Kaj storiti. da otroci radi v šolo hodijo. Spisal Fr. Govekar. Mnogokrat starši svojih otrok ali vt, hudobije, ali iz nevednosti ne pošiljajo radi v šolo; dostikrat je pa tudi učitelj kriv, da otroci ne hodijo radi v šolo. Najbolji pripomoček zoper hudobijo so postave, ki staršem ukazujejo, da naj svoje otroke pošiljajo v solo; zoper nevednost je pa podučevanje, in tii je učitelj sam naj boljši pripoinoček. Ucitelj naj si prizadeva, da je pri vseh Ijudeh brez vsega inadeža ia vsem v vseh rečeh Iep zgled. Tako si pridobiva Ijubezen in spoštovanje pri starših, kar stori, da mu starši zaupajo svoje otroke, pričakovaje, da jih bode dobro iu keršansko izrejal. Prizadeva uaj si učitelj tudi, da otroke kaj nauči, in da jim bo šolski poduk resnično kdaj kaj koristil. Da otroci radi v šolo hodijo, naj učitelj otrokom kaže, 1. da ga veseli podučevati. To napoti otroke, da dobe tudi oni veselje do učenja. Ako pa učitelj pri vsaki priložnosti kaže le nevoljo, ter vedno toži, kako težko je učiti, in kaki reveži so učitelji, potem si tudi učenci mislijo, da je šola in učenje sploh neprijetna reč. Ubožecje učitelj, ktercmu je učiteljski stan težak in pust, in je le takrat dobre volje, kedar so počitnice. Bolje bi bilo, da bi bil vse kaj drugega, kakor pa daje učitelj. Kako se niore potem pričakovati, da bi bili učenci radi tam, kjer je tudi njih učitelj nerad, ali da bi jih to veselilo, kar je učitelju zoperno in neprijetno? Res je, da ni kaj prijetno učitelju, ki se mora dan za dnevom ukvarjati in truditi v prahu in soparici v družbi sirovih in ncpokornih otrok; pa je tudi resnica, da ima vsaki stan svoje prijetnosti in sitnosti. Nevolja v kakem stanu pa stan le še bolj obtežuje in greni; treba je tedaj, da se učitelj popolnoma vdaja svojemu namenu, ter si vedno prizadeva, da si vse neprijetnosli dela prijetne. Revež je, kteri svoja opravila opravlja nevoljen in prisiljen. Učitelj naj se trudi, da učenci sami spoznajo , kako ga veseli biti v njih družbi, in da si prizadeva za njih pravo srečo. Kdor tega ne razume, temu je podučevanje le muka, učencem se pa s~di učenje le nekaka sitnost in grenkoba, ne pa veselje. 2. Učitelj naj bo pri otrocih vedno veselega serca in dobre volje. Ako je učitelj s svojini stanom zadovoljen, je lahko vesel, ter občuti in spozna, koliko s tem koristi sebi iti učencem, koliko si pa tudi sebi in učenceui lahko škoduje, ako nima te čednosti. Naj ti kdo ponuja zlato jabelko v sreberni posodi, če pa ima zraven kisel in pust obraz, ne mikajo te darovi. Tako je tudi pri podučevanji. Kje moreš pričakovati kaj sadti od zlatega nauka niodrosti in kreposti, če prihaja iz suhe duše in čmernega obraza! Se ve, da ni kar si bodi lahko gospodariti z dobro voljo, ker le premnogo je vzrokov, da učitelj ne more biti vedno vesel; vendar je lo njegova dolžnost, da se kolikor toliko vedno premaguje in nekako sili, da se učencem vselej kaže dobrovoljuega, no pa nezadovoljnega in čmernega. V šolo stopivši naj učitelj pusti zunaj šole vse svoje čmerne misli, ter naj se ra/.vedruje z ncdulžno in neskerbno mladino. To moč — se kazati vedno dobre voljc — naj ima pa učitelj v svoji oblasti saj toliko casa, dokler je pri učencih. Ako prideš v veselo in živo mlado družbo s potertim in čmernim obrazom, vedi, da bode to učence oplašilo in pobilo, in da ti potem še zaupali ne bodo, in ako se te nevedoma boje, pa tudi radi ne hodijo k tebi. 3. Učitelj naj z učenci ravna Ijubeznjivo in prizanesljivo. Učitelj naj tedaj z učenci dela ravno tako, kakor dober oče; naj jih podučuje, opominja, svari in tudi kaznuje, kedar je treba. Tako si pridobuje njih Ijubezen in zaupanje, kterega ni nikomur bolj treba, kakor učitelju, ako hoče spešno delati v svojem poklicu. Ucitelj s to Iastnostjo si nadomestuje marsiktero drugo pomanjkljivost, si pridobuje otročja serca, terdoseže prej in gotovše obilniši sad, kakor drugi pri vsi svoji izverstnosti brez te lastnosti. Mnogo izverstnih učiteljev bi dvakrat — trikrat več sadii doživelo, ako bi jim ne manjkalo te Iepe čednosti. 4. Ucitelj naj ne uči ničesa, kar ne more ucencem zavoljo njih nezmožnosti dobro pojasnovati. Tukaj kaže učitelj svojo modrost, kako pozna otroško dušo fn nje zmožnosti. Obce je znano, da stvar, ktere kdo ne razume, ga tudi ne veseli. Pripravljaj tedaj prej učence za nauk, pogovarjaj se ž njimi le o znanih in lahkih rečeh, ter na to pridevaj jim neznano, da sami tega ne zapazijo. Ravnaj se zvesto po pravih vodilih, ter nikoli ne pozabi, da otroci ne razuinijo in nezapopadejo, ako že ti razumiš, in tudi ne tako naglo, kakor znabiti ti misliš. Zraven pa tudi vedi, da se že v navadneni življenji nihče rad kaj ne uči, od česar ne pričakuje kaj dobička in koristi; ravno (ako je tudi z učenci pri učenji. Povej tedaj učencem, kdaj bodo to, kdaj uno v živIjenji rabili. Povej jim pa tudi v prav živih in resničnih zgledih, kdaj in pri kteri priložnosti in zadevi je koristilo temu pa unemu, dajelo vedil in znal, unemu pa škodovalo, ker ni tega ali unega vedil. To jili spodbuja, da so pridni, da potem nauk toliko pazljivše, željnejše in boljše poslušajo, ter si ga bolj vtiskajo v serce in spomin. Prizadevaj si, da bode tvoj nauk zraven tega fudi mikaven, ne pa dolgočasen! 5. Učitelj naj učence napeljuje, da to, kar se uče, tudi djansko rabijo. Ako pusliš, da učenci sami poskušajo svoje moči, potem kodar kaj pravcga zadenejo ali uganejo, sami sebi vedno več zaupajo in verjamcjo, to jih zeld veseli in spod- 4* buja, da so pridnejši, ker tako sami naj več spoznajo, kaj jim nauk koristi. Zato naj učitelj vedno le zbuja njih moči, jih vodi in napeljuje, in zmika misel na misel iz njih duše. Samostojnih pa vendar nikdar ne sme pustiti, ker to bi jih naredilo Je prevzetne, ter bi bilo za napredek zelo škodljivo. Povsod naj bo učitelj voditelj, učenci pa delavci; naris naj jim ou naredi', izdelujejo naj ga pa učenci. Potem naj jili vedno vodi, da se vse lepo redno versti in dobro in terdno dela, razvija in zveršuje. Kar je pretežko, naj jim lajša, kar ne razumejo, naj jim jasni, in kar jitn manjka, naj jim pa dodaja in popravlja. Učitelj naj ima vedno pred očmi pregovor, ki pravi: ,,DeIo kaže moža" — in pa sladko svest, da dobro dela, ker to vterjuje njega in njegove učence.