Domača vzgoja. Piše Jakob Dimnik. (Dalje.) Z neprimernimi kaznimi uničimo pogosto v otroku veselje do dela, zato ne smemo z delom otroka nikdar kaznovati. Delo ne sme bitikazen, ampak otrok si inora predstavljati delo vselej kot nekaj koristnega in dobrega za človeštvo. Če delo n. pr. ni dobro zvršil, ker je bil len, mora je seveda še jedenkrat pričeti; pa to ne snae biti kazen, anspak mora vzbuditi v njem zadovoljnost. Če otrok svoje igrače zelo površno pospravi, ga morarao nekako tako-le opominjati: ,,Vidiš, ljubi moj. v takem neredu vender ne bodeš pustil svojih igrač, to ni lepo; pospravi jih še lepše, kakor včeraj". Ravnajmo torej tako, da se slabo delo pristudi otroku, dobro pa, da ga zadovolji. Premnogi otroci se v prvi mladosti zelo omehkužijo; nečimernost, samoljubje in sebičnost se jim tako globoko vcepi v srce, da se čestokrat vzbudi v njih oblastna misel: 8Jaz semgospod; vessvetjeleradimene tu; vsedelasamoza-me!" Kakor se vse čednosti in nečednosti pri otroku še le vzgojijo, tako godi se turli z nečimernostjo, samoljubjem in se sebičnostjo. .Dete vender, kako lepo ti pristoji nova obleka, kako lepa si v njej!" Tako govori se pogostoma deklicam; če pa stariši tega ne store, občudujojo jo pa sorodniki, prijatelji in znanci. Radi tega hoče otrok potem vedno imeti novo obleko, in če mora zopet staro oblačilo obleči, postane nezadovoljen. Pri dečkih se ni toliko bati, da bi postali nečimerni zaradi obleke; nečimerni in ponosni pa postanejo radi zavoljo njihovega znanja. N. pr.: ,,PrijateIjica pride na obisk. Takoj pokliče raalega dečka in ga prične občudovati. Povprašuje ga to in uno, se.mu prilizuje, ga loža in poljubuje, da se dečku uže nadležno zdi. nPovej mi še jedenkrat ono lepo pesmico, ki si mi jo zadnjič tako lepo pripovedoval!" — ,,Pokaži no, kaj si lepega narisal!" oglasijo se mati. Potem nagnejo se k prijateljici ter ga po tihem hvalijo: nZa to starost je naš sinček res razumen in priden i. t. d.;" hvale ninekonca, ne kraja. Otrok se pa med tem časom sam igra in se dela popolnoraa gluhega pri tem po- govoru. Čudnc jc pa to, da otroci nikdar tako zvesto besedi ne vlečejo na ušesa, kakor če se po tihem pogovarjamo o njib. Cisto naravno je tudi, da napravijo taki tihi pogovori na otroke tudi velik vtis; to imajo za resnico, tu spoznajo, kako so mochi. Ker pa mati pri vsakem pohodu take govorice ponavlja, se otrok kmalu prepriča o važnosti svoje osebe. Napaka tičf torej v lein, ker je otrok središče vseh zabav in pogovorov in ker čuti, da je največji zaklad svojih starišev. Nekateri mislijo, da postane otrok potem hvaležen svojirn starišem, če mu pravijo, da so vse stvari zaradi njega na svetu. N. pr.: -Peč greje mojega otroka;" .krava daje mojemu otroku mleko;" -drevo rodi dobro sadje za te" i. t. d. Ni čuda torej, če otiok misli, da je vsemu gospodar; ko pa spozna, da je varan, čuti se nesrečnega. Ravno to velja, tudi o vednih poljubih, kojih otrok niti ne zahteva; večkrat si misli pri tem : BDa bi me pač ljudje v miru pustili, da bi se igral!" Treba se je zelo varovati takih sorodnikov, prijateljev in znancev, ki otroka od igrač vzamejo in ga poljubujejo i. t. d. Takim ljudem moramo otroka skriti, kajti tem je vsejedno, čeprav otroka s prilizovanjem, ki velja prav za prav starišem, vsega pokvarijo. Otrok ima take ljudi mnogo raji, ki se pečajo več z njegovimi igračami, kakor pa ž njim samim. Najbolje je torej, da otrok nikdar ne sliši, kako ga iuiamo radi; v njegovi prisotnosti ne smemo nikdar o njem govoriti; potem gotovo ne bode nikdar samega sebe precenjeval. Tudi o njegovi vzgoji ne smejo oče in mati v pričo njega govoriti. Vzgojevati moranio torej prav po tihem; otroci še zapaziti ne smejo, dajih vzgojujemo. Sebičnosti nauče se otroci včasih tudi v otročjih tovarišijah. V otročje tovarišije pa mora otrok sicer zahajati, kajti če se odrasli ljudje z otroci še tako po otročje igrajo, vender se ne znajo nikdar tako igrati, kakor otroci, in otrok, ki preveč z odraslimi občuje, postane preknialu star v modrosti. Ilazven tega so pa otročji shodi prav dobro vzgojevalno sredstvo, ker je otrok popolnoraa enakopraven med svojinii vrstniki. Prav v otročjih družbah se morajo vse otročje zarobljenosti ogladiti in čednosti izobraziti, kojih se pri odraslih nikdar naučiti ne more, ker se čuti podredjenega in odvisnega. Mislimo pa tu prave, res otročje, nedolžne družbe, v kojih se otroci prav nedolžno zabavajo. V otročjih družbah vcepi se otrokom prav rada sebičnost. N. pr. Otroci uživajo sadje. .Ljubček moj", pravi skrbna oiama svojenm sinu, .bodi le pameten in ne dajaj drugim otrokom najlepših hrušek!" Drugokrat mu da raati zopet na skrivnera kaj dobrega, ne da bi družba to zapazila. Otročje družbe moramo za lastne otroke bolj pametno uporabljati; domač otrok mora biti z manjšim in slabšim zadovoljen in kar je kaj boljšega, naj dobijo tuji otroci; tudi v prepirih morajo domači otroci odjenjati, če so prav nedolžni. Ko tuji otroci odidejo domov, moramo se s svojimi otroci vselej potem pogovarjati, kaj smo dobrega in lepega zapazili na njih; zgodi se pa, da se mati in oče čestokrat prav nasprotno izražeta o njih. Prav radi opomnijo svoje otroke na razuzdanosti malih gostov in končajo z opazko: BNaš sin pa kaj takega nikdar ne počenja! To je škodljivo. Bolje bi bilo, ako bi se oče in mati med sabo na tihem n. pr. tako-le pogovarjala: .Sosedov Ivan, ki je bil danes pri nas, se je pri jedi prav lepo obuašal; nobene drobtinice ni raztresel po tleh; tudi njegov sedež je prav snažen; in kako pazljiv in postrežljiv je bil! Padel mi je namreč klopčič na tla, takoj je skočil s stola in ga pobral; da bi bil pač še naš sin tako postrežljiv!" Taki pogovori pa teiubolj vplivajo na otroka, čim manj ga imamo za mar. Otrok ne sme nič zapaziti, da s takimi pogovori hočemo vzgojevalno naj vplivati. 12* če stariši tuje otroke v goste povabijo, je njihova dolžnost, da tudi te enako se svojinii otroci vzgojujejo. Prigodf se, da postanejo mali gosti razposajeni, a stariši se jim ne upajo nič reči, ker se boje zamere pri stariših teh otrok. Zato je prav, da vabimo otroke le takih starišev, ki so toli pametni, da niso nevoljni, ampak so še celo hvakžni, če jim napake njihovih otrok razkrijemo. To moramo zahtevati tudi mi od tistih starišev, b kojim svoje otioke pošiljamo. Iz doma pokažejo otroci čestokrat nove senčne strani svoje, in tuji Ijudje zapazijo mnogo napak, koje mi pregledamo, zato ker smo jih vajeni. Zaradi tega je želeti, da stariši, kojih otroci med sabo občujejo, svoja opazovanja med sabo vzgoji v kori.st drugi drugim razodevajo. Ko pride naš otrok od sosedovega dečka zopet domov, drži se znabiti prav nevoljno, ker ima sosedov dcčck lepšega konjička, kakor on. Nevošljivost se niu hoče vcepiti. -Tvoj konjiček je pa tudi dober, moj Ijubi otrok; le poglej, kaj vse zna! Uprežemo ga lehko v voz i. t. d." Kolikor bolj si zna otrok se svojinii igračami igrati in kolikor bolj ga samodelavnosti vadimo, tembolj se iztrebi nevošljivost iz njega. Nevošljivost vzbudi se le pri takih otrocih, ki svoje igrače samo gledajo, ne razumijo pa se ž njimi igrati. Ce tuji otrok našega nohote razžali, suni, udari ali mn kaj pokvari, še omeniti ne smenio o tem. ,,Saj ni nič slabega mislil", naj mati reče, če je treba, _to bode kmalu bolje". Otrok mora za vsako reč prositi in se za vse tudi zahvaliti. Daje pa oboje odkritosrčno, mora otrok spoznati, da se trudimo, da bi mu ustregli. To pa je mognče otrokom spoznati ^e saiiiOdelavnostjo, ker umeje potem ceniti naš trud, zato, ker so saiui poskusili, kako težko jo delati in služiti vsakdanji kiuh; |irav radi tega je njihova zahvala potem odkritosrčna. Razvajenec, kojemu preveč strežemo, nikdar odkritosrčno ne prosi in se tudi nikdar odkritosrčno ne zahvaljuje, ainpak izražasvojo zahvalo le tja v en dan, ker misli, da smo mu dolžni ljubavosti skazova ti. Pri tej priliki naj opomnimo še nekaj o molitvi malih otrok. Molitev malih otrok ne sir.e biti nič drugega, kakor prošnja in zahvala temu, ki otroku vse da. Najprvo se mora ljubezen do Boga v otrokovo srce vcepiti. Kakor snio uže v jednem prejšnjih odstavkov onienjali namreč pri nvzbuditvi pobožnega čuta", pa otrok težko tako bitje Ijubi in spoštuje, koje ne vidi. Najprvo se mora naučiti ljubiti svoje stariše, vzgojitelje in prijatelje, sploh vse, od kojih kak dar dobi, torej taka bitja, ki je vidi. Otrok niora čutiti odvisnost od svojih starišev, mora jim biti hvaležen. Otroka morauao tedaj uže zgodaj dobro vzgojiti in potem bode še-le znal odkritosrčno moliti. Pri tem opomnimo ga na prirodne prikazni, na dan in noč, na vremenske prikazui i. t. d.; povejmo mu tudi, da je Bog, ki vse to dela, ohranja in vlada, da ljudje vseh teh prikazni ne morejo napraviti, pa tudi ne izpremeniti. Tudi na rastline in sploh na vse, kar se brez človeške pouooči godi, moramo otroke opozarjati in mu povedati, da vse to le Bog vodi in vlada. Popolnoma nemogoče je, da bi si otroci Boga drugače predstavljali, kakor v človeški podobi. Poglavitni namen je le, da se otrok uči Boga ljubiti in da čuti, da je odvisen od njega. Še-le potem ^e siue otrok učiti nekaj kratkih molitvic, kojih zapopadek naj bode prošnja in zahvala za prejete dobrote. 6. Bolni otrok. Popolnoma napačna je trditev, da se pri bolnih otrokih pravilna vzgoja ponesreči. Trdil pa ne bodem, da bi ne bila vzgoja bolnih otroh težja, kakor pri zdravih, kajti če telo oboli, tudi vsled tega dub, kolikor toliko opeša; sploh pa, če se priklati bolezen v hišo, trpi pravilna vzgoja ne samo pri bolnih, ampak tudi pri drugih še zdravih otrocih. Dngnano je tudi, da tisti stariši, ki so bili toli nesrečni, da jim je umrl jeden ali več otrok, drugim otrokom, ne prav iz opravičenih in pametnih vzrokov, dovolijo vse, kar le žele. Vsaka najnianjša želja se jira izpolni in s tem vzgojuje se trmoglavost. Če so pa ti otroci znabiti še nekoliko bolehni, potem bi jih taki zaslepljeni stariši najraje spravljene imeli v .škatljicah" in — dobre vzgoje je koncc. Še celo v takih družinab, v kojih navadno zelo gledajo na dobro vzgojo, se zgodi, da kar rnahoma zabredejo na napačno vzgojevalno pot, če otrok zboli. Največjo napako pri bolnih otrocih s tem napravimo, čejim kažemo, svoje sočutje in jih preveč pomilujemo. Res je sicer, da trpi vsaka mati in vsak oče, če je otrok bolan, navadno še več, kakor otrok sani. Kaj pa dosežemo s sočutjem in poruilovanjem? Nič drugega, kakor to, da otrok potem svoje bolečine še bolj občuti; v takih slučajih joče tudi, če nič bolečin ne trpi. Bolni otrok mora tedaj vedno vesele obraze okrog sebe viditi in tudi nekoliko več zabave mu moramo privoščiti. čimbolj omikan pa je človek, tembolj zna zatajevati svojo boiezen, ker ga zanima vsaka dnevna novica in pozabi na ta način na svojo bolezen. Predstavljajmo si n. pr. človeka, komur vse drugo nič mar ni, ampak skrbi le za svoj vsakdanji kruh. Če tak človek zboli, ne misli v bolezni na ničesar drugega, kakor na svoje revno stanje in s tem si zelo pohujša svojo bolezen. če bolnemu otroku pripovedujemo kako lepo povest, pozabi popolnoma na svoje bolečine in zato je prav, da ga, kolikor le mogoče, zabavamo; le počitka in spanja mu ne smemo kratiti. Zelo nespametno je bolnemu otroku z zdravnikom žugati ali btrašiti ga. Zdravnikov prihod mora biti otroku prava sreča, v njega mora imeti največje zaupanje ter liiu biti popolnoma udan in pokoren. Če je otrok splošno dobro vzgojen, tudi v bolezni ni preveč nadležen. S voj egla vnosti pa tudiv bolezni ne smemo prizanašati. Seveda kaznovati ne smemo takoj bolnega otroka, ampak njegove neumne in nepotrebne želje mu moramo z veselimi zabavami izbiti iz glave, ker izkušnja nas uči, da bolni otrok vsejedno ne postane zadovoljen, čeprav ustrežerao njegovi želji. Zdravniki imajo mnogokrat prav dosti sitnosti z bolnimi otroci, ker ne morejo zvedeti iz njib, kaj jih boli. Skrbeti moramo tedaj, da otroci razločno govore in da znajo imenovati posamezne dele telesa. Vzgojevalni način naj se pri bolnera otroku od zdravega razločuje le v teni, da bolnega otroka ne kaznjujemo za vsak prestopek, ampak mu zabranjujemo z veselo zabavo, da ne dobi prilike grešiti. Ako pa ni prav nič več upanja, da bi otrok okreval, no seveda poterntakem ne bode nihče zameril starišem, če otroku v zadnjih urah njegovega življenja tudi vsako željo ustrežejo, da mu znabiti še jedenkrat malo veselja napravijo. Ako se pa otroku na bolje obrne in postaja od dne do dnč boljši, nm pa ne smemo nič več tako jogosto streči, in polagoma ga moramo vaditi zopet na pravilno vzgojo; če se to ne zgodf, se bode otrok tako dolgo, kolikor le mogoče, delal bolnega ali vsaj bolehnega. — (Dalje prih.)