KlasifikacUa. Polagoma je klasifikacija zaspala. Razumljivo je, da je porazen uspeh 2. tromcsečja javnost izncnadil. Polemika, ki je vsled tcga nastala v dnevnem časopisju, je zato zanimiva, ker v izvajanjih vzroki ne* uspeha drug drugoga pobijajo: srednjcšolsko učitcljstvo dolži osnovnošolsko, le^to spet srednješolsko, neučiteljstvo krivi učitcljstvo. sploh, pcdagogi kažejo na socialne razme* re, drugi trde, da so bile med vojno šc mnogo slabše socialne razmere, ,pa so bolje študirali itd. Če zdaj zaključimo vsa ta izvajanja in skušamo najti kak izhod k ozdravljenju, smo tam, kjcr smo bili: spet plavamo mirno in pokojno v istem toku dalje. Konec šolskega leta bo sicer nckoliko boijši — a bistvu sa= memu: vzroku slabega napredka se nismo nikakor približali, kaj šele, da bi ga skušali res dognati i.n nato preprečiti ali vsaj omiliti. Iz časopisnih člankov vidimo, da bi se širša javnost radapečala z vprašanjem vzroka o slabem napredku; predvsem zato, ker se mnogo krivde neuspcha pripisuje staršem oziroma nešoli. Politično časopisje pa nika« kor ni pravo mesto, kjer naj bi se take stvari obravnavaie; zato tudi marsikdo opusti misel o razglabljanju. S šolske in splošno wgojne strani pa moramo to opustitev oziroma ta umik le obžalovati. c Pred vojno so teoretično zacvcteli rod* binski sestanki (Pfibil). Tudi praktično so se izvedli poizkusi, toda najbrž se ponekod (po krivdi učiteljstva!?) niso obnesli, zato je ta najožja zveza med šolo in domom izostala. Danes pride v šolo le še tisti oče, ki sluti ne^ varnost, da mu sinko prinese nezadostne re« de. Drugi starši, gotovo 70%, ne pridejo ni* koli do razrednika (ali le, kadar fia dobe slu» čajno na cesti!) in jim je vseeno, kakšno iz» pričevalo prinese dijak domov, da le izdela. Kaj šele, da bi se aanimali za vzgojna vpra« šanja! Zato je popolnoma napačno, ako poizkus šamo ta neuspeh z enim mahom in trenutno odstraniti. Začeti moramo spet pri kali, t. j. vso javnost, ki je udeležena na tem, moramo pritegniti k razmišljanju; moramo jo zainte= resirati, da bo znala ceniti domačo vzgojo in jo po pedagoškrh načelih izvajati. Najprej >bi bila tu na mestu anketa, ki naj bi jo sklicala prosvetna oblast ali Peda= goška centrala v Mariboru. V tej anketi naj bi bili zastopniki staršev, nekaj upraviteljev, nekaj ravnateljev, zastopniki sporta (ker se toliko povdarja o krivdi sporta!), zastopniki železnice (vožnja po železnici in čakanje po postajah!), zastopniki cerkve itd. Seveda bi se moralo tu izbrati osebnosti, ki so strokov« njaki ali vsaj nekoliko pedagogi. Posamezne organizacije naj bi na vabilo določile najspo« sobnejše člane za svoje referente pri anketi. Sklicatelji bi morali dati po že prestalih iz» kušnjah takemu referentu vprašanja, ki bi se jih moral poleg svojih izvajanj v poročilu dotakniti. Na ta način bi se -vsaj deloma približali rešitvi. Če se danes sklicujejo razne ankete, 'ki so manj potrebne, je naša najnujnejša dolžnost, da se realizira tudi najpotrebnejša; saj se bo razpravljalo o doraščajoči mladini, od katere je odvisna cela generacija. To bi foil prvi in nujen 'začetek! V drugi vrsti pa naj bi učiteljski tisk po^ skrbel za šolsko vzgojni politiški družinski list. Le=ta bi bil najlepša vez med šolo in do* mom! Poglejmo, koliko pozornosti obračajo naši družinski mesečniki vizgoji in šoli! Vse rubrike najdeš stalne, a o vzgoji le včasih ka» ka drobtinica. In še te drobtinice čita večina šele nazadnje in največkrat ibrez zanimanja. Polagoma moramo tudi v tem širšo javnost vzgojiti. Seveda bi morali v takem listu po= vdariti tudi praktično stran: morali bi otvo« riti rubriko z vprašanji in odgovori, t. j. ne= kako posvetovalnico s starši. Marsikdo bi sc rad, n. pr. inforrrairal o pogojih za raznc iz* pite, o taksah, o* prcstopih v druge zavode itd., toda nekateri so boječi, drugi so preko^ modni, da bi stopili v šolo, ponekod pa tudi nikogar ni, ki bi jih izčrpno informiral. Jasno je, da bi moral list prinašati tudi dobre pri= spevke lajikov in ne samo učiteljstva. Toliko se govori o vzgojevanju v naših učilnicah! Kaj pomaga vsa pravilna, najmo« dernejša vzgoja v tistih 4—5 urah v šoli, ko je pa otrok potem cclih 16—20 ur prepuščen drugačnim vplivom, ki dostikrat uprav na= sprotujejo onim v šoli. Kar odkrito priznaj= mo, da je 'komaj 20% staršev, ki bi vsaj prl« b'ižno prav ravnali z otrokom. Zato stoji: Brez reforme domače vzgoje ni uspešne vzgoje v šoli! Tone Gaspari.