?

Tako je — kaj pomagajo premišljevanja in
vprašanja?!

Ljudje so taki, kakršni morajo biti, ker ne
morejo biti drugačni. . .

VII.

Neki večer je Savič opazil, da prihaja jesen.

Popoldne je bil po svoji navadi tam zunaj
na široki ljubljeni planjavi, kjer je ves svet utonil

68

v brezmejnosti. Nebo je bilo jasno, a kar na¬
enkrat se mu je zazdelo, da se mu je izpremenila
barva. Ko je bil zadnjič tu zunaj, je bila svetlejša,
danes je že videti kakor šipa, na katero je kdo
dihnil. In občutil je, da je tudi v njegovi duši
tako. —

Da. Priroda mu je še zvesta. Vedno ima lice
kakor on.

Njegove sanje so ga spojile s to neizmerno,
vesoljno prirodo. Bilo mu je, kakor bi tla izgi¬
nila izpod njegovih rok. Plaval je v brezkrajnosti.

Ko se je vrnil v mesto, je osupnil. Po glavnem
trgu so se izprehajali neštevilni ljudj — za boga!
To je jesen! Poleti je trg še pražene ob tem času
in ljudje hodijo v log in v okolico. A zdaj se že
zbirajo v mestu — in od severne strani pihlja
čudna, hladna sapa. Tamle, pred restavracijo, se
gibljejo prti, ki jih veter dviguje in mota.

To je jesen.

Kako hitro je prišla!

Savičeva melanholija je postala silno bo¬
lestna. Bilo mu je, kakor bi se približeval konec,
zadnji konec. Izza njega se dviguje večni mir.
Pa to bi bila rešitev.

Še nikdar mu ni bila nirvana tako umljiva,
kakor v teh trenutkih.

Bliža se čas, pride čas — in ti izgineš. In
ta konec, to absolutno uničenje je blaženstvo. V

69

tej ničnosti, v tej neekzistenci občutiš najvišjo
slast, to je edini lepi cilj.

Zaglobil se je v to idejo, ki se mu je zdela
kakor morje, po katerem plava. To je bila misel,
katere ni samo mislil, temveč jo je tudi čutil In
kar čudno mu je bilo, da je zadel včasi ob člo¬
veka, da je uzrl semtertja voz. Ljudje, živi in
mrtvi predmeti, realnost — kaj še obstoja? ...

Torej je še vedno noč? Še vedno tista brez-
krajna tema?

Kdaj pride dan, dan brez ljudi, brez stvar
nosti? . ..

Jesen!

V drevoredu se je oziral po potih in čudno
mu je bilo, da ni ležalo tam vse polno rumenega
listja. Saj je vendar že jesen. V dnu svoje duše
jo je čutil, s svojimi očmi jo je videl. Zakaj ne
pada suho listje z drevja? Komaj tuintam kakšen
posamezen list.

— Ej, le počakajte! Še nekoliko dni, pa
začnete padati. Saj sem sam uvel, a tudi vi pri¬
dete na vrsto, vi vsi, ki mi ne verjamete, ki me
ne pojmite in ne razumete. Jaz sem že rumen, a
tudi vi odletite s svojih vej. Ne mislite, da osta¬
nete zeleni. In enega dne bo drevo prazno in
debel sneg se položi na veje. Tedaj bo konec.
Ha, le upajte, da ne pride zima! Oledenite —
vsi, vsi! . . .

70

A to so bile samo misli, ki niso dobile
nikdar oblike besed. —

Doma je Savič našel pismo na mizi

Mehanično je pretrgal ovitek in pogledal,
kaj da je.

Na višji dekliški šoli se ustanovi z novim
šolskim letom,osmi tečaj. Profesorski zbor je treba
pomnožiti. Vprašujejo ga, če ne bi hotel spre¬
jeti mesta na tem učilišču.

— Ali hočem? Čemu? A zakaj ne? Vseeno
je pač, ali ubijam svoje dni tu ali tam. Radi mene,
Ker mi pišejo, menda žele, da bi sprejel. Čudni
ljudje. „Ali hočeš? Ali ti je všeč?“ — Kaj hoče
človek? Kaj je njegova volja? Kako varajo sami
sebe! Pa nevede, nevede! Meni je prav. Fantje
ali pa dekleta — no da, meni je prav.

Odložil je pismo in pozabil nanje.

Zagledal se je v svetilko. Njena luč je po¬
pila vse žarke njegovih oči, njegovemu pogledu
so izginili vsi predmeti, Svetloba se je razširila
po vsej sobi daleč na okolo, čez stene, ki so se
pogreznile v njej, čez vse mesto, v vesoljnost.
Pred očmi se mu je širila sama svetloba katere
ni omejevala nikjer nobena senca. To je bila po¬
sebna, mehka svetloba, v kateri se oko prijetno
kopa, pa se je napije tako, da se vsa človeška
notranjost napolni ž njo.

Savič je imel skoro enake občutke kakor
popoldne na širni planjavi. Enako čuvstvo raz-

71

hlinjenja v vesoljnosti ga je navdajalo, plaval je
s svojimi nejasnimi mislimi po isti brezmejnosti.

Bilo mu je, kakor ne bi bilo več tistega
sveta, po katerem se pehajo ljudje v večni borbi
za malenkosti, ki se jim vidijo važne in velike,
tistega sveta, po katerem hodi po dnevi, ne da
bi sodil vanj. Odpiral pa se je tisti čudežni svet,
v katerem ni več delovanja, v katerem je ekzi-
stenca neekzistenca . .. Nihče ne bi bil umel tega;
njemu je bilo povsem umevno, on je to neekzi-
stentno ekzistenco celo čutil.

Slutil je konec, konec vsega. Sedaj se mora
zgoditi, kar je pričakoval tako dolgo.

Zakaj mu vstajajo vsi spomini, od prvih dni
njegovega življenja, kar se je začel zavedati, pa
do sedanje ure? Vidi se otroka, polnega nedolž¬
nega veselja in rožnobarvnih naivnih upov; po¬
navljajo se mu ponosne misli dijaškega časa s
smelimi programi za plodonosno delovanje; pred
očmi se mu dviga njena krasna postava, njeni
mili pogledi se upirajo vanj. Vse je sladko in v
srcu ne čuti nobenih bolečin. Tako se čita zgodo¬
vina davnih, davnih časov, s katerimi nismo v
nobeni zvezi več. A vse te slike izginejo, mirno,
v splošni temi, ki pa hitro pobledi, a vseokoli se
razširja blagodejna svetloba, v kateri utone vse
drugo. In to je konec.

Tako prehiteva življenje pred duševnim po¬
gledom človeka, kateremu sega voda do ust, v

72

zadnjem trenotku pred smrtjo in blago se preseli
iz življenja v nič

Spomini, spomini!

Da je resnično tisto življenje, o katerem go¬
vore ljudje, tedaj bi moral kaj čutiti ob vseh teh
spominih, s katerimi je združeno vse pregrozno
trpljenje minolih let. Ali nič se ne giblje v srcu,
duša je mirna, vse tiste slike gleda bolj ravno¬
dušno kakor otrok ilustracije v šolski knjigi.
Torej je življenje vendar le domišljija, nič se ne
godi v resnici, vse samo v fantaziji. Vse je laž-
njivo in šele, kadar pride konec, se izkaže resnica,
katero sluti on.

In pričakoval je konca .. .

Dolgo je sedel nepremično pred svojo sve¬
tilko in zrl vanjo. In misli so mu plavale v nir¬
vano.

Slabeje in slabeje je brlela svetilka, luč je
pojenjavala. Videl je, kako se njeni zadnji ostanki
bore s smrtjo, naposled so ugasnili — nastala je
tema.

Savič je ostal na svojem stolu in gledal v
temo kakor prej v svetlobo. Za njega se ni izpre-
menilo nič.

Kako dolgo je sedel ? ✓

Počasi mu je legalo nekaj težkega na prsi
in ga jelo dušiti. Ko je bila že vsa soba polna
neznosnega smradu,., se je zbudil iz svojih čud¬
nih sanj.

73

Mehanično je vstal in odprl okno.

Zunaj je sanjala hladna, bistra noč, na nebu
so migljale zvezde, po listju je šumela tihotna
sapica. Čisti vzduh se je zlil v sobo in polagoma
je izginil smrad.

On ni opazil ničesar. Užival je mir, veliča¬
sten mir, ki mu je bil simbol zaželjenega cilja
— absolutnega konca . . .

Ko se je zjutraj zbudil, se je počutil zelo
neprijetno. Vsekakor je predolgo sedel v smradu,
ki ga je provzročila svetilka, ko je ugasnila. Po
duši se mu je prelivalo nekaj tesnobnega kakor
neugodne slutnje, katerim ni našel ne vira ne
smotra.

Oddal je na pošto pismo, s katerim je na¬
znanil, da sprejme profesorsko mesto na ženskem
učilišču. In ko je ležalo v nabiralniku, se je Sa¬
viča zopet polotila tista negotova tesnoba. Zdelo
se mu je, kakor bi se mu približevalo nekaj, če¬
sar ni vajen. Slišal je šepetajoči glas, ki mu je
pripovedoval, da se nekaj izpremeni v njegovem
življenju.

Bolelo ga je, a ni se mogel otresti nejasnih
slutenj. Šepet ga je spremljal povsod.

Kaj naj bi se izpremenilo? Ali še ne pride
konec?

Saj je jesen — jesen, — ne samo tam zunaj,
temveč tudi v duši, in jeseni sledi zima, neiz-

74

ogibno; tedaj zamre življenje in vsega mora biti
konec.

Danes je že več velega listja na tleh, nego
ga je bilo včeraj; nočna sapa je izvrševala svoj
posel. Jesen napreduje in priti mora čas.

Zakaj, odkod, čemu torej tiste slutnje?

Na oknu neke hiše je zagledal cvetice v
loncu. Zdele so se mu kakor ironija, a nehote jih
je moral večkrat pogledati.

Srečal je berača ter mu dal novčič. Takoj si
je očital, da je to neumno, nezmiselno. A čutil je,
da bi ga bilo še bolj bolelo, ako bi mu ne bil
dal ničesar.

Bili so čudni simptomi. Savič jih je sovražil
in — bal se jih je.

Zapustil je mesto. Tam zunaj je bila trava
pokošena, zadnje dni ni opazil tega. Danes mu
puhti naproti tista čudna, opojna duhtoba. Dvignil
je pogled, Nad glavo mu je frfotalo jato ptic, ki
so hitele na jug.

Čemu ? Po kaj ? Saj mora priti konec.

Ali naj bi bil prevarjen tudi v tem?

Kako dolgo še, kako dolgo?

Vlil.

Savič je popravljal šolske naloge svojih učenk.
Bile so take, kakršne so šolske naloge navadno.
V nekaterih je vse mrgolelo napak, nekatere so
bile jako korektne, a te so ga večinoma najbolj

75

jezile. Težko jim je bilo kaj očitati, a vendar so
bile včasi take, da bi jih človek kar raztrgal.
Puste, prazne — ali korektne. Vseskozi pravilni
ornamenti, nobena črtica pretanka ali predebela,
noben krog preširok ali preozek, a brez vsake
ideje .,.

Popravljanje šolskih nalog je jako dolgočasna
reč. Savič je pa jako potrpežljiv človek Toda
danes se mu hoče nit potrpljenja utrgati vsak
čas. Da bi bilo v teh spisankah le količkaj last¬
nega! Pa nič, nič!

Pregleduje, nalogo za nalogo — vse po enem
kopitu . . .

Končno nekaj druzega.

No, kaj je to? . . . Kaj, to dekle filozofira?

»Pesimizem ni nič druzega nego bolezen.
Vidi se nam resničen, kadar tiči vzrok bolezni
globoko v duši. Tedaj napravlja lahko globok
vtisk. Večinoma pa ne izvira iz duševnosti, tem¬
več samo iz domišljije. In pogostoma je samo
manira ., . Pesimizem ni niti opravičen niti ute¬
meljen. Svet, narava, vse življenje v svoji celoti
in v posamičnih delih glasno priča proti pesi¬
mizmu . . .“

Kdo je 1o dekle, ki se upa tako odločno
obsojati pesimizem?

Ta naloga je vendar mikavna. Savič se ne
strinja s temi nazori — seveda ne; saj ni treba
še posebej povdarjati tega. Savič je vtelešeni

76

pesimizem in drugi ljudje se sčasoma že še pre¬
pričajo, da ima prav. A priznati mora, da je ta
naloga zanimivo spisana. Nekaj primitivnega je
v njej, kar prav nič ne diši po knjigah; in prav
to mu ugaja.

To dekle torej obsoja pesimizem.

Kdo pa je pravzaprav: kako se imenuje?

Tonka Hrastova.

Ej, ta! — Tonka... Tudi zanimivo. V osmem
razredu nobeno dekle ne rabi diminutiva za svoje
ime. Same gospice so, ki se nočejo imenovati
tako kakor mala dekletca ali kvečjemu „Backfischi“.
Same Josipine, Albertine, Antonije. Torej Tonka
Hrastova je tista, ki trdi, da svet, narava in vse
življenje obsoja pesimizem. Glej, glej! Kaj pa ve
ta Tonka o svetu, o naravi o življenju? Kar je
čitala v šolskih knjigah in kar so ji povedali
profesorji.

No, no, le počakaj, dekle! Pridejo drugi časi.

Pa kaj veš ti o pesimizmu?

Kaj pa je utemeljeno v svetu, v naravi, v
življenju?

Ha, ha, ha! Dekle je morda zaljubljeno, se¬
veda, v osmem razredu ima že vsaka svojega
oboževalca, pa ga bo imela tudi Tončka. Zato
pa sanja v srebrni mesečini, kadar bezeg duhti
in slavček drobi, o sladkih slasteh ljubezni. Tako
sodijo vsa mlada dekleta, razlika je samo v tem,

77

da so nekatere pogumne, druge pa ne, nekatere
znajo povedati, kaj mislijo, druge pa nič.

No, le počakaj! O tem optimizmu in pesi¬
mizmu se že še pomeniva.

Savič je popravljal svoje naloge, a jezil se
ni več ta večer. Kadar mu je prišla prav dolgo¬
časna naloga v roko, se je spomnil Tonkinega
filozofiranja in vse hudovanje mu je pregnal bla¬
godejen humor.

Kar čudil se je, odkod je prišlo to? Humor!
Tega že dolgo ni poznal. Malo prej se je celo
na ves glas zasmejal, kar se že ni zgodilo od
tistih časov . . .

Ali ne postaja nezvest svojemu načelu?

Ah, kaj! V njem se ni nič izpremenilo, on
ne more postati več drugačen nego je. Pa če se
enkrat zasmeja, ni škode. No, no, kar se tiče
drugega, že pove Tonki svoje mnenje.

Hrastovi Tonki je bilo devetnajst let. Sta¬
novala je pri neki teti v mestu; staršev ni imela.
Teta ni bila siromašna, toda jako sitna je bila
in Tonka ni imela pri njej nič posebno dobrega.
Stric se sploh ni menil za njo. Kar je dekle
dobilo, si je pravzaprav pošteno zaslužilo, kajti
v hiši je Tonka delala, kakor bi bila najeta. Ši¬
vala je, vezla, likala perilo, pisala tetina pisma.
Ko je po smrti svoje matere prišla v tetino hišo,
je bila v štirinajstem letu. Dotlej je bila v za¬
vodu za meščanska dekleta, a ker ji starši niso

78

zapustili premoženja, je teta hotela, naj postane
šivilja ali pa modistka. Tonki je bilo to jako
žal, ker se je rada učila. Ali oporekati ni mogla.
Dve leti se je res hodila učit za modistko. Tudi
tukaj je bila jako pridna, vendar ni mogla po¬
zabiti svoje želje, da bi prišla zopet v šolo. Ne¬
prenehoma je mislila, kako bi izvršila svoj namen.
Dekle je imelo za čudo železno voljo in v dveh
letih je dosegla svoj cilj.

V tem času se je izučila svoje obrti. Obenem
si je tudi prihranila malo vsotico. Teta ji je da¬
jala vsak dan nekoliko novčičev za južino. To je
bilo od neznane zapuščine Tonkine matere. Raz¬
našati je morala gotove klobuke in včasi je do¬
bila zato kakšno desetico. Zadnje mesece je de¬
lala tudi čez uro, kadar je bilo mnogo naročil
in „madama“ ji je dajala malo odškodnino za to.
Vse to je prihranila. Koncem druzega leta jo je
„madama“ oprostila, a nagovarjala jo je, naj
ostane pri njej kakor pomočnica, kajti Tonka je
imela jako fin okus za ženske klobuke in gospa
je dobro vedela, da bi mnogo pridobila z njo.
No, dekle je hotelo sedaj izvesti, o čemer je sa¬
njalo ves čas, kar je bilo izstopilo iz šole.

Prav tedaj je bila ustanovljena višja dekliška
šola. Tonka ni imela več miru. Obljubila je ma-
dami, da ji bo pomagala, kolikor ji bo dopuščal
čas in modistka je bila zadovoljna. Teto je pa
vprašala, ali ji je ljubše, da ji plačuje stanovanje

79

in hrano, ali da ji pomaga v domačnosti ? Teta
je mrmrala nekaj o muhah mladih deklet, ko pa
je videla, da ne uspe proti Tonkini volji, je de¬
jala, da se ne da tako osramotiti, da bi jemala
denar od dekleta.

In tako je šla Tonka zopet v šolo. Po dnevi
je v prostih urah pomagala doma; po noči je
delala za modistko. In vendar je bila v šoli vedno
med prvimi.

Ne more se reči, da je bila izredna kraso¬
tica, vsekako pa je bila lepa deklina, kateri je
zdravje in veselje gledalo iz modrih, velikih si¬
jajnih oči.

To je bilo tisto dekle, ki je tako odločno
obsojalo pesimizem.

Savič je drugi dan prinesel pisanke v šolo
in jih vrnil dekletom. Najprvo je hotel takoj iz¬
prašati Tonko, ali zdelo se mu je neumestno, da
bi storil to v šoli. Potem pa zopet ni vedel, kdaj
bi bil primeren čas zato. Na ulici je vendar ne
more čakati. V šoli je ne more zadrževati. A
bilo mu je, kakor bi moral govoriti ž njo.

V šoli jo je dobro pogledal. Iz teh oči je
sijala nenavadna prostodušnost in njemu je bilo,
kakor bi se pregrešil, ako ji ne bi povedal res¬
nice. Bolje, da jo izve sedaj, nego da živi v
fantastičnih iluzijah, pa pade potem naenkrat iz
oblakov na trdo zemljo, kakor se je zgodilo
njemu.

80

Sicer ne ve prav, zakaj se briga prav za njo.
Opraviti ima z mnogimi optimisti, a vsakemu
pušča njegove domišljije, ker se je davno pre¬
pričal, da ne doseže ničesar s svojimi teoretič¬
nimi dokazi. Že davno se drži načela, da je naj¬
bolje, ako prepuščamo ljudi same sebi; praktični
dokazi življenja jih morajo izpreobrniti. Zakaj
naj radi Tonke dela izjemo?

Eh, no. Je že tako. Rad bi jo poučil; ali
kje naj dobi priložnost za to?

Dolgo je premišljeval, a ni našel nobene
prave poti.

Tedaj mu je slučaj prišel nasproti.

Nekoč je šel po ulici in brez namena se je
ustavil pred prodajalnico ženskih klobukov. Med
oknom je videl klobuk s čudnimi okraski. Tudi
moda se je polastila umetniške secesije in ta
klobuk je bil uprav secesijonističen. Bilo je na njem
res nekaj umetniškega. Zato se je zagledal vanj.

V tem so se odprla vrata in iz prodajalnice
je stopila Tonka.

Obenem sta vzkliknila oba. •

— Oh!

— Dober dan gospod profesor. Kaj pa Vi
delate tukaj? Ali občudujete naše klobuke?

— Vaše klobuke, gospica? Da, da, ženske
klobuke.

— Ne tako. Plavim: naše klobuke, ker tudi
jaz izdelujem take stvari.

e

81

— Vi?

— Da, jaz. To Vam pravim, ker morate ve¬
deti, da sem modistka, pa da Vas ne bo sram,
ako me hočete spremiti.

— Da, hočem, ker bi že davno rad govoril
z Vami.

— Z menoj?

— Da, kako morete tako obsojati pesimi¬
zem? Vi se sklicujete na svet, na naravo, na živ¬
ljenje. Koliko pa poznate sveta, koliko narave,
koliko življenja?

— Ah, mislite na tisto šolsko nalogo, h ka¬
teri ste mi naredili latinsko opazko in par kli¬
cajev in vprašajev? Vi ste torej pesimist? To je
zanimivo. Pa prosim Vas: kaj pa, če bi Vas jaz
pravtako vprašala, kakor ste Vi mene? Koliko pa
Vi poznate sveta, narave, življenja? .. . Dovolite.
Več nego jaz. To je mogoče. Gotovo pa ne po¬
znate vsega sveta, ne vse narave, ne vsega živ¬
ljenja. To torej ni nikakršen argument.

-f  Vendar je edino pesimistično naziranje o
svetu upravičeno.

— Ne.

—■ Kako morete tako odločno trditi, da ni?

— Ker se vse v meni in okrog mene upira
Vašemu nazoru.

— Kar je okrog Vas, tega še ne poznate
dovolj; kar je v Vas, se lahko še izpremeni.

82

— To ne dokazuje ničesar. Človek se lahko
izpreminja, dokler živi.

— Jaz se ne morem več. V meni je že vse
otrpnilo.

— Aj? Tega Vam ne verjamem. Sicer pa ne
razumem, kako je mogoče, da ste pesimist.

— Zakaj ne?

— Zakaj vzgajate mladino, ako je res vse
pusto in brezzmiselno ? In kako jo vzgajate I

Prvič je bil v zadregi. To je res. S tem, da
poučuje in vzgaja, nasprotuje svojemu načelu.

Tonka je nadaljevala.

— Profesor ste. Več znate od mene. In že
radi tega ne morete biti pesimist. Le premislite,
kako plodonosno je človeško delo, kako velikan¬
ski je napredek človeštva od prvih začetkov pa
do današnjega dne

— Vanitas vanitatum. Konec je vendar
ogromen Nič.

— Konca ni; torej ne moremo govoriti tako.

— Kdo Vam pravi, da ni konca?

— Meni še nihče ni povedal tega. To vem
sama. Kje je konec vesoljnosti ? Kdaj je konec časa ?

— Ne gre za to. Govorim o našem koncu.
In ta konec je razočaranje za optimista. Pesimist
se ne more razočarati.

— Živeti hočete torej samo za tisti trenutek,
ki ga imenujete kpnec? In ker sodite, da pride
tedaj razočaranje, uravnavate vse svoje življenje

. 6 *

83

po tem. Indijski fakiri imajo torej prav. Ali opro¬
stite, gospod profesor. Tukaj sem doma. Hvala
lepa, da ste me spremili.

— Prosim. Ali o tej temi se morava še raz-
govarjati. Prepričati Vas moram.

— Ali pa jaz Vas.

— To ni mogoče.

— Naj odloči bodočnost. Ako Vas ni sram,,
razpravljati in prepirati se s svojo učenko, se
lahko pogovoriva, kadar Vam bo všeč

— Nobenih predsodkov nimam, gospica.
Konvencionalnosti ne veljajo zame.

— Torej sem Vaša nasprotnica, kadarkoli'
žalite. —

Nasmehnila se je, lahno se je poklonila in
odhitela v hišo.

Savič je ostal sam.

Ta hip so vse njegove teorije plavale daleč
— daleč odtod. Vse njegove misli so se pečale
z dekletom. Prav z dekletom, ne z njenimi na¬
zori, ne z njenimi besedami. A tudi to se je go¬
dilo nezavedno. Savič je mislil na Tonko, spo
minjal se je nje veselosti, njenega zdravega obličja,
njenih svetlih oči — — a da ga je v tistem
trenotku kdo vprašal, kaj misli, ne bi bil znal od¬
govoriti. Ne da ne bi bil hotel. On ne bi bil znal.

IX.

Poslej sta s Tonko pogostoma razpravljala o
optimizmu in pesimizmu. On se ni dal prema-

84

gati, a priznati je moral, da je prišel pogostoma
v zadrego. Včasi ji ni mogel odgovoriti ničesar,
pozneje, kadar je bil sam, se je domislil, kaj bi
ji bil moral povedati, da bi jo pobil. Njiju pre¬
pir je bil navidez docela neploden, kajti ostajala
sta vsak na svojem hribu: ona dosledna opti¬
mistka, on zagrizen pesimist.

Nekega dne mu je povedala vso zgodovino
svoje tužne mladosti. Ko je bila še docela majhna,
se je njenim staršem jako dobro godilo. Oče je
imel lepo službo in je služil mnogo denarja.
Znancev je bilo dosti in v hiši njenih staršev je
bilo veselo življenje. To je izginilo, ko je njen
oče obolel. Najprvo je imel namestnika, kateremu
je plačeval, da ga je zastopal, a ko le ni okreval,
so mu odpovedali službo. Prihranjeni denar je
bil kmalu porabljen. Ko je očetu končno neko¬
liko odleglo, je iskal druge službe, a težko je
bilo dobiti kaj primernega. Naposled je moral
biti zadovoljen, da je dobil skromen prostorček
v neki pisarni. Starši so bili vajeni dobrega živ¬
ljenja in so se čutili nesrečne v novih, ob vseh
straneh omejenih razmerah. Mati je bila vedno
žalostnega obraza, tembolj ker je oče v čaši
iskal tolažbe. Bolehal je pa tudi neprenehoma.
Ko je bilo Tonki deset let, je oče umrl. Mati je
bila tedaj taka, kakor bi morala zblazniti. Tudi
ona je obolela. Tonko pa so dali v „institut“.
Tam ni imela nobenih veselih časov. Vendar se

85

je včasi smejala, a tedaj so jo tepli, češ, to se
ne spodobi. Učila se je dobro, a to ji ni nič
pomagalo, ker so od nje zahtevali vedenje, ka¬
kršnega ni bila vajena. Vse to je bilo jako
tužno. Če je prišla kdaj domov, se tudi ni mogla
veseliti, kajti mati je bila vedno žalostna. V in¬
stitutu so jo zaničljivo gledali, ker ni bila bogata
kakor druge gojenke. Končno je tudi mati umrla
in Tonka je prišla k teti. Odkritosrčno je pove¬
dala, kako se ji je godilo tedaj.

— In vi — ? je vzkliknil Savič.

— In jaz upam, upam, upam neprenehoma.
Moje zlate nade mi ne vzame nihče.

Savič se ni drznil oporekati. Ah, s kakšnim
glasom je izrekla: Upam! Ne, ne. On ne sme
niti poizkusiti, da bi ji vzel njeno zlato nado.
Pa življenje je vendar tako okrutno! Ni Tebi ne
prizanese ... 1 To, to — prav to utemeljuje sve¬
tovno bol, to jo opravičuje. Tako krasna, cvetna
pomlad, tako svetel pogled v bodočnost tako
bajno upanje ... In naposled prihaja življenje s
svojo trdo roko, pa trga, razdeva, podira vse...!
Oh, upaj, sanjaj, dekle! Naj se zgodi, kar se
hoče; jaz nočem biti tisti, ki bi uničil Tvojo
iluzijo.

— Vi ste se zamislili?

— Oh, nehote.

— Kaj mislite? Gotovo kaj žalostnega. Bodite
vendar enkrat veseli, samo enkrat, gospod profesor!

86

Nevedoč, kaj dela, je majal z glavo. Vse
njegovo bitje je bilo že prešinjeno s tistim čud¬
nim čuvstvom. Tudi kadar ni govoril ničesar,
kadar ni hotel povedati ničesar, je povedala ona
tajna sila v njem: Jaz ne morem biti vesel.

— Samo enkrat, gospod profesor! Kako more
biti človek vedno tako žalosten?

— Kdo Vam pravi, da sem žalosten ? Ne, ža¬
losten nisem. Ne vem, kakšen sem. Mene ni.
Tega ne razumete. A drugače Vam ne morem
povedati. Mene ni..  . to je tako: Jaz čutim, kar
bi Vam rad povedal s tem, a nobene druge be¬
sede ne morejo opisati tega stanja.

— Ne, ne, domišljate si nekaj. Morda imate
kako veliko bolest v srcu in hudo trpite. To ta¬
jite morda pred svetom in pred seboj. A človek
se ne sme tako prepustiti svoji boli. Vedno
Vas vidim takega in tedaj moram biti žalostna
tudi jaz.

— Tudi Vi? Zakaj Vi ... ?

— Kdo ne bi bil žalosten, ako Vas vidi
vedno tako tužnega? V tem lepem svetu živite
kakor v grobu.

V Savičevem srcu so se dvigali čudni čuti.
Kaj se godi? Kaj je treba vsega tega? Kako je
prišlo to? Jeza, silna jeza ga je grabila, a čutil
se je brezmočnega. Neka tuja moč mu je silila
zobe skupaj, da jih je stiskal in pesti so se mu
krčile. Ah, kaj je bilo treba vsega tega?

87

— Nasmejte se vendar malo, gospod pro¬
fesor! Meni na ljubo.

Savič jo je pogledal. Ona je zrla vanj s pro¬
sečimi očmi. V tem trenotku je bila krasna. V
njenem obrazu je bilo nekaj, kar ga je spomin¬
jalo na sikstinsko madono. Ta pogled — ta po¬
gled! — Ali vstajajo zopet čari iz davnih, davnih,
pozabljenih časov? . .. Polotila se ga je ne-
umevna omotica. Oh, ako bi se sedaj nasmejal,
storil bi dobroto, ki bi bila več vredna od vseh
teorij. Hotel se je po sili nasmejati — mesto
smehljaja na obrazu se mu je prikazala solza
v očeh.

Tonka je opazila ves boj Savičeve duše in
tudi njegov izid. Seveda ni razumela vsega, a
slutila je, da mora biti v tem srcu nekaj težkega,
nekaj silno, silno tužnega.

— Kaj Vam je, za boga, gospod profesor,
kaj Vam je? Ah, kaj sem storila? Ali sem Vas
užalila ?

A hitro se je spomnila, da se človeku, ki
trpi, ne sme govoriti v tonu usmiljenja Spreme¬
nila je torej svoj glas.

— No, neumna goska sem. Vidite, take smo.
Menda tiči to v naši naravi. Prosim Vas, oštejte
me. . .

Obmolknila je, ker je opazila, da govori v
zrak. On menda ni niti slišal njenih besed Prvi
solzi je sledila druga in sedaj je jokal, jokal in

88

ihtel. Ona pa ni več vedela, kaj naj pravi. Mu¬
čila se je, da bi dobila pravo besedo, a nobene
ni našla.

To je trajalo nekaj minut. Naposled se je
Savič zopet zavedel. Obrisal si je solze. Potem
je začel govoriti s trepetajočim glasom.

— Pravzaprav bi me moralo biti sram. V
mojih letih, po mojih izkušnjah, z mojim prepri¬
čanjem — pa solze! A meni je tako čudno, da
me ni niti sram.

Sedaj je tudi ona zopet našla besedo.

— Ej, kaj bi Vas bilo sram? Kdor nima
več solza, ni niti pravi človek Ampak jaz sem
bila neumna, brbljala sem same neumnosti, ne
da bi bila pomislila, da Vas utegnem razžaliti
s tem.

— Ne, Vi me niste užalili. Ta hip se ne
spominjam, kaj ste govorili. Pozneje se gotovo
spomnim, pa bom tudi vedel, ali je prav ali ne.
A sedaj mi je čudno, jako čudno. Vse kar vidim,
je nenavadno. Vi stojite pred menoj, kaj ne? Vi
ste Tonka Hrastova. A jaz vidim pred seboj ču¬
dežno bitje. Vaše lice, Vaše oči, barva Vašega
obraza — vse je izpremenjeno. Rafaelovo ma-
dono gledam, pa zopet devico orleansko, pa oči
madame Sandove, a dobro vem, da stoji pred
menoj Tonka Hrastova, moja učenka, ki podira
moje nazore ... O, ne mislite, da se mi blede.
A vi ne morete videti tistega oblačka na nebu,

89

ki ga vidim jaz. Rdeč je, svetlordeč, z zlatimi
robi, iz njega švigajo bele strele, bele kakor
srebro. Jaz ga vidim, vidim, vidim. In strele se
zadirajo v moje srce, in sedaj čutim kri, ki kaplja
počasi, prav počasi v mojo dušo. V mojih prsih,
povsem na dnu, se giblje nekaj, a še ne vem, kaj
je . . . Oh, ne, — ne glejte me tako! Pravim Vam,
da se mi ne blede . ..

Naenkrat je zakričal.

— Za boga! Kaj ste naredili iz mene? Vi
ste mi vzeli mir. Pregnali ste ga. Daleč je že,
tam za tistim rdečim oblakom, odkoder se mi
roga. In nikdar več se ne povrne .. .

Umiril se je zopet.

— Ah, ne poslušajte, kaj govorim. To je
grozna ura. Posloviva se za danes. Samo za
danes. Jutri bo vse dobro. Do jutri se mora po¬
vrniti moj mir in tedaj bova zopet govorila, ka¬
kor vsak dan. To je bil neprijeten, a samo slu¬
čajen intermezzo. Kriv nisem jaz, Vi pa tudi ne,.
Vi ne . ..

Tonka je čutila, da ne more izreči nobene
besede, ki bi bila sedaj na pravem mestu. Nema
mu je podala roko. On jo je stisnil tako kakor
še nikoli. Tudi to se je zgodilo nezavedno. Ona.
se je obrnila počasi, on pa je gledal za njo še
dolgo in ko je že izginila, jo je še videl . . .

Potem je odšel domov.

90

Tisoč misli se mu je križalo v glavi kakor
bi bile same strele. V možganih mu je bobnele
valovje razburkanega oceana.

— Kaj se je zgodilo? Kje je moj blagi mir?
Kje je nirvana? — Ah, to ni konec, ki sem ga
pričakoval. Listje pada z drevja, a to se je zgo¬
dilo že stokrat in veje so zopet zelenele, po¬
gnale so kali, popki so vzcveteli in iz cvetov so
dozoreli plodovi. Že stokrat — in zopet se bo
godilo tako. In seme pada neprenehoma v ro¬
dovitno zemljo, sneg ga ne zamori, ta odeja ga
samo čuva. Zima ni konec . . . Solnce zasije, na¬
stane boj v naravi in toplota zmaga. Večno po¬
navljanje, večni boj... Oh! Kaj se je zgodilo!...
Solza! Kako dolgo je že ni bilo v teh očeh? -
Kje je moj mir, moj blagi mir? . .. Ona je de¬
jala: Tedaj moram biti žalostna tudi jaz. In duša
je zaplakala. Kje je moj mir?

Bil je ves potrt. Šel je k oknu in se za¬
gledal v noč. Zunaj je bilo vse pokojno in v tej
tišini je bilo nekaj veličastnega. Ta noč je bila
kakor Visoka Pesem, prestavljena iz sveta glasov
v svet stvarnosti. Gori na nebu so migljale
zvezde, njegove ljubljene zvezde... In ta hip se
mu je zazdelo, kakor bi njih bajna svitloba
govorila.

— Glej, nas si vendar vedno ljubil. V časih
svoje najvišje sreče si obračal svoj pogled k nam,
v trenutkih najhujših bolečin si iskal v nas to-

91

lažbe in miru. In če nisi ljubil nikogar, nikogar,
niti sebe — nas si vendar ljubil . ..

— Nikogar?

Počasi, tiho, mirno je zašumelo to vpra¬
šanje v Savičevih ušesih.

— Nikogar? ... Ali je res! Ali je prav res?

In ta hip se ni upal reči: da.

— Morda — morda — sem se vendar
motil.

Tam iz najskrivnejših, iz najoddaljenejših
sfer se je dvigal kakor skozi meglo Rimske
ceste znan obraz iz davnih, davnih časov. Me¬
sečina ga je oblivala, zlati lasje so bili razi ti po
temnomodrem nebu . .. Znan obraz iz davnih,
davnih časov. Ah, od tistih dni je minilo menda
že tisoč let. In vso to dolgo dobo je bilo to
lice zaprto v njegovi duši, on pa je tajil sebi in
vsemu svetu, a glavno sebi, da pozna tiste oči
in da se jih spominja. In sedaj gleda tisti obraz
tam gori med svojimi ljubljenimi zvezdami . . .
tako daleč . . . tako daleč .. .

V najtankejših gubah njegove duše se je za¬
čelo gibati nekaj nežnega in mehkega, više in
više, dokler mu ni tiha bol napolnila vseh prsi.
In vnovič so mu privrele solze v oči.

Kako velikanska laž je bila vsa ta dolga,
dolga doba! In on se ni zavedal. Mislil je, da
so pristni vsi ti občutki, iz katerih so izvirale

92

njegove misli, njegove nove ideje in tisti ogromni
Nič . . .

— Olga! Ob, Olga! Ljubil sem te vsa ta
dolga leta in v tej ljubezni sem umiral! Še en¬
krat sem te hotel videti, a to vem šele sedaj...
In videl sem Te, v zvezdnih višavah .. .

Mrzlično je ihtel, a polagoma se je umiril
potok njegovih solza. Le tihotno so še tekle po
njegovem licu. Tudi v njegovo dušo se je po¬
vrnil mir. Tedaj je dvignil oči še enkrat proti
nebu in skozi solze je zagledal med zvezdami
drugo lice .. .

— Tonkal

Šele to noč je izginila njegova prva lju¬
bezen, kajti iz srca mu je rasla druga. Spomin
na Olgo ga ni mučil. Roža, ki ga je nekdaj milo
opajala s svojo dišavo ... Iz vzvišenih sfer pa je
plavala dol sveža, boginji zmage slična podoba
življenja.

— Tonka!

Zlate zvezde so bleščale skozi tiho noč in
njih luč je odsevala v Savičevi duši. Blaga sa¬
pica je pihljala med vejami in z nežno roko je
božala Savičevo razgreto čelo.

Jesen je in zima se bliža, a Savič gleda
zvezde na nebu. Mir je vseokoli kakor na po¬
kopališču, a Savič čuti življenje v sebi.. .

93 .

X

Savič je bil zopet izpremenjen. Ali tako
hitro se ni udal. Bal se je nove zmote in sam
sebi ni hotel verjeti. Novo razpoloženje svojega
duha je boječe skrival pred Tonko.

— To je bila ena noč. Kdo ve, ali ni bila
tudi to sama domišljija?

Debate s Tonko so postale jako stvarne.

— Kakšni so bili prvi ljudje, ki so se skri¬
vali po skalnatih votlinah in po visokem drevju,
ki niso imeli ne orožja ne orodja, ki niso po¬
znali ne ognja ne soli? Kako živi danes človeški
rod? Ali je ta razvoj argument za pesimizem?

Savič je molčal.

— Najsiromašnejši delavec ima sedaj več
pripomočkov za življenje, nego jih je imel nekdaj
glavar celega plemena.

Savič jo je nemo pogledal.

— Koliko razlike je bilo med divjaki prvih
dni in med nemo živalijo? In koliko znanosti,
koliko umetnosti je danes na razpolago človeš¬
kemu duhu ? Kako velikanska literatura priča za
duševno delo človeškega rodu? ... Ali ne odgo¬
varjate ničesar?

— In kako velikanska je še duševna in
gmotna beda zatiranih razredov današnje družbe?
Ali ni to gorje tem večje spričo ogromnega du¬
ševnega in materialnega bogastva osrečenih članov
te družbe? .. . Ne, ne, ne. Narodi se sovražijo,

94

ljudje se ubijajo v gozdih in mestih, posamično
in na tisoče, v dvobojih in vojnah. To je pesi¬
mizem.

— Ali pa mora biti tako?

— Ali — mora biti tako ? . .. O, razumem
Vas. Vi mislite, kakor sem mislil nekdaj jaz.
Tedaj sem navduševal trpine, oni pa so se mi
rogali, češ, tako je bilo vedno.

— Torej jim je treba dokazati, da nimajo

prav.

— Da, da. Tako sem mislil nekdaj.

— In potem ste zaprli oči, da ne bi videli,
kaj se godi okrog Vas. In tako niste opazili, da
se nevedni zavedajo, da se sovražniki sprijate-
ljujejo, da se zatiranci dvigajo. Potapljali ste svo¬
jega duha v nirvano in tako niste očutili živega
duha, ki objema človeški svet. . .Ali, kaj go¬
vorim? Prepričajte se sami!

— Kako?

— Pojdite zvečer z menoj.

— Kam?

— Videli boste.

— Dobro.

Zvečer ga je peljala na shod ženskega
društva. Dvorana je bila polna šivilj, modistic,
delavk iz tovarn. Mlada, priprosta delavka je go¬
vorila o ženskem in delavskem gibanju. Savič je
pazno poslušal; govor ni bil učen, a jako stva¬
ren. Oziral se je po dvorani. Iz stoterih oči je

95

sijalo živo zanimanje in umevanje. Govornica je
poročala, da je združenje doseglo lep uspeh
glede skrajšanja delavnega časa za ženske de¬
lavne moči.

— To naj nas vzpodbuja na neumorno de¬
lovanje. V naših rokah je naša bodočnost. Naš
največji sovražnik je malodušnost. Zato pogum,
tovarišice! Ako hočemo, moramo zmagati! Sur-
sum corda!

Tako je zaključila svoj govor.

Savič je bil osupnjen.

Tonka mu je povedala, da so se vse te
ženske začetkoma rogale tistim tovarišicam, ki so
jih hotele zdramiti iz duševnega spanja. Sedaj
imajo svoje društvo, svoj časopis in očividno
napredujejo.

— Pa ženske! je Savič vzkliknil.

— Da, ženske, je Tonka odgovorila. In raz¬
sodni ljudje pravijo, da je prav to veselo zna¬
menje.

Neko nedeljo sta šla oba na deželo. Tonka
je poznala vaškega učitelja, s katerim je sezna¬
nila Saviča. Govorili so o raznih rečeh. Med
drugim ga je Savič vprašal:

— Kako si pa preganjate čas tu zunaj? Ali
Vam ni dolgočasno?

— Začetkoma mi je bilo. Sedaj je drugače.
Večkrat imam zvečer šolo za odrasle. Stari kmetje
sivih las prihajajo učit se pisanja in čitanja. Po-

96

stali smo prav dobri prijatelji- Sedaj imamo tudi
malo pevsko društvo. Udje so sami kmetje,
pa jaz.

— Kmetje, ki se uče čitati in pisati?

— Pa s kakšnim veseljem! In to nam
mnogo koristi. Ljudje spoznavajo, koliko je
vredno, ako človek kaj zna, pa podpirajo šolstvo,
kjer le morejo. Seveda, nekdaj je bilo vse dru¬
gače. A z ljudmi se mora prav ravnati. Vem, da
je končno malenkost, kar storim. Pa vendar sem
jako zadovoljen, ker menim, da to vendar nekaj
pomenja. Izobraženi narodi ne poginjajo ! . ..

Ženske, ki se bojujejo za boljši položaj in
za pravice, kmetje, ki se uče čitati in pisati! In
vse to je on prespal!

Savičev pesimizem se je začel nevarno ma¬
jati. A še vedno se je bal nove zmote. Pa Tonka
je že opazila, da se v njegovi duši nekaj spre¬
minja in vsako priliko je porabila, da mu po¬
kaže nova dejstva. Nagovorila ga je, da sta šla
skupaj v gledališče, ko so igrali nov izviren
komad iz domačega življenja. Pokazala mu je,
kako so polne galerije in stajališče, kjer se zbira
prosti narod. Vodila ga je v društva, na shode.
Povsod je bilo življenje, bujno življenje in plo¬
dovi.

— In kako dolga je še večnost t Koliko časa
ima človeštvo še, da se razvije, da napreduje, da

7

&7

doseže vrhunec, katerega ne moremo danes niti
sanjati? . ..

Končno je moral sam v sebi priznati, da
ima to dekle prav.

— In kaj giblje vse to? Kaj ustvarja ves
napredek in izpreminja vse razmere?

— Delo ...

— A ideal mojega življenja je bil vsa ta
dolga leta — nedelavnost...

Šolsko leto je že davno minilo. Savič ni
niti opazil, kako. Tonka je bila gotova s šolo.
Prišel je zopet čas vpisovanja in Savič se je
spomnil, da Tonka ne bo več njegova učenka.

— Učenka! Kakšna ironija! Jaz sem bil
njen učenec .. .

In sedaj je ne bo več v šolo .. .

Ustrašil se je, kakor bi se bil domislil ne¬
česa groznega. Ne bo je več v šolo — morda
je sploh ne bo več. To — bi bilo strašno. Ali
bi mogel tedaj še živeti? Brez Tonke?

Kako daleč sega ta misel . . . Brez Tonke
— je dejal. Kaj je to? Tako ne misli profesor o
učenki, ne učenec o učiteljici. Ali mu ni ona že
več? Tovarišica? Prijateljica?

In brez nje naj bi ostal ? . . .

Razni občutki, o katerih je menil, da so že
povsem zamrli v njegovem srcu, so se tekom
zadnjega leta zopet povrnili. A to . . . to je kakor
povsem novo čuvstvo. Ali je morda to ljubezen?

98

Enkrat je ljubil!

— Olga! Ljubil sem Te! A v zvezdah sem
vzel slovo od Tebe. In sedaj — ne vem, kaj je
to. Ako je to ljubezen je vse drugačna, nego je
bila ona do Tebe, Olga!

Ali bi bilo mogoče, da bi prišel konec
sedaj ? . . . Oh, ne, ne. Sedaj ne, ta konec bi bil
grozen, to bi bila poguba.

A kdo pravi, da bi moglo biti drugače? Ali
sme upati... Ali je le enkrat čital v njenih očeh
— ljubezen?

Da, ljubezen, ljubezen. Sedaj ve, da je to
ljubezen.

— Tonka! Brez Tebe! Pa še enkrat tisto
grozno življenje . . .

Bilo je že pozno zvečer. Ta ljubezen ga je
grizla v glavi kakor škorpijon. V spomin so se
mu povrnile vse peklenske muke iz tistih časov.
In izgubil je vso moč nad seboj. Ta hip ni
mislil, da je pozna ura, sploh ni mislil ničesar
nego to, da ne more niti uro več živeti v tej
grozni negotovosti. Bal se je noči, ki je spuščala
svoje sence na zemljo, bal se je, da bi legla
noč tudi v njegovo dušo, tista črna noč, katero
pozna samo on, In kakor vihar je pohitel tja . . .

Tonka je stala na pragu. Bila je sama

— Tonka! Ali bi bilo mogoče? Tonka? . . .

Čudno! Ona- je vedela, kaj hoče vprašati.
Odkod? Kako? Kdo ji je povedal?

99

— Ne, ne, to ne bi bilo mogoče, ne meni,,
ne Tebil

— Ali me ljubiš?

— Zakaj sem Te hotela privabiti v življenje,
iz katerega si bežal? Zakaj sem Ti hotela dvig¬
niti srce?

— Moja Tonka! Moja ljuba žena! Moje
srce je s Tvojim v višavah!

In to je bilo res . . .

100

■ h mam*

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

/



■

te'

t  Y