P. b. b svetovnih in domačih dogodkov Poštni urad Celovec 2 - Verlagspostamt Klagenfurt 2.__________________________________________________________Izhaja v Plovcu - Erscheinungsort Klagenfurt g__LETOjai:/STEVILKA 29 CELOVEC, DNE 21. JULIJA 1960 ' CENA 2.- ŠILINGA--------HH| Kdo je Slovenec? Nekam s umij ivo se mudi z ugotavljanjem številčnega stanja naše narodne skupine. Pet let je po sklepu državne pogodbe in njenega manjšinskega člena, ki govori o jezikovni, kulturni in gospodarski enakopravnosti Slovencev in Hrvatov v Avstriji. Kar se je v petletju izvedlo, je pedagoška in metodična zmešnjava v našem elementarnem šolstvu in edini pozitivni del realizacije člena: uzakonjenje slovenske gimnazije v Celovcu, še pred uresničenjem osnovnih pravic do jezikovne in kulturne enakopravnosti naj se ugotovi številčni stalež koroških Slovencev. Lahko bi bilo tudi drugače: najprej Iti postala slovenščina enakopravna v vsem javnem življenju in bi slovenski človek postal deležen svoje pravice iz ustavnega zakona. V svojem domačem jeziku bi govoril na pošti in železnici, v občinskih in okrajnih pisarnah, po kažipotih in napisih bi bral krajevna imena in nazive v svoji govorici, v šolah bi se gojila resnična, objektivna dvojezičnost, javno vzdušje mednarodnega sožitja bi bilo v znamenju strpnosti in medsebojnega spoštovanja. V tej deželi in pri taki miselnosti bi se zaradi realizacije ustavnih členov o narodni enkopravnosti lahko ugotovilo številčno stanje narodne manjšine. Tej ugotovitvi bi nihče ne mogel ugovarjati, ker bi objektivno hotela ugotoviti in uveljaviti demokratično pravico številke in števila. Tako pa hočejo najprej'vpraševati: Kdo je Slovenec v deželi? In nato pričakujejo svoj odgovor in nikakor odgovora narodne skupine. Pred dvajsetimi leti je križeva pot koroških Slovencev dosegla svojo Kalvarijo. Po neštetih spomenicah vladam in vladarjem, po neštetih deputacijah v deželno in državno glavno mesto, po neštetih pritožbah in prizivih — o tej stoletni kulturni zgodovini koroških Slovencev v monarhiji in republiki pričajo listi in knjige — je sledila pod nacizmom narodna Golgota: uradno prepovedana slovenska beseda ne samo v javnem, marveč čelo v zasebnem krogu, vse narodne organizacije razpuščene, vse narodno premoženje zaplenjeno, tri sto najboljših družin izseljenih, vsa duhovna in posvetna inteligenca izgnana iz domovine, rojaki v zaporih in na moriščih. In kot končna postaja je bila nameravana izselitev vsega slovenskega ljudstva — zavednega in nezavednega — nekam v zasedeno Poljsko. To bi bila resnična štirinajsta postaja križevega pota, grob malega, križanega naroda. To pretresljivo narodno zgodovino koro-ških Slovencev potrjujejo številke ljudskih štetij, ki na svoj način ponazorujejo križevo pot naroda: 1890 - 92.068 kor. Slovencev 1910 - 74.210 1923 - 37.224 1934 - 31.703 1939 - 45.000 1951 - 23.839 ,, Preočita je namera nacionalnih nemških krogov iz zahteve po novi številčni ugotovitvi narodne manjšine. Neprevidneži med njimi so jo celo glasno izgovorili: največje darilo nemškega nacionalizma ob štiridesetletnici glasovanja deželi bo ugotovitev, da koroških Slovencev ni več. Sicer tudi ne moremo razumeti čudne psihoze okoli trenutnih prireditev, ki še niso ugotovile, da je v oktobru 1920 po mednarodno uzakonjeni demokratični pravici glasovanja za republiko Avstrijo in kraljevino Jugoslavijo ljudstvo južno od Drave v Večini obsodilo nemški nacionalizem na vprav edinstven način. In tedanji dež. glavar Groger je 1. 1922 v uradnem poročilu dunajski zvezni vladi nato navedel 05.000 Slovencev na Koroškem, čudni anahronizem ob prosla- Kongo postaja mednarodno vprašanje Zmeda, ki je nastala komaj 14 dni potem, ko so Belgijci predali v tej razsežni afriški deželi, ki je po površini 30-krat večja od Avstrije, ima pa samo 14 milijonov prebivalcev, narašča iz dneva v dan ter postaja svetovno vprašanje, črnski politiki, ki so bili sicer sposobni za to, da z neredi in hujskanjem tako razgrejejo tla Belgijcem, da so se odpovedali oblasti v tej svoji nekdaj »vzorni koloniji«, so se po prevzemu oblasti izkazali kot povsem nezmožne za vladanje. Novoizvoljeni državni predsednik Kasavubu, poglavar črnskega plemena Abako in ministrski predsednik Lumumba, bivši poštar, sta že v prvem tednu vladanja pahnila deželo v nered. V deželi je namreč bilo komaj 30 akademsko izobraženih domačinov. Čeprav je Kongo bil brezdvoma vzorna upravljana kolonija, se Belgijci niso zadovoljili s tem, da so iz zemlje kopali uran, baker, diamante in druga naravna bogastva, zgradili so moderna mesta, ljudske šole in bolnišnice. Niso pa storili enega, namreč pravočasno vzgojili domačega izo-braženstva, ter si ga izvežbali za pomočnika pri upravi razsežne dežele. Prav tako so tudi zanemarili vzgojo tehnikov in raznih specializiranih delavcev. Tudi pri črnski vojaščini so bili vsi častniki Belgijci. Toda stalni nemiri zadnjih let so prisilili Belgijce, da so končno le morali prepustiti kolonijo vladi domačinov, ki so pa bili nanjo popolnoma pripravljeni. In sedaj se Belgijcem njihove napake maščujejo, posledice bo pa čutil ves svet. Začetek zmede je pomenil upor, ki je izbruhnil med vojaščino nove republike. Vse kaže, da je upor vojaščine organiziral sam ministrski predsednik Lumumba, ki se je hotel na ta način znebiti Belgijcev. Po pogodbi med Belgijo in Kongom bi naj za nekaj časa ostali belgijski častniki, upravni uradniki, inženirski ter drugi specialisti, še naprej v Kongu 'ter pomagali pri opravljanju države in vežbanju domačih moči za te službe. V deželi bi naj ostalo tudi določeno število belgijske vojaščine. Toda posest oblasti je Lumumbo in Kasavubu ja očividno opijanila. Črnski vojaki so' se ne le uprli svojim dosedanjim poveljnikom, temveč so šli na ulice in začeli napadati Evropejce vsevprek, ropati, krasti in posiljevati. Začel se je množi ni beg Evropejcev iz Konga. Posledica tega pa je bila, da so naenkrat nehale delovati prometne zveze, telefoni, uprava je nehala obstajati, tovarne in rudniki so obstali. Začelo je zmanjkovati hrane. Z uporom vojaškopolicijskih čet pa sta Kasavubu in Lumumba razbila tisto ustanovo, ki bi jima edina omogočila vzdrževanje oblasti. Ker prebivalci Konga niso enoten narod, temveč sestoje iz številnih zamorskih plemen brez skupne državne zavesti, so začele posamezne deželne vlade delati na svojo roko. Ministrski predsednik dežele Katanga, čomba, ki je eden izmed redkih politično zrelih in upravno izkušenih črncev, je poklical na pomoč belgijske čete, obenem pa proglasil odcepitev od osrednje vlade v Leopoldville in proglasil neodvisnost Katange. Katanga pa je bila najbogatejša provinca nove države, kajti tam so veliki rudniki, kjer pridobivajo uran in baker ter celo diamante. Dve tretjini državnih dohodkov izvira iz Katange. Spričo vedna hujšega nereda pa Lu-mumbi ni preostalo drugo, kot da se obrne na Združene narode za pomoč. Varnostni svet Združenih narodov je sprejel prošnjo iz Leopoldvilla in takoj so šle na pot prve čete članic Združenih držav v Kongo. Poveljstvo nad varnostnimi četami Združenih narodov je prevzel švedski general van Horn, šef vojaške misije Združenih narodov v Palestini, čete bi pa naj mu dale na razpolago afriške države, da bi tako prebivalci Konga ne imeli vzroka nastopiti proti njim kot novim predstavnikom belega imperializma. Sestanek slovenskih izobražencv v Selah Minuli torek je »Zveza slovenskih absolventov visokih, srednjih in višjih strokovnih šol« priredila svoj poletni sestanek v Selah, ki že postaja nekako tradico-nalno srečanje slovenskih izobražencev na Koroškem ter se udeležba iz leta v leto veča. Nad 90 izobražencev se je zbralo, da utrdi prijateljske vezi, obenem pa, da se pripravi za naloge, ki jih bo prinesla bodočnost. Bog nam je naklonil krasen sončni dan, zbrana lepota planinske prirode nas je vse kmalu povezala v eno samo družino. Dan smo začeli s sv. mašo v idilični selski cerkvici. Sivolasi domači g. župnik č. g. Vauti je opravil sv. daritev, v pridigi pa je posegel v mladostne spomine, ko se je on s svojimi tedanjimi sovrastniki pripravljal ne le na šolsko maturo, temveč tudi na življenjski izpit. Generacije slo- vah štiridesetletnice, ki često očituje idejno praznino sodobja, vzbuja v ljudstvu prej občutke izza razvoja pred nastopom nacizma kot pa resnične državljanske vzneše-nosti in avstrijske zavesti. Ob teh lokalnih neprilikah mi ne smemo prezreti sekularnega dogajanja v velikem svetu, ki brezobzirno obsoja in kaznuje vsakršno krivico in tudi vsakršno idejno praznino ali nazadnjaštvo. V tem okviru se odločuje tudi usoda našega naroda. In te usode in bodočnosti ne more ovirati tudi ne nameravano glasovanje v deželi, ki ga zlonamerno zahtevajo nemškonaeionalne organizacije. dro. venskih študentov so se v preteklih deset-letjih na počitniških sestankih v Selah pripravljale za delo za svoj narod, tako na verskem, kot tudi na posvetnem področju. Večina udeležencev tega sestanka je šolske izpite že opravila in stoji v poklicnem delu, vendar je prav da sc izobraženci sestajajo in se v skupnosti pripravljajo za nove naloge. Prav posebno razveseljivo pa je, da je med nami toliko mladih obrazov, dokaz, da drevo našega naroda, ki stoji sicer na tako vetrovnem kraju, še poganja bujne mladike. Zaželel je ob koncu sestanka obilo božjega blagoslova. V prosvetnem domu so nato bila predavanja. Ob otvoritvi je podpredsednik Zveze č. g. župnik Čebul pozdravil navzoče iz vseh naših krajev, posebno pa rojaka dr. Erlacha iz daljne Kanade, prisrčne pozdravne besede pa je naslovil tudi maturantom, akademikom in bogoslovcem. Kot predavatelj je nastopil odvetnik dr. Sfiligoj iz Gorice, predstavnik Slovencev v goriškem mestnem svetu ter zaslužni borec za pravice naših slovenskih rojakov v sončni Goriški. Očrtal je politični in gospodarski položaj Slovencev pod Italijo, njihovo življenje in njihov vsakdanji boj za narodnostne pravice. Prepričljiva in človeško topla izvajanja pa je podprl z obilico statističnih podatkov. Posebno pažnjo je posvetil pravnemu položaju manjšine v Italiji ter pokazal,' kako se je treba uspešno boriti za narodne pravice. Glavno je, je dejal, da se svojih pravic zavedamo, da jih znamo odločno, a preudarno uveljav- ljati, predvsem pa se moramo — v zavesti, da smo na pravi poti — otresti slehernega strahu in občutkov manjvrednosti. Tudi najzagrizenejši nasprotniki odnehajo, ko vidijo, da se jim ne pustiš ustrahovati ter da ne odjenjaš od svojih pravic. 7’ega se mora posebno zavedati mladina, naloga staršev pa je, da ji dajo na pot v življenje skrbno, globoko v krščanstvu zakoreninjeno značajno vzgojo, obenem pa ji nudijo možnost, da si z izobraževanjem dobijo potrebno široko obzorje, kot ga potrebuje svoboden in napredno usmerjen človek, da se uveljavi v našem času. Drugi predavatelj je bil dr. Pleterski, sodelavec Instituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani. V svojem referatu je podal zaokroženo sliko zgodovine šolstva na Koroškem, s posebnim ozirom na slovensko ozemlje. Predavatelj se je za svoj referat zelo dobro in znanstveno temeljito pripravil. Zbral je obilico zanimivih in značilnih podatkov in dejstev’, ki jih je potem tolmačil v luči svojih spoznanj. Po obeh predavanjih se je razvila živahna diskusija, v katero je poseglo več govornikov, posebno razveseljivo pa je bilo, da se je večkrat oglasila k besedi s pogumnimi vprašanji tudi naša draga, vedoželjna mladina. Brez dvoma najlepše in najprijetnejše so pa nam pripravili naši koroški literati. Vodja literarne ure č. g. župnik Kašelj je z izbranimi, večkrat duhovitimi besedami poskrbel za okvir in povezavo. Nato so brali iz svojih del Valentin Polanšek pesmi in prozo, pri čemer je posebno iz nekaterih pesmi zadihala pristna poezija družinskega občutja, dekan Kristo Srienc je občuteno prebral psihološko poglobljeni, religiozno navdahnjen odlomek iz »Pastirja Cirila«, župnik Anton Kuchling pa je iz bogate zakladnice svoje duhovne lirike nanizal nekaj biserov, porojenih iz bolečine globoko vernega in s svojim rodom povezanega človeka. Nato so nastopili mladi »trije mušketirji« kot glasniki našega novega rodu. V vezani in nevezani besedi pokazali, da smo koroški Slovenci živa veja slovenskega kulturnega občestva. Sestanek smo zaključili z družabnim večerom. Selski pevci in pevke pod vodstvom prof- Miheliča so nas z ubrano, tako svojstveno pesmijo, kaj kmalu povezali v eno družino. Prve programske točke je še pel zbor, nato pa je naša pesem, segla v dvorano, dn peli smo skupaj vsi, »dohtarji, dijaki, dečve in holcarji«. Priprave za tnali obmejni promet Priprave za uvedbo malega obmejnega, prometa med Avstrijo in Jugoslavijo so pri oblasteh na obeh straneh meje v teku. Prebivalci v pasu K) km na obeh straneh meje bodo s posebno izkaznico mogli prestopati državno mejo brez potnih listov in vizumov. Na avstrijski strani bo na Koroškem ta pas zajel med večjimi kraji Pliberk, Železno Kaplo, Borovlje in Beljak, izven pa bosta ostala Celovec in Beljak. Prebivalci obmejnega pasu se bodo smeli zadržati v sosednji državi štirikrat mesečno do (10 ur. Podrobnosti postopka za pridobitev pre-lazniške izkaznice še niso znane, zaenkrat se ve le, da bo ta postopek nekaj časa trajal, kajti izkaznice bodo morale biti potrjene od sosednje države. Pač pa računajo v Gradcu, da se bo v jeseni, vsaj v času tinske trgatve na Spodnjem štajerskem, mali obmejni promet začel. Vlomilci so obiskali tekstilno trgovino v Chicagu, in temeljito izpraznili -vse prostore. Bili so pa vljudni in so zapustili točen seznam ukradenih stvari, da bi lastnik lahko hitro uredil zadevo z zavarovalnico. Razen tega so na vratih obesili napis: »Zaradi inventure trgovina začasno zaprta.« Politični teden Po svetu... Od Konga do Kube Nagla intervencija Združenih narodov je zaenkrat preprečila, da bi nekdanja belgijska kolonija Kongo nekaj tednov po pridobitvi državne samostojnosti postala novo pozorišče hladne vojne. Spričo popolne zmede, ki je nastala (v Kongu, je zunanji minister nove domačinske vlade zaprosil ameriško vlado za vojaško in gospodarsko pomoč. Ameriški poseg v Kongo bi pa pomenil kljub ogromnim bogastvom, ki jih poseduje ta pokrajina (uran, diamanti, baker itd.) veliko avanturo in po drugi strani bi pa izzval vzhodni blok k protikora-kom, zato je ameriška vlada ministrovo prošnjo vljudno odklonila. Podobne pomisleke so pa najbrž imeli tudi v Moskvi, kajti prevzem zavožene belgijske kolonialne dediščine v Afriki je zelo riskantna zadeva. Tako je sorazmerno zlahka prišlo do sklepa Varnostnega sveta Združenih narodov, da le-ti pošljejo posebno vojaško misijo pod poveljstvom švedskega generala van Horna v Kongo, afriške države bodo pa tej misiji dale na razpolago črnske in arabske bataljone, ki bodo vzdrževali red pod poveljstvom evropskih častnikov. 'Pač pa je Amerika izjavila, da je pripravljena novo državo podpreti gospodarsko. Iz Konga pa že prihajajo poročila, da komunistični agenti neumorno potujejo po deželi in hujskajo domačine proti belcem. Vse kaže, da Kongo sicer ne bo zaenkrat potegnjen naravnost v »hladno vojno«, pač pa se bosta ondi Amerika in Sovjetska zveza merili vsaka s svojim najbolj učinkovitim orožjem: Sovjetska zveza s komunističnim podtalnim rovarjenjem, Amerika pa z dolarji. Sladkor in petrolej sta tudi orožje v hladni vojni Vendar že to dejstvo kaže, da se razgreta atmosfera po propadu vrhunske konference v Parizu, razbitju razorožitvene konference v Ženevi ter izzivalnim izjavam Hru-ščeva po njegovem potovanju po Avstriji, nekoliko ohlaja. Vendar hladne vojne ni konec, samo premika svoje bojišče drugam. Sovjetska zveza je namreč pred vrati Amerike našla voljnega zaveznika v kubanskem diktatorju Fidelu Castru. Ta otok, Čigar glavno gospodarsko panogo predstavlja pridelovanje sladkorja, je že po tradiciji sedež diktatur. Ko je pred tremi leti upornik Fidel Castro pregnal svojega predhodnika, diktatorja Batisto, so vsi pričakovali uvedbo demokracije,' toda sledila je nova, Castrova diktatura. Kuba, ki ima 6 milijonov prebivalcev, živi v glavnem od sladkorja Združenim državam, ki so doslej vsako leto kupovale % kubanskega pridelka. Poleg tega so ameriške, angleške in francoske petrolejske družbe imele na otoku velike petrolejske rafinerije, v katerih so predelovale surovi petrolej, ki so ga dovažale iz bližnje Venezuele, bencin pa prodajale naprej po svetu. Pod vplivom komunističnih agentov v lastnih vrstah si je Castro začel domišlje-vati, da bo mogel voditi »nevtralistično« politiko podobno kot egiptovski Nasser ali jugoslovanski Tito ter dobivati dolarje in rublje. Začel je vabiti k sebi sovjetske veljake. Prvi je prišel podpredsednik Miko-jan, največji specialist sovjetske vlade za gospodarstvo in nakupil nekaj sladkorja. V zameno pa je morala kupiti Kuba sovjetski petrolej. Toda ameriške družbe so odklonile predelavo sovjetskega petroleja, češ da imajo itak svojega dovolj. Nato je Castro zaplenil ameriške rafinerije. Ameriška vlada pa je nato sklenila, da ne bo več kupovala kubanskega sladkorja, Sovjetska zveza pa ga tudi ne potrebuje. Če bi ga kupovala, bi to storila zgolj iz političnih razlogov, to je, da kupi Kubo za komunizem. Zaenkrat pa je taka kupčija preveč riskantna. dopustila sovjetskega rovarjenja takorekoč pred lastnim pragom, kajti iz Kube do Miami-ja na ameriški obali je le eno uro zračnega poleta. In v današnjih razmerah je to približno isto ko včasi »eno uro hoda«. Ko je Amerika naznanila, da ne bo dopustila sovjetskega rovarjenja na Kubi, je Hruščev takoj odgovoril, da bodo njegove rakete »zaščitile« Kubo. Vendar iz-gleda, da zadnje čase Hruščev prepogosto grozi z raketami. In svet se ga je že naveličal. ... in pri nas v Avstriji Pot Južnih Tirolcev do pravice bo še dolga Avstrijska vlada je po svojem zastopniku pri Združenih narodih zahtevala v rednem roku postavitev spora z Italijo glede Južne Tirolske na dnevni red jesenskega zasedanja glavne skupščine. Generalni tajnik Hammarskjbld je avstrijsko spomenico, v kateri je na kratko orisano avstrijsko stališče, predal v razpravo političnemu odboru, ki pripravlja dnevni red zasedanja. Tako se je začela običajna procedura, vendar že začetek slabo kaže. K besedi se je namreč oglasila Anglija, ki se je postavila na stališče, da je južnotirdlsko vprašanje pravno vprašanje in predlagala, da Združeni narodi odstopijo avstrijsko zadevo v pretres mednarodnemu razsodišču v Haagu, da o njej poda svoje mnenje. Kot smo že poročali, je pred avstrijskim korakom pri Združenih narodih Italija predložila Avstriji, da naj skupno predložita južnotirol-ski spor mednarodnemu razsodišču. Avstrija je to odklonila, češ da je zadeva predvsem političnega značaja. Razlika med italijanskim in sedanjim angleškim predlogom je ta, da bi v prvem primeru bila razsodba obvezna za obe sporni stranki, sedaj bo pa to, kar bo izreklo haaško sodišče, ako bo italijanski predlog sprejet, le mnenje. V obeh primerih bo pa 'postopek dolgo trajal. Namen angleškega predloga je očividen, namreč spraviti južnotirolsko vprašanje iz Združenih narodov, kjer bi lahko postalo eno izmed sporov med Vzhodom in Zapadom. Sodišče mora šele po enem letu podati svoje mnenje, sme pa ta rok tudi podaljšati. Vsekakor je Anglija s tem predlogom — ki ima velike izglede na uspeh — močno ustregla Italiji, svoji atlantski zaveznici. Južni Tirolci bodo pa morali čakati, da se učeni sodniki v Haagu dokopljejo do svojih zaključkov, ki pa bodo, kar že lahko naprej rečemo, salomonski. Državni zbor izglasoval kmetijski zakon Državni zbor je na Dunaju minuli teden po šesturni debati odobrili kmetijški zakon, o katerem smo že poročali. Tako dolga debata sama po sebi pravzaprav ni bila potrebna in tudi ni prinesla nobenih sprememb. Sicer pa se je o tem zakonu že itak predolgo debatiralo med obema strankama in kompromis, ki je iz teh od leta 1952 naprej trajajočih debatah izšel, zasluži pregovor: Tresla se je gora, rodila se je miš. Vsekakor je pa boljši kot nič. Vse pa bo odvisno od izvedbe in tu bo moral kmetijski minister ing. Hartmanu bolj energično zagrabiti kot njegovi predniki. Počitniško razpoloženje v deželnem zboru Koroški deželni zbor je svoje »delo« v spomladanskem zasedanju že kar v naglici zaključil in soglasno odobril vse, kar mu je vlada predložila. Tako se bodo poslanci mogli nemoteno veseliti počitnic. Zasedanje samo po sebi ni prineslo kakih posebnih novosti. Kot je že bilo pričakovati, so poslanci, ki so postali člani deželne vlade, odložili svoje poslanske mandate, da tako omogočijo tudi nekaterim svojim kolegom kandidatom prostorček pod parlamentarnim soncem in seveda uži-vanje poslanske plače, kajti člani deželne vlade imajo itak svoje plače. To pa morate zvedeti! Edino kar je vredno omembe, je poročilo poročevalca deželnega zbora o šolskih zadevah. Med drugim je navedel številke o prijavah k dvojezičnemu pouku. V njegove številke se ne bomo spuščali, ker spada kampanja za preprečitev prijav za dvojezični pouk ter njen rezultat med najbolj žalostna poglavja koroške zgodovine. Odgovornost za to pa leži na oblasteh, ki so protislovensko gonjo dopuščale ter tudi v ugotovljenih primerih pritiska niso temu nič ukrenile. V informacijo našim bralcem pa navajamo končno po »Kleine Zeitung« naslednjo poročevalčevo izjavo z dne 16. julija 1960: »Treba pa je izrecno poudariti«, je vzkliknil, »da je sleherni šolar, ki ga je njegov vzgojni upravičenec prijavil za dvojezični oz. slovenski pouk, tega pouka tudi bil deležen.« C. Douglas Dillon na Dunaju C. Douglas Dillon Položaj Fidel Castra postaja zato vedno težji, v gotovem oziru celo grotesken. Tako se je pritožil pri Združenih narodih proti Ameriki zaradi »gospodarske agresije«. Skratka pravi, da ga je Amerika napadla s tem, da noče več kupovati njegovega sladkorja. Tako mu nakupi sladkorja dobesedno grenijo življenje. Prav lahko se mu zgodi, da iz »sužnosti dolarj u« pade v sužnost komunizma. Ko bo na lastni koži spoznal, katera je hujša, bo pa seveda že prepozno. Po vsej verjetnosti pa Amerika ne bo Malo potem, ko se je avstrijska vlada na letališču Schwechat poslovila od sovjetskega ministrskega predsednika Hruščeva, ki je odletel nazaj proti vzhodu, se je z zapadne strani pripeljal drugi gost: ameriški državni tajnik v zunanjem ministrstvu Douglas Dillon. Oba sprejema sta bila zelo slovesna, saj je šlo za predstavnika dveh največjih vojaških in gospodarskih velesil sveta. Vendar je Hruščev takore-kdč Dillonu pripravil teren, kajti obisk sovjetskega mogotca je pripravil avstrijski vladi več političnih sitnosti, kot jih je pričakovala, po drugi strani pa ji je prinesel manj gospodarskih koristi, kot je upala. D očim so bila pozorišča akcije Hruščeva na cestah, med množico (kjer je le-ta bila, pa čeprav sestavljena iz radovednežev) se je Dillon udejstvoval bolj na parketu in /a zaprtimi vrati ministrskih sejnih dvoran. Dillon je star 51 let in ima za seboj blestečo gospodarsko kariero. Po rodu iz denarne družine je študiral na naj slovi tejši ameriški univerzi Harvard. Nato se je v letih od 1931 do 1936 udejstvoval na borzi v New Vorku, na sloviti WaM Street, ki gre rdečkarjem raznih barvnih odtenkov enako hudo na živce. Nato sc je udejstvoval v bankarstvu ter postal predsednik de- narnega zavoda »Dillon Read in Comp«. Ko je slekel vojaško suknjo, se je zopet posvetil gospodarstvu. Dillon je eden izmed mlajših razumnih ameriških gospodarstvenikov, ki meni, da je moč blagostanja zagotoviti le ob mirnem sodelovanju kapitala in delavstva. Leta 1953 je bil imenovan za ameriškega veleposlanika v Parizu, kjer je ostal do leta 1957. Na težavnem in nadvse gladkem pariškem diplomatskem parketu je razvil vse svoje sposobnosti, zaradi česar ga je potem pokojni zunanji minister Dulles leta 1957 imenoval za svojega pomočnika v zunanjem ministrstvu v Washingtonu. Postal je glavni strokovnjak za gospodarska vprašanja, posebno glede ameriške pomoči zavezniškim narodom. Po naravi je zelo miren človek in zna stvarno ter prepričljivo govoriti. Na Dunaju je Dillon imel v avstrijski družbi za zunanjo politiko in mednarodne odnošaje predavanje, ki je zbudilo veliko zanimanje. Najprej je v imenu ameriške vlade poudaril, da le-ta soglaša z avstrijskim stališčem, da bo Avstrija kot suverena država sama določevala obliko svoje nevtralnosti in da si tega ne bo pustila predpisovati od nikogar. Glavnina njegovih izvajanj pa je ležala na gospodarskem področju. Najprej je omenil koristno vlogo, ki jo je odigrala ameriška pomoč v okviru Marshallovega načrta pri gospodarski obnovi |x> vojni razrušene Evrope. V /vezi z ustanovitvijo obeh gospodarskih skupin v Evropi (EWG in EFTA) je dejal, da bo treba doseči sporazum meti obema, kajti samo ob sodelovanju vseh svobodnih držav bo nuK ohraniti sedanje blagostanje v Evropi ter ga še povečati. Poleg tega pa čakajo svobodni svet še velike naloge pri pomoči nerazvitim državam v Afriki in Aziji. Okoli milijarda ljudi še živi v človeka nevrednih razmerah, in treba je izboljšati njihovo stanje. Vendar je nova naloga prevelika za Ameriko samo, zato morajo pri njej sodelovati rudi evropske SLOVENCI dama in po sveta Umrl je voditelj tržaških Slovencev Dne 14. julija je v starosti 76 let nenadoma umrl v Trstu odvetnik dr. Josip Agneletto, politični predstavnik svobodoljubnih Slovencev v Trstu in izvoljeni član občinskega odbora. Legel je v grob mož, ki je nad 50 let stal v ospredju slovenskega javnega življenja in zaslužen borec za pravice slovenstva ob Jadranu. Po rodu je bil iz vasice Truške v Slovenski Istri. (, imnazijo je dovršil v Ljubljani, pravne študije pa na Dunaju, kjer je dosegel doktorat. Že kot visokošolec jc stopil v prve vrste narodnega dela. Bil je predsednik akademskega društva ,,Slovenija” na Dunaju, kasneje pa še predsednik „Kluba hrvatskih in slovenskih akademikov” istotam. Leta 1913 se jc naselil v Trstu, kjer si je ustvaril ugledno odvetniško pisarno, obenem pa je vneto deloval v slovenskih kulturnih in gospodarskih ustanovah. Bil jc predsednik slovenske ..Zadružne zveze” in popredsednik „Tržaške hranilnice”, dokler ga niso leta 1910 fašistične oblasti aretirale in odvedle v pregnanstvo. Po koncu vojne se je vrnil v Trst, kjer se jc takoj postavil na čelo svobodoljubnih in resnično demokratičnih Slovencev. Leta 1947 je kot kandidat Slovenske demokratične zveze Katoliške skupnosti bil izvoljen v tržaški občinski svet, čigar član je ostal do smrti. Dr. Agneletto se je vselej odločno, a obenem z modro preudarnostjo zavzemal za pravice Slovencev v Trstu, prav tako pa je zavzel ooslal na obrtno šolo s Ljubljano. Tam so mu omogočili študij na Dunaju. Na umetnostni akademiji je dovršil specialni razred pri prof. Edmundu v. Hehnerju. Že kot študent je na več razstavah zbudil pozornost dunajskih kritikov, v letih 1912 in 1913 pa je razstavljal tudi v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican k vojakom. Na tirolski fronti mu jc sovražna krogla prizadejala neozdravljivo rano na nogi, kar je odločilo nadaljnji tek njegovega življenja. Povrnil se je na dom, kjer je kmetoval, oljenem pa posebno poleti pod košato hruško rezljal. Kot material mu jc služil domači les, ki ga je bilo na razpolago. Nenehno je iz lesenih klad ustvarjal umetnine, ki so raztresene po vsej Sloveniji, povečini v privatnih rokah. države, predvsem tiste, ki so si opomogle vprav z ameriško pomočjo. Ves svet je postal en sam organizem in vsi narodi zemlje so njegovi udje. Zdravje tega organizma je nedeljivo in ako je bolan en ud, trpi celo telo. Zato morajo zdravi udi pomagati bolnim. Dillonov obisk jc po izpadih Hruščeva zelo dobrodošel. Čeprav ob priložnosti Dil-lonovega obiska ni bila sklenjena nobena pogodba o kakem novem ameriškem posojilu, je Vlada izkazovala gostu iz Amerike največje prijaznosti, da na ta način jrokaže svojo ideološko naklonjenost do Zapada in da je nevtralnost Avstrije samo vojaška. Po razgovorih z dunajsko vlado je Dillon odpotoval v Beograd, kjer so ga spričo velikega primanjkljaja jugoslovanske trgovinske bilance že zelo željno pričakovali in ga tudi zelo prijazno sprejeli. ZVEZNA VLADA PRED DOPUSTOM Tudi na Dunaju, kjer vročina vedno bolj »pritiska«, člani naše zvezne vlade že nestrpno pričakujejo počitnic. Temu razpoloženju je bil podoben tudi dnevni red zadnje seje, ki je bila ta ponedeljek. Najbolj »zanimiva« točka te zadnje seje je bilo poročilo finančnega ministra o preureditvi avstrijske letalske družbe Austrian Airlines. Prva seja po počitnicah bo šele septembra, ko se bo ozračje že nekoliko ohladilo. w in Karnten (Fortsetzung) Du solist deinen Nachsten lieben wie dich selbst, das gilt wohl auch in Bezug auf das Volk. Also zuerst das eigene Volk lieben und nach dem MaBe dieser Liebe auch die anderen Volker. In Karnten hat man uns gebiirtige Slowenen, besonders in der Schule unsere Jugend, das eigene Volk. nicht kennen und lieben gelehrt — was man nioht kennt, Ikann man nicht lieben — dafiir war in der Schule kein Raum und keine Zeit, es fehlte dazu vonseiten der Lehrer und Erzieher die Eignung und der gute Wille, denn Menschen, die Ver-treter eines fremden und vielfach feind-lichen Systems waren, formten unsere Jugend, formten uns alle, die wir ja samtlich dureh diese Schule hindurchgehen muBten, weil es eben eine andere nicht gab. Soviele von uns, die die slovvenische Muttersprache beherrschen und lieben, haben das nicht der volksfremden VolkssChule zu verdan-ken, sondern verschiedenen anderen Bil-dungsiaktoren und dem eigenen FleiB. Soviele sie aber nicht kennen und schatzen: die haben das allerdings dem negativen, entfremdenden EinfluB der utraquisti-schen Volksschule zu Lasten zu schreiben. Viele berufen sich auch auf das Vensagen der Schule, wenn sie wegen Unkenntnis der slowenischen Schriftsprache befragt werden. Bei sehr vielen, ja, bei den mei-sten Menschen ist die Schule und das Schulsystem die Autoritat, vor der man sich beugt. Die Kirchc und die Familie haben, wie schon eingangs erwa)hnt, dureh die inter-konfessionelle und bei uns Slowenen utra-quistische Schule an Autoritat und EinfluB l>eim Volk viel verloren. »Wir haben es in der Schule so gelernt, wir sind es von der Schule her gewohnt,« so entschuldigt man oft unrichtige Anschauungen und Unkenntnis beziiglich der Sprache, Kultur und Eigenart unseres Volkes. Die Elementarschule hat uns keine Hoch-sdiatzung und Liebe zu unseren ange-stanunten Volk eingefloBt, sondern oft das Gegenteil: Geringschatzung und Verach-tung! Das ist die stets sich wiederhoilende Klage und Anklage unserer Vorfahren und unser selbst. Das ist die gesohichtliche Tatsaohe, die niemand und nichts aus der Welt schaffen kann: kein schbnes Gerede von der alten, guten dsterreich. Tradition oder vom natiirlichen Assimilierungsipro-zeB. Auch die Rechtsfertigung gilt nicht, wenn man sagt: Die gebiirtigen Slowenen, die sich nicht mehr der Muttersprache ihrer Eltern bedienen, sondern der deut-schen, begehen keinen Fehler, denn sie verzichten ja nur freiwillig auf ein Erb-stiick ihrer Eltern, wozu sie ja das Recht haben. Man muB beachten: das dem Na-turrecht und auch dem Staatsgrundgesetz vvidersprechende Schuflsystem hat die Be-treffenden dureh viiele Jahrzente systema-tisch dazu angeleitet, hat das gefordeit; nach der Schule haben dann noch andere Faktoren, vor allem das den Slowenen feindlich gesinnte dffentliche Leben wei-ter gefordeit. Dazu ist noch zu beachten, aus \velchen Motiven jemand die slovven. Muttersprache aufgibt. Wie oft sind es moraliseh minder-vvertige Motive! Unser slowen. Volk in Karnten und unsere Sprache befindet sich seit mehr als 100 Jahren in der Rolle eines Stiefkindes. Es ist nicht leicht irgendwo in Europa eine Sprache so herabgesetzt, verachtet und verlastert vvorden und wird noch, als unsere slowenische Sprache. Das ist nicht iibentrieben gesagt. Wir alle tragen dieses Gefiihl ein ganzes Leben mit uns herum, daB wir der herrschenden und maBgeben-den Schicht, aber auch vielen anderen unseres Nachbarvolkes im Wege sind und man uns am HebSten los wurde. In der liberalen Ara war das uberhaupt iiblich, vom .vtndischen’ Trottel zu reden z. B. in den Schulen Klagenfurts; aber auch jetzt ist dieser Geist der Abneigung gegen die slovven. Sprache, der Geist der Unduldsam-keit noch lobendig oder ist wieder lleben-dig gewordcn. Viel ist daran schuld die Pressekampagne gegen den Slowenisch-Unterricht und was im Gefolge dieser Pres-sekampagne ging. Dadurch wurde die At-mospihare so vergiftet, daB man als Slowe-ne das Empfinden hatte: Romarji so prišli oddaleč že v soboto. Nekateri so se vozili vso noč. V soboto po-jx>ldne smo imeli že pobožnost križevega pota na prostem v Baragovem parku. Pobožnost je bila opravljena za dušo pokojnega škofa in za vse padle žrtve vojne in komunizma. Pobožnost se je končala na Rožma-novem grobu. V soboto zvečer je bila po pobožnosti v cerkvi ganljiva nočna procesija z lučkami. Nepopisen je bil prizor, ko se je ognjeni obroč strnil okrog lemontske-ga blejskega jezera. Romarjev je bilo posebno veliko. V nedeljo je bila opravljena jutranja sv. maša za padle žrtve. Cerkveni govor je imel za to priliko p. Odilo, sv. mašo pa je opravil g. Štefan Kraljič, ki se je skoraj 3000 km daleč pripeljal na romanje. Ob 10.30 dopoldne se je začela slovesnost poklonitve. Romarji so se zbrali v Baragovem parku pred veličastnim križem, kjer navadno začnemo vsako zunanjo lemontsko Slovesnost. Tukaj smo tolikokrat pozdravljali škofa Rožmana ob priliki njegovega prihoda v Lemont, posebej še ob njegovih jubilejih: za 25. obletnico škofovanja, za njegovo 70-letnico rojstva in za njegovo zlato mašo. Zdaj smo se zbrali, da smo se v spoštovanju poklonili njegovemu spominu. Uradno zastopstvo je poslalo na to po-klonifev 42 slovenskih katoliških organizacij. Zastopani so bili plesalci narodnih plesov slovenskega Radio-Kluba iz Chicage; slovenska Radio-Ura od ravnotam; potem slovenski pevski zbori in dramska društva od vseh strani. Zastopani sta bili po In Karnten gibt es nichts so untragba-res als Slovvene zu sein und scine Muttersprache zu lieben. DaB diese vergiftete At-mosphare auch auf die Abmeldung vom Slowenisch-Unterricht EinfluB hatte, ist psychologisch erklarlich; das ■vvare ein Kapitel fiir sich. DaB das Wort von der MiB-achtung unserer Sprache geschichtliche VVahrheit ist, davon weiB schon der Jesuit Oswald Gutsman, im Jahre 1727 in Gra-fenstein geboren und spater Volksmissio-nar unter dem slovvenischen Volk, ein Lied zu singen. Als vielbereister Missio-nar kannte er die Verhaltnisse aus eigener Erfahrung und war fest iiberzeugt von der Notvvendigkeit, im Interesse einer er-sprieBlichen Seelsorgesarbeit und zum Zweck der kulturellen Hebung des slowen. Volkes die slowen. Sprache zu pflegen und an ihrer Vervollkommnung zu arbeiten. Danim gab er selbst 1777 eine in deutscher Sprache gcschriebene »Windische Sprach-lehre« heraus, wo er sich sehr fiir die slo-wen. Sprache als heimatberechtigte Sprache einsetzt und gegen jene Stellung neh-men muB, die sie verdrangt, sozusagen aus-geloscht wissen wollten. (Fortsetzung auf Seite 5) glavnih uradih in po podružnicah dve največji slovenski organizaciji v Združenih državah Amerike: Slovenska Katoliška Jed-nota in Slovenska Ženska Zveza. Svoja zastopstva so poslale tri slovenske šole: od Sv. Vida, Cleveland, od Marije Vnebovzete Cleveland in iz Chicaga od Sv. Štefana. — Za- stopani so bili kanadski Slovenci iz Toronta, Montreala in iz Winnipega; potem prekmurski Slovenci, primorski Slovenci in štajerski Slovenci. Zastopstvo koroških Slovencev je zbudilo posebno pozornost. Potem so bila zastopana slovenska akademska društva: starešinska in dijaška; nato glavni odbor in podružnice Slovenske katoliške Lige. Potem je bila zastopana Baragova Zveza. Nato pa razna cerkvena društva: Društvo Najsvetejšega Imena Jezusovega za može in fante; zveza Materinih društev, Marijina Legija, več tretjerednih skupščin. Slovenske šolske sestre so poslale močno zastopstvo na poklonitev — na čelu sestra provincialka Šibila. Frančiškani so imeli svoje zastopstvo in svetni slovenski duhovniki. Vse zastopnike organizacij je voditelj le-montskih romanj p. Odrlo klical, da so se uvrstili v sprevod za križem. Pred duhovščino so belo oblečene deklice nosile venec, ki je bil narejen iz rdečih nageljnov, iz rožmarina in roženkravta; na eni strani venca je vihral trak v slovenskih narodnih barvah, na drugi strani pa v ameriških. Za vencem so deklice nosile veliko sliko pokojnega škofa; ena izmed deklic je nosila cvetje z groba Rožmanovega prednika nadškofa Jegliča iz Ljubljane, druga deklica pa je nosila cvetje, ki je bilo natrgano na grobovih pokojnih Rozmanovih staršev v Šmihelu pri Pliberku na Koroškem. To cvetje nam je poslal šmihelski kaplan. Zastopstvo je štelo kakih 150 ljudi, vseh udeležencev pa lahko računamo okrog tisoč, kar je veliko za slovenske ameriške razmere. V sprevodu na pokopališče do ljubljenega groba smo molili sv. rožni venec in sicer po zvočniku. Vse udeležence je prevzela globoka zbranost. Vse je goreče molilo. Na pokopališču so se zastopstva postavila v širokem krogu na vse strani groba in velikega križa. Utihnila je molitev in po zvočniku je bilo napovedano besedilo pri- (Konec na 8. strani) rf)okl6niten na eftobu lk& besser sind — aber es kann sein, dafi ein „billiges Stuck" sovie! an Oudlitdt eingebulBt Hat, daB wir als Fachleute Umen dies nicht anbiefen wurden. Sie fin-den deshalb bei uns auch in den unteren Preis-klassen nur solche Mobel, die ein echter Gegenwert Ihres Geldes sind. Wer paBt zu wem? Wir bieten nicht nur eine erschdpfende Ausvvah! schdner Mobel, wir beraten Sie fachmdnnisch bei der kompletten Zusammenstellung. Brst diese har-monische Verbindung von Form und Farbe gibt Ihren Rdumen den besonderen Akzent. • Unscre bcste Reklame ist die stiindig stcigcnde eahl zufriedeuer Kunden. O Die Auswahl ist unubcrtroffcn. ■ Wir fiihren nach wie vor das giinstigstc Volks-Schlaf-zinuner, ■ Besichtigen Sie unscre neue Teppich- und Vorhang-stoffe-Abteilung. 13 lleratung durch unscre Architekten und Zustellung mit eigenen Mbbclautos kostenlos. H Kreditgewahrung zinsenfrei durch Eigcnfinanzicrung und S\V-Kredit bis 30 Monatc. Diese Vorteile bietet Ihnen Ihr Haus der guten Mobel KLAGENFURT, Theatergasse 4 . Tel. PO-24,52-62 PROSOVIČE PRI MARIJI NA ZILJI (Smrt dekleta v cvetu let) Hudo nas je pretresla nadvse nepričakovana vest, da je 21. junija t. 1. po kratki bolezni umrla v beljaški bolnici Marica Jobst, ipd. Butejeva v Prosovičah, nadebudna 23-letna hči spoštovanega, dolgoletnega župana ziljske občine. Vedno močna in zdrava je bila staršem in bratu najboljša opora pri vsem delu na veliki domačiji. Bila je vedrega značaja in dobrega, plemenitega srca, da se je vsakomur prikupila, kdor jo je poznal. Posebno pri srcu ji je bilo petje. Kot dolgoletna zgledna cerkvena pevka je rada pela tudi Bogu v čast. Redno si jo videl pri božji službi na koru in pogosto tudi pri mizi Gospodovi. V kratkem bi imela stopiti pred poročni oltar, pa si jo je nebeški ženin sam izvolil za nevesto ter jo dobro pripravljeno pozval na ženitnino v nebesih. »Otrok, zakaj si nama to storil?« vprašujeta žalostna oče in mati. Otrokov odgovor pa se glasi: »Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega nebeškega Očeta:« Božje misli niso človeške misli in božja pota niso človeška pota. Kdo naj dojame božjo modrost in božje' naklepe? Ogromna množica žalujočih pogrebcev od blizu dn daleč in trije duhovniki so spremljali blago pokojnico od hiše žalosti k Mariji na Zilji. Med mašo zadušnico je duhovnik spregovoril tolažilne, globoko v srce segajoče besede. Na domu in ob grobu pa sta se poslavljala od rajne cerkvene pevke dva pevska zbora z ganljivimi žalo-stiinkami. Blaga Marica naj počiva v miru! Žalujočim, hudo prizadetim svojcem pa iskreno sožalje! SKOČIDOL (Zagonetna smrt) Še ne sedemnajstletni sin leta 1903 v št. Jakobu v Rožu rojene Ivane Čemernjak, Herbert Čemernjak, se je učil nekaj časa ,v Beljaku, nazadnje pa v Celovcu za galva-nizerja in pocinitelja. V Celovcu je stanoval v Kolpingovem domu, kjer dobijo vso oskrbo številni vajenci in pomočniki raznih firm v Celovcu. Tu .so tudi deležni dobre verske vzgoje. Prejemajo pa tudi vsa mlademu človeku prepotrebna navodila za življenjsko in vsakdanje versko-nravno vedenje za svdjo lastno dobrobit, pa tudi za prid okolja, v katerem se pri svojem uku oz. poklicu gibljejo. V tem duhu vzgojeni fantje so za marsikatero tvrdko, zlasti za podjetja z mnogoštevilnim osebjem, luč in kvas, pridiga in spodbuda, vodilo in zgled v verskih in nravnih vprašanjih drugo-usmerjenim součencem oz. sodelavcem. Taki fantje so zavedni duhovni sinovi očeta delavcev, Kolpinga, ki je bil rojen leta 1813 v Kerpenu pri Kblnu, umrl pa v Kolnu ob Renu leta 1865. V petih letih bo svet obhajal torej stoletnico njegove smrti.- Kolping je sam doživljal v svojih mladih in študijskih letih mnogo pomanjkanja in gladovanja podobno kot mnogi vajenci in delavci. Duhovnik je postal še le, v svojem 32. letu. Ker je hotel po načelu viribus unitis (s skupnimi močmi) pomagati v gmotnem stanju vajencem in delavcem, je ustanovil kot (kaplan za nje prvo društvo za vajence (Erster Gesellen-verein): 1846. Leta 1849 je zaradi svojih izrednih zmožnosti in svojega vsestranskega v duhu sv. evangelija izvajanega socialnega delovanja postal stolni vikar v Kolnu. Sledila so nato versko-socialna predavanja ipo skoraj vseh večjih mestih Nemčije, Avstrije in Švice, kjer je povsod dajal smernice za ustanovitev vajenskih društev. Za enotno vodstvo vseh teh udruženj je ustanovil zato Osrednjo centralo v Kolon. Sv. cerkev ga je odlikovala z imenovanjem za apostolskega notarja in tajnega komornika. Bil je zelo plodovit ljudski pisatelj, ki je izdal mnogo spisov, povesti in knjig (7 velikih zvezkov). Kratko le je bilo njegovo življenje (le 52 let), pa mnoga in velika so njegova dobra dela za ves delavski stan v Srednji Evropi! In eno po Kolpingu (Adolf Kolping) imenovano hišo za delavski stan ima tudi Celovec! In v tej hiši je bival nekaj mesecev tudi sedaj žal že rajni Herbert čemernjak. Na praznik Presv. Rešnjega Telesa je prišel domov na obisk, da oskrbi to in ono. Na noč je dejal materi: »Grem k Helmutu« '(prijatelju). Mati mu pa pravi: »Ostani doma«! — Od tam se je pa podal brez vsakega spremljevalca na mostove. Nekaj malega menda je zagrešil proti 7. zapovedi — ni prvi med sličnimi takimi delikti — to je izvedela javnost in on iz nje, da ve. S tem je mislil, da je izgubil dobro ime med ljudmi in med tovariši. Šlo mu je to tako k mlademu mehkemu srcu, da se mu je um omračil in da imu je dobra volja povsem oslabela, tako da je, kot poroča časopisje šel v smrt na železniškem tiru zahodnega mosta čez Dravo pri Skočidolu. Nezgode osebje usodnega vlaka niti ni opazilo. Šele strojevodja nekega poznejšega vlaka (16. R. T./17. junija) je zapazil mrtveca, ležečega ob tiru na mostu. Takoj je dospela uradna komisija, ki je morala soditi le na podlagi vidnih znakov na truplu in morda tudi na legi trupla, brez vsakih prič. Točno ve potek dogodka zato le Bog sam! V svoji potrtosti in obupu se najbrž tudi (pokojnik sam svojega dejanja ni popolnoma zavedal. V noči sinove smrti na progi je mati slišala doma šum stopinj na hišnih Stopnicah in je glasno vprašala: »Herbert, si ti?« Odgovora pa ni bilo. To ji je dalo že slutiti veliko nesrečo. še isto noč je krajevna policija poskrbe- la za prenos trupla na dom, v Skočidol 25. Vsled danih okoliščin mu je bil priznan preprost tih pogreb na nedeljo, dne 19. junija t. L, popoldne. Udeležilo se ga je mnogo ljudi od blizu in daleč. Najbolj žalujejo za njim njegova mati in njegov 4 leta starejši brat Kristijan, ki dela v Nemčiji ter tudi njegovi šolski, krajni in vajeniški tovariši. Naj počiva v miru! RADIO CELOVEC PONEDELJEk^. 7.: 14.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Kogar zanima. 17.55 Za našo vas. - TOREK, 20. 7.: 14.00 Poročila, objave. Po tajinstvenih stezah koroške domovine. — SREDA, 27. 7.: 11.00 Poročila, objave. Domači vrt. Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 28. 7.: 14.00 Poročila, objave. Iz popotne torbe: Pri tujih narodih v gosteh: Kanada. — PETEK, 29. 7.: 14.00 Poročila, objave. Domači godci in pevci. — SOBOTA, 30. 7.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — NEDE-Ija, 31. 7.: 7.30 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. FILMSKA OCENA Bistrica v Rožu Sobota, dne 23. 7.: Liebe wie die Frau sie iviinscht (IVb). — Nedelja, dne 24. 7.: Bei der blonden Kathrein (III).--Sreda, dne 24. 7.: VVurden sie diese Frau verur-teilen? (IVa). Pliberk Sobota, dne 23. in nedelja 24. 7.: ... und ewig singen die Wal-der (III). — Torek, dne 26. 7.: Fuzzi, Rauber und Banditen (III) Št. Jakob v Rožu Sobota in nedelja, dne 23. in 24. 7.: Kricgsgericht (III). — Sreda, dne 27. 7.: Vici Frauen im Sumpf (V). O MORSKIH VOLKOVIH Izmed približno 235 vrst morskih volkov, kolikor jih živi v svetovnih morjih, jih kakih 18 vrst lovijo zaradi dobička. Ena največ-jih tovarn za predelovanje kož morskih volkov v ameriški državi New Yersey je ustrojila v pretek-lih letih več sto tisoč kož teh roparic. Usnje je zelo iskano, ker je žilavo in trajno. Usnje iz kože morskega volka uporabljajo za izdelavo dragocenih čevljev in pasov, kovčkov, denarnic, aktovk in jermenčkov za ročne ure. Zelo priljubljeni so otroški čeveljčki, spredaj ojačeni s takim usnjem. Največ kož morskih volkov prihaja iz subtropičnih področij, tako iz Mehiškega zaliva, z obal Srednje Amerike ter iz Karibskega morja. Slovenec je doživel potres v Čile (Nadaljevanje s 6. strani) re, v treh dneh nato pa bo premagala še to zadnjo oviro in bo vsa ta voda, ki se je zbrala v 20 dneh zdrvela proti morju. Reka bo narasla od 5 do 8 metrov nad normalno višino in odnesla vse: vasi in mostove, vse kar bo našla na poti v morje. Ljudi iz teh krajev so 'preselili. Verjetno bo škoda tako velika kot ob potresu. Tri dni smo spali oblečeni v tovornjaku sredi ceste, ker so se potresi kar naprej ponavljali in se še ponavljajo, čeprav v milejši obliki in smo se na nje navadili. Čutimo ipa vsalk dan več potresov in prerokujejo, da jih bomo čutili skozi 2 leti. Ljudje so vse bolj pobo/ni 'kot prej. še nikoli nismo imeli toliko dela v spovednici kot ic tedne. Udeležba pri nedeljski maši se je podvojila. 400 družin samo v naši fari moli dnevno rožni venec: skratka potresi so dosegli več kot bi mogel doseči najboljši 'misijon. Če si upaš, pa nas pridi pogledal, še to Ti moram sporočiti, da je bil potres v Pu-renu, kjer je 'č. g. Kupljenik, še močnejši de, kot svetnikhkipi so popadali / oltarjev utrpel precej Škode, farna šola se je pa podrla. Gospod Kupljenik se pa junaško obnaša in s svojim džipom vozi okrog oblastnike, tki ugotavljajo škodo, povzročeno po potresu. Prejmi moje iskrene pozdrave! RADENSKA IN zdmailna BREZNIK in Co. w (mineralna) pri R G A S K A vuuta Celovec, Viktringer SfraBe 5 List izhaja vsak četrtek. Naroča se pod naslovom. „Naš tednik Kronika , Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7.— šil., letno 80.— šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Eolmajer, Radiše, p. Zrelec. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave r3-.r>8.