[j Nabral Lltt$£ Brezovnik Založila «TgTv. Kleinmayr & Fed. Bamberg) Šaljivi Slovenec. Zbirka najboljših kratkočasnic iz vseh stanov. Ljubljana. Natisnila in založila «Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg». 1884 . Predgovor. v Ce znamo društvo razveseljevati, pridobimo si srca vseh. Smeh je dobrota, znamenje, da je srce s seboj spravljeno; da je duša v blagodejnem enakotežji; da je cel znotranji človek tako po vsem s seboj zadovoljen. Kdor me k smehu prisili, ta je moj prijatelj, temu sem dolžan hvalo. Snov za prisrčen smeh je pogostem več vredna, kot kak dar ali milost. Ni je na svetu stvari, ktera bi znotranjega člo¬ veka tako pri zdravji ohranila, kot prava šala. Brez šale bil bi svet grobišče, življenje prava muka; kajti v šali še le zadobi življenje občut in čutstvo, izvir¬ nost in istino. Kar je sol jedilom, to je humor (šala) življenju. »Humor zgubljen, življenje zgubljeno*, pravi K. Blihler. To misel uvaževajo tudi mnogi naši časniki ter prinašajo v svojih predalih redno nekaj kratko- časnic, da bi tako njih čitatelji vsaj za kratek čas pozabili posvetne težave ter se veselili zdrave šale. Marsikateri Slovenec zna celo kopico najboljših smešnic, s kterimi zna v vsakem društvu vzbuditi dokaj smeha. Ker pa smo do sedaj pogrešali po¬ sebne večje zbirke takih kratkočasnic, lotil sem se jaz tega dela. Fremal narodič, da bi zamogli imeti za vsak stan posebno tako zbirko, zbral sem šaljic l* iz vseh stanov skupaj v eno knjigo. Vendar sem pri zbiranji skrbno pazil na to, da ne žalim nijednega stanu, nijedne starosti, nijednega spola. Skrbno iz¬ ogibal sem se tudi vseh podlostij, sploh vsega, kar bi utegnilo koga pohujšati ali ob dobro voljo spra¬ viti; gledal sem le, da podam dobro zdravilo proti dolgočasnosti in pobitosti. Nabral pa sem te kratko- časnice po raznih krajih: nekaj vzel sem jih iz naših domačih časnikov (n. pr. iz »Vrtca,» »Slov. Gospo¬ darja,* »Slov. Naroda,* »Novic* i. dr.), nekaj poslo¬ venil sem jih iz drugih jezikov, nekaj pa je vmes tudi izvirnih, še nikjer natisnenih. Nadejam se, da podam s to knjižico Slovencem, ki so «radi vesel’ga srca», dobrodošlo zbirko ter želim, da bi jim prebiranje te knjižice napravilo toliko veselja, kot meni nje pisanje. Vojnik pri Celji, dne 24. februvarija 1884. Nabiratelj. Iz duhovskega življenja. Kaj pomaga vse pridigovanje. «Danes bodo novi gospod župnik prvikrat pri¬ di go vali >, pogovarjali so se v cerkev grede kmetje grajske vasi; «radi bi vedeli, kaj novi gospod znajo.* Novi gospod župnik pa je pridigoval lepo v srce segajočo pridigo o marsikteri zapovedi, tako, da so se kmetje prav zadovoljni še ves teden o njej pogovarjali. Drugo nedeljo pa župnik ni pridigoval in tudi še tretjo nedeljo ne, tem pridnejše pa je hodil okoli po polji in gozdu, po hišah in vrtih ter opazeval dejanje in nehanje kmetov. Četrto nedeljo pa stopi župnik zopet na prižnico ter pove v drugič ravno ono pridigo. Kmetje so začetkom poslušali, potem malo debelo gledali in na potu domu o stari in novi pridigi razno govorili. Zopet minejo štirji tedni in župnik pride vnovič na prižnico ter govori ono prvo pridigo od besede do besede uže tretjič. Na to postanejo kmetje razdraženi, majajo z glavami, šepetajo ter kažejo prav očitno svojo ne- voljo. Komaj ko opravilo mine, vtakne zunaj pred cerkvijo nekaj največih kričačev glave skupaj ter sklenejo z župnikom zavoljo tega čudnega pridigo- vanja prav resno spregovoriti. Čela truma se podit 6 v farovž, mojster šivanka je njih vodja in besednik. Pol v jezi, pol v bojazni začne župniku, ko jih vpraša, kaj žele, tako-le govoriti: «Pa, gospod župnik, mi bi vendar radi ve¬ deli, ali nam res nič druzega pridigovati ne znate?» — «0, vi ničvredni svojeglavneži*, odgovori župnik nevoljno, «jaz naj bi vam uže novo pridigo na¬ pravil, ko še po oni prvi niste živeti začeli? Sto¬ rite pred ono, kar sem vam v prvi pridigi rekel, potem vam bom uže drugo napravil. Če pa tega nočete, je uže ena pridiga preveč.» Kmetje se zmuznejo eden za drugim, ven in mojstra šivanko je celo sram. Je-li pa je to kaj pomagalo, ne vem, drugače bi se drugod lehko kaj tacega poskusilo. Pomoček zoper spanje pri pridigah. Nek pridigar si je enkrat zeld prizadeval prav dobro pridigovati, pa mnogo njegovih poslušalcev je spalo. Pridigar se nekaj časa niti ne zmeni za nje, temuč pridiguje naprej. Ko pa poslušalci vedno le spijo, obmolkne ter jih opazuje. Sedaj postanejo radovedni, kaj ta molk pomeni, se zdramijo, vzbu¬ jajo tudi svoje sosede in gledajo prav pozorno na pridigarja. Smeje se maja pridigar glavo in pravi: «Ste pač čudni ljudje; če pridigujem spite, če pa molčim, ste pozorni in bi radi poslušali!* Še drugi pomoček, poslušalce iz spanja spraviti. Če kak pridigar vidi, da njegovi poslušalci niso pazljivi ali da celd spijo, naj stori tako, kot dr. Aly- mer, škof londonski. Ko ta nekedaj vidi, da večji del njegovih poslušalcev spi, začne na glas iz he- 7 brejskega sv. pisma, koje je pri sebi imel, citati. Ko takoj vsi pozorni postanejo, reče jijji škof: ♦ Kakšni ste vendar! Vi pazljivo poslušate, če vam kaj čitam, česar niti besedice ne razumete; če pa z vami govorim v'vašem materinem jeziku o rečeh, ki vaš dušni blagor zadevajo, pa — spite.* Ženska v cerkvi nima govoriti! Nek župnik je v svoji pridigi faranom raz¬ lagal evangelij, govoreč o onih dveh v Emavs idočih mladeničih. Zgodi se pa, da neko v cerkev idočo kmetico dva mesarja srečata in jo vprašata, ima li kaj telet na prodaj. Žena gre ž njima nazaj in ko teleta proda, hiti zopet v cerkev k pridigi, ktere pa uže precej zamudi. Ravno ko v cerkev stopi, govori župnik o onih dveh svetopisemskih mlade¬ ničih ter vpraša: «Kdo sta bila ta dva?» Žena odgovori: «E, dva mesarja sta bila, gospod župnik, ki sta šla teleta kupovat.* — «Kaj», odgovori župnik, ♦ mesarja, buča neumna! Učenca Kristusova sta bila.* Kako se človek zagovori. Nek pridigar, hoteč svojim faranom potrebo prave pokore prav živo pred oči staviti, navede med drugimi vzroki tudi to : da se marsikteri zvečer zdrav in vesel v posteljo vleže, zjutraj pa mrtev vstane. Nasičenje 5000 mdž. Župnik neke vasi je -pridigoval o Jezusovem čudežnem nasičenju 5000 mož. Pri pogovoru o brez- vernežih, ki tega čudeža ne verujejo, se tako ugreje, da pravi: «Mislim, da v moji fari ni nobene take garjeve ovce?* Slednjič poslušalceceld vpraša: »Jelite, 8 da vi vsi to verjamete?* Vsi molčijo, le župan, ki ni bil župniku prijatelj, reče naglas: «Jaz ne verjamem!* Zavoljo tega pohujševajočega čina toži župnik žu¬ pana, da je moral 100 gld. kazni plačati. Prihodnje leto reče župnik v pridigi o istem predmetu, da upa, da letos ni v njegovi fari nikogar, ki bi tega čudeža ne verjel. Lani je sicer župan o tem dvojil, a je bil zato kaznovan! Zavoljo tega izreka pa toži župan župnika, ki je bil zavoljo zlorabe prižnice tudi za 100 gld. kaznovan. Tretje leto prideta na ravno ono nedeljo župnik in župan slučajno pred cerkvijo skupaj in župnik reče: «Župan! predlanskim ste vi onih 5000 mož nasitili, lani pa jaz. Mislim, da bo za naju oba najboljše, ako zanaprej to zopet na¬ šemu ljubemu Odrešeniku prepustiva!* Pridejo tudi ženske v nebesa? »Ženske ne pridejo v nebesa*, reče neki župnik v pridigi. Da bi se tej krivi veri odpovedal, pozo¬ vejo ga k škofu. Pri svojem zagovoru pa se župnik sklicuje na sv. pismo, kjer v skrivnem razodetji sv. Janeza stoji: «In bilo je v nebesih kake pol ure vse tiho.* — »Kako bi bilo to mogoče*, pravi žup¬ nik, *če bi bile tudi ženske v nebesih!* Bog ne more vsem ustreči. V vasi J. pride nekaj kmetov k župniku tirjat, da, ker so v zadnji pridigi rekli, da živa vera vse premore, sprosijo od Boga dežja. Župnik jim od¬ govori : «Rad vam to storim, toda skrbeti mi ni le za vas, ampak za vse farane. Skličite vse skupaj, da se pogovorimo.* Ko se vsi farani pred žup¬ nikom zberejo, vpraša ta vsacega posebej, kakšnega 9 vremena si želi. Pa glej! Eden hoče dež, drugi solnce Matijček si želi to, Janez ono. Ko se kmetje tako med seboj prepirajo, pravi župnik: «Norci! kako naj bi Bog vam vsem prav napravil?* Tolažba. Stara žena je svojega spovednika vedno z vpra¬ šanjem nadlegovala, bo li zveličana ali ne. Spo¬ vednik jo skuša na vse mogoče načine umiriti, pa zastonj! Slednjič zgubi potrpljenje. Ko ga žena ne- cega dne zopet začne s tem nadlegovati in je vse poučevanje zastonj bilo, reče ji spovednik: »Odpri usta!» Ko ženica usta odpre in spovednik v njenih čeljustih nobenega zoba ne vidi, reče ji: »Gotovo prideš v nebesa; kajti v peklu je jok in škripanje z zobmi, a ti nimaš nobenega zoba!* Je-li to ženico umirilo, ne vemo. Ni izmišljeno. «Vi še menda ne veste, kdo vas je ustvaril*, reče nevoljno župnik nekemu staremu kmetu, ki seje hotel v drugič oženiti, pa še krščanskega nauka ni znal. Ko kmet na to vprašanje ne ve odgovora, vpraša župnik mimo letečega dečka: »Kdo te je ustva¬ ril?* — «Bog», — odgovori deček ter leti naprej. «No*, pravi župnik, «tako stari ste uže, pa vas takov deček prekosi, se li nič ne sramujete?* — »Da, častivredni, ta fante lahko ve, kdo ga je ustvaril, ker še ni dolgo na svetu. Kader bo tako star kot jaz, stavim, da uže tudi ne bo več vedel.* Mrtvaški zvon. Nek župnik poprosi nekega kočarja, da bi prišel drugi dan k njemu kosit. « Pa zgodaj! slišiš, Matija, 10 zgodaj!» pravi župnik in ponovi to večkrat. «Ej», reče Matija, «ni mi treba to tolikokrat povedati, ne. Če ne bom še to noč umrl, bom jutri gotovo prvi na travniku. Na to se smete, častivredni go¬ spod, zanesti.* — A kogar zjutraj ni bilo, bil je Matija. Drugi kosci so uže dve uri kosili, pa Matije še ni bilo videti. Kaj stori župnik? V cerkev se poda ter zvoni z mrtvaškim zvonom. Od vseh strani priletijo na to ljudje vprašat, kdo je umrl? »Vbogi Matija je to noč svojo dušo izdihnil«, odgovori jim župnik. »Smo ga vendar še včeraj zvečer zdravega in veselega videli!* pravijo čudeči se ljudje ter hi¬ tijo v Matijevo kočo. Jezen pride Matija nad žup¬ nika in reče: «Kakšno bedarijo pa ste napravili, gospod župnik? Vsi moji prijatelji in znanci so pri¬ vreli k meni v kočo, jokali in tulili ter me vpra¬ šali, če sem res mrtev! Čemu neki to?» — »Mi li nisi včeraj rekel*, de župnik, c če bom le živ, bom gotovo prvi na travniku. Ker te pa danes le ni bilo, sem mislil, da si res umrl ter sem ti hotel z zvo- nenjem zadnjo čast skazati.* Povabilo. Župnik obišče svojega soseda, hoteč ga za pri¬ hodnji dan na kosilo povabiti. Ker pa nikogar doma ne najde, zapiše na listek: »Gospod sosed 1.1. kakor tudi gospod kaplan sta na juter k meni na kosilo povabljena.* List prilepi na vrata ter gre zopet domov. Gospoda soseda pa nista samo drugi dan, nego tudi prihodnje dni na kosilo dohajala. To se je župniku, ki ju je le na eden dan povabil, čudno zdelo; zato vpraša tretji dan svoja soseda, kako da mu tako pogosto čast skazujeta, ko ju je vendar 11 le za enkrat povabil. Gospod sosed pa mu odgovori, da najde vsak dan doma na vratih prilepljen listek: «Sta na juter k meni na kosilo povabljena.* Izogni se! Duhovnik necega velikega mesta gre na sprehod. Sreča ga mestni postopač, kterega največje veselje je bilo, drugim poštenim ljudem, posebno duhovnikom, nagajati. Ko do duhovna pride, sune ga neprijazno v stran, rekoč: «Ne bom se vsakemu oslu izogibal* — »Jaz pa*, — odgovori duhoven krotko in gre dalje. Kakor ti meni, tako jaz tebi. Grof brez posestva se je hotel s titularnim opatom šaliti. »Midva se uže dalj časa poznava, gospod opat, pa še ne vem, kje leži vaša opatija.* — «To se mi prav čudno zdi*, odgovori mu opat, »vsaj leži vendar sredi vaše grofovine.* Največji čndež. Potujoči župnik se poda na obed v neko krčmo. K njegovi mizi prisede pozneje tudi mlad častnik, ki je župnika na vse mogoče načine dražiti skušal. Župnik je bil tih ter se je vedel, kot bi ničesar ne bil slišal, kar je častnika še bolj jezilo. »Gospod župnik*, začne nazadnje, «vi ste duhoven in mo¬ rate sv. pismo dobro znati. Povejte mi vendar, kteri je največi čudež v sv. pismu?* — «Gospod častnik*, odgovori župnik, »bodite tako prijazni in govorite o čem drugem. Za ta kratek čas, kar bova tu sku¬ paj, res niso taki pogovori.* A častnik zahteva, naj župnik svoje mnenje pove. Ko pa župnik vedno le molči, reče častnik: 12 »No, gospod župnik, bom vam pa jaz povedal! Naj¬ večji čudež v sv. pismu je, da si Elija, ki se je v žarečem vozu v nebesa peljal, ni hlač osmodil. Ta «čudež*, nadaljuje častnik samosvestno, «je največji od vseh. Vidite, da je častnik bolj izveden v svetem pismu kot vi!» — »Prav govorite, gospod častnik!» pravi župnik, »in prav rad se dam od vsacega po¬ učiti. Pa v tem trenutku sem se spomnil še na večji čudež kot je vaš in proti kteremu je vaš prava malenkost.« »In kteri bi neki to bil ?» vpraša radovedno častnik. «Da je za časa Bileama osel govoril, ko ga vendar nihče ni vprašal.* Kakor sem, tako tja. Kardinal Campegi vplete se z nekim moden- skim vojvodo v prepir. V prepiru sponosi vojvoda kardinalu, da je bil njegov oče priprost svinjski pastir. — «Istina!» odgovori kardinal, «pa ko bi bili tudi vaš oče svinjski pastir, bi vi nikdar kaj boljšega ne bili postali.* Enaka mera. Slavni bogoslovec Strigelij je bil dolge in močne postave. Ko ga nekedaj na kraljevi dvor povabijo, začno se nekteri dvorniki ž njim šaliti. Ko so med drugim tudi njegovo telesno velikost in jakost sme¬ šiti začeli in mu eden reče, da bi bil izvrsten mlatič, prime ga Strigelij zaroko in mu prav uljudno reče: »Da, če sem mlatič, držim sedaj pač cepec v roki.* 13 Neuka dostojanstvenika. Maršal Villeroi, namestnik francoskega kralje¬ viča Ljudevita XV., je imel zelo grdo pisavo. Ne- kedaj piše kardinalu Andreju Fleury-u, učitelju mla¬ dega kralja, pismo. Ker pa Fleurv tako slabega pi¬ sanja ni mogel citati, poprosi maršala, naj mu svojo željo na jasnejši način izrazi. Ko mu maršal še drugo, ravno tako grdo pi¬ sano pismo pošlje, odgovori mu Fleury: «Kot pr¬ vega, tako tudi vašega sedanjega pisma ne morem citati. Zato bi vas, da rešiva čast naju obeh, prosil, da mi ne pišete nič več, — kajti drugače svet poreče: kralj ima namestnika, ki ne zna pisati, papež pa kardinala, ki ne zna citati!» Dobro odgovoril. Napuhnjen filister, velik sovražnik duhovščine, hoče v družbi navzočega župnika dražiti in reče med drugim: «Če bi imel neumnega sina, bi moral du¬ hoven postati.» Župnik pa mu odgovori: «Vaš dobri oče so bili pač drugih mislijo Menih in protestantovska duhovna. Menih se snide v krčmi z dvema protestan- tovskima duhovnoma, ki sta imela tudi svoje so¬ proge s seboj. Da-si neenake vere, sprijaznili so se vendar kmali. Eden protestantovskih duhovnov bi se bil rad malo pošalil ter zaukaže v kuhinji, naj jim za večerjo prinesejo štiri jerebice. Ko pride jed na mizo, poprosi duhoven meniha, naj jerebice raz¬ deli, misle, da, ker mora štiri jerebice med 5 oseb razdeliti, za-se morda nobene ne bo obdržal. Menih, 14 ki je nastavljeno past kmali spoznal, premišljuje nekoliko, potem pa začne jerebice takole razdelje¬ vati: Nabode jerebico na vilice, obrne se k na desni sedečemu duhovnu in reče: »Vi, gospod, Vaša gospa in ta jerebica ste trije.* Potem nabode drugo je¬ rebico, obrne se k na levi sedečemu duhovnu in pravi: «Vi, gospod pastor, Vaša soproga in ta je¬ rebica ste tudi trije*; in na zadnje reče: »Dragi prijatelji! Jaz in ti dve jerebici, ki sta še ostali, smo tudi trije. Mislim, da je ta razdelitev, po tri in tri, najboljša.* Vitez in kapucin. Vitez se poda z dvema kapucinoma na pot. Pridejo do nekega potoka, pri kterem je zadnja po¬ vodenj most odnesla. Iti so morali torej skoz vodo. Eden kapucinov se ponudi, da ponese viteza čez vodo. Ko ga uže sredi potoka prinese, vpraša ga, če ima kaj denarja pri sebi? Vitez odgovori: «Se ve dal* — »O joj!» vsklikne kapucin, «jaz ne smem denarja nositi, kajti to je proti našim pravilom!* To izrekši, vrže viteza sredi potoka raz sebe. Papež. Župnik necega mesta pride v krčmo. Za mizo je pri kupici vina zbranih mnogo uradnikov in me¬ ščanov. Vmes je tudi nek protestantovski kupec, ki je imel psa z imenom »Papež.* — »Papež! Papež!* klical ga je; »pridi k meni, dobiš kruha.* Navzoči katoličani vprašajo župnika: »Ste li slišali, kako ime ima pes?* — «Da*, odgovori župnik. »Pa trpite kaj taeega?* odvrnejo oni. «Ga li ne boste zavrnili?* 15 »Čemu neki?* pravi župnik. «To je nerazum¬ ljivo*, menijo zopet drugi. »To je prav lehko razumljivo*, de župnik. »Mi katoličani imamo v Rimu svojega papeža. Če pa oni gospod misli, da je ta »papež* pod mizo za njegovo cerkev dober, kaj nas to briga?* Papež Zieon X. in alhimist. Nek alhimist* posveti svoj spis, v kterem je trdil, da zna zlato delati, papežu Leonu X., misle, da ga bo ta bogato obdaril. Leon X. pa mu pošlje samo veliko vrečo (Ža¬ kelj) s sledečim pismom: «Dragi gospod! Ker ste tako prebrisani, da znate zlato delati, ne potrebujete druzega kot vreče, v ktero je boste shranjevali.* Ne skrbite za jutri. Grajščak povabi svojega domačega župnika na kosilo. Po končanem izvrstnem kosilu vzame župnik še par pečenih golobov ter si jih vtakne v žep. »Gospod župnik*, pravi grajščak na to, »vi ne ži¬ vite po vaših naukih; vedno pridigujete: »Ne skr¬ bite za jutri!* a sedaj jemljete golobe s seboj!* — «Ravno zato, da mi ne bo treba za jutri skrbeti!* reče župnik, «nesem te golobe domu.* Duhoven in odvetnik. Snišla sta se duhoven in odvetnik. Odvetnik vpraša duhovna, hoteč se ž njim pošaliti: »Ko bi se duhovni in hudič pravdali, kaj menite, kteri bi pravdo dobil?* — »Gotovo hudič*, odgovori du¬ hoven, »ker on ima vse odvetnike za seboj.* * Alhimisti so skušali iz navadnih rud zlato delati. 16 Pot v nebeško kraljestvo. Nek župnik si je dal pred farovžem cesto po¬ ravnati ter je pri tem delu tudi sam pomagal. Nek plemenit gospod prišedši tja, reče župniku zaničljivo: «Kakor vidim, popravljate cesto, ali to ni pot. v nebeško kraljestvo.* — «To se vč, da ni, častiti gospod*, odgovori župnik, «ker bi zares bilo veliko čudo, da vas na njej vidim.» Papež Pij II. in Starotržani. Eneja Silvij Piccolomini, znani tajnik cesarja Friderika IV. in pozneje (od 1.1458 do 1.1464) papež pod imenom Pij, II., je bil tudi župnik v Starem trgu pri Slovenjgradci. Ko Starotržani zvedo, da so njih nekdanji, veselih burk polni župnik papež po¬ stali, poda se jih nekaj, kakor se pripoveduje, v Rim, da jim čestitajo. Ko pridejo v sobo, kjer papež tujce sprejemajo, jih Pij II. ne poznajo več. Starotržani se tolažijo s tem, da jih le nočejo takoj tu pred vsemi spoznati, a da bo uže pozneje drugače. Ko se prvi Staro- tržan pripogne, da poljubi sv. relikvije na papeževih nogah, zmajejo papež slučajno z nogo. Starotržan, misle, da je to znamenje, da jih papež poznajo, na¬ govori jih prav po domače: ‘No, so še zmiraj tak nor’c, kot so pred bili?» Na tem originalnem ogo¬ voru spoznajo papež svoje ljube nekedanje farane, sprejmejo jih prijazno, pogostujejo celi teden ter jih konči bogato obdarovane odpustijo. 17 Iz šolskega in dijaškega življenja. Prostodušen odgovor. V šoli vprašajo nekega dečka: «Povej mi, sinko, kdo je vse te lepe hribe okoli naše vasi naredil?* — «Ne vem, ker smo še le nekaj dnij tu!» odgovori deček. Skrivnost. Dan pred šolsko skušnjo sreča nadzornik ne¬ kega dečka. Nagovori ga ter med drugim vpraša, koliko je Bogov? Deček: ,5, 6, 7, 8, 9.* Nadzornik: «Tako? Koliki si pa ti v šoli?* Deček: «Prvi.» Nadzornik gre svojim potom in misli: «No, to bo jutri lepa skušnja!* Pri skušnji zapazi nadzornik takoj onega dečka ter ga zopet vpraša, koliko je Bogov? Čisto prav odgovori deček: «En sam Bog je, pa tri božje osebe.» Nadzornik: «Aj, kako pa da tega včeraj nisi vedel?* Deček: «Ko vas le nisem poznal. Gospod ka¬ tehet so nam rekli, da je sv. Trojica velika skriv¬ nost, sem si pa mislil, da torej tega ne smemo vsakemu na nos obesiti.* Kje je Bog? Katehet: »Kje je Bog?* Učenec: »Povsod, v nebesih in na zemlji, na vsacem kraji.* Šaljivi Slovenec. 2 18 Katehet: «Ali je tudi v šoli?* Učenec: «Tudi.» Katehet: «V vaši kleti?» Učenec: «Ne, v naši kleti ga ni.» Katehet: «Zakaj pa ne?» Učenec: «Ker nimamo nobene kleti.* Kaj je Bog? Nekje na Slovenskem so dobili učitelja, ki ni prav slovenski znal. Ko je nekokrat z otroci kate¬ kizem ponavljal, vpraša drobno deklico: «Povej mi, Anika, kaj pa je Bog?» Dete ni vedelo, kaj bi od¬ govorilo. Naposled si domisli, da pri njej doma oče jedo, kar jim mati skuhajo. Zato sedaj živahno odgovori: «Kar mu Marija, mati božja, skuha!* Kaj Bog v nebesih dela. K verozakonski skušnji pride dekan. Učenci so vsi dobro odgovarjali, posebno pa se je nek deček odlikoval. Dekan želi od kateheta več o tem dečku poizvedeti. Ko mu ga katehet kot jako «brihtnega* dečka opiše, hoče se dekan sam o tej dečkovi «brihtnosti» prepričati. «No, Slavko*, reče dekan dečku, «ker si tako prebrisane glave, mi boš gotovo znal povedati, kaj zdaj Bog v nebesih dela? Če mi na to vprašanje prav odgovoriš, dobiš razun na¬ vadnega darila, še od mene štiri pomaranče.* Deček gleda strme nekaj časa dekana, potem pa pogumno odgovori: « Gospod dekan, če mi pa Vi sami na Vaše vprašanje prav odgovorite, dam Vam pa se¬ dem pomaranč.* 19 Kaj je sv. Duh? Katehet je v šoli učil otroke od sv. Duha. «No, kaj je sv. Duh?* vpraša malega dečka, ki je sedel v prvi klopi. «Sv. Duh je tiča iz papirja, ki na nitki visi doma nad našo mizo*, odgovori naglo učenček. Prva zapoved. Katehet: «Kako se glasi prva božja zapoved?* Učenec: «Ne jej!» Katehet: «Tako!» Učenec: «Da! Ljubi Bog je uže v paradižu Adamu in Evi zapovedal, da ne smeta jesti sadu z drevesa na sredi paradiža, onih deset zapovedi je veliko pozneje dal.* Zunanjost Eve. V šoli so čitali zgodbe sv. pisma. Katehet po¬ kliče Radovančeka. Ko ta prečita stavek: »Človeku ni dobro samemu biti, ustvariti ti hočem tovarišico*, obrne. Po nesreči zgrabi več listov naenkrat ter čita v pripovesti o napravi Noetove barke naprej: «ki bo 300 čevljev dolga, 50 široka, 30 pa visoka. Namaži jo od zunaj in znotraj s smolo.* Razlaganj es v. pisma. Učitelj: «Štefek, kako razumeš to: «V potu svo¬ jega obraza bo (Adam) svoj kruh jedel?* — Štefek: »On (Adam) naj tako dolgo je, da se bo začel potiti.* * 2 * 20 Kaj je Jezus po 40danskem postu storil? «Kaj je storil Jezus, ko se je štirideset dnij postil ?» vpraša katehet zelo lehkomišeljnega učenca. V naglici odgovori ta: «V Kano je šel na gostijo.* Malhusovo uho. Dekan pokliče pri skušnji dečka, da naj čita v sv. pismu naprej. Deček čita: «Peter mu odseka uho.* Ker pa je imel novo knjigo, držala sta se dva lista skupaj; obrne toraj oba lista ter čita dalje: «ter umrje.* Dekan: «Neumnež, tako ne stoji no¬ ter!* Deček: «Pač.» Ko dekan vzemši knjigo vidi, da stoji noter res tako, reče sam pri sebi: «Moral je prisad dobiti!* Kako naj si vsak pomaga. Bil je v šoli govor o zgubljenem sinu. Ko ka¬ tehet razloži, kako hudo je zgubljenemu sinu bilo, ko je moral svinje pasti ter zraven gladovati, vpraša mesarjevega Lipeta: «No, Lipe, kaj bi bil pa ti storil, ko bi bil svinjski pastir, pa bi bil moral gladovati?* — Lipe: «Jaz? jaz bi bil takoj eno prase zaklal.* Razširjenje krščanstva. Učenec, vprašan, zakaj se je krščanska vera za časa apostolov tako naglo razširjevala, odgovori: «Ker še tačas ni bilo potnih listov (pasov), pa so apostoli svobodno šli kamor so hoteli.* Kaj je bil sv. Pavel? Učitelj: »Matij ček, povej, kaj je bil sv. Pavel?* — Matijček molči. — Učitelj bi ga rad na to opomnil 21 s početnimi črkami ter mu reče: «a — po —». — Matijeek: «Sv. Pavel je bil apotekar.® Koliko je zakramentov. Katehet: «Koliko zakramentov imamo?® Učenec: «Tri.» Katehet: »Ktere?® Učenec: »Župan, berič, pa žandarm.® Katehet: »Kako ti pa kaj tako abotnega na misel pride?® Učenec: «Ko so ti trije včeraj k nam prišli, so rekli oče: »So ti trije sakramenterji uže spet tu?» Otročja logika. Katehet: «Anika, kaj moramo pred vsem storiti, če hočemo odpuščanja svojih grehov dobiti?® Anika: »Grešiti moramo.® Izpraševanje vesti. Učitelj veronauka reče v šoli, da naj vsak člo¬ vek zvečer, predno zaspi, sprašuje svojo vest. Šest¬ leten Ivanek je postal zvečer v postelji nemiren. Mati ga začnejo kregati in vprašati, zakaj ne spi. «Da®, pravi, «gospod kaplan so rekli, da moramo zvečer svojo vest izpraševati; jaz jo pa uže dolgo izprašujem, pa mi nobenega odgovora ne da.® Tuji grehi. Katehet: »Povej mi, ljubi otrok, kteri so tuji grehi?® 22 Učenka: »Tega jaz ne vem, gospod katehet, pa vprašajte mojega brata, ki je bil na tujem, on vam morda zna povedati.* Kdo je naš prijatelj. Pri neki skušnji vpraša katehet dečka, če mo¬ ramo tudi sovražnike ljubiti. — Ker deček ni ni¬ česar odgovoril, nastal je sledeči pogovor : Katehet: »To menda veš, kdo je naš prijatelj, kdo pa naš sovražnik?* Deček (ne odgovori nič). Katehet: »Pazi, hočem ti razjasniti. Ti bi se n. pr. pri vodi igral. Nekdo bi na tihem prilezel ter te od zadaj v vodo sunil; kdo je ta?* Deček: »Ta je moj sovražnik.* Katehet:«Dobro! Kdo neki je potem tvoj prijatelj?* Deček (hitro): »Kdor bi me od spredaj v vodo sunil.* Stari učenci. V nekem razredu so se zgodbe sv. pisma v skupinah po dveh letih preučevale. Ker so v za¬ četku šolskega leta prihajali novi učenci v ta razred, le-ti seveda niso mogli na vprašanja iz prejšnjih perijod odgovoriti. Tako se zgodi, da ostane nek učenec odgovor na neko vprašanje dolžan. Katehet ga vpraša: »Kako dolgo se uže učiš sv. pismo?* — »Od Kristusovega rojstva *, odgovori dečko. — »Toraj ne od stvarjenja sveta?* — »Ne, pa ta moj sosed, je uže tako dolgo tu.» Četrta prošnja v očenašu. Katehet vpraša učenca: »Zakaj prosimo le za vsakdanji kruh, ne pa za cel teden ali za cel mesec?* 23 Učenec nekoliko pomisli, potem se pa odreže: «Zato ne, ker bi bil prestar in plesnjiv.* Neveren učenec. Nek katehet je svojo mladino na ta način za skušnjo dobro pripravil, da je vsak otrok po vrsti moral en člen iz apost. vere povedati, česar so se otroci prav hitro do dobrega naučili. Po nesreči preskoči pri skušnji dekan enega učenca. «Janez Smuk! Povej mi, kako se glasi osmi čler. vere?« Smuk: »Sveta, katoliška cerkev, občestvo svet¬ nikov —» Dekan: «Kaj? Ne praviš li v osmem členu: Verujem v svetega Duha?* Smuk: «Ne, v sv. Duha veruje ta moj sosed, Fran Ocvirek.» Hudiči drva kradejo. Katehet: »Rekel si, Tine, da je v peklu večen ogenj. Zakaj se ta ogenj imenuje večen?* Tine: «Ker vedno gori.» Katehet: «Mi znaš li povedati, zakaj večno gori?* Tine: »Ker vedno drva nalagajo.* Katehet: «Pa, ljubi Tine, premisli, kje bodo pa toliko drv dobili?* Tine: »Jih pač hudiči kradejo.* Kaj v šoli ni prav. Josipa, ki je bil prvokrat v šoli, vprašajo mati iz šole prišedšega: «No Josip! kako je bilo v šoli; 24 ali ti kaj dopade?* — «Nie kaj posebno*, odgovori Josip, »dvakrat smo molili, pa nobenkrat jedli.* Koštrunoek. Učenec je bil v šoli vprašan: «Kako je očetu ime?* Učenec odgovori: «Ta stari.* — »Kako pa. materi?* — »Baba*, odvrne učenec. Na vprašanje učiteljevo, kako more to biti, odgovori učenec: «Moja mati nikoli očetu drugače ne pravijo, nego «ta stari*, a oče materi ne drugače, nego «baba.» —• «Če je temu tako, kako pa tebi pravijo?* vpraša učitelj dalje. «Meni pravijo koštrunček*, se ve¬ selo odreže učenec. Se ve, da se je po šoli vse smijalo. Kok. Slovenski ne dobro znajoči učitelj vpraša učenca: «Kok se pišeš?* Učenec hitro odgovori: «Kok!» — »Kok se pišeš?* vpraša ga učitelj še enkrat. — «Kok! Kok!* je bil zopetni odgovor, na kar nastane v šoli občen smeh. Ali kako bi bil učenec povedal drugače, ker mu je zares bilo ime «Kok.» Radoveden učitelj. Ko je mala Tinica prvokrat iz šole domu prišla, pravi opoldne pri mizi: «Mama, ko bi vi vedeli, kako radovedni so naš gospod učitelj, — vedno in vedno sprašujejo — vse bi radi vedeli.* Zakaj se včasi prepozno v šolo pride? Učitelj (k prepozno v šolo došlemu dečku): »Tako? je li zdaj čas v šolo priti? Dobro bi bilo, te pozneje eno uro dalje tu obdržati!* 25 Učenec: «Odpustite, gospod učitelj; ravno sov naši ulici žandarmi tata prijeli, so mi pa mati rekli, naj grem gledat, če niso naš oče!» Stara znanca, Učitelj vpraša, na i kazaje, učenca: »Poznaš to črko?* Učenec: »Da, gospod učitelj, po videnji jo uže dalj časa poznam, pa kako se imenuje, ne vem.* Izvolitev stana. Učitelj reče učencu, ki je silno slabo čital: »Kaj bo s teboj! Kaj neki hočeš biti, če še citati ne znaš?* — Učenec: «Učitelj bom, bodo pa drugi brali.* Vaja v čitanji. Jurče čita jecljaje: «Go — gospod, tu je do — do — dobro biti. Če ho — hočeš, si bo — bomo tu t — tri ko — kočice posta — postavili — Učitelj: « Jurče, pazi, če ne dobiš zaušnico!* Jurče čita dalje: »Tebi eno, Mojzesu eno in Eliju eno.» Trije glavni časi. Ko učitelj svojim učencem razloži tri glavne glagolove čase, reče: »Mihec, povej mi še enkrat, koliko glavnih časov imamo?* Mihec: »Mi imamo tri glavne čase.* Učitelj: «Imenuj jih!* Mihec: »Dobro jutro, dober dan in dober večer.* 26 Korist vode. V šoli so dobili nalogo popisati korist vode. Nek učenec konča svoj spis z besedami: «Konči je voda tudi za to koristna, ker bi brez nje ne mogli do otokov.» Iz spisja. V šoli so dobili nalogo popisati jeguljo. Nek učenec piše: «Med vsemi živalimi živi jegulja naj- dalje po smrti.:* Drugo iz spisja. Na višji dekliški šoli so dobile gojenke nalogo, da naj popišejo svoje življenje. Neka deklica je pisala: «Ko sem bila pol leta stara, zapustila sem hišo svojih starišev ter šla v Zagreb.« Iz računanja. Nadzornik: * Pa vlek, kaj so tvoj oče?« Pa vlek: «Opekar.» Nadzornik: «Pazi! Če 20000 opek 100 gold. stane, po čem jih pride tisoč?« Pa vlek (prebrisano): «Kakor se pač prodati morejo.» Računska naloga. Nadzornik: «No, Franček, slišal sem, da znaš prav dobro računiti. Dal ti bom tudi jaz račun! Kako boš neki sešteval 2 kravi in 3 vole?« Franček (ko nekoliko premisli): «To so neenake količine; zato moramo najpred vole v krave spremeniti.« 27 Učinek gorkote. Učitelj: «Lojzek, povej mi, kakšne lastnosti ima gorkota?* — Lojzek: «Gor kota vse reči razteza, mraz pa jih stiska in krči.* — Učitelj: »Povej nam kak izgled!» — Lojzek: «Po leti so dnevi dolgi, a po zimi kratki.* Strela. V neki šoli se je eden učencev pisal Strela. Učitelj vpraša nekedaj: »No, Jurček, včeraj sem vam razlagal, kaj je blisk ali elektrika; povedi mi zdaj ti, kaj je strela?* — »Strela je sosedov Matijček z belimi lasmi, ki tukaj zadi za mojim hrbtom sedi!* odreže se naglo Jurček. Amfibije ali dvoživke. V šoli je bil govor o amfibijah. »Kaj je to am¬ fibija?* se oglasi eden v zadnji klopi. Učitelj: »Vi¬ dite ga, zopet pokazuje, da se ni ničesar naučil! Amfibije so živali, koje morejo živeti v vodi, kakor na kopnem!* Učenec: «Aha! zdaj znam, to so goske in race!* Zakaj solnce vedno na eni strani vzhaja. Učitelj: »Kako je to, da solnce vsak dan na eni strani vzhaja in na drugi zopet za goro gre?* Učenec: »Solnce gre po noči zopet nazaj, pa ga ne vidimo, ker spimo.* Slama v glavi. Tonček iz šole domu prišedši, odloži torbico > teče k očetu ter vpraša: »Oče! kakšno slamo imate pa vi v glavi? Meni so danes gospod učitelj rekli, da imam ajdovščino!* 28 Uganka. Učitelj: »Otroci! Kdo mi reši to uganko? Dokler je človek mlad si jo želi, ko pa postane star si je ne želi več?* Peter: «Jaz vem, jaz vem!» Učitelj: «No, pa povej Peter!* Peter: «Ženo!» Učitelj: »Kdo pa ti je to povedal?* Peter: «Oče doma.» Učitelj: «No, ni po vsem napačno; je res; pa jaz sem prav za prav le starost v mislih imel.* Počakajte vendar. Učitelj graja učenca, da je tako črn in umazan. Deček pa na kratko odgovori: «E, vsaj še danes ni nedelja!* Kaj da veljavo. «Kaj naj stori mladenič, da ima pozneje častno mesto in veljavo med svojimi sosedi in sodržav¬ ljani?* vprašal je učitelj svojo ukaželjno mladež. Plavolas deček vzdigne roko in pomiga na znani način s prstoma v znamenje, da on ve odgovoriti na to velevažno vprašanje. Na dovoljenje učiteljevo vstane deček ter odgovori s prepričanjem: »Bogato se mora oženiti!* Samoobtožba. Šolski nadzornik pride na gimnazijo nadzorovat. Ko v nekem razredu vidi, da dijaki pri odgovorih večjidel le iz knjig čitajo, okrega jih z besedami: «Ko bi v knjigo gledal, bi še jaz znal.* — 29 Drobra skušnja. Na konci šolskega leta pride učenec domu. Oče ga vprašajo: «No, kako si skušnjo prestal?* — «Prav dobro*, odgovori sin, «tako dobro, da so vsi gospodje enoglasno sklenili, da jo moram drugo leto še enkrat delati.* Prevejan učitelj. V nekem kraji je učitelj kaznoval otroka, kakor je zaslužil. Na to pridere togotna mati med učenjem v šolo in začne učitelja zmirjati, da je bilo joj. Učitelj je v zadregi in spozna, da nesramni ženi se ne bo dalo z lepega dopovedati. Da bi se rešil sitne matere, zapove nagloma vsem učencem, da naj na ves glas izrekajo: «Enkrat dve je dve, dva¬ krat dve je štiri itd.* Učenci se prav napenjajo, a žena se jezi in ropota. Otroci še bolj kričijo in uči¬ telju se veselja srce smeje, da jo je tako dobro zadel. Ker žena vidi, da nič ne opravi, zapusti osra- motena šolo in učitelj je rešen sitne babure. Srečni ljudožrci. «0j srečni ljudožrci!* je vskliknil nek učitelj, ko je ravno kar razgrajajočo in zmirjajočo ženo ven vrgel, «vi si ljudi vsaj skuhate, a mi učitelji jih moramo v vsi surovosti požirati!* Lastno kaznovanje. V nekem kraji stoji velika nova šola, klero tujec začuden ogledava. Ali še bolj se začudi, ko dečki iz šole prilomastijo, da ga skoro poderejo ter se začnejo takoj na cesti lasati in pretepati. Sedaj 30 sreča kmeta in ga vpraša: »Zakaj pa šolska oblast trpi tako razposajenost pri šolarjih, ali nimate nič leskovic za take paglavce ?» — »Imamo, gospod*, zavrne kmet, »ali v roke vzeti jih ne smejo; dečki pa, vedevši da so tepenja potrebni, se morajo tedaj sami lasati in pretepavati!* Ne vsega verjeti. Šolski ravnatelj pokliče dijaka, kterega mu je nekedo zatožil, pred se ter mu reče: «0j J. J., kaj sem moral o vas slišati!?* — Dijak pa mu odgovori: »Oh, gospod ravnatelj! jaz sem tudi uže marsikaj o vas slišal, pa nisem hotel vsega verjeti.* Prihranjen trud. Šolski ravnatelj pokliče k sebi dijaka, o kterem je slišal, da obiskuje krčme. Ko mu ravnatelj med drugim reče, da če ga žeja uže tako silno muči, naj si da vina domu prinesti, mu dijak odgovori: «Da, gospod ravnatelj, prav rad bi ta vaš svet uporabil, a časi imam komaj za osminko litra vina denarjev. Če pošljem koga po vino, mu moram za pot kaj dati, potem pa nimam za vino dosti; če pa grem sam v krčmo po vino, je pa raji kar tam izpijem.* Pod lastno streho. Kakor znano, ne smejo dijaki srednjih šol kaditi. Nekega dijaka pa zatožijo pri ravnatelju, da kadi. Ravnatelj okrega dijaka ter reče: « Kader boste pod lastno streho, tedaj kadite!* Čez nekaj dni pridejo zopet dijaka tožit, da kakor navadno kadi, pa zdaj vedno pod svojim — dežnikom (kterega po ne- 31 kterih krajih kar »streha* imenujejo). Ta smešna upo¬ raba prejšnjih ravnateljevih besedij, izvabi celo stro¬ gemu ravnatelju lehak smehljaj, tako da dijaka samo očetovski posvari. Malo. V neki gostilni v Berolinu je sedel princ P. in natakar mu da list, na kterem so jedi zapisane. Princ list pogleda, pa ga natakarju da nazaj ter zareži: «Druzega nič! to je prokleto malo.» — Pri mizi zraven je sedel dijak, tudi temu da na zahte¬ vanje natakar list. Dijak ga pogleda in pravi: «Dru- zega nič! To je prokleto malo.* Zdaj skoči princ ves razsrjen po konci ter dijaku zavpije: «Kako se morete drzniti, mene posnemati, jaz sem princ P.!» — Dijak pa dalje sedi in hladnokrvno pravi: «Dru- zega nič! To je prokleto malo!» Nescio. Neki kmet je imel v latinskih šolah sina in ta je prišel v počitnicah domu. Oče poprosi župnika, da bi sina malo izpraševal, če kaj zna ali nič. Župnik je na to rekel očetu, naj se skrije za zid na pokopališči, a on bo hodil z dijakom okoli cerkve ter ga bode izpraševal; če bo odgovarjal dijak: „nescio“, bo to znamenje, da ne ve nič. Ko prideta do nekega..groba ob zidu, vpraša župnik dijaka po latinski: „Quis Me sepultus est?“ (Kedo je tukaj zakopan?) — „Nescio!“ (ne vem) je odgovoril dijak. Pokaže mu župnik še dva, tri grobe in ga isto tako vpraša, a odgovor se zapo¬ redoma glasi: „Nescio“. — »Bom ti dal nescija, 32 ti prokleti poba!» se je zadrl oče izza zida ter začel neusmiljeno s palico mahati po nedolžnem dijaku. Mačka s tremi repi. Dijak pride ob praznikih domu in pravi starim šolskim znancem: «Jaz vam zamorem dokazati vsako reč.» — «No», sežemueden v besedo, «tedaj pa nam dokaži, da ima naša mačka tri repe!» Dijak: «To mi je igrača! Glejte, nobene mačke ni, ki bi imela dva repa. Dobro, če pa nobena mačka nima dveh repov, tedaj mora ena mačka na vsak način po eden rep več imeti, kakor pa nobena mačka in tedaj ima vaša mačka tri repe!» Plačilo za modrijo. Kmet je imel dijaka, za kterega je uže veliko denarjev izdal. Nazadnje je želel zvedeti, kaj se je sin naučil. Ta pa dolgo ni hotel nič pokazati. Ne- kedaj pa prinese mati tri jajca na mizo. Tu je hotel sin svojo učenost pokazati, zato reče: «Poglej te oče! pokazati vam hočem, da je tukaj pet jajec v skledi, da-si samo tri vidite. Kjer so namreč tri, sta tudi dve; tri in dve je pet.» Oče se močno začudi nad bistrim umom svo¬ jega sina ter reče: »Res, to si dobro napravil! Zdaj si bomo vsaj lehko ta jajca delili! Jaz bom vzel od onih pet, kar jih je v skledi dve, eno bo pa za mater. Ti pa vzemi oni dve, ki še ostaneta.» Nobenega razločka. Dijak S. in trgovec R. sta si bila sovražnika. Nekedaj prideta v društvu skupaj. Trgovec, skušaje 33 — se nad dijakom znositi, vpraša: «V čem sta si po¬ dobna dijak in žid (jud)?» — Da-si je to dijaka jako razžalilo, odgovori vendar mirno, da ne ve za nobeno sličnost. «Jaz pa vem«, pravi na to tr¬ govec, «oba namreč sleparita.* Ko se celo dru¬ štvo zadosti nasmeje, vpraša dijak trgovca: »V čem pa se razločujeta trgovec in osel?* -— Naglo od¬ govori trgovec: «Ne vem!* Ravno tako hiter je bil pa tudi odgovor dijakov: «Jaz tudi ne!» Sedaj so bili smejalci na dijakovi strani. Začarani osel. Nekega vročega dne o šolskih počitnicah so šli štirje dijaki po deželi. Žeja jih je zelo trpinčila in radi bi šli v krčmo, pa — v žepu je kača. Be¬ lijo si glavo, kako bi si žejo vsaj nekoliko vgasili. To premišljevaje zagledajo poleg ceste otovorjenega osla, ki je travo mulil, a blizo njega v mehki travi je trdo spal njegov gospodar. Eden prekanjenih di¬ jakov reče svojim tovarišem: «Veste kaj? Tukaj le bomo nekaj vjeli. Le pomagajte mi, da živinče tovora oprostimo. Potem naložite tovor na me in denite mi tudi uzdo na obraz. Vse to pa delajte lepo tiho in mirno, da gospodarja ne zbudite. Osla potem vzamite in peljite ga v mesto na semenj, tam ga bomo prodali.* Tovariši ubogajo in store, kakor jim prekanjenec pravi. Ubogi kmetič se zdaj prebudi in kako se pre¬ straši, ko vidi človeka namesto osla. » Za božjo voljo! lepo vas prosim*, stoče dijak, «izbrzdajte me in re¬ šite me težkega bremena.* — »Šmencajt.e, kaj pa je to? kaj neki delaš ti tukaj in kje je moje živinče?* vpraša prestrašeni kmet. «Oče, le počasi in ne pre- Šaljivi Slovenec. 3 34 strašite se preveč, kar vam bom povedal. Vse na¬ tanko vam bom razložil. Glejte, moja nesreča je, da sem sin necega coprnika. Nekega dne sva se z očetom prav hudo sprla in oče me v svoji jezi spremene za dve leti v osla. Ravno danes je ta doba pretekla in poprejšna človeška podoba se mi je zopet povrnila.* — Trapasti kmetič verjame go¬ ljufu. Hitro skoči k njemu, reši ga težkega bremena in uzde ter zagrmi nad njim: «Zdaj se mi pa le poberi od tukaj, kajti s coprniki nočem nič opravka imeti.* — Ko je bil dijak težkega bremena prost, pobriše jo hitro za svojimi tovariši in se jim pri¬ druži. Kaj pa je bilo zdaj okradenemu kmetu storiti? Čudna enakost. Leta 1848. se je raznesel glas po Avstriji, da so narodi dobili konstitucijo (ustavo). Kaj je to, povpraševalo je mlado in staro. Vpraševajočim kmetom je v savinjski dolini nek grajščinski gospod to reč tako razložil: »Glejte, dobili smo ustavo, to se reče: do sedaj je bil kmet pes, zanaprej smo pa vsi — «glih!» Se nekaj čez. «Kako se kaj imate?* vpraša kmet nekega reveža, kteri je bil vedno vesel in dobre volje. «Prav dobro se imam», odgovori revež, »kajti imam vse, česar potrebujem in še nekaj čez.» Kmet se temu čudi. «1 kaj se bote temu čudili*, reče siro¬ mak, »kar sem rekel, to je resnica; kajti glejte, 60 potrebujem usta in to imam, potem pa še nekaj čez, in to je — nos.» Vbogi bogatinci. Po neki silni povodnji, pri kteri je mnogo ljudij zgubilo vse svoje imetje, nabirali so milodare za po¬ škodovane. Ko so nabiratelji prišli tudi k nekemu bogatemu skopuhu ter ga poprosili za kak dar, jim gaje sicer dal, a zraven tužno zdihnil: «0h! naj se zgodi ktera koli nesreča, mi vbogi bogatinci moramo vselej trpeti!® Skupila. Dva potepuha gresta mimo njive, kjer kmeto¬ valec seje. Porogljivo mu rečeta: »Oče, le delajte, le, midva bodeva sad vašega truda vživala!» — «To je prav lehko mogoče®, odgovori kmet, »kajti ravno sejem konoplje, iz kojega prediva se spletajo vrvi za vislice.® Napitnica. Sodnik Jeremija je praznoval svoj petdeseti rojstveni dan. Ko so bili zbrani gosti ravno naj¬ boljše volje, vstane njegov sin, vzame kupico v roko ter pravi: »Vsem tu zbranim gostom srčen «živio!> Na enkrat se spomni, da je pri tej napitnici po¬ zabil svojega očeta in ko glasno sam pri sebi reče: Sem pač pravi osel! dodene še hitro: »In moj ljubi oče tudi! Živio!» Drag bik. Nek oče je moral za svojega sina krave pro¬ dati, da je mogel sin še naprej v šolo hoditi. Ko pa — 61 — oče čez leto in dan vidi, da se sin noče pridno učiti, zdihuje in reče nejevoljno: «Oh, moj Bog! vse krave sem moral prodati zaradi enega samega bika.» Goski. Na lojternicah se je peljal premožen mož s svojo gospo in dvema hčerkama iz Trsta v okolico. Gospod in gospa sta sedela spredi, hčerki pa zadi. Pri nekem kmetu je gospa potem kupila dve goski ter ju dala zadi na voz. Ko so se zvečer zopet do mesta pripeljali, vprašal jih je stražar: «Imate kaj dacu podvrženega na vozu?» — , po noči pa naj bo tako, da se bode či¬ talo: »Gasthaus zum Bahnhof.* Ta hudomušen na¬ svet je celo železniškemu uradniku tako dopal, da se mu je moral smejati in naredili so desko samo z domačim nadpisom. Dober svet krčmarjem. Gost: «Koliko piva iztočite na teden, oče krčmar?* — Krčmar: « Ej, malo, malo, komaj po 69 deset veder.* — Gost: «A jaz vem, kako bi vi lehko po 15 veder vsak teden iztočili.» — Krčmar: »Prosim vas, povejte mi, prijatelj, kako?» — Gost: »Ako boste ljudem, ki pridejo k vam v krčmo, polne vrčke točili, a ne tako, da bi pri vsakem vrčku manjkalo za dobra dva prsta pijače!* Različna mera. Nekdo je imel mlin in gostilnico skupaj pod eno streho. Necega dne mu pivci očitajo, da ima premajheno mero za pijačo, ktero jim prodaja. »Nič ne goljufam*, reče jim posestnik; »za kolikor imam v gostilnici premajheno mero, za toliko imam večjo v mlinu, kedar vam in sebi merim.* Popravek. Popotnik krčmarju: «Oče, v tem vinu je pa vendar malo preveč vode.* Krčmar: »Ravno protivo, dragi prijatelj, v tej vodi je le premalo vina.* Mera za želodec. Ker se je preveč vina nasrkal, je padel nek pivec s klopi in zaspal. Ko se zbudi, je vprašal, koliko ima plačati. Gostilničar je terjal za šest litrov šest dvajsetič. »To ni mogoče*, reče gost, »moj želo¬ dec drži samo pet litrov.* — »To je prav*, mu odgovori krčmar, »zavoljg tega vam je pa šel šesti liter v glavo.* Gost se smeje in plača. Ne preveč tirjati. V neko krčmo pride gost ter zahteva vrček piva in golaš. Pivo je bilo dobro, a v golašu najde 70 košček cunje. Hitro jo natakne na vilice, jezno po¬ kliče krčmarja, pokaže mu cunjo in reče: »Krčmar, kaj ste mi to prinesli ?» Krčmar pa prav hladno odgovori: «1 no, cunja je cunja, vsaj vendar ne boste zahtevali, da vam morebiti za vaših borih deset krajcarjev celo suknjo prinesem!® Dvojna zguba. V neko krčmo je prišel gost, ki se je dobro najedel in napil, potem pa začel tako pogovarjati se s krčmarjem: »Ali ste imeli že kedaj gosta, ki vam ni hotel plačati, kar je bil dolžan?® Krčmar: »Se ve da sem jih imel, to pa še le preveč.® Gost: »No, kaj ste pa naposled s takim človekom storili?® Krčmar: »Jezen sem postal, ga zgrabil in skozi duri na cesto pognal.® Gost.: »Poskusite sedaj tudi tako, iz srca rad se vam sedaj dam iz vaše krčme vreči.® Pošten dolžnik, ki p% vendar ne plača. V neko najbolj obiskanih lj. kavarn je skoro vsak teden enkrat zahajal kmetsk človek zajutr- kovat in je časi zgovoren, kakor naši kmetje sploh, kavarnarja kaj ogovoril, povprašal itd., tako da je bil znan v lokalu. Nekega jutra zopet pride, naroči kave, strese sladkor v njo, suče žlico in se ka- varnarju nasmehne v obraz, rekoč z vso najivno poštenostjo: »Vejo kaj, več rečij še imam nakupiti, pa mi je denarja zmanjkalo, naj mi posodijo osem goldinarjev, vsaj vrnil jih nikoli ne bom.® Kavarnar misli, da zadnji pristavek je le šala in, kavalir kakor je, seže kar v žep, vzame osem gol¬ dinarjev ter jih «z veseljem® da kmetu. Mislil je: 71 drug teden mož zopet pride, pa mi denar lepo vrne, zakaj bi se takemu staremu gostu ne vstreglo. Ali mine teden, mineta dva, mine jih več in več — kmeta ni več blizo. In ko kavarnar začne pozvedovat, zve da je mož med tem časom srečno umrl in niti toliko zapustil, da bi bil dolg plačal. Sicer pa ka¬ varnar sodi, da zaradi tega dolga kmetič niti v vicah ne sedi, če mu je drug račun na svetu gladek, ker po pravici je povedal uže, ko je na posodo prosil, da «ne bo nikoli vrnil.* Redek krčmar. V krčmi je sedelo več gostov, od kterih je eden nespodobnejše in bogokletnejše govoril kot drugi. Na to vstopi krčmar, pošten kristijan, v sobo, gre k steni, sname božje razpelo ter ga meni iz sobe nesti. Osupnjeno gledajo gosti to početje ter vpra¬ šajo, čemu da misli križ ven nesti. Kratko in resno odgovori krčmar: «Ne spodobi se, da bi vas ta-le poslušal!» To je goste zmodrilo; mirno spraznijo svoje kupice ter se molče razidejo. Kako je prvi krčmar v nebesa prišel. Pravijo, da ima vsak človek do nebes nekako pravico, ktero nam je Kristus pridobil, ako le ne živi prebudobno na tem svetu. Tako si je mislil tudi oni krčmar, ki je iz med krčmarjev prvi trkal na nebeška vrata. Kako se mu je reklo, sem uže zdavnaj pozabil , kajti od onega časa je uže pre¬ teklo mnogo, mnogo let. — Prvi gostilničar toraj, ko je umrl, pride pred nebeška vrata, potrka in 72 sv. Peter pride k vratom, a predno odpre povpraša: ■-Kdo je?» — «Jaz sem, krčmar iz Srednje vasi.* Sv. Peter gre giedat v zapisnik zemeljskih prebi¬ valcev, prebira in prebira ter gre naposled zopet k vratom in pravi: «Ti bi sam za svojo osebo uže še mogel v nebesa iti, a zaradi drugih —? Ti imaš namreč mnogo tujih grehov. Koliko se jih je pri tebi upijanilo, ki so potem naredili velike nered- nosti in so še celo greh delali; ti tedaj ne moreš v nebesa. » — «V pekel tudi ne grem!* reče krčmar ter premišljuje sem tar tja, naposled si nekaj izmisli. «To bi ne bilo slabo, prostor je zeld pripraven!* reče sam pri sebi. Kakor si misli, tako tudi stori. Pred nebeškimi vrati napravi — gostilnico. Naroči si najboljše pijače: ljutomerčana, bizeljčana, sre- mičarja in tudi nekaj vipavčana; sploh najboljša vina, ki jih rodi slovenska zemlja, kajti mimo grede bodi povedano, krčmar je bil Slovenec. Vsak, kdorkoli je prišel v nebesa, kterega koli naroda, vsak se je pri njem oglasil. Vsak popotnik, iz tega na oni svet prišedši, hotel se je okrepčati s spošteno božjo kapljico, predno se je predrznil potrkati na nebeška vrata. Mnogim se je primerilo, da jim je trtin sok smrtno bledost izpremenil v živo rudečico. A pri tej priliki se jim je tudi jezik razvozljal; tako je prišel vsak precej mnogobeseden pred nebeška vrata, da se je Peter čudil, od kod toliko poguma zemelj¬ skim popotnikom. A to še ni bilo vse! «Pri zad¬ njem požirku* — to ime so namreč dali onemu gostilničarju — je bilo vedno bolj živo. Počasi so se nabrali tudi godci, kakor so na svetu umirali drug za drugim. Tu je bilo zdaj rajanje — odpo- čitek prejšnjega truda. A to so kmalu slišali tudi 73 nebeški prebivalci. Pogosto so si izprosili dovoljenja, da so šli ven po opravkih. A kdor je prišel ven, vsak se je nekoliko oglasil «Pri zadnjem požirku.* Ker so se pa ne samo ti, ki so mimo prišli, pre¬ dolgo mudili pri gostilničarji, nego so še drugi iz nebes ven uhajali in se potem prepozno domu vra¬ čali, bil je vedni nered v nebeški hiši. Od zunaj v krčmi, se je vedno godlo in pelo. Peter je ves ta nered izpoznal ter se je šel k Bogu očetu pritožit. A Bog oče mu je rekel: «Vzemi krčmarja v ne¬ besa in vsega tega bo konec.* Peter stori, kar mu je Bog ukazal'. — Tako je neki prišel prvi krčmar v nebesa. Narodna iz »Vrtec*-a. Napredek. Ni še dolgo tega, kar so se v društvu kmeto¬ valcev pogovarjali o sedanjem čudnem napredku, kar se tiče iznajdeb strojev, posebno poljedelskih Med občnim začudenjem pripoveduje nekdo o novi iznajdbi strojev za mlatiti, mleti in peči, češ, na eni strani se neomlačena pšenica noter meče, na drugi strani pa pridejo uže pečeni hlebi in žemlje ven. «No,» pravi drugi, «to vse ni nič. To sem jaz tedaj na dunajski svetovni razstavi videl stroj, pri kterem so na eni strani grozdje vanj devali, na drugi strani — sta uže krčmar in hlapec pijance ven metala.* Godci niso ljndje. Kočevar, misle iti v krčmo, vpraša popred na pragu stoječega štiriletnega Šimeka, če je kaj ljudij v sobi? Simek: «Pet ljudij in dva godca!* 74 Nerabljivi glasbeni stroji. Kralj zemlje Dahomeh v zahodni Afriki je čul od nekega svojega podložnika, kteri se je od Se¬ negala vrnil domu, mnogo pripovedovati o krasoti vojaških glaseb, ter je nazadnje odločil, da bo sam eno kupil. Poznal je nekega trgovca v St. Louisu, ki ima z Evropo mnogo posla ter je' pri njem na¬ ročil glasbo. Oni se zares drage volje obrne na nekega tr¬ govca glasbenih strojev v Parizu in naroči vse, kar je za godbo treba. Stroji pridejo in kralj jih razdeli med svoje doglavnike in velikaše. Vesel naredi veliko svečanost in jim zapove, naj igrajo. Na njegovo besedo začne vsak trobiti ali udarjati, kakor je mislil, da bo najbolj godilo kralju. Kralj nekaj časa posluša in pomišlja, da je morebiti to lepo, ker je iz Evrope. A počasi ga mine mir ter reče trobačem in bobnarjem, da je to strahota in da naj odmah nehajo. Ali to še ni bilo vse. Raz¬ jarjen napiše trgovcu, da dobljene reči niso za nič. On, nestrokovnjak, boji se, ne bi li ga bil trgovec na Francoskem prevaril, ter mu takoj piše. Na to odgovori trgovec, da boljših strojev nima. Zdaj še le vbog posrednik pride v zadrego: kralj pravi, da stroji niso za rabo, trgovec, da na svetu boljših ni. V tej sili se domisli, pa piše kralju: «Ali ima vaše veličanstvo tudi glasbenike?* Kralj mu na to ljuto odgovori: »Lepo mi vprašanje! Ko bi imel godce, bi vas ne vprašal za instrumente. Pa ali vi olikanci nimate instrumentov, kterim ni treba umetnikov? Kjer so umetniki ; strojev ni treba.» 75 Namazal. Nek glediški igralec pripoveduje sledečo do- godbo: «Leto in dan je minulo, kar sem bil prišel na potovanji v Draždane. Tam grem v jako ob¬ iskovano krčmo stanovat. Neko jutro, ko sem bil posebno dobre volje, napravim se kot brivec ter grem po vseh sobah, kričeč: «»Gospoda, kdo se da obriti?*» Tako sem jih namazal dvanajst in vsakemu sem rekal, da sem spodaj nekaj pozabil. Ko sem bil vse namazal, tečem v svojo sobo, se urno preoblečem, namažem še sebe in grem potlej ven na koridor ter začnem razsajati in kleti, kje je tisti brivec, ki me je namazal, zdaj ga pa nikjer ni. Zdaj pridejo tudi vsi drugi namazani ven, se jeze in kričč in pravijo, da jih je imel brivec za norca. Jaz, se ve da, sem se najbolj jezil. Nihče pa ni vedel, da sem jaz oni brivec. Zdaj, ko je uže leto preteklo, pa mi ni treba več molčati.* Prevelika skrb. «Ali nimate nekoliko časa?» je vprašal mlad človek skozi okno mimo gredočega brivca. «Da>, mu odgovori ta, «s čim vam zamorem vstreči?* Pa uni ga prosi prijazno, bolj počasi iti, da bi je¬ tike ne dobil. Vedno več. V neki gostilnici pokliče tujec natakarja, pa mu da svoj čevelj, rekoč: «Tukaj-le je majhena luknjica, pošljite čevelj k čevljarju.* Natakar to stori. Gez pet minut prinese deček od čevljarja za¬ šiti čevelj, pa reče vratarju pri krčmi: »Tukaj je 76 čevelj za štev. 6, stane pet novcev.» Vratar ga da hlapcu, rekoč: «Tukaj je čevelj za št. 6; jaz sem plačal devet novcev zanj.* Hlapec ga da natakarju ter pravi: «Tukaj je čevelj za št. 6, jaz sem dal petnajst novcev, plačajte jih.* Natakar ga da tujcu: »Tukaj je zašiti čevelj, velja 30 kr.» Tujec gre k čevljarju vprašat., koliko je račun za zakrpani čevelj. Čevljar pa odgovori: «Nič.» Rad žejen. Nekokrat pride znan pivec v neko klet, kjer je sodar sam vino pretakal. Sodar vpraša žejnega prišleca: «Ali ste vi radi žejni?* — «0 zelo rad sem žejen!* — »Tedaj pa uže dobro, pa le bodite žejni!* Ko čez neko uro pride gospodar v klet gledat in zagleda žalostnega žejnega pivca na sod naslonjenega stati, vpraša sodarja: «Ali ste mu uže dali kaj piti?* — «Še ne. Vprašal sem ga, če je kaj rad žejen in ker je rekel, da je zelo rad žejen, zato sem si mislil, da noče vina piti.» Velika predrznost. Nek trgovec pripoveduje svojemu prijatelju o nekem goljufu ter naposled tako-le pravi: »Tako sem ga vrgel po stopnjicah, da si je kar vrat zlomil, potem pa gre ta potepuh in me toži pri gosposki.* Prosimo, da se pozvoni. Na vratih necega magacina je bil sledeči napis: «Ako ni nikogar v magacinu, prosimo, da se po¬ zvoni.* Ko mimogredoč popotnik to čita, pogleda pri steklenih vratih v magacin in ker nikogar v 77 njem ne vidi, začne na vso moč zvoniti. Takoj prileti kupec iz zgornjega nadstropja ter vpraša po¬ potnika, kaj želi? «Nič», pravi zvonilec, «le ker prosite, da bi, kedar ni nikogar v magaeinu, zvonili, sem vam na ljubo začel zvoniti.* Reče in odide. Strup za podgane. Deček pride v prodajalnico ter želi strupa za podgane. «Za koliko? vpraša ga trgovec. «Gospod, na tanko tega ne vem, pa kakih trideset jih že bo,» odgovori prostodušno deček. Mali kruh. «Prosim vas, povedite mi, kako je to», reče meščan peku, «da je vsak hlebec pri vas manjši, nego li pri drugih pekih?* — «Ej 1 to vam lehko povem*, odgovori pek, «ker drugi peki v hlebec po več testa jemljejo kakor jaz.* Metlarja. Metlar svojemu tovarišu: «Ne gre mi v glavo, kako ti je mogoče metle še boljši kup prodajati kot jaz, ki vendar veje za metle kradem!* Drugi: «Jaz kradem pa kar narejene metle.* Sitno. Mesarsk mešetar, rodom Madjar, pride na že¬ lezniško postajo v Veliki Kaniži, da bi 50 volov v Gradec naložil. Toda reklo se mu je, naj počaka par dnij. Zato telegrafira svojemu gospodu v Gradec: «Juter ne morem priti v Gradec; kajti tukaj danes ne sprejemajo — volov!* 78 Zadnji vlak. Nek potnik pride na lj — -ski kolodvor s potno torbo ter vpraša druzega popotnika naglo: «Prosim vas, kdaj gre zadnji vlak na Dunaj ?» — ^Zadnji vlak?® ponovi vprašani popotnik mirno in hladno — «dragi moj, tega midva gotovo ne doživiva!® Slovenski po sili Nemec in nemčurski mesar. Slovenec: „Gut moargen, her flajšponk!“ Mesar: „Gut morgen!“ Slovenec: „Ih pin zhaus Jcajbel!“ Mesar: „Wie alt?“ Slovenec: „15 gulden.“ Mesar: „ Was kost’s?“ Slovenec: 13 bohen.“ Mesar: « Dobro, pridem po tele, pa ostanite doma!» Slovenec: ,JU inen got!“ Prepovedano žganje. Nek šaljivec pove financarjem, da Jurij N. slive žge, pa gotovo ni plačal. Financar se hitro napravi in gre iskat. Ko pride k Juriju ga vpraša: kje ima kotel in kje slive žge? Jurij mu odgovori, da ima kotel v kuhinji in žena v njem s slivami svinjam repo kuha; on je suhe slive samo posekal in razklal. Financar, videč, da ga je usmešil, odnese takoj pete. Kmetovalca. Ranocelnik Mazovič pokliče tesarja, da bi mu popravil plot okoli vrta. Komaj prideta v vrt, za¬ pazita, da bližnja vas gori. «Tam meni pšenica cvete!® vsklikne tesar ter skoči čez plot, da bi bil pred pri ognju. V naglici se spodtakne, pade ter si zlomi nogo. Mirno odgovori ranocelnik: «Moja pa je že zrela!» 79 Nova vrsta denarja. Cel/) novo sorto denarja so našli Angleži ne davno na otoku Yap-u v Karolinah. Denar, ki se tu rabi, je še neokretnejši nego znani špartanski denar, ki je bil iz železa. Na Yap-u namreč delajo denar iz skale, v podobi švicarskega sira in do velikosti mlinskih kamenov. Sredi okroženega ka¬ mena je luknja in skoz to se vtika drog, kedar se ima «denar* prenesti. Yap-ani hodijo po ta denar na Palavske otoke, kjer se iz apnenske tvarine šeka in ga z velikim trudom in z veliko nevarnostjo od tam domu prevažajo, ker imajo slabe čolniče. Vidi se, da pri tem denarji najbolj na varnost gledajo, ktero daje velika teža denarja. Tudi «drobiž« zraven teh mlinsko-kamnastih denarjev delajo v velikosti naših tolarjev. Dober kup, pa vendar drago. Časnikarsk prodajalec v Parizu je nosil po mestu brošurico na prodaj ter vedno klical: «Cel zbor za dva krajcarja!* Ko ga nek dovtipen človek sliši, mu reče: «Ti nam pač praviš, koliko je vreden, a ne koliko stane (košta).» Tiskovni pogreški. Po časopisih se pogosto nahajajo tiskovni po¬ greški, ki so tako smešni, da bi človek skoraj mislil, da niso nastali slučajno, nego iz stavčeve nagaji¬ vosti. Naj se prečita samo ta-le notica, ki je za¬ gledala beli dan v nekem časopisu: «Prečastiti pri- 80 digar Jonas Thomson so je v cerkvi sv. Andreja v Newyorku poslovil od velike množice poslušalcev. Ginjenega srca je povedal, da mu je zdravnik sve¬ toval, naj gre čez atlantiško morje in na francosko milo zemljo zdravit se. Ko je dal poslušalcem mnogo dobrih svetov, obrne v goreči molitvi svoje oči proti nebu — in začne mahoma dirjati po Beafit-Streetu. Tam so ga pobalini vjeli in mu privezali lonec čez glavo. Zdaj je divjal še bolj divje okoli, nego prej, a naposled pomeri nek policist nanj z revolverjem in ga vstreli.* — Kako je nastala ta pomota? Sta¬ vec je prelomil poročilo o pridigi in zraven dejal drugi konec poročila o nekem steklem psu. Iz pravniškega življenja. Izjema. Policaj: «Stojte, gospodje, vi ste ujeti! Neveste-li, da je župan še le pred kratkim strogo zaukazal, da se mora po noči mirno domu hoditi.* — «Bes je, gospod policaj, pa mi ne gremo domu, ampak v drugo krčmo.* Gog je gog. «V imeni postave ste ujeti!* — «Zakaj — zakaj?* — «Vi ste demagog* in še baje eden naj- izvrstnejših — gospodje tam pri mizi so mi vse po- Voditelj = zapeljivec ljudstva = šuntavec. — 81 vedali.* — »Pedagog* ljubi mož, — pedagog!* — «E kaj! — gog je gog — le z menoj!* Preklic. V neki krčmi so imeli sila .surovega hlapca. Nekedaj reče učitelj: »Ta hlapec je ravno tako surov, kot naš župan.* Zato toži župan učitelja, da je moral svoje besede preklicati. Učitelj stori to drugi dan tako-le: «Ta hlapec ni tako surov, kot naš župan.* Prebrisan berač. Uradnik: »Noter!* — (Berač vstopi in pravi:) »Ne zamerite, milostivi gospod, da vas poprosim za prav velik dar, kajti ne morem drugače do¬ stojno v tem mestu prenočiti.* — Uradnik: »To pa je uže preveč, me v moji pisarni z beračenjem nadlegovati. Takoj se mi poberite, drugače vas dam zapreti!* Berač: »Temu nimate pravice. Smete me sicer tožiti, pa potem morate biti tudi priča in imate sploh mnogo sitnostij. Dajte mi toraj rajši 1 gld. in ne bom vas nadlegoval tako kmalu.* Lastna fara. Žandarm pride v vas in najde berača, ki se mu ni zdel domač, ampak iz tuje fare došel. Stopi k njemu in ko zve, da res ni v tej vasi doma, za- * Odgojitelj = učitelj. Šaljivi Slovenec. 82 ukaže mu ostro rekoč: «Ali ne veš, da imaš doma ostati, poberi se takoj v svojo faro!* — «0j ljubi moj gospod*, reče berač, «ko bi jaz svojo faro imel, nikoli bi tukaj kruha ne prosil.* Protenje. »To vam rečem, gospod župan; v vašo pro- kleto luknjo ne pridem vse žive dni več; kajti tako slabe uječe, kot to noč pri vas, še nisem imel nikjer na celem mojem potovanji!* Imenitno potrjilo. Župan šm. občine je moral nekemu hlapcu po- slovsko knjigo spisati. Ko pri opisovanji osebe pride do odstavka: «Nos» pripisal je na kratko: «Ga ima!* Postrešček pred sodnijo. Sodnik: « Zakaj mi niste precej povedali svo¬ jega imena, ko sem vas prvič vprašal?* Postrešček: «Ker se ga nisem mogel takoj spomniti.* Sodnik: «Le kak neumnež more kaj tako abot¬ nega odgovoriti.* Postrešček: »Gospod, ako bi vas ljudje celih 15 let le »število 18» imenovali kakor mene, potlej bi tudi vi gotovo uže davno pozabili svoje pravo ime.* Naj starejši ljudje. V neki vasi so vsled mejnih urejevanj pri ne¬ kem zemljišči potrebne listine pogrešili, toraj so 83 morali dokazov iskati, vprašaje najstarejše ljudi v vasi, če se spominjajo iz mladik let kacih sporočil, ki bi jim pomagala to stvar rešiti. Sodnik, kteri je tožnika zastopal, pokliče toraj župana ter ga prosi, naj mu imenuje najstarejše ljudi iz vasi. Župan mu odgovori: »Gospod, prav žal mi je, da vam ne morem vstreči, ker najstarejši ljudje v naši vasi so uže vsi pomrli, kako bi jih toraj na pričo poklical!* Kteri bo iztožil? Kmet je imel njivo zelja nasajenega, na ktero so ga pa zajci prav pridno hodili jest. On si zdaj misli, kako bi bilo napraviti, — streljati in loviti jih je prepovedano, ker je imel neki gospod ta lov v najemu. Ko je zelje dozorelo, poseka ga, le eno glavo z najvišjim kocenom pusti in jo izvotli; to votlino pa z močnim duhanskim tobakom napolni. Okoli obloži kamenih plošč, da bi ložje zajci do zelne glave dosegli, kedar pridejo jest. Zajci pridejo in začnejo to glavo glodati. Pa komaj so je nekaj objedli, so uže začeli kihati, ker jim je tobak prišel v nosnice in pri tem kihanji so z glavami na kam¬ nite plošče treskali ter si glave potolkli. V malih urah je več mrtvih zajcev okoli zelne glave ležalo. Primeri se, da najemnik tega lova to najde in gre kmeta tožit. — Kmet pride pred sodnijo. Vprašan, kaj je z zajci storil? odgovori: »Zelje ni bilo za zajce nasajeno, tudi nisem rekel, tobaka nosljati, vsled tega jaz tudi nisem kriv, da so kihali in se pobili. Nasprotno je pa, da so zajci kakor samo¬ morilci kazni vredni. Zdaj pa bom jaz vas, kot najemnika lova, za tobak tožil, kterega so mi zajci pošnofali 1» 6 * — 84 — Med akte. Vbog kmet stoji pred starim birokratom neke kancelije: «Gnadljivi gospod, prosim, pomagajte mi, dovolite mi to in to.» Birokrat stoji, kakor bi mu kol v hrbtišči tičal ter reče: «Niks da, hod’te k notarju in prinesite pisan pitšrift!» Toda kmetu pri besedi «notar* zablisne dobra misel in odgovori: »Gnadljivi gospod, ne zamerite, tisti, ki prosi, sem jaz sam, čemu tedaj treba še notarja in pisane pit- šrifte, vsaj sem jaz sam tukaj!* Birokrat: «Kaj? disputiren auch noch! Hod’te k notarju in prinesite pisano pitšrifto; vas ne morem djati med akte!* Potrjilo. Berič, ki je zaostale davke pobiral, pri Vrabiču ni dobil nič denarja, pač pa celo vrsto razžaljivih psovk. Zato pošlje berič potem sledečo pisano tožbo sodniji: «Kmet Vrabič me je imenoval oderuha, goljufa, lumpa itd., kar tu v dokaz resnice s svojim lastnim podpisom potrjujem.* Pijano sodišče. Sodnik: «Priča Dedek, kaj je rekel zatoženec, ko ste ga pri tatvini prijeli?* Priča: «Rekel je, da je pijan!* Sodnik: «Rad bi njegove lastne besede slišal. Ponovite jih natanko; on vendar ni rekel: on je pijan!* Priča: «Da, tako je rekel.* Sodnik: «Vi me ne razumete! Njegove lastne besede bi rad slišal. On je menda rekel: jaz sem pijan!* 85 Priča: «Bog ne daj, gospod sodnik, kako bi kaj tacega o vas rekel! Bil bi ga tudi takoj —» Državni pravdnik: «Ne tako! vi ne razumete vprašanja; gospod sodnik meni, je li zatoženee rekel: jaz sem pijan!» Priča: »Vas še niti ne pozna! Kako bi mogel toraj kaj tacega o vas reči 1» Zagovornik: «Poslušajte, ljubi mož, kar vas bom jaz vprašal. Slavno sodišče bi namreč rado zvedelo natančne zatoženčeve besede. Če o sebi govori, vendar ne bo rekel: on ali mi ali vi. Zdaj ste menda pač uže razumeli in vprašam vas toraj kot priseženo pričo, je li moj varovanec rekel: Jaz sem pijan?» Priča: «Bog vari! Vi imate sicer prav rudeč nos, pa o vas ni zatoženee ničesar rekel! Kaj pa mislite! Če misli kdo kaj vkrasti, si vendar ne bo upal trditi, da je celo sodišče pijano!* Vsi imajo prav. Zandarm vlovi dva pretepajoča se potepuha ter ju odvede pred sodnika. Sodnik veli prvemu po¬ tepuhu: »Povej, kako se reč ima!* Vprašani raz¬ loži cel pretep in sodnik mu reče: «Da, prav imaš!» Na to se obrne k drugemu zatožencu, da mu tudi ta cel dogodjaj pove. Ko zatoženee svoje pripove¬ dovanje konča, reče sodnik: »Da, prav si imel!* Zadaj stoječemu žandarmu se je ta razsodba ne¬ kako čudna zdela, zato pravi: »Pa, gospod sodnik, oba vendar ne moreta imeti prav?* Sodnik: »Da, vi imate tudi prav!» Reče ter nažene vse tri. 86 Tajitev. Sodnik: »Vi ste gospodarja okrali, pri kterem ste služili; se li upate to vtajiti?» Zatoženec: »Da, gospod sodnik, če mislite, da kaj pomaga, uže vtajim!* Nedolžen. Sodnik: «Ali je res, oče Drmota, da ste rekli sosedu Kolencu, da je tat in goljuf?* Drmota: »Resje, res, ali jaz tega, gospod sodnik, rekel nisem.» Moder maček. Sodnik: »Ste li vi rekli, da moj tovariš, sodnik Čuk, ne razume več, kot vaš črn maček?* Zatoženec: «Tega nisem rekel. Rekel sem le, da moj črn maček več razume, kot sodnik Čuk in pri tem ostanem. Kar se namreč tiče miši loviti, se gospod gotovo ne more meriti z mojim mačkom.* Prihodninski davek. Sodnik: »Zatoženi ste, da se klatite brez dela okoli; zakaj nočete delati?* Zatoženec: »Ker bi moral potem prihodninski davek plačevati!* Mož in žena. Sodnik: »Veš, Janez, živi vendar v ljubezni s svojo ženo in premisli: mož in žena sta eno telo!» Kmet: »Ne, gospod sodnik, to ne more biti; ker če mene v krčmi pretepajo, se moja žena smeje in če potem jaz njo pretepem, pa jaz nič ne čutim!* 87 Težko določiti. Dva tata sta drva kradla in sta zasačena prišla pred porotnike. Državni pravdnik je poudarjal, da se imata oba ostro kaznovati, ker pri obeh se nahajajo vzroki, kteri njuno zločinstvo obtožujejo, kajti prvi tat se je predrznil v svitlem dnevi krasti, drugi pa je v mirni noči, ko pošteni ljudje spijo, šel na krajo. Ko je to zagovornik tatov slišal, je ves začuden dejal porotnikom: »Tožnik graja pri mojih zagovarjancih enkrat, da se je po dnevi kradlo, drugič pa da po noči. Za božjo voljo, slavni po¬ rotniki, povedite mi, kedaj bi naj tedaj človek šel krast?* Kakor nalašč. Nekje na Hrvatskem pošlje krojač k peku svinj¬ sko pleče vodit. Pek odreže velik kos iz njega. To videti, reče krojač peku, naj mu škodo povrne, če ne, ga bo šel tožit. Pek pa teče poprej k sodniku in mu da lepo veliko presto v dar. Krojač pride tožit in sodnik oba zasliši. Pek pravi, da so muhe toliko mesa pojedle. Sodnik reče torej krojaču: «Ako so muhe to storile, se znosite nad muhami; pobijajte jih, kjer koli ktero dobite.* Slučajno zagleda krojač zdaj muho na sodni¬ kovem obrazu. Brez pomisleka lopne s pestjo po sodnikovem nosu, da se mu takoj kri pocedi in reče: «Kakor nalašč! je uže ena tukaj!* Znana ura. Sodnik: «No, nočeš poznati te ure, ktero smo v tvoji skrinji našli?* 88 Zatoženec: «Ne, gospod sodnik!» Sodnik: »Žandarm! peljite zatoženea zopet v nječo, da postane mehak!» (Dan pozneje.) Sodnik: «No, poznaš sedaj uro?» Zatoženec: «Da, gospod sodnik!* Sodnik: «No, tako je prav, da si se vendar spametoval!» Zatoženec: «No ja, gospod sodnik! Kako bi neki te ure ne poznal, ko ste mi jo pa včeraj po¬ kazali. » Kje ste priženil kravo? Kmet vkrade kravo, kar se pa kmalu zve. Moral je pred sodnika. A sodnik, ki ni znal dobro slo¬ venskega jezika, vpraša kmeta: «No, kje ste pri¬ ženil kravo?* Kmet odgovori: »Jaz nisem oženjen, samec sem še!» Sodnik se jezi in pravi: »Jaz ne vprašam, ali ste oženjen ali samec, nego kje ste priženil kravo?* — Kmet zopet odgovori: «Jaz sem samec in nisem krave nikjer priženil.* — Sodnik se še bolj jezi. Na to pristopi drug gospod in pravi: »Ne jezite se, gospod sodnik; kakor vidim se vidva ne razumeta. Vam bi treba bilo kmeta vprašati: Od kod ste prignali kravo?* Za nič vera-. Pri neki mali rekici na Slovenskem se je po¬ kvaril jez, kterega je imelo več bližnjih posestnikov skupaj. Da se zopet prav popravi je prišla uradna komisija. Cesarski komisar, ki pa ni dobro slovenski znal, reče zbranim slovenskim kmetom: «Možje, vaša vera je za nič, treba jo bo popraviti!* Kmetje se pogledajo in eden reče: »Gospod komisar, naša 89 vera je že dobra, ni je treba popravljati!* Na na- daljno trditev komisarjevo, da je njih vera za nič, potrjujejo kmetje vedno odločnejše, da je njih vera popolnoma dobra in da si ne dajo tu nič vmes go¬ voriti. Po daljšem prepiru seže drug slovenski znajoč ud komisije v besedo ter pravi: »Možje, gospod ko¬ misar misli le vaš jez, ki se po nemški «iie Wehre» zove, tistega bo treba popraviti*. — «Tega pa, tega, pa našo vero naj nam v miru puste*, odgovore kmetje. Neradovoljna priča. Predsednik: »Mandarin! Pripeljite prihodnjo pričo!* (Mandarin odide. Takoj pri vratih pokaže na predsednika, na kar pride pred njega nek mož.) Predsednik: «Kako se pišete?* Peter: »Peter /5rjav.* Predsednik: «Kako stari ste?» Peter: »Menim, da to ravno ne spada sem.* Predsednik (zakriči nad njim): «Takoj pove¬ dite, kako stari ste!* Peter: «Tri in trideset let.» Predsednik: «Kt,ere vere ste?* Peter: »Pa gospod predsednik.* Predsednik (ga prekine): »Če se še enkrat predrznete, vmes govoriti ...» Peter (hitro): »Katoličan sem.* Predsednik: »Ste li z 'zatožencem v sorodu ali v njegovi službi?* Peter: «Jaz? — s tem? — Kaj neki mislite gospod predsednik!* — (Smeh med poslušalci po¬ staja vedno večji.) 90 Predsednik: «Zdržite se vsake neprimerne opazke! Vzdignite roko, da prisežete!* Peter: »Gospod predsednik, tega pa res ni treba! — (Smeh med poslušalci.) Predsednik (vstane ter divje zakriči): «Dam vas zapreti, če se še enkrat predrznete, kaj ugovar¬ jati. Vzdignite roko in prisezite!* Peter vzdigne roko; predsednik narekuje pri¬ sego in Peter govori za njim.) Predsednik: »Prisegam pri živem Bogu —» Peter: « Prisegam pri živem Bogu —» Predsednik: »da bom vse povedal, kar vem —» Peter: «da bom vse povedal, kar vem; —» Predsednik: »da ne bom zamolčal ničesar, kar bi zamoglo cel ta dogodek razjasniti -— » Peter: »da ne bom zamolčal ničesar, kar bi zamoglo cel ta dogodek razjasniti, —» Predsednik: »in, da bom govoril le čisto res¬ nico —» Peter: »in, da bom govoril le čisto resnico.* Predsednik: «Amen.» Peter: »Amen.* Predsednik: «No, kaj veste toraj?* Peter: »Gospod general se vam lepo pripo- ročujejo in prosijo, da bi danes zvečer ob osmi uri prišli na večerjo k njim. Tudi srno, ktero so včeraj na planini vstreliii, so že dobili domu.* (Glasen smeh med poslušalci.) Predsednik: »Kaj? — Niste li priča?* Peter: «Ne, gospod predsednik! Generalov sluga sem in sem bil poslan, da vas povabim. Ker vas pa nisem našel doma, prišel sem semkaj. Ko sem žandarma za vami vprašal, poslal meje tu sem.* 91 Nesrečna salomonska sodba. Dva lovca, prej prijatelja in tovariša, sta se kregala za lovskega psa, o kterem sta rekla, da je 50 tolarjev vreden; vsak je rekel, da ga je on iz¬ učil, da je njegov. Gresta pred sodnika in ko ju ta zasliši, jima reče: «Vstopita se vsak v drug kot sobe, jaz bom pa psa držal v sredi. Ko bom štel: «Ena-dve-tri!» naj vsak psu zažvižga in jaz ga bom spustil; h kteremu od vaju bode pes skočil, tistega naj bo.» Lovca sta bila oba zadovoljna. Sodnik v sredi psa drži, ko šteje «tri», žvižgata lovca na vse pretege, on psa izpusti in pes skoči — skozi odprte duri ven in v divjem diru zbeži. — Lovca pa tožita zopet od kraja. Druga salomonska sodba. V Illinois-u v Ameriki se je na železnici nesreča prigodila. En mož je bil vbit, drugemu je nogo odtrgalo. Vdova vbitega in oni enonogi sta železnico tožila za odškodovanje. Sodnik je vdovi za izgub¬ ljenega moža odločil 500 tolarjev, onemu, ki je nogo izgubil, pa 15000 tolarjev. Nevoljna o taki sodbi reče vdova sodniku: «Ali je to prav, da ta dobi več kot jaz? Ali ni življenje kakega moža večvredno, nego samo ena noga?* Sodnik odgovori: «Žena! ta mož ne dobi za noben denar druge noge. Ti pa dobiš lehko druzega moža, ki bo morda še lepši in boljši, kot je vbiti bil.* Še ena salomonska razsodba. V Parizu je pred sodnijo zahteval mož, naj ga ločijo postavno od žene. «Imate-li otrok?* vpraša ga 92 sodnik. — 'Se ve da, gospod!* — »Koliko?* — «Tri, dva dečka in eno deklico, in ravno zaradi tega sva prišla k vam. Žena moja zahteva za-se dva otroka, toda jaz tudi.* — «Se tedaj hočeta oba zadovoljit z mojo razsodbo?* — 'Da, gospod,* pra¬ vita oba. — 'Tedaj počakajta, da bodeta imela četrto dete, potem si pak more vsakdo izmed vaji vzeti po dva in jaz ustanovim, kako se imajo vama otroci razdeliti.* Mož in žena sta bila s tem izrekom zadovoljna in sodnik ni čul nič o njih celi dve leti. Pri neki priliki sodnik sreča moža na ulici ter ga vpraša: 'Kako je gospod z ono zadevo?* — «Ah, gospod sodnik, zdaj še ne more biti govorice o lo¬ čitvi.* — »Zakaj ne?» — «No zdaj imava pak pet otrok!* — 'Tedaj počakajta, da Bog da šestega,* odgovori potem sodnik. Darilo odvetniku. Nek odvetnik na Hrvatskem je vodil pravde za več kmetov ene vasi. Neko jutro jih pride devet k odvetniku, hotečih zvedeti, kako pravde stoje. Da prazni ne smejo priti, to so kmetje dobro znali in zato so prinesli purana seboj. Prvi s puranom v naročji se predstavi odvet¬ niku; ta ga prijazno sprejme, dh mu zahtevano razjasnilo in mu konečno reče, naj dh purana v kuhinjo. Drugi pride zopet s puranom pred odvet¬ nika in isto tako opravi; pride tretji, četrti do de¬ vetega, vsak s puranom v rokah in vsakega napoti odvetnik po dovršenem poslu v kuhinjo s puranom. Ko so tako klijenti opravili svoj posel ter odišli, gre odvetnik veselega srca v kuhinjo gledat svojih devet puranov. Ali ni bilo v kuhinji devet puranov 93 še enega ni bilo, kamo li devet, ker so kmetje vsi skupaj samo enega purana v mesto prinesli in vsak njih je odvetniku le pokazal purana, dal mu ga pa ni nobeden, ker ga niti ni imel vsak svojega, am¬ pak vsi skupaj so imeli samo enega, a še tega so si odnesli v krčmo; tam so si ga spekli in pojeli so ga sami. Akte mlatiti. Kmet prepirljivec je zgubil svojo pravdo ter se jako kislo držal, ko mu njegov odvetnik na mizo položi osoljeni račun z »akti*, t. j. pravdnimi pismi, vred. Mož jih vzame v roko in pazljivo pregleduje ter reče: «Za božjo voljo, plačati imam toliko de¬ narjev, tukaj pa vidim, da je vsaka pola papirja le do polovice napisana, druga polovica je prazna; čemu taka potrata?* Odvetnik ga miri, rekoč: »Dragi moj, tega vi ne razumete, to se reče pri advokatih '-akte mlatiti*. Kmet uvidevši, da je vse ugovarjanje zastonj, prosi odvetnika potrpeti, rekoč: «Gotovih denarjev sedaj nimam, a če hočete ponudim se vam za mlatiča ter sem voljen na vaši pristavi izmlatiti letošnje žito.* Odvetnik pritrdi. Gez nekoliko časa pride odvetnik na pristavo gledat. Ali kako se pre¬ straši, ko zapazi, da je vsak snop le na pol iz- mlačen. Nevoljen reče kmetu: »Za božjo voljo, ali imate še kaj vesti, toliko služiti, pa tako slabo de¬ lati, snopovje ima v sebi še dobro polovico zrnja, čemu taka nemarnost?* Kmet pa pomiri odvetnika, rekoč: »Dragi gospod, tega pa vi ne razumete, to se reče pri nas kmetih: «akte mlatiti.* 94 Veliko čudo. Kmet se je zaradi neke malenkosti po svojem odvetniku tako dolgo pravdal, da je celo svoje po¬ sestvo zapravdal. Ko so ga že s posestva spodili, stal je nekega dne več ur pred hišo svojega od¬ vetnika ter neprestano hišne duri ogledaval. Začuden ga vpraša odvetnik, kaj hoče. «E,» pravi kmet, «premišljujem, kako je bilo mogoče, da je šlo celo moje posestvo pri teh malih vratih noter!> Čez mero opral. Vsak zatoženec pri krvavi sodniji dobi svojega zagovornika. Nekokrat se je prigodilo, da je tako opravilo sodnija izročila celo mlademu odvetniku. Ta se hoče prvokrat dobro skazati in se toraj skrbno pripravi ter svojega zatoženca tako izvrstno zago¬ varja, da porotniki tega za nekrivega spoznajo. Sedaj stopi zatoženec vesel pred odvetnika, rekoč: »Lepo se vam zahvalim za izvrstno zagovarjanje; niti sam nisem nikdar mislil, da sem res tako ne¬ dolžen !» Testament. Nek trgovec je pri svoji smrti zapustil 100 000 tolarjev. V testamentu, katerega je napravil, je bilo zapisano: »Ker mi je moj edini sin tako zel6 gre¬ nil življenje ter je bil takov pridanič, izročim vse svoje premoženje naši krajni bolnišnici s pogojem, da oskrbništvo bolnišnice mojemu sinu izplača to¬ liko, kolikor samo hoče.» Ko se testament objavi, izplača oskrbništvo bolnišnice sinu le 10000 tolarjev. Sin s tem neza- 95 dovoljen, najame si odvetnika. Odvetnik je celo stvar na korist tožiteljevo tako-le obrnil: Zadnja volja umrlega se glasi: Oskrbništ.vo bolnišnično mora sinu dati toliko, kolikor s a m o h o č e. No, oskrb- ništvo bolnišnično hoče za-se 90000 tolarjev, toraj mora to vsoto dati sinu, onih 10000 tolarjev pa si obdrži samo. Krofasti hudodelec. Rabelj je obešal krofastega hudodelnika; ker ga pa vrv ni dobro prijela, zgodi se, da hudodelnik ne obvisi na višalah, nego se doli izmuzne. «Kaj tacega se mi pa vendar še ni zgodilo,» reče pre¬ strašeni rabelj. — «Meni tudi ne,» odgovori hudo¬ delec. Vbogi grešniki. Ladovič gre s svojim sinom mimo vislic. »Kakšna priprava je to?» vpraša sinek. — «Na to obešajo vboge grešnike, da morajo vmreti,* od¬ govore oče. «Vboge?» vpraša deček, «in kam pa obešajo bogate?» — Oče Ladovič je tako malo svet poznal, da ni vedel na to nobenega odgovora. Sodnik ne ve, dokler ne najde v koranu. V Bosni je živel sodnik, kterega je raja kakor tudi Turek sovražil zaradi njegove lakomnosti in podkupljivosti. Bil je to grabljfv Turek, kteri ni ni¬ komur nič privoščil. Necega dne sedi popoludne v svojem stano¬ vanji in kadi tobak iz dimke in srka kavo. V so¬ sedni krčmi so sedeli kmetski podložniki in med 96 njimi zviti lisjak iz bližnje vasi. Razgovarjali so se o sodniku, kakšen oderuh je, da se ga sami Turki sramujejo in ne drže ž njim, tako, da mora celi dan sam sedeti v svoji sobi. Omenjeni lisjak, kr¬ ščanski raja, vstane in pravi: »Moram ga obiskati in ga malo opehariti!* — »Ako ga opehariš, junače, pa ti bomo dali za vino in jed,» pravijo sodrugi. Lisjak gre k sodniku ter mu pokorno reče: »Častiti sodnik! Imel sem zvestega psa, varuha pri svojih ovcah. Večkrat mi je paganskega volka spodil, da mi ne naredi škode. Ko mi je pred nekoliko leti volk zopet ovco vgrabil, sem mu dejal: »Goro v, ljubi pes, tvoje naj bo jagnje, ako ga dobiš iz volkovih krempljev!* In Gorov ga je dobil. Iz jagnjeta je po¬ stala ovca in dvakrat na leto je imela mlade, in Gorov je imel že 17 glav od nje. Te dni mi je pa Gorov poginil in jaz revež zdaj ne vem, čegave so po pravici zdaj one ovce. Pes nima nobenih na¬ slednikov v svojem rodu, jaz si pa tuje stvari nočem prisvajati. Prišel sem tedaj k tebi, slavni sodnik, s prošnjo, da razsodiš, čegave so po pravici zdaj one ovce?* Lisjak je končal, sodnik se zamisli in čez nekaj časa pravi: »Ne vem, dokler ne najdem v koranu.* (turškem sv. pismu.) Vzame knjigo v roke, išče, bere in potem odgovori: «Ker tvoj pes Gorov nima nobenega iz svojega rodu, spadajo po zakonu one ovce meni; glej, da mi hitro onih 17 kosov sem pripelješ!* — « Slavni sodnik,* pravi hudomušni raja, »ako mi dokažeš, da izhajaš iz rodu mojega psa Gorova, pripeljem ti ovce precej.* Izgovorivši to, je bil že tudi iz sobe. Turek jezen poskoči, raz¬ saja in leti za rajo; ker ga je pa bilo sram, da bi tega Turki ne izvedeli in se mu še smejali, se ves 97 jezen vrne domu in — molči. V sosednji kremi pa so gostili raje svojega zvitega soseda. «Frosimo Boga, da nam ohrani sedanjega pašo.» Tako je pravila bosenska starka in ponavljala je to vsacemu, dokler je tudi paša zvedel. Dobro je vedel, kako se raji godi, kako ga preklinja in smrti vošči in zato se je čudil starkinim besedam in jo poklical k sebi. »Stara, po resnici mi povej, za kar te bom vprašal,* nagovori jo. »Kakor ču- jem, me raja preklinja, smrti mi vošči, ti pa, kakor mi pravijo, moliš, da bi me Bog obvaroval; zakaj mi pa ti to želiš?» — »Slavni paša! Da ti resnico povem, čuj: Poznala sem tvojega deda (starega očeta); to je bil človek strašan, grozoviten in za¬ tiral je rajo, kolikor je mogel; raja je klela, jokala: O, ko bi ga ne bilo! — Ded ti je umrl in tvoj oče je bil gospodar. Oh! ljubi moj Bog! raja si je mogla oči izjokati, glavo si razbiti! Še slabše se nam je godilo. Vsi so prosili: Da bi ga Bog vbil. Njegove smrti smo komaj pričakovali. In prišel je tudi njegov čas, umrl je. In postal si ti gospodar. Še slabše, mnogo slabejše godi se raji. Ali ko bode tvoj sin za gospodarja — tu pa raja že ne bode mogla živeti — in zato prosim Boga, da bi te ohranil, da nam še strašnejša doba ne pride.* Kako se ženin dobi. Kmetsko dekletce v nemškem kantonu v Švici bi se bilo rado omožilo. Šla je vprašat, koliko bi setih.» — Natanko ob določeni uri je prišla ne- Šaljivi Slovenec. 7 98 stala poroka. «Dva franka,» dobila je odgovor od dotičnega uradnika (ondi je namreč uvedena civilna poroka). — «Toliko tedaj to velja,» pravi kraso¬ tica, «a kedaj moram priti?® — «V petek ob de- vesta, sicer malo sramežljivo rudeča, a vendar po¬ gumna, opravljena v svatovsko obleko iz najlepše volne, z zlato verižico okolo vrata in v najličnejših novih čevljičkih. Uradnik jej ponudi stol in oba sta čakala ženina — toda tega od nikoder ni bilo. Naposled vendar povpraša uradnik nevesto: 4, kje imate vendar svojega ženina?® — »Svojega že¬ nina?® se začudi devica, «nu, jaz sem mislila, da vse to dobim tu za dva franka!® Iz zdravniškega življenja. Koze staviti ne pomaga nič. «Jaz nikakor ne verjamem, da bi koze (osep- nice) staviti kaj pomagalo®, pravi nek premeden gospodar. «Ravno lani sem dal enemu svojih otrok koze staviti, a drugi dan pade skozi okno in pri tej priči obleži mrtev.® Če se le prav rabi. 4)a, gospod Smučiper, kakor rečeno, da sem tako dobro rejen, zahvaliti se imam edino le Re- valenti arabica!® — «To mi je nerazumljivo! Mene je ta budalost še le bolj posušila!® — «Je pač niste prav rabili! Prava metoda je: Vzemi 4 grame 99 Revalenta arabica, precejšnji kos pečenke s krom¬ pirjem ter zalij to z litrom nudečega vina! To stori vsak dan dvakrat in čez 6 mesecev se boš čudil nasledkom!* Komu škodi tobak. «Ali vam nič ne de, če tobak kadim,* vpraša mlad pobalin, ki je bil komaj kakih 12 let star, nekega starega moža, s katerim se je po železnici peljal. «Meni nič ne de,» odgovori mu prav dobro starček, «ako le tebi ne!* Strah pred kolero. A. «Pa prijatelj! Kako se moreš vendar tako silno bati kolere? Enkrat moraš itak umreti!* B. «To je ravno, česar se bojim; kajti ko bi zamogel več kot enkrat umreti, — ne bal bi se je tako zelo.* Kava strup. Zdravnik, velik nasprotnik kave, reče nekemu svojih bolnikov: «Če želite ozdraveti, opustite kavo, kajti ona je počasi delujoči strup!* Pa mu odgo¬ vori bolnik: «Da, prav imate, gospod zdravnik! Kajti ko bi bila kava hitro delujoči strup, ne bil bi jaz, ker jo uže od mladih nog vsak dan pijem, učakal sedemdesetega leta.* Kako človek zboli. Janeza trese huda mrzlica in zdravnik ga vpraša: «Kaj pa ste storili, da ste to bolezen nalezli?* i* — 100 Janez odgovori: «Glejte, to se je tako-le zgodilo: sanjalo se mi je od mastne svinjetine se zeljem, ktero sem vso sam bil pojedel; pa svinjetina je menda bila pogreta, ker, ko se zbudim, se počutim na smrt bolnega.* Nezmotljivi recepti. V nekem društvu je trdil zdravnik L., da še ni zapisal nobenega recepta, ki ne bi bil pomagal. — «To ni mogoče!* ugovarjajo nekteri gospodje. »Uverim vas na mojo čast,* odgovori zopet zdrav¬ nik, «če niso pomagali mojim bolnikom, pomagali so vsaj meni in lekarnarju.* Siromaščina. Vbogi bolnik pride k zdravniku, ki je blago- srčno siromake zastonj zdravil. Zdravnik napravi zdravilo in mu je da, rekoč: «Tu imate; vsako uro vzemite kavino žlico polno!* — «Dragi gospod zdravnik!* reče bolnik, »prosim lepo, da mi še uro in kavino žlico date, ker tega tudi nimam.* Nevarnost. Zdravnik, poklican k bolniku, zapazi malo rano ter zaukaže, naj hitro odpošlje hlapca v lekarno po mazila. Bolnik se vstraši in reče: «Oh za Boga, gospod, mislim, da še ni taka silna nevarnost.* — »Silna nevarnost je,» odgovori zdravnik; »kajti, če hlapec mazila hitro ne prinese, bo rana prej za¬ celila!* Srečno odnesel. Zdravnik neke bolnišnice pride, kakor navadno, zvečer v bolnišnico ter vpraša slugo: «Koliko jih 101 — je umrlo danes ?» — «Pet zaspalo jih je v Bogu,* odgovori sluga. — «Sem vendar za šest bolnikov zapisal zdravilo,* pravi zdravnik; «kaj je s šestim?* — «Ta jo je srečno odnesel; ni hotel piti zdravila,* odreže se sluga. Boljše trpeti, nego plačati. Kmetič pride k zdravniku in prosi, da bi mu zob izdrl. Zdravniški pomočnik je bil jako neroden človek ter potegne na mesto enega dva zoba. Kmetič je bil zelo žalosten in se ni dal vtolažiti, zarad iz- drtega zdravega zoba. Pomočnik ga tolaži in mu pravi: « Pomirite se oče, in bodite tihi, kajti ako moj gospod zve, da sem vam dva zoba izdrl, pla¬ čali boste za oba.* — To je kmeta vtolažilo, da takoj plača za izdrti bolni zob ter naglo odide. Flajštri. Mož je imel ženo, ki se mu je nalašč bolana naredila in rekla: «Ej, ljubi moj Jurij, pojdi k zdravniku in prinesi mi «flajšter!» Ta se poda ta¬ koj k zdravniku in reče: «Gospod dohtar flajšter, flajšter!* Ta pa je mislil, da ga ima Jurij za flajšter in ga ploskne za vsako uho enkrat. Jurij se obrne in grč domu. Žena mu precej reče: »Jurij, si dobil flajšter?* Mož jej odgovori: ».Dobil sem in prinesel dva,» ter poči ženo za uho. Žena sedaj brž zdrava skoči k višku. Jurij pa hiti nazaj k zdravniku. Ko ga ta zagleda, mu reče, smeje se: «No, Jurij, so pomagali flajštri?* — Jurij: « Gospod, dobro so poma¬ gali, pa še obeh niti porabil nisem, enega prinesem — 102 — nazaj* — in ploskne prav živo zdravnika za uho in odide domov. Zdravilo za hude žene. Bila je nekedaj hudobna, jezova žena, ki je svojega moža s svojim ostrim jezikom tako dolgo dražila, da jo je do dobrega pretepel. Žena, ne po- inislivša, da provzroei vse to sama s svojim stru¬ penim jezikom, gre nekega dne k zvedenemu zdrav¬ niku ter ga prosi, naj ji za božjo voljo da zdravila zoper moževo divjanje. Zdravnik spozna kmalu, ka¬ kega zdravila je tu treba. Vzame toraj stekleničieo navadne vode, da jo ženi z naročilom, da naj vselej, kedar se moža loti togota, vzame polna usta tega zdravila ter je tako dolgo v ustih ima, da se možu jeza zopet poleže. Ker je žena vestno izpol¬ njevala ta svet, ni dobila od tega časa od svojega moža ne samo nobenega vdarca, ampak tudi no¬ bene neprijazne besede, za kar je bila zdravniku ne le prav hvaležna, nego mu je prinesla tudi že lep dar. Pridiga za pijance. Izvoljeni poslušalci! Vi večkrat slišite pridige o grdobi, hudobiji in nevarnosti pijančevanja. Pijan¬ čevanju sta vzrok vino in žganje; oboje: vino in žganje pa ste, kakor vsi vemo, dobri in koristni reči; dobra in koristna reč pa mora imeti tudi dobre in koristne nasledke. Ker je pijančevanje ali boljše povedano pijanost naravni nasledek obilega zavživanja dobrega vina ali dobrega žganja, mora tudi pijanost biti dobra in koristna. Naredil sem vam toraj pridigo o dobrih in koristnih lastnostih — 103 — imajo ž njimi dosti dela, delo pa daje zaslužek, pijanosti in pijančevanja. Obilo zavživanje vina in žganja ali pijančevanje je dobro in koristno: a) za celo človeško društvo in b) za pijanca samega. a) Pijančevanje je koristno celemu človeškemu društvu, ker skoro vsem stanovom daje zaslužek, zaslužek pa je dobra reč, toraj tudi pijančevanje. Pijančevanje daje zaslužek krčmarju, kteremu ni treba delati in se truditi, ker mu pijanec nosi za vino in žganje v potu svojega obraza zaslužene krajcarje, od kterih krčmar brez velikih skrbi dobro živi. — Pijančevanje daje zaslužek zdravniku, ker pijanec mnogokrat sebi ali komu drugemu v pija¬ nosti glavo prebije, roko ali nogo zlomi, ali se vsaj po noči domov grede zvrne v jarek ali na kup ka¬ menja ter se pobije. Da se to popravi, je treba zdravnika, ki si pri pijancih veliko zasluži ter se pošteno preživi. Pijančevanje je tudi vzrok dolgo¬ trajnim boleznim (nekdo je izračunil, da % boleznij pride od pijančevanja), zato imajo od pijancev razen zdravnikov tudi lep zaslužek postrežniki v bolniš¬ nicah, lekarnarji in grobar, kteremu neki pijanci največ dela, toraj tudi zaslužka dajo. Dalje pijančevanje skoro vsem rokodelcem za¬ služek priskrbi, postavimo: steklarju, če pijanec po¬ bija steklenice, kupice in okna; mizarju, če podira in tere stole in mize; ki’ojaču, kedar si raztrga suknjo in hlače; klobučarju, ker po noči malokedaj prinese svoj klobuk domov; lončarju, ker 'domu pri- šedši rad meče sklede in krožnike za vrata ali za ženo. Ponočnim čuvajem preganjajo pijanci dolg čas; beričem dajo dela, da jim ni treba lenobe pasti in sodnikom zboljšujejo izdatno njih plače, ker - 104 Naposled je pijančevanje tudi državi na veliko korist. Znano vam je, da ima vsaka država veliko ujec in kaznilnic, ktere mora z velikimi troški vzdr- žavati. Za koga bi pa država te že obstoječe za¬ vode vzdržavala, če bi pijancev ne bilo, ker nekdo je trdil, da v teh zavodih stanuje po a /s udov vinske bratovščine. To so glavne koristi pijanče¬ vanja za celo človeško društvo. b) Pijančevanje pa je tudi za pijanca dobro in koristno. Vino namreč razveseljuje človeško srce; veselo srce pa je velika sreča za človeka na tem svetu. Zato gre človek, če je žalosten, čmeren in pobit od vsakdanjih skrbi, navadno v krčmo in vino mu »prepodi vse skrbi.* In kdor si vselej svoje skrbi z vinom spodi, temu se časi zgodi, da sča¬ soma vse njegove posvetne skrbi prevzame krčmar ali kak dober prijatelj; on pa potem veselo živi brez vse skrbi. Pijančevanje daje nadalje človeku srčnost, po¬ gum in korajžo; same lepe lastnosti, ki pridejo od pijančevanja, kar pijanci tudi dobro ved<5, ker po¬ jejo: »En glažek al’ pa dva, to nam korajžo da!» In korajža je dobra, velikokrat potrebna lastnost. Marsikteri bi ne lagal, ne kral, ne ropal, ne vbijal, ko bi ne imel korajže. Podložniki bi predpostav¬ ljenim ne ugovarjali, ne se ustavljali, ne puntali, ko bi ne imeli korajže. Otroci bi ne žalili starišev; sin bi ne bil zapeljivec, hči ne vi., žena bi ne goljufala moža in mož bi ne spravil vsega pre¬ moženja po grlu, ko bi ne imel korajže. Da so to res nasledki korajže, ki pride iz pi¬ jančevanja, morem vam z nekterimi izgledi še po¬ trditi, in sicer z resničnimi izgledi, ker so bili po- 105 — pisani v poštenih časnikih, ki ne pišejo laži. V ta¬ kih časnikih se je že večkrat bralo: ta in ta se je obesil; ko so ga ljudje odrezali, našli so v njegovem žepu prazno steklenico. Zopet smo brali: ta in ta se je vstrelil in zraven njega je ležala prazna ste¬ klenica. Zakaj sta oba imela zraven sebe prazne steklenice? Zato, ker sta si z žganjem naredila po- pred korajžo, sicer bi se prvi ne mogel obesiti in drugi ne vstreliti. Spet smo brali in pred porotnimi sodnijami lehko slišimo, da je mož v pijanosti svoje otroke suval in pretepaval, da bi takoj lehko dušo izdihnili, da je ženo ob tla vrgel in z nogami teptal, da je s polenom, s sekiro, s puško domače preganjal. Ker je povedano, da je mož delal to v pijanosti, vemo, od kod je imel toliko korajže. Na¬ sproti pa tudi beremo, da je žena z burkljo pre¬ ganjala otroke in družino, da je lastnega otroka vrgla v krčmi pod klop, da je pustila moža in otroke in šla Bog ve kam, da je lastnega moža vbila. Za taka dejanja je pač treba korajže. Vsi pa vemo, da imajo ženske od narave malo korajže, morajo si jo toraj izposoditi od vina ali žganja, kakor moški. Po tem premišljevanji o koristi pijančevanja zdaj sklenemo, rekoč: Če tedaj hočeš biti bolehav, jezljiv, slab, vbog, nezadovoljen — bodi pijanec. Če hočeš biti razcapan, zaničevan, zasramovan in preklinjan — bodi pijanec. Če hočeš biti lenuh, zapravljivec, pohujšljivec, v sramoto vsem ljudem — bodi pijanec. Če hočeš biti nehvaležen sin, krut mož, nevsmiljen oče — če želiš svoji ženi žalost, svojim otrokom sramoto in vsem domačim nesrečo — bodi pijanec. Če hočeš svoj razum zgubiti, svojo - 106 - voljo otrpniti, svoje premoženje zapraviti — bodi pijanec. Ge hočeš imeti poštene za sovražnike, hu¬ dobneže pa za prijatelje; če rad živiš v razprtiji, v sovraštvu, v prepiru: — če bi se rad naučil kleti, lagati, obrekovati — bodi pijanec. Če bi rad kmalu jedel prežgano juho, če se ti sline cede po kaši, ali bi hitro rad nesrečno umrl in se večno pogubil — bodi pijanec. Amen! «S1. Gosp.» Iz vojaškega življenja. Rekrut z medaljo. V vrsti rekrutov je stal v nekem mestu pred kasarno tudi eden, ki je imel na prsih medaljo. Častnik ga vpraša: « Rekrut Lehmann, od kod imate vi medaljo?* Rekrut malo osramočen odgovori: «To je tista medalja, ki jo je na zadnji živinski razstavi naš bik dpbil.» Premočen tobak. Stotnik: «Sme vojak svoj komis-lobak pro¬ dati?* Rekrut: «Ne, ne sme ga.» Stotnik: »Zakaj ne?» Rekrut: »Ker je premočen za civiliste.* Zakaj morajo vojaki na eni nogi stati. Dva kmeta gledata vojake pri vojaških vajah. Dalj časa jih gledajoč, reče prvi drugemu: »Nika- — 107 — kor mi ne gre v glavo, zakaj morajo vojaki zdaj eno, a zdaj zopet drugo nogo vzdigniti in potem dalj časa na eni nogi stati!» Na to mu odgovori drugi: «To je zeld pametno, kajti če vojak v boji eno nogo zgubi, potlej lehko hodi ob drugi nogi, ako se je tega že poprej dobro naučil* Preozke hlače. A. Zakaj imajo hrvatski vojaki tako ošpiljene noge? B. Ker bi jih drugače ne spravili v svoje ozke hlače. Tri vprašanja. Tri vprašanja s primernimi tremi odgovori je mo¬ ral korporal vbiti vsakemu v glavo, da je vedel generalu, kedar je prišel nadzorovat, dobro odgo¬ varjati: 1.) Koliko let služiš? Odgovor: 2 leti! 2.) Ko¬ liko let si star? Odgovor: 20 let! 3.) Še oče in mati živita? Odgovor: Oba. — Nekokrat pride ge¬ neral in vpraša prvega vojaka: «Koliko let služiš?* Ta mu v naglici odgovori: «20 let!» General: «Ko¬ liko let si pa tedaj že star?* Vojak: «2 leti!* Ge¬ neral nevoljen: »Sedaj pa res ne vem, sem li jaz nor ali ti?» Vojak: «Oba!» Odgovor vojaškega župnika. Vojaški župnik je bil navzoč pri vojaških va¬ jah, pri kojih so prav zelo streljali s topi. «No, gospod župnik,* nagovori ga po končanih vajah general, «danes ste si lehko peklenski ogenj prav živo predstavljali.* — «Da,» odgovori duhoven, - 108 - poznavši svojega nasprotnika, c posebno, ker sem videl vašo ekscelenco sredi noter.* Dvojno vino. Nek pijan vojak sreča svojega stotnika ter ga hoče po dolžnosti pozdraviti, al nikakor se ne more mirno postaviti. « Tepec!* zagrmi stotnik na-nj, «si se ga pa že zopet navlekel, da ne moreš mirno stati.* Vojak odgovori: «Gospod, vsaj ni res; pijan nisem, ali le dvoje vino sem pil, črno in belo, pa me eno vleče sem, drugo pa tje.» Vestno. Poveljnik neke trdnjave je v jarku trdnjave dal na primernih prostorih nasaditi sadna drevesa. Ko stražnik hodi ravno pod enim takim drevesom, ki je posebno dobra jabolka rodilo, pride poveljnik mimo njega ter ga vpraša: «Kaj pa narediš, ako s tega drevesa kako jabelko pade?* Stražnik od¬ govori: « Nazaj na drevo zaženem vsako!* Dober stražnik. Vojak, ki bi imel nek kanon stražiti, ga za¬ pusti, ter se poda v bližnjo krčmo. — »Čemu si svoje mesto zapustil?* zagromi nad njim stotnik, ki je bil slučajno tudi v oni krčmi. »Gospod stot¬ nik!* odgovori vojak, »skušal sem kanon vzdigniti; dva moža ga ne spravita z mesta, če jih pride pa več, ga pa itak ne morem vbraniti! Cernu bi po¬ tem še tamkaj stal?* — 109 Prestop postave. Po vojaškem službeniku so bili višji častniki primorani, vsacega do feldvebeljna doli vikati. Ko pa nekedaj nek feldvebelj nekaj pregreši, reče mu stotnik osorno: «Ti si pač osel!» Mrzlo odgovori mu ta: «Milostivi gospod stotnik, ne zamerite, v službeniku se glasi: «Vi ste osel K Preotročji. «So vojake k vam vkvartirali?* — «Da, mi- lostivi gospod — 6 celih.* — «Se spodobno ob¬ našajo?* — «0, prav pridni so, samo malo pre¬ otročji.* — «Preotročji? Kako menite to, mamka?« — «E no, kar vidijo, hočejo imeti, in kar se jim ne da, pa sami vzamejo. Drugače so pridni.* Poročilo vojakovo. Nek vojak je moral prvikrat v boj. Njegovi stariši so bili v velikih skrbeh za njegovo življenje. Nekega dne jim piše novinec listek, v kterem so bile naslednje besede: «Ljubi stariši! Ne skrbite preveč za mene; jaz sem hvala Bogu zdrav in vesel, in naši častniki pravijo, da sovražnika ne bomo dobili še tako kmalo pred oči. Ako bi pa bila volja božja, da bi moral v boji umreti, spo¬ ročil vam bom to, kakor hitro mi bode mogoče, da bote za gotovo vedeli, ali sem živ ali mrtev.* Kaj je boljše? Ko pride nek vojak prvikrat v bitko, pade kar na tla, kot bi bil močno ranjen. Ko prišedši - 110 — zdravnik ne najde nobene, niti najmanjše rane na njem, ga začne močno oštevati. «0, gospod doktor,* reče vojak, «ali ni boljše, da se vi zastonj jezite, kakor da bi bil jaz ranjen?* Pozabljivosti slabi nasledki. Ko nek Korošec zgubi v bitki pri Kustoci obe nogi, reče mirno: »Prav se mi zgodi! Kolikokrat sem ljubemu Bogu priporočal dušo in telo, a na te proklete noge sem pa vselej pozabil.* Vljudnost. V bitki pri Kraljevem Gradci pobere Tirolec • svojega ranjenega tovariša ter ga nese iz ognja. »Lepa ti hvala,* stoka ranjenec, »daj Bog, da bi ti mogel kmalo ravno tako vstreči!* Tolažba. Nek vojskovodja izgubi v vojski nogo; njegov verni sluga se je jokal nad nesrečo svojega gospo¬ darja, kteri ga potolaži tako-le: «Ne jokaj se, ljubi moj, marveč bodi vesel, ker odslej ti bo treba samo po eden črevelj snažiti.* Šaljivca v bolnišnici. Po bitki pri Sadovi 1. 1866 prideta v praški bolnišnici slučajno nek avstrijski in nek pruski učitelj skupaj. Oba sta bila prava šaljivca. Enkrat vpraša Prus: «Kako daleč gredo vaši kanoni, go¬ spod kolega?* Zviti Avstrijan pa hitro vpraša: »Kako daleč pa vaši?* Brzo odgovori Prus: «Naši 111 — gredo 800000 korakov.» Hladnokrvno de na to Avstrijan: «Ej, to ni nič, kolega Prus; naši gredo tri dni, potem se nekoliko počijejo, pa gredo zopet naprej!® Nenavadno veselje. Dva prijatelja sta sedela na klopi zunaj pred hišo. Prvi ima časnik v roki. «Zakaj tako pazljivo prebiraš imenik na vojski vbitih vojakov? Saj nimaš nobenega sina pri vojakih,® vpraša ga pri¬ jatelj. «Nimam ga ne,» odgovori prvi, «ali če ka¬ kega znanca čitam med vbitimi, me vendar le veseli.® Nos reši življenje. V Herzbergu na Pruskem je leta 1880. umrl poštar Franke, star 99 let. Izredno velik nos je imel. Leta 1812 se je bojeval na Ruskem; kozaki so njegove tovariše potolkli, a zagledavši njegov velikansk nos, smejali so se in vzeli ga soboj v svoj glavni tabor in ga tam kazali. Pozneje so ga izpustili. General Skobelev General Skobelev je v zadnji rusko-turški vojski tirjal, naj mu pošljejo iz glavnega stana po¬ moči, kajti po zapiskih bi imel dobiti 15.000 mož, a ima jih samo 10.000. Veliki knez pak mu je odpisal: «Jaz vam ne morem dati prav nobene po¬ moči, v obče je pa omenjeno., število po polnem resnično, kajti jaz vašo osebo štejem za 5000 mdž!» Kozaška. Ves Bukarest se je v zadnji rusko-turški vojski smejal premetenemu kozaku, ki se je v krčmi — 112 — blizo vasi Vakareči zastonj dobro okrepčal in si še nekaj novcev zaslužil. Ko se je namreč kozak v krčmi napil, kolikor se mu je zdelo, vzel je meni nič, tebi nič, čapko, šel iz sobe k svojemu konju in ga zašel. Krčmar pa je še ob pravem času prišel kozakovi pozabljivosti na pomoč ter je mužika po denarji vprašal. Težkim srcem izvleče kozak po¬ mazano mošnjo iz žepa in že hoče po denar seči, kar se zgrudi konj pod njim, kakor od mrtvouda zadet. Kozak je ves obupan, vse mogoče poskuša, da bi Šarca prebudil, daje mu najnežnejša imena — pa zastonj. Konj ostane trd — mrtev. Navzoče, kteri so dobro vedeli, da ja konj osebna lastnina kozakova, da se je tedaj kozaku velika škoda pri¬ petila, je ta prizor tako genil, da so jeli med seboj milodare pobirati, s kterimi bi kozaku vsaj nekoliko opomogli. Tudi krčmar je bil vsmiljen mož. Vrgel je nekaj drobiža žalostnemu Zaporožcu in ga še z vinom potolažil. Ko se je kozaku zadosti zdelo, odpaše potolažen konju sedlo, ga s sulico vred vrže čez ramo, še enkrat milo pogleda svojo zvesto žival ter otide. Tisoč korakov oddaljen postoji. — Tenko žvižganje se zasliši. — O čudo! Konj razume znamenje, spravi se nagloma na noge in beži veselo razgetajoč, kakor puščica za svojim gospodarjem. Prihodnji trenotek sedi Zaporožec že zopet na svojem šarcu, z roko pozdravlja in se zahvaljuje, potem pa oddirja po planjavi. Klinov močnik. Vojak je prišel k neki ženi v hišo in jo prosil, naj bi mu dala kaj jesti. Ona pa mu odgovori, da nima ničesa jesti v hiši. Na to pravi vojak: «Daj — 112 a - mi vsaj ponve) in malo vode, da si napravim klinov močnik!» Žena mu da, česar je prosil. On vzame ponvo, dene va-nj železen klin, nalije vode in po¬ stavi vse nad ogenj. Ko se voda segreje, hoče imeti od žene malo soli, ktero tudi dobi in posoli vodo. Ko voda zavre, hoče imeti malo moke; žena mu dh tudi to, samo da vidi, kakšen da bo vender ta klinov močnik; on moko posiplje v ponvo in dobro pomeša. Potem reče za jajca, in tudi ta dobi ter jih razbije v ponvo; slednjič reče še za maslo; ž njim si lepo zabeli; vzame ponvo od ognja, potegne klin iz nje ter poje močnik. Žena pa je zdaj ve¬ dela, kakšen je klinov močnik. Kakoršen človek, takov tudi sedež. Nekdaj povabijo zelo obrednega stotnika na kosilo. Ko so se sedeži odkazovali, zahvaljeval in branil se je stotnik prav zelo prvega sedeža. Star general pa ga jezno zavrne: «Hudir, vsedite se vender, saj kjer vi sedite, je itak zadnji sedež!« Vljuden general. V stanovanje generala Semeke v Odesi je vlomil skozi okno tat, kt.erega je general prijel in dobro preklestil in ker ga je poznal, tožil ga je pri sodniji. Sodnik pa tatu spozna nekrivim; komaj je general to slišal, vstane, stopi k sodniku in za¬ hteva od njega, naj mu pove, kje da tat stanuje. «Čemu?» čudi se sodnik. «Ker ste obdolženca ne¬ krivim spoznali, gospod sodnik, in s tem priznali, da me obdolženec ni hotel okrasti, misliti si moram samo to, da me je hotel samo obiskati, zategadelj moram izvedeti njegovo stanovanje, da mu obisko¬ vanje vrnem!« — 112 b Iz židovskega življenja. Korist krave in vola. Učitelj: « Milica, ktera je najkoristnejša domača žival?« Milica: « Krava!* Na to pomoli Jekeles (židov sin) roko k višku v znamenje, da ve boljši odgovor. Učitelj: «No, poznaš ti še koristnejšo žival?« Jekeles: «Vol je koristnejši!« Učitelj: »Kako to?« Jekeles: «Za enega vola si lehko kupim dve kravi!« Kaznovana nagajivost. Neko jutro srečajo trije dijaki žida ter skle¬ nejo se ž njim nekoliko ponorčevati. Prvi mu reče: «Dobro jutro, oče Abraham!« Drugi: »Dobro jutro, oče Izak!« Tretji: »Dobro jutro, oče Jakob!« Zid se dela, kot bi teh zabavljic niti ne opazil, nego obrne se počasi k dijakom ter reče: «No, gospodje! Jaz nisem niti Abraham, niti Izak, niti Jakob, am¬ pak Savel, sin Kisov, kterega je oče poslal, da bi poiskal zgubljene osle, in glejte! našel sem jih ravnokar!« G. M. J. B. James Rothschild v Parizu je bil kaj poseben možicelj. Nadlegovali so ga pogostoina njegovi bratje po veri, vbogi židi, posebno oni, ki so z Poljskega 113 v Pariz prišli. Nekega dne se oglasi eden takih pred Rothschildovimi vratmi. Komornik ga noče pred svojega gospodarja spustiti. Žid mu reče, naj vsaj ta listek gospodu izroči. Na njem so bile he¬ brejske črke: «G. M. J. R.» James Rothschild jih pogleda in radoveden reče komorniku, naj židovče pred njega stopi. Vpraša ga bankir, kaj da značijo te črke? Židovče se globoko prikloni in reče po nemški: «Črke G. M. J. R. pomenijo: «Guten Mor- gen, James Rothschild!** — «Kaj hočete s tem reči?* vpraša ves začuden Rothschild poljsko ži¬ dovče. Židovče se zopet globoko prikloni in reče: «G. M J. R. znači: «Gebt Mir James Rothschild!* Bankir se nasmehlja zaradi lojalnosti tega berača in mu daruje banknoto 10 gl. veljave. A naše židovče obrača še svoj listek na desno in na levo, tudi banknoto suče na vse strani in še enkrat pregovori: «G. M. J. R.» še tudi znači: Gebt. Mehr James Rothschild!* — «Tu imaš še eno banknoto in se poberi, drugače mi s kvarte¬ tom tvojih črk izslovkuješ vso mojo kašo!* zarenči naš James in zapodi žida. Gnjus. Žid, ki je šel z drugim židom mimo lepe žene, je pljunil. «Mojzes! kaj pljuješ pred to lepo ženo?» — «Ne pljujem pred to lepo ženo, pljujem le za¬ voljo babe, ki jo imam doma!* Trpežno blago. Nek žid je hvalil svoje blago neki ženski, re¬ koč: «To je blago za večnost in potem je zamo- rete še obrniti dati!* Šaljivi Slovenec 8 114 Najdeno blago. Žid najde pri cesti spečega popotnika, poleg kterega je tudi nekaj v robcu zavitega oblačila le¬ žalo. Bližej stopivši, vzame žid robec z oblačilom ter gre hitro svoj pot naprej. Popotnik se prebu- divši, vidi, da mu robec z oblačilom manjka. Ko se vzdigne, ugleda že precej daleč žida z vkrade- nim blagom po cesti naglo koracati. Hitro stopi za njim, prime ga in pelje pred sodnijo. Žid se izgo¬ varja, da je blago našel, a ne vkradel. Sodnik reče: «Tukaj stoji popotnik, kteremu ste blago vzeli.* Žid odgovori: «No, kaj hočete več dokazov, našel sem tega popotnika in blago poleg njega; blago sem pobral, a popotnika sem pustil, ker je pre- težak, da bi ga nesel.* Bober sodnik. Nek žid na Hrvatskem, recimo, da mu je bilo ime Itzig Jeiteles, je bil naredil nekaj, kar ni bilo prav. Dotični sodnik, .ki je imel jurisdikcijo nad Jeitelesom, je izgovoril tako-le obsodbo: »Itzig Jei¬ teles je kriv in sodi se, da si more izbrati kazen sam, in sicer: ali bode zaprt 20 dni, ali bode pla¬ čal 100 gl. globe, ali jih dobi 25 po stari ogerski pravici.* — »Ktera bi bila najpraktienejša kazen?* tako je premišljeval naš Jeiteles en čas, potem je pa rekel, da hoče odsedeti 20 dni. Sodnik precej vtakne Jeitelesa v luknjo ter ga pusti pošteno gla- dovati. Preide 10 dni in Jeitelesu uže mučno pri¬ haja; začne premišljevati, ne bi li boljše bilo in praktičnejše, da jih prevzame 25 naenkrat po stari ogerski pravici, pa da se tem načinom reši grde uječe. 115 Štirinajsti dan se javi svojemu sodniku in ga prosi, naj mu jih da odmeriti 25. Sodnik je privolil in pozval svojega pandura in rekel je panduru, naj jih Jeitelesu odmeri 25 poštenih. Pandur je bil že priučen na tak posel, zato je bil precej k redu s svojo leskovačo, ne z eno, ampak še celi sveženj jih je imel v reservi za slučaj, ako bi se mu scefedrala ktera. Ko je pandur začel opravljati službeni svoj posel nad Jeitelesom, je Jeiteles strašno kričal: «Ach wai! Ach wai 1» ker ga je preveč bolelo. Ali mu njegov «ach wai!» ni nič koristil, ker je bil pandur vesten človek in je tudi znal vihteti svoj inštrument po¬ šteno. Do deset je šlo, do petnajst je tudi prišlo, več pa jih Jeiteles ni mogel prenesti pri najboljši volji, ampak prosil je za malo premisleka, potlej je pa rekel, da jih ima dosti in da rajši plača 100 gl. globe. Sodnik je bil dober človek, pa je precej uslišal ponižno prošnjo Jeitelesovo, kteri je radostno naštel 100 gl. globe in še vesel je bil, da ima tako dobrega sodnika nad seboj. Dobro posojilo. »Prijatelj,* reče kristijan židu, »ali mi moreš posodili 1000 gl.?» — «Prav rad,* odgovori žid, «na koliko časa?* — «Na leto in dan.» — «Dobro; ali moraš vedeti, da jaz svoj denar le na obresti dajem.* — »Vem, vem,» odgovori kristijan. — »Tedaj mi boš dal 10 od sto.* — »Prav rad,» reče kristijan. — «Ako mi daš tedaj 10 gl. od sto, iznaša to od 1000 gl. 100 gl. na leto, tedaj ti jaz položim tukaj le 900 gl. » — «Dobro,* reče 8 * 116 kristijan, «ti si moj pravi dobrotnik; nu dovoli mi, da te še nekaj vprašam. Morebiti ti jaz za leto in dan ne bom mogel denarja povrniti; zato te pro¬ sim, da mi jih na dve leti posodiš.* — »Tudi prav,* odgovori žid, »to ljubezen ti rad izkažem; na dve leti iznašajo obresti od 1000 gl. 200 gl., dobiš tedaj le 800 gl.» — »Če bi ti pa tudi v dveh letih ne mogel denarje povrniti?* — vpraša kristijan, «kaj bi bilo, da narediva na 4 leta?» — «Na 4 leta?* vpraša oni, »tudi to je mogoče; za 4 leta mi plačaš na obrestih 400 gl., a ti dobiš zdaj samo 600 gl.» — »Veš kaj,» pristavi kristijan, »najboljše bo za te, da mi 1000 gl. na deset let posodiš, pa ti ne bo treba niti krajcarja v gotovem našteti.* Narobe šestka. Židovski oderuh je jemal od nekega kristijana devet odstotkov obresti. Stvar pride pred sodnijo in sodnik reče židu: »Znano vam bo, da dovoljuje postava k večemu šest odstotkov. Kako se boste za tako oderuštvo enkrat pred Bogom opravičili?* — « Dovolite, gospod sodnik,* reče žid, «če gleda Bog iz nebes, vidi devetko vedno za šestko!* Spekulacija. Peljali so tri žide iz mesta, da bi jih obesili. Ko pridejo k vislicam ter že vsem trem smrtni znoj na čelu stoji, prinese kraljev odposlanec po- miloščenje za enega teh treh židov. Oni, kateremu je pomiloščenje došlo, ostane mirno pri vislicah. Na vprašanje, zakaj ne gre domu, odgovori: »Ča¬ kam, da ona dva obesijo, morda kupim njih obleko.* 117 Kako je Žid za pet palic konja kupoval. V neki krčmi je sedel star žid med različnimi gosti; kupoval in prodajal je razno staro sodrgo. H krčmi je prijezdil vojak na čilem konji, pred krčmo vstavil ter stopil v hišo. Vojaka žid mahoma nagovori: »Tako mi vere, krasen je konj, katerega je vaša milost prijezdila.* »Veseli me, ako vam je po godi, sin Abraha¬ mov!* odgovori vojak. «Sto palic bi rad držal, ako bi potem bil moj,* reče žid. Vojak s korobačem vdari po škornjah in de: »Zakaj sto palic? Dobite ga tudi za petdeset.* Zid, vesel te vojakove darežljivosti, reče: « Ali bi ga za petindvajset palic ne dobil?* «Tudi za petindvajset,* odgovori vojak, »in ako bi vam bilo to preveč, tudi za petnajst vam bodi.* «Kaj-li, ko bi jih držal samo deset?* »No, če ni drugače, zadovoljen sem, ako samo pet palic držite.* Žid si misli: »Za Boga živega, kako po ceni bi dobil krasnega konja! Deset palic sem že v kaznilnici držal, in še me ni konec, a da bi me bilo samo od petih? — Gospod,* reče dalje, »vi ste vojak in vojaki spoštujejo svojo besedo, zatorej smem vaši besedi trdno verovati?* Vojak odgovori: »Če ne upate mojim bese¬ dam, hočete-li pismo?* »Ljubše bi mi bilo,* odgovori žid. Oba gresta potem k belježniku in ta naredi tako pismo: »Če gospodar tega pisma od vojaka 118 s trdo leskovačo dobi pet palic ter jih odnese mirno in zadovoljno, tedaj mu vojak svojega vranca takoj da brez nobene druge plače ali odrnene.* Potem je bil podpisan kraj, dan in priče. Ko je žid imel to pismo v rokah, povrneta se zopet v krčmo in žid mirno leže na stol, da bi odslužil pogojeno plačilo za konja. O prvem vdarci se je zdrznil ter sam v sebi mislil: «Ta ti je bil za profosa, ker boljše tepe, kakor berič v kaznil¬ nici. » Po prvi palici se vojak vsede ter mirno čaka pri kozarci vina. »Kako si, Abrahamov sin?» vpraša za nekoliko časa žida. »Prosim, odštejte, kar sem dolžan, da hitreje pretrpim.* c Podi ti,» reče vojak ter mu drugo priloži, ostrejšo od prve. Potem zopet sede in pije. Pozneje mu odmeri tretjo in četrto, a vselej tako, kakor prvo. Žid, nevoljen, ker je vojak tako obotaven, reče naposled: «Ne vem, ali bi vam bil hvaležen, ker mi pogojene palice tako polagoma dajete? Vda- rite naglo še peto, da bode vranec vedel, čegav je, ter da midva prideva v red!> A vojak mu odgovori: «Sin Abrahamov! pete palice boš dolgo čakal,* ter vrže leskovačo v kot. Žid je prosil in pretil, a vse zastonj; vojak mu ni hotel dati pete palice. Vsi so se smejali, a žid je šel k belježniku, da bi mu pripomogel k peti palici, ktero mu je vojak pismeno zagotovil. Belježnik pogleda v pismo in reče: «S tem pismom ne opravite nič. Pismo ne govori;, da bi vam vojak bil prisiljen dati pet palic, ako vam jih noče.* 119 Zato baje žid še danes čaka pete palice in konja vranca. Opeharjeni žid. Na semenji dan stopi v mestu C. v neko krčmo vojak, rožlja s tremi srebrnimi goldinarji ter reka: «Kje je oni dobri mož, ki me je pred nekimi urami s tem, da mi je te tri goldinarje po¬ sodil, rešil iz največje zadrege?* Po večkratnem vprašanji vstane iz zakotne mize žid ter pravi, da je on tisti, ki mu je denar posodil. Vojak mu iz¬ roči denar ter reče: «Sedaj pa bodite tako dobri, ter mi dajte uro, katero sem vam moral pred za¬ staviti.* Žid ostrmi ter pravi, da mu vojak niti ure, niti česa druzega zastavil ni. «Kaj?» kriči vojak, «ali bi mi bili vi posodili tri goldinarje, ko bi vam ne bil ničesar zastavil ? Ali mi dajte uro nazaj, ali vas pa tožim.* Ker je žid vedno trdil, da mu vojak ni ničesar zastavil, prišla je stvar pred sodnika. Sodnik razsodi: «Žid mora vojaku za uro (ktere niti videl ni) dati 20 goldinarjev; kajti neverjetno je, da bi posodil žid kakemu neznanemu človeku tri goldinarje brez za¬ stave.* Nevo židovsko kraljestvo. L. 1878. je v ogerskem državnem zboru po¬ slanec Istoczi predlagal, naj bi se pri urejenji vzhoda oziralo tudi na jude in bi se naj jim njihovo kraljestvo zopet dalo, da bi se jih tako v Evropi znebili. Zato so poslali vsi judovski prebivalci v Barču sledeči telegram Istocziju: «Vaš predlog o vzpostavljenji samoupravnega judovskega kraljestva v Palestini smo z navdušenjem slišali. Pripravljeni 120 smo takoj odpotovati, med tem nam pa pridobite znižano vožnjo do tja. Židovi v Barču.* Pomirjeaje. Mlad žid se je hotel dati krstiti. Rabbi, sku¬ šajoč ga od tega odvrniti, reče mu med drugim: da se bodo njegov oče, če to zvedd, še v grobu obrnili. «No, no,* odgovori mladenič, «to se bo vse zopet poravnalo; kajti čez nekaj dni da se tudi moj brat krstiti, in — oče se bodo obrnili zopet na ono stran, na kteri sedaj ležijo.* Kako so Žida z neba spravili. Vmrl je žid, a dušica njegova je prišla k vra¬ tom nebeškim. «Kdo je?» zakliče sveti Peter, ko je žid po- lehkoma trkal, in odpre duri, hoteč došlega po¬ gledati. «Prosim, to sem jaz,» glasil se je židov od¬ govor. »Vidim, da si ti to; ali vedi, ljubi moj, da sem noter ne prideš,* reče sv. Peter. «Skoro bode temu že 1884 let, kar ne smejo židi tukaj svojega slabega duha razprostirati.* «Wie hajst, slabega duha razprostirati?* iz¬ govarjal se je žid. «Vsaj nimam slabega duha. — Doli na zemlji skusil sem slabega že dosti.* »Kaj tacega?* povpraša sv. Peter. »Khaj tacega? — Nil! Kho sem chodil pho ulici in sem khričal: Ainderlvu! — thu na enkrat zaslišim z nekega okna: Phisk! — a kho se obr¬ nem, spet drugje: Phisk! — in kho se obrnem tje, spet od druge strani: Phisk! — Wai mir! tholiko sem se naobračal, da se mi je glava phobesila in 121 s tega sem imel smrt. Wajs Gott! Phrosim thorej, phustite me nother! » «Inu, prav za prav ne bi smel,* si misli sveti Peter; »ali naj bo! Za enega ne bo tako zlo. — Poslušaj, Flekeles!* »Phrosim, jaz sem Sekeles!* popravi žid. »Tedaj poslušaj, Sekeles! Prav za prav bi imel ti nekam drugam iti, ali ker si na zemlji toliko trpel, storim ti to ljubav.* Odprl mu je vrata nebeška, a Židova dušica je veselja skoro strepetala, videča toliki kras in slavo. Kmalo potem vsede se sv. Filip k sv. Petru na klopico poleg vrat, ko je bil ključar nebeški z nova zaklenil. »Kaj si pa tega spaka v nebo spu¬ stil, Peter?» spregovori sv. Filip. »Le poglej ga, kako vse povsod ošlatuje?» Peter, pogledavši na stran, zapazi Sekelesa, kako s svojim bruskom po¬ skuša steber, je-li v resnici zlat in da-li je iz pra¬ vega, čistega zlata; tam zopet je dihal na drago kamenje in ga gladil z rokavom; — s kratka, ob¬ našal se je, kakor da bi ne bil v nebesih, ampak v kaki zlatarski prodajalnici. »Veruj mi, Peter, to je norec!» reče sv. Filip. »Da 4i resnico povem,* odgovori sveti Peter, »vedi, da on prav za prav ne sliši med nas; ali prosil me je tako milo, da sem ga z ozira na nje¬ govo pozemeljsko trpljenje sem spustil, dasiravno je — žid. > »Kaj? Žid?* zakliče osupnjen sv. Filip. »No, lepa hvala ti za to, kar si storil. Kaj si pozabil ostre zapovedi —?» »No, no!» tolaži ga sv. Peter; «vsaj ne bo 122 tako hudo. Ako pa misliš, da to nikakor ne pojde, nu — mu pa damo slovo!» Sv. Petru je bilo to lehko reči, ali Sekeles se ni dal iz nebes spraviti. Rajši, nego bi se ločil od tolikih dragocenosti, bi se pritožil pri naj višjem prestolu. Sv. Peter nagovoril se je dosti in dosti, ali Sekeles držal se je tega — da, kjer se enkrat vsede, tam tudi ostane. »Peter! tako ne pojde,» pošepeta sveti Filip. »Z zvijačo ga moramo. Daj, naredi kako burno nevihto!* Sv. Peter res zavrti glavo, ne vedoč, k čemu gromenje delati; vendar naredi po nasvetu Filipo¬ vem. V nekoliko trenotkih se je razlegal pod ne- besami tak silen tresk in grom, ko da bi spustil milijon čarovnic v oblake. Tudi do neba je donelo gromenje, ali tako slabo in zamolklo, kakor da bi zunaj le bobnali. »Wie hajst?* — zakliče Sekeles in nastavi ušesa. — »Jaz slišim bhoben!* — «Se ve da je boben,* odgovori sv. Filip; «dražbo oznanjuje.* — »Dražbo?! — Kje pa?» — »Menda pred vratmi,* se mu odgovori. »Ah, gotovo na nekoliko teh zlatih stebrov — — .» »Phustite me! Phustite me!» kričal je na to Sekeles in tiščal proti vratom. »Gospod ključar, odprite! Jaz moram na dražbo!* In komaj so se vrata odprla, že je bil Sekeles zunaj nebes. Iz »Zore*. 123 Iz zgodovine. Črtice iz življenja Rudolfa Habsburškega. 1. ) Cesar Rudolf, prednik naše vzvišene ce¬ sarske rodovine, je bil še v starosti velik prijatelj dobre šale. Pripetilo se mu je toraj marsikaj smešnega. Necega dne ga sreča berač ter ga tako¬ le nagovori: »Brate Rudolf, daj mi kak dar!* — «Od kedaj sva si pa mi dva brata!* vpraša cesar, kteremu je bil tak nagovor kaj novega. »E,» pravi berač, «si-li nismo od Adama sem vsi brati med seboj?* — * Prav govoriš,* odvrne Rudolf, »nisem se tega takoj spomnil!* Pri teh besedah seže v žep ter mu podari en krajcar. »Pa en krajcar je za tako mogočnega cesarja vendar-le premalo!* reče berač. »Kaj?* pravi Rudolf, »premalo? — prijatelj, glej, da dobiš od vsacega brata po Adamu le en krajcar, pa boš v kratkem najbogatejši mož v celi državi!* — Po tem bratovskem daru dal mu je najbrž tudi še cesarskega. 2. ) Necega dne pride k Rudolfu nek trgovec z naslednjo pritožbo: »Ni še dolgo, da sem pri krčmarju .1. prenočil. Zvečer, predno sem šel spat, dal sem krčmarju, ki sem ga poštenega gospodarja mislil, svojo veliko usnijato mošnjo spravit, v kteri sem imel veliko vsoto denarja. Ko sem se druzega jutra na pot spravljal, prosil sem krčmarja, da mi prinese mošnjo z denarji. A kdo bi si bil mislil kaj tacega! Krčmar noče nič vedeti o moji mošnji ter pravi, da mu nisem nobene dal. Jaz ga prosim in rotim, a vse to ni pomagalo nič. Kaj mi je bilo 124 storiti? Krčmo zapustim brez mošnje, ter pridem do Vašega Veličanstva s trdnim zaupanjem, da mi pomorete do moje pravice in do mojih s trudom pridobljenih denarjev.» Rudolf je zvedel, da je med osebami, ki se mu žele danes pokloniti, tudi zviti krčmar. To pri¬ ložnost misli cesar modro porabiti. Takoj reče trgovcu, naj se poda v stransko sobo ter naj ondi malo počaka. Cesarjeva volja se je izpolnila. Ko zviti krčmar stopi v cesarjevo dvorano ter se cesarju dostojno priklone, izprašuje ga Rudolf prav prijazno o njegovih družinskih razmerah in njegovem obrtu. Ko se še tako dalje razgovarjata, reče mu Rudolf, ne da bi krčmar kak poseben namen slutil: «Vi imate pa zelo lep klobuk; meni dopade! Ali bi ne hoteli z mojim menjati?> Krčmar je bil na to cesarjevo ponudbo zelo ponosen in takoj privoli; Rudolf se s krčmarjevim klobukom pokrije in stopi za trenotek iz sobe. Zunaj pokliče enega meščana ter mu reče: «Idite hitro k ženi krčmarja J., dajte ji ta klobuk in ji recite, da njen mož želi, da bi vam izročila usnijato mošnjo s trgovčevimi denarji, ker jih nujno potrebuje. V po¬ trdilo ji pošlje njen mož svoj klobuk.» Žena je brez vsega pomisleka mestjanu takoj izročila mošnjo z denarji, ktero meščan prinese k cesarju, kakor mu je bilo naročeno. Zdaj pokliče cesar trgovca, ki je čakal v stranski sobi. Trgovec, videč krčmarja, ponovi svojo pritožbo. Krčmar taji in se priduša, da bi bil on kdaj kako mošnjo z denarji prejel od tega trgovca, kterega še pozna ne. Pri tej priči izvleče Rudolf iz svojega žepa usnijato mošnjo z denarji. 125 Krčmar obledi in se tako vstraši, da niti besedice ne more spregovoriti, videč, da je prišla goljufija tako hitro na dan. Rudolf izroči mošnjo z denarji poštenemu trgovcu, a goljufnega krčmarja obsodi k ostri ječi. 3.) Tri leta pred svojo smrtjo je bil Rudolf Habsburški s svojimi vojaki v Mogunci, ko nastane naenkrat velik mraz. Ko gre Rudolf nekdaj 'čisto sam v mesto, vidi pri nekem peku kup žarjavice, ktero je pek ravnokar iz peči potegnil. Da bi se nekoliko pogrel, stopi cesar k ognju; a pekarica ga začne kregati ter ga hoče nagnati. Po obleki namreč Rudolfa ni bilo lehko spoznati, ker je nosil časih obleko navadnih vojakov, da, enkrat si je v vojski celo sam svojo suknjo krpal. Ker ga je žena le preveč kregala, ji reče: « Imejte usmiljenje z ubogim starim vojakom, ki je zadovoljen, da je na toplem!* — «E kaj,* huduje se žena, «poberi se k svojemu beraškemu cesarju! Prav se vam godi; vsaj nam hočete itak vse pobrati in požreti!* — «Kaj vam pa je storil vbogi cesar tako hu¬ dega?« — vpraša kemik. Prijatelj ga uveri, da mu to res ni ravno v poseben kinč, ko pa zve, da si je nos obžgal, ga vpraša, je-li ga je zelo bolelo. »Cisto nič!* odgovori kemik. «Sploh nisem nič občutil, tako močno sem se v svoje eksperi¬ mente zamislil. Akoravno je vedno nekaj po se¬ žganem mesu dišalo, mislil sem vendar, da prihaja ta duh iz bližnje kuhinje ter eksperimentiral dalje, ko me nakrat. strežaj opomni, da mi nos gori. Hitro sežem z roko na nos in prepričavši se, da je temu res tako, vtaknem ga v blizo stoječe ve¬ dro vode ter pogasim ogenj. Spomin na to pa bom moral menda še dolgo okoli nositi.* D. Eden najčudnejših vzgledov zamišljenosti je go¬ tovo nek star vojaški župnik. Ta gospod je sedel nekdaj na ognjišču pri ognju, držal v eni roki brevir, v drugi pa kos slanine, ktero je mislil dati v lonec. A v svoji zamišljenosti vrže brevir v lo¬ nec, slanino pa dene pod pazduho ter se poda v cerkev. Še le ko pri cerkvenih vratih velik pes v njega skoči ter mu ta čudni brevir izmakne, je spoznal svojo zmoto. E. O upokojenem davkarju v V. pripovedujejo razne čudne reči, koje je baje napravil v svoji zamišljenosti. »Nekedaj,* pripoveduje mlad dav- 142 karski uradnik, «je položil svojo suknjo v postelj, sam pa se je obesil na stolovo naslonjalo ter ostal tako celo noč.» Mlad učitelj, kteremu se je ta laž zdela malo predebela, pravi na to hladnokrvno: »To vse ni nič; poznal sem nekega gospoda, ki je gorečo svečo v postelj položil, sam sebe pa upihnil.» Angelji. V nekem društvu je nazival nek gospod staro, pa zelh nečimerno gospo vedno «moj angeljčekU — «0 dragi gospod, » reče naposled gospa, »tega imena vendar ne zaslužim.* — «Da, da,» odgovori gospod, «kajti najstarejše stvari božje so angelji.* Glasniki in tihniki. Mlad učitelj je prišel v društvo prav zgovor¬ nih gospodičin. Ker je le malo govoril, vpraša ga neka gospica, čemu je tako tih. «Gospica,» odgo¬ vori ji, »kjer je toliko glasnikov, mora biti tudi kak tihnik. Zasluženo plačilo. Mlad človek, ki se je prav rad v verske za¬ deve mešal, pripoveduje v neki druščini, da se duše po smrti res selijo iz človeka v živali, ker še sam dobro pomni, ko je bil on zlato tele. Pre¬ brisana gospa pa mladega modrijana prav dobro plača, rekoč: »Gospod, ne bojte se, razen zlato- vine niste še prav nič zgubili od takrat.* Pravi uzrok. Na neki plesni veselici stopi plesalec drugemu na noge. Jezno reče ta: »Mislite-li, da sem ukradel 143 noge?* Mimo mu odgovori oni: «Tega nikakor ne morem misliti, kajti zbrali bi si bili menda pač boljše.» V posnemo. V Pragi pride na plesu k neki gospici mlad gospodek, ki jo z nežnim glasom zaprosi: «Diirfte ich um einen Tanz bitten?* — A ona mu reče: «Kaj vi gospodine ne znate češki?* — «Znam, ali nočem govoriti/ se smelo odreže. «Tudi jaz znam plesati, pa nočem!» odgovori vrla domo- rodkinja. Dokaz. Na galeriji necega gledišča nastane kratko pred predstavo velik hrup. Nekdo izmed v parterju sedečih zakliče jezno: «Tiho zgoraj, vi biki!» A od zgoraj zasliši: «Tu zgoraj je le gumno; spodaj je hlev.* Božičen dar. «Kaj ste pak vi, mamica, svojemu gospodu dali za božične praznike v dar, ako smem vpra¬ šati?® rekla je na trgu branjevka Bogatajka po¬ starani gospej, vprašajoč jo. «E, nekaj jako primer¬ nega. Moj mož/ pristavi zaupno in malo bolj pri¬ makne usta k ušesom radovedne ženice, «je ves zaljubljen v smodke, kterih vsak dan nakupi po več — in jaz, ki sem dobra gospodinja, jemala sem mu skrivaj dan za dnevom po eno ter jih skrbno spravljala. Tako se jih je nabralo sto in te sem lepo povezala, mu dala — in on je bil mojega daru neizrečeno vesel.* 144 Previsok nos. Mlad grof je moral na cesarskem dvoru visoki dvorski gospej streči. Ta pa je bila jako sitna in je z vednim godrnjanjem mladega grofa dražila. Nekokrat je kihnila in ker mladenič ni hitro rekel: "Bog pomagaj!* ga je jezno vprašala: «Ali niste slišali, da sem kihnila?* — «Nisem mogel slišati, milostna gospa nosijo svoj nos previsoko.* Nevarne razvaline. Nek profesor pride pred vas, kjer sreča sta¬ rega kmeta. «Oče, povejte mi, ali ni bil na hribu tukaj na desni nekdaj grad?* Kmet: *Bil je res nekdaj ondi grad.* Profesor: «Kaj pa pripovedujejo ljudje o njem?* Kmet: »Oj strašne reči! Ni še dolgo tega, ko sta dva gospoda iz mesta tje gor šla, pa nju ni bilo več sem nazaj!* Profesor pre¬ strašen: «Za Boga, kaj se jima je zgodilo, zakaj nista prišla več nazaj?* — «No,* odgovori kmet na smeh se držeč, «ker sta po uni strani dol šla!* Izplačana šala. Dve mladi gospici sedite na travniku tik ceste. Ko zagledate moža mimo iti, ki je imel že neko¬ liko osivelih las, ga ena porogljivo vpraša: »Oče, ali bo že skoro na planini sneg zapal?* Mož jej odgovori: «0 še dolgo ne, ker se še pasejo na travnikih — krave!* Nadležen spremljevalec. Nek tujec koraka v mestni vrt, kamor psa seboj jemati ni bilo dovoljeno. Zdaj prihiti mestni policaj in se zadere nad tujcem: «Ali ne veste, — 145 da nimate psa seboj jemati v mestni vrt?* — Tujec se ogleda in vidi, da je res neko ščene za njim hodilo in reče policaju: »Ta pes ni moj.» Policaj ga zavrne, rekoč: «Ali pes vender za vami hodi.* Tujec se pa odreže: «Vi tudi hodite za menoj, pa niste moji!* Policaj pobesi oči in odide. Zgubljeni lasi. Srečata se stara prijatelja, ki se uže dolgo nista videla. «Kako si, prijatelj, si-li zdrav?* vpraša prvi. »Hvala, prav dobro! Le lasi sem žalibog zgu¬ bil!* Na to sname prvi klobuk z glave, pokaže mu svojo plešo ter reče: «Prijatelj, mene ne boš mogel obdolžiti, da bi jih bil našel!* Kar kdor išče, najde. Nekdo vpraša v društvu mladega učitelja P., češ, da bi ga dražil: »Gospod učitelj! Če 4 teleta tehtajo 200 kilo, kako težak je potem star bik?» — «Prosim, postavite se tja na tehtnico, pa vam bom na tanko povedal!* odgovori učitelj mirno. Evangelist Lukež. Slavni Lessing pride v neko krčmo. Vsede se za mizo in ker mu je dolg čas, vzame knjigo ter čita. Kmalo za njim pride drug gost. Ko vidi Les¬ singa v knjigo zamaknjenega, pogleda mu preko rame v knjigo ter vpraša: »Kdo pa ste, prijatelj?* Lessing, nevoljen zbog tega motenja in predrznosti, odgovori na kratko: »Evangelist Lukež!* — Kakor znano, mala se ta svetnik z volom, ki mu preko rame gleda. Šaljivi Slovenec. 10 — Ufi — Reklama. Izdajatelju novinam v Ameriki je prišlo na um, da moškim svojim naročnikom ponudi v na¬ grado mlade gospice. V ta namen je dobil od sto in sto dam naslove in fotografije. Kadar se toraj mož naroči na oni list, dobi nekako srečko in o konci leta zadene pri žrebanji morebiti kakšno prav ljubeznjivo soprogo. Tako so možje v Ame¬ riki vsekako preskrbljeni z ženami, samo če so plačali vso naročnino, in mladim damam nikakor ni treba imeti potov in stroškov, da si dobe moža. Se ve, da so ženske zadovoljnejše v tem pogledu, nego neoženjeni mladeniči. V teh novinah je polno najkrasnejših popisov lepote dam, ktere so name¬ njene v nagrado naročnikom in ker one same hvalijo ondi svoje dražesti, ne smemo dvojiti, da bi njih besede ne bile gola istina. Velike zahteve. V opravništvo nekega lista je prinesel pred ne dolgim srednjih let mož sledeče obznanilo: «Pi- salec teh vrstic se želi prej ko moči oženiti z damo iz dobre rodbine, ktera ima sledeče lastnosti: vi¬ sokost 5 čevljev, 4 in pol palca, teža 136 funtov, širokost prsi 39 palcev, objem pasov 28 in tri četrtine palca; število obut ali 3, število rokavic 6.» Administrator se začudi ne malo ter pravi: «Zdi se mi, da precej mnogo zahtevate.» •— «Mogoče, » odgovori inserent, «a tega ne delam tako brez vzroka. Žena prva mi je umrla kmalo po poroki. Roditelji so ji dali po svatbi veliko obleke, in vsa je krasna in popolnoma nova. Vidite, časi so slabi, — 147 — bilo bi škoda, ko bi se obleka ne dala več rabiti. Zato iščem žene, ktera bi imela prav ono postavo, kakor ranjka, da bi mogla nositi njeno obleko. So slabi časi, dragi moj!» Kaj je fenomen. * Amerikansk časnik poroča: Pred kratkim je potujoč modrijan svojim poslušalcem * fenomen* razlagal tako-le: «Pač še ne veste, kaj je « feno¬ men*? Poslušajte, povedal vam bom! Gotovo ste že vsi videli kravo. No, krava ni fenomen. Videli ste pa menda že tudi jablano. No, jablana tudi ni fenomen. Pa ko bi enkrat videli kravo na jablano plezati ter tam z repom jabolka trgati — to bi bil — fenomen!* Črešnja. Amerikansk časnik poroča: »Mino!o poletje je nek mladenič, Handerzon iz Newyorka, požrl črešnjo s koščico. Čez teden dni ga začne želodec boleti in čez štiri tedne potem je vmrl. Ta smrt je vse zdravnike jako zanimala. Več se jih je zbralo, pa raztelesijo truplo nesrečnega mladeniča. Kako se začudijo, ko dobe v trebuhu malo črešnjevo dre¬ vesce, kterega korenine so šle po vseh čevah mla¬ dega moža! Zdaj so zvedeli, kaj je temu vzrok: fant je češnjo s koščico požrl in peška mu je v želodci pognala, rastla in mladeniča — podrla.* — Škoda le, da mož še ni nekaj časa živel, da bi mu bile rudeče črešnje iz ust mahale! * Cudesno prikazen imenujemo s tujo besedo »fenomen.* 10* 148 Dobra sosedinja. Pride soseda k sosedi, ki je bas krape pekla ter jo prosi, da bi tudi ona v njeni že vroči masti svoje krape spekla. Soseda ji dovoli. Ko so bili krapi pečeni, zahvali se ji in reče: < Hvala vam, soseda! Kedar bom jaz zelje kuhala, prinesite vi pleče, da se vam skuha v mojem želji ter vam tako vsaj nekoliko povrnem vašo prijaznost in do¬ broto.* Zakonska ljubezen. Dva zakonska sta se prav rada imela. Čez nekaj časa se preseli mož v dalnje mesto in pusti ženo samo doma. V kratkem mu pošlje ta zape¬ čateno pismo brez koleka, v kterem so bile samo te-le besede: »Bodi potolažen in miren, jaz sem sedaj popolnoma zadovoljna.* — Kmalu na to ji pošlje mož 20 kilo težak kamen, tudi neplačavši poštnine, s priloženim pismom: «Ko sem prečital tvoje pismo, se mi je ta-le kamen odvalil od srca.» Le bolj tenko. Vaški organist, ki se je že dalj časa bal, da bi zgubil glas, je naučil svojo ženo peti. Ko je po¬ tem res zgubil glas, se je morala žena skriti v orgije, da je nevidna pela k orgljanju. Kmetje, vi- devši organista usta majati in mislivši, da on poje, so rekli: «No on poje tudi brez glasa dobro, samo nekoliko bolj tenko.* Če občinski pisar francoski govori. Občinski pisar zabaval se je pogostoma v krčmi z nekim kmetom ter mu je časi ponudil — 149 — tobakiro v šnupanje. Ko je kmet potem kihal, rekel mu je pisar vsakokrat: odgovori kmet »skoraj v vsaki hiši je najmanj ena, po nekterih hišah jih je celo po več.* — «Ne mislim tako,* reče popotnik, «ampak želim le zvedeti, koliko rajtajo iz vašega mesta do Ljubljane; samo to prosim, mi povejte!* — «Koliko rajtajo? I no, če greste peš, ne rajtajo nič, ako se pa želite peljati, plačali hote dvajset grošev,* odvrne mu šaljivec ter se ločita. Vožnja v mesto. Popotnik vpraša krčmarja, pri kterein se je bil vstavil, koliko je do bližnjega mesta z dvema 153 konjema? Krčmar mu odgovori: »Dve uri.» Po¬ potnik vpraša dalje: «A s štirjimi konji?* Krčmar si malo pomisli in reče: »Eno uro.* Ko ta razgo¬ vor zasliši nek šaljivec, reče popotniku: »Vprezite šest konj, pa vam še ne bo treba voziti, bote kar na enkrat v mestu!* „Frišen“ popotnik. Peljaje se po železnici iz Ljubljane do Rakeka, vstavi se vlak na postaji v Logatci eno minuto. Ko vlak zopet odrine, stopi v voz kondukter, ki ni znal dobro slovenski, in vpraša: »Ali je kater tukaj not friše n pršu?* — «Gospod!» oglasi se neki kmet, »meni je že »frišno,* zebe me, da-si sem dobro oblečen.* Oddaljenost solnca. Jurija Pavliho je nekdo hotel v zadrego spra¬ viti, ker je bil na njega hud, da je vedel na vsako vprašanje spretno odgovarjati. Reče tedaj vpričo mnogih ljudi: «Prebrisani Jurij! ker že vse veš, povej nam še, koliko mačkinih repov je treba, da se ž njimi seže do solnca?* Jurij Pavliha pa se vsem posmehlja in reče: «Ne več, kakor enega, če je ta zadosti dolg.* Interpelacija. Volilci nekega okraja so poklicali svojega po¬ slanca pred se, da jim poroča o svojem delovanji v zadnjem zasedanji. Nek volilec razjarjen očita poslancu: «Pazljivo smo prečitali vse debate in našli, da v zadnjih desetih sejah niti enkrat niste ust odprli.* — »Dragi prijatelj,* odgovori poslanec, »to je golo obrekovanje; brezštevilnokrat sem zdehal!* 164 Politična nasprotnika. Grof Bethusy-Huc, kteri je pri zadnji volitvi v pruski deželni zbor bil kandidat v nekem volil¬ nem okraji, je zato propal in ostal z enim glasom v manjšini, ker je njegov sluga glasoval za proti¬ kandidata. Grof je takoj po volitvi tega svojega slugo odpustil iz službe ter v spričevalu napisal, «da se mu je zaupanje do služabnika omajalo za¬ voljo različnosti njiju političnih nazorov.* Prazna slama. Pred hišo, kjer so nemški «liberalci* imeli svoj volilni shod, je stal Jirga z vozom ter debelo kadil iz svoje pipice. «No sosed, kaj pa čakaš tu?* nagovori ga stari Škrobar. “Stelje potrebujem.* — «Tu v tej hiši se ravno danes prazna slama mlati; dobiš je prav po ceni, kolikor hočeš,* odgovori Škrobar ter naprej grede se debelo smeji. Srebrna miš. Ko je pred nekaj leti pruski deželni načelnik v Lotaringiji potoval po svojem okraji, pride ne- cega dne v francosko vas, ki je imela jako lepo cerkev, posvečeno Materi božji. Na glasu je bila ta Mati božja, kakor čudodelna, in tako je veliko romarjev tje prihajalo. Župan pelje pruskega de¬ želnega načelnika v to cerkev, kjer mu vse raz¬ kaže. Ko prideta do stranskega oltarja čudotvorne Marije device, zagleda prusk načelnik tam med da¬ rovi , posvečenimi Mariji devici, tudi srebrno miš, ter vpraša župana, kaj to pomeni? Župan pravi, da je pred nekoliko leti strašno veliko miši se v 155 tem kraji pokazalo, ki so pretile vse poljske pri¬ delke pokončati. Vsled tega so se obrnili prebivalci tega okraja k Mariji devici za pomoč in so ji to srebrno miš posvetili. Ko se je to zgodilo, so kar na enkrat vse miši s polja izginile, kakor bi bil odrezal. Na to pruski deželni načelnik ves začuden župana vpraša: posedat, ni dremat, ni tatu čakat. Pred njegovim bistroumom ima baje poseben rešpekt.. Kako se cigani odpode. Segedinski župan je iznašel novo sredstvo, kako se more ciganov odkrižati. Ker so se ti ljudje vedno okoli Segedina klatili in jih nobena kazen ni odvrnila, da ne bi zopet in zopet prišli, ukazal je, ko se je tisto krdelo vrnilo, ktero je ravnokar odtirati dal, vsem ciganom dolge lasi postriči. Komaj so to cigani slišali, jeli so poklekovati in prositi, naj bi se jim ta «sramota» odpustila, — zastonj! Kmalu so jele škarje peti, in oskubljeni kakor ko¬ koši so morali cigani oditi. Pridušali so se potem med seboj, da ne bo nobeden iz njihovega rodu v to vražje mesto več stopil. Gos ob eni nogi. Jezus in sv. Peter sta šla skozi široko dolino. Ker je bilo ravno v nedeljo, da Jezus Petru denarja — 165 ter mu reče v bližnjo krčmo iti in kupiti pečeno gos. Peter gre in kupi gos. Ko se vrača, ne more si kaj, da ne bi snedel ene gosje noge, ker pečenka mu je ugajala. Jezus potem pečeno 1 gos vidi in vpraša: «Peter, kje ima gos drugo nogo?» — «Ni imela druge!» odgovori Peter. «Kako li more gos biti samo ob eni nogi ?» vpraša zopet Kristus. «Res¬ nično, sin nebeški!« veli učenec. »Vidišli, ona gos tam stoji tudi samo ob eni nogi!« Ko Peter to iz¬ reče, pokaže čredo gosij, ki so se po trati pasle. Jezus umolkne ter noče o tem dalje govoriti. Zdaj razrežeta gos in jo snesta pod senčnatim drevesom ter odideta. Kmalu dospeta v gozd, kjer Izveličar tako reče: «Peter, denarjev nimava, a potrebovala jih bodeva skoro. Pod tem trhlim parobkom je zaklad; primi kol, izruj parobek in vzemi zaklad.« Peter stori, kakor mu je učitelj velel in res najde mnogo zlata. Jezus prešteje, razdeli zlato na tri enake kupčeke, vzame kupček sebi, druzega da Petru in tretjega pusti na tleh. Peter vpraša: »Sin nebeški, čegav li bode ta kupec?« Izveličar odgovori: «Ta bodi ti¬ stemu, kateri je gosjo nogo snedel!« Petra oblije rudečica, prime ga nemir in zatoraj zajeclja: «Sin nebeški! — drugo gosjo nogo sem jaz pojedel, ker sem bil jako lačen!« Jezus se razhudi in žalosten reče: »Peter, ako ti, ki si najbližji mojemu srcu, lažeš in me varati hočeš, kaj mi je o drugih ljudeh misliti?« Peter je srčno žaloval o svojem pogrešku in bridko jokajoč oprostila prosil, obetaje, da se nikoli več ne zlaže. Ko Izveličar vidi njegovo res¬ nično kesanje, odpusti mu, ker ga je ljubil. Češka narodna. 166 Ga že imam! Oče je izgubil konja. Gresta ga s sinom iskat. Na potu reče oče sinu: «Kedar kljuse najdeš, glasno zakriči, da bom vedel, da imaš konja.» Ko prideta na bližnje brdo, zavpije sin na vse grlo: «Jih že imam; trije sob — «Ali ga imaš?» vpraša oče. Sin zopet zakriči: « Nimam konja, a še več jih imamb — «Kaj imaš?* zavpije oče. «Tri kose imam, tri kose!» odgovori sin. «Kje jih imaš?» vpraša oče. «Dva sta mi všla, a tretjega še lovim,» od¬ govori sin. Lažnjivec nad lažnjivcem. V neki kavarni sta sedela dva Amerikanca, ki sta se pomenkovala in eden drugemu lagala, kajti Amerikanci so prav izvrstni lažnjivci. «Ne verjemele,» pravi prvi, «kaj se je une dni pripetilo nekemu zdravniku! Imel je bolnika, ki se je bil prehladil. Da bi se bolnik dovelj izpotil, zapiše mu zdravila, ki pa so bila tako močna, da je bolnik po noči v lastnem potu vtonil.» — «To sem tudi jaz čul,» pravi drugi, «pa s tem pristavkom, da so morali namreč čoln najeti, da bi prišli k mrliču.* Prebrisana žena. Neka žena je prosila domačega učitelja, naj bi ji napisal pismo do njenega moža, ki je služil v mestu. «Prav rad,* pravi ta, «kaj pa naj pišem?* — «Ko bi jaz to vedela,* odvrne žena, «bi mu sama pisala.* Ni treba vsakemu vedeti. Kmet prinese pismo na pošto brez naslova. Poštni uradnik to videč, vpraša ga, zakaj ni na- — 167 — pisal, kam da gre pismo? «Kaj?» pravi kmet, «ali je treba, da vsak človek ve, komu da pišem ?» Senzacionalen telegram. Graška «Tagespost» je imela 13. marca 1880 z debelimi črkami tiskan telegram, ki tako-le slove: »Moskva, 12. marca. Cel oddelek hiš je razletel v zrak. Bilo je 26 mrtvih, 4 ranjenih, 16 pa se jih po¬ greša.* Ob sebi se umeva, da je vse to bila gola laž: ali od »Tagespost* izmišljena, ali pa ji po ka¬ kem mistifikatorji natvezena. Zavoljo tega se ji je iz Ljubljane precej telegrafiralo: «Im Anschlusse zu Ihrem Samstag - Telegramme aus Moskau wird das- selbe noch dahin erganzt, dass die Nihilisten den ganzen Wolga-Strom in die Luft gesprengt ha- ben, infolge dessen iiber Russland ein ungeheurer Regen niedergeht und die ganze russische Nation Gefahr lauft, zu ersaufen.* — Tega telegrama »Ta- gespost* vender ni hotela ponatisniti. Trije modrijani. Srečajo se trije modrijani, vprašajoč se, kteri izmed njih je tako moder, da si more največ za¬ želeti. — Prvi reče: «Jaz bi imel rad devet ladij polnih šivank, vsaka šivanka naj bi imela svojega krojača, a vsak krojač po devet cekinov!» Drugi reče: «Jaz bi imel rad polno morje črnila, da bi pisal sama števila toliko časa, da bi se vse morje izpraznilo, a potem toliko cekinov, kolikor jih na¬ pisano število kaže.* Tretji reče: «Jaz bi pa naj- rajše imel, da bi vidva potem vmrla in vse to meni zapustila!* — 168 — Novi koledar. Nekdo ni hotel dati 12 krajcarjev za «Pra¬ tiko*, temveč samo 11. Trgovec mu v šali v pričo več ljudij reče, da on da za vsak star koledar 20 kr. Drugi dan prinese ženska šest «Bauernkalen- der» od prejšnjih let in jih hoče prodati, če ne po 20 kr., pa tudi ceneje. A trgovec ji pokaže, da na vsaki stoji: »Novi koledar.» Kako je ogenj ven prišel. «No, Gašper, ali se že kaj ve, kako je včeraj ogenj pri sosedu ven prišel?« — «E kaj pa, da se ve, ljudje pravijo, da je streha pregorela, potem je ogenj «ven» prišel!« Moder računar. Janez pride v štacuno in si kupi nove hlače za 3 gld. Domu grede si očita, da si je preslabe hlače kupil. Vrne se nazaj in si izbere hlače, ki so veljale 9 gld. A ker nima več denarjev, nego samo še 3 gl., reče trgovcu: »Tri goldinarje sem vam že popred plačal in tukaj imate hlače nazaj , ki so vredne tudi 3 gld.; priložim vam še 3 gl. in tako so hlače plačane z devetimi goldinarji.« Prebrisan Kočevar. Kočevar vidi v Ljubljani na trgu ribe na prodaj ter prostodušno vpraša trgovca: «Kake zveri so to ?» Trgovec, prebrisan Kranjec, odgovori, da so ribe, koje se morejo pečene pojesti. Na to Kočevar zopet prostodušno vpraša: »Kako jih mora 169 peči?« A zviti Kranjec odgovori, da jih mora malo približati k ognju, tako rekoč samo pokazat jim ogenj, potem pa pojesti. Kočevar vtakne ribo v torbo, plača in odide. — Isti Kočevar idoč s se¬ menja domov, pride po noči mimo neke mlake, v koji se je lesketal mesec, kakor v zrcalu. Kočevar meneč, da je ono, kar se v mlaki lesketa, ogenj, potegne ribo iz torbe ter držeč jo nad vodo, reče: »Fišele! žigšt faerle.* A riba, koja je še malo živa bila, smukne iz roke ter pljuskne v mlako. Kočevar začne sedaj šlatati po mlaki, šlata, šlata, ter prime naposled neko žabo za noge, ktera je začela iz vsega grla kričati. Ali naš Kočevar odgovorivši: «Mogšt kričen oder kvačen, musst doch gfrešen šein!> spravi žabo brez ozira pod krov svojega telesa. Kako se vodnjaki merijo. V nekem trgu so nekdaj skopali nov vodnjak, pa niso vedeli, kako bi ga zmerili. V zadregi jim pomaga star «kaprol». Ta položi drog čez vodnjak in se z rokama nanj obesi, njemu za pete se oklene drugi in temu ravno tako tretji tržan. Bil je tako vodnjak že za tri može visoko premerjen. Sedaj pa vtrnete korporalu roki, rekoč: «Možje, le trdno držite, jaz moram v roke pljuniti, potem bom že zopet za drog prijel...» Reče, pljune in... štrbunk! vsi pa¬ dejo na dno v vodnjak. Vodnjak je bil zmerjen. Gre sem, gre tje. Dva prijatelja, Janez in Miha, vadljata. Janez reče Mihetu: »Stavim polovnjak vina, če si v stanu pol ure pred to uro, ki na steni visi, stati, 170 s kazalcem sem ter tje migati in govoriti brez pre¬ trganja: Gre sem, gre tje. » — Miha koj vdari, se postavi pred uro ter miga s kazalcem na uro ka- zaje in govori v enomer: «Gre sem, gre tje; gre sem, gre tje* i. t. d. — Janez ga pusti v sobi ter gre njegovi ženi pravit: «Za božjo voljo, kaj je z vašim možem, je menda ob pamet; v sobi pred uro stoji in vedno govori: gre sem, gre tje; gre sem gre tje! > Žena prestrašena dere v sobo in najde res moža stati pred uro, s prstom na minuto kazati, sem ter tje gibati in govoriti: »Gre sem, gre tje; gre sem, gre tje,» ter na ves glas zavpije: « Ljubi moj mož, kaj pa ti je? ali si ob pamet?* On pa, da ne bi stave zgubil, se nič ne zmeni, ampak dalje govori: «Gre sem, gre tje; gre sem, gre tje.* Zdaj pokliče žena še vse otroke, ki se jokaje očeta oklenejo, za roko držijo. On pa se z vso močjo brani in govori: »Gre sem, gre tje; gre sem, gre tje. » Naposled pa ga le zmagajo. Mož postane jezen, ker vidi, da bo stavo zgubil, ter reče ženi: »Ne¬ umna žena, ker mi ne daš miru, pa boš ti stavo plačala, en polovnjak vina, ki sem ga zavoljo tebe zgubil!* Koliko listov ima kako drevo. Plemenit gospod je imel šaljivega lovca, kte- rega si je držal bolj zaradi šale, nego-li zaradi lova. Ako je gospodu v samotnem gradu dolg čas bilo, poklical je lovca in šla sta na sprehod okolo doma. Kar mu je gospod zastavil z besedo, vse je lovec odgovoril vselej modro in zel<5 šaljivo. Necega dne se je gospod z lovcem sprehajal po drevoredu in mu je rekel, naj mu v pol ure 171 prešteje in pove, koliko listov ima največje drevo v drevoredu. Gospod si je mislil, da lovec ne bo mogel tega storiti in je bil zelo radoveden, kako bo šaljivec to nalogo rešil. Ali kako se začudi go¬ spod, ko mu lovec reče, da bo svojo nalogo rešil, pred nego v pol ure. «Ukažite samo,« reče lovec, «kje da začnem šteti, od spodaj ali od zgoraj dre¬ vesa ?» Gospod mu reče, naj začne pri vrhu drevesa. Lovec takoj spleza na drevo, a gospod ide dalje. Za četrt ure prihiti že lovec za gospodom, rekoč: « Liste na drevesu sem že preštela — «No, koliko pa jih je?» vpraša gospod. «Od vrha doli jih je ravno toliko, kakor od spodnjih vej do vrha, a šte¬ vila si nisem zapisal, ker mi tega niste rekli, » od¬ reže se lovec. Prekanjen prosilec. Friderika Viljema, kralja pruskega, pride mlad gospodek osebno za kakeršno-koli službo prosit. Kralj ga vpraša: «0d kod doma?* — «Iz Berolina, Vaše Veličanstvo!* — «E, Berolinski izrodek ni vreden piškavega oreha, le idi!» A prosilec se po tem odgovoru nikakor ne da ostrašiti, ampak reče : »Dovolite, Veličanstvo, poznam vendar dva Bero- linca, ki sta kaj vredna!* •*— «In ktera sta ta?» vpraša kralj. — «Vaše Veličanstvo in pa jaz!* Obljubiti in storiti. Nastala je na morji tako strašna nevihta, da je vsak k Bogu in njegovim svetnikom molil. Eden izmed na barki se vozečih pa začne vpiti: «0 sveti Miklavž, pomagaj nam iz te nevarnosti, hočem ti 172 darovati svečo, ki bo tako debela, kot moja noga!» — Nevihta ne poneha. — Začne vnovič klicati: »Pomagaj nam, sveti Miklavž, darujem ti svečo, ki bo težji, kot sem jaz sam!* — Morje se noče pomiriti. — Na to vsklikne tretjič: »Pomagaj nam, sveti Miklavž, obljubim ti svečo, ki bo taka kot največja smreka!* Njegovi sopopotniki to sli- šavši, rečejo: »Norec! kje neki boš dobil toliko voska, in kako ga boš neki plačal?!* V tem veter neko¬ liko poneha in morje postane mirnejše. «Vi ste nori, vi», odgovori jim popotnik, «da pridem le enkrat na suho, ne dobi mi sv. Miklavž niti naj¬ manjše svečice!* Takih ljudij je povsod dosti, ki v nevarnosti ali v nesreči delajo razne dobre sklepe in obljube, a potem ostane vse pri starem. Velika zadrega. Šaljivec: «Gospodje! jaz vas hočem nekaj vprašati in kdor mi odgovori na moje vprašanje, temu se priklonim do tal. Poslušajte tedaj! Nečemu človeku se je sanjalo, da popotuje po morji. Poleg njega na ladiji sta sedela njegova žena in njegov edini sin. V tem hipu nastane strašen vihar in la- dija je bila v veliki nevarnosti . . . Popotniku se zdi, da mu pravi nek notranji glas, da se samo s tem reši pogina, ako žrtvuje ženo ali pa svojega jedinega sina morskim valovom. To je bila groza za vbozega popotnika. Ženo in otroke je ljubil nad vse . . . Kterega svojih ljubih naj tedaj pahne v globočino morja? — »Gospodje! kdo mi odgovori na to vprašanje in pove, kako bi rešil vbozega po- - 173 potnika iz njegove velike zadrege?* — Vsi poslu¬ šalci se globoko zamislijo — a nobeden ne ve, kaj bi odgovoril šaljivcu. Na to on sam tako-le odgo¬ vori: «Gospodje, nič ni ložjega, nego to! Jaz bi namreč šel k popotniku in bi ga zbudil iz nje¬ govih sanj in rešen je iz vseh zadreg.* Kristus in sv. Peter. Kristus in sv. Peter prideta popotovaje do neke hiše in prosita prenočišča. Gospodinja ju sprejme in jima obljubi prenočišče s tem pogojem, da ji bosta drugi dan pšenico omlatila. Kristus in sveti Peter to obljubita. — Vsa trudna sta drugi dan malo dalje poležala. Kar pride gospodinja, zlasa Petra, ki je pri kraji ležal, in pravi: «Lenuha, ali bosta vstala, ali ne?» Žena na to odide; Kristus in sv. Peter sta pa zopet zaspala. Gez nekaj časa pride gospodinja zopet in se huduje. Ko sv. Peter to sliši, skoči urno na drugo stran, ker se je bal, da bi bil zopet zlasan. Zdaj pride gospodinja k po¬ stelji in pravi: «No, bosta vstala ali ne, in pšenico omlatila. Prej sem tega pri kraji, zdaj bom pa unega,» in zgrabi zopet sv. Petra za lase. Sv. Peter in Kristus sta kmalu potem vstala. Kristus vzame gobo, vkreše ogenj in zažge snopje. Pa namesto da bi zgorelo, leti pšenica na en kup, pleve na druzega in slama na tretjega, in pšenica je bila omlačena. Kristus in sv. Peter pa potujeta zopet naprej. — Drugo leto je imela žena zopet mnogo pšenice. Kar ji pride na um, kako sta lansko leto napravila popotnika. Vzame torej ogenj, zažge, in — zgorela ji je pšenica in vse poslopje. 174 Umetnik. Živopisec (malar): «Oddaste-li to sobo?* Gospodinja: «Da, gospod! — Deset goldinarjev bo treba na mesec plačati.» Živopisec: «Dobro! — Vzel bom sobo!* Gospodinja: «Smem-li vprašati, s kom imam čast govoriti?* Živopisec: «Jaz sem umetnik!* Gospodinja: «Umetnik? — No, to je lepo! Imam mladega psa pri hiši, tega morate nekaj umetnij naučiti!* Skriven pomoček. Nek bogatin, kteri je posebno rad časnike čital, imel je v svojem vrtu lep ribnik. Nekega dne zapazi v časniku ta-le oglas: «Pri meni se dobi za 3 cekine prah, s katerim se ribe zarede! Druzega ni treba, nego da se ta prah v vodo vrže, pa za nekoliko dni bo vse polno rib.* Da te treni, misli si gospod, to je pa velika sreča za moj ribnik na vrtu. Brž drugi dan odšteje 3 cekine, zapečati jih v list in pošlje človeku, ki je bil podpisan pod oglasom. Gez nekaj dni dobi pismo od omenjene osebe, v kterem je stalo to-le: «Blagorodni gospod! Žal mi je, da vam ne morem poslati naročenega praha za ribe. Moj oglas so bile limanice za nekatere gospode. Stavil sem namreč z nekimi svojimi pri¬ jatelji, da se lehko največja neumnost po časnikih razglasi in se bode vender našlo dosti ljudij, ki ji bodo verjeli. In poglejte, česar sam nisem prav verjel, prepričal sem se, — stavo sem dobil. Našel sem res dosti oslov, a vi — blagorodni gospod — med njimi ste sedem in dvajseti.* 175 Kako se ljudje pozdravljajo. V Parizu je bilo za časa zadnje svetovne razstave ljudij iz vseh delov sveth. Nek Parižan opisuje, kako se ljudje različne narodnosti pozdrav¬ ljajo, na sledeči način: Brazilijanec položi glavo na trebuh onega, komur velja pozdrav. — Mehikanec dotakne se najprej z roko zemlje, a potem poljubi roko onega, kogar pozdravlja. — Siamec sleče svoje zgornje hlače ter jih omota onemu okoli telesa, kterega pozdravlja. — Indijanka z Malabara odkrije po vsem svoje prsi pri nazdravu. — Prebivalec otokov južnega morja sname si svojo pernato krono z glave ter jo dene onemu na glavo, kterega pozdravlja. ■— Ako se srečata dva Araba, delata se, kakor bi hotela eden drugemu roko poljubiti, a ne smeta v resnici tega storiti. — Prebivalci z otoka Otahaiti razkrijejo si cel zgorenji del svojega života. — Etijopec odpaše pas onemu, kterega po¬ zdravlja, ter si ga sebi pripaše. — Prebivalec v Gronlandu pozdravljajoč izljubi lice onemu, kterega pozdravlja. — Kafarec pljune v roke onemu, kogar pozdravlja. — Evropejec sname z glave svoj cilin¬ der. — Najbolj prilično pozdravlja prebivalec iz Kalifornije, ker on ne pozdravlja na noben način. Koliko drži ena kubična milja. Da bi predočil velikost zemlje, ki meri 2662 kubičnih milj, opisuje Bernstein eno kubično miljo tako-le: Mislimo si velik zaboj, eno miljo dolg, eno širok in isto toliko visok, in poskusimo ta zaboj napolniti. Denimo notri najprej Berolin, idimo potem v Potsdam in vrzimo v zaboj vse vasi, ktere med 176 potom srečamo. Dno zaboja se še ni skrilo. Na vrsto pride Pariz s svojimi stolpi, cerkvami in pa¬ lačami, a tudi to še malo izda. Vzemimo tedaj na dno zaboja še London, Petrograd in Dunaj, dno je zdaj pokrito. Ali zaboj moramo tudi napolniti! Vze¬ mimo tedaj notri vsa večja in manjša mesta, vasi, trdnjave, sploh vse, kar je človeška roka stvarila v Evropi, ter vse ladije morja, — ali to še nič ne pomaga. Notri moramo vreči še vse egiptovske pi¬ ramide, železnice in tovarne ameriške in vse, kar se je sicer naredilo v Aziji, Afriki, Avstraliji in Ameriki, — ali za Boga! naš zaboj je še na pol prazen. Zdaj moramo vse te reči v zaboji malo pre¬ tresti, da se zravnajo, in poskusimo zaboj na¬ polniti z ljudmi. Zložimo jih notri kakor slanike. V eno vrsto jih gre 12000, 4000 vrst napravi eno sklad z 48 000000 ljudij, — tedaj prostor ravno za severne Amerikance. Med vsako sklad pak položimo še 30 čevljev na debelo slame in listja; v to bi pa porabili vso slamo in vse listje celega sveta. Na Amerikance posteljimo 3 000 000 Avstralcev in 45 000 000 Azijatov, — druga sklad. Preostaja še 800000000 Azijatov. V zaboj položimo tedaj še vse ostalo človeštvo; skupaj napravimo okoli 30 skladi in v te gre vse človeštvo, — 1 400 000 000 ljudij! Zaboj je zdaj v polovico napolnjen, in da bi ga napolnili do vrha, potrebovali bi še petnajstkrat toliko ljudij. Kaj nam je storiti? Živali nam še osta¬ nejo, — vrzimo vse notri, a zaboj še ipak ni poln. In vse to je ena sama kubična milja, kterih ima zemlja 2662! 177 Koristi male loterije. Vsaka reč ima svoje dobre in slabe strani, tako tudi naša razupita mala loterija, ktero odpra¬ viti nekteri naši državni poslanci vse žile napenjajo. Mislimo, da se to godi le iz gole nevednosti, kajti mala loterija ima mnogo res prav dobrih stranij, proti kterim ono malo število slabih kar zgine. Po¬ slušajmo! 1.) Denar onih, kteri so v loterijo za¬ ljubljeni, ostane v deželi. 2.) Državni dohodki se po prostovoljnih doneskih precej pomnožijo. 3.) Lote¬ rijska obrt oskrbi mnogim ljudem delo in zaslužek. 4.) Vztrajna, tiha marljivost razumnega igralca se je že v mnogih slučajih bogato poplačala. 5.) Pri loteriji ni nikakoršne prilike za osebne prepire in goljufije. 6.) Vsak si lehko izbere loterijo za svojo privatno zabavo. 7.) Loterija bistri naš razum. 8.) Po loteriji vživamo dalj časa upanje na dobiček. Slovenska jezikoslovca. Dva jezikoslovca gresta na sprehod in prideta v njujinem govoru o besedah in oblikah v hud pre¬ pir, kakor vselej. Da bi se nekoliko ohladila, se gresta kopat na samotnem kraji. Ko sta že oba v vodi, pravi eden: «Jaz sem v globokejši vodi ko ti .j —