O centralnem organu a
Med glavnimi vzroki, da so avstro-ogerski Slovani pri svojem občem delovanju nesložni, v programih in taktikah, po politiškem mišljenju in stremljenju nejedini, je tudi dejstvo, da nimajo nikakega skupnega glavnega glasila ne za brambo, ne za pospeševanje pozitivnega napredovanja. Med večimi slovanskimi narodi monarhije je pač kako glasilo, ki obsežniše zabeležuje delovanje tudi teh Slovanov, katerim ni namenjeno na prvem mestu. Tudi imajo Čehi, Hrvatje in Slovenci posebne nemški pisane liste, kateri so vsled tega pristopni tudi širšemu občinstvu, no niso toliko vplivni, da bi jih čitali ali poštevali odločilni činitelji viših krogov. Na slovanskih jezikih izdavanih listov pa ti krogi niti ne čitajo, in če jim pride kaj do ušes zgodi se to po takih potih, da je slovanskim narodom bolj na škodo, nego na korist. Iz slovanskih novin prevajajo in dovajajo do viših mest bolj to, kar je pripravno za preobračanje v laži, črnjenje in ovaduštvo, nego pa za vzbujevanje blagohot-nosti ali vsaj takih vtisov, kalcoršni odgovarjajo dejstvom in resnici.
Pozitivno delo vsled nedostajanja osrednjega glasila med Slovani pa tudi ne more povoljno razvijati se, ker to, kar se sproži in utrdi dobrega pri jednem slovanskem narodu, ne prodere med ostale Slovane cesarstva-Ni organa, ki bi obsezal obzorje ali obči ogled dušev" nega in praktičnega delovanja med vsemi Slovani Avstro-Ogerske.
Ta nedostatek ostane drugim narodom zunaj naše celokupne države neumljiv in je, naj ga sodimo, kakor hočemo, v resnici izreden, čuden. Slovanov je v cesarstvu nad polovino, torej več nego dvajset milijonov duš, in vendar niso v tej dobi dozoreli, da bi si zasnovali skupen organ. Manjštevilni narodi Avstro - Ogerske imajo po več osrednjih glasil, celo za vsako stranko, in ta glasila so vendar jedina v glavnih stvareh, v na-cijonalnih in kulturnih. Ti manjši narodi so celo agresivni, njim ni treba defenzive, torej bi brez škode iz'
stro-ogerskih Slovanov.
hajali celo brez vsakega centralnega organa, a Slovani v skupnosti niti za zaščito nimajo skupnega glasila.
Ta nedostatek je toliko hujši, kolikor važnejša je sedanja doba za usodo specijalno avstro ogerskih Slovanov, ko gre za odločitev zapadne in slovanske kulture, torej za obstanek ali neobstanek slovanskih, zlasti manjših narodov.
Novinarstvo nemško, ki, kolikor je vplivno, je vse v židovskih rokah, in ki, kakor znano, tudi za dobro plačo deluje za tuje in stalno za protislovanske interese, je dandanes v obeh poloviuah cesarstva mogočno, rekli bi, vsemogočno ; ono, kakor smo opazovali poslednja leta, doseže vse, kar hoče, torej tudi to, kar kdo drugi hoče s podkupljenjem. V dveh, treh dneh more židovsko novinarstvo spraviti kako vprašanje na dnevni red in delovati na to, da se reši v istem smislu, kakor hoče, eventuvalno zahteva ono. Primerov izza poslednjih let bi mogli kar nakopičiti in dokazati, da najvažnejši slučaji so bili obrneni ali proti posamičnim slovanskim narodom, ali pa proti avstro-ogerskim Slovanom v obče. Isto novinarstvo ima za vsak obrok posebna gesla ali odbrane besede, s katerimi blati in ovaja delovanje slovanskih strank in narodov.
Potem je vpliv židovskih novin opasen tudi zaradi tega, ker uporablja voden, na široko razvijajoči se slog, s katerim skuša čitatelje mamiti tako, da bi naposled ne mislili čisto nič več. Dosegli so židovski, celo glavni, le inteligenciji namenjeni listi uže toliko, da jej morejo natvezati, kar koli žele ; kdor opazuje ta glavna glasila, mora se le čuditi, kako more nemška inteligencija molčati nasproti takim podlostim, preobračanjem in najplit-više vrste logičnim kozlom in skokom. A ta inteligencija vzame vse za resnico, ker je v logičnem mišljenju uže popačena, in ker se jej dobro zdi, da židovski listi poleg vsega drugega vendar zagovarjajo nemško narodnost in politiko ter pobijajo vse stremljenje in delovanje slovanskih narodov.
Iz deželnih in državnozborskih zastopov priobčujejo proti Slovanom na nemškem jeziku pisani židovski listi samo to, kar ugaja protislovanski politiki; najboljše, najpoštenejše in najlojalniše misli slovanskih zastopnikov ti listi prikrivajo, in ker do viših krogov ne seza vpliv slovanskih, oziroma Slovanom namenjenih listov, ne morejo govori teh zastopnikov imeti tolikega vpliva, kolikor ga zaslužijo tudi v interesu celokupne države in dinastije.
Židovsko novinarstvo, kakor je znano, dobiva po raznih državah velike vsote od tuje diplomacije; takim potom se prikrivajo tuje namere z raznimi sredstvi, in jedno tako sredstvo je tudi v tem, da se stremljenje malih slovanskih narodov opisuje krivo in krivično. Tuji interesi se tako dosezajo na škodo tem narodom in v Avstro-Ogerski tudi na škodo državi. Dandanes se mora priznati kot nepremična resnica to, da ti slovanski narodi in stranke, katere hvali židovsko novinarstvo, delujejo v interesu protislovanskcm, in za koga da delujejo, je našim čitateljem dovolj znano.
Židovsko novinarstvo piše v vseh glavnih vprašanjih in točkah proti interesom Slovanov, specijalno avstro-ogerskih Slovanov, in to pisanje in ruvanje po-menja mogočno orožje za dobe občega miru. Stalno rabljenje tega orožja pomenja stalno vojevanje proti Slovanom, in ker so ti brez jednako veljavnega orožja, pomenja to vojevanje zajedno zmagovanje na škodo slo. vanskim interesom.
Noben pesimizem ni prevelik na to stran, ker so Slovani onemogli, da bi paralizovali take tihotapske in očitne novinarske napade. Kakor se vsakovrstna škoda, nastavša vsled vojen in še bolj trajnih vojen ne da iz-račnniti in še manj odškodovati, tako je tudi škoda, provzročena in provzročevana po tujem podkupljenem novinarstvu na-sproti vsakovrstnim interesom avstro-ogerskih Slovanov tolika, da se ne da pregledati po nikakem računu. Toliko pa se da trditi v pojasnilo, da, ako bi bili ali bi še sedaj žrtvovali avstro-ogerski Slo vani, recimo, jeden milijon goldinarjev v osnovo in ne-kolikočasno vzdrževanje primernega skupnega glasila, ne povrne se škoda, nastajajoča in rastoča brez takega organa, niti s sto in še sto milijoni pozneje, in ko bi smeli prerokovati, trdili bi, da utegne napočiti doba, ko bi slovanski narodi radi, prav radi zlagali sto in sto milijonov, da bi le mogli popraviti to, kar se sedaj zapušča in mora zanemarjati jedino vsled tega, da ni v sedanji dobi skupnega glasila, katero bi moglo izdatno parplizovati pisavo podkupljenih mogočnih tujih novin. S tem je izrečeno naše opazovanje politiškega gibanja vseh narodov Avstro-Ogerske, recimo, izza poslednjih deset ali 15 let.
Naj rečejo slovanski optimisti nasproti takemu mnenju, kar jim drago, bati se nam je treba, da tuji, nasproti Slovanom bolj nevtralni, torej ne agresivni narodi bodo tudi v nedostatku skupnega glasila nahajali
vzrok, kakor da bi bili Slovani brez velikih sintez, brez višega obzorja in organizatorskega talenta v velikem stilu. No, ta sodba bi ne bila še toliko uuda, ko bi nas ne obsojala dejstva, ki se dan na dan vrše na neprera-čunljivo škodo avstro-ogerskih Slovanov.
Pomagalo bi tudi ne nič, ko bi mi z nova priporočali zasnovo skupnega glasila; no vsa dejstva sedanjega razvoja stvarij silijo na to, da zopet in'zopet konstatujemo nedostatek, ki je v tem, da avstro-ogerski Slovani ostajejo še vedno v tej važui in naravnost od-lučojoči dobi brez pose'bnega skupnega organa.
Se ve da je težavno zasnovati tak organ, in še teže jš vzdržati ga v obče in v primernem smislu po-sebe. Uže to je neprilično, da bi moral izhajati na tujem, najprimerniše na nemškem jeziku. Nemci bi se sicer posmehovati, češ, da tudi to glasilo bi potrjevalo, kar se govori o občeslovanskem jeziku, t. j. da je nemški. No Slovani morejo tako zasmehovanje trpeti brez lastne moralne škode; moralna krivda pada na te, kateri ne dopuščajo, da bi Slovani sprejeli kak skupen literaturni jezik, in kateri silijo avstro-ogerske Slovane, da se vzgajajo z vsem civilizatoriškim aparatom v tujem duhu in po šolah na nemškem jeziku. Sicer pa tudi Madjari, sedaj mogočni Madjari, niso nič na boljšem ; glavna glasila izdavajo na nemškem jeziku iz istih vzrokov, zaradi katerih bi bilo skupno glasilo avstro-ogerskih Slovanov nemški pisano.
To glasilo, kakor si je mislimo mi, bilo bi v prvi vrsti defenzivnega značaja in še le v drugi vrati bi pospeševalo razvijanje skupnih interesov ter priznanje skupnih kulturnih programov in taktik.
Težava bi bila pri nabiranju potrebnega kapitala, in tu bi ne pomagalo beračenje od naroda do naroda nič; jedino požrtvovalnost nekoliko odločno slovanski mislečih imovitih rodoljubov bi dovedla do zaželenega gmotnega vspeha. Možno bi bilo celo misliti, da bi se skupni list zasnoval z lastno tiskarno v vsem na delnice. Židovska velikanska podjetja te vrste se izvršujejo bolj in bolj takisto na delnice. Toliko gmotnih veljakov bi med avstro-ogerskimi Slovani vendar našli, da bi se osnovalo jedno samo tako podjetje, katero, kakor se ume malo ne samo po sebi, bi imelo svoj sedež na Dunaju.
Najhujša težava bi bila zastran vodstva, in tu imajo Slovani uže toliko britkih skušenj, da bi načelno ne smelo opirati se vodstvo na jedno samo osebo; treba bi bilo več jednako sposobnih, mislečih, in zna-čajnih oseb ob začetku in pri dopolnjevanju.
Defenzivni značaj lista bi učinil, da bi se laže sporazumeli zastran programa. Poljaki bi ne smeli imeti ne besede, ne vpliva pri listu; drugače bi bila njegova namera paralizovaua pri korenini. List bi moral roditi se in razvijati se brez pomoči in sovdeležbe Poljakov. Potem bi ostajali pri listu samo taki slovanski narodi, ki so
v defenzivi proti agresivnim narodom in strankam. Pri takem položenju bi vendar zjedinili se v tem, da bi vedeli, keaaj in kje seje treba braniti, kedaj in kje je treba odbijati raznovrstne dejanske in prikrite napade. Napade proti izvršenju narodne jednakopravnosti, raznih histo-ri škili državnih prav in proti svojstvom slovanske kulture bi vendar vsi defenzivni slovanski narodi umeli ter soglašali pri njih odbijanju. Maloobsežnemu obzorju običajne pisave mnogih sedanjih slovanskih novin bi celo pozitivno raztezali dosedanje meje, in tako bi bilo materijala dovolj, kateri bi se porabljal v občo brambo in v pospeševanje razumetja za skupne kulturne interese.
V svoj čas se je ugovarjalo zasnovanju skupnega organa tudi s tem; češ, da je treba s pomočjo manjših listov med raznimi slovanskimi narodi vstvariti posebno stranko, in še le ta bi dala pravi povod posebnemu skupnemu organu. Tako stranko, kakor uči skušnja, je pa težko vzbuditi, ker so zapreke po provincijah slovanskih narodov ravno tako hude, kakoršne so zapreke v obče, in potem je še to, da oddaljeni listi imajo različne urednike, ki se ne strinjajo leliko, če ni medsebojnega občenja med njimi. Vidi se, da popolnoma sorodni listi rabijo različno taktiko ali povdarjajo pojedine točke z različnim naglasom. Skupni list pa za potrebe, kakoršne smo označili tukaj, imel bi uže vsled defenzivnega značaja ne le stranko, ampak veliko večino skupne duhovske in posvetne inteligencije za seboj. Potem pa je tudi to resnično, da skupni list bi utegnil poleg vseh drugih dobičkov vstvariti poprej posebno, krepko stranko, nego je to možno potom raznih in na raznih slovanskih jezikih izhajajočih listov. Tudi smo dokazali, da vsako zamujeno leto se poveča itak ogromna škoda brez skupnega organa. Vedeti je torej treba za tako škodo, ako čakamo še dalje.
Velike gmotne žrtve bi slovanski rodoljubi imeli le prva leta; med tem bi ne mirovali, temveč bi agi-tovali, da se list razširi povsod tam, kjer morajo citati slovanski omikanci sedaj tuje in celo protislovanske liste. Po društvih in javnih krajih bi zadoščal po jeden velik protislovanski list; mesto vseh drugih bi uteguil dopolnjevati novi skupni organ. Nad 20 milijonov avstro" Ogerskih Slovanov ima vendar toliko na.obražencev, da bi mogli posamični, po društvih in drugih potih vzdrževati jeden skupen organ. Naposled, če trdijo, da velike židovske liste vzdržujejo bolj inserati, nego pa zneski iz naročnin, mogli bi tudi Slovani nadejati se, da pridobe polagoma inseratov od vseh slovanskih stranij. Kakor nabirajo antisemitski nemški listi inse-rate od poštenih firem, jednako bi jih dobival skupni slovanski organ od slovanskih trgovcev in obrtnikov ki morajo sedaj po tujih listih priporočati svoje tvarine-List bi torej po poštenih pripomočkih dobival polagoma veče in naposled zadostne gmotne podpore.
Po vsem ¡temine kaže se tako huda glede na
osnovanje in vzdrževanje primernega skupnega organa, ki bi služil interesom avstro-ogerskih Slovanov; treba je le nekoliko več podjetnega in požrtvovalnega duha. Agresivni narodi snujejo organe, ki s svojim vplivom sezajo čez meje dežel in od zdolej na zgorej na vse strani; oni se ne boje nikakih žrtev, ko hočejo agresivnim potom povečati svoje zemlje in s potujčevanjem povečati tudi svojo narodnost; a nad 20 milijonov Slovanov, tudi če izvzamemo Poljake, naj bi ne mogli vstvariti in vzdrževati niti jednega skupnega osrednjega organa jedino v namen, da bi ščitili to, kar še imajo!
Ali naj se slovanski narodi še vedno tolažijo s tem, da jim kak nemški listič milostno priobči kak malovažen in v posledicah brezvpliven dopisič proti temu, da se naročajo nanj ? Ali naj jih še nadalje vzgo-juje v mišljenju za protislovanske namene kak nemški list, kakor je to delo vspešno na našo škodo desetletja opravljal Dunajski „Vaterland", k srcu prirastši zlasti slovenski duhovščini?
Obupati bi morali nad požrtvovalnostjo in še bolj zaradi kratkovidnosti inteligencije slovanskih narodov naše monarhije, ko bi se ista v skrajni čas, v dobo naj-večih nacijonalnih opasnostij, ne odločila in ne mirovala, dokler ne dobe ti narodi svojega skupnega organa v starem središču monarhije. Na to stran se ponuja posebna prilika v dokaz, da slovanska inteligencija ume ali pa ne ume važnost sedanje dobe. Inteligencija slovanskih narodov zunaj našega cesarstva pa naj vidi v dosedanjem nedostatku osrednjega glasila avstro-ogerskih Slovanov vsaj jeden važen vzrok nevspehov
v dosedanjem njih politiškem in nacijonalnem delovanju.
—(§>—
Rusija 1893. leta.
Po slabi letini 1891. leta si je Rusija kmalu opomogla : proračun za leto 1894. ima navadnih dohodkov za 23,600.327 več nego navadnih razhodov. V državni blagajnici bilo je preostalo 1. januvarja t. 1. t. zv. svobodnih sredstev 173 mil. r. Finančni minister pravi v proračunu za tekoče leto, da ne bode potrebno letos ni notranjega ni vnanjega posojila. Razhodi za tek. leto so sicer po proračunu nekoliko veči od lani, ali dohodki so razmerno še veči in sicer brez povišanja davkov : nov je le davek od stanovanj, ki je proračunjen na 4,610.000 r. Fin. minister pa pričakuje povišanja dohodkov od zemljišč in lesov (gozdov), posebno od državnih : r. država ima v evropski Rusiji in na Kavkazu nad 7,500.000 desj. državnih zemljišč in 120 mil. desj. gozdov. Ruska država je torej največi posestnik na svetu. Čimbolj pa se bode gospodarski razvijala država, tem veči bodo dohodki njenih posestev. Mogel je torej minister carju doložiti naravnost, da Rusija mirno gleda svojo gospod, bodočnost.
Najvažneji dogodek pr. 1. je pač konečno zbližanje Francije in Rusije. Pripravljalo se je precej dolgo, sedaj je evropski politični položaj jasneji. Francija in Rusija iskreno želiti miru uže za to, ker je njima koristen. Saj obe ti državi napredujeti posebno gospodarski od leta do leta, in vojna bi ta napredek le zaustavila. To pa ne znači, da bi v slučaju potrebe ne bili pripravljeni varovati svoje časti in svojih interesov v slučaju potrebnosti. V Rusiji mislijo, da države trojne zveze teže podnašajo oboroženi mir, da so jako nevarni pojavi naperjeni proti ital. vladi in dinastiji v Siciliji ?n drugod, da rastoči nemški socijalizem in partikula-rizem ne utrjuje trojne zveze, ter da bi tudi Avstrija želela si marsikaj drugače, nego je v njej samej, posebno da bi bilo več socijalnega in narodnega miru. Za to menijo, da bi države trojne zveze mogle odva-žiti se na zadnji korak, na vojno, da se premeni težko sedanje stanje. Ali tudi tega, kakor trde, se v Rusiji ne bojč, zaupajoč modri in previdni politiki svojega carja. Vznemirjuje pa ruske državnike in narod rastoči v zapadni Evropi prekucijski socijalizem, kakor tudi državni socijalizem, ki se krepi pod varstvom držav in se ve da tudi žalostni pojavi brezumnega anarhizma. Socijalizem sili tudi v Rusijo, kakor priznavajo n. pr. „Mosk. Ved." št. 1. t. 1., in bi se rad vgnjezdil v vla-dinih krogih in v narodu ter se boril proti cerkvi, vladi, vlastništvu (imetku) in sedanjemu društvenemu stanju v obče. Znotranje življenje Rusije pa se razvija posebno od 1881. 1., da se utrde osnove državnega in naroduega ruskega življenja,
Rusija je lani skrbela za mir, za gospodarski svoj napredek ter tako vstvarjala uslovja (pogoje) zadovolj-nosti prebivalstva. Množila je tiho in mirno ter brez posebno čutnih žrtev, svoje morske in kopnene sile tako, da je njen kredit rastel ne gledč na troške za oboroževanje. Najvažneja pa je bila ustanovitev 15 novih „upravljenij", rezervnih brigad in ojačenje sestava v mirnem času v vseh rezervnih batalijonih evropske Rusije in Kavkaza. Tudi se je odstranila lani neudobnost (neprikladnost), ki je sledila iz tega, da so se novačili mladeniči, ki niso še imeli polnih 21 let. Vojno mini-sterstvo je skrbelo posebno za obskrbo konjanikov in za dobre konje, odprlo je častniško, konjaniško šolo; da dobi po možnosti dobrih eskadr. poveljnikov. Utvr-dila se je tudi organizacija kozaških vojsk itd. Tudi „junkerska" učilišča dobila so nova pravila, pogranična straža pa je dobila novo, čisto vojniško uredbo. Za novo oboroženje izdali so lani okolo 30 mil., a letosi izdajo okolo 35 mil. Nadejajo se, da bodo malokaliberne puške kmalu povsodu uvedene. Tudi ne-ruski strokovnjaki prizuavajo, da je ruska vojska obnovljena. Postro-jeno je bilo več vojnih ladij, ter se je r. brodovje oja-čilo tako, da je moglo oddeliti od sebe poseben oddelek za srednje morje.
Za pr. 1. bilo je naznačeno nad 62 mil. r. za železnice in vodne poti. Ministerstvo ,nyTeii coo6ni,eHia" gradilo je lani nove železnice, skrbelo za luke in ceste, uredilo je tudi vodno in cestno nadzorstvo, kar ima veliko koristiti kupčiji in obrtu. Razni „vodni odbori* pa imajo posebe skrbeti za dobre vodene poti: v teh odborih so lastniki ladij in tvorničarji. Tudi činovnikom tega ministerstva so bile začasno plače nekoliko zbolj-šane. Tudi so se odredili perijod. sestanki mož, ki se zanimajo za vodne poti. V železniškem oddelku ruske vlade pa je bil ustanovljen posebni trgovinski pododdelek, da bi železnice vedno poznale gospodarstvo krajev, po katerih teko. Tudi se je ojačil pododdelek „dviženija" tako, da vlada dobro ve, koliko in kakih vlakov more se peljati po železnicah, da se n. pr. pravočasno dopelje žito i. t. d. do izvestnih mest in luk. Posebna poverjenstva pregledala so Moskovsko-Brestsko in Harkovsko-Nikolajevsko železnico, pa se je tu našlo marsikaj, kar bode dobro služilo za obče zakonske mere v tem področju. Ministerstvo je dalje posebno pazilo na razna učilišča, kjer se pripravljajo razni železničarji. Naj omenimo tu še velike sibirske železnice,
katera se gradi marljivo.
* *
*
Ruska vlada ima zlata na 609 mil. r.: spravila si je toliko zlata, da si utrdi svoj kredit. Blagostanje pa povečava tudi dogovor s Francijo, ki je bil zaključen 5. (17.) junija pr. 1. Kakor vemo, izdelala so dotična poverjenstva soglasen načrt trgovinskega dogovora med Nemčijo in Rusijo, ki bode mogel postati zakonom, če
ga odobri nemški parlament.
* *
*
Preobrazovano ministerstvo „zemljedelija* in državnih posestev pridno iztičava po ministru Ermolovu mestne potrebe, da ne bi bilo zavisno, kakor preje, od raznih „dokladov" podčinjenih činovnikov. Zato je minister sam potoval po Rusiji, kakor je potoval tudi minister nar. prosveščenja grof Deljanov, po Baltijskem kraju, da si ogleda, kako napredujejo nove reforme, ki imajo ustanoviti gospodujoče značenje ruskega jezika in ruske šole v teh krajih, kjer je mesto Derpt dobilo
sedaj svoje staro ime: Jurjev.
« *
*
Notranje ministerstvo je dobro skrbelo, da je prebivalstvo dobivalo žito, kjer ga je potrebovalo po shod-nih cenah. Vestno se je borilo tudi proti pojavom kolere in proučavalo narodno življenje in njegova uslovja v sedanjosti. Izdelan je bil nov načrt obskrbovanja prebivalstva za slučaj lakote. Posebno pozornost obračalo je to ministerstvo na vlogo in pomen inoplemenih (drugo-plemenih) elementov v zapadnem kraju, da se reši vprašanje o inostrancih-posestnikih tako, kakor to zahteva
notranje rusko državno življenje in narodna čast V obče je ministerstvo posebno skrbelo za kmetsko prebivalstvo in da si ohrani narodno samobitnost od vsakih postranskih vplivov, in to je najbolj dokazalo z zakonom
o «HeoTrjat^aesocTH KpecTtaHCKHxt Ha^tiLiiHii aeiiejiB". * *
*
V cerkvenem življenju pa je najvažneja odredba, ki vzpostavlja prejšnje obskrbovanje selske duhovščine tako, da državna blagajna doplačuje tej duhovščini, dokler ne bode obskrbljeno drugače. Ta carska milost bode imela blag vpliv na razvitje cerkvenega življenja. V obče pa se je znatno razvijalo delovanje na tem polju na „okrajinah" ; zidale so se cerkve, šole, ustanavljala se nova cerkvena bratstva in ženske cerkvene občine. Vspehe je imelo pravoslavje v Ameriki in Ja-poniji, a Moskva je dobila novega mitropolita, Sergija; v njej se je položil tudi temeljni kamen za spomenik carju osvoboditelju.
*
* » ,
Morsko ministerstvo tratilo je pr. 1. na centralne urade in luke 1,791.280. na drugo izdalo je 48,101.623, vkupe torej 49,892.803. Skoro polovico te vsote porabili so za gradnjo ladij. Narodno čuvstvo vidno raste v Rusiji, a z njim probuja se tudi želja, da dobč Rusi „svobodno morje". Rusi žele ustrojiti si svobodno luko na Murmanu (na severu), prokop do Vindave (da se rešijo zavisnosti od Kraljevca), ter bi radi uredili si Kilijsko grlo na Donavi.
*
Iz poročila Oberprokurora sv. Synoda vidimo, da je položaj pravoslavja v Finlandiji, če tudi je imenovan arhiepiskop, precej slab. Tudi pravoslavnih je tam malo (okolo 50.000). V pribaltijskem kraju pa je pravoslavnih okolo 240.000, in njihov položaj ni tako slab, kakor v Finlandiji. Poročilo toži o katoliško-poljski propagandi, najbolj pa obžaluje prenevarno širjenje stundizma, ki pomeni zajedno tudi ponemčevanje. Toži poročilo o manj nevarnih pojavih, n. pr. o vplivu Židov na nravnost in celo na vero. Glavo dižeta tudi mahomedanstvo in budhizem in širita sovraštvo proti kristijanom. Odpadajo netrda pravoslavna (inorodna) plemena celo v mahomedanstvo. Tudi budhizem se nekako jača, ker ga goreče poddržavajo „Lame", ki so prav dobro organi-
zovani, posebno med Burjati.
* *
*
Mnoge literarne in druge podrobnosti bile so omenjene tečajem pr. leta v „r. drobtinicah", zato jih tu ne ponavljam.	Dr. Fr. Celestin.
Poljaki so dobili v Rimu po nosu!
(Verska tnlerancija v Rusiji in pa Poljaki).
Poslednja leta vidi se jasno zbližanje rimske stolice z Rusijo; Tulonski prazdniki pa so zbližali tudi katoliško francosko duhovenstvo s pravoslavnim ruskim. Katoliški kardinali v Franciji molili so za Rusijo in za Ruse, in kanonik Joncquet je v svojem pismu k protopresbiterju duhovenstva ruskega carskega dvora resumoval in konstatoval čuvstva francoskega duhovenstva k pravoslavnemu ruskemu, in proto-presbiter pravoslavni Janišev, odgovoril je z ravno tako iskrenim pismom, polnim krščanskega duha, francoskemu duhovenstvn. Z jedne in z druge strani se je govorilo o iden-tičnosti duhovenstva jednega in drugega veroizpovedanja in o malovažnosti onih toček, v katerih se ne dotikati ti dve glavni krščanski veroizpovedanji.
Zbližanje moglo bi rano ali pozno prejti v zjedinjenje zapadne Cerkve z vstočno; to zjedinjenje pa bi bilo ravno popolnemu oslabljenju onih elementov v političnem življenju Evrope, kateri ne pripadajo ni k jednej ni k drugej iz na-zvanih dveh glavnih Cerkva, ali sploh k nobenemu krščanskemu občestvu. Da se zjedini Rim z Rusijo, to je s pravo-slavjem — kam naj se pa denejo potem razne protestantske sekte ; kam naj se dene Židovstvo s svojo popolnoma drugo politiko, nego jo vede Rusija in Francija? Treba je torej z germansko-židovskega stališča ščuvati Rim na Rusijo in Rusijo na Rim. In kdo more tem elementom seslužiti službo ? Seveda samo Poljaki, ti postrežčeki v rokah germansko-židovskega političnega sveta. Poljaki so katoliki, podčinjeni (podrejeni) so Rimu; Rim pa je moč. No Poljaki so v carstvu Poljskem podčinjeni tudi Rusiji, ne le Rimu; Rusija pa je tudi moč. Treba je torej, da bi se ti dve moči ne zjedinili, ne zložili v jedno. In vselej, kedar se opazuje zbližanje Rusije z Rimom, vselej stopajo na sceno Poljaki, ki v nagrado, v slučaju kake homatije, v katerej bi bila pobita Rusija, pričakujejo od svojih prijateljev nezavisnost „krola" svojega ali republiko. Rimu je težko proveriti pritožbe Poljakov na stesniteljnico (tlačiteljico) katolicizma — Rusijo. Rim torej se zastopi ali odloči boriti se za „tlačene" svoje katolike v carstvu Poljskem in s tem vzbudi proti sebi Rus jo, katera mora uvideti v postopanju Rima le nepravičnost in željo, dražiti Poljake na Rusijo in proizvoditi zno-tranje zmešnjave.
In bila je menda zopet pripravljena v Rimu enciklika o katolikih v carstvu Poljskem. No sv. stolica je bila ta pot bolj previdna. Pozvala je v Rim tiraspoljskega episkopa Franca iz Saratova, da bi on poročal o položaju ruskih katolikov, kot kompetentna osoba v tem vprašanju. Rezultat avdijencije za Poljake ni ugoden. „Politische Corr." poroča o njej v jedni iz prvih številk tega leta, da je „tiraspoljski episkop zajavil papi Levu XIII., da so vsa izvestja o preganjanju katolikov v carstvu Poljskem izmišljenje ali zavijanje avstrijskih in poljskih gazet, in da je kardinal Ram-polla podpisal zajavljenje tiraspoljskega episkopa pred sv.
Otcem, vsled česar je Lev XIII. ukazal, da se uniči enci-klika o poljskih katolikih, ki je bila uže pcigotovljena k publikaciji". *)
Tako so Poljaki, sluge Nemcev in Židov, to pot ostali „z nosom". Drugo pot jim bode še bolj težko oslepariti sv. stolico, ki se je prepričala sedaj, da poljskim referentom in intrigantom veriti ni možno. Katere pa so one avstrijske gazete, negovoré uže o poljskih, ki podajejo svojim čitateljem ona „gola izmišljanja" in „zavijanja" o proganjanju „katolicizma v carstvu" Poljskem? Katere so one gazete, o katerih sta se preverila sam sv. Otec in njega kan celar, da trosijo laž in „zavijajo" fakte? Jaz jih ne poznam. Vem le toliko, da so v tej „poštenej kompaniji" tudi oni listi, ki se pišejo na slovenskem jeziku na Ljubljanskem Starem trgu, in ko bi se ne pisali tam, pisali bi se v slovenščini v „Singer-strasse" ali „Wollzeile". Lep dar jim je poslal Lev XIII. k novemu letu! Čestitamo !
Pred dvema ali tremi leti pisal sem jaz v vašem cenjenem listu o položaju katolikov v tiraspoljskej eparhiji-, za podstavo svojemu spisu vzel sem ne ruske liste, ki sploh o katolicizmu ne pišejo nikdar ničesar, nego vzel sem íe-matizem tiraspoljske eparhije, to je avtentični, oficijalni dokument, ki ga je izdala ona eparhija, o katerej sem pisal. Moj spis je bil tako neprištrasten in vir v takej stopinji nedotakljiv, da je tedaj celo „Slovenec" pohvalil spis in izrazil željo, večkrat videti take dopise iz Rusije o položaju katolikov. Torej takrat je ta list v vsem še imel jedno špranjo, skroz katero se je mogla protisniti istina. No potlej mu je „založilo" tudi to špranjo, kajti on in njega pomočnik, ali boljše rečeno, njega „chef" v Gorici v jednomer trobita v vseh možnih tonih proti Rusiji kot preganjalki katolicizma kot takega, dasi o Rusiji znata ravno tako malo, kakor Rusija o nju dveh. Zato dovolite mi nemnogo prostora, da ponovim nekoliko nepristrastnih in taktičnih opomenj najprej o verskej toleranciji v Rusiji, in potem o Poljakih. Uverjen sem, da bodo ti gospodje, to je Starotržci (Ljubljanski) pazljivo čitali moje besede, katere jih „vzburijo" in oplašijo takó, da oni, pestunje svojih duševnih otrok po raznih župnijah slovenske zemlje, pošljejo takoj eksprese k njim, z novo ugrozo, da jih ošeškajo tako in tako, ako se predrz-nejo naročiti se na „Slov. Svet" ali ga celó citati tajno.
Rusija ima celo vrsto ¡raznih narodov z raznimi krščanskimi veroizpovedanji, ima tudi muhamedane, Žifove, pogane, ima celo kopico raznih odcepljenih pod vplivom Ži-dovstva in luterstva, od pravoslavja sekt (subotniki, štundisti, molokani i. t. d.)
Ali ste čitali kedaj, da Rusija preganja katolike srednje Rusije, katolike obširne tiraspoljske eparhije, ki šteje cele stotine tisoč katolikov? Celo poljski listi nikdar ne pišejo kaj takega, kajti to bi bila laž, katera bi se mogla takorekoč
*) Po židovskih in drugih listih poročajo, kakor da bi bil omenjeni episkop govoril v Vatikanu jedino o svoji škofiji, potem pa, da papež izdd encikliko, t'oda prijazno nasproti Rusiji.'Op. ut.
z roko otipati. Vedite, k tiraspoljskej eparhiji spadajo večinoma Nemci in pa živeči v Rusiji inostrani katoliki in Poljaki, kolikor jih živi v srednjej Rusiji. Vsi ti ljudje ne iščejo politične samostalnosti in so popolnoma dovoljni v Rusiji, kjer je vsaj na toliko boljše, da se ni treba mino bati, da za teboj poči dinamitna bomba in ti noge in roke razmeče po vsej ulici. Ali ste kedaj slišali, da Rusija zatira Tatare ali Nogajce ali Čerkese zato, ker oni časte Allaha in nj govega proroka ? Vsi ti narodi, vse te „vere", kakor tudi karajimi, to je Židi, ki ne priznavajo talmuda, so popolnoma ravnopravni v vseh rečeh s pravoslavnimi Rusi. Ravnopravni so tudi katoliki, kjer se oni javljajo kot taki, a ne kot puntarji. Fini, Esti, Latiši in drugi protestanti — ali se kedaj pritožujejo, da Rusija pritiska na njih vest, na njih versko svobodo ? Nihče tega nikoli ni niti'slišal niti čital.
Ako pa Poljaki carstva Poljskega kličejo na pomoč ne samo Rim, nego tudi vse avstrijske katolike (in le avT strijske!) vključujoč sem celó nesrečne slovenske zelote, ki sami komaj dišejo, in ako se Nemci-luterani ostzejskih pro-vincij skrivajo pod pokroviteljstveni plašč religijoznega lute-ranskege društva „Evangelischer Bund", povejte mi radi Boga, ali je res treba imeti tr: pedi visoko čelo, da bi človek mogel v tem slučaju, to je na takih premisah, logično zaključati ?
Poljaki se tu javljajo ne kot katoliki, nego kot narodnost, ki sanja o samostalnosti, Nemci pa sanjajo o svojem „liebes Vaterland" in jim je svoje luterstvo tako malo mari, kakor Poljakom katolicizem. Kakor se ti ljudje hlinijo za goreče katolike in za prepričane luterane, moral bi človek misliti, da mislijo le o molitvi in o cerkvi, in da ne greše ne le ne „sedemkrat na dan", nego v sedemsetih letih jedva jedenkrat, ali pa celó nikoli. Ako jih poslušaš, moraš misliti, da so ti ljudje brez cerkve, brez svečenikov, brez zakramentov, da bi radi bili goreči, pregoreči katoliki ali luterani, pa jim tega ne dopušča Neronovska ruska vlada.
Pridite v Poljšo in poglejte, ali najdete kaj takega, kar čitate v listih, ki se bavijo z „izmišljevanjem" in „zavijanjem". Doslej se-nihče iz teh „gorečih" katolikov ni izselil v drugo, boljšo državo, in tudi v puščavo doslej' še nobeden Poljak ni šel zveličavat se. Hodijo v svoje prekrasne cerkve, imajo svoje rudečelične in „žizne-radostne" ksendze, katerim nihče ne brani, ko bi sami hoteli, baviti se po primeru dr. Mahniča, celó z „ženskim vprašanjem" ; imajo z jedno besedo vse, česar' niso iméli kristijani ob časih preganjanja, nimajo samo jednega, kar so imeli oni, ki so sé skrivali po katakombah -— vere v srcu, tembolj pa imajo vero na jeziku.
Dva „dokaza" preganjanja katolikov v carstvu Poljskem čital sem pred nekaj leti v „Gratzer Volksblatt". Prvi je sestajal v tem, da so se Poljaki latinci pritoževali, kako nečloveško zatira Rusija unijate, in te unijate so Poljaki latinci popolnoma identifikovali s seboj, z latinci'; govorilo se je v onem članku o preganjanju katolicizma in v primer ^ega preganjanja navajalo se je preganjanje — unijatov,
katere so baje poljski fanatiki pod načelstvom licemernega grofa Platerja zbirali v masivno procesijo, ki je imela iti ne bliže in ne dalje nego — v sami Rim k sv. Otcu. No to romanje se ni izvršilo iz preprostega vzroka, ker v Rusiji unijatov uže 50 let ni več! Vsi oni so se vrnili v naročje pravoslavne cerkve, ko so se preverili, kako sladko je živeti z latinci-Poljaki, in kako vestno Poljaki izpolnjujejo uslovja (pogoje) unije. Razen tega pa so unijati, dokler so bili, sestavljali se izUjnčiteljno iz Rusov, govorečih na narečju beloruskem in maloruskem in pisavših ruski knjižni jezik. Sam mitropolit Josip Simaško, ki je vrnil unijate v pravoslavje, bil je Kijevski Malorus. Ko bi v Rusiji bili unijati, in bi jih vlada preganjala, morali bi se Poljaki temu le radovati, kajti tedaj bi unijati, katere bi tlačila vlada, prešli v la-tinstvo in s časoma bi se opoljnčili. Zgodilo bi se to, v dosego česar avstrijski Poljaki rabijo proti Rusom-unijatom vsa možna sredstva. Ruski Poljaki zastopali so se za fiktivne unijate-Ruse pred „celim svetom", avstrijski Poljaki pa pred očmi vsega sveta tlačijo in preganjajo žive unijate-Ruse, ^mljo jim azbuko, celo „žensko vprašanje" so za unijatske pope hoteli rešiti po receptu dr. Mahniča — to je, uvesti v uniji celibat, no ni se jim posrečilo, dasi unijatski episkopi „pojo pesen onega, čegar kruh jedo".
Zakaj se ruski Poljaki potegujejo za unijate? Da bi očrnili Rusijo. Zakaj avstrijski Poljaki tlačijo unijate ? Da bi jih odtrgali od Rusije, s katero unijate veže jezik in obred. Hrvatskih unijatov se nihče ne dotika,' ker oni niso Rusi, in ker je Rusija tako daleč od njih, da je ne dosežejo nikdar.
No ponavljam, da unijatov v Rusiji ni, in dokler so bili, v njih številu ni bilo ni jednega Poljaka, ampak le Rusi. To dovolj dokazuje, kako predrzno je bil mistikovan „Gr. Volksblatt", ki je pisal o preganjanju „poljskih unijatov".
V cele j Rusiji mora vsakdo, ki potuje iz jednega policijskega okraja v drugi, imeti potni list ali „pasport", naj bode potujoči Poljak ali Rus, Žid ali Nemec ali kdor hoče, in naj bode on posvetnega ali duhovskega stanu. Poljaki pa pišejo za granico: „Le poglejte, kako Moskali tlačijo katoliške ksendze! Bez potnega lista jim nikamor ni dovoljeno potovati, celo v bližnje mesto ne." Kdor to čita za granico iD ne pozna ruskih razmer, nehote misli, da samo poljski ksendzi morajo imeti potne liste, in imeti izključiteljno zato, ker so ksendzi katoliki. Odtod : preganjanje katoliških svečenikov v carstvu Poljskem ! Kaj ne, koliko je tu „istine!" In vse to ponavljajo prijatelji Poljakov za mejo, in ponavljajo Židi in luterani unisono z latinizatorji-Slovenci! Lepa kompanija!
Na cilj takega počenjanja Poljakov gledajo avstrijski Slavjani popolnoma napačno.. Poljakom je katolicizem toliko mari, kot lanski sneg. Ko bi v njih bila vsaj iskra katolicizma, vsaj iskra ljubezni k sv. stolici, ali bi se oni bratili, ne rečem uže z luterani in javnimi ateisti in „prostomavtarji", nego z Zidovi ? Ali bi dražili papeža na carja in carja na papeža? Le poglejte, kdo vlada v Galiciji. Stanczyk in —
Zid. Oba ona sesata kri iz prostega naroda, kateri ona imenujeta „bydlo", t. j. živina. Oba ona to „bydlo" napajata in grabita, oba ona držita to „bydlo" v mraku nevednosti, v okovih gnjusnega robstva. Ko se to „bydlo" zav6, ko spozna, da tudi ono nosi človeško obličje in ima človeške pravice, tedaj — finis Poloniae!
Kakoršni so Poljaki kot katoliki, ravno taki so tudi kot Slavjani. Moti se, kdor misli, da Poljaki črtijo Rusijo zato, ker je davjanska država. Njim je Slavjanstvo toliko mari kot katolicizem. Ko bi Rusija bila nemška, turška ali kitajska država, črtili bi jo ne manj. In ako Rusija vsa danes sprejme latinizem, sovraštvo Poljakov se zato ne umanjši ni za jeden las.
Poljaki sovražijo Rusijo kot državo, katera jim je na poti k realizaciji njih sanj, in ki jim kaže na vsakem koraku, da te sanje so sanje in nič drugega, in da je njih poljsko kraljestvo „od morza do morza" — plod shujšane fantazije. Oni bodo to kraljestvo in svojega „krdla" ravno tako malo videli, kakor svoja ušesa. V Avstriji igrajo na prvih goslih in se laskajo Nemcem in Židom. Slavjanom tožijo Rusijo z jedne strani, rišoč iz ruskih Poljakov tlačene katolike, češ, tako-le bo tudi z vami, — no z druge strani so vselej pripravljeni te slovanske narodiče pomagati pritisniti k steni in dušijo svoje Ruse sami. Uničujejo torej Slovane na dva načina : doma jih ženejo v obupanje, na zunaj pa hočejo pretrgati vsako zvezo veje z deblom.
Slavjanski narodiči se imajo uničiti, demoralizovati, stvoriti bezopasnimi za-nje in nepotrebni Rusiji. V Germa-niji Poljaki opravljajo službo lakeja, ki dobro ve, da danes ali jutri se bo dalo z obrestmi oropati svojega gospoda.
Oni se nadejajo, da v slučaju političnih zmešnjav vstane „reč pospolita" kot feniks iz pepela, in da to vstanje v bodočej vojni Germanstva s Slavjanstvom omogoči jim Germanstvo. Zato tako dosledno in s tako gorečnostjo oni zanikavajo, da so Slavjani, zato povsod pomagajo gerrnan-stvujočej politiki, in kakor Žide zovejo „Poljake Mojzejevega zakona", tako bodo tudi sebe kmalu začeli zvati za Nemce „polskiega jezyka".
Na poti stoji „psa krew Moskal", na poti so gališki „svetojurjevci".
Rusija je nanesla Poljstvu smrtni vdar, to je onemu Poljstvu, katero se kot pars pro toto predstavlja očem Evrope. Rusija je poklicala „bvdlo" k življenju, dostojnemu človeka. Ona je potegnila znak uravnjenja med „szlachto" in med „bydlou". Ona je osvobodila poljskega raba, kakor je osvobodila ruskega. I s tem plemenitim, človekoljubnim dejanjem uničila je starodavni poljski fevdalizem in iztrgala iz rok fevdalov ne le brezplačne in brezpravne delavske roke, nego na slučaj nove vstaje odvzela od szlachte potrebni kontingent vstašev, katerim je govorila szlachta še v 1863. 1.: „ali na Moskala ali pa na drevo !" in cele stotine „bydla" je szlachta obesila v poljskih šumah, onega „bydla", katero je dalo jej vzmožnost provoditi (preživeti) Doči v pijanih orgijah in kupovati orožje za vstajo. „Bydlo" je začelo ži-
veti samostalno, „bydlo" se je pod pokrovom Rusije začelo učiti, z jedno besedo, bydlo je pod rusko vlado začelo živeti po človeško. Zato avstrijski Poljaki s trepetom gledajo na rusko Poljšo. Mlada inteligencija, ki ima svoj izhod v „bydlu", ne sanjari o „krolu", nego iskreno vleče k Rusiji; „bvdlo" s strahom in užasom spominja strašne prejšnje čase robstva in eksploatacije nesrečnega „chlopa" — ruska Poljša bez-vzratno propada in stari duh drži se le še v starih glavah, v pogibajočih „šlahčičah" z njih nekdanjimi in sedanjimi drugovi — ksendzi, ki so bolj ali manj zavisni od razven-čanih fevdalov. Ko bi se zopet vzrodila poljska država, tedaj pojdejo stare razmere, one razmere, ki so dajale šlahti vzmožnost provoditi življenje v „dolce far niente" in smejati se nad človeško osobo, nad „bydlom*.
Kaj je „chlopu" do tega, v kakej državi živi; njega država je — trebuh, njega ideal vsakdanji kruh. Politično samostalnost si želi le plemstvo poljsko, „chlop" pa se je brani z rokami in nogami. Da bi se dosegla ta samostalnost, dobro je vsako sredstvo: javkanje v Rimu, prijateljstvo z Nemci, intimna zveza z Židi, neposredno tlačenje avstrijskih Rusov in posredno tlačenje drugih slavjanskih narodnostij, uže popolnoma obripli laj na Rusijo — kakor vidite, naj-raznoobrazniša sredstva, ki imajo le dve obči točki: jedni in isti cilj in jedno isto gnjusnost.
No navzlic vsemu temu — Polska zginela!
Nijedne obče točke ne morem najti med „stanczyki* in slovenskimi latinizatorji, katera bi opravičevala poslednje kot „Slovence" in „katolike", ponavljati poljska „izmišljanja" in „zavijanja".
Res je, proporcionalno je latinizatorjev ravno tako malo, kakor „stanczykov", res je, tudi slovenski latinizatorji imajo svoje „bydlo" in svoje „chlope", kakor tudi obče s stanczyki patrone in druge; tudi oni se rabijo kot sredstvo v rokah preganjalcev slovenskega naroda, in sami zopet te preganjalce izkoriščujejo za svoje osobne „časne" namene. No ako je to res, in da je res, vidimo na faktih, potem so oni nravstveno popolnoma pali.
Za koga oni delujejo ? za katolicizem ? za avstrijsko državno idejo ? za Slovenstvo ? Odgovorite!
lioščin.
Iz poezij M. J. Lermontova.
(Izvirnik.)
Hiit, He ie6a T&Kt niMKO a jikAho, He jpa aeHH Kpacti TBoeii 6aHciaHie — JIio(3j]io bi te61; h nponraoe cipa^ante h moao^ocil noni6iiiy» bom.
Kor^a, nopoii, a na ie6a csoipio, Bi tboh r:ia3a BHHKaa ,T.o.TrHst BaopoMt, TaHHCTBeHimirB a saHart pasroBopoirh, Ho He cl io6oii a cepanearB roBop» —
S rosopio ci no^pyroii »HHrB ¡¡peti, Bi TBonx'i) iepTax't iimj HepiM flpyria, Bi yciaxT. sbhbhtb — ycia jabho utMLia, Bt raa3ait — oroHi jracHjBnmit o^ei.
(Prevod.)
Ne, ne za tebe jaz tako gorim, Ni zánie čaren blišč lepote tvoje: Trpljenje prošlo v tebi mi drago je, Propale se mladosti veselim.
Ce časi milo ti v oči gledim, Topim se v njuno vso globokost bajno:
V	besede drage sem zamišljen tajno, Pa ne s teboj jaz v srci govorim. —
Jaz govorim si z dragoj mladih dnij, In lice tvoje z drugim se ujema, Pa zrem ti v ustih — usta davno nema,
V	očeh — ogenj ugaslih nje očij.
C.
(Prepis.)
He, ne, 3a Te 6 a as Ta ko ropH*, Hi 3a-MM iapeH 6anm ainore tbom>, TpnjiieH&e npoaiao b ie6i mh aparo *>, Ilponaae ca Mja^ocTH Bece.ra*.
He Macf, MHJIO th b OHH majhi,
TonHM ce b hk>hx bcjk tji*6okoct 6akHx, B 6ecij;e apare ceie 3aMuni.TBeH Takno, na ne c Te6oS 83 b cpun roBopH».
ila roBopHM ch 3 sparoii Maaaui ffhik, Hh .ume TBoie 3 apjrhh ca yw»Ma, na 3pt* th b ycTiix, — ycia ,vbko híms, B oiei — oreHi yrac.TUi Hm oiik.
JlaMypnciü.
Opomnja uredništva. — Kdor pozna urednika sedanje „Soče", g. Andr. Gabrščeka, iz različnih polemik, ki jih je doslej imel z raznimi slovenskimi politiki in političnimi listi, vedel je uže naprej, da ne bode molčal tudi nasproti našim opomnjam o njegovem poskusu, uvajati, oziroma učiti kirilico med Slovenci, in da bode, se ve da, hotel prav imeti. Namesto da bi bil uvaževal naše opomnje, ki so bile vendar stvarne in zaradi stvari, zasukal jo je v 9. snopiču svoje „Slovanske knjižnice" vse drugače. Omenivši, da se mu sanjalo ni niti, da ga bode „napadal" kdo zaradi uvedenja vaj v cirilici v omenjeni knjižnici, pravi dalje: „Vendar se je to zgodilo, in to od strani, od katere bi bili najmanje pričakovali. „Slovanski Svet" se je zaletel — kar je značilno! — naravnost v izdajatelja in urednika, katerega prijema tako odurno, kakor stresa surovi vrtnar za ušesa neporednega pobalina, ki se je splazil na vrt jabelka krast. „Slovanski Svet" nam je grozno zameril, da nismo sprejeli njegove mešanice, ki žali že okó in razširjenju cirilice več škodi nego koristi. Gospoda Lamurskega mešanica dela težave celó takim Slovencem, ki z lahkoto čitajo ruski; zato pa njegove sestavke redko kdo čita. — To mnenje je splošno in tudi „Slov. Narod" se je že enako izrekel o igrači g. L., ki nima nikake prihodnosti. — S tem pa ne trdimo, da je naša cirilica prava in primerna za slovenski jezik. Ne, tega si ne domišljujemo, ker to vprašanje sega v daljšo prihodnost, a reševali ga ne bomo mi, pa tudi g. Lamurski ne. Naš namen je, seznanjati svoje čita-telje s cirilico na kolikor mogoče lahek način, kar se more zgoditi edino takó, da zamenimo le latinska znamenja z najložjimi v cirilici, pravopis pa da ostane nespremenjen".
Ponatisnili smo glavni odstavek odgovora g. Gabrščeka, da bodo čitatelji toliko laže umeli današnji odgovor g. Lamurskega, potem pa tudi, da morejo naši čitatelji primerjati našo primetbo v 1. št. „Slov. Sveta" z odgovorom Gabrščekovim. Čitatelji vidijo takoj, da g. Gabršček ni čisto nič poučil čitateljev „Slov. knjižnice", o čem smo gevorili mi. Taka polemika pač ni prikladna, ker slepi poseben krog čitateljev, in je neumestna toliko bolj, ko gre za pojasnila na važnem kulturnem, tudi znanstva dotika-jočem se polju. Mi nismo ne „napadali", ne „zaletali se", ampak smo
povedali svoje razloge, zakaj niti za vaje ne gre rabiti take kiri-lice, kakoršno hoče rabiti g. Gabršček. 1'osljednjemu se ni treba čisto nič čuditi, da smo to mnenje razodeli ravno mi; vsaj na Slovenskem do poskusov v našem listu nisi mogel zaslediti takih določnih namer. Ako smo preverjeni, da zidamo nekoliko tudi mi na potrebnem kulturnem poslopju, treba je, da tudi čuvamo, da ne poderejo drugi tega, kar mi privažamo k temelju s tolikimi težavami.
Tudi se ni potreba g. Gabrščeku čisto nič izpodtikati nad tem, da smo naše opomnje poslali na njegovo adreso; mi se ne bojimo konkurencije njegovega podjetja, ampak se poslednjega le veselimo in smo dokazali javno, da nam je do vspevanja in obstanka tega podjetja. Gosp. Gabršček ve bolje nego mnogokdo, da nam je načelno do stvari, in da se ne bojimo zameriti se ne njemu, ne komu drugemu, kedar imamo povedati kako neprijetno. V tem slučaju mislimo pa, da je g. Gabrščeku celo v čast, ako v „Slov. knjižnici" inicijativo za kirilske vaje pripisujemo njemu samemu, in zaslugo bi si le povečal, ko bi se uglobil po danih na-sosvetih v stvar ter popravil vsaj toliko, kolikor je fundamentalno napačnega v njegovem poskusu.
Mi nismo ne „grozno" ne drugače zamerili, da gosp. Gabršček, kakor se izraža, ni „sprejel" naše „mešanice", pač pa smo pisali tako-le: „Zato bi tudi sovetovali, da, ako se imajo pri-občevati vaje v kirilici, naj se upotreblja v ta namen naravnost n. pr. srbski tekst s transkripcijo z Vukovo graždanico, nego pa slovenski tekst, s transkripcijo, ki je za dobro stopinjo slabša od itak popačenega srbskega pravo pisanj a".
Kar se dostaje kirilskih vaj v našem listu, je trdil tudi g. Lamurskij z nami vred, da je to le poskus, in Lamurskij je ponavljal svojo prošnjo do slovenskih jezikoslovcev in lingvistov, naj bi oni izpregovorili o tem poskusu, oziroma kritično utrdili kiri-lico za slovenski jezik. Doslej se to ni zgodilo, a kljubu temu ostaje Lamurskega poskus nekaj več nego sama „igrača", in ako bi bil g. Gabršček na to stran moder dovolj, skušal bi bil zvedeti, kaj je v tej „igrači" tako rekoč kot utemeljeno stalnega, torej uže rešenega, in kaj je izpremenljivega, o čemur se torej da še raz-govarjati. Lamurskij je bil le toliko skromen, da pri svojih poskusih ni hotel ločiti znanstveno-stalnega, torej tudi za slovenski jezik v kirilici rešenega, od omahljivega, za naše uporabljenje ne še rešenega. No, v sedanji svoji primetbi daje isti g. Lamurskij nekoliko pomišljati o razliki stalnega in nestalnega in tudi o tem, kak6 je treba soditi njegovo „igračo". Pri takih igračah se opeče ta, kateri se ni vežbal v njih, in ne zamerimo g. Gabrščeku, da ni mogel tudi v to igračo poseči globlje; zamerimo mu lev da hodi v nevarnost in da samooblastno sodi o stvareh, o katerih sam pravi, da niso še rešene. Ako niso rešene, tudi g. Gabršček sam ne ve, koliko je v njih „igrača", in koliko je največa zaresnost. To pa zopet kaže na drugo samooblastno trditev g. Gabrščeka, ko dodaje svojemu uže navedenemu odstavku: „Kedar se mero-dajni krogi zjedinijo za drugačno uporabo cirilice, sprejme jo tudi „Slovanska knjižnica". Do takrat je pa vsak prepir o tem predmetu neumesten, zlasti v časopisih". Vprašamo: Kje pa imamo, zlasti na Slovenskem, drugih predalov za zjedinjenje o uporabi cirilice, nego po časopisih? Ali naj morda kdo v knjigah „Matice Slovenske" prične jediniti nas v tem vprašanju? Tudi ko bi se zgodilo to, nadaljnje in konečno rešenje vprašanja bi prišlo vedno v časopise, sosebno veče in take, ki se zaresno morejo baviti s podobnimi stvarmi. Se ve da s takim odgovorom, s kakoršnim je hotel zadovoljiti g. Gabršček čitatelje „Slov. knjižnice" in pa odpraviti urednika „Slov. Sveta" in g. Lamurskega, ne prišli bi daleč, in vprašanje o kirilici za slovenski jezik bi čakalo mnogo več časa, nego morejo čakati Slovenci, ako sploh hočejo poprijeti se jednega iz sredstev, ki so vključena v slovanskem kulturnem programu.
Konečno o tem, kar je neizogibno potrebno tudi za prak-
t'ične vaje s kirilicojna slovenskem jeziku, izpregovorimo prilično posebe in ponavljamo svoje zadovoljenje s tem, da hoče g. Gabr. pomagati nam pri širjenju toliko potrebnega znanja kirilice med Slovenci, ter se nadejamo, da bode uvaževal to, kar se ne zaradi kake slabohotnosti, ampak jedino zaradi pospeševanja stvari same pretresa in sovetuje od naše ali kake druge strani.
Primetba. — Na rezko sicer, a vendar le blagohotno pri-metbo, prineseno uredništvom „Slovanskega Sveta" v prvej letošnjej številki zoper g. Andreja Gabrščeka zaradi uvajanja Štefan Vuk-Karadžičeve „graždanice" v slovensko pismenost, udostojil se je imenovani gosp. Andrej Gabršček spraviti se na-me, dasi nisem v vsem svojem živenji nikdar nič ne zanj, ne zoper njega spisal fn dasi mu nisem sploh nikdar nič žalega storil. Prihrumil je torej glas iz Gorice ob Soči, icai:ri. ihjmj, ort HHoacecTBa bo^b h «aKt 3bjki CHjmaro rpoaa, zatrobivši mi: „yCoiiiccr, BCenorymaro caBO^pata^ Anspia ra6ptmeica ! 1'ocno^H JIaMypciciii! Ti ne rešiš nikdar ne vprašanja o kirilici. Vse tvoje nastojanje, da uvedeš kirilico, je igrača!"
Glejte ga no, glejte ga, samooblastnega mogotca! Počasi, počasi, amice carissime! „Aplanc si vegn avant" bi rekel naš Go. ričan. Nekaj več skromnosti ne bi ravno bilo ne na mestu.
Pred vsem mi je omeniti, da se .nisem nikdar tako oholil, in da mi sploh v vsem mojem živenji še na misel prišlo ni, da bi hotel jaz, prost krtinovec, reševati svetovno vprašanje o kirilici; vselej in povsod povdarjal sem, da je vse odnosno moje nastojanje prost poskus, in prosil sem celo slavno občinstvo, da bi blagovolilo prezreti vse nedostatke, v tem oziru menoj storjene, rekši, da je stvar nam vsem nova, prost poskus, in da človeku nehote marsikaj uide. Pusto, golo, nago, boso, votlo, puhlo in prazno je očitanje, v obraz zabrušeno mi, da hočem jaz rešiti vprašanje o kirilici, katero je uže zdavna rešila na novo oživela staroslovenska književnost.
Pogledavši nekoliko v naše slovenske in v knjige drugih slovanskih narodov, prišel sem do prepričanja, da se mogočni naš jezik ne da vpreči kakor jezik italijanski v dvajset in pet pismen latinske azbuke. — Ker se nahajajo v staroslovenskej kirilici, naj-dovršeneji azbuki na zemlji, vsi znaki za oznamenovanje vseh glasov nove slovenščine, naravno je, da sem se poprijel v svojem poskusu staroslovenske kirilice.
Da sem pridržal torej v svojem poskusu staroslovenske pi-smenke: h, h in i, ki se pri nas in pri vseh slovanskih plemenih, kakor n. pr. v besedah: acnjia, yMHBaTH, srnama različnim načinom izgovarjajo: — to je veleučenemu g. Andreju Gabrščeku igrača?
Da mi rabite isto tako v mojem poskusu, kakor v staro-slovenščini in bolgarščini staroslovenski pismenki o in * v izražanje raznih o, — to je istemu veleučenemu g. Andreju Gabrščeku tudi igrača, dasi prav dobro ve, da se pri nas in pri vseh druzih Slovanih glasi samoglasnik o n. p. v besedi otrok vse drugače, nego v besedi gos.
Da mi služe v izražanje raznih e staroslovenske pismenke: e, e, i in a, — to je njemu tudi igrača, in vendar bi mu bilo vedeti in znati, da se glasi le-ta samoglasnik pri nas in pri vseh drugih slovanskih plemenih n. pr. v besedi: žena (scena) vse drugače nego n. pr. v besedi: a»633eH (ljubezen), SoaiaeH (bolezen), leto (.tI;to) in žeti (hcath).
Da si je morala omisliti in da si je ob to dala vliti slavna „Katoliška Tiskarna" v Ljubljani za pečatanje epohalnega sloven-sko-nemškega slovarja različna latinska pismena, odgovarjajoča ki-rilskim pismenkam: h, h, i, e, a, 4, a, o, ie, a, k>, m> in i* — vse to je veleučenemu gosp. Andreju Gaberščeku, se ve da, tudi igrača ?
D a sem staroslovenski poluglasnik t in i, n. pr. v besedah: piffBirB, r*«BU,L, da ne bi rušil slovanske vzajemnosti, zamenil v svojem poskusu blagoglasnejšim e, ker se čuje le-ta pri štajarskih, hrvaških in ogerskih Slovencih in razen Bolgarjev pri vseh drugih slovanskih plemenih, kar pa ni bilo po misli odličnemu
našemu jezikoslovnemu nastavniku, preosveščenemu otcu Stanislavu Škrabcu, in da sem z istega razloga po soglasnikih c, 6, g, h, k, š in ž uvedel pisme 11 na mestu staroslovenskega t in m, — evo, vse to je g. Andreju Gaberščeku prosta igrača.
Da so pridržali v svojej pismenosti današnji Bulgarje vse omenjene staroslovenske pismenke, razen a, prevrgše se pri njih kakor pri Ruskih v a, da pišo istotako današnji Ruski staroslo-venskim načinom izpuščujoč pisme prevrgše se pri njih kakor pri Srbih v y, — da je pri istih Srbih uže vskrsnola misel, ne bi li svojo „graždanico" zamenili starim pravopisom, — da morajo Poljaci in Česi s Slovaki vred in lužiški Srbi v izražanje omenjenih glasnikov upotrebljevati kakor mi razna latinska pismena, ¡zgrbljena različnimi pikami in drugimi rogljastimi kljukami, ki Žale gotovo dokaj hujše oči, nego staroslovenske kirilske pismenke, — da odobravajo češki, srbski, bolgarski in ruski listi, in med temi zvlasti: „Hobmh rajiiniaiijiin," v Lvovu in „CaaBHHCKoe OSoapinie" v Petrogradu moje nastojanje, izrazivši svoje veselje posebno zaradi pridržanja tako imenovanih jutov, — evala, tudi to je našemu g. očetu Andreju igrača.
Da bode Poljakom, Čehom in lužiškim Srbom in zvlasti prvim, ker izgovarjajo nosnike staroslovenskim načinom, vsprijemši kirilico, poslužiti se staroslovenske kirilice, in da je staroslovenska kirilica jedino vzajemno in nerušimo ono vezilo,, po katerem bi mogla priti vsa slovanska plemena vsaj za oči do jenega jedinega slovanskega jezika, — Bog i bogme! tudi to je igrača.
Ne kirilica, menoj vpriličena na podlagi Jernej Kopitarjevih, Fran Miklošičevih in drugih jezikoslovnih knjig, nego kirilica, ka-koršno si misli naš otec g. Andrej Gabršček, ki uvaja slepo transkripcijo latinskih črk v pokvarjeno srbsko graždanico, bila bi v resnici prava igrača. Taka igrača pa, kakor je prav umestno omenilo ureduištvo „Slov. Sveta", bilo bi naravnost rečeno, poniževalna za naš jezik, kajti uničila bi nam jezik še bolj, nego sedanja latinica, ki ima vsaj znamenja za dolgočo in kratkočo raznih samoglasnikov, kar povse pogrešamo pri srbski graždanici.
Kirilica ni, da bi jo po pomenu umel vsak človek. Kdor jej hoče priti do jedra, trebe mu je dokaj, dokaj časa in ne navadnega truda.
Isto tako kirilica, menoj vpriličena za našo pismenost, ni namenjena za sedaj prostemu našemu narodu, ki je še ne potrebuje, kajti on bode še dolgo, dolgo lehko izhajal z latinicoj, uvedeno nam v knjigo pred tri sto leti Primožem Trubarjem in s knjigami prekoristnega društva sv. Mohorja in raznimi prostonarodnimi političnimi in gospodarskimi listi, — nego namenjena je našej mlajšej in starejšej inteligenciji, da jej pokaže pot do vzvišene staroslovenske, do bogate srbske in bolgarske narodne in do še bogatejše ruske književnostij, iz katerih bode jej črpsti žive vode, da otresši se tujega duha prisvoji si slovansko slovenščino.
Tako, milostivi gosudar Andrej ! ako imejete uho, mislim,
da sva končala.	M. A. JTaMi/pcmit.
—
/i .nofiim. te6ii iiivtjj, IIIyTii JiroCiiJia tu moilt
H ciacTte aericoe ciajio, JI,a liact. noBtpLTe, :ie;ri;a:io.
RnoGir.racl bftpjrt mi,t he iiivra, Kor^a ciaaa nairr. neona,
Mh ropajo ce6a jik)6juii, H He mytii ce6a Mvmni.
iio^haci b3ji;tixajin mu jierKO, *Ito .nijio name t ara hoiii.to
Xoth mu bi Mopi ciacta iijiujth, /iieja.iif, mto6t» myth jiiofinjin.
%o6t> B03BpaTiwaci> Ta nrpa, JIh)6bh btiihbc b'liTepKa,
II hto6'l oho JierKO nrpajio, JI,a enacTte JierKoe ciajio.
Ho JierKui bttepokt jhočbii He B03Bpaiu,ajica Kt naMt, yBu! 3Capa iiojrj,HeBuaa cToajia, Il.iF, ciacTLe 6ypa KOJiusaJia. —
i>p. Ifejiecrum.
Plevel.
Plevel nam hitro raste, bujno nam cvete,
Od vseh strani ovija trto plemenito, Obeta plod obilen vsake nam vrste, Vesel šopiri v bojah vseh se slikovito.
In solnce greje, dež namaka ta plevel,
A trta plemenita slabo le uspeva V plevela senci trs kako bi bujno cvel ? On obupuje, tužen v senci omedleva.
A pridna roka, glej, uže pleje ta plevel,
Cvetoče bujno vse plevelove glavice — Naj bode moder cvet, rudeč ali pa bel — Brez milosti mi ruje vse plevel-cvetice.
In plemeniti trs oživlja ves, cvete,
A svoj mirisni cvet pod listjem svojim skriva Pod njim se jagode mehčajo in polne.
Pod njim i grozd ves čar in prelest vso dobiva.
*
* *
Vinograd naš obrašča hitro nam plevel, Vinogradarjeva kje roka si ti smela ? Naj bode moder cvet, rudeč ali pa bel,
I z ni j plevel, naj bode vsaka glava vela! Naj raste naš značajev vinograd,
V ljubezni, v žrtvah naj uspeva naše delo! Naj pod zemljo se skrije vsak odpadnik — gad Naj vsak srčno na delo stopi in veselo!
— 8t —
—0—
Hrvat i Slovenac.
Gledajte ih — nij' 1' divota prava Složna vidjet ta dva kršna diva, Spremna svojih za obranil prava Sad na planut ko dva groma živa . . . Plam djedovskog junačkoga srca Razžario junačke im grudi, Pošten značaj licem im se zrca, Sloboda ih na vitežtva budi.
Kroz toliko krvavih vjekova Sudbe ih je razstavljala sila, Kroz dimove praha i olova Ne mogla se spoznat brada mila; Al' porazna oluja se slegla, Riekam krvi zatitrala zora, Spoznala se braca i tad pregla, Da se vinu svojih do uzora.
Bajnim goram na holih vrhovi' Rodne vile kolo zaigrale, Majka Slava slogu blagoslovi, Radovanke pjesme začestale . . . Eto brace, gdje po istoj staži Skupa hode, iste misli vode, — Množ dušmana na njih vreba, pazi, Jer ta staža vodi do slobode.
Njih vec nič'ja sila ne razdieli, Ma ih snašli sto put gori jali, Iste su im težnje i cijeli, Iste želje, isti ideali. Sviest ih jari, rodoljublje žari; Sto im prošlost uzkratila tavna, Buducnost če njima da ostvari: Otačba de bit im samostavna.
U njoj tad de uživati braca, Vršit svoje odlično poslanstvo, Ne ko onaj, tko se gvoždja lada, Da proširi svoje veličanstvo ; Ved ko onaj, koji s neba sadje, Zabludjele ovce da potraži, Da liek ranam čovječanstva nadje, Da kržljavo ozdravi, osnaži.
Plemenite napore de njine Ista Provid Višnja blagosovit, I njihove diljem otačbine Staru srecu, veličje obnovit. Majka „Slava" prestat de bit sjetna, Saviti de do dva divna vienca, Pa ce njima ovjenčati sretna Zor-Hrvata i čelik-Slovmca.
Dinlco Sirovica.

Slavulj i kos.
Pjevó slavulj usred gaja,
Nedaleko pjevó kos; „Da je pjesma tebi zlata, Štono ti je zlati nos!"
Kos če na to mirno, mudro:
„Tebe slavi svijet vas, Kanda jesi čudno čudo — Al i moj mu mio glas".
Dr. Trnoplcsar.
—«9,
<§r
Razmiš 'janj a.
Čista pod nebesi Malo slada, Ali puno biede, More jada.
Svijet pati, strada Svako doba — Snijuči o raju Iza groba.
* * *
Zla je više, Zloba kleta Sto ga radja Sirom svieta;
Zla najviše, Jer smo ljudi, Malo mudri, Silno ludi.
* * *
Citao sam, učio sam Divnu mudrost Sokratov«, Cudio se, divio se Evangjelju Isusovu:
Ali nigdje nišam našo, Koji treba piti lijek, Sreča da ti čista traje,
Kratki dokle traje vijek. *
* *
Bog je, znadem, pravda živa Tere dobro dobrim plača, Ter za krivdu, grijeh kivni Težke kazne strogo vrača.
Dobro srce, plemenito Cesto vendar, cesto strada, Vrla glava s dušom čistom
Prije dobe u grob pada.
*
* *
Zla je mnogo, Usud hudi, Sto ga nama Gordo sudi;
Ali, da čovjek samog sebe Bolje znade, Varale ga toli cesto Nebi nade;
Te da druge, mili što mu, Bolje znade, Mjesto sreče dielio im Ne bi jade :
* * *
Što mi prudi, da mi žudi Sreču svaku, Tere sreču jere žudi, Kopa raku?
„Zemlja je krasna, krasna, Svijet je pravi, živi raj! Raduj se, brajne, raduj — Šta če ti žalost, tuga, vaj?
Pjesnika mlada, sretna Radostan to je, čudan poj — Da li bi tako pjevo, Da mu je adski čemer moj?
Bio l)i tužan, tužan,
Kanda je sužanj, zadnji rob. Želio šta bi drugo ? Zudio bi si hladni grob.
Dr. A. pl. Budisvoj.
--(§),—
y H 0 ti H,
no iioLa je, Turnima je, He Myje ce acune syiue; Tiixh caMO Bjcipn], nyine, Piicra Laji ce nonrpaje.
Bjeara ujecen npoBiipno yajuacyk ce H3a ropa, lia 3acjao íicnpe^ ftBópa Xe 3aMHuij,en úiijax ciio.
SjraiHe 3Bje3^e Tpemy, cjajy, TajancTBeHe p'jcui afiopy, MeHe TyacHH j ají,« Mopy lia 3e ctiicko y cbom Bajy.
Iljine Miic.iH cBe ce poje, Cpii;e mu ce odvzemi; y ayr ryern h seaera CaaByj cjiaiicy njeCMy noje.
Bjejin Mjecen; MOTpitT CTaHeM H 3itj e3,T,ni;a cjuiío jaro, CBe ce cjaje Kao 3.iaro, — A ja caMo noya/iaxiieM
Cayinam njecMy cnaByjbeBy, Cpn;e mu ce y c.iacr Tonu! ii caH Moje oih CKaonii, Caifcax aojy mihj- ajeBy!
JByójax H,eHe npiie ova, JbyCjax jume, Medirá ycia; A a ne CTa,i,e »ceuta nycia, 'iim mh cjiaTKii caH hckoih.
3opa 6jeme Ka^ ce npeHyx, CvHue ójeme hcko'iiuo, Miicjtiim: jen' to Ha jaB (5hjio? „CaH je naacna", cnyac^eH Benyx.
jinskem k Hefiy omh MyTHe, CaKpiiae ce scjes^e cjajHe TIecHyjiH cy nokiie TajHe, 11 Mor CHOBa c.iaTKO cjyiibe.
Hoh je noniaa, ui h,om h ja;;n. Ilocjie MpaKa 3opa CBaHe, Hobom cpehoM cyHn;e rpaHe, JI,a nonje'ijii íkiiboi caaflH.
1 [oc.i.e iyre, npHor MpaKa, Cbh he pe,o;oM ja&H MHHyr', H JICHI! he jejíHOM CHHyT1 CyHu;e cpehe Miuor upaica.
Y Ilapy (Upiia Popa), 1894.
Mu.io Joeoauk.

LISTEK.
Spretne glavice ne vjemajo se vselej s šolsko palico.
CbiTO Gpyoxo — iñ¡ yvetmo ueyxo.1) Pyccjcaa noroBopKa.
Mallevant pravi, da velike spretnosti trebajo velikodušne podpore; a D' Agnesseau meni, da velike spretnosti spreminjajo se v velike hibe, če jih prepuščajo samim sebi. Vsakdanja praktika pa nagledno kaže, da šolska palica in pa iskra božja navadno hoditi svoje poti. Za primeri na to temo pač ni treba hoditi daleko. Med Slovenci — no tu ste sami veliki svedoki; ruska literatura pa je s podobnimi primeri posebno bogata. Iz klasikov 40—HO. let so, na primer, bezsmrtnega kritika V. G. Belinskega izključili iz Moskovskega vseučilišča — kako, bi vi rekli, zakaj — za topost; a iz klasikov tekočih časov je mladostna usoda velikana-romanista, grofa Lva Nikolajeviča Tolstega '), znana kot usoda burna. Navadni ljudje, „homines ad fruges consumere nati", kakor jih zove Ho-racij, kar strmijo, ako prebirajo članek prof. Zagoskina v „HcTop-B." za januvarij t. 1., v kojem je razgrnil zapiske i protokole Ka-zanskega vseučilišča za leta 1844.—1847., koja je preživel mladi grof na šolski, dasi na viši klopi v Kazanji. Sam prof. Zagoskin pripovzdignil je zaveso z neslano ogovorko (opazko), kakor da bi pri razumnih ljudeh poštevalo se za greh starcem to, kar so nadelali mladeniči. Žalostni letopis začenja se tako. Lev Nikolajevič hotel je postopiti na vostočno fakulteto Kazanskega vseučilišča. Moral je torej podvrgniti se vstopnim izpitom, na kojih je dobil take-le rede: Zgodovina obšča (splošna): stara — 1 *), srednja — 1, nova — 1; zgodovina ruska— 1; statistika i zemljepis: zemljepis obšči — 1. zemljepis ruski — 1, statistika obšča — 1, statistika ruska — 1, summa summarum iz zgodovine i zemljepisa s statistiko — 1. Po matematiki značijo se taki redi: aritmetika — 4> algebra — 4, geometrija i trigonometrija ste ostali boz izpita1 summa summarum po matematičnih naukih — 4. Ostali predmeti pa so dali tak konec: Naravoslovje je ostalo bez izpita; ruska slovesnost pa je dala ustno i pismeno po 4; iz logike je dobil mladi grof tudi 4, iz latinščine 2, in francoščine, nemščine, arabščine i turško-tatarščine po 5. Ni težavno uganiti, da je vseuči-liščno načelstvo odbilo prošnjo Lvu Nikolajeviču sprejeti ga v svojo alma mater. Tako se je izpitoval grof Tolstoj maja 1844. 1.; preteklo je poletje, v vseh obzirih menda poletje pregoreče, torej tudi gledó naukov, s kojimi se je mladi bojarin seznanil tolikoi da je bil jeseni sprejet v Kazansko univerzo na vostočni oddelek. Ali nauka od tega je pridobila menda le malo, ali prav za prav nič; pač pa stari ljudje v Kazanji takisto, kakor kronike Kazanskih novin tiste dobe, marsikaj vedó povedati o „svojem grofu". Nastala je spomlad leta 1845., nastal je tudi čas ponavljanja tečaja, za katero je grof Tolstoj dobil take rede, da so jih dotični profesorji označili rajši z globokomisleno —, nego pa s številkami. Za obnašanje ali vedenje pa so mu vendar le napisali 4, kar pomeni vrlo, v kakem smislu, tolmači si naj vsak po svojem ; a Kazanski profesorji so pred izpiti vročili Lvu Nikolajeviču charta blanca, na koji je grozno črnelo samo usodopolno „ociaBHTt Ha tojti. ate Kypcb" (bi Tomi ace Kjiacct!) Nastala je torej vera necessitas, koja je tudi znatnega grofa primorala postopati tako, kakor v podobnih slučajih postopajo vse bezporedniže: če se potrgajo vse strune, pa pribegajo pod perute ljubve-obilne Themide, kakor pri vas, tako tudi pri nas, s pokojno in čisto vestjo!!!
') Preizvrstni prevod latinske govorice: Plenus venter non studet libenter. Idem.
a) Govorite Tolstova! Idem.
®) Pri nas še do sedaj traja številna redna sistema, broječa ali 5 ali 12 redov. Po prvi 1 = preslabo, 2 = slabo, 3 = zadostno 4 «= vrlo, 5 = prevrlo. Idem.
Ali tudi pravovedenje začetkom ni posebno ugajalo svojemu plemenitemu poklonitemu pokloniku ; vsaj pololetni izpiti januvarja 1. 1846. okončili so se mu s polnim fiasco, s polnim provalom, kar je razvidno iz naslednjih vseučiliščnih zabeležek: Zgodovina rimskega prava mu je dala za vspeh 4, za pridnost pa 2; iz teorije slovesnosti dobil je 2 i 4; po nemščini 5 i 2; obšča zgodovina dala mu je pa tudi tukaj le 2 i 1; bogoslovje i ruska zgodovina pa ste ostali bez izpitov.
Tako gienka usoda je lehkomislije grofovsko nekoliko otrez-nila, i redi na prihodnjih izpitih maja istega leta glase se nekoliko povoljneje: o pridnosti takrat vseučiliščni spiski molče, vspehi pa se značijo v njih taki: Logika 5, psihologija 5, enciklopedija prava 4, zgodovina rimskega prava 4, lat. jezik 4, obča i ruska zgodovina 3, teorija leposlovja 3, nemški jezik 3, za vedenje (obnašanje) pri treh profesorjih 5, splošni red 3; opazka: „Ilepese^eTca Ha Biapoii Kjpct". Pololetni proveročni izpiti začetkom 1847. 1. bili so v vseučiliščnem življenju velikega sedanjega pisatelja ruskega poslednji. Vseučiliščni opisek podaja nam, po poročilu prof. Zagoskina o njih take date: Iz ruskega državnega prava za vspeh 4, za pridnost 2; enciklopedija prava 4 i 2; zgodovina ruskega državnega prava 2 i 2; teorija kriminalnega prava 2 i 2; rimsko pravo —i— ; pojašnjenje institucij —i—; nemški jezik : „ni hodil" ; ruska i obča zgodovina: Je bil jako nemaren". Summa summarum : „kt. nepeBORHHjrt 3K3a«eHa«,B He flonjcKaeica". Ce vse te znake prevedemo na navadni razgovorni jezik, dobimo tako resolucijo: Leva Nikolajeviča so hoteli pa le posaditi na drugo leto v istem razredu ali na istem tečaju; a L. N. Tolstoj se ni udal. Meseca aprila je poprosil od vseučiliščnega načelstva consilium abeundi: „IIo paa-ctpochiiouj 3^opoBBio h somauihiijfl ofictoaiejibctbajrb", kar je najbrže značilo, da je tudi zdravje grofa, dasi istinite ruske korenine, za-jamčilo svoj protest protivo „studia literarum", kakor jih je razumel mladi i bogati plemič. Vseučiliščna uprava je se ve da bez vsakih ovinkov pritrdila prošnji Leva Nikolajeviča i mu je vročila Bvedočbo, koja pripoveduje prav v mehkih izrazih, kako se je znameniti grof Lev Nikolajevič Tolstoj pečal i bavil z „nauko v Ka-zanskem vseučilišču". Ce se ne motim, Voltaire neki pravi, da isti-nito blaženstvo ne more biti usoda človeka na svetu : skrbi, trpljenje i revščina, vidite, kaka je usoda revnega človečanstva. Res je, Lev Nikolajevič si sam revščine ni poskusil; svoje skrbi pa tudi njega celo v cvetoči mladosti niso minovale. A tuje trpljenje — oj, videl ga je mnogo! A kdo ve, more biti, da je ravno to gorje pripomagalo največ, da v duši L. iV. Tolstega ni pogasla božja iskra, pač pa je razplamtela do božjega sijanja na slavo vsega slovanstva i na tolažbo vsega revnega človečanstva . . .
Božidar Ivorcov.
—#—
Ljubljansko gledališko pismo.
Gledališka pisma dandanes ni kaj lahko pisati, kajti svet, zlasti svet umetnikov, je jako občutljiv; vsaka najkrajša besedica, v resnici in iz dobrega namena rečena, utegne biti razžaljiva in najde slabo mesto pri dotičniku, komur slučajno velja. Vendar je tu pa tam baš rusna beseda v tem pogledu tako potrebna, kakor grenko zdravilo bolehajočemu telesu — dobro, ako je zdravnik še pravodobno zapazil opasno kal bolezni, in ako njegovo zdravilo sploh še kaj „pomaga». In koliko je takih bolnikov, ki nosijo na licu žareči cvet zdravja, a v njih telesu tiči uže od davna smrtna kal! in v obče pravijo, da so taki »zdravi bolniki" uajbolniši med bolnimi...
Med take „zdrave bolnike" bi človek prišteval naše Ljubljansko gledališče, in smelo trdim, da tiči bolniku smrtna kal uže a priori v telesu, z drugimi besedami: bolnik je uže bolan na svet prišel. Pač mu cvetč žareče rožice zdravja na mladem licu, pač se kreta liki krepkemu mladeniču, in tudi glas njegov svedoči o „najboljšem" zdravstvenem stanju, vendar je mladenič nevarno, jako nevarno bolan, in kedar mu pogledam v žarno mladostno lice, kedar čujem njegov zvonki glas, vsekdar vztrepeče mi srce od bolesti, in solza prisili mi v oko....
Kje torej tiči ta „smrtna kal", in kako je nazivljati prikrito nevarno zlo, ki mu preti z le prerano smrtjo? Oglejmo si pacijenta torej nekoliko bliže. Ko se je nam Slovencem v Krajini konečno izpolnila goreča želja, da smo mesto pogorelega, starega gledišča dobili nov krasni Talijin hram, dvignila so se nam srca radosti in s ponosom smo zrli na vzorno zavetišče dramatične umetnosti, s kakorsnim bi se smelo ponašati vsako stolno mesto. Na hip se nam je odprlo zastrto obzorje domače dram. vede, in skozi zastor zrli smo v zlato bodočnost narodne gledališke umetnosti slovenske.
Kakor gobe iz tal, jeli so rasti — prevodi vsakojakih novih in zastarelih umotvorov drugih narodov, v prvi vrsti seveda nemških in francoskih (poslednjih običajno uže v nemškem prevodu Keclamove univerzalne knjižnice!), in arhiv dramatičnega društva postal je kar čez noč natlačen samih prevodov. Repertoir je vsled marljivega gibanja naših prela-gateljev izdatno obogatel, in ravnateljstvu je ob nedostatku izvirnih slovenskih del bilo pomagano iz stiske — imelo je iger na razpolago, kakoršne so se uže po največih svetovnih odrih igrale s sijajnimi vspehi. Ali baš ta odnošaj je za veljavo našega gledališča tako eminentnega pomena, označuje razmere v našem slovstvenem taboru jako ostro in sarkastično.
Da je pri nas Slovencih lirika in povest (o epiki niti ne govorim) dosegla uže nekako pov oljno višino, kar je v primeri velikosti našega naroda z drugimi narodi vsekakor lepo znamenje domače pesniške in pisateljske nadarjenosti, temu moramo z zadoščenjem pritrditi. Vendar v dosegi naj-višega pesniškega smotra, v dram. pesništvu, jako zaostajamo za drugimi razmeroma ne baš toliko večimi narodi, n. pr. za bratskim narodom hrvatskim./Ako pregledamo zaklad domačih izvirnih in zajedno tehnično zrelih dram. proizvodov, — moramo s tugo priznati, da imamo toliko kakor nič! Vse to, kar se nam je v tem pogledu podalo iz peresa naših „dramatikov", ne doseže niti temena srednjih nemških „fabrikantov gledaliških iger*./ Morda se bodo čutili vsled te naše sodbe nekateri naših dram. pesnikov (notabene, ako o pesnikih, o poetih drame smemo govoriti, kajti vedeti je treba, da je med pisateljem v obče in pisateljem-^oetom velik razloček) razžaljene, a da imamo prav, priznati nam morajo, ako jim njih vera v se dovoli le količkaj razsodnosti o samih sebi. Seveda pozdravljamo vsak umotvor domače dram. umetnosti, in zlasti, ako prihaja iz peresa radi soeijalno više stoječe osebe, z veseljem, in nam niti na misel ne pride o umotvoru drugače nego pohvalno govoriti, kajti bati se
nam je, da bi z opravičenim, strokovnjaški podprtim grajanjem pisatelju, ki predstavlja kralja med jednookimi, ne vzeli veselja na nadaljnjem stvaranju; a prašati smemo, ali bi ne bilo umestno, da bi v tem pogledu postopali vendar nekoliko strože.
Treba bi bilo, da v prvi vrsti obrnemo svojo pozornost na mladi naraščaj, na probujajoče se talente. Ni dvoma, da se nahaja med našimi zmožnimi pisatelji marsikateri dramatični, resnično, ne le dozdevno nadarjeni duh, in izvestno je le, da je v mladih talentih krepost in sijaj. Nanje uprimo svojo pozornost!
Ne da se tajiti, da je uže mnogokak domač izboren dram. talent žalostno umolknil in poginil, ko je morda stoprav storil prvi poskusni izlet na višine Talijinega Parnasa. In zakaj? ker so ga malomarno pahnili v pozabnost, ako ni prvo njegovo delo bilo „mojstersko" ali po volji naših, v tem pogledu „merodavnih" faktorjev. Pri nas se žalibog zahtevajo mojstri a ne učenci, in ako bi bili učenci še tako sposobni postati v kratkem času slavni mojstri. Tudi v tem tiči narodna iudolencija!
Ker je našim domačim talentom le malokedaj dana prilika, izomikati se samostalno, nekaj ker jim ne dostaje sredstev, in nekoliko, ker so ločeni od družbe, kjer bi se mogli vspešno izobraževati, in od koder bi dobivali vsako-jako vzpodbujo in duševno podporo, — treba je, da se jim ponudijo take prilike, da se vzdržujejo v stalni dotiki z istimi elementi, ki so sposobni, na razvijajoči se, ali tudi samo gole vzpodbuje potrebni, uže dozorjeni talent blagodejno vplivati, in da je takih elementov med nami, temu je dokaz zmožnost vzgajati slovensko gledališče v središči domovine slovenske. Ni treba, kdo ve koliko opore in vzpodbujanja; — glede pravega talenta zadošča primera o velikanu, ko je dobil zopet krepost, dotaknivši se z životom matere zemlje...
Ali baš nasprotno je v nas tužna istina! Naše gledališko ravnateljstvo, oziroma gospod režišer Borštnik sam, je pač tako preobloženo z delom svojega repertoarija, da mu ne dostaje ni časa ni volje, morda imeti potrpljenje z nezrelimi plodi domače dramaturgije. Zatorej je prisiljeno negotova dela vračati pisateljem z lakonično opomnjo: „Ni za naš oder", in tako puščati ubogega jahača na Talijinem Pegazu svoji usodi na nevarnem trapecu. Ako se revež ponesreči med tem, ali ako postane za ves čas svojega življenja neplodovit, to je in mora biti ravnateljstvu deveta briga, ker ne spada v njegov delokrog, biti poleg uradnika tudi učitelj in pro-buditelj nezrelih dramatikov. Morda ako bi ravnatelj le količkaj pomagal nesrečniku, kateri ni dobro pogodil prvi skok in bi poleg lakonične opomnje „ni za naš oder" pridejal nekoliko vzpodbudnih in poučnih besed, bil bi nesrečnež otet,J in domače dram. slovstvo morda za izborno izvirno delo bogatejše.
Da nahajamo dovolj — ako uže ne na domačem jeziku spisanih, pač pa vsaj nemških učnih navodil za dram. pisatelja, kakor Rud. Gottschall-a in Gust. Freytag-a in druge, je istina, ali dramatiku, ako hoče doseči vrhunec v tehniki svojih umotvorov, treba je v prvi vrsti praktičnih učiteljev,
in ti so: gledališče in osebno občevanje z gledališki zrelostno izobraženimi elementi.
Le kdor je živel in deloval v teh sferah mnogo časa, on jedin si je mogel pridobiti tehniko, kakoršna se zahteva na odru, on jedin more spisati igro, ki je v tem pogledu dovršena. V dokaz temu, kralj dramatikov, Shakespeare, kateri bi izvestno nikdar ne bil postal to, kar je in vekom, bode, ako bi ne bil živel in delal na odru. Tudi sta nam nasprotni dokaz, da tudi največi pesniški ženij ne napiše dovršene igre» ako mu ne dostaje prilike dovolj tehniški izobraziti se, namreč Schiller in Goethe. Le poglejmo '.lasti prvega dram. dela, ki so po duhu pravi velikani, v tehničnem pogledu polni nedo-statkov.
In tako ter nič drugače ni tudi pri nas. Mnogokaj se je, kakor rečeno, uže spisalo in se še spiše — vsaj bodemo imeli priliko baš v teh tednih, kakor se nam je naznanjalo, gledati igrokaz jednega najpopularnejših domačih pesnikov na odru. A uže naprej konstatujemo, da pri vsej nadarjenosti pisateljevi za pesniško delo njegova igra nima dramatične dovršenosti in to zakaj ? S kratka, ker pisatelju ne dostaje gledališkega življenja. Vsaj uže naslov igri, ki je povse nedramatičen in bi bolj prijal nad kako balado, nego na čelo moderni socijalno nadahneni drami, to svedoči!
Da pa je ravno pri nas sila težavno najti gledališki zrelih elementov, to smo trdili uže v početku tega pisma. Vsaj odbor našega dram. društva sam sestaje iz členov, ki nimajo skoro prav nobene gledališke prošlosti, marveč igre, ki jim prihajajo v presojo, razsojajo s kratka z estetičnega jim prirojenega stališča ali pa s stališča izvežbauega pisatelja povesti in pesmi; po največ pa se izvestno najrajši takega dela celo iznebč. ker ne spada pod njih obzorje in jim mora biti samo po sebi neprijetno. Radi tega se ves sodni sovet dramatičnega društva opira na ravnatelja in režiserja gledališča, g. Borštnika, kateremu pa posel presojevanja gotovo tudi ni prijeten, kajti on je znan kot izboren igralec na odru, kakoršnega sploh slovenski oder ni menda še imel, ali kot presojevalec iger, zlasti nedovršenih iger, bil bi moral on uže mnogo let živeti sam kot vodja večega gledališča, nego je z opero namešano Ljubljansko gledališče In menda ravno v tem pogledu nam je tudi razumeti, da je g. Borštniku mnogo več do prevodov tujih, uže dovršenih iger, nego do domačih izvirnikov, s katerimi bi si moral še beliti glavo, da bi dosegli ono tehniko in v obče gledališko vrednost, kakor prevodi. Tako vsaj si mislimo in tolmačimo antipatijo g. Borštnika do izvirnikov slovenskih; da bi nanj vplivali (kakor se je tu in tam hotelo šepetati) Nemci, tega nam ni možno verjeti. Res, da mora Nemcem pri sedanjih Ljubljanskih gledaliških razmerah biti trn v očeh prelepi denarni vspeh slovenskega gledališča, v tem ko vlada na oni strani taka strahovita suša, da pojde celo težko za izplačevanje neobhodno potrebnih sredstev za obstanek tujih glumačev v naši domovini; res je tudi, da bi bilo nemškemu nasprotniku drago, ako bi mogel vplivati na ravnateljstvo, bodisi po jedni strani, da bi se to izogibalo in ignorovalo domačo izvirno dramo, in po drugi
stani, da bi se kar nič ne brigalo za naraščaj izvršujočih članov gledališča. In ker je gospod Borštnik jedini faktor, na katerem sloni celo poslopje našega gledališča, treba je samo to oporo izmakniti in — cilj je dosežen.
Nadejamo se vendar, da temu ne bode tako, marveč da je nedostatek baš v gori omenjenih faktib, to pa se d& v kratki dobi vse lepo prirediti, da nam je nekoliko resne volje in bistre razsodnosti. Gotovo je, da je le tedaj nadejati se tudi istinito lepe bodočnosti za naše gledališče, kedar nam bode zagotovljen krepki naraščaj tako v pogledu domačih izvirnih umotvorov, kakor v izvrstnem esembleju igralskega osobja. Zlasti tudi v pogledu na poslednje ne smemo zaostati z resnim opominom. (Jže kakor nam svedočijo poročila o predstavah, nimamo razun g. Borštnika in gospe Borštnik-Zvonarjeve, malone nijedne moči več, ki bi smela stati na tisti jasni piramidi slave, kakor stojita prvoimeuovana. Ta dva zaslužita kot ravnateljska dvojica gotovo — prvo korono. Kajti le njima je nedvoumno ta smoter, da kot prva umetnika tudi kot prvostopna člena našega gledališča rešita svojo čast in ime v vsakaterem pogledu. Ta istina je za naše konečno iz „povojev" izvito narodno gledališče zares emi-nentnega pomena. Ali priznati se nam mora, da gori imenovana ne moreta nositi slave celega gledališkega osobja sama, in da bi se njiju svit razširil še mnogo bolje, da gori tudi okolu njiju mnogo več sijajnih lučij igralske umetnosti.
In te luči prižgati bodi volja tako i dramatičnega, kakor gledališkega društva! Nedvoumno živi v nas mnogo, jako mnogo vsakaterih umetniških talentov ; ne dajmo, da bi strohneli v pozabnosti, marveč na dan ž njimi! Ne dajmo, da bi oni morali hoditi v sužnjost na tuje, ko jih potrebuje naša domovina, kakor žejni vode — sicer se bode grozovito maščevala nad nami opasna indolencija, neodpustljiva popustljivost naša! Mnogokrat imamo priliko nahajati na manjših naših odrih izborno nadarjene igralske moči — poročila o besedah naših Čitalnic nam to svedočijo; — skušajmo te naravne zaklade izgrebsti in jih vplesti v venec slave našega gledališča.
Sezona gre h koncu; — žalibog je tudi to nedostatek, da se igrii v našem gledališču tako kratek čas! — gojirijo želje, da se bodoča sezona odpre z lepšo nadejo v bodočnost našega gledališča, da ne bodemo kar h kratu iznenadjeni po zevajoči praznoti tako v pogledu na našo domačo izvirno dramo, kakor tudi na naraščaj igralnih močij. Gorje! ako bi vlasti v poslednjem oziru ostali h kratu na suhem — potem bi planili naši nacijonalni nasprotniki zmagonosno iz svojega skrovišča na naš s tako težkim trudom pridobljeni oder in si osvojili tudi to svojino našo, kakor si osvajajo druge! Tedaj bi pač morali mi sramom zroč v tla poslušati njih roganje in sramočenje naše nevednosti!
Posavski.
Opomnja uredništva. Iz vsega tega pisma razodeva se neoporečno dobrohotnost in skrb za bodočnost slovenskega gledališča, in kakoršne so razmere, sosebno nacijonalne v Ljubljani, je bolje, da kdo med nami gleda tudi črno; kakor pa da bi videli vsi vse belo in svetlo. Ko bi narodni nasprotniki porabili tndi to kritiko
v svoje namene, razobešajoč jo na zvon kakega nemškega, Slovencem neprijaznega lista, nam to ne bode na to stran škodovalo čisto nič, ako bodenio sami toliko previdni, da porabimo, oziroma popravimo, kar je vsled te kritike popravka in zboljšanja potrebno; nasprotno pa bi prišli v dejansko opasnost, ako bi pustili vse na miru in pri sedanjem položenju, in še le potem bi jo z razvojem našega narodnega gledišča zares doterali tje, kamor nas žele. Na vsako stran moramo biti zastran te kritike mirni.
Kar se dostaje posamičnih toček, presojevanih v tem pismu, je jedna glavnih o izvirnih dram. igrah. Da nismo imeli doslej dovolj izvirnih iger, ne morejo nas grajati ne tujci, in tudi samim sebi ne moremo prehudega očitati. Dokler ni bilo narodnega gledišča, niso bile izvirne igre praktično toliko potrebne, in pisatelji bi ne bili dobili z lehka niti založnika svojim igram, naj bi bile še toliko dobre. Pri tako majhnem narodu niti potrebe ne prisilijo vselej do primernih književnih proizvodov. Potem pa, ako je uže v civilizovanem svetu v obče, razmerno jako malo dobrih dramatičnih iger, je toliko verojetniše, da se ne vstvarijo v večem številu sredi slovenskega naroda, ¡11 naj bi imel še toliko nadarjenih pesnikov. No odslej bi utegnilo zboljšati se tudi na to stran, sosebrio ko moremo ostati še vedno skromni, ter zadovoljevati se z igrami, ki poprek dosežejo stopinjo dobrote srednje dobrih iger drugih narodov. Za to pa bode treba, kakor pravi naš presojevalec, vsekakor skrbeti, da se poiščejo talenti ter ne odbacnejo lehkomiselno jedirio vsled tega, da nima kdo volje, sposobnosti ali časa, predložene poskuse ocenjevati s primernih, za naše gledališče odločenih stališč. Saj vemo, kako so nekateri naši kritiki, oziroma pisatelji-izdatelji strogo pometali z mlajšimi silami, pesniški nadarjenimi, v tem ko so drugi pisatelji-izdatelji vzgojevali naše beletr. pisatelje in pesnike ravno s primernišo taktiko, pri kateri so v sebi zatirali vsako odurnost in ošabnost.
Prevode so rabili in rabijo od začetka razvoja lastnih gledališč veči in manjši narodi; v tem ni še nobena napaka; napaka utegne biti le v izbiranju iger. Za ta del so Slovenci doslej še jako malo gledali na slovanske igre, jako dobre igle; prezirali pa so jih, ker jih niso poznali in se niso potrudili, da bi zvedeli za biserje, ki so uže davno v ponos pri nekaterih slovanskih narodih. Na to stran bode potreba neizogibno popravljati; nekoliko slovanskih iger, katere bi bilo vredno in potrebno preložiti na slovenski jezik, navedemo mi ob priliki. V ostalem bodo v Ljubljani najbolje vedeli, koliko podstave ima tu priobčeno pismo.
—v§>—
Ruske drobtinice.
C'L Mipy no umiri, roaoMj py6axa.
— Državni proračun za leto 1894. kaže: 1.024,588.218 rub. dohodkov; od teh je običajnih 1.004,823.277 rubljev, nenavadnih torej 19,764.940; stroškov pa skupno 1.083,601.526 rubljev, med temi običajnih 981,222.950. V primeri s proračunom za J 893. leto je letos proračunjenih več dohodkov za 43,601.134 rub., stroškov pa več za 33,532.565 rub. Pri stroških je finančni minister vračunil 236 milijonov rub. za nepričakovane potrebščine in je na vse strani računil tako, da utegne biti manj stroškov, a več dohodkev, nego jih kaže proračun. Proračun kaže velik napredek v državnem gospodarstvu Rusije. V razpravljanju proračuna so označeni načrti, kako misli vlada pospeševati obrt in trgovino ter zavirati vsakovrstne špekulacije, državi in naseljenju škodljive, zajedno hoče nadalje povzdigovati kmetsko stanje. Letos prestopa proračun prvikrat milijardo, velik zaklad ima pa Rusija za razvitje svojega gospodarstva v zemljiščnih in lesnih imetjih; kajti ni jih razdelila med zasebnike v tolikih merah, kakor zapadna Evropa, zato so se jej ti fundamenti za nadaljnji razvoj ohranili, in ruski narod gleda tudi zaradi tega mirno v bodočnost,
V Rusiji so še za Petra Velikega šteli leta od stvarjenja sveta. Dne 1. januv. 1700 pa je on razglasil poseben ukaz, s katerim je določil, naj se leta štejejo naprej od 1. januv. 1700; v ukazu je tudi ta razlog: Vlahi, Moldavci, Srbi, Dalmati, Bolgari in sami nj. velikega gospodarja podaniki, Čerkasi in vsi Grki, od katerih je prijeta pravoslavna vera, vsi ti narodi soglasno štejejo leta, pričenjajoč z osmim dnem po rojstvu Kristoviin, t. j. s 1. januv., ne pa od vstvarjenja sveta . .
—	Nikolaj Savič Tichonravov, redni in zaslužni profesor je umrl 9. dec. 1893. v Moskvi v 61. letu življenja. Odlikoval se je po znanju literature sosebno XVII. in XVIII. st. ter je tiskal mnogo cenjenih izsledovanj in razprav; mnogo teh pa ni še pri-občenih ali završenih. Njegova dela so vzorna, monumentalna, kakor: a) „JBtohhch pyccKoii raiepaijpH h flpeBHOCTeii", 5 zvezkov; b) „PjccKia jpajiaijiiecKiji nporoBefleHia 1672—1725 r.", 2 zv.; c) „10-e 11 11-e ire^ama co^meHiii Pomni co MHOHcecTBOMT, npHMiiaHiii". 5 zv. Zapustil je veliko knj:'žnico z vrednimi rokopisi.
—	P. A. raii^efivproirt, urednik ruskega časopisa „Hejijia" je umrl v Petrogradu 11. jan. t. 1. v 53 letu življenja. Po zavr-šenem vseučiliškem šolanju del se je na leposlovno polje, za katero je po raznih časopisih priobčil mnogo povestij, razprav in tudi pesmij. Od 1869. 1 je deloval pri „Nedelji", odi. 1875. bilje tudi njen urednik. V tem časopisu ie obelodanil celo vrsto razprav pod zaglavjem „JInTepaTypHo:KHTeHC kih sairlimi". Poznan je bil kot velik podpornik potrebnih pisateljev in učenjakov. Bil je obče spoštovan.
Pk.
———<!/—---
OGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele.
Deželni zbor istrski. V seji dne 27. min. m.
je vsprejel deželni zbor soglasno predloge finančnega odseka, da se briše zaostali dolg zemljiške odveze, kateri je iznašal koncem leta 1893. uže 300.000 gld. O tej priliki izjavil je posl. dr. Laginja v imenu hr-vatsko-slovenske manjšine, da v tem trenotku pozablja manjšina vse nemile dogodke v tej stvari. Predsednik je bil vsled te nenavadne soglasnosti obeh strank tako ganen, da je zaključil sejo. — V seji dne 29. min. m. Interpeloval je posl. Jenko o nezakonitih volitvah v trg. zbornico Rovinjsko, posl. Mandič zaradi zatezanja volitev v cestni odbor v Pazinu in posl. Seršič zaradi kršenja imunitete posl, Mandiča. Proti običaju prečita! je predsednik vse tri hrvatske interpelacije v italijanskem prevodu, ki si ga je preskrbela predsedniška pisarna sama. O razpravi o izpremeni šolskega zakona predsednik ni dopustil razpravljenja Mandičevih predlogov, ker jih je stavil na hrvatskem jeziku. V seji dne 30. m. m. je interpeloval posl. Jenko vlado zaradi neredov pri poštnih in brzojavnih uradih. V tej seji nastal je hrup, ker je predsednik hotel zaprečiti posl. Mandiču čitanje hrvatskega predloga, a naposled udal se je predsednik. Večina je vsprejela šolski proračun. — V seji dne 1. t. m. nastal je silen hrup vsled vpo-rabe hrvatskega, odnosno slovenskega jezika. Posl. dr. Laginja je konstatoval, da pod tem predsednikom ni možno razpravljati, posl. Volarič pa je izjavil, da naj vlada nikari ne misli, da so poslanci manjšine otroci, in naj ne pači javnega mnenja, izjavljajoča, da se razpravljajo zares hrvatski ali slovenski predlogi manjšine.
Nezaupnica grofu Hohenwartu. Kakor znano, je bil grof Hohenwart poslednji krat voljen drž. poslancem na gorenjskem Kranjskem. Tu so mu poslali mnogi volilci, župani, občinski odborniki in posestniki (nad 60) s podpisi naslednjo, po „Slov. Narodu", dne 5. t. m. priobčeno nezaupnico:
„Visokorodni gospodni grof! Ko smo podpisani pri poslednji državnozborski volitvi dali Vam, visokorodni g. grof, svoje glasove, bili smo prepričani, da bodete vsled velikega vpliva Svojega v vsakem oziru vedeli zastopati potrebe in koristi Svojih volilcev in da bodete zaradi tega ostali z njimi v neprestani dotiki. Ta naša nada se, žal, ni obistinila, kajti niti jedenkrat ni se Vam zdelo vredno predstaviti se Svojim volilcem, da izveste njihove želje in potrebe. Saj pa smo zato, sledeč pazljivo vsemu Vešemu državnozborskemu delovanju, na svojo žalost opazili, da niti jedenkrat niste povzdignili glasu bodisi za gmotne, bodisi za narodne koristi svojega volilnega okraja. Vsled tega ginevalo je zaupanje naše do Vas, visokorodni gospod grof, in moralo se je popolnoma omajati, ko ste stopili z vso odločnostjo v boj proti pravični volilni reformi grofa Taaffeja in tako pripomogli na vladno krmilo nemški levici. To Vaše ravnanje privelo nas je do prepričanja, da niste nikdar imeli srca za slovenske svoje volilce i ker želimo, da so med nami čisti računi, izjavljamo, da tudi mi več zaupanja do Vas imeti ne moremo."
„Slov. Nar." pojašnjuje pomen te nezaupnice v posebnem članku; med drugim pravi, da grof Hohenwart je bil voljen na neobičajni način; dobil je vse glasove, ker je pomenjala volitev nekaj sličnega, kakor kedar gre za podeljenje kake časti, kakega častnega občan-stva. Vsled tega da velja ob tej volitvi vsak glas več, nego pri drugih volitvah. Dosledno je tudi vsak glas veče veljave, ako je ž njim podpisana nezaupnica, in tako pri tu priobčeni nezaupnici ne gre toliko za število teh, ki so podpisali nezaupnico, kolikor gre za to, da se je sploh dala nezaupnica. „Slovenec" pa išče sedaj teh, kateri so nabirali podpise, ter hoče slabšati pomen nezaupnice z dokazovanjem, kakor da bi bilo na nezaupnici podpisanih le malo volilcev; z druge strani tolaži poparjeno svojo stranko s tem, češ, da Ho-henwartovci v koaliciji uže dokažejo ob razpravi letošnjega drž. proračuna, ali zasluži Hohenwart s slovenskimi kolegami, ostavšimi v njegovem klubu, zaupanje ali ne. Mi pravimo, da je to slabo znamenje, ako je treba Hohenwartu in njegovemu klubu še le dokazovati vrednost zaupanja. Hrv. „Obzor" pa se čudi, kako se morejo v takozvani konservativni stranki še vedno potegovati za Hohenwarta od duhovenske strani, ko je on in njegov klub sedaj v zvezi z nemškimi psevdolibe-ralci, ko ti in zaradi njih vsa koalicija ne more in noče nič odločilnega ali važnega storiti za verske interese. Dodaje pa tudi, kakor „Agr. Tagbl.", da nezaupnica Hohenwartu je vdarec tudi za te slovenske poslance, ki še vedno vstrajajo v njegovem klubu, gotovo; ako nima načelnik več zaupanja, dostojni so ga toliko manj ti, ki so njemu podrejeni.
Nezaupnica, podpisana od veljavnih mož Radovljiškega okraja, izraža nezaupanje vsemu Hohenwarto-vemu klubu; v tem pa ista nezaupnica obsoja tudi vse tiste razloge, s katerimi so hoteli nekateri celo od narodne stranke vsaj začasno odobravati to, da so nekateri slovenski zastopniki še ostali v Hohenwartovem klubu,
in tako spravlja ravno ta nezaupnica nelogiko takega zagovarjanja zopet v primerni stvarni red.
Kar se dostaje grofa Hohenwarta samega, pa ni zaslužil nezaupnice še le sedaj; on ni bil vreden zaupanja od slovenske strani nikdar, in so bili še Čehi prekratkovidni, ko so ga slavili zaradi znanih funda-mentalnih členov. Hohenwart ni tiral nikdar slovanske politike in je bil še mnogo opasniši, nego pokojni vodja češkega konservativnega plemstva in kot tak tudi dolgoletni duševni vodja staročeške stranke pod vodstvom dr. Riegra. Grof Hohenwart je bil in je protislovanski politik, a sedanja nezaupnica kranjskih Slovencev našteva v primeri z značajem njegove politike razloge le omejene veljave, razloge, ki se ve da se ne morejo razse-zati čez meje interesov Slovencev v obče. No, dober začetek preobrata v politiškem mišljenju je vsekakor ta nezaupnica, za to jo mora vsak politik avstro-ogerskih Slovanov z zadoščenjem in radostjo pozdravljati.
Zaupnica dru. Gregoren. Državni poslanec dr. Gregorec je zagovarjal na občnem zboru kat. političnega društva dne 28. jan. t. 1. v Slatini tako temeljito svoj izstop iz Hohenwartovega kluba, da so mu zborovalci izrekli soglasno svoje zaupanje. Dokazal je, da za poslanca, kateri je izvoljen, da se ravna po geslu: „Vse za vero, dom, cesarja", ni prostora v Hohenwartovem klubu. Opisal je jako temeljito vso Hohenwartovo politiko, s katero je spravil on kot „Narobe-Mojzes* Slovence nazaj v robstvo. Dokazal je konečno, da Hohen-wartovei krivično nakladajo vso odgovornost Mladočehom, namesto da bi priznali lastno svojo krivdo.
Razpis pisateljske nagrade. Slovenski rojak, prof. Anton Bezenšek v Plovdivu, namenil je nagrado 100 k. (sto koron) temu, ki spiše najboljšo povest za slovensko mladino. Glede povesti zahteva naslednje: „Povest naj bode poučnega sodržaja v religijozno-mo-ralnem smislu ; snov naj jej bode vzeta po mogočnosti iz domačega življenja na kmetih. (Pisatelj bi si lahko vzel za primer glede na slog in snov Slomšekovo „Blaže in Nežica", a utegne izbrati si tudi navadno obliko dvogovora). Poleg obče didaktičnega cilja naj se nagla-šuje spoštovanje do vere, ljubezen do naroda in do bližnjega. Obseg povesti naj ne bode manji od treh in ne veči od petih tiskanih pol". Frankovani rokopisi naj se pošiljajo podpisanemu načelniku ocenjevalnega odbora najdalje do 15. maja t. 1. brez podpisanega imena. Ime pisateljevo naj se doda na posebnem zape-čačenem lističu.
Ocenjevalni odbor presodi poslane povesti ter pošlje po namenu g. darovatelju tri najboljše povesti g. prof. Bezenšeku v Plovdiv, da sam konečno izbere povest, katera ugaja najbolj njemu. Nagrado — 100 koron — izplača dotičnemu pisatelju v dan sv. Cirila in Metoda (t. j. 5. julija 1894. 1.) darovatelj sam; vsem drugim natecalcem se pa vrnejo rokopisi, ako bodo zahtevali takö. — V Begunjah pri Rakeku, 28. januvarja 1894. Janko Leban, nadučitelj. — Pozneje razpiše ocenjevalni odbor nagrado 5 cekinov v zlatu za najboljšo pesmico za mladino. Tudi to nagrado podari g. prof. Ant. Bezenšek iz svojega.
Društvo „Slovenski Pravnik" v Ljubljani imelo je letošnji svoj občni zbor dne 30. jan. t. 1. pri razmerno dobri udeležitvi členov. Društveni predsednik, državni poslanec dr. Ferjančič, omenil je v svojem nagovoru, da ni bilo društveno delovanje v minolem letu tak6 živahno, kakor bi moglo biti, v kolikor se dostaje
društvenih shodov. Glavna društvena zadača, izdavanje lista „Pravnik" pa vsled tega ne le ni trpela, ampak delokrog se je listu celo razširil, ker se je storilo mnogo za slovensko pravno terminologijo. Od tega dela je zavisno slovensko uradovanje in nadalnje izdajanje zakonov na slovenskem jeziku, kajti slovenska terminologija bodi podstava slovenskemu pravoslovju. Društveni tajnik dr. M. Pire omenja v svojem poročilu velikih težav, s katerimi se mora boriti list „Slovenski Pravnik", ker ne more glede znanstvene svoje vsebine še tekmovati s strokovnimi listi večih narodov. Dalje omenja, da se je društvo v raznih sejah posovetovalo o slovenski terminologiji, in naporu predsednikovemu se je posrečilo ugodno rešiti pri ministerstvu to velevažno delo. Društvo „Pravnik" dobi svoje prostore menda v bodočem „Narodnem domu" v Ljubljani, zbok česar je popolnilo svojo knjižnico z nakupom raznih knjig iz nekaterih ostavin. Ukrepe lanske glavne skupščine izvršil je odbor s tem, da sta se poklonila društveni predsednik in odbornik „Slov. Pravnika" dr. Majaron pravosodnemu ministru, priporočajoč mu slovensko pravno terminologijo. Število društvenikov ostalo je nespremenjeno ; „SI. Pr.u ima 176 členov. — Za tajnikom je poročal urednik pravne terminologije, dr. Babnik, o težavah, s katerimi se je imelo boriti društvo, predno je dozorela pravna terminologija do tiska. Prizadevanju društvenega predsednika se je vendar posrečilo, da je dovolilo lin. ministerstvo, da vzame „terminologijo" državna tiskarna v svojo založbo. Ista tiska sedaj terminologijo v 1000 izvodih, a društvo si je na umesten način zajamčilo odločilno besedo za slučajno potrebne daljnje naklade. Knjiga pride na svetlo menda še pred Veliko nor'jo. — Iz blagajniškega poročila je razvidno, da je imelo društvo v minolem letu 1587 gld. 99 nč. dohodkov in 1668 gld. 76 nč. stroškov. Društveno imetje znaša 475 gld. 50. nč. — V novi odbor so izvoljeni : presednik dr. And. Ferjančič; Ljubljanskimi odborniki: dr. I. Babnik, notar I. Gogola, dr. V. Kri-šper, pristav F. Kavčnik, avsk. Milčinski, dr. M. Pire in dr. V. Supan: vnanjimi odborniki: dr. D. Majaron na Dunaju, dr. I. Krašovec v Celju in sovetnik B. Trnovec v Trstu. — O posamičnih nasovetih prosi sodni pristav Kavčnik predsednika dr. Ferjančiča, naj bi o obravnavi o novem civilnem pravdnem redu obračal vso skrb na nejasne določbe načrta glede jezika. Dr. Ferjančič obečal je, da bode deloval z vsemi silami na jasna določila, četudi z ozirom na sedanjo sestavo državnega zbora ni pričakovati posebnega vspeha.
Akad. društvo „Slovenija" na Dunaju slavilo je dne 31. janv. svojo petindvajsetletnico. V ta namen prirejeni koncert s plesom izvršil se je na občno za-dovoljnost. Posebno pohvalo si je steklo „Slovansko pevsko društvo" pod vodstvom častnega pevovodje gospoda Jirika, ki je pokazal, kakor vedno, vso svojo spretnost, in tamburaška zbora „Zvonimir" in „Slovenija". — Slavnost imela je vseslovansko lice. Zastopani bili so vsi slovanski narodi, posebno Čehi in Hrvati. Tako smo imeli čast videti v svoji sredi g. dvornega sovetnika Jagiča, minist. sovetnika Jiričeka, stavb, so-vetnika Rybafa, Dr. Drozdo, Vondraka itd. Dalje počastil nas je prečastiti gospod Nikolajevskij, ruski arhihierej. — Vsa tukajšnja slovanska akad. društva: „Akadamični spolek", „Balkan", „Bukovina", „Ogni-
sko", „Polonija", „Sič", „Zora", „Zvonimir", odposlala so svoje zastopnike; bratsko društvo „Triglav" v Gradcu odposlalo je svojega predsednika dr. Krušiča. Posebno izvrstna bila je udeležba od strani častništva: od tega so obračali nase največo pozornost bolgarski častniki, ki so se udeležili slavnosti v jako obilem številu.
„Slovenija" praznovala je častno svojo petindvajsetletnico, dostojno v vsakem oziru svojega naroda in svoje akad. časti. „Slovenija" je pokazala, kaj da premore naš mali narod, kaj da premore dijaštvo slovensko : pokazala je daleč od domovine, v daljnjem mestu, da Slovenec še živi na jednaki stopinji naobrazbe, kakor vsi drugi narodi. Le žal, da se domovina ne zmeni mnogo za take pojave svojega dijaštva. Da bi bilo to vsaj nekoliko podpirano od tamo, bil bi ugled slovenskega dijaštva in ugled našega naroda samega še vse drugačen.	Z.
Dijaške slavnosti. V Gradcu je priredilo slov. akad. društvo „Triglav" lepo Prešernovo slavnost, katere se je udeležilo dijaštvo ostalih slovanskih narodov v obilem številu poleg mnogih odličnjakov izmed profesorjev i dr.
V	Innsbrucku je novo hrv. akad. društvo „Velebit" priredilo 3. t. m. „u proslavil svoga osnutka svečani Komers". Program je bil raznovrsten in krasen; izmed 10 toček navajamo: M. pl. Farkaš: Vienac hrv. popievka (tamb. zbor). B. Smetana: Pjesma Dalibora. I. Miletič: Kozačka in Tamburica; popotnica (tamb. zbor). V. F. Skop : Hrv. plesovi (glasovir 4 ročni). I. Miletič: Ruska narodna popievka (brač I., berde, bugarija I. i II.) Po-vračanec: Nar. ples (tamb. zbor). Itd.
V	Innsbrucku se Slovani, kolikor jih živi ondi, lepo zbirajo, ter so simpatiški pozdravili društvo „Velebit", za katero so dijaki storili mnogo, da bi vspevalo.
Hrv. akad. društvo „Zvonimir" v Beču priredi 15. t. m. koncert s plesom v slavo Petra Preradoviča, v Ronacherjevih dvoranah (I., Schellingg. 4), pri sodelovanju ge. Matilde Fendrihove, operne pevke, 3 drugih umetnikov, potem Slovanskega pevskega društva in mešanega tamb. zbora „Slovenije" in „Zvonimira". Začetek ob 8. uri zvečer.
Pastirski list krške episkopije. Gosp. dr. Fr. Volarič, kapitolski vikar na Krku izdal je pastirski list, v katerem se spominja smrti episkopa Feretiča in po jedrnatem poučavanju in pozivu k molitvi za novega pastirja zaključuje: „Mi bi mogli mirneje spati, da je v tem za nas znamenitem poslu vse zavisno od sv. Očeta in od premil. našega vladarja. Toda, kakor v vsem, tako zna vrag svoje nečiste prste vmešati tudi v tem, in včasi se vmešavajo v taka imenovanja celo ljudje, katerim je vse drugo pred očmi, kakor blagostanje cerkve in vere".
Hrvatski gledališki umetniki v Ljubljani. Kakor poročajo hrvatski listi in tudi „Slovenski Narod", namerjajo nastopiti igralci „hrvatskega dramati-škega društva" aprila meseca na Ljubljanskem narodnem gledališču. Hrvatski umetniki vprizorijo 6 predstav, in to sarno klasične drame.
V	Jlariboru potrebujejo slovenski delavci posebnega društva; zato delajo na to, da bi si zasnovali jednako društvo, kakoršno je Tržaško delavsko podporno društvo. Naj se jim namera posreči tem bolj, ko slovenski živelj propada v Mariboru, kjer je vpliv nemški ne manjši, kot italijanski ob Adriji.
Fran Žepič, začasni vodja slovenskega oddelka dež. kmetijske šole v Gorici, je po daljši mučni bolezni
umrl dne 27. jan. v 54. letu življenja. Po večletnem šolanju na vseučilišču Graškem ga je usoda privedla h kmetijstvu, v katerem se je pokazal jako praktičnega strokovnjaka, pridobivšega si priznanje od vseli stranij. Slovenskim listom je izročil mnogo pojasnil in nasovetov o kmetijstvu. Bil je iskren rodoljub, svojih mislij ni prikrival ; zaradi tega in neznatnih nedostatkov sosebno v stilizaciji pustili so ga, da ni bil povišan formalno na mesto pravega vočlje, a zaslužil je to čast mnogo bolj, nego kak njegovih prednikov. Po svojem značaju spada pokojnik med prve rodoljube slovenskega naroda, in to je treba dandanes še posebe zabeležiti.
b) ostali slovanski svet.
Državni zbor se sozove zopet okolo 25. t. m. Na dnevni red pridejo pred Veliko nočjo samo gospodarske reči; pozneje pa misli vlada predložiti svojo predlogo o volilni reformi. Nemška levica uže snuje geometrijo, da bi ostala ne le pri starem ugodnem stanju, ampak da bi prišla še na bolje.
Češki veleposestniki. Nedavno slišalo se je, da se je med češkimi veleposestniki našlo 70, kateri so odkrito izjavili, da se ne marajo družiti z nasprotniki češkega naroda, ampak da ostanejo zvesti narodu svojemu. Dotični veleposestniki objavili so ta-le proglas: „Uvidevši, da se vodje kurije veleposestva v svojih izjavah ozbilno odtujujejo nazorom vsega češkega naroda, sklenili smo, da se organizujemo samostalno kot čisto ustavna politiška stranka narodnih veleposestnikov, katera bode zvesto vstrajala rama ob rami s češkim narodom. Stoječ na češkem državnem pravu, hočemo se boriti kot narodni veleposestniki za pošteno rešenje jezikovnega vprašanja v duhu obče ravnopravnosti. Za-jedno smo odločni avtonomisti, ugledajoč v razvoju samouprave tudi jeden najsigurnejših uvetov gospodarskega blagostanja svoje predrage domovine". — Dne 3. t. m. izdal je volilni odbor konservativnega češkega veleposestva na volilee okrožnico, s katero obsoja program narodnih veleposestnikov zbok tega, ker se v njem ne spominja konservativno načelo, in ker ne povdarja obstanka skupne monarhije. Spominja volilee, naj bi ne pristopili k tej skupini. Primerja to postopanje postopanju Mladočehov proti Staročehom in zaključuje kar naravnost, da je vsa ta secesija v veleposestvu jedno-stavno delo Mladočehov.
Čelii o notranjem položaju na Ogerskem. Praški mesečnik „Naše doba" piše v svojem mesečnem pregledu o notranjem položaju na Ogerskem med ostalim to-le : „Na jedni strani je liberalizem pod vodstvom Wekerleve vlade, na drugi pa odpor konservativcev, pod vodstvom biskupov, kateri so izdali skupni pastirski list proti cerkveno-politiškim predlogam. Klju-bu temu, da vlada sedaj še sama brani načela svojih predlog, vidi se, da ona sama ne veruje, da bi se ti zakoni zares uvedli. Za parlamentarnimi in minister-skimi kulisami se deluje na vse kriplje proti tem predlogam. Človek bi skoro mislil, da so te predloge vstvarjene samo za oko, in da niti liberalna večina v Madjarski zanje ni nič kaj navdušena. Da pa so te predloge dejstveno deželi na korist, tega se ne usoja trditi niti najdrznejši liberalec. Pripoveduje se, da je odlična oseba, katera stoji nad strankami, primerjala sedanji položaj v Ogerski sanem, na koje navalijo volkovi v gozdu; popotniki na saneh so vrgli volkovom, karkoli so imeli, a konečno morajo vreči tudi — sebe.
Za Tisze metal se je volkovom korupcije denar, sedaj pa hočejo bakonski volkovi uže človeško meso, posebno nemadjarsko".
Črnagora in Romunska. Črnogorski knez je odposlal te dni svojega pobočnika Gjurkoviča v Bukarešto, da izroči romunskemu prestolonasledniku znakove Danilovega reda I. vrste. Poleg tega ima Gjurkovič izročiti tudi lastnoročno pismo kneza Nikole romunskemu kralju Karolul. To odposlanstvo je dokaz vernega prijateljstva med obema vladarjema.
V	dalmatinskem dež. zboru se tudi ob tem zasedanju pojavljajo navskrižja med Hrvati, Srbi in Italijani. Vlada ni po volji ne tem ne onim; no vlada bode imela kljubu nasprotstvom lahek posel, dokler se ne spravijo Hrvati in Srbi. Tema dvema življema je pač težavno sovetovati; najslabše bi bilo, dajati jima sovete z malimi besedami.
Biskup Strossniayer je praznoval na tihem svojo 80letnico ; mnogi posamičniki in društva so mu čestitali. V odgovorih izraža željo, da bi mu bilo usojeno še nadalje delovati za vero in hrvatski narod.
V	postnem pastirskem listu ta vladika kaže na veliki pomen ženske v krščanskem življenju in v obče. Naposled priporoča k molitvi, da bi Hrvatska kmalu dobila dostojnega višega pastirja, potem ko je izpraznjena nje Zagrebška stolica uže tri leta.
V	hrvatskem saboru bore se poslanci združene opozicije složno proti vladni stranki, katera kaže o vsaki priliki, da jej je prva stvar na svetu prijateljstvo Ma-djarov, malo jej je pa mari za blagor Hrvatske.
Malo rusko društvo .PjccKaa P a 3 a" odposlalo je te dni državnemu zboru 431 prošenj za obče neposredno volilno pravo. Na prošnjah je skupno 24.519 podpisov.
Predsednik jugoslovanske akademije. Nj.
Vel. cesar in kralj je potrdil izvolitev pravega člana jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu, Josipa Torbarja, predsednikom te akademije.
Madjarski poslanci v Zagrebu. Na poziv hrvatske „narodne" stranke prišlo je dne 2. t. m. v Zagreb 15 madjarskih državnih poslancev, na čelu jim preds. poslanske zbornice Banffi. Vodja iste stranke, Czernkovich, je povabil tudi klub narodne hrvatske opozicije, da bi se isti udeležil sijajnega sprejema „ogerskih bratov", toda vodja opozicije, dr. Frank, je odklonil ta poziv, izjavljajoč, da se opozicija nikakor ne more udeležiti vsprejema gostov iz Ogerske uže zbok tega ne, ker je opozicija dosledno kontumacovana v skupnem saboru. Na to je vsprejela hrvatska „narodna" stranka sama „mile goste". Zvečer je bil sijajen banket Ma-djarom na čast, na katerem se je bratila hrvatska „narodna" stranka z Ogri. Prebivalstvo pa je bilo popolnoma pasivno; videlo se je, da ta obisk ne sega narodu čisto nič v srce. „Hrvatska", govoreč o tem obisku pravi, da so prišli ogerski poslanci v Zagreb prav v neugoden čas. Zakaj niso prišli pozneje, vpraša, ko vlada izide iz krize, v kateri je sedaj? Namen obisku je menda ta. da si zagotovi ogerska vlada večino ob bodočih volitvah novega „bureauja" v poslanski zbornici, ker stvari so da-nastake, da bi vlada utegnila ostati v manjšini, in s tem je položaj Banffyjev na kocki. Zategadelj naj bi prišli hrvatski poslanci v Pešto, da bi pomagali vladi vleči voz po kamenju opozicije.
Tiskovna svoboda na Ogerskem. Za Slovaki prišli so na Ogerskem na vrsto Romuni. Madjarska
vlada zatrla je prve dni t. m. v Hermanovem izhajajoči romunski list „Tribuna", ker je to zahteval državni pravdnik.
Češki jezik na Ogerskem. Nedavno zborovali so slovanski delavci v Budimpešti, da se posovetujejo o lastni organizaciji in o splošnem volilnem pravu. Zbo-rovalcev je bilo do 350, bili so skoro izključno Čehi. Vladni zastopnik pa je prepovedal govoriti na češkem jeziku; naj se govori, rekel je, madjarski, nemški, dovoli tudi slovaški, a češki nikakor ne. Na to je nastal velik šum; predsednik miril je razburjene delavce na češkem jeziku, a vladni zastopnik je na kratko razpustil zborovanje.
Rusi o Srbih. „Pvccicia BtaonocTii" so objavile jako zanimiv članek o sedanjih razmerah v Srbiji, posebno razkralja Milana v Belgradu. Med ostalim pravijo „Pycc. B." : V kolikor je nejasen smoter Milanovega bivanja v Srbiji, vendar je storil kralj Aleksander prvi protiustavni korak s tem, da je pozval svojega očeta. O tem koraku mora se nehote spomniti prerane smrti prvega ustavnega ministra Lazarja Dokiča. Isti je kot bivši odgojitelj mladega kralja razumel za dobo kratke svoje vlade ne le bivšega svojega gojenca, ampak tudi v Srbiji vladajočo stranko navdahniti duhom spoštovanja zakonitosti. Naravno je, da je moral biti kralj nezadovoljen po Dokičevi smrti s položajem zemlje, ker je spoznal slabi finančni položaj in iz tega izvirajoče nezadovoljstvo uradnikov in vojske, kateri se dalje časa ni izplačala plača. Še bolj pa ga je moralo skrbeti izzivalno stanje „seljaškega krila" radikalne stranke proti sosedni Avstriji in proti kralju samemu. Noben razlog pa ne more opravdati protiustavnega koraka, v katerem srbski narod, ki ni še pozabil vlade Milanove, nikakor ne more videti drugega, nego izzivljanje in grožnjo. Vsa odgovornost glede poziva Milana pada tem bolj na kralja samega, ker so ga menda vsi bliži sovetovalci odvračali od neustavne borbe proti radikalcem. Posebno pa je opozarjal Garašanin, vodja naprodnjaške stranke, na ne-možnost borbe z radikalci ter nasovetoval politiko zmernosti. Garašanin se je nadejal, da radikalna stranka razpade polagoma, in da se z nje propadom tndi izgubi nje vpliv v narodu. Kar pa se dostaje naj-bližih posledic kraljevega koraka, more se lahko uvideti, da utegnejo biti povse nasprotne temu, kar je namerjal kralj. Vsled nasilne Milanove vlade narastla je radikalna stranka do grozne politiške sile, a skušnje so dokazale uže čestokrat, da prestane med radikalci vsak razpor, kedar jim preti skupna pogibelj. Nikdar pa vpliv radikalcev v Srbiji ni bil tako silen, kakor baš sedaj v dobi politiških preganjanj. Koristi Srbije zahtevajo same po sebi, da se kralj dalje ne da goniti po takem potu, kateri je jednako nevaren državi in srbski dinastiji.
Srbija. Takoj po burni seji skupščine, dne 25. min. m., v kateri se je predstavilo novo Simičevo minister-stvo, bila je skupščina odložena do 1. novembra t. 1. Novo ministerstvo objavilo je evropskim vladam svoj program, ki sestoji v teh-le točkah: ustavno mišljenje, varovanje zakonskega reda, varčenje pri drž. gospodarstvu in pošteno izpolnjevanje fin. dolžnostij. Razkralj Milan se je sprijaznil z Garašaninom in Belgrajskim me-tropolitom Mihajlom. Kralj Aleksander je vsprejel dne 29. m. ni. bivše ministre Avakumovičevega ministerstva, kateri so prišli zahvalit se na pomiloščenju. Po vsej
Srbiji vre, a kljubu raznim demonstracijam je izjavil kralj, da ne vsprejme slučajne ostavke Simičevega ministerstva, tudi ako bi je vrgli radikalci. Dobro zna sicer, da baš za radikalci stoji narod, vendar pa bi v skrajnem slučaju — kakor poroča „Kölnische Ztg." iz Bel-grada — rajši razpustil skupščino in razpisal nove volitve za leto 1895. S tem naj bi ostalo Simidevo ministerstvo na kormilu vsaj leto dnij. A potem? Razkralj Milan postopa jako samozavestno. Nagovarjal je mitro-polita Mihajla, da razveljavi ločitev zakona med Mila-lanom in kraljico Natalijo, kajti v tem slučaju bi se Natalija stalno naselila v Belgradu. No, doslej se je mi-tropolit branil ustreči Milanovej želji. Kralj Aleksander obišče baje aprila meseca t. 1. Carjigrad, Dunajski, Bero-linski in Rimski dvor. Spremljal ga bode Simic. Za časa kraljeve odsotnosti prevzame regentsvo menda Milan. Na kakšni podlagi pa stoji dinastija Obrenovičev, dokazujejo najbolj razne demonstracije pred kraljevim konakom. Ljudstvo prezira Milana in kaže svojo jezo s klici: „Živio Karadjordjevič!" V raznih krajih pa se celo oborožuje narod.
Koburžan je dobil sina, kateremu so dali za Bolgare pomenljivo zgodovinsko ime Boris. Otec mu je takoj ob rojstvu nakopičil raznih naslovov ter stavil ga v posest več polkov bolgarske vojske.
Med Nemčijo in Rusijo se je sklenila trgovinska pogodba, veljavna za 10 let; treba je le, dajo sprejme še nemški drž. zbor. Cesar Viljem II. sam osebno vpliva na to, da dobi pogodba večino v državnem zboru, ker jo smatra posebno za važno ne le v gospodarskem pogledu, ampak tudi zaradi odnašanja Nemčije k Rusiji. Izjavil se je, da s sprejetjem pogodbe se utrdi evropski mir ali pa pride v opasnost. Na agrarijance ali konservativce je meril cesar Viljem sosebno pri jednem obedu. Nadeja se korona in vlada, da dobi v parlamentu večino za pogodbo. O poslednji sodijo Nemci sami, da bode Nemčiji ugodna; drugi menijo, da pomeni nekako Ca-nosso za Nemčijo : resnica, kakor se vidi iz priobčenih tarifov, je v sredi; Nemčija in Rusija ste napravili ustopke ali koncesije, in tako bodete obe po svoje zadovoljni. Boj je bila provzročila Nemčija; skušnja jo je prisilila, da se je udala, da bi še dalje ne trpela prevelike škode, katero je trpela tudi v političnem pogledu.
Svetovno gospodstvo Rusije. Te dni je predaval pisatelj Anton Remenyi v Budimpeštanskem vojaškem društvu o „Naklepih Rusije". Zanimivemu predavanju je prisostvovalo več generalov, med njimi knez Lobkovic in malone vsi častniki Budimpeštanske posadke. List „Nemzet" je priobčil vsebino tega predavanja, iz katerega posnemamo to-le : „Rusija si prisvaja Črno morje uže od davnih časov. Napredujoč od Severa po primorju koraka dalje proti Jugu, razširjajoč svoje meje na Jugu, a zaje d 110 gradi tan\ silne trdnjave. Danes so uže najboljša pristanišča Črnega morja v ruskih rokah. Ko je dobila Rusija v svojo last donavsko žilo „Kilija", postala je podonavska država. — Uže ženijalni ruski general Todtleben je izjavil večkrat, da more Rusija vstočno vprašanje povoljno rešiti le tedaj, ko bode imela veliko vojno brodovje na Črnem morju. Ako je ta trditev resnična, potem se more smelo reči, da ni daleč doba, v kateri stori Rusija odločilen korak v tem smislu, kajti na Črnem morju ni le silovito vojno brodovje, ampak Rusija se more opirati tudi ob trdnjave prve vrste na obalili tega morja. Ko si je Rusija osvojila Krimski poluotok, s tem ni le zagotovila
obstanek svojemu gospodstvu na Črnem morju, ampak mislila je uže tedaj na osvojenje Carjegrada. Napoleon I. je uže rekel, da pomenja Carjigrad v ruskih rokah Rusije svetovno gospodstvo. Kar si je želel uže car Peter Veliki in za njim carica Katerina II., in kar je pisala „Moskauer Ztg." leta 1832. namreč: ni daleč doba, ko bodemo narekovali premetenemu Albionu pogoje miru v Calcutti", kar se je izsmehovalo do najnovejše dobe kot brezumnost, o tem se danes ne more dvomiti več: Rusija grozi Indiji. Rusija in Anglija se bojuj eti uže davno sicer tiho, a odločno za prvenstvo strategičnih potov v Indijo. Zato ni čudo, ako se v Srednji Aziji, v Jndiji, Anatoliji in v Carjemgradu govori o naraščanju ruske moči in o padanju angleškega vpliva. Ako ne varajo znamenja, potem ni daleč čas, v katerem se bodo vršili odločilni in nenadni dogodki na Vstoku". Tudi iz tega označevanja Rusije in njenega razvoja kaže se strah zapadne Evrope v obče.
Ruski car je bil dne 28. min. m. nevarno obolel za hripo, bronhito in pljučnico. Zapadni politiški krogi so bili jako vznemirjeni vsled carjeve bolezni, a s tem so nehote priznali, da je baš politika sedanjega carja Aleksandra politika miru. No na srečo je car ozdravel. Za časa carjeve bolezni se je posebno nemški cesar zanimal za zdravstveno stanje carjevo.
Vojislav I. Ilijc. Dne 3. t. m. umrl je v Belgradu nadarjeni in odlični srbski pesnik Vojislav I. Ilijč v 33. letu življenja. Pokojni llijč bil je povse originalen, kolikor se dostaje pesmi, kolikor glede stihov. Prva nje-njegova pesem bila je „Ribar", katero prištevajo naj-veličastnišim pesmim najnovejše srbske pesniške dobe. Ilijč je bil pesniške rodbine, kajti pesnik mu je bil oče, in pesnika sta mu dva brata. Poleg pesništva bavil se je pokojni Ilijč tudi mnogo z leposlovjem. Bil je so-trudnik „Javorju", „Bosanski Vili", „Viencu", „Straži-lovo", „Glasniku" itd. Svoje zbrane pesmi izdal je v posebni zbirki 1. 1888. in 1889.
Fran Tag4nyi, kanonik nitrijanski, goreč rodoljub, umrl je dne 2. t. m. v Nitri v 78. letu, za slovaški narod jako zaslužnega življenja. Pokojni je bil član mnogih rodoljubnih društev, po katerih je vplival na blagor naroda.
KNJIŽEVNOST,
Postavni lidu českeho v Cechach r. 1680. Jako prispevek kulturnim dejinam českym liči Josef Svatek. V Praze. Nakladatel I. L. Kober, knihkupec 1894.
„BejvuKa cpncKa napodna jiupa" ca 1600 h Biiuie iijecajia. rT,pyro n0^nyibeh0 ira^aite. Hobii Ca,t,. 1894. Epaha M/gllonoBiiha. „Srpska Lira" prinaša poleg pesmij tudi 61 podob srbskih pesnikov. Cena mehko vezanemu iz-tisu gld. 1-25, trdo vezanemu gld. 150.
PyCKa ¿paMariiKa. Haimcao JeBpesr A. II.ihIi, npotj).
ooroc-iOBja. r'I,pyro, irpepabeHo najajte. Eirorpa,; 1894. I.(eiia i-50 aiiH.
Bauicu Eeeeua PpeöinKu. HaK-ia^OM Kocth IlaHtKOB-CKoro, Jlrobt. 1894. 3 ;i,pyKapHi HayKOBoro ToBapnciBa imeni IIIeBieHKa. I^ima 10 Kp.
Ooaopn 3r>yKoewx% u (fiopMajibUbixz ocofiemiocTeu ooji-zapcKazo icsbuca. II. JlaBpoBE. MocKBa, 1893, 8° V, 235, 176 str., 4 py6.
OoeKTueubiu nozjvbdz ua ornouienifc odphedoeu er, ecxödnöii Pajiuuuut. Y;io;kiibt> ÜBiiHT. EeacTopoHHtiir. .Ii, bo bi.
1893.	B't ^pyicapirl; HayKOBoro ToBapncTBa idi. IIIeBieHKa. Grp. 115 BT. 8 ri,o.ii() .urera. Il/ima 30 Kp.
„ Jrr/rann CjiaenncKazo B3aiuiHo-BcnoMoaaT6~ibHaao OnitjecTtia es Moeitet". MocKBa, Bhco'I. yTBap. T. B. CüopoB. A. A. JleöeHCOH'B. 1893. — „Ustav" obsega 7 stranic v mali 8" ter ima 7 oddelkov. Isti „Ustav" odobrilo je ministerstvo notranjih del z lastoročnim podpisom državnega tajnika Durnova.
HiiMiijbi «a Poučiti. Oiepicn ncTopniecKaro paiBirria u HacToam,aro nojosema i('i;sien,Kiix'B Ko.ioiiin Ha rort ii bo-ctokis. A. BemiH,iiht. C. HeTepöyprt 1893. 8° 280 str. 3 py6.
„Enuzoeedenie'1. Pod tem nazvanjem je začel izhajati od dec. 1893. nov časopis, ki ima v svojem programu: 1. .liTonnct. V tem oddelku se bodo navajale vse nove knjige na ruskem jeziku, potem polni katalogi knjig po raznih oddelkih znanja in materijali o bibliografiji v obče. 2. Kronika. 3. Objavljenja na vseh jezikih in 4. priloge. Letna cena 6 rub.
eumimkapckasi uiKojia es OkhIs. (Die Kiliimveberei und die Kilimweberschule des Vladyslav R. v. Fedo-rowicz in Okno. Von dr. Klemens v. Hankiewicz. Wien
1894.	Druck und Verlag von Karl Gerolds Sohn.) Ta knjiga je posebne važnosti za tkalstvo v vstočnih pokrajinah Avstro-Ogerske, posebno pa v vstočni ruski Gališki. Razpravlja tkalsko obrt temeljito z zgodovinskega, tehniškega in gospodarstvenega stališča.
Le cittä e le castella deli' Istria. Vol. II. M. Tamaro. Parenzo, 1893, 8°, 740 pp., 3-50 gld. To delo omenjamo jedino zaradi tega, da bi ga kritikovali naši strokovnjaki, ker je znano, kako italijanski „zgodovinarji" in dandanes tudi nemški pačijo historiške vire.
Popraviti k 2. štev. „Slov. Sveta". Str. 22a, 18. v. sp. zbriši „pri" pred: za Cehe; 23a, 14. v. sp. čitaj: prepovedi; 24a, 21. v. sp. čitaj : „morejo"; 25. v pesmi „Tyrea" 2. kit., 1. v. čitaj: „Trn" nam. Mu; str. 30. čitaj:.. Turgcn/evih nam. Turgenjevovih ženskah.
U pjesmi .Junakova žavba", tiskanoj u zadnjem br. „Slov. Sveta", imaju kitice biti razredjene ovako: 1. Ljubio junak. .. 2. Minulo zdravlje ... 3. Dragica jadna ... 4. Prošla je veče ... 5. Treča mu teče... 6. Cetvrta teče ... 7. Eadostan junak... 8. Tude se junak ...	4
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. — Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44.
Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik : Fran Podgornik. — Tisk tiskarne Dolenc.