______________V libijski puščavi, & *Z ru^:*ta.t .^ij .. •'¦ '**¦ -»'' Roman. ; Angleški spisal A. Conan Dojie. &- (Dalje). .*.;¦>;¦:-- Med drevjem je žarel ogenj, jkrog njega so stali Arabci in bdi slamniki Evropejcev so se bleščali iz gruče. še tranutek in kamele so se pognale v dir in ko so se spet obrnili ubogi popotniki, je bila oaza le še črna lisa sredi nekoliko svetlejše puščave in rdečkast sijaj se je nekje bleščal sredi temnih senc. In ko so še zrli s hrepenečimi očmi nazaj v nočno temo, tja, kjer je slabotno plapolal sijaj ognja, so jih brze kamele odnesie črez rob kotline, v kateri je ležala oaza, neizmerna molčeča puščava jih je objela in sledu več ni bilo o zeleni dolini sredi peščene divjine —. Nad njimi se je razgnnjal žametasli, črnomodri obok, posut z velikimi, svetlimi zvezdami, mesec je sijal in na obzorju sta se nebo in puščava zlivala v nejasni nočni mrak. Molče so jezdili. Kako bi tudi naj govorili in kaj, ko jim je obup trgal srca in jim je nema, neizrekljiva bridkost silila v grlo —. Vsak je mislil na tovariše, ki so tamle zadaj čakali — smrti. Hipoma so vsi štirje zatrepelali, njihove sključene postave so se vzravnale in Sadie je boleslno kriknila . Skozi molčečo temno noč je sem od oaze zapel oster, izzivajoč glas puške, nato drugi, nato je zadonelo več strelov obenem v naglem rat-tat-tat-tat in po kratkem molku se je oglasil še eden, zadnji strel —. «To so morebiti fešitelji —! Egiptovske čete —!« je vzkliknila gospa Belmont in žarek upanja ji je vzplamtel v tcmi obupa. «Gospod polkovnik, jelite, to so angleške čcte —?« «Da, da!« je ječala Sadie. «To so gotovo Egipčani!« Polkovnik je pozorno vlekel na ušesa, — pa vse je bilo tiho, nobenega glasu ni bilo več čuti —. • S slovesno resnobo je snel klobuk. «Čemu bi sami sebe varali, gospa Belmont«, je dejai počasi, «ko pa je končno treba pogledati resnici y obraz! Naši prijatelji so odšli v boljši svet —. Umrli so, kakor umirajo možje —.« «Ampak — ampak, čemu bi jih naj bili postrelili —? Saj imajo — saj imajo — sulice —!« je jokajoč jecljala Sadie. Streslo jo je ko je govorila zadnje l>esede. «Res je. Za ves svet bi vam ne hotel jemati upanja, ki se vam morebiti vzbuja —. Pa ni dobro, da bi si pripravljali bridko razočaranje —. Če bi bili ti streli napad, bi se moral slišati tudi odgovor. Različne puške imajo različen glas in vsaj jaz, ki sem tega vajen, bi bil moral slišati odgovor beduinov —. Pa odgovora ni bilo. Razen tega bi bili Angleži napadli v velikem številu. Kar smo čuli, pa je bilo le kakih osem strelov. Ni dvoma, nekoliko čudno je, kakor sami pravite, da bi bili brez polrebe tratili naboje, ampak —. Glejte, glejte, za Boga — tamle v puščavi —!« Kazal je proti vzhodu. Dve poslavi sla hiteli preko peščene ravnine, daleč zunaj, naglo kakor misel, bežeči temni senci v slabotni blcdi mesečini. Scdaj sta bili na grebenu peščene valovine, sedaj sla spet izginili v globeli med dvema gričema, pa se iznova prikazali vrhu dmge višine. Senci sta bežaji pred karavano. Hpoma sta se ustavili na robu peščenega griča in ujetniki so videli temni postavi jasno očrtani na zvezdnatem ozadju. Dva jezdeca na kamelab sta bila, pa sedela sta počcz, kakor se sedi na konjih, ne po strani, kakor sedijo beduini na kamelah —. »Kamelarji — cgiptovska obmejna četa!« je kriknil polkovnik. «Samo dva —?!« je brezupno zastokala gospodična Adams. «0 — to sc> sanio predstraže, gospodična! Tipala, ki jih steza glavna četa preko cele puščave. In glavna četa je dobrih deset milj zadaj. Prav zanesljivol In — glejte, sedaj dajejo znamenja —! Dobri, pridni, zvesti kamelarji —!« Mirni, redkobesedni vojščak je bil ves iz sebe. Rdeč blisk se je zasvetil yrh gri«5a, za njim drugi, dva strela sta počila. In kakor misel, tako naglo sta izginili postavi, kot bi se bili vdrli v tla —. Derviši so se za hip ustavili. Niso vedeli, ali naj nadaljujejo svojo pot, ali pa zasledujejo sovražnika. Pa ni bilo kaj zasledovati, kajti med neštevilnimi peščenimi griči so lahko sovražne predstraže izginile brez sledu. Emir je prijezdil ob dolgi vrsti kamel in dajal povelja in opomine. Kamele so se pognalc v dir in upe ujetnikov je udušil telesni napor nagle ježe. Miljo za miljo in miljo za miljo s ohiteli naprej po brezkončnem peščenem prostoru. Ženske so se z zadnjimi silami oklepale sedla in tudi polkovnik je bil zdelan in na kraju svojih moči. Pa vkljub temu so njegove še vedno bistre oči skrbno in napeto opazovale obzorje in iskale rešiteljev —. «Zdi se mi, — zdi se mi«, je vzkliknila gospa Belmont, «— tamle pred nami se nekaj premiče —!« Polkovnik se je vzravnal v sedlu in si senčil oči pred mesečenimi žarki. «Zares, gospa, — prav ste videli! Tamle pred nami so ljudje —!« In sedaj so jih videli vsi šlirje, — dolga četa se je zibala pred njimi, daleč zunaj v puščavi. «V isti smeri polujejo kakor mi!« je vzkliknila gospa Belmont, ki je imela mnogo boljše oči nego Cochrane. Pa polkovnik jc polglasno zaklel v svoje sive brke. »Poglejte tele sledove —! Seveda —! Ti ljudje so naša Iastna predstraža, ki je zapustila oazo pred nami —. Emir nas priganja k temu divjemu diru, da bi došel svoje ljudi —!« Hmalu so se jim približali. Rcs je bila četa dervišev, ki je prva odjezdila iz tabora —. Ali Wad Ibrahim jc pridirjal in koj sta se zaglobila z emirjem v posvet. Kazala sta v smeri, kjer so se pojavile sovražne predstraže in majala z glavami kakor ljudje, ki jih tarejo irmoge in težke skrbi. In liato sta se obe četi združili y eno in sla skupno potoyali proti jugu. Uro za uro je ginevala noč, zvezde so kolobarile svojo pot po brezkončnem nebeškem oboku in naprej in naprej je hitela karavana —. Krčevito so se držale ženske sedla. Polkovnik Cochrane, utrujen sicer, pa neuklonljiv, jih je tolažiMn junačil, kakor je najbolje vedel in znal. In vmes so njegove oči neprestano iskale po puščavi —. Kri.mu je bobnala v sencih in v ušesih in zdajpazdaj jc zavpil, da čuje ropot bobnov in prasketanje pušk —. Vročinska omotica se ga je lotevala in cele čete zasledovalcev je videl trdo za seboj in vso noč je pripovedoval, da je rešitev blizu, da prihajajo Angleži, in vsakikrat se mu je upanje razblinilo v bridko razočaranje —. Solnce jc posvetilo v bledo julro in prazna se je razgrinjala puščava krog njih, nobenega živega bitja ni bilo videti na vsej nepregledni planoti —. S pekočimi očmi in težkimi senci so strmeli obupni popolniki preko golega, neizmernega prostora —. Njihovi upi so ginevali kakor jutranja meglica na obzorju gine pred topečimi žarki solnca. Začudene, preslrašene so gledale ženske svojega varuha —. Nekdaj čili, ponosni, vkljub svojim letom še vedno sveži vojščak se je čudno izpremenil v teh dveh dneh —. Njegovi lasje, nekdaj temni in skrbno negovani, so med potom osiveli, — dancs pa so bili beli kakor sneg. Bele kocine so odevale njegovo krcpko zarisano, nekdaj tako gladko brado. Žile na scncih in na čelu so se inu nabrcknile in lica so mu upadla in bila polna gub. Njegov ravni hrbet, ki je svojčas izgledal kakor h kolu privczan, je bil sključen, glava mu je težko kloncla na prsih — ves izmučcn, zdelan .izmozgan je bil, desetIctja starejši nego tisti polkovnik Cochrane, ki jih je spremljal od Kaire do Wadi Halfe. Le njegove oči so ostale isto, — živahnc, bistre, pozorne. Z izrazom viteškega zaščitnika so pogledovale po varovankah, jih bopuščavo, da bi kje ugledalc rešilelje, ki pa odnikodcr drile in jim dajale pogum in se neutrudljivo otzirale y niso prišli —. Uro ali kaj po solnčnem vzhodu se je karavana uslavila in vsi so dobili vode in jesti. In nato so z zmerno naglico nadaljevali pot. Derviši so se brezskrbno pogovarjali. Polkovnik je sklepal iz tega, da se čutijo spet varne. Potovali so proti jugovzhodu, očividno z namenom, je sodil Cochrane, da spet pridejo k Nilu nazaj, daleč onstran zadnjih angleških predstraž, In že se je tudi izprerainjala pokrajinska slika. Valovita planota, po kateri so dotedaj potovali, pokrita na debelo z jajčasto okroglim, obrušenim kamenjem, je izginjala, prišli so iznova med divje razpokane, črnikaste, od solnca ožgane p>ečinc, v ozke dolinice, posute s pomarančno rumenim peskom. Na desno in levo so vstajali skalmiti, koničasti griči z razklanimi, razritimi stenami in ostrimi, razsekanimi grebeni in po razpokah in žlebah se je v potokih ulival droben pesek kakor voda po dežju. Kamele so stopale v gostem redu po ozkih soteskah, izginjale za ogli in se spet prikazovale med skalovjem. Varno so stopale in postavljale gobaste, oprijemljive parklje celo na mestih, kjer bi trdo konjsko kopito gotovo spodrknilo. Včasi ni bilo videti od skoraj četrt milje dolge karavane druga ko tu pa tam med grebeni se zibajoče dolge vratove spredaj stopajočih kamel in ves sprevod se je zdel ujetnikom kakor strahotno čudne sanje. Nobcnega glasu ni bilo čuti, s tihimi, rahlimi, skoraj neslišnimi koraki se je pomikala dolga vrsta sredi črnega kamenja in skalovja in rumenega peska. In nad njinii se jc razgrinjalo jasno, sinjemodro nebo. Gospodična Adams je molče jezdila vso noč. Hudo jo je zeblo. Na solncu pa se je spet ogrela in živahnost se ji je vračala. Gledala je krog sebe in si mela premrle drobne roke. «Kako je, Ijuba Sadie?« je pravila. «Zdelo se mi po noči. da si jokala.« «Premišljevala sem, tetica!« «Trcba je, da mislimo tudi na druge, ne venomer le na sanii sebe!« «Nisem mislila nase.« «Zame se ne skrbi, dele!« «Ne tetica! Nisem mislila na vas!« Xa koga pa posebej?« «Xa gospoda Stephensa, tetica! Kako ljubezniv jc bil, — in kako plemenit. Še v zadnjem trenutku je mislil samo na nas. In sleči si je hotel suknjo, da ni imel zvezanih rok — in krog njega so čakali rabeljni —. O_ je moj vitez in junak vse življenje — « «\o — sedaj je brez skrbi!« je dejala gospodičn« Adams s tisto trdo odkritostjo, ki je lastna starim lju-dem. «Tudi jaz bi hotela biti —.« «Xe vem, kaj bi nam to pomagalo!« «Hm —, bi hiu vsaj dolgčas ne bilo —!« je odgovorila in sklonila drobno, ljnbko glavico na prsi. Nekaj časa so jezdili molče. Kar se udari polkovnik po čelu in obupno vzklikner «Za Boga — zmešalo se mi je —!« Že parkrat po noči so strahoma opazile ženske, d_ se njihov varuh in spremljevalec čudno obnaša, pa posolnčnem vzhodu se jim je zdel spet čisto pameten. Tembolj so se prestrašile nenadnega izbruha. Skušale so ga pomiriti. «Zmešalo se mi je — blede se mi —!« je vpil. «Ka| mislite da sem videl —?«  «Nikar se ne vznemirjajte! Najsi je bilo karkoli!« mu je pravila gospa Belmont in ga pomirjajoče prijela za roko. «N'i čuda, da so vaši živei prcnapeti! Mislili in skrbeli ste za nas vse, — in ves čas že! Kmalu se ustavimo in par ur počitka vam bo dobro delo!« Pa polkovnik je venomer zrl nekam v skale in spet je zakričal ves razburjen in vzncmirjcn: «Nikdar v življenju še nisem videl kakega človeka tako jasno in razločno!« je stokal. «Tamle pred^nami vrh skale na dcsni je, — ubogi naš prijatelj Stiiart, z mojo rdečo ruto krog glave, — prav tak, kakršnega smo pustili v puščavi —!« 2enske so šle za njegovimi preplašenimi očmi, — in strah in začudenje sla jih pograbila —. Visok črnikast greben se je dvigal v zmerni daljavi pred njimi, na desni strani globoke soteske, po kateri se je vila dolga vrsta kamel. Na cnem mestu se je vzpe- njal greben v strmo, koničasto skalo, podobno trdnjavi. (Dalje prihodnjič.)