KRITIKA
Urban Vovk Na dveh različnih ravneh
Svetlana Makarovič: BO ŽRL, BO ŽRT - izbrane pesmi
Izbral in spremno besedo napisal Josip Osti Mladinska knjiga, Ljubljana 1998 (Knjižnica Kondor, zv. 286)
Skoraj polčetrto desetletje po izidu prve pesniške zbirke {Somrak, 1964) tedaj petindvajsetletne Svetlane Makarovič smo, v elitni knjižnici Kondor založbe Mladinska knjiga, dočakali tudi izbor iz njenega dosedanjega pesniškega ustvarjanja za odrasle (seveda pogojno rečeno, saj pri Makarovičevi - podobno kot denimo tudi pri Niku Grafenauerju - smiselno ne moremo slediti siceršnji intuiciji razločevanja med poezijo za otroke in za odrasle, kolikor naj bi ta delitev sploh bila načelno zavezujoča). Izid pričujočega izbora pesmi s pomenljivim naslovom Bo žrl, bo žrt najbrž nekolikanj preseneča marsikaterega bralca ali celo (še bolj) poznavalca poezije Svetlane Makarovič, tako na empirični (praktični) kot na estetični (lirični) ravni (ta razloček, ki je tu samo nakazan in se morda komu zdi umetelen ali celo neumesten, mi bo, upam da, v nadaljevanju uspelo dovolj jasno izslediti), saj je pesnica pred nekaj leti v intervjuju za Novo revijo v svojem prepoznavnem slogu izjavila, da zbirka Tisti čas nikdar ne bo izšla v knjižni obliki in bo samo govorjena na recitalih (dve leti pozneje /1993/ je knjiga izšla pri založbi Mladika), posebej pa je v istem intervjuju izpostavila tudi svoj spor z založbo Mladinska knjiga.
Za kar koli je pri tem že šlo, slabo razumljeno ironijo, spremenjeno uredniško politiko ali morda kaj tretjega, moj namen spričo tega nikakor ni omalovažujoč, temveč povsem nasproten. Najprej zato, ker sem si tudi sam pred sabo, in zakaj bi bilo to kaj manj zavezujoče, že dejal, da bom v razmerju do starejših, sploh v
kritiškem pogledu že tako rekoč kanoniziranih avtorjev, praviloma ostajal zgolj za njihove poetike bolj ali manj dovzeten bralec (tudi na tem mestu še zdaleč nimam razlagalnih oziroma pojasnjevalnih ambicij), in drugič, ker je izid izbranih pesmi Svetlane Makarovič dobra novica glede na to, da je bilo njene zgodnje in tudi osrednje pesniške zbirke (iz sedemdesetih let) že zelo težko najti na policah knjižnic in še teže, skoraj nemogoče, v antikvarni ponudbi knjig. S tem v zvezi je še treba reči, da izbori pesmi uveljavljenih domačih avtorjev v reprezentativnejših edicijah najmočnejših založb navadno pritegnejo nase tudi pozornost širše javnosti, zato najbrž ne gre za ironično naključje, da je urednica osrednje književne oddaje na nacionalni televiziji predlani enako zaokrožen Kondorjev izbor, resda z dodatkom treh dotlej še ncnatisnjenih pesmi, izpostavila celo kot zbirko leta. Če skušam strniti intimne občutke ob branju poezije Svetlane Makarovič, to je vselej, zlasti glede na to, da imam pred sabo izbor iz pesničinega niti ne tako obsežnega kolikor temeljito zasnovanega opusa (ob tem ne gre pozabiti, da je v dovrševanju svoje poetike veliko pozornosti namenjala ciklični ureditvi znotraj posameznih zbirk, še posebno to velja za Kresno noč /1968/ in Volčje jagode/1972/, to pa je, kot se je sama o tem nekoč izrazila, zavestno prevzela od Gregorja Strniše), dokaj negotov in celo nekako že vnaprej nezadovoljiv namen, bi poudaril tematski osi, ki se mi osebno zdita najključnejši, morda bolje rečeno, najmočnejši v vsebinskem pogledu: molk in občutje narave. Nič nenavadnega seveda ni, da se obe temi zraščata skupaj v obnebju najintimnejše poetike, saj intenziviteta čustvenega in čutnega doživljanja narave, moč impresije, prebuja naravno bistvo človeka, ozavešča temeljno človeško potrebo po eksistiranju v brezimnem, ekspresiji teme molka, »nič čudnega, če se nam kdaj zazdi, / da smo si že vse povedali, / razen tistih, najbolj pravih reči, / ki se sploh ne dajo povedati « Štirje verzi iz njenega šansonskega besedila Besede (Krizantema na klavirju, 1990) po svoje upesnjujejo kierkegaar-dovsko poanto, da je bolj zanesljivo zamolčevanjc od molčanja -govorjenje. Najodločilneje pa je molk čutiti v njenem knjižnem prvencu Somrak, v katerem je prav zaradi nedolžne okornosti podajanja sporočila z vso intenzivnostjo občuteno poetično odrekanje
206	LITERATURA
leporečnim opisom in iskanje bližine neposredni eksistencialni stvarnosti, najmočneje je to iskanje izpovedano v pesmi Tesnoba z večkratno ponovitvijo metaforičnega poimenovanja: »Noč razpreda trakove molka / čez moje temne ulice. / Zavita v ogrinjalo temne slutnje / iščem zlatih luči / za svoja temna gnezda. // Za menoj lop-utajo / temne dveri spomina. // Na asfaltu / so vlažni sledovi kač.« V pesmi Tujci iz druge pesniške zbirke Kresna noč se iskanje pristne bližine še poglobi z ubeseditvijo bolečega razmerja med intimnim zanosom in sovražnimi tujci, javnostjo, ki posamezniku ne dopušča edinstvenosti, besede pa se preglasno izgovarjajo, da bi lahko izrazile tisto, kar naj bi pomenile. Tako je pesniški svet Svetlane Makarovič po vsebinski plati dostikrat svet živali, dreves, prvinskega občutja žive narave, pa tudi svet preprostega ljudskega melosa, ne pa svet bučne množice. Impresija prehaja v ekspresijo in narobe z iskanjem čistega izpovednega izraza.
Za Svetlano Makarovič je značilno, da svoje pesmi skuša tudi živeti oziroma si, natančneje, drugače svojega pisanja in sebe kot pesnice načelno ni niti zamišljala. Od tod njen odpor do institucij, umik pred javno vsakdanjostjo, odklonilen odnos do uvrščanja njenih pesmi v razne antologije, spori z založniki, distanca do kulturnih polemik in eventualnih kritičnih intervencij ..., čeprav je, paradoksalno, po drugi strani verjetno tudi pesnica z največ nastopi v zabavnih televizijskih oddajah in talk-showih, to pa priča tudi o tem, da imamo očitno Slovenci močno izrazit stereotip o pesniku kot eskapističnem svojeglavcu. Ta naj čim bolj pooseblja lik nepri-lagojenca, ki na umetniško iskriv način sicer pove tudi kakšno pikro, ampak saj v takih okoliščinah se tako ne jemljemo preveč zares. Načelno nisem privrženec poetizacije vsakdanjosti v nobeni obliki, zato pesnikov, ki so zase trdili, da so lahko pesniki v vseh življenjskih situacijah (prevečkrat se je v imenu tega že skušal za vsakdanjo rabo opravičevati in povzdigovati literarni molk, posploševati konkretna resničnost ter zapadalo v različne estetieizme), kot osebnosti nikdar nisem jemal docela resno in dosledno, temveč, resda svojevoljno, a za neposreden estetski učinek vseeno nujno, na dveh različnih ravneh, ki sem ju razmejil zgoraj.