— 75
Kdor se poslednji smeje...
Spisal:   —O—
ilo jc spomtadi. in bližal se je dan svetega Jurija. Vse je bilo že zeleno, in po nekodi so že pasli. Le pri nas se drže stare navade, da pred sv. Jurijem ne smejo krave na pašo. Kaj težko sva pričakovala z bratom toli za-željenega dnc. Pa naposled je le prišei sveti Jurij in ž njim prvi pašni dan.
Na vse zgodaj sva bila že pripravljena oba, Jožck in jaz, da ženeva sivko. Pa nama veseljc skaze oče, ko nenadno stopijo pred naju.
,,Eden naj žcne, drugi pa pojde z menoj vgozd. Eno kravo lahko sam zavračaš!"
Midva pa oba hkrati: ,.Jaz naj žencm, oče." ,,Oba ne moreta! Eden mora z menoj!" ,,Jožek   naj   gre   z   vami,   jaz  ne morem čevlja obuti", hitro odgovorim jaz in kar brž dobim pravico. ,,Torej ti ženi, Tone 1 Ti, Jožek, pa greS z menoj. Če ne ubogata, že vesta."
Dobro sva poznala sicer dobrega. a tudi strogega očeta, in kar biti je moralo. Jaz sem se sicer smejal in Jožku kazal ,,šlek, šlek", a bratec se je kisal in obiraje se pripravljal na odhod.
Torej prvič najženemsam! Kakačast! Lani sem moral še bratu zavračati, zdaj bom pa pasel sam! Tako sem premišljal, in prvi napuh se mi jil vzbuja! v mladen srcu. Skoro privoščil sem Jožku, da mora v gozd.
,Ne bodi žalosten, Jožek", se oglasž mati. ..Čakaj, že tri piruhe dobiš fi, Tone pa lc dva."
Meni ni bilo kdovekaj za pirtihe, saj sem jih imel o Veliki noči; a Jožku se je tolažba le prilegla in rad mi je prepustil pašo.
,,Le glej, da ti brav ne uide'', pripomni še svareč in odide za očetom.
,,Eh, ne skrbi. saj že dve leti pasem", se od-režem  jaz  in  grem  v  hlev.  Pa stopim k sivki — a
— 76 —
glej, kar roge mi nastavi in pulitie proti meni. Hitro odskočim in pol veselja je bilo pri kraju. Malo v skrbeh odidem v vežo in prostm mater, naj mi dajo blagoslovljeno šibo, kakor so oče naročili.
Mati odidejo in mi jo prineso iz butarc, katero sein nesel v cerkev na cvetno nedeljo. Nato vzamejo vrvico in grcdo po sivko. Pripeljejo jo otvezeno za roge in mi jo izročč rekoč:
..Bog daj. da bi ne imcli nobene nesreče letos pri živini. — Do poldne pasi, potem pa priženi domov. Sprva se ne sme živina dolgo pasti, da se preveč ne oskotnini."
jaz pa vriskaje odženem sivko po klancu. Pa ta hencana kravica! Kar svojo mero je krevsala in nič se ni zmenila za moje vpitje. Vlečem in vlečem za vrvico, kličem, vpijem . . . pa ji še mar ni. ampak le še bolj sili nazaj. Komaj jo pritiram na travnik pod vasjo.
Nekaj tasa se je dobro rada pasla in tudi mcni jc bila paša všeč. Pa postalo mi je dolgLas — ura je bila že enajst — pa začnem sivki nagajati. Splazim se k nji, gladim jo in božam pa nagah, po hrbtii, po glavi ... Pa jo začnem tresti za rogfe. Sivki se je zdelo to nckaj časa prijetno. in Sc zmenila se ni zame. A potrpežljivost jo je kmalu minila in — buh! se zakadi vamo! Rog mi zasadi za hlačni rob in v hipu sem visel v zraku in zopet ležal na zemlji. Skoro zavest sem izgubil ob trdem padcu in vstati nisem mogel. Kar obležal sem in premišljeval, kje mc najhuje boli. Sicer nisem čutil bolečin, lc strah mi je pretresel kosti in srce mi je močno utripalo. Pa počasi sem se le vzdignil. K sreči nisem opazil druge Skode, kakor to, da se me hlače niso držale trdno ob pasu, ampak da so mi silile za pete. Utrgal se jim je bil namreč guinb. VJa glej spaka! Na strani sem imel tudi srajco preklano od pasu prav do pazduhe gor.
Jeza me zgrabi ob tem pogledu, in hitro se obrnem za sivko. [¦'a kje je že ta hudomušna sivka! Kar naravnost jo reže proti domu.
Pohitim za njo, kolikor mi je mogoče. Z eno roko   vihtim palico,  z  drugo   držim za hlače, da jih
'"" '                    — 77  —
ne izgubim. ,,Sivka, nazaj, sivka, ehej, nazaj, nazaj!" A žival me ne posluša. — Še bolj napnem moči, in res se mi posreči, da jo po stranski poti vendar-le dotečem. Hitro zgrabim za vrvico in že vzdignem palico, da bi jo plačal za njeno hudobnost, a sivka spozna šibo, bacne od sebe in zbezla. Nekaj časa sem jo dohajal, ker me je vlekla za seboj, pa brav je bila le prehitra in moji koraki kratki. Spodtaknem se ob neki preklicani kamen, in — ejej, po trebuhu se vlečem za sivko. Rad bi bil izpustil vrvico, pa mogel nisem, upal si nisem ... — Le naprej po prahu in kamenju!
Nekaj časa se vlečem za brezsrčno kravo, naposled se mi pa posreči. da izmuznem roko a tesnih vezi in da v prahu ležeč zaostanem.
Torej že tretja nesreča! Doma mc je hotela pre-bosti, potem mi je raztrgala obleko in sedaj me vlači po prahu! O, nikoli več je no ženetn! Kar prodati mo rajo to kravo.
Tako zdihujoč se počasi vzravnam in otepam prah. Pa glej, nisem še na nogah, že sta pri meni — Jožek in oLe, ki se vračata iz gozda.
,,Kakšen pa si? Ti revež, ti! Poglej, ves si raz-trgan, in na nogi ti tete kri, tu na palcu", me pomi-lujejo oče.
,Prav ti je, šlek, Slek", se mi zasmeje Jožek.
nČakaj sedaj boš pa lahko obul čevelj, ko imaš ves palec odrt! Li veš, da si se lagal ?
Sram me je bilo. Tiho ostancm za obcma \n počasi korakam za njima, ne mcneč sc za poglede bratove. Nekaj me je peklo v duši.. . Vest mi je očitala, da je to kazen za laž, neusmiljenost in ne-voščljivost.
Ves pobit se splazim v hi5o. Tu se brž preob-lečem in mati mi obvežejo rano. Skoro je bilo bolje. S telcsno rano je bila obvezana tudi srčna. Pred kravami imam še danes nekaj spoštovanja ali srda — ne vem, kako bi rekel.