pozdravil in da bi mu nekaj povedal, nekaj veselega, karkoli. Ko se je napotil dalje, mu je pričelo močno pritiskati na čelo in na senca, »Tudi to je glad, samo glad!« je pomislil, Bilo mu je nadležno, žalosten pa ni bil; veliko bolj bi ga bilo motilo, če bi bila cesta blatna, ali če bi viseli pusti oblaki nad mahom. Pot se je spustila v ravni črti proti Vrhniki; že se je prikazala na holmu Sveta Trojica, vsa bleščeča v večerni zarji, Kraj ceste je stala starodavna furmanska krčma. Kadar je prišel popotni fant tam mimo, je začutil mehko, božajočo toploto v srcu; umeril je korak ter potisnil klobuk sunkoma naprej. Ali bo stala na pragu, ali bo slonela ob oknu, ali pa se, Bog daj srečo, prikaže celo na cesti. Obrazek — en sam smehljaj; vesel, srečen, poln ljubezni; ne ljubezni naravnost in samo do njega; nikoli niti pomislil ni', da bi bilo kaj takega mogoče; toda vsa mu je bila podoba tiste prave ljubezni, ki blagoslavlja solnce na nebu in bilko na loki, vmes pa tudi njega, srečnega popotnika. Če je slonela ob oknu, se je nasmehnila in je pokimala z glavo; on je odzdravil, tudi sam se je nasmehnil ter šel dalje žvižgajoč. Če je stala na pragu, je pozdravila z obrazom in z roko, »Dober dan!« Njen glas je bil tenak in sladak, kakor ministrantov zvonček, »Dober dan!« je odzdravil popotni fant ir» je šel dalje; bilo pa mu je, kakor da sta si bila povedala vse polno lepih zgodb, Če pa je stala na cesti, sta si segla v roko in sta si pogledala naravnost v oči in nista izpre-govorila besede. Njena roka, drobna, topla ptička, je za hip ležala v njegovi; srce se je naskrivaj poljubilo s srcem. — — Tako so gledale popotnika moje oči, vse za-meglele, od spoznanja ranjene. In občutil sem, kaj se pravi, biti žalosten do smrti. — LAŽNJIVKA. Zložil M. O-a. »Koliko si staro, dekle ti?« »»Dvajset bom jeseni, Se Vam zdi? Bi mi prisodili dvajset let?«« »O ti goljufivi makov cvet! Le poredno drži se na smeh: Kaj laži ne berem ti v očeh? Te rdečice v licu ne poznam? , . . Let otroško-nežnih te je sram! Toda čakaj, čakaj deklica, naj uteče malo se voda, malo še presuče naj se svet: Pa boš hrepenela, z licem zasolzenim, s srcem razbolenim si nazaj želela svoj detinji sladki cvet , . ,« ZALJUBLJENA MISEL. Zložil J, Lovrencič. Iz večerne sinje dalje hrepenenja večno pesem zlate strune žarkov so do mene pridrhtele, V srce je šel nemir in misel na te: Roki sem iztegnil in v strunah prosojno so prsti zardeli in vpleli opojno vanje moje sanje — a ko so pobledeli, so strune že nad tabo krvavele . . , Jaz sem za njimi gledal in sam sem si povedal: Tam daleč pogled ko prvi cvet pomladnih gred je v njih, in tih vzdih jim je izdal sladko skrivnost srčnih besed. . Oko jih je doseglo, srce je iskre upe v voz ljubezni vpreglo! NARODNA. Zložil Bogumil Gorenjko. Pa dekle pšeničko zanje tri že dni, pa ne bo je še požela do noči, O, če snopki bi vezali se sami, ne bilo bi treba žeti tri že dni! Pa jih veže iz sosednje fant vasi in deklic ne bo požel še do iri I SREDI POLJA. Zložil Bogumil Gorenjko. Sredi polja križ stoji, Kralj polja na njem visi, roke širi v blagoslov. Čez polje pa kmetic gre, v upu moli mu srce za nebeški blagoslov, Kristu lice zažari, bogateje kaplje kri na polje kot blagoslov, — 216 —