Kako postopaj učitelj pri zeml.episnem pouku. Minula je noč robstva, — sije nam prvo jutranje solnce. — solnce toliko zaželenje svobode. Padel je raz nas prisiljen robski jopič, odpadle so verige in okovi, iz tujc hiše smo prišli pod svoj lastni krov . . . Iz lilapcev srno postali gospodarji. Pred 1918. letom smo pnsiljeni po zapovedili naših švabskih gospodarjev poveličavali v šoli švabsko - madjarski dom, zgrajen po raznih špekulativnih ženitvali Habsburgovcev, a zgrajen muv Slovanom za ječo, in povzdigovali sir.o nehote v deveta nebesa Madjare in Švabe, peli slavo trinogom: »Bog ohrani...«, dajali imetje in življenje in zraven umirali in izumirali, kot tako nazvani »Windische Hunde«, za obstoj in povečanje saženjske naše ječe — prominule AvstroOgrske. Grenak je bil ta švabski kruh. Žalostni spomini, a istiniti, zapisani z našo boljo in z našo krvjo v knjigo zgodovine našega naroda. Težko je slepcu, ko zadobi luč sveta, tavajočemu po temni noči od rojstva, da uvidi resnico belega dne, dokler se ma ne privadi oko na čist sijaj solnčnih žarkov. Težko je lilapcu, ki je od mladih lct služil svojemu gospodarja kot stroj brez volje, prijeti sam vojke v roke in voditi sebe po potih svobodnega življenja. In ta tisočletni hlapec — Slovenec je postal čez noč svoboden gospodar v svojem doinu. Naš Beograd, ono junaško sokolovo gnezdo, iz katerega je nikla svoboda, zre z zaupajočim okom na nas. Na naših ramenili sloni velika stavba kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Izročena nam je popolnoma mladina — nada in cvet jugoslovenskega naroda. Veliko je to zaupanje države do učiteljstva, zato je tudi velika naloga, ki jo ima izpolniti učiteljstvo. Naša sveta dolžnost je, da se svoje naloge zavedamo, da otresemo zadnji švabsko-madjarski prah raz sebe in da se ne čutiino več kot hlapci tujcev, ampak kot svobodni državljani v svobodnem, lastnem domu. Kot svobodni državljani ne bomo čakali, kdaj nas šikne bič gospodarja ter nas opozori na dolžnosti dela, ampak bomo sami sebe, s svojo lastno voljo vzpodbudili na dolžno delo, saj veljajo v prvi vrsti nam Simon Gregorčičeve besede: »Ne samo kar veleva stan, kar more, mož je storiti dolžan«. Žal, da naš pokrovitelj in srnelo rerei; naš najiskrenejši prijatelj šolstva minister prosvete Pribičevič v svoji poslanici z dne 18. aprila 1921. leta, torej tri lela po ajedinjeniu omenja: »Primetio sam, da se u mnogim školama, kako osnovnim tako i srednjim i stručnim ne poklanja dovolne pažnje vaspitanju šolske omladine u nacijonalnom pravcuj* U nekinia se ne predaju ni elementarne stvari iz zemljepisa šire otačbine i narodae istorije, te nam tako deca, ma da godinama posečuju školu izlaze iz nje nc ižnoseči ni najnužneje znanje iz poznavanja svoje proširene otačbine i zajedničke istorije« itd. Iz te poslanice se vidi mož, ki se čuti iz cele svoje duše Jugoslovena. Žal pa, da ta poslanica ministra prosvete ni mogočc kakšen pohvalen dekret za učiteljstvo, aaipak baš nasprotno, — to je grajalno pismo. Povzročili so to poslanico, po treli lctih svobode oni brezbrižneži in protidi žavni elementi med učiteljstvom, ki se za vse drugo brigajo, sarao m za vzgojo lnladine v dahu narodnega edinsiva. Taki učitelji ne spadajo v jugoslovensko solo k jugoslovenski deci. Clea 16. naše ustave izrecno zahteva, da se- mladina vzgajai v duhu državIjanske zavednosti in naro :lneg<i edinstva. Ta siaoter dosežemo le potom zemljepisja in zgodovine, vsled tega sta ta uva predmeta eminenine važnosti pri vzgoji miadine. (Dalie prih.)