Petančič Davorim3 ^rv^ste gore. Povest. NA POGREBŠČINI Oče se je prefnaknil na blazinah in legel na hrbet. Z očmi je motril črviv strop in pajka, ki si je predel v levem kotu zibavko. »Lenčka!« jo je poklical. Na okna je padlo zaftajajoče sonce, prosevalo je skozi motne šipe na njegov bledi obraz. »Lenčka!« je bil nepočakan, kakor da bi se mu mudilo kam ha pot. Ona je prihitela z dvorišča, kjer je nakrniila kokoši in purane, ki so silili v hišno vežo. »Kaj je, oče?« »Kje so pa drugi? Miha, Lojze in Mara?« je vpraševal; gias se mu je tišil in postajal komaj slišen.. »Ni doma. V rebri pri otaviču so. Pa pridejo zdaj, ko bo večer. ..« Bilo ji je nerodno in se je v srcu razjezila na Miho, da nima nič srca in ljubezni za očeta. »Zdaj, ko bo večer ...« ie mrmral in se motil. »Ko bo večer ...« »Kaj bi kaj radi, oee?« Dojel je njen polni glas in ponudbo in se ja oveselil še z zadnjo mcejo. »Seveda, bi nekaj rad ...« »Kaj, oče. Bcrn kar naredila. Samo povejte!« »Poznaš Janeza, ki lovi po hostah? Podsredčki je. Saj je že bil tu ...« »Ga poznam, oče. Kaj bi radi?« Trepetala je in čakala, da bo planil z vso močjo nad njo. Pa ni, ni mogel več. Sarno prosil je: »Tistega ne smeš vzeti, Lenčka. Berač je, nič flima. Tista sliižba da samo lepo obleko in gladke ; roke, puško in psa. Eh, veš ... njegov pes. Rolf je, . kaj ne... Sinoči, se mi zdi, da sem ga videl..., ne, samo slišal, kako je cvilil in bevskal... Takrat, ko me je ... kamen .. . Njegov pes je bil. Zato ga ne ; smeš vzeti. Ljudje nekaj govorijo. Tebe imam naj- rajši, sem te vedno imel. Tistega psa, bočem reči Janeza, ne smeš vzeti, ker je berač. Ti boš pa bo- gata. Sto goldinarjev. Toliko nima nobena druga. . Njega ne smeš ... Njegov pes ... Kako je cvilil. ..« Zmotil se je v mislih in besedah in omahnil v bla- zine. Čez čas je pristavil: >:Sem že naredil. Sto dobiš. Miha grunt, onadva pa po osemdeset. Ti si najmlajša ... Vzemi- metlo! Tam v kotu je pajek. Zrneti ga, da ne bo jnrežil po hiši. Zmeti ga ... Sto dobiš...« Lenčka se je čutila, kakor da bi ji vsi udje oledeneii. Pridržavala je sapo in plala v solzah. Vzela je res metlo in posmeknila pajka iz" letega kota. Oče je tedaj zaprl oči.. Ko je uiniral, ni bilo nikogar pri njem. Skozi okna ni več prosevalo sonce. Bil je že večer. Zablodil je še v mislih na Janeza in njegovega psa, na grunt in denar, pa na najmlajšo svojo, Lenčko, potem pa se je obrnil, da bi zaspal... Obeutil je nekaj trdega pod sabo, kakor da bi ležal na bakrenih kovancih ... Še v zadnjih trenotjih, kakor vse življenje, je mislil, je moral misliti na bogastvo. Zanj je živel. Radi njega je umrl. »Pa brez križa in sveče so umrli oče,« je tožila in jokala Pepa, ko se je približala domu. Miha je vzel očetovo smrt, kot nekaj, kar se je moralo zgoditi. Strmel je v poteze na mrličevem obrazu, kakor da bi na njem bral testament. Mara in Lojze sta bila kakor drugi ljudje: jokala sta in po svoje žalovala. Ko so postavili oder, sta se umaknila pod lipo, da bi bila sama. »Nič se ne bo izpremenilo, ti rečem,« je prorokovala Mara. »Saj boš denar dobila, Poročiš se, pa boš rešena...« »Kaj boš pa ti?« Mislil je trenotek, potem pa je odgovoril, občutno žalostno: »Ne vem še. Ali od svetih Gor ne grem. Rajši sem za hlapca doma.« Ugibala sta in misliia, kako bi se rešila bratovega jarma, nič lažjega, kakor je bil očetov. Pepa je občutila bližino onostranstva in se polabljala v tugi. Ona je verovala... V Marijo in v Boga. Marija ji je bila bližje, zelo blizu ... Vzpela se je do cerkve in s v temi dotipala do vrvi. Tako je bila oslabela: veliki zvon se ni hotel zdramiti, da bi zapel žalno pesem... Mali je že kienkal v mirnost noči... Stisnila je z vso močjo v desniei vrv in potegniia. Tedaj se je oglasil zaspano, kakor od daleč. Popevala sta mali in veliki in oznanjala fari, da je stari mežnar zaspal. Prišel je še Lojze in zvonila sta dolgo v noč ... Dva večera so se zbirali sosedje in znanei, da so čuli pri mriiču. Peli so posvetne pesmi in se smejali, pa nezadovoljni so bili, ker je Miha škrtal pri pijači. Pepa je trpela v kotu na zapečku. Pomignila je Mihi in mu na uho pošepetaia: »Ni prav, da nič ne rnolijo. Ti si gospodar, reci jim!« Povsod delajo tako ,« je zagodrnjal jezno in se obrnil. Pepa pa je molila še bolj. Lojz je včasih posedel pri njej in ji pomagal. Mara je šla leč, Lenčka pa je prebedela dve noči v kuhinji in mislila dve misli: da je najmlajša in da je bil Rolf ono noč v dobravi... Ko so povabljeni odšli od pogrebščine, je nastopila mučna tišina raed brati in sestrami. Lenčka in Pepa sta nemeli zase in trpeli. Lojze in Mara pa ta čakala, kdaj bo Miha spregovoril, ki je mečkal med prsti, nerodno debelimi, velik kos sivega papirja. Obotavljal se je, kakor da se ne bi upal razrniti pisanja, kakor da bi moralo biti v njem nekaj usodnega. »Kaj so dali zapisati?« se je končno ojunačila Mara. »Beri, Miha!« je zaprosil Lojze. Miha je vstal in se sprehodil po sobi. »Oh, prvi dan po smrti, pa že imajo take skrbi!« je jadikovala Pepa. Miha se ni zmenil za njo. Ustavil se je, kakor slučajno pri oknu in pogledal na košček neba, ki je bilo nad njim, posejano s sirastimi meglami. »Za delo bo,« je odločil in s trepetajočimi prsti razgrnil popisano polo. Prebral je najprej zase, počasi zlogovaje. Srdita nevolja mu je planila v oči; črne, košate obrvi so se stisnile s trepalnicami. »Lenčka, najmlajša pa sto! Zakaj le?« Presenetilo je vse. »Sto!« Mara je zazevala in mrla od tegobe, »Koliko dobim jaz?« »Vi pa po osemdeset. Vsi enako. Kake pameti so bili oče! Zdaj, ko ni denarja, pa dajo vsakemu toliko. Lenčki sto! Čemu le!« In vsi so postali nevoljni razen Pepe. Lenčka se je branila: »Saj nisem jaz rekla. Sami so dali, kakor so hoteli.« »Niso bili pri pameti. Seveda ne, ko jim je pa lobanjo pobilo. To pisanje ne velja!« Zopet so molčali vsi. Miho so poznali, Lenčko zavidali. »Za maše niso nič dali, za spomine, križeve pote in vigilije? Nič?« »Nič!« »Svoje bom dala za cerkev, za maše in molitve. Da ne bo duša trpela. Ko so na vse pozabili, menda že res ni bilo vse v redu v njihovi glavi.« Miha je stiskal pesti in si zgrizel ustnice, da so sonele. »Jaz na prevzamem grunta,« je naenkrat zaplamenelo iz njega, (Dalje sledi.)