Duška Knežević Hočevar, Sanja Cukut
PREDSTAVITVE SAMOMORA NA SLOVENSKEM
V TISKANIH MEDIJIH
UVOD
Čeprav je bilo samomorilno vedenje že vsaj od
antike dalje predmet filozofskih, zgodovinskih,
medicinskih, teoloških in tudi poljudnih razprav,
je bilo dolgo časa zaznano zlasti kot moralni pro-
blem. Bolj sistematične obravnave samomorilnega
vedenja kot družbeno relevantnega pojava zasle-
dimo šele v 19. stoletju,' ko je bil v večini evrop-
skih držav zabeležen porast števila samomorov
glede na poprejšnja obdobja. Posledično se je
razbohotilo število statističnih in interpretativnih
študij, ki so poskušale pojasniti morebitne zna-
čilne povezave med stopnjo samomora in socio-
demografskimi spremenljivkami, kot so poklic,
stopnja urbanizacije, religija, dednost, rasa,
podnebje in duševno zdravje (prim. Hassan 1998:
168). Na podlagi tovrstnih raziskav so preučevalci
samomorilnega vedenja s konca 19. stoletja vzroke
zanj pripisovali t. i. razkroju tradicionalnega druž-
benega reda, industrializaciji in individualizmu
(ibid.: 168), procesom, ki jih danes v družboslovju
poznamo kot osnovne postavke teorije moderni-
zacije. Te so po presoji nekaterih preučevalcev
zgodovine raziskav o samomorilnem vedenju še
danes eden izmed temeljnih razlagalnih okvirov
proučevanja samomorilnosti.^ Zato tudi ni prese-
netljivo, da je sočasno narasla vloga medicinskih
razlag samomorilnega vedenja, saj naj bi po mne-
nju številnih avtorjev (Seale 1998; Shilling 1993;
Turner 1995; Vincent 1999) prav ta znanstvena
disciplina v procesu t. i. sekularizacije pridobila
mesto enega izmed bolj kompetentnih tolmačev
smrti in posledično samomora; v tem naj bi pre-
vzela primat religiji. Vlogo zdravilcev človeških
duš so vse bolj prevzemali psihiatri, ki naj bi posa-
meznika s psihiatrično intervencijo, terapijo in
hospitalizacijo obvarovali pred samomorom. Sa-
momorilno vedenje so uvrstili med oblike deviant-
nega vedenja' in ga vedno manj obravnavali kot
zlo ali moralno šibkost posameznika, kot je bila
poprejšnja praksa (Taylor 1988: 32). Na podlagi
na novo definirane patologije so strokovnjaki iz
vrst medicinskih ved apelirali na medije (tisk), naj
omejijo ali celo prepovejo poročanje o samomo-
rih, saj so verjeli, da bi lahko s tem nekatere celo
spodbudili k samomoru (Leonard 2001: 460,
464).
Če so medicinski strokovnjaki iz 19. stoletja
predvsem opozarjali medije, da lahko pisanje o
samomorih nekatere spodbudi k takemu dejanju,
poskušajo suicidologi zadnjih trideset let zlasti v
ZDA sistematično odkrivati morebitne povezave
med samomorilnim vedenjem in mediji. Najbolj
dejavni v tovrstnem proučevanju so tisti, ki posku-
šajo pojasniti »imitativni učinek«, ki ga lahko pro-
izvede poročanje medijev o posameznih samomo-
rih na »potencialne samomorilce« (Stack 1996;
2000a; Leonard 2001). Nekatere raziskave so
namreč pokazale, da lahko televizijski prizori, na
primer samozastrupitev ali samopoškodb, spod-
budijo samomorilno vedenje pri posamezniku ali
pa ga informirajo o možnih načinih izvedbe samo-
mora (Gould in Shaffer, Hawton in sod. v Leonard
2001: 465).'^ Zato suicidologi poudarjajo, da je
sodelovanje z mediji ključnega pomena pri prepre-
čevanju tega pojava. Mediji naj bi prav z »uravno-
teženimi in dobro informiranimi prikazi« ozadja
samomorilnega vedenja in z njim povezanih more-
bitnih dejavnikov tveganja (na primer duševna
bolezen, zloraba drog, družinsko okolje) in pre-
ventivnih ali terapevtskih postopkov uspešno pri-
pomogli k reševanju samomorilnosti (ibid.: 465).
V tem oziru nezanemarljiva je tudi Aldridgeva
konstatacija, da mediji skoz družbeno konstruk-
cijo samomora reprezentirajo kulturno razumeva-
nje o tem pojavu (Aldridge 1998:89). Oblikovale
in legitimizirale naj bi se ne le družbeno pomem-
191
DUŠKA KNEŽEVIĆ HOČEVAR, SANJA CUKUT
bne teme, ampak tudi načini njihove regulacije in
reševanja (op. cit.: 90).
Prav analiza reprezentacij samomorilnosti v
slovenskih tiskanih medijih je osrednja tema pri-
čujočega besedila. Motiv zanjo je že kar tradicio-
nalna predstava o visoki stopnji samomorilnosti
v Sloveniji, na katero nas opozarjajo tako domače
kot mednarodne statistike.' Sprva nas je zanima-
lo, katera stroka je najpogosteje zastopana v me-
dijski govorici o samomoru. V skladu z mnenjem
družboslovcev, da medicina vedno bolj prevzema
nekdanjo vlogo religije v razlaganju smrti, domne-
vamo, da tiskani mediji v svojem poročanju o
samomoru »prisvajajo glasove strokovnjakov«
(Hartley 1989) zlasti s področja medicine (psihia-
trije). Na podlagi ugotovitve, da je teorija moderni-
zacije še vedno ena izmed uveljavljenih razlagal-
nih paradigem pojava samomorilnosti, smo nada-
lje domnevali, da v tiskanih medijih vzroke za viso-
ko stopnjo samomorilnosti v Sloveniji razlagajo
tudi v okviru njenih splošnih postavk, kot so
industrializacija, urbanizacija, individualizacija
itn.
V ta namen smo pregledali in analizirali članke
na temo samomora, ki so zbrani v novinarski
dokumentaciji Dela. Za ta arhiv smo se odločili
zaradi obsega gradiva, ki ga dokumentacija
sistematizira, in razmeroma dolgega časovnega
obdobja, ki nam ga omogoča analizirati. V doku-
mentaciji Dela dokumentalisti sistematično pre-
gledujejo in klasificirajo članke od leta 1968 dalje,
pri čemer natančno obdelujejo le dnevnik Delo,
članke iz drugih slovenskih časopisov in revij pa
pregledujejo bolj po »lastni presoji«. Kljub temu
velja dokumentacija Dela za najobsežnejšo v
Sloveniji, saj v primerjavi z drugimi novinarskimi
hišami hrani največji obseg slovenskih dnevnikov,
tednikov in revij.
Analizirali smo 216 člankov, zbranih v mapi
179.7 (497.12) - Samomori splošno, ki so izšli v
obdobju od leta 1970 do 1999. Poudariti velja,
da je bila za analizo izbrana samo mapa, ki zajema
najbolj splošen pregled poročanja o samomoru.
Članki s področja samomorilnosti se namreč
nahajajo tudi v drugih mapah, in sicer: Samomor
in promet. Posvetovanja o samomorih, »A/Ž« sa-
Slika 1: Delež zapisov o samomorilnosti v Sloveniji po letih (n = 216)
192
PREDSTAVITVE SAMOMORA NA SLOVENSKEM V TISKANIH MEDIJIH
momoripo kraju. Samosežig, Samomori v zaporih,
Žalovanje, Samomor po porodih. Samomori žensk.
Samomori otrok in Samomori med mladimi. Anali-
za celotnega gradiva bi nedvomno prikazala zna-
čilno sliko medijskih zapisov o samomoru, vendar
nam tudi analiza najbolj splošne mape ponuja do-
volj indikativen prikaz medijske govorice o sa-
momoru na Slovenskem v zadnjih treh desetletjih.
ANALIZA GRADIVA
Iz slike 1 je lepo razvidno, da se število objavljenih
člankov o samomoru v Sloveniji z leti povečuje.
Pravzaprav bi lahko govorili kar o dveh značilnih
obdobjih in sicer pred in po razglasitvi samostojne
Slovenije (slika 2). Za prvo obdobje, ki ga zame-
jujeta letnici 1970 in 1990, je značilno majhno
število shranjenih člankov na temo samomora, saj
se njihova letna pogostnost giblje med nič in šti-
rimi zapisi. Od tega intervala odstopata le letnici
1987, ko je bilo objavljenih sedem člankov na to
temo, in leto 1988, ko najdemo deset člankov. V
prvem obdobju (torej v sedemdesetih in osemde-
setih letih) je bilo v celoti objavljenih šestinštiri-
deset člankov, t. j., 21,3 % analiziranega materiala,
v drugem obdobju, od 1991 do 1999, pa kar sto
sedemdeset člankov ali 78,7 % vsega pregleda-
nega gradiva. Na podlagi prikaza frekvenčne pora-
zdelitve sistematiziranih člankov o samomoru po
letih in desetletjih je prvi sklep ta, da v poosamo-
svojitvenem obdobju slovenski tisk posveti skoraj
za štiri petine več prostora samomorilni tematiki
v primerjavi s predhodnim obdobjem.
SEDEMDESETA LETA: »SLOVENIJA
PO SAMOMORIH PRVA V JUGOSLAVIJI
IN MED PRVIMI V SVETU«
V sedemdesetih letih je bilo na temo samomora
obdelanih malo člankov; od nič do tri letno. Naj-
bolj tipične vsebine govorijo o visoki stopnji samo-
morilnosti v Sloveniji v svetovnem merilu in v pri-
merjavi z drugimi jugoslovanskimi republikami.
Zgovorni so že sami naslovi in deli prispevkov, ki
so opozarjali: »Slovenija je v samomorilnosti že
desetletja prva v državi« (Delo, 7. 10. 1972), »Slo-
venci smo na vrhu lestvice samomorilcev« {Delo,
10. 8. 1974), »njihova pogostnost nas uvršča v
sam svetovni vrh« {Teleks, 23.12.1977), in navse-
zadnje, da samomor »postaja eno osrednjih
Slika 2: Delež objavljenih člankov v letih pred
osamosvojitvijo in po njej
vprašanj našega naroda« {Delo, 25. 10. 1975).
Tiskani mediji v tem obdobju poudarjajo regij-
ske razlike v stopnjah samomorilnosti na ravni
Slovenije; posebej visoko stopnjo zaznajo v celjski,
mariborski in gorenjski regiji {Delo, 20. 11.1971;
Delo, 7. 10. 1972; Jana, 2. 11. 1972; Delo, 10. 8.
1974; Delo, 25. 10. 1975; Teleks, 23. 12. 1977).
Pri tem se pogosto sklicujejo na raziskave t. i. slo-
venskega nacionalnega značaja in posebej poudar-
jajo agresivnost, ki naj bi bila pri Slovencih usmer-
jena predvsem navznoter {Delo, 20. 11. 1971;
Delo, 10. 8. 1974; Delo, 5. 10. 1974; Delo, 18. 5.
1975; Delo, 25. 10. 1975; Teleks, 23. 12. 1977).
Slovenci so, nas opozarjajo novinarji, »narod
samomorilcev« {Delo, 20. 11. 1971). Samomor
razlagajo kot »slovensko družbeno bolezen«
{Delo, 20.11.1971) in ga uvrščajo v socialno pato-
logijo (Ddo, 20. 11. 1971).
Pri pojasnjevanju visoke stopnje samomora v
Sloveniji avtorji člankov pogosto privzemajo
modernizacijski diskurz, ki poudarja pomen t. i.
kulturnega in ekonomskega napredka. V tem
pogledu razlagajo samomor kot posledico šibkih
socialnih vezi in tekmovalnih, brezosebnih odno-
sov v individualizirani moderni družbi, kjer se
posameznik ne more uveljaviti (De/o, 20.11.1971;
fana, 2. 11. 1972). Njihovi komentarji spominjajo
na klasičen diskurz o atomizaciji posameznika v
brezosebni družbi:
Premagala sta nas sebična in brezobzirna
potrošniška miselnost in brezglavo tekmovanje
na vseh področjih za svoj osebni prestiž. Vse
to drobi našo družbo, povečuje pri manj ag-
resivnih občutek ogroženosti, rahlja zaradi
pomanjkanja časa celo čustvene vezi med
družinskimi člani. Vse to pogosto pripelje v
depresivnost, alkoholizem in k samomorilnim
mislim. {Jana,2. 11. 1972.)
193
DUŠKA KNEŽEVIĆ HOČEVAR, SANJA CUKUT
V množici ostaja človek vse bolj in bolj
osamljen potnik na cesti življenja, katera ni
nikomur mar pa je tako zaradi pomanjkanja
duhovne opore bolj izpostavljen depresijam,
alkoholizmu in samomorilnim mislim. {Delo,
20. 11. 1971.)
Razlagalci samomorilnega vedenja so vzroke
zanj pripisovali tudi spremembam v sodobnem
družinskem življenju: »Vrednote, ki jih vcepljamo
otrokom, so vsaj razmajane, če že ne zlagane«
{Delo, 25. 10. 1975), ali: »Medtem ko so nam
stoletna zatiranja zapustila nagnjenost k agresiji
do samega sebe, nas je moderna družba pahnila
v potrošniško ihto v lov za uspehom. To pa je raz-
drobilo našo družbo in razdrobilo slovensko dru-
žino« (De/o, 20. 11. 1971).
Pregled disciplinarnega ozadja referenčnih
strokovnjakov v sedemdesetih letih je pokazal, da
se od devetih člankov, shranjenih v tem obdobju,
psihiater pojavi v šestih, strokovnjaka iz pravne
fakultete v treh in socialna delavka v enem.
OSEMDESETA LETA: »SAMOMORI -
SLOVENSKA NACIONALNA
KATASTROFA«
Za drugo analizirano obdobje lahko takoj ugo-
tovimo, da pogostost shranjenih člankov ostaja
nizka - od nič do štiri člankov na leto. Izjema sta
leto 1987, v katerem je bilo na temo samomora
shranjenih sedem člankov in leto 1988 z desetimi
članki. Čeprav novinarji še vedno opozarjajo na
visoko stopnjo samomorilnosti Slovencev v jugo-
slovanskem kot tudi v svetovnem merilu se zdi,
da smo v osemdesetih letih priča bolj zastraševalni
retoriki, ki poudarja skrb za »preživetje sloven-
skega naroda«. Ta trend je zlasti opazen v zadnjih
letih pred osamosvojitvijo Slovenije, kar se kaže
tudi v večjem številu člankov na to temo v letu
1988. Visoka stopnja samomora je označena kot
»nacionalna bolezen« {Delo, 23. 3. 1989), »slo-
venska nacionalna katastrofa« {Teleks, 22. 12.
1988), »nacionalno zlo« (Dnei/ttifc, 16. 12. 1988).
Še več, nekateri avtorji so visoko stopnjo samomo-
rilnosti v Sloveniji povezovali z nizko rodnostjo®
{Nova revija, februar, 1987; Jana, 1.7. 1987; Delo,
7.5.1988; De/o, 24.12.1988), kar naj bi dodatno
grozilo biološkemu preživetju naroda, za katerega
je vsak samomor potencialno usoden (prim. Kne-
žević Hočevar 2003). Vse bolj v ospredju so bila
vprašanja, kdo je primeren pripadnik slovenske
nacionalne populacije:
Nekateri sociologi namigujejo, da je pri
raziskavah vzrokov samomorilnosti kot seveda
tudi drugih slovenskih stresov, ki lahko do
samomora pripeljejo po dolgem ovinku, malce
preveč zanemarjen element hitre »balkani-
zacije« naše dežele [...] Bolj ko je dežela potre-
bovala tuje delavce, ki so se odzivali, bolj je
postala »utesnjena«, drugačna, manj varna in
ljudje zato vse bolj odtujeni. Ti občutki ogro-
ženosti in nemoči seveda povzročajo različne
travme in nevroze, ki se kažejo na različne
načine v situacijah, ki nimajo z »vzrokom«
nobene zveze. Počutje postane seveda nevzdr-
žno, poglablja se in vse bolj nerešljivo je. Edini
izhod je beg, umik. {Delo, 7. 5. 1988.)
Še bolj kot v sedemdesetih letih zdaj novinarji
pojasnjujejo samomorilnost z »vase obrnjenim in
zaprtim slovenskim nacionalnim značajem« {De-
lo, 28. 5. 1983; Teleks, 30. 6. 1983; Mladina, 26.
4. 1984; Teleks, 25. 6. 1987), ki ga najbolje ilu-
strira prepričanje, »da si za svojo majhnost in za
svoje neuspehe popolnoma od začetka do konca
sam kriv« {Mladina, 26. 4. 1984).
Tudi v osemdesetih letih zasledimo zapise o
regijskih razlikah v stopnji samomorilnosti
{Nedeljski dnevnik, 25.4. 1982; Delo, 12.7.1986;
De/o, 24.12. ms-. Teleks, 23.3.1989), pri čemer
so modernizacijski procesi še vedno najpogostejši
razlagalni okvir:
Hiter gospodarski napredek, industrializacija,
usmerjenost k uspehu, potrošništvo, tudi osla-
bitev vpliva katoliške religije in cerkve, osami-
tev in odtujitev. V zvezi s tem so še neuspehi,
frustracije, kolizije vrednot. {Mladina, 26. 4.
1984.)
Samomor je cena civilizacije, pač znamenje
obvladovanja agresivnosti in bi jo potemtakem
v statistikah lahko postavili na isto stran kot
visoko raven izobrazbe prebivalstva, veliko
število izdanih knjig in revij, visoko število
televizorjev in podobno. {Dnevnik, 29. 10.
1988.)
V skladu z negativnimi učinki procesov moder-
nizacije je v zapisih zaslediti govor o »dezintegra-
tivnem pritisku družbenega sistema na posamez-
194
PREDSTAVITVE SAMOMORA NA SLOVENSKEM V TISKANIH MEDIJIH
nika« {Nova revija, februar 1987), »dvomljivi
vrednosti zahodne civilizacije« {Dnevnik, 29. 10.
1988) in »odtujenosti sveta«, ki povzroča nara-
ščanje samomorov {Naši razgledi, 15. 5. 1981;
Jana, 1. 7. 1987). V skladu s tem so tudi take
razlage samomorilnega vedenja, ki odgovornost
zanj pripisujejo širši politični skupnosti (Dnevnik,
21.6.1986; 7D, 20.8.1987; Teleks, 22. 12.1988).
Samomorilno dejanje naj bi bilo zrcalo družbi,
kajti »človek je subjekt, nanj pa vpliva ideološko
obarvana družba« {Dnevnik, 21. 6. 1986).
Novost prispevkov v osemdesetih letih je ta,
da novinarji in strokovnjaki pogosto poudarjajo,
da psihiatrija ne more biti edina disciplina, ki se
ukvarja s samomorilnim vedenjem in njegovim
preprečevanjem. V raziskovanje in preprečevanje
tega družbenega fenomena naj bi se vključili tudi
strokovnjaki iz drugih humanističnih ved {Večer,
7. 12. 1985), samo raziskovalno dejavnost pa bi
bilo nujno zastaviti bolj holistično in interdisci-
plinarno {Večer, 7. 12. 1985; Delo, 28. 6. 1986;
Delo, 12. 7. 1986; Teleks, 25. 6. 1987). Prav tako
mediji v tem obdobju prvič objavljajo informacije
o tem, kam se lahko osebe s samomorilnimi
mislimi zatečejo po pomoč {Nedeljski dnevnik, 30.
10. 1988; Delo, 24. 12. 1988), in poudarjajo, da
tabuiziranje in stigmatiziranje samomorilcev in
sploh samega pojava samomorilnosti škodljivo
vpliva na njihove svojce {Nedeljski dnevnik, 30.
10.1988): »svojci o občutjih prav zaradi omenjene
družbene naravnanosti do samomora težko
govorijo« {Delo, 24. 12. 1988); »nasilna, s svojo
voljo izbrana smrt bližnjega je v zahodni civilizaciji
poleg žalosti in nesreče vedno prinašala družini
tudi zaznamovanost« (De/o, 24. 12. 1988).
Za osemdeseta leta je v primerjavi s sedemde-
setimi leti značilno, da v razlaganju samomo-
rilnega vedenja še vedno prevladujejo psihiatri in
strokovnjaki iz drugih medicinskih specializacij
(od petintridesetih shranjenih člankov iz tega ob-
dobja se psihiatri in zdravniki pojavljajo v petnaj-
stih člankih), vendar že zasledimo tudi večje
število drugih glasov: desetih psihologov, štirih
literatov, štirih predstavnikov policije oziroma
uprave za notranje zadeve, treh socialnih delavcev,
treh filozofov, dveh sociologov in enega teologa.
DEVETDESETA LETA:
»O INDIVIDUALNIH PRIMERIH
SAMOMOROV«
Kot nam kažeta sliki 1 in 2, so devetdeseta leta
obdobje intenzivnega medijskega poročanja in
razpravljanja o samomoru, saj so bile skoraj štiri
petine shranjenih člankov (sto sedemdeset od dve-
sto šestnajstih analiziranih) objavljene po osa-
mosvojitvi Slovenije. Značilna za zadnje desetletje
sta dva razlagalna okvira pojasnjevanja vzrokov
samomorilnega vedenja: eni poudarjajo pomem-
bnost genetskih dejavnikov in se večinoma opirajo
na spoznanja sodobnih biokemičnih in genetskih
študij {Nedeljski dnevnik, 4. 8. 1996; Mag, 21. 8.
1996; Delo, 6. 12.1997; Delo, 10.1. 1998), drugi
pa spet opozarjajo na pretirani genetski determi-
nizem:
Ko govorimo o tendenci, lahko zelo hitro za-
idemo v fatalistično razpravljanje o samomoru,
v skladu s katerim je samomor biološka motnja
nekega naroda. Nekateri trdijo, da obstaja v
Sloveniji genetski bazen, s katerim lahko pojas-
nimo visoko število samomorov. {Primorske
novice, 29. 1. 1999.)
Kot že v sedemdesetih in osemdesetih letih tis-
kani mediji tudi v devetdesetih poročajo o samo-
moru kot socialni patologiji {Republika, 7. 7.1993;
Nedeljski dnevnik, 14. 7. 1996; Delo, 16. 5. 1998;
Večer, 29. 5. 1999). Prav tako se nadaljuje tudi
razprava o samomoru kot »nacionalnem proble-
mu« {Republika, 7.9. 1996; Slovenske novice, 20.
11. 1996), saj, kakor opozarja eden izmed na-
slovov, »Samomorilnost redči vrste Slovencev«
{Večer, 8.4.1999). Nizka rodnost, kakor že konec
osemdesetih let, je skupaj z visoko stopnjo samo-
morilnosti problem posebne vrste {Naši razgledi,
17. 8. 1990; Delo, 27. 7. 1991; Republika, 7. 7.
1993; Delo, 17. 8. 1996), saj naj bi bil »samomor
za Slovence enako usoden kot vojna, upadanje
natalitete, skupaj s številnimi samomori, nas pelje
v genocid« {Delo, 27. 7. 1991). Visoka stopnja
samomorov naj bi celo pomenila »temno usodo
za narod, ki hoče biti samostojen in osvobojen«
{Nedeljski dnevnik, 16.6.1991 ). V skladu s takimi
interpretacijami so tiste, ki so poudarjale številčno
majhnost slovenskega naroda, ki ob visoki stopnji
samomorilnosti in nizki stopnji rodnosti postane
še posebej problematična {Delo, 27. 7. 1991 ; Mag,
21. 8. 1996; Delo, 14. 9. 1996; Mladina, 20. 1.
195
DUŠKA KNEŽEVIĆ HOČEVAR, SANJA CUKUT
1998). Zato je zdaj še posebej poudarjena odgo-
vornost posameznika do družbene in nacionalne
skupnosti;
In vi, ki obupujete, ste del tega naroda, vsak
od vas je dragocen člen te celote, ki obsega
komaj dva milijona ljudi. Skušajte se tega zave-
deti! Če storite tisti usodni korak, ne izgubite
samo vsega in ne izgubijo vas samo vaši bližnji
in prijatelji, temveč vas izgubi tudi narodna
skupnost. In samo pomislite: kaj pomeni za
tako majhen narod tako strašno izgubljanje
človeške substance, kakršno se dogaja pri nas
s samomori. {Delo, 14. 9. 1996.)
Še vedno se nadaljujejo razlage, ki povezujejo
slovenski nacionalni značaj z visoko stopnjo
samomorilnosti {Slovenske novice, 10. 6. 1993
Slovenske novice, 13. 7. 1994; Mag, 28. 6. 1995
Jana, 6. 2. 1996; Nedeljski dnevnik, 14. 7. 1996
Delo, 17. 8. 1996; Delo, 12. 10. 1996; Delo, 13
1. 1998; Nedelo, 9. 8. 1998; Večer, 8. 4. 1999
Nedeljski dnevnik, 24. 10. 1999). Potlačena agre-
sivnost in jeza, netolerantnost do sebe in drugih,
nezadovoljstvo, depresija, introvertiranost, smisel
za red in disciplino in dojemanje neuspeha kot
osebne odgovornosti vsakega posameznika se v
medijih pojavljajo kot ključne značilnosti sloven-
skega narodnega karakterja. S tem v zvezi se po-
javljajo celo pesimistične ocene o »razkroju življe-
nja« na Slovenskem {Delo, 12. 10. 1996; Večer,
8. 4. 1999).
Tako kakor v prejšnjih obdobjih avtorji člankov
tudi zdaj poudarjajo mnogoplastnost in kompleks-
nost samomorilnega vedenja, ki naj ga ne bi mogli
pojasniti zgolj z izoliranim sprožilnim dejavnikom,
ampak na podlagi rezultatov bolj sistematičnega
interdisciplinarnega raziskovanja (7D, 26. 4.
1994; Večer, 7. 5. 1994; Republika, 7. 9. 1996;
Dnevnik, 7.3. 1998), medresorskih povezav med
dejavnostmi raziskovanja in preprečevanja samo-
mora in s parlamentarnimi razpravami o nacional-
nem programu za preprečevanje samomora, kar
je nova vsebina medijskih zapisov iz zadnjega
analiziranega obdobja {Delo, 19. 6. 1993; Slove-
nec, 25.4.1995; Republika, 25.4.1995; Nedeljski
dnevnik, 14. 7. 1996; Dnevnik, 7. 3. 1998; 7D,
24. 6. 1998). Posledično avtorji člankov vedno
bolj poudarjajo potrebo po političnih in bolj sis-
temskih rešitvah samomorilnosti na Slovenskem,
kot na primer:
Prek ministrstva za zdravstvo. Inštituta za
varovanje zdravja in drugih forumov bi bilo
treba podpreti ustanove, ki se raziskovalno in
preventivno ukvarjajo s tem vprašanjem in ne
prepuščati problema zgolj dobri volji in vesti
posameznikov. {Večer, 7. 5. 1994.)
Problem pa je prav v tem, da se pristojne inšti-
tucije, ustrezna ministrstva ali kar javno poli-
tično mnenje ne odločijo tudi v praksi podpreti
konkretnih nalog, izobraževanja, širokega
informiranja. {Delo, 13. 1. 1998.)
V zadnjem analiziranem obdobju novinarji še
vedno obveščajo bralce o virih pomoči za osebe,
pri katerih se pojavljajo samomorilne misli {Delo,
25.5.1991; Dnevnik, 17.1.1993; Nedeljski dnev-
nik, 5. 6. 1994; Družina, 22. 9. 1996; 7D, 24. 6.
1998), objavljajo priporočila strokovnjakov v
obliki konkretnih smernic za poročanje o samo-
morilnem vedenju {Delo, 16. 5. 1998; Primorske
novice, 29. 1, 1999; Večer, 29. 5. 1999; Družina,
6.6.1999), in nadalje poročajo o t. i. terapevtskih
skupinah za žalovanje {Nedeljski dnevnik, 5. 6.
1994; Družina,22.9. 1996).
Novost zadnjega pregledanega obdobja je ob-
ravnavanje samomora kot temeljne človekove
pravice posameznika, ki naj za svoje dejanje ne
bi bil odgovoren državi, družini, medicini ali reli-
giji {Delo, 12. 10. 1996; Delo, 2. 8. 1997). Posa-
meznik naj bi imel pravico sam upravljati s svojo
smrtjo, pri čemer bi bilo nujno samomor demisti-
ficirati {Delo, 2.8.1997): »A kadar je prostovoljna
smrt zares plod trezne presoje in izdelanega živ-
ljenjskega nazora, jo tako, kakršna je, vzemimo v
zakup kot najsubtilnejšo in najintimnejšo udejan-
jeno voljo in pravico posameznika« {Delo, 19. 6.
1993). Za to obdobje je značilno tudi povečano
število zapisov o individualnih primerih samomo-
ra. Vendar pa nekateri naslovi in oznake individu-
alnih samomorov kažejo na nespoštovanje pravice
do zasebnosti in dostojanstva žrtve in njenih dru-
žinskih članov, na primer navajanje polnih imen
storilcev samomorilnega dejanja {Slovenske no-
vice, 24. 4. 1995; Delo, 27. 5. 1995; Slovenske
novice, 16.9. 1995; Jana, 10.10.1995; Slovenske
novice, 4. 3. 1996; Slovenske novice, 18. 1. 1997;
Slovenske novice, 8. 8. 1997; Slovenske novice,
28. 3. 1998), objava fotografij, posnetih na kraju
dogodka {Slovenske novice, 16.9. \995; Slovenske
novice, 4. 10. 1995; Jana, 10. 10. 1995; Mag, 21.
8. 1996; Delo, 1. 8. 1997; Slovenske novice, 8. 8.
196
PREDSTAVITVE SAMOMORA NA SLOVENSKEM V TISKANIH MEDIJIH
1997; Nedeljski dnevnik, 10.8.1997; Delo, 27. 8.
1999); navajanje metode {Delo, 16.7.1993; Delo,
27. 5.1995; Jana, 10.10. \995-, Slovenske novice,
13. 7. 1996; Slovenske novice, 8. 8. 1997) in
posploševanje vzrokov za samomor {Delo, 30.9.
1994; Slovenske novice, 16. 9. 1995; Delo, 4. 10.
1995; Slovenske novice, 13. 7. 1996).
V tem obdobju so med avtorji člankov, ki
razlagajo samomorilno vedenje, zastopani zlasti
glasovi psihologov (v triinštiridesetih člankih od
sto dvainsedemdesetih), zdravnikov oziroma
psihiatrov (devetintrideset). V manjšem obsegu
zasledimo mnenja sociologov (devet), socialnih
delavcev (šest), predstavnikov uprave za notranje
zadeve (pet), filozofov (tri) in teologov (dva).
SKLEPNE MISLI
Že bežen pregled člankov o samomorilnosti na
Slovenskem v zadnjih treh desetletjih pokaže, da
z leti močno narašča število zapisov o samomoru.
To bi lahko pripisali bodisi bolj sistematičnemu
zbiranju in klasificiranju objavljenih člankov na
temo samomora v Sloveniji, demistifikaciji to-
vrstne tematike v slovenskih tiskanih medijih,
morda pa celo špekulaciji, da so avtorji zapisov,
zlasti strokovnjaki, prepoznali pomembnost so-
delovanja z mediji pri preprečevanju samomo-
rilnega vedenja, o katerem je v mednarodni
znanstveni areni vedno več govora (Leonard
2001; Stack 1996; 2000a).
Vendarle nam bolj podrobna analiza gradiva
ponuja naslednje sklepe:
Do razglasitve neodvisnosti prevladuje v medij-
skih zapisih tak razlagalen okvir samomorilnosti
na Slovenskem, ki spominja na temeljne premise
teorije modernizacije: zaradi neobhodnega druž-
beno-gospodarskega napredka (urbanizacije, in-
dustrializacije) naj bi bil posameznik vedno bolj
atomiziran in odtujen, kar naj bi se odražalo tudi
v povečani stopnji samomorilnosti. V skladu s tem
so bile tiste vsebine člankov v sedemdesetih in
osemdesetih letih, ki so opozarjale na visoko stop-
njo samomorov v Sloveniji v primerjavi z drugimi
»manj razvitimi« republikami nekdanje Jugo-
slavije, kakor tudi na njen visok položaj na sve-
tovni lestvici samomorilnosti; druga visoka mesta
so namreč z izjemo Madžarske zasedale predvsem
»že razvite« družbe. Hkrati so razlagalci vzrokov
samomora na Slovenskem poudarjali zdravora-
zumsko predstavo o avtodestruktivnem »nacional-
nem značaju« Slovencev, kar je še dodatno legi-
timiralo prepričanje psihiatrov, da je samomor so-
cialnopatološki pojav, ki ga je nujno preprečevati
in zdraviti. S tem so tudi okrepili položaj medicin-
ske stroke kot vodilne pri pojasnjevanju in zdrav-
ljenju samomora.
Opozorila in skrbi zaradi negativnih, a nujnih
učinkov napredka, ki naj bi med drugim določali
visoko stopnjo samomorov, in zaradi nizke rod-
nosti slovenskega prebivalstva so v osemdesetih
letih še zlasti poudarjena in usmerjena bolj v
nacionalno skupnost kakor v posameznika. Zlasti
tik pred osamosvojitvijo Slovenije so zapisi pou-
darjali »preživetje slovenskega naroda« zaradi
»nacionalne bolezni« - visoke stopnje samomorov
in nizke stopnje rodnosti. Kot eden izmed odlo-
čilnih vzrokov za tako stanje slovenskega naroda
je bil ponovno prepoznan že »tradicionalno«
avtodestruktivni »nacionalni karakter«. Vendar so
takrat v primerjavi s poprejšnjim obdobjem avtorji
člankov poudarjali nujnost interdisciplinarnega
pristopa pri razlaganju samomorilnosti na Sloven-
skem, verjetno v skladu s tedaj ideološko uveljav-
ljeno perspektivo o odločilnem vplivu družbe na
vedenje posameznika.
Zastraševalna retorika o »izginjanju sloven-
skega naroda« in potreba po večdisciplinarni
obravnavi »nacionalnega problema« zaradi visoke
stopnje samomorov in nizke stopnje rodnosti med
Slovenci sta še posebej opazni v člankih iz devet-
desetih let, tj., po oblikovanju nove slovenske
državnosti. Toda kljub prednostnemu navajanju
skrbi za slovensko nacionalno populacijo kot celo-
to se v tem obdobju prvič pojavijo tudi misli o
samomoru kot človekovi individualni pravici. Na-
videzen paradoks medijskih interpretacij samo-
morilnosti v Sloveniji, ki so na eni strani poudar-
jale skupnost nad posameznikom, na drugi strani
pa pravico posameznika po upravljanju z lastnim
življenjem, bi lahko pripisali »osamosvojitveni
nuji« po oblikovanju pozitivne podobe slovenske
nacionalne skupnosti in hkrati uveljavljanju libe-
ralnih »evropskih vrednot«. V tem pogledu bi
lahko pojasnili tudi večje število objav zgodb o
individualnih primerih samomora. Lahko pa gre
le za tendenco h komercializaciji množičnih me-
dijev, za katero je med drugim značilno to, da
mediji posebno pozornost posvečajo personalizi-
ranim in individualiziranim zgodbam, t. i. human
interest stories. Tako početje nemalokrat vodi v
kategorizacijo oziroma zožitev širokega spektra
enkratnih primerov samomorilnega dejanja in
197
DUŠKA KNEŽEVIĆ HOČEVAR, SANJA CUKUT
tako ustvarja stereotipno podobo o določeni
marginalizirani družbeni skupini (prim. Lupton
1999: 37-38). Ali, rečeno s Pušnikovo (2003:
271):
[EJmotivne osebne izpovedi - ki reprezen-
tirano dogajanje ločujejo od makro družbeno-
političnih interesov oziroma od širšega konte-
ksta - in folklorni elementi v dokumentarnem
žurnalizmu predvsem estetizirajo tekst in za-
torej reproducirajo zdrav razum, medtem ko
argumentacijo zanemarijo.
Čeprav je novost medijskih vsebin devetdesetih
let tudi razprava o nujnosti sprejetja nacionalnega
programa za preprečevanje samomorilnosti, me-
diji v razpravo niso zajeli morda najbolj rele-
vantnih sogovornikov - predstavnikov politike.
Zdi se, da so implicitno nakazali nepripravljenost
za politično reševanje »perečega nacionalnega
problema«, čeprav sicer močno poudarjajo skrb
za reprodukcijo in zdravje slovenskega naroda.
Ali je to stvar medijev, ki »izbirajo le tiste teme,
ki so 'vredne novic', lin s tem] opravljajo tudi
selekcijo; neka vprašanja in dogodke tako v javno
razpravo vključijo, druga pa izključijo« (Mandič
2002: 207), ali pa posledica neobčutljivosti
politikov pri zaznavi samomora kot družbeno
pomembnega problema, ostaja odprto vprašanje.
Vendar pa dobimo vtis, da so kljub objavljenim
pozivom po širitvi tako strokovnega kot laičnega
kroga zainteresiranih za preučevanje, prepre-
čevanje in obveščanje o samomoru na Slovenskem
psihiatri in psihologi »osameli« in zato pri tem
ostali vodilni akterji.
198
PREDSTAVITVE SAMOMORA NA SLOVENSKEM V TISKANIH MEDIJIH
OPOMBE
' Ena izmed pomembnejših tovrstnih študij je nedvomno danes že klasično delo francoskega sociologa
Emila Durkheima Le suicide: étude de sociologie.
^ Po Stackovi oceni (2000a: 145-146) se danes zlasti v sociologiji sočasno uveljavljajo vsaj štirje med
seboj prepleteni pristopi k preučevanju samomorilnega vedenja: kulturne razlage, ekonomski pristopi,
teorija modernizacije in pristopi, ki temeljijo na proučevanju družbene integracije.
'Vse večji pomen medicinskega pristopa k preučevanju samomora zlasti v 20. stoletju Komparetova
razume kot »psihiatrizacijo samomora«. Po njeni oceni je odslej samomor postal celo izključno predmet
obravnave psihiatrov, psihologov, specialistov za mentalno higieno in podobnih ekspertov (Kompare
1997: 72-73).
Podobno naj bi veljalo tudi za naraščajoče število internetnih strani, kjer odkrito razpravljajo o
samomoru (Thompson v Leonard 2001: 465).
'Zanesljive podatke o smrtnosti zaradi samomora zbirajo številne mednarodne institucije. Svetovna
zdravstvena organizacija (WHO) zbira podatke od leta 1950 naprej (samomori po starosti in spolu),
vendar samo za tiste države, ki tja redno pošiljajo »nacionalne« podatke o samomorih, teh pa je po
nekaterih ocenah približno petdeset (Leskošek 2000:104). Podatke o samomorilnosti po svetu lahko
izluščimo tudi iz podatkovnih baz, kijih hranijo UNICEF, EUROSTAT (Statistična pisarna Evropske
skupnosti) in Svetovna banka (World Health Organization 2000). - V Sloveniji podatke o samo-
morilnosti zbirajo na statističnem uradu, na inštitutu za varovanje zdravja in na psihiatrični kliniki v
Ljubljani. Historiat posamičnih institucij, zbiralk tovrstnih podatkov v Sloveniji, pa je tak: Sporočanje
podatkov o samomorih v Sloveniji organizaciji WHO je bilo sprva v pristojnosti zavoda za statistiko,
ki je zbiral te podatke od zdravstvene službe v okviru rednega statističnega zbiranja podatkov o
umrlih. Inštitut za varovanje zdravja oziroma tedanji univerzitetni zavod za zdravstveno in socialno
varstvo je leta 1992 prvič poslal agregirane podatke o umrlih v Sloveniji v center WHO za Evropo v
Kobenhavnu. Podatki so prikazovali vse umrle (tudi samomore) po vzrokih, starosti in spolu od leta
1985 dalje, ko je bila na inštitutu za varovanje zdravja vzpostavljena računalniška zbirka podatkov o
umrlih. Od takrat dalje poteka tovrstno obveščanje nepretrgano (osebna korespondenca z Milošem
Kravanjo, inštitut za varovanje zdravja, 18. 4. 2003). - Sam register samomora in samomorilnega
poskusa pa je že leta 1970 ustanovil Lev Milčinski in je vse od takrat v lasti ljubljanske psihiatrične
klinike. Register hrani podatke iz policijskih poročil o samomoru in samomorilnih poskusih in o
prijavah samomorilnih poskusov, ki jih zdravniki posredujejo kliniki. Register je bil urejen med leti
1970 in 1996, zdaj pa je v prenavljanju (osebna korespondenca z Onjo Tekavčič-Grad, psihiatrična
klinika, 17. 4. 2003).
199
DUŠKA KNEŽEVIĆ HOĆEVAR, SANJA CUKUT
LITERATURA
David Aldridge (1998), Suicide: The tragedy of hopelessness. London, Bristol: Jessica Kingsley
Publishers.
Dokumentacija Dela, mapa 179.7 (497.12) - Samomori splošno.
John Hartley (1989), Understanding news. London, New York: Routledge.
Riaz Hassan ( 1998), One hundred years of Emile Durkheim's Suicide: A study in sociology. Australian
& New Zealand Journal of Psychiatry, 32, 2: 168-171.
Duška KneŽević Hočevar (2003), Medijska govorica o nacionalni reprodukciji v postsocialistični
Sloveniji. Teorija in praksa, 40, 2: 335-356.
Alenka Kompare (1997), Samomor in oblast. AWOL, 3, 1: 68-80.
Edward C. Leonard (2001), Confidential Death to Prevent Suicidal Contagion: An Accepted, but
Never Implemented, Nineteenth-Century Idea. Suicide and Life-Threatening Behavior, 31,4:460-
466.
Franc Leskošek (2001), Sociološki vidiki samomorilnosti na Slovenskem. Univerza v Ljubljani:
Filozofska fakulteta (doktorska disertacija).
Deborah Lupton (1999), Archetypes of infection: People with HIV/AIDS in the Australian press in
the mid 1990s. Sociology of Health & Illness, 21, 1: 37-53.
Srna Mandič (2002), Socialni programi, družbeni problemi in krepitev vpliva javnosti. Teorija in
praksa, 39, 2: 204-219.
Maruša PušNiK (2003), Moralizacija kot estetski projekt dokumentarnega žurnalizma. Teorija in praksa,
40,2: 267-286.
Clive Seale (1998), Constructing death: The sociology of dying and bereavement. Cambridge: Cambridge
University Press.
Chris Shilling (1993), The body and social theory. London, Newbury Park, New Delhi: SAGE
Publications.
Steven Stack (1996), The Effect of the Media on Suicide: Evidence from Japan, 1955-1985. Suicide
and Life-Threatening Behavior, 26,2: 132-142.
- (2000a), Suicide: A 15-Year Review of the Sociological Literature Part I: Cultural and Economic
Factors. Suicide and Life-Threatening Behavior, 30, 2: 145-162.
Steve Taylor (1988), The Sociology of Suicide. London, New York: Longman.
Bryan S. Turner ( 1995), Medical power and social knowledge. London, Thousand Oaks, New Delhi:
SAGE Publications.
John A. Vincent (1999), Politics, Power and Old Age. Buckingham, Philadelphia: Open University
Press.
World Health Organization (2000), Preventing suicide: A resource for media professionals. Geneva:
World Health Organization.
200