zbornik 25 let idrijski razgledi 1980 Jubilejni letnik Idrija 1981 Izdal Mestni muzej IDRIJSKI RAZGLEDI XXV ZBORNIK 1980 jubilejni letnik zbornika uredil Jože Čar Tehnični urednik: Milan Trušnovec Lektor: Tomaž Pavšič Izdal Mestni muzej v Idriji Uredniški odbor: Jože Čar, Ivan Gantar, Silvo Kovač, Sonja Mervic, Franko Podobnik, Peter Rupnik, Darinka Sikošek, Filip Šemrl, Milan Trušnovec Glavni urednik: Ingrid Kermauner Odgovorni urednik: Jurij Bavdaž Naslov: Idrijski razgledi, 65280 Idrija, p.p. 11 Tekoči račun pri SDK Idrija št. 52020-603-30832 Tisk: Mestni muzej Idrija (1200 izvodov) Idrija 1981 Objavo prispevkov J. Čarja, L. Sedeja, N. Jereba ter S. Blaja. ki so objavljeni v prvem delu ZBORNIKA - Idrijski razgledi, je sofinancirala Občinska razi: Ob jubileju Med slovenskimi krajevnimi zborniki ima zbornik Idrijski razgledi pomembno in častno mesto. Od leta 1956 je izhajal kot trimesečna revija do leta 1977, odtlej naprej pa kot letni zbornik. Med revialno-zborniškimi publikacijami na Primorskem je to najstarejša povojna revija, tako v matičnem kot v zamejskem prostoru. Značilnost Idrijskih razgledov je, da so avtorji člankov domačini, ki žive in delajo v Idriji. Navezanost bralcev na revijo je skozi petindvajset let samo naraščala in to kljub kriznim obdobjem, ki jih je vedno znala uspešno prebroditi po zaslugi prvega in dolgoletnega urednika Srečka Logarja. Tudi sedaj, ko izhajajo Idrijski razgledi enkrat letno, se odnos bralcev ne spreminja. Prejšnji dvojni letnik je bil v kratkem razprodan v nakladi 1050 izvodov. Pomislimo, da ima Idrija 7000 prebivalcev, cela občina pa 17.000! Idrijske razglede izdaja vse od ustanovitve (1956) Mestni muzej v Idriji Ob pičli finančni podpori je v preteklosti le s težavo mogel vzdrževati oziroma zagotavljati redno izhajanje. Čestokrat so morali muzejski delavci žrtvovati tudi del svojega sklada za osebne dohodke. Pozneje se je skušalo urediti financiranje v okviru kulturne skupnosti Idrija, vendar položaj zbornika v finančnem pogledu nikoli ni bil v celoti zagotovljen. Največji primanjkljaj je nastal prav z zadnjo številko zbornika (1978/79), ki je izšla septembra 1980 v dvojnem obsegu in je prinesla prvi del monografije Gradivo za zgodovino OF na Idrijskem in Cerkljanskem ter je bila deležna pomembnih strokovnih priznanj. Združeno delo in raziskovalm skupnost v občini sta obljubila finančno podporo za izdajo jubilejne številke. V prihodnje pa bo treba najti trajno rešitev za vprašanje založništva, kajti Mestni muzej je premajhen kolektiv, da bi mogel v današnjih razmerah sam nositi breme izdajanja zbornika. Obstoj in izhajanje Idrijskih razgledov v prihodnje bosta odvisna od finančnih razmer, pa tudi od novih avtorjev, ker nekaterih starejših žal ni več med nami. Ob petindvajsetletnici se zahvaljujemo vsem avtorjem, ki so z revijo oziroma zbornikom sodelovali in sodelujejo, za visoko strokovnost člankov ob hkratni poljudnosti, kar je zadržalo bralce in še razširilo njihov krog. Idrija, v avgustu 1981 Uredništvo Marko Cigale PREREZ SKOZI KRIZNO OBDOBJE RUDNIKA ŽIVEGA SREBRA IDRIJA Uvod V Idrijski kotlini so že pred 490 leti odkrili samorodno živo srebro. Legenda o škafaiju ni daleč od resnice, saj tudi danes dobimo samorodno živo srebro na površini. V prvem obdobju so pridobivali živo srebro z „dnevnimi kopi" na območju današnjega Starega trga in Pronta. Pravi razcvet je doživel Rudnik šele po letu 1508, ko so odkrili bogato cinabaritno mineralizacijo v skonca plasteh. Rudnik Idrija je bil v naslednjih stoletjih velikega pomena za gospodarstvo Avstroogrske, saj je bil vse od leta 1580 do 1918 kronska posest Habzburžanov. Med dvema vojnama ga je imela v lasti italijanska država, po letu 1940 pa ga je izkoriščala rudarska družba Monte Amiata, šele po drugi svetovni vojni je resnično pripadal tistim, ki so kopali živo srebro globoko pod zemljo. V idrijskem rudniku so doslej pridobili okoli 107 tisoč ton komercialnega živega srebra, kar predstavlja približno 13% vse svetovne proizvodnje. Z upoštevanjem izgub pri predelavi pa bi znašala količina do sedaj pridobljenega živega srebra 147 tisoč ton. Poprečna letna proizvodnja se je v preteklosti močno spreminjala, po osvoboditvi pa je znašala poprečno 550 ton na leto. Po količini do sedaj pridobljene kovine je idrijski rudnik drugi na svetu (Mlakar 1947), tudi po znanih zalogah živega srebra je idrijsko rudišče drugo največje samostojno rudišče. Po ocenah ima še približno 10% vseh znanih svetovnih zalog. Eksploatacijske rudne zaloge v svetu so po različnih virih ocenjene na približno 200 tisoč ton, kar bi pri sedanji letni proizvodnji 9.500 ton na leto zadoščalo za 21 let (vir 3). Po vojni je bil Rudnik važen izvoznik, saj je v tem obdobju ustvaril okoli 150 milijonov dolarjev čistega izvoza na konvertibilno področje. To je vsekakor predstavljalo pomemben delež deviznega priliva za jugoslovansko gospodarstvo. * V nadaljnjem besedilu pisano tudi Rudnik ali Rudnik Idrija, kadar gre za rudnik kot celoto in podjetje. Kriza na obzoiju Po drugi svetovni vojni je bil Rudnik živega srebra Idrija največja delovna organizacija v občini, nosilec razvoja ter napredka na vseh področjih družbenoekonomskega življenja. Do začetka 70-tih let je bilo v rudniku zaposlenih več kot 30% vseh zaposlenih v občini, teh 30 % pa je n.pr. v letu 1966 ustvarilo 47,7% družbenega proizvoda. Po letu 1970, ko se je pričela živosrebrna kriza, je pričelo število zaposlenih upadati, še hitreje pa se je manjšal delež družbenega proizvoda. Število zaposlenih je padlo od 1224 v letu 1966 na 986 v letu 1975, njihov prispevek k družbenemu proizvodu pa od 47,7% na 4,1 %. Vedno slabši ekonomski položaj RŽS se je močno kazal tudi v gibanju narodnega dohodka na prebivalca v občini, ki je zato v primerjavi z ostalimi občinami v Sloveniji nazadoval. Dohodek rudnika je bil vseskozi odvisen od prodaje živega srebra, in tako posredno od cene te kovine na svetovnem trgu. Številne analize gibanja cen na svetovnem trgu so pokazale, da se te gibljejo po ciklih, dolgih od 12 do 18 let, in da so odvisne predvsem od ponudbe in povpraševanja, to je od proizvodnje in porabe (Groff, 1970, Čar 1976). Kljub ogromnim sredstvom, ki smo jih vlagali v modernizacijo tehnološkega procesa pridobivanja in predelave, podjetje ni moglo ekonomsko poslovati v obdobju nizkih cen. Zaradi slabega gospodarskega položaja v letih 1972 in 1973, je rudnik zmanjšal obseg vlaganj v raziskave. To je kratkoročno znižalo lastno ceno kljub naraščanju poslovnih stroškov in počasnemu naraščanju osebnih dohodkov. Osebni dohodki so se v obdobju 1969 do 1975 povečali le za 44%, v občini Idrija za 83%, v SR Sloveniji pa za 133%. Cena na svetovnem trguje v letu 1975 padla pod vsako realno vrednost, saj je bila poprečna letna cena le 110 dolarjev za jeklenko (si. 1). Kljub naporom kolektiva in znatni pomoči širše družbene skupnosti je Rudnik živega srebra Idrija leto- 1975 zaključil z izgubo, ki je znašala 24 milijonov din. Izguba bi bila znatno večja, če ne bi rudnik polovice proizvodnje „štokiral". Pokrita je bila s sklepom upravljalcev Ljubljanske banke — Temeljna banka Nova Gorica, ki so se odpovedali svoji udeležbi pri dohodku banke. Izguba v letu 1975 in nadaljna stagnacija cene v letu 1976, sta vzpodbudili vodstvo in strokovni kader k veliki aktivnosti. Obdelane so bile številne variante sanacije (13 variant) in to od modernizacije pridobivanja in transporta, ki ,bi zahtevala velike investicije (240 milijonov din), do dokončne opustitve proizvodnje živega srebra. Perspektivni programi, izdelani v tem letu, so temeljili na predpostavki cikličnega gibanja cen. Kot vzrok za tako nizke cene so navajali predvsem ostrejše zahteve za zaščito okolja, ki so jih razvite države sprejele zaradi številnih zastrupitev z živim srebrom. Zastrupitve pa so bile v večini primerov posledica nesmotrne uporabe. Vse študije trga so si bile enotne, da na podlagi razpoložljivih podatkov ni mogoče z gotovostjo napovedati, kako se bo v bodoče gibala cena živega srebra. V naslednjih letih pa ni pričakovati večjega povišanja cene na svetovnem trgu, vsekakor ne na tako raven, da bi bila možna ekonomska proizvodnja. Rentabilna proizvodnja v našem rudniku bi bila možna šele pri najmanj trikratno višji ceni. Položaja Rudnika živega srebra, kot organizacije, ki posluje z izgubo, ta pa je posledica pretežne odvisnosti od svetovne cene, ni bilo mogoče rešiti po ustaljenih postopkih. Na težak položaj sta opozorila slovensko javnost delavski svet RŽS Idrija in Izvršni svet Skupščine občine Idrija že v juniju 1976. Poleg navajanja dejstev tudi poudarjata, da se morata v reševanju krize vključiti tako Gospodarska zbornica SR Slovenije, kot tudi Izvršni svet SR Slovenije. Republiški Izvršni svet je že na svoji seji dne 1. 7. 1976 obravnaval problematiko rudnika ter imenoval strokovno komisijo, ki naj bi pripravila predlog, kako rešiti nastali položaj. Poudarili so, da je potrebno storiti vse, da se ohrani socialna varnost zaposlenih. V reševanje krize pa naj se vključijo tudi ostale družbenopolitične organizacije republike. Komisija je proučila nastalo stanje in v končnem poročilu nakazala tri možne variante reševanja krize. Z likvidacijo Rudnika živega srebra bi se Slovenija za vedno odpovedala temu rudnemu bogastva, oz. bi bila za ponovno aktiviranje potrebna zelo velika finančna sredstva. Opustitev proizvodnje s konzervacijo naprav v jami in v topilnici, bi zahtevala določena finančna sredstva za vzdrževanje in nadaljnje raziskave. Poslovanje rudnika v neomejenem obsegu pa bi prineslo okoli 80 milijonov din izgube na leto, tudi znižanje obsega proizvodnje ne bi bistveno zmanjšalo izgube. Že pred koncem leta je bilo jasno, da bo Rudnik tudi v letu 1976 posloval z izgubo. Rešitev je bila le v prekinitvi proizvodnje, kar je strokovna komisija tudi predlagala. Na podlagi gradiva omenjene komisije, je Izvršni svet SR Slovenije na svoji 103. seji, dne 18. 1. 1977, sprejel poročilo in priporočil kolektivu Rudnika živega srebra Idrija, da sprejme sklep o začasnem prenehanju proizvodnje in izdela sanacijski program. Program naj opredeli opravila in naloge, ki jih mora opravljati kolektiv, da bp Rudnik ostal v takem stanju, da bo možna ponovna proizvodnja. Istočasno je Izvršni svet priporočil Skladu skupnih rezerv SR Slovenije, da zagotovi sredstva za izvedbo sanacije, uprav-ljalcem bank v Sloveniji pa, da pokrijejo izgubo po zaključnem računu v letu 1976. Skupnosti za zaposlovanje in organizacije združenega dela naj ob pomoči občinskih in republiških organov izvedejo solidarnostno akcijo, za zagotovitev socialne varnosti delavcev Rudnika živega srebra Idrija. Samoupravne interesne skupnosti naj po načelu solidarnosti pokrijejo izpad dohodka interesnih skupnosti v občini Idrija. Skupščini SR Slovenije pa je predlagal, da sprejme zakon, ki bo zagotavljal olajšave delovnim organizacijam, ki bodo z investicijami v občini zagotovile delovna mesta in s tem omogočile prezaposlovanje delavcev. Sanacija krize Na podlagi priporočila Izvršnega sveta je Skupščina SR Slovenije sprejela „Zakon o zagotavljanju socialne varnosti delavcev Rudnika Idrija in nadaljnjega razvoja občine Idrija". Omenjeni zakon predvideva sprejetje družhenega dogovora, ki bo omogočal uresničevanje določil zakona. Dogovor so podpisali poleg Izvršnega sveta SR Slovenije in Skupščine občine Idrija še Zveza sindikatov Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije, Sklad skupnih rezerv, bančne .organizacije iz celotne republike ter nekatere samoupravne interesne skupnosti. o Lil cc o. > O o. LU m < cc O o. LU* O O > N O ai CC I O lil ^ O -i I- * LU LU > ~> M < 2 N < z CC LU CJ O < X o z o>)u^)|di pz f vsn - ( 000 " ) SlupOAZlOid---- Diagram gibanja cene, proizvodnje in porabe živega srebra. Izredno visoke cene v letih od 1964 do 1969 so imele za posledico, da so številni marginarni rudniki pričeli s proizvodnjo. Proizvodnja je tako močno presegla porabo živega srebra^ kar je imelo za posledico padec in stagnacijo cene. Šele v letu 1977 je poraba ponovno presegla proizvodnjo. Rudnik Idrija je upošteval priporočilo Izvršnega sveta Slovenije in delavski svet je že v začetku leta 1977 sprejel sklep, da s 1. marcem začasno prekine proizvodnjo živega srebra. Izdelan je bil sanacijski program, ki je obsegal potrebna opravila pri konzervaciji in vzdrževanju rudniških naprav. V programu so bile predvidene tudi geološke raziskave živosrebrnega orudenja od površine do IV. obzorja. Za rentabilno poslovanje pa je bilo potrebno občutno zmanjšati stalež. Število delavcev se je v Rudniku živega srebra Idrija, zaradi slabega ekonomskega položaja, zmanjševalo že vse od leta 1971. V tem obdobju je padlo od 1163 na 830 (tab. 3). Poprečno pomeni to zmanjšanje staleža za 55 delavcev na leto. Program je predvideval, da bi v obdobju 1977 do 1981 potrebovali samo 212 ljudi za vzdrževanje in raziskavo rudišča. V času konzervacije, to je v letu 1977, pa še nadaljnjih 100. Odvečno delovno silo je bilo potrebno v najkrajšem času prezaposliti. Po sprejetju družbenega dogovora se je v občini Idrija pričela živahna investicijska dejavnost. Ob podpori bank Slovenije, ki so v ta namen združevale sredstva, je bilo v občini zgrajenih ali moderniziranih 15 objektov, v skupni vrednosti 1.164 milijonov din. V tab. 1 prikazujemo višino in namen investicij v posameznih delovnih organizacijah ali TOZD. Pri prezaposlovanju pa je bil Rudnik dolžan ohraniti del kadrov za vzdrževanje in raziskave. Z referendumom so bili sprejeti kriteriji, na podlagi Tab. 1 v 000 din TOZD ali DO Namen investicije Zaključ. v letu Višina investic. „ETA" CERKNO Razširitev orodjarne Izgradnja galvane Visoko regalno skladišč, in modernizacije TOZD Plošče 1980 1980* 1981* 31.591 38.389 106.300 SKUPAJ „ETA": 176.280 TOVARNA KOLEKTORJEV IDRIJA Razširitev proizvodnje in uvedba nove tehnologije 1979 61.000 IMP-TOZD TI O IDRIJA Posode in kontejnerji Tovarna investicijske opreme - Godovič 1978 v iz-grad. 28.853 111.337 SKUPAJ IMP-TOZD TIO IDR. 140.190 SLOVENIJALES IDRIJA Žaga Godovič Modernizacija TOZD Cerkno 1980 1980 185.500 31.500 SKUPAJ SLOVENIJALES: 217.000 AVTOPREVOZ IDRIJA Servis motornih vozil Parkirišče za težka vozila - Godovič 1980 v iz-grad. 36.073 21.480 SKUPAJ AVTOPREVOZ: 57.553 ISKRA SP. IDRIJA Modernizacija proizvodnje Rekonstrukcija proizvodnje Kompresorski motorji 1979 1980 v iz-grad. 31.466 26.370 280.000 SKUPAJ „ISKRA": 337.836 „LIPA" AJDOVŠČINA Obrat masivnega pohištva Črni vrh 1980 57.473 „GOSTOL" TOZD IDR Proizvodnja pekarniške opreme v iz-grad. 117.000 VSE SKUPAJ: 1.164.332 *- investicija bo zaključena v letu 1981, vendar so zneski dokončni katerih je bilo izbrano strokovno jedro. Kriteriji so bili sestavljeni tako, da bi izbrani delavci predstavljali tudi zadovoljivo kadrovsko strukturo pri ponovnem odprtju Rudnika. Preostali del kolektiva pa se je kot tehnološki višek zaposlil v drugih delovnih organizacijah v skladu s sprejetim družbenim dogovorom (tab. 2). Tab. 2 Delovne organizacije v letu v letu v letu v letu Sku- 1977 1978 1979 1980 paj GOSTOL - obrat Idrija 107 6 2 1 116 IMP - TOZD TIO Idrija 64 2 2 1 69 ISKRA Sp. Idrija 50 - - - 50 ETA Cerkno 32 I 1 - 34 Tovarna kolektorjev Idrija 27 - 1 - 28 Slovenijales Sp. Idrija 25 2 2 - 29 Gozdno gospodarstvo Idrija 21 1 - - 22 ERC Idrija 17 - - - 17 Soške elektrarne 11 - - - 11 Zidgrad Idrija 6 1 1 1 9 Avtoprevoz Idrija ' 7 2 2 2 13 Ostali 77 8 5 4 94 Skupaj prezaposleni: 444 23 16 9 492 Poleg 492 prezaposlenih so v letih od 1977 do 1980 starostno ali invalidsko upokojili 123 delavcev Rudnika živega srebra. Število invalidov in procent invalidov po posameznih letih smo prikazali v tab. 3. Podatki v tabeli kažejo, da je bilo število invalidov od leta 1971 do 1977 praktično enako, čeprav se je stalež v Rudniku zmanjšal za 233 delavcev. Delovni invalidi in delavci z zmanjšanimi delovnimi zmožnostmi so težko prezaposljivi. To se je pokazalo zlasti v letu 1977, ko je v času masovnega prezaposlovanja zapustilo delovno organizacijo 44 delavcev, število invalidov pa je ostalo praktično nespremenjeno. Tab. 3 Leto št. delavcev št. invalidov % invalidov 1971 1163 136 11,69 1972 1117 122 10,92 1973 1054 124 11,76 1974 1010 121 11,98 1975 955 136 14,24 1976 830 139 16,75 1977 315 130 41,27 1978 274 68 24,82 1979 255 55 21,57 1980 238 55 23,11 Pereč problem je predstavljal tudi množičen odhod strokovnega kadra, ki je bil po kadrovanju v začetku leta 1977 predviden v strokovno jedro. „Nova" delovna organizacija se je tako znašla skoraj brez ustreznega strokovnega in vodstvenega kadra. Pri zaposlitvi nekaterih nujno potrebnih profilov so zaradi njihove nejasne usode nastajala tudi težavna vprašanja. Če primerjamo podatke o velikosti investicij po posameznih TOZD in število prezaposlenih delavcev (tab. 1. in 2.), vidimo, da obstajajo velike razlike. Potrebno pa je opozoriti, da podatki v teh dveh tabelah niso direktno primerljivi * Rudnik Idrija je, na podlagi samoupravnega sporazuma, prenesel delavnice in del opreme TOZD za elektrostrojno vzdrževanje na Gostol Nova Gorica. Večji del od 107 delavcev, ki jih je Gostol zaposlil v letu 1977, je prej združevalo delo v omenjeni TOZD. Podoben samoupravni sporazum je bil sklenjen s Soškimi elektrarnami, ki so prevzele v upravljanje hidroelektrarno Mesto in Marof, ter zaposlile 11 delavcev, ki so bili že prej zaposleni v teh obratih. Delavci enote za elektronsko obdelavo podatkov pa so se formirali kot TOZD, ki se je kot taka izločila iz delovne organizacije ter se priključila Ateljeju za projektiranje Idrija. Investicija na vsakega prezaposlenega delavca Rudnika Idrija, je v posameznih delovnih organizacijah različna (tab. 3) in znaša od približno 200 starih milijonov v TOZD TIO Idrija, do 748 starih milijonov v SLOVENI-JALES Spodnja Idrija. Tab. 4 v 000 din TOZD ali DO Investic. Število Investicija prezap. d. na delavca ETA Cerkno 176.280 34 5.184 Tovarna kolektorjev 61.000 28 2.179 IMP TOZD TIO Idrija 140.190 69 2.032 Slovenijales 217.000 29 7.483 Avtoprevoz Idrija 57.553 13 4.427 Iskra Sp. Idrija 337.836 50 6.756 Poleg TOZD, ki so z investicijami odprle nova delovna mesta, so se v akcijo za zagotovitev socialne varnosti delavcev RŽS in nadomestitev izpada dohodka v občini Idrija, vključile tudi nekatere samoupravne interesne skupnosti. Samoupravna interesna skupnost elektro gospodarstva je investitorje, ki so vlagali sredstva v ustvaijanje novih delovnih mest, oprostila združevanja sredstev za financiranje gradnje energetskih objektov. Zveza stanovanjskih skupnosti Slovenije je izvedla postopek za sprejem posebnega sporaziima, po katerem je Stanovanjska skupnost občine Idrija oproščena namenskega izločanja sredstev za gradnjo domoV za učence in študente. Prav tako je oproščena namenskega združevanja sredstev za odpravo posledic potresa v Posočju. Občino Idrija je ta skupnost uvrstila v manj razvite in ji s tem omogočila, da je dobila kredite in dotacije za reševanje stanovanjskih problemov. Samoupravna interesna skupnost za ekonomske odnose s tujino je prednostno obravnavala zahtevke organizacij iz občine Idrija za uvoz opreme in vse zahtevke odobrila. Republiška skupnost za ceste je sofinancirala izgradnjo cestne infrastrukture v industrijski coni v Godoviču. Raziskovalna skupnost Slovenije je iz intervencijskih sredstev deloma sofinancirala geološke raziskave. Zveza skupnosti otroškega varstva Slovenije je financirala varstvo predšolskih otrok. Izobraževalna skupnost je iz solidarnostnih sredstev zagotovila del sredstev za realizacijo dogovorjenega programa, poleg tega pa je ♦ Nekatere delovne organizacije so prevzele od Rudnika Idrija tudi del osnovnih in obratnih sredstev. sodelovala pri gradnji osnovne šole v Idriji. Kulturna skupnost Slovenije je kulturno dejavnost v občini obravnavala po merilih za nerazvite občine. Telesnokulturna skupnost Slovenije je sodelovala s krediti pri gradnji športne dvorane v Idriji. Po merilih za nerazvite je obravnavala občino Idrija tudi Zdravstvena skupnost Slovenije, ki je prispevala sredstva za gradnjo zdravstvenega doma. V reševanje krize Rudnika in zagotovitev nadaljnjega razvoja občine Idrija se je vključila tudi Skupščina Socialistične republike Slovenije. V zakonu o določitvi stopenj, odbitnih postavk in olajšav za republiški davek iz dohodka TOZD, je zmanjšala osnovo za obračun tega davka investitorjem za štirikratni del dohodka, ki ga vložijo na območju občine. Ko pa so novi (ali prenovljeni) obrati pričeli z normalno proizvodnjo, je bil zakonsko znižan davek za 90 %. Poslovanje Rudnika po prenehanju proizvodnje Rudnik Idrija je kljub prenehanju proizvodnje v letu 1977 in 1978 posloval kot normalna delovna organizacija. Dohodek si je pridobival s prodajo živega srebra (živo srebro iz zalog) na domačem trgu ter s storitvenimi dejavnostmi drugim TOZD. To dejavnost smo pričeli razvijati v letu 1977, še preden je Rudnik prenehal s proizvodnjo. Takrat je imela namen zaposliti sproščeno delovno silo in tako pridobiti čas za organizirano prezaposlovanje. Finančna uspešnost je bila zato minimalna. Strokovne analize so pokazale, da bi lahko uspešno delovali na tem prostoru z ekipo za rudarska in zemeljska gradbena dela. Storitveno dejavnost smo zato organizirali na podlagi ekonomske uspešnosti in dosegli dobre poslovne rezultate. Ustvarjeni dohodek ni zadoščal za pokrivanje stroškov poslovanja. Rudnik je tako zaključil leto 1977 z 31.369.782.- din, in leto 1978 z 24.631.832,- din izgube. Izguba je bila pokrita s krediti Sklada skupnih rezerv Slovenije ter Sklada skupnih rezerv občine Idrija. Poslovanje delovne organizacije, kot organizacije, ki posluje z izgubo, pa ni zagotavljalo normalnega dela pri vzdrževanju in raziskavi rudišča. O nerešenih problemih Rudnika je tako ponovno razpravljal Izvršni svet SR Slovenije v decembru 1978. Imenovana je bila strokovna komisija, ki naj bi pregledala dosedanje delo in pripravila izhodišče za ureditev statusa delovne organizacije. Komisija je bila sestavljena iz finančnih in tehničnih strokovnjakov in je delovala v šestih grupah. Ugotovila je, da je delo pri konzervaciji rudniških naprav v celoti izvršeno, vzdrževanje pa poteka po sanacijskem programu. Raziskave kasnijo zaradi iztrošenosti vrtalne opreme, vendar bo mogoče zaostanek nadoknaditi z nabavo novih garnitur. Rudnik za delo pri vzdrževanju rudniških naprav in raziskovanju rudnega bogastva, po mnenju komisije, ne prejema ustreznega plačila za opravljeno delo. Predlagala je, da se sprejme poseben zakon, ki naj določi statusno obliko, opredeli potrebna finančna sredstva ter določi finanserja. Na podlagi zaključkov omenjene komisije, je bil v republiški skupščini 24. 3. 1980 sprejet poseben zakon o RŽS Idrija. Sprejet je bil z namenom, da se zagotovi čuvanje narodnega bogastva in da se ohranijo možnosti za nadaljnje raziskave in morebitno obnovo proizvodnje. Poleg statusne oblike je predvidel tudi financiranje vzdrževalnih del iz republiškega proračuna in sicer 46,2 milijona din za leto 1979 in 52,0 milijona din za leto 1980. Po tem zakonu naj bi Rudnik pripravil tudi vso potrebno dokumentacijo, na podlagi katere bo možna odločitev o pričetku ponovne proizvodnje. Na podlagi tega zakona je bila v letu 1979 ustanovljena nova delovna organizacija posebnega družbenega pomena. Poleg vzdrževanja rudniških naprav in raziskav živega srebra, je že zakon predvidel tudi storitveno dejavnost. Prihodek delovne organizacije se je tako formiral iz treh virov ter iz prodaje živega srebra iz zalog (tab. 5). Tab. 5 v 000 din Vir sredstev 1977 1978 1979 1980 Skupaj Dotacija iz republiškega proračuna _ _ 42644 52000 94644 Sofinanciranje raziskav RS Slovenije - 1300 6466 8036 15802 Realizacija storitev in prodaja živega srebra 49077 35838 40681 32018 157614 Ostalo 25431 7303 2936 8749 44419 Skupaj: 74508 44441 92727 100803 312479 Ko je zakon zagotovil redno financiranje dejavnosti, se je Rudnik v skladu s priporočili pričel pripravljati na obnovo proizvodnje. V začetku julija 1980 je bila sklenjena pogodba z Rudarskim inštitutom Ljubljana za izdelavo investicijskega programa „Obnova proizvodnje v RZS Idrija". Program je bil sicer zastavljen na osnovi mnimalne tehnologije za izdelavo investicijskih programov, vendar je bil pristop k izdelavi izrazito študijski. Program predvideva povsem nove in originalne rešitve pri pridobivanju in predelavi rude. Že od vsega začetka pa je bila pri njegovi realizaciji angažirana tudi posebna skupina za presojo ekoloških vidikov investicije. Raziskave v obdobju 1977-1981 Rudnik Idrija je do prenehanja proizvodnje izkoriščal izključno cinaba-ritna rudna telesa (pridobivanje skrilavcev s samorodnim živim srebrom je bilo le poizkusno) s tradicionalno prečno odkopno metodo od spodaj navzgor s sprotnim zasipavanjem vseh praznih prostorov. Eksploatacija se je vršila na vseh obzoijih v 40 do 60 odkopnih poljih (vir 1). Z raziskovalnim vrtanjem, približno 10 tisoč metrov vrtin letno, smo v zadnjem času komaj uspevali obdržati količino rude na istem nivoju. Zaradi padanja cene na svetovnem trgu, kar je pogojevalo vedno slabši finančni rezultat, se je povečevala proizvodnja bogate rude. Raziskave so bile usmerjene le v območja, kjer smo pričakovali bogatejše orudenje in niso bile sistematske. Po letu 1972, ko so se pričele raziskave v Prontu, zlasti pa po letu 1974, ko smo pričeli z raziskavami srednjega karbonskega bloka v jami, smo raziskave skoncentrirali v zgornjem delu jame (vir 1). Sanacijski program, ki je bil sprejet ob prenehanju proizvodnje, je tako predvidel le raziskave od površine do IV. obzorja. V tem območju nahajamo večino zalog samorodnega Hg v karbonskih kameninah in znatne zaloge cinabaritne rude. Ta del rudišča, predvsem skrilavci s samorodnim živim srebrom, je bil zelo slabo raziskan. Po sprejeti varianti naj bi v petih letih (1977 do 1981) izdelali 45 tisoč metrov vrtin z ustreznim deležem rudarskih del. S tem bi raziskali karbonske skrilavce od površine do IV. obzorja, cinabaritna rudna telesa pa le do višine II. obzorja. Zaradi težav pri nabavi novih vrtalnih garnitur fizičnega plana nismo v celoti izpolnili. S sprotno intervencijo dobljenih podatkov pa smo dosegli, da bomo kljub zmanjšanju obsega del območje v celoti raziskali že v prvi polovici leta 1981. Stroški raziskav so v letih 1977 in 1978 povečevali izgubo podjetja. Po sprejetju zakona o Rudniku Idrija pa je deloma krila stroške raziskav Raziskovalna skupnost Slovenije iz intervencijskih sredstev, preostali del smo pokrili sami iz prihodka storitvene dejavnosti in prodaje živega srebra. Stroški raziskav in delež raziskovalne skupnosti Slovenije, so prikazani v tabeli 6. Tab. 6 Leto Delež RSS Delež RŽS Skupni stroški 1977 - 16.160.280 16.160.280 1978 1.300.000 23.983.681 25.283.681 1979 6.466.000 10.246.935 16.712.935 1980 a 036,000 8.615.483 16.651.483 Skupaj: 15.802.000 59.006.379 74.808.379 Poleg sofinanciranja rudarsko-geoloških raziskav je Raziskovalna skupnost Slovenije sofinancirala tudi program „Obnova proizvodnje v RZS Idrija" in sicer v višini 3.750.000.— din. Študija možnosti obnove proizvodnje Rudarski inštitut Ljubljana je konec leta 1980 končal izdelavo študije o možnosti obnove proizvodnje živega srebra. Študija temelji na rezultatu geoloških raziskav v obdobju 1972—1980 in obravnava le rudne zaloge v zgornjem delu rudišča. V tem območju bi lahko po izračunih pridobili (rudne zaloge so zmanjšane za odkopne izgube, razblažitev zaradi strojnega pridobivanja, izgube pri predelavi, upoštevane pa niso tudi rudne zaloge v manjših rudnih telesih) 4.170 ton kovine, kar bi pri proizvodnji 300 ton letno zadostovalo za 12 let. V času eksploatacije pa bi bilo potrebno nadaljevati z geološkimi raziskavami, da bi povečali eksploatacijske zaloge v tem delu rudišča in s tem podaljšali življenjsko dobo dela rudišča v eksploata-ciji. Potrebno je poudariti, da so precejšnje zaloge živega srebra tudi pod IV. obzoijem, prav tako je še neraziskano obsežno območje novega rudišča Ljubevč. Bodoče gibanje cene živega srebra bo še vedno podrejeno ponudbi in povpraševanju. Poleg primarnega pa ima v zadnjem času vse večji pomen tudi sekundarno živo srebro. Pridobivajo ga iz opuščenih elektroliz klora in natrijevega luga ter iz starih električnih aparatov, kontrolnih instrumentov, itd. Ocenjeno je, da je približno 60 % živega srebra možno ponovno uporabiti, vendar je tudi reciklaža draga. Cena živega srebra tako vpliva tudi na odločitev o tem, ali se v določenem trenutku izplača pridobivati sekundarno živo srebro ali ne. Območje Pionta z označenimi konturami površinskega kopa in transportnimi potmi. (Foto: Renat Škarabot) V svetovni ponudbi je pomembno tudi živo srebro iz vskladiščnih zalog (državne zaloge, ali zaloge pri proizvajalcih, posrednikih ali porabnikih). Ocenjujejo, da je bilo ob koncu leta 1979 najmanj 20 tisoč ton živega srebra v zalogah, kar bi zadostovalo za 3-letno svetovno potrošnjo. Le približno 40 — 50% živega srebra stopa v mednarodno menjavo, ostalo porabijo države proizvajalke za lastne potrebe. Celotne količine ni možno spremljati, ker z njim špekulirajo številni posredniki, kar ima tako močan vpliv na ceno živega srebra. Da bi pritegnili k sodelovanju večje proizvajalke te kovine in izločili posrednike, je bilo leta 1974 osnovano mednarodno združenje proizvajalcev živega srebra „ASSIMI;R". To združenje sprejema samo priporočila in stališča do podatkov vzvezi z živim srebrom, od članov združenja pa je odvisno, če priporočila in mnenja upoštevajo. V preteklem letu so proizvajalke, združene v „ASSIMER"-ju, pričele diktirati višje cene; tako zvišanim cenam pa so na splošno začudenje sledile tudi cene na svetovnih borzah. Cena se je tako dvignila za okrog 100 dolarjev, in se ob koncu leta 1980 ustalila na približno 400 dolaijih za jeklenko (si. 1). Največ živega srebra se porabi v elektrolizi klora oz. natrijevega luga, pri proizvodnii električnih aparatov, pesticidov, kontrolnih in merilnih napravah ter za zobne amalgame in farmacevtsko industrijo (Mlakar, 1973, 1974). V Jugoslaviji porabimo letno od 60 do 80 ton živega srebra. Večina (od 50 do 60 ton) v industriji klora oziroma natrijevega luga. V prihodnje bo poraba živega srebra v razvitih državah sveta počasi padala, v vzhodnoevropskih državah in državah v razvoju, ki porabijo približno 40 % svetovne porabe, pa bo počasi naraščala. Po izredno nizkih cenah v začetku 60. let, so se cene v letu 1964 močno dvignile in ostale visoke vse do leta 1970 ko so začele ponovno padati. Ciklično nihanje cen, ki ga lahko sledimo za celotno povojno ob- dobje, se zaradi padanja vrednosti dolarja in padanja produktivnosti, ker pridobivajo živo srebro iz vedno siromašnejših rud, odvija vedno na višjem nivoju. Za prihodnje krajše obdobje pričakujemo naraščanje poprečnih letnih cen, po predvidevanjih bi tako cena dosegla maksimum v letu 1988 in sicer bi takrat znašala okrog 820 dolaijev za jeklenko. Študija predvideva pridobivanje živosrebme rude v jami in na površini. Površinsko pridobivanje karbonskih skrilavcev s samorodnim živim srebrom bi potekalo na območju Pronta (si. 2). Zaradi nizke trdnosti teh kamenin, bi bilo možno pridobivanje le z ripanjem, brez uporabe razstrelilnih sredstev. Odkrivko bi nalagali na kamione in vozili po pobočju Smukovša mimo jaška Delo na odlagališča ob levem bregu Idrijce. Rudo bi vozili po isti poti do jaška Delo, od tu dalje pa skupaj z rudo pridobljeno v jami po obstoječi žičnici do klasirnice oziroma topilnice. Da bi preprečili izhlapevanje živega srebra na površinskem kopu, je predvideno pokrivanje vseh odprtih površin z nepropustno PVC folijo. Istočasno bi lahko bilo namreč odprto le 700 m2 površine. Pri eksploataciji bi orudene karbonske kamenine polivali s kalcijevim polisulfidom, ki prekrije kapljice samorodnega živega srebra. Ob prekinitvi dela (nedelja, prazniki, neugodne vremenske razmere) pa se pokrije celotna površina površinskega kopa s folijo in s tem prepreči možnost onesnaženja zraka v mestu Idrija z živosrebrnimi hlapi. Za kontrolo onesnaženja bi v mestu postavili več merilnih postaj, ki bi registrirale morebitno povečano koncentracijo živosrebrnih hlapov, do katere bi lahko prišlo ob skrajno neugodnih vremenskih pogojih (nizek zračni pritisk, veter proti mestu, itd.). Če bi koncentracije na merskih postajah presegle dovoljeno stopnjo, bi z deli na površinskem kopu prenehali in pokrili vse površine z nepropustno folijo ter s tem preprečili nadaljnje izhlapevanje. Ta sistem, poleg garancije strokovnjakov, upošteva tudi stalno kontrolo. Za preprečevanje onesnaženja vode so predvidene čistilne naprave in naprava za pranje avtomobilskih gum kamionov. Življenjska doba površinskega kopa bi bila 5 let, po končani eksploataciji bi celotno območje rekultivirali in ga izrabili za rekreacijo krajanov. Tehnologija pridobivanja rude v jami predvideva odkopavanje v etažah v višini 3 m. Da bi se izognili možnim hribinskim pritiskom, ki nastopajo zaradi slabe nosilnosti karbonskih kamenin, se predvideva odkopavanje od zgoraj navzdol z izdelavo umetnega stropa. Umetni strop predstavlja armirana betonska ploščai, debeline 70 cm, ki jo vgradimo na tla etaže. Prazen prostor nad armirano betonsko ploščo bi zapolnili z žgalniškimi ostanki, (jjlede na razpoložljivo mehanizacijo, ki jo že ima RŽS, se predvideva pridobivanje s prečno odkopno metodo in sicer deloma z uporabo razstrelje-vanja in breztirne nakladalne mehanizacije, deloma pa z rezalnim strojem AM 50. Primerno kombinacijo dveh metod bo možno organizirati konstantno proizvodnjo. Za transport rude in jalovine po jami, bomo uporabljali jamske aku-lokomotive in vozičke prostornine 0,8 m3. Jamski transport bo potekal po obstoječih obzornih progah in izvoznem jašku Delo. Podrobna študija izvoza je pokazala, da je izgradnja nove izvozne poti investicijsko prezahtevna. Da bi lahko odkopali rudna telesa s samorodnim živim srebrom v karbonskem skrilavcu, je potrebno izdelati 2445 m novih prog in 776 novih slepih jaškov. Za preprečevanje škodljivega vpliva živosrebrnih par je predvidena vrsta varstvenih ukrepov. Poleg intenzivnega prezračevanja in polivanja s kalcijevim polisulfidom, se predvideva tudi uporaba osebnih zaščitnih sredstev. V prvem obdobju bi uporabljali že preizkušeno polmasko z rebrasto cevjo in posebnim filtrom za absorbcijo živosrebrnih par. Potrebno pa je takoj pričeti z razvijanjem ustreznejšega osebnega zaščitnega sredstva. Predvidena je tudi menjava zaposlenih na Hg deloviščih glede na izmerjene koncentracije živosrebrnih par. Da bi bilo možno organizirati kontinuirano proizvodnjo na deloviščih s samorodnim živim srebrom, je potrebno da je najmanj 115 delavcev dnevno zaposlenih zunaj delovišč s povišano koncentracijo Hg hlapov. Celotni potreben stalež bi bil torej 422. Predelava je predvidena v dveh obstoječih rotacijskih pečeh. Da bi preprečili onesnaženje reke Idrijce, se predvideva izgradnja čistilne naprave za industrijsko vodo ter opornega zidu ob celotnem odlagališču, tako da žgal-niških ostankov voda ne bi več odnašala. Prav tako se predvideva izgradnja čistilne naprave za dimne pline, s katero bi preprečili onesnaževanje zraka. Predvidena je tudi izgradnja novega dimnika, ki bi bil okrog 100 m višji od sedanjega, tako da bi dimni plini, bogati z ogljikovim dioksidom, prišli v območje stalnih vetrov in ne bi onesnaževali zraka v naši kotlini. Izdelan je podroben mrežni plan in na njegovi osnovi terminski, iz katerega je razvidno, daje možno obnoviti proizvodnjo v skrčenem obsegu že po 12 mesecih od pričetka pripravljalnih del. Po 22 mesecih pa bi lahko dosegli polno planirano proizvodnjo. Za realizacijo programa je potrebno realizirati investicijo v višini 510.439 milijonov dinaijev. Glavne postavke so: izdelava novih obzornih prog in slepih jaškov. Te bi izdelali v lastni režiji. Investicijo bi bilo možno končati v treh letih. Za realizacijo bi morali najeti kredite, saj Rudnik Idrija razpolaga le s 5 % potrebnih sredstev. Predvideno je kreditiranje banke (40 %), kupcev Hg v Jugoslaviji (22 %) in interesentov za devizna sredstva (33 %). Razgovori s kupci živega srebra v Jugoslaviji in interesenti za devizna sredstva še niso sklenjeni. Pripravljeni so osnutki samoupravnega sporazuma za vlaganje na dohodkovnih odnosih, vendar je tako sporazumevanje dolgotrajno. Sporazumevanje otežkoča tudi negativna bilanca poslovnega uspeha. Izračun finančne uspešnosti po investiciji kaže, da bo celotna izguba v obdobju 1982 - 1990 znašala 120 milijonov dinaijev. Obnova proizvodnje živega srebra v Idriji s podjetniškega vidika ni zanimiva. S prodajo živega srebra na svetovnem trgu pa bi ustvarjali okrog 5 milijonov dolarjev deviznega priliva letno. Prav tako bi z obnovo proizvodnje zagotovili dolgoročno oskrbo domačih porabnikov s to surovino. Zaključki Rudnik Idrija se je sredi 70-tih let znašel v resni gospodarski krizi. Kot pretežnemu izvozniku so mu nerealno nizke cene na svetovnem trgu onemogočile pozitivno poslovanje. Veliko število odkopnih polj, ki pogojuje velike stroške jamskega transporta, nizka vsebnost kovine v rudi in nenazadnje veliko število delovnih invalidov, kar vse je posledica 500-letne eksploatacije, pa je onemogočalo, da bi Rudnik lahko znižal lastno ceno na nivo borzne. Naša samoupravno organizirana družba ni mogla dopustiti, da bi se ta problem reševal v ozkih podjetniških okvirjih. V Socialistični republiki Sloveniji smo se tako dogovorili, da storimo vse za ohranitev rudnega bogastva. Tak način reševanja pa je možen samo v našem sistemu. Težave in odkloni, ki so se pojavljali pri realizaciji zastavljenega cilja, so razumljivi, kajti to je bil prvi primer takega reševanja nerentabilnega poslovanja. Vzporedno z reševanjem krize so se iskale tudi sistemske rešitve. V dobi skokovitega gospodarskega napredka in vse večjega pomanjkanja surovin moramo storiti vse, da se Rudnik ohrani v takem stanju, da bo tudi v bodoče možna obnova proizvodnje. Za živo srebro kot kovino s specifičnimi lastnostmi bodo gotovo odkrita nova področja uporabe. V tem primeru se bodo tudi cene formirale na bistveno višji ravni, tako da bo idrijsko živo srebro ponovno tudi ekonomsko zelo zanimivo. Viri 1. Arhiv Rudnika Idrija 2. Podatki oddelka za gospodarstvo Skupščine občine Idrija 3. Investicijski program „Obnova proizvodnje v RZS Idrija", ki ga je v letu 1980 izdelal Rudarski inštitut Ljubljana 4. Čar J., 1976: Svetovna kriza živega srebra. Idrijski razgledi 1/2, letnik XXI, Idrija 5. Groff M., 1970: Svetovni trg živega srebra. Idrijski razgledi št. 1, letnik XV, Idrija 6. Mlakar I., 1973: Uporaba živega srebra, Idrijski razgledi, št. 2, letnik XVIII, Idrija 7. Mlakar I., 1974: Osnovni parametri proizvodnje Rudnika Idrija skozi stoletja do danes, Idrijski razgledi, št. 3—4, letnik XIX, Idrija 8. Mlakar L, 1974: Nekaj novih podatkov o uporabi živega srebra, Idrijski razgledi 1-2, letnik XIX, Idrija. Jože Čar MINERALNO BOGASTVO IDRIJSKE OBČINE Vsebina: Druge nekovinske surovine Sadra Kremenov keratoflr Diabazne kamenine Kaolinitne usedline Premog Jurski roženec Pesek ZAKLJUČNE MISLI NEKOVINSKE MINERALNE SUROVINE Okrasni in gradbeni kamen Permski apnenec Spodnjeskitski oolitni apnenec Langobardski konglomerat Cordevolski dolomit Ostale okrasne in gradbene kamenine Ostali gradbeni materiali Karbonski skrilavec Zgornjeskitski lapor Porfirski tuf Keratofirski tuf Zgornjekredni apnenec Eocenski lapor Ostali zanimivi materiali PREDGOVOR UVOD PREGLED MINERALNIH SUROVIN KOVINE Baker - Cu Aluminij - Al (boksit) Železo - Fe Živo srebro - Hg Uran - U Magnezij — Mg Mangan — Mn PREDGOVOR Zadnjih dvajset let bo v zgodovini človeštva zapisano kot obdobje svetovnih kriz. Hitro naraščanje prebivalstva in nestrpno hlastanje po vedno višjem standardu, ne oziraje se na zmogljivost naravnih danosti, je ustvarilo hudo neravnovesje med človekovo dejavnostjo in njegovim okoljem. Kot reakcija na nesmotrne posege v naravo so se začele vrstiti druga zadrugo krize prehrane, energije in surovin. Začetnemu optimizmu o hitrem premagovanju težav z dodatnim pospešenim izkoriščanjem naravnih virov je postavila meje grozeča ekološka kriza ter trezna ugotovitev, da naravna bogastva niso neizčrpna. To se je še posebno ostro pokazalo pri presoji zalog mineralnih surovin. Strokovnjaki ugotavljajo, da zaloge kvalitetnih in lahko dostopnih surovin, ki smo jih pridobivali in predelovali sorazmerno poceni, hitro kopnijo. Začeti bo treba s črpanjem surovin slabše kakovosti in v težjih naravnih pogojih. To pa pomeni vlaganje velikih denarnih sredstev v temeljne raziskave in novo tehnologijo. Pri iskanju najustreznejših in najracionalnejših rešitev se bo potrebno vsekakor bolj kot doslej nasloniti na globlje poznavanje naravnih danosti, na doslejšnja nakopičena a neizkoriščena znanstvena spoznanja in na ustreznejše tehnološke zaključke. Razumljivo je, da usodo človeštva, ki ga pestijo krize, delimo z enako odgovornostjo tudi Jugoslovani. Čeprav spada Jugoslavija med naravno bogate države, nas je surovinska kriza prav tako temeljito prizadela kot vrsto mnogo revnejših dežel. Nenehne težave z nafto so nam na primer zgovorno pokazala, kako smo zanemarili premogovništvo. Pri vseh težavah, ki nastopajo zaradi pomanjkanja tega ali onega, pa je vsekakor bistveno spoznanje, kako življenjsko smo odvisni od uvoza, kije bil do nedavnega prikladnejši in cenejši od vlaganja v raziskave in eksploatacijo domačih mineralnih surovin. Tako smo kupovali v tujini potrebne in nepotrebne materiale. Uvožena glina za izdelavo navadne opeke ter prodnega peska sta le dve „cvetki" s tega področja. Ni dvoma, da smo se premalo zavedali, da lahko marsikatero surovino — sicer dostikrat za nekoliko višjo ceno — poiščemo doma ali pa jo z dodatno predelavo nadomestimo z drugo. Skokoviti razvoj tehnologije odpira perspektivo vedno novim surovinam tudi na takih področjih, ki jih do nedavnega še slutili nismo. Surovinska kriza nam je poleg hudih gospodarskih zagat postregla tudi s spoznanjem, kako pomembna je močna lastna surovinska osnova, ki edina zagotavlja nemoten nadaljnji razvoj gospodarstva ter neodvisnost. Načelnim ugotovitvam, ki smo jih zapisali, zagotovo ni oporekati. Pomisleki nastopijo, ko začnemo razmišljati o neposrednih pogojih vlaganja v temeljne raziskave, s katerimi največkrat ugotovimo le to, ali je neka surovina zanimiva za nadaljnje usmerjene raziskave ali ne. Tovrstna, običajno terenska geološka dela, so dolgotrajna in draga. Naša znana naravnanost na čim hitrejši finančni uspeh pri raziskovalnih delih v celoti odpove. Izkušnje s področja raziskovanja surovin namreč kažejo, da dajejo investicije v temeljne raziskave rezultate praviloma šele po najmanj desetih letih. Seveda velja to le za raziskave, ki so bile opravljene v dovolj velikem obsegu in intenzivno, kar pa pri nas zaradi pomanjkanja denarja doslej ni bilo vedno mogoče. Skozi to perspektivo moramo gledati tudi na raziskovanje surovin v preteklem desetletju na Idrijskem in Cerkljanskem. Doslej porabljena sredstva za raziskovanje surovin v naši občini lahko brez pridržkov ocenimo kot smiselne naložbe za prihodnost. UVOD Pomemben del temeljnih spoznanj o mineralnem bogastvu v idrijski občini predstavljajo geološke raziskave. Prva terenska geološka dela po drugi svetovni vojni na Idrijskem in Cerkljanskem sta opravila Geološki zavod iz Ljubljane in Rudnik živega srebra. Njuno delo je bilo posvečeno skoraj izključno kovinam in sicer živemu srebru (Hg), bakru (Cu), manganu (Mn) in uranu (U). Beleženje morebitnih pojavov drugih surovin, posebno še nekovinskih, je bilo povsem vzporednega pomena. Prvenstveni namen Rudnika živega srebra je bil odkrivanje novih zalog cinabaritne rude, bodisi v jami ali drugih območjih, s katerimi naj bi nadomestili vsaj sprotno proizvodnjo. Z nastopom svetovne krize živega srebra leta 1968 in njenim stopnjevanjem po letu 1970 (3,4,5), so dobile raziskave novo dimenzijo. Pri Rudniku živega srebra so poleg obsežnih ukrepov za zmanjšanje proizvodnih stroškov ter racionalizacijo pridobivalnega procesa začeli iskati možnosti za odkopavanje bogatejše rude (povečanje proizvodnje) v okviru znanih rudnih teles in za dodatno proizvodnjo. Prizadevanja so potekala v treh smereh: - poglabljanje teoretskih osnov geneze rudišča in na podlagi tega iskanje novih orudenih območij izven starega rudišča; - odkrivanje novih bogato orudenih območij v stari jami in odpiranje novega ljubevškega rudišča; - iskanje mineralnih surovin za dodatno proizvodnjo. Na podlagi geološkega kartiranja našega ozemlja v letih 1958 do 1960, ki so ga opravili geologi Geološkega zavoda iz Ljubljane, in natančnega kartiranja ozemlja med Rovtami in Vojskarsko planoto v merilu 1:10.000 (okoli 182 km2) ing. Ivana Mlakarja v letih po ustanovitvi geološke službe pri Rudniku živega srebra v Idriji (1958) je bil leta 1969 pripravljen seznam vseh zanimivih mineralnih surovin, zbrani so bili podatki o njihovem dotedanjem poznavanju in izločena perspektivna območja za odkrivanje novih mineralnih surovin, predvsem živega srebra. V letih 1969 do 1976 seje zvrstilo pet faz raziskovalne naloge ,,Geološke raziskave živega srebra", v okviru katere je bilo opravljeno detajlno geološko kartiranje širše okolice Idrije in Cerknega, izdelano obsežno geokemično vzorčevanje ter proučene številne druge lastnosti kamenin tega ozemlja (26, 37). V okviru posebne raziskovalne naloge je bila v letih 1974 do 1976 raziskana triadna tektonika našega ozemlja (19, 42), ki je prinesla rekonstrukcijo razmer na našem ozemlju v času nastanka idrijskega rudišča (17, 19). Sočasno so potekale litološke, mineraloške, petrografske in kemične raziskave kamenin in rud iz idrijskega rudišča (1, 9, 17, 18, 25, 37) ter raziskave neotektonike in orudenja z bakrom na Cerkljanskem (7, 8, 32, 33, 37, 38, 39, 42). V rudišču se je zanimanje geološke ekipe usmerilo predvsem na raziskovanje do tedaj skorajda nedotaknjenih skrilavcev s samorodnim Hg ter ljubevško rudišče, na površini pa na nekovinske mineralne surovine, ki naj bi ob ugodnih raziskovalnih izsledkih krile finančni primanjkljaj zaradi vedno nižjih cen živega srebra na svetovnem trgu. Zelo detajlne raziskave karbonskega skrilavca s samorodnih Hg v jami in na Prontu so potekale z veliko intenzivnostjo vse do danes, medtem ko so bile raziskave nekovinskih surovin posebno obsežne do sredine leta 1977, v zmanjšanem obsegu pa so se odvijale tudi v naslednjih letih. s l 00 o rt N 0 C 1 t g S | s S 3, a a) cd pj -O y 3 — .s > O rt M M srt š-g 2 S g o Q c .t: i I rt .2, H v) C- I 3 O C •s C C ,o E O E o a. tč o o C rt ■o " E rt I •H iS ' ■S * s o KJ > O 3.S, 30 rt D. > rt — rt :t=1 — 't? Žil U. I O S I o tH -O X) ■S rt § * C O « S C o N > Je Tf Tf ro tj- oo ro n O) n ON -H ro \o ro rt ro O fl oo ^O co —< ro ro ro ^ -o T}- ^OOrH^r-rHt^f^^rJ-Tt^t"-OOin^r-SCKNrHlvOVOMMOO MOfN^^trjvOMMOOn^fN Tt^M^mO^^fSVOO^CO ooor-iooorovoorsooor"»Tt mHfN^^N^OnmOOTtTnfl (Nf^fOvOmM^f^n^Orff^i- O ro 00 Tf Tf vo 00 m Tf Os O Tf O O rs »o O ro so rs m r- Tf »o m vo Tt m m vd ro r-ONVoor-u-jioinf^t^iot^vo ^O^-r-coom^onfNooTt t oooo-^rnncoo-o^oo H^fnioonooooN^Mio co —< 00 O rs O O Os »o Tj" Tj" uo 00 ro VO « oo •—i •O Tf O Tf Tt m u-> Os ON o VO Tj- r- VO Tt ON Tt Tt VO vo vo rs ON ro O ro O vo rs O ON 00 rO Os vO lo 1—1 r- VO Tt O oo l/o Tj- oo 00 Tj" co rs Tj1 Tt vO Tt ON Tt rs f gl •S* C -S 3 B.h o .S, .s ni J= . •P C -O > iNMTtvlvo r- oo a\ o — (N m Tf io ^o r- oo vO ro ON ON Tt Tf •o 00 ro u-i fN (^i rs Tf r^ K rs O Os Os m ON ON rs VO »O O) rs" Tt r^ r^ Tt •o CO ON t*-ro ro ro Os O rn Tt r-' 00 VO VO O vO Tt oo rs ■rf rs' Tt r-' O 00 ON ON VO ON ON lo TT VO rs' Tf r-' r-' vo r-m »O VO Tf rs" r-' rs Tf O rs O Tf ON O rs r-^ Tf rs •o Tf rs ON Tt Tt vd O rs m 00 rs rs Tt ro O Tf vd rs ro 00 rs 00 »o ON Tt rs Tt u-j O rs Tf O ON Tf ON OO 00 ON r-> - IDRIJA CERKNO SKUPAJ Register 30. junija Slika 4.1. Število prebivalcev po območjih občine Idrija od leta 1869 do danes (Vir: Tabela 4.1.) Tabela 4.2. Izračun kumulativza Lorenzov grafikon za število prebivalstva po naseljih v občini Idrija (Vir: Krajevni leksikon Slovenije) Število 18 6 9 prebivalcev število naselij število prebivalcev . v naselju fk fk% Fk% Vk Vk% Yk% 0- 100 15 23,5 0 982 5,5 0 101- 200 23 35,9 23,5 3261 18,3 5,5 201- 300 10 15,6 59,4 2268 12,7 23,8 301- 400 5 7,8 75,0 1728 9,7 36,5 401- 500 7 10,9 82,8 3207 18,1 46,2 501-1000 3 4,7 93,7 1523 14,2 64,3 1001-1500 - - — — - - 1501 in več 1 1,6 98,4 3829 21,5 78,5 skupaj 64 100,0 100,0 17798 100,0 100,0 Število 19 7 1 prebivalcev število naselij število prebivalcev v naselju 0- 100 25 39,7 0 1684 9,5 0 101- 200 25 39,7 39,7 3595 20,3 9,5 201- 300 4 6,3 79,4 965 5,5 29,8 301- 400 4 6,3 85,7 1408 7,9 35,3 401- 500 2 3,2 92,0 821 4,6 43,2 501-1000 — - - — - - 1001-1500 2 3,2 95,2 1102 13,1 47,8 1501 in več 1 1,6 98,4 6933 39,1 60,9 skupaj 63 100,0 100,0 17733 100,0 100,0 Slika 4.1. Lorengov grafikon za število prebivalcev po naseljih v občini Idrija v letih 1869 in 1971 (Vir: Tabela 4.2.) Grafikon potrjuje ugotovitev, da se izraziteje veča v primerjavi z drugimi le majhno število naselij, v njih je dobra polovica vseh prebivalcev v občini. Pred 100 leti je živelo v teh naseljih okrog 35% vseh ljudi na območju občine. Zmanjšalo se je predvsem število za naše razmere srednje velikih naselij od 500 do 1000 prebivalcev. Po kriterijih zadnjega popisa je kot mestno naselje šteta Idrija, kot mešana pa so označeni Cerkno, Sp. Idrija, Črni vrh nad Idrijo, Godovič, Sp. Kanomlja in Vojsko,9 vsa ostala pa so vaška. Če tako razdelitev vzamemo še za leto 1869, potem dobimo naslendjo primerjavo o razvoju urbaniziranosti: Tabela 4.3. Urbano-riiralna struktura prebivalstva na ozemlju občine Idrija v letih 1869 in 1971 ( Vir: Tabela v prilogi) 18 6 9 19 7 1 število % število % mestno 3.829 21,5 6.933 39,1 mešano 3.428 19,3 3.836 21,6 vaško 10.541 59,2 6.964 39,3 skupaj 17.798 100,0 17.733 100,0 Ugotovimo torej lahko veliko povečanje deleža urbanega prebivalstva v razmerju do ruralnega. Delež prebivalstva v mešanih naseljih se na zunaj ni dosti spremenil, vendar sta se v okviru tega naselji Cerkno in Sp. Idrija občutno povečali, medtem ko so se ostala zmanjšala. Premik v urbano-ruralni strukturi bi se v celoti prikazal šele, če bi za leto 1869 izračunali strukturo glede na to, kako so kriterije izpolnjevala naselja tedaj. Odvisnost spremembe števila prebivalstva po naseljih od ekonomske strukture Rečeno je bilo že, da je preseljevanje normalna posledica industrializacije oz. hitrejšegaa družbenega razvoja nasploh. Zanima pa nas, kateri element ima največjo vlogo pri zmanjševanju števila kmetijskega oz. podeželskega prebivalstva in večanju naseljenosti v središčih. To nas zanima zato, ker ima ta proces svoje dobre in slabe lastnosti pa je zato potrebno, da družba pozna njegove vzroke oz. zakonitosti ter tako laže zavestno uravnava njegov potek. V sto letih, za katera lahko dokaj natančno spremljamo gibanje prebivalstva po naseljih, so bile spremembe precejšnje in rezultat številnih dejavnikov, predvsem ekonomskih. Ker so podrobnejši podatki v strukturah za celo obdobje teže dostopni oz. sploh niso, bomo pomen nekaterih dejavnikov ocenili le za zadnjih 15 let. Iz vseh dosedanjih ugotovitev v nalogi izhaja, da so bile v zadnjem obdobju precejšnje spremembe tako ekonomskih kot tudi demografskih kategorij. Zato lahko pričakujemo, da bodo tudi v tem sicer kratkem obdobju prišle na dan zakonitosti, ki bodo pojasnile spremembe v urbano-ruralni strukturi idrijske občine. 9 kot kriterija sta uporabljena število prebivalcev in odstotek nekmetijskega prebivalstva. Te zakonitosti bomo skušali odkriti z ugotavljanjem odvisnosti gibanja števila prebivalstva po krajevnih skupnostih od ekonomskih struktur: deleža kmetijskega prebivalstva, mere aktivnosti, mere zaposlenosti in deleža zaposlenih v aktivnem prebivalstvu. Kot enoto opazovanja smo vzeli krajevno skupnost iz več razlogov: - krajevna skupnost je v sedanji družbenopolitični ureditvi temeljna enota samoupravljanja in zadovoljevanja življenjskih potreb delovnega človeka, - njihovo število (18) je dovolj veliko, da omogoča variabilnost vrednosti znakov, - razen redkih izjem so toliko homogene, da jih lahko jemljemo kot zaokroženo celoto, - izločijo se iregularni vplivi, ki bi delovali, če bi kot osnovno enoto vzeli naselja, pa tudi prihranek pri času je znaten. Odvisno spremenljivko - gibanje števila prebivalcev bomo.predstavili z indeksom za vsako krajevno skupnost. p _ število prebivalcev leta 1977 1Q0 število prebivalcev leta 1966 Neodvisno spremenljivko bodo predstavljale naslednje kategorije: - delež kmetijskega prebivalstva k _ število kmetijskega prebivalstva skupno število prebivalstva - mera aktivnosti število aktivnega prebivalstva skupno število prebivalstva - mera zaposlenosti število zaposlenih prebivalcev skupno število prebivalstva - delež zaposlenih v aktivnem prebivalstvu število zaposlenih število aktivnih a = za Prvi dve stopnji sta izračunani iz podatkov popisa leta 1971, zadnji dve pa upoštevata število zaposlenih in prebivalstva iz leta 1976 in 1977. Menim, da bo taka izbira podatkov glede na ugotavljanje sprememb v ekonomski strukturi omogočila dovolj natančen prikaz vzrokov preseljevanja znotraj občine. Izhodiščni podatki in ustrezni indeksi so v tabeli 4.4. Iz njih bomo ugotovili odvisnost gibanja števila prebivalstva po posameznih strukturah. V prvi fazi bomo izračunali Spearmanove koeficiente korelacije ranga, ki bodo hitro pokazali intenzivnost povezave: (tj ra 100 -> 110 . 70 . ? = 0,8571 60 . y o 10 20 30 50 mera zaposlenosti Slika 4.2.3. Regresijska premica med mero zaposlenosti ter indeksom prebi- kolikor bolj bo oddaljeno njihovo delovno mesto. Kraj, kamor se za stalno naselijo, ni toliko pomemben in laže se je odločiti tudi za zaposlitev v kaki drugi občini. Videli smo, da samo aktiviranje prebivalstva še ni dovolj, da se ga zadrži v določenem prostoru. Pomemben je značaj te aktivnosti. V idrijski občini je v poprečju produktivnost v industriji in nekih drugih dejavnostih dosti višja kot v kmetijstvu. Ugodne možnosti in perspektivo ima le manjši del kmetij, pa še te potrebujejo le omejen obseg delovne sile. Zato se je velik del prebivalstva zaposloval v nekmetijskih dejavnostih s tem, da so tisti, ki so imeli oz. imajo do delovnega mesta razmeroma blizu, ostali na svojih domovih, drugi pa so se preselili. To potrejuje tudi odvisnost od števila kmetijskega prebivalstva, ki sicer ni zelo velika, pač pa je negativna. To pomeni, da se krajevne skupnosti z večjim odstotkom kmetijskega prebivalstva intenzivneje zmanjšujejo, kar je za razmere, kjer je še vedno prisotna agrarna prenaseljenost, razumljivo. Napotek za politiko ohranitve naseljenosti na podeželju, preprečitev pritiska v središča in praznjenje okoliškega prostora ter doseganje večje mere aktivnosti je jasen. Zagotoviti je treba delovna mesta v bližini delovne sile tako, da bo ta lahko dnevno, brez prevelikih naporov in izgub na času, prihajala na delo. Migracije delovne sile V tem poglavju si bomo predočili, kakšna je razporeditev delovne sile v prostoru. Zanima nas, kje se zaposlujejo ljudje iz posameznih krajev. Iz tega, valstva (Vir: Tabela 4.4.) 110 ra 100 90 80 70 . 60 0,8906 T..........> 0 20 40 60 80 100 delež zaposlenih v aktivnem prebivalstvu Slika 4.2.4. Regresijska krivulja med deležem zaposlenih v aktivnem prebivalstvu ter indeksom prebivalstva (Vir: Tabela 4.4.) kakšne možnosti za zaposlitev imajo prebivalci iz posameznih predelov, si bomo na podlagi prejšnjih ugotovitev hitro predstavili, kakšna bo težnja k preseljevanju oz. kje bo ta težnja močnejša. V popisih prebivalstva so objavljeni podatki o številu zaposlenih in drugih aktivnih oseb iz posameznih naselij, ne vemo pa, v katerem kraju so zaposleni. Zato se bomo poslužili podatkov popisa zaposlenih, ki ga je opravil Zavod za statistiko SRS po stanju na dan 31. 12. 1976, dopolnjenih s podatki ankete, ki jo je izvedla služba za plan SO Idrija jeseni 1976 pri organizacijah združenega dela. Kadrovske oz. druge ustrezne službe so izpolnile anketni obrazec tako, da so število zaposlenih v OZD razporedile po naseljih, v katerih stalno prebivajo, ter navedle, ali se ti delavci dnevno vozijo ali začasno stanujejo v kraju zaposlitve. Za vsako lokacijo so izpolnile poseben obrazec. Tako je bilo po obdelavi dobljeno število zaposlenih glede na kraj stalnega bivališča in glede na kraj zaposlitve. Istočasno je bila ugotovljena tudi migracija čez občinske meje. Podatkom o zaposlenih so dodani še podatki o občanih, ki s samostojnim delom in sredstvi v zasebni lastnini opravljajo kako dejavnost ali ki pri tem zaposlujejo še druge osebe, to je popisni kategoriji „samostojen brez delavcev" in ..delodajalec". Opozoriti velja, da je bilo stanje posneto še pred začetkom načrtnega prezaposlovanja delavcev Rudnika živega srebra in da se bodo podatki, ki bodo ugotovljeni ob popisu leta 1981, lahko precej razlikovali, odvisno seveda od poteka prezaposlovanja. Tabela 4.5. Delavci v združenem delu in v zasebnem sektorju po stalnem bivališču in po krajevni skupnosti, kjer delajo (Vir: Popis zaposlenih 31. 12. 1976, anketa) \Zaposlen O >o o o N. o > o C > > p_ >o „ c (L» O Stalno o M 3 h* rj C GJ O -a o #f 'H -5 H CJ bivališče ^ CQ U >U a O o s— ' -o Bukovo 3 41 - — _ _ 10 _ - Cerkno - 713 — — — _ 40 — — Črni vrh - 1 56 - 1 _ 173 - - Dole - 1 - 4 - - 64 - - Godovič - - 1 15 - _ 55 — — Gorje-Poče-Trebenče - 103 - - - - 1 - - Idrija - 80 2 - - - 2.511 - - Krnice - 5 - — - _ 26 3 Ledine — _ - - — _ 46 7 Novaki - 113 — — - - 8 - - Orehek — 44 _ _ — _ 10 - — Otalež — 72 - — _ _ 79 _ - Podlanišče - 54 - — - - 2 _ - Ravne-Zakriž - 90 - — - _ 6 — - Reka 69 — — - — 21 — — Sp. Idrija - 23 - — - — 362 _ _ Šebrelje - 35 - - - - 19 - - Vojsko - - - - - - 37 - Skupaj Idrija 3 1.444 59 4 16 - 3.470 3 7 druge občine 160 '5 - - - 169 - SKUPAJ 3 1.604 64 4 16 - 3.639 3 7 V tabeli 4.5. in sliki 4.3. so prikazani tokovi delovne sile. Slika je generalizirana, tako da vsebuje le najmočnejše smeri premikov. Iz podatkov ni razvidno, ali se ljudje, ki delajo zunaj kraja svojega stalnega bivališča na delo vsak dan vozijo, ali pa imajo začasno stanovanje. Z veliko mero verjetnosti lahko predpostavimo, da je migracija znotraj občine in med bližnjimi naselji sosednjih občin dejansko dnevna, medtem ko imajo tisti, ki delajo v bolj oddaljenih krajih, začasno bivališče. Ugotovitve so predvsem naslednje: a) Migracije znotraj občine Od tistih prebivalcev idrijske občine, ki v njej tudi delajo, jih je približno 63 % zaposlenih v svoji krajevni skupnosti, drugi pa se v glavnem vozijo na delo. Večinoma so to krajani iz podeželskih skupnosti, ki hodijo na delo v Idrijo, Sp. Idrijo in Cerkno. Očitna je privlačna moč Cerknega (ETA), ki zaposluje skoraj vso delovno silo s Cerkljanskega in deloma celo iz sosednjih občin. Idrijsko območje je obsežnejše pa tudi manj homogeno. Razmeroma močna je izmenjava med Idrijo in Sp. Idrijo, medtem ko je s Cerknim le šibka. Do nedavna je bil močnejši od drugih tudi dotok delovne sile s črnovrškega in godoviškega območja, ki pa se z izgradnjo industrijskih objektov v Črnem vrhu in Godoviču zaustavlja ter deloma celo obrača v nasprotno smer. O Novaki Orehck Otalež Podlanišč< rt N > rt OS Reka Sp. Idrija Šebrelje Vojsko SKUPAJ IDRIJA Druge občine SKUPAJ — _ — — — _ 1 — _ 55 27 82 — — _ 1 — _ 8 — - 762 37 799 _ — _ _ _ _ 26 — — 257 73 330 — _ _ _ — _ 15 — - 84 24 108 — — ■ — - _ _ 15 — _ 86 54 140 — _ _ _ — _ 2 _ - 106 - 106 _ _ _ - - _ 308 1 — 2.902 147 3.049 — - _ - - _ 19 — - 53 - 53 — _ — — _ _ 22 - _ 75 68 143 3 _ _ — _ 1 - - 125 16 141 _ 5 — - — _ 3 — - 62 — 62 _ _ 10 _ — — 11 — — 172 10 182 _ _ _ - _ _ 1 — - 57 96 153 _ _ _ _ - — 2 — - 98 _ 98 _ — _ - — 4 17 _ — 111 3 114 _ _ — — — _ 286 - _ 671 19 690 - _ - _ — — 2 5 - 61 4 65 - - - - - - - - 9 46 11 57 3 5 10 1 — 4 739 6 9 5.783 589 6.372 ------ 5 - - 339 - 339 3 5 10 1 - 4 744 6 9 6.122 589 6.711 b) Migracije med sosednjimi občinami Ob popisu leta 1976 je dobrih 9% zaposlenih s stalnim bivališčem v idrijski občini delalo v organizacijah s sedežem v drugih občinah. Od zaposlenih v idrijski občini pa jih je 5,5% imelo stalno bivališče drugje. Saldo dnevne migracije je bil torej negativen in znaša okrog 250 ljudi. Ta podatek ima relativen pomen saj je v času popisa že začelo prezaposlovanje delavcev RŽS in so bili nekateri na začasnem delu oz. prekvalificirani v drugih občinah. Dolgoročno gledano je saldo okvirne migracije manjši. V sosednjih središčih se zaposlujejo zlasti prebivalci krajevnih skupnosti Podlanišče, Ledine, Godovič, Bukovo, Dole in Črni vrh. Negativen saldo je bil ob popisu predvsem s škofjeloško (102), novogoriško (68), ljubljansko (60) in logaško občino (49), pozitiven pa s tolminsko (137) in ajdovsko (20). Zaposlovanje delavcev iz drugih republik ni zavzelo večjega obsega. Glede na gospodarski razvoj posameznih območij v zadnjih nekaj letih je moč sklepati, da se gibanja na cerkljanskem, godoviškem in črnovrškem območju obračajo v nasprotno smer, na ledinskem pa ne. Povzetek Število prebivalstva v občini stagnira, spreminja pa se njegova urbano-ruralna struktura. Dolgo časa se je izraziteje večala le Idrija, v zadnjem LEGENDA: število zaposlenih v naselju Število zaposlenih, ki v tem naselju prebivajo itevilo zaposlenih, ki se dnevno vozijo na delo črta predstavlja 50 zaposlenih Tolmin Škofja Loka Ajdovičina Mtfilo: 1 ; 200 000 druge republike Slika 4.3. Migracija delovne sile v občine Idrija ob koncu leta 1976 (Vir: Tabela 4.5.) desetletju pa tudi Sp. Idrija in zlasti Cerkno. Podeželje se še vedno postopoma prazni. Migracije znotraj občine določa v največji meri možnost zaposlitve v nekmetijsskih dejavnostih. Naselja, katerih prebivalci imajo bliže do delovnega mesta, so se v glavnem zmanjšala manj kot ostala, ali pa so se celo povečala. Cerkljansko je dobilo močno gospodarsko središče s Cerknim, ki zaenkrat nudi dovolj delovnih mest presežni delovni sili, obenem pa je možna dnevna migracija. Idrija in Sp. Idrija prav tako nudita precejšnje možnosti zaposlitve, vendar sta za nekatera okoliška naselja, ki naj bi nanju gravitirala, preveč oddaljeni. Predvsem to velja za planote. Vojškarska in Šebreljska planota sta teže dostopni zlasti še pozimi, zato se ljudje, ki se hočejo stalno zaposliti zunaj kmetijstva in gozdarstva, prej ali slej izselijo. Prebivalci črno-vrško-godoviškega predela ter ledinske planote se zaposlujejo tudi v sosednjih občinah (Škofja Loka, Logatec, Ajdovščina), do koder porabijo približno enako časa kot do Idrije ali Sp. Idrije. V prihodnje bi torej veljalo nove proizvodne zmogljivosti bolj razpršiti v prostoru občine. Z vidika zaposlovanja in preprečevanja pretirane deagrariza-cije bi bilo treba nekaj novih dejavnosti postaviti na že omenjene predele, seveda primerno obsegu in strukturi delovne sile ter drugim lokalnim faktorjem. S tem bi bilo doseženih več namenov: — skrajšana bi bila razdalja med krajem bivanja in krajem zaposlitve tistih, ki so sedaj zaposleni v drugih središčih, a bi potem našli delo doma — to bi pozitivno vplivalo na delovno storilnost; — zaposlil bi se tudi tisti del prebivalstva, ki sedaj ni aktiven ali pa je zaposlen le delno ali pa navidezno; — delovni sili iz idrijske občine se ne bi bilo treba zaposlovati drugje; zaradi tega bi bil tudi migracijski saldo ugodnejši; — povečal bi se obseg ustvarjenega družbenega proizvoda na prebivalca, kar bi bilo rezultat prvih treh omenjenih učinkov. ZAKLJUČEK Na dosedanje demografsko stanje so vplivale predvsem ekonomske in geografske razmere v preteklosti. Gospodarski pomen in moč rudnika živega srebra sta pogojevala sorazmerno hitro rast mesta Idrije, ob množici manjših, raztresenih in med seboj slabo povezanih naselij, katerih prebivalci so živeli predvsem od kmetijstva in gozdarstva. S hitro deagrarizacijo po osvoboditvi se je sprostil velik del prej navidezno zaposlene delovne sile iz kmetijstva, za katerega pa v občini ni bilo dovolj delovnih mest v nekmetijskih dejavnostih. Zaradi tega je bila razmeroma močna težnja k izseljevanju, ki tudi s hitrim vzponom novih dejavnosti v zadnjem desetletju ni popolnoma izginila. Demografske posledice tega so vidne zlasti v naslenjih dejstvih: 1. Zaustavila seje rast skupnega števila prebivalstva. 2. Nadpoprečno visoka je starost prebivalstva, ker negativni selitveni saldo sestavljajo predvsem mlajše generacije. To je vzrok nižji splošni rodnosti in nižji meri aktivnosti. , 3. Velike so razlike v razvoju posameznih naselij, ki so odvisne predvsem od tega kakšne so, oz. koliko so oddaljene možnosti zaposlitve. Na eni strani je opazno praznjenje nekaterih območij, na drugi pa se širijo središčna naselja, v katerih razvoj infrastrukture le težko sledi potrebam povečanega števila prebivalcev. 4. Manj ugodna starostna struktura, negativni saldo selitev in dnevne migracije ter dejstvo, da del prebivalstva zaradi oddaljenosti od razpoložljivih delovniih mest ni ustrezno zaposlen, so razlogi, da je stopnja aktivnosti prebivalstva nižja kot bi bila lahko. To ima za posledico tudi nižji družbeni proizvod na prebivalca in s tem nižji nivo potrošnje oz. življenjskega standarda. Po drugi strani pa se v sedanjih razvojnih prizadevanjih gospodarstva tako stanje prebivalstva pojavlja kot omejitveni faktor, ki narekuje usmeritev razvojnih programov na višjo raven tehnične opremljenosti, tehnologije in znanja. Pri postavljanju ciljev demografskega razvoja je treba izhajati iz globalnega cilja družbenega razvoja t.j. iz težnje k povečevanju družbenega proizvoda na prebivalca, ki je pogoj za zagotavljanje višjega življenjskega standarda sedaj in v prihodnje. Prebivalstvo oz. delovna sila je poglavitni dejavnik razvoja, zato je odločilnega pomena to, v kakšnem, obsegu in na kakšen način je vključeno v ustvarjanje nove vrednosti. Prizadevati si je treba, da so razpoložljivi potenciali čimbolje izkoriščeni, tako v količinskem kot tudi v kakovostnem smislu. a) Polna zaposlenost v kvantitetnem smislu bi pomenila, da so aktivni vsi za delo zmožni prebivalci. Idrijska občina ima glede tega še nekaj rezerv in sicer predvsem: — v odročnejših naseljih in kjer ni posebno ugodnih pogojev za razvoj kmetijstva, so še ljudje, zlasti ženske, ki bi bili pripravljeni združevati delo v proizvodnih obratih, če bi bili blizu njihovega doma; v določenih primerih je možna rešitev tudi delo na domu; — del prebivalstva se dnevno vozi na delo v sosednje občine; tudi te tokove bi bilo moč preusmeriti z večjo razpršitvijo proizvodnih zmogljivosti in z nadaljnjim izboljševanjem prometnih zvez; — podoben ali še večji pomen kot razvijanje industrijskih in obrtnih dejavnosti ima razvoj kmetijstva v predelih, ki so za to primerni; to predstavlja poleg večanja stopnje aktivnosti še boljše izkoriščanje naravnih danosti. b) Polna zaposlitev prebivalstva pomeni v kvalitativnem smislu doseganje čimvečje možne produktivnosti družbenega proizvoda na zaposlenega). Za dosego tega je potrebno delovati v več smereh: — usklajevati razpoložljivo kvalfikacijsko strukturo s potrebami dosežene in predvidene gospodarske strukture, s ciljem, da se zagotovi združenemu delu uspešno delovanje in razvoj ter obenem čimbolj zmanjšuje odliv delavcev, predvsem strokovnih iz občine; — težiti k stalnemu izboljševanju tehnične opremljenosti, tehnologije in znanja, kar vse omogoča, da delavec s svojim živim delom ustvarja več. Glede na to, da razvojna predvidevanja organizacij združenega dela v občini predpostavljajo večje povečanje števila zaposlenih, kot pa jih je moč pričakovati na podlagi naravnega prirasta, na prilivu delovne sile iz drugih občin in republik pa ni moč načrtovati razvoja, bo nujno treba izkoristiti navedene rezerve. Za doseganje tega pa bo poleg ukrepov v že obstoječih središčih potrebno ustanoviti še mrežo naselij, ki bodo za svojo okolico predstavljala ne- kakšnega nosilca razvoja s tem, da bodo nudila prebivalcem iz svojega zaledja možnosti za delo, preskrbo ter varstvo in šolanje otrok ipd. S tem bo dosežen tudi enakomernejši razvoj vseh območij v občini, bolj bodo izenačene življenjske razmere občanov, kar vse jim bo ustvarilo večje zadovoljstvo. LITERATURA IN VIRI PODATKOV Blejec M.: STATISTIČNE METODE ZA EKONOMISTE, Ekonomska fakulteta, Ljubljana 1972. Ekonomski inštitut LR Slovenije: EKONMSKA UTEMELJITEV LOKACIJE INDUSTRIJE S POSEBNIM OZIROM NA DELOVNO SILO, Ljubljana 1962. Sicherl P.: OSNOVNA SREDSTVA KAO FAKTOR PRIVREDNOG RAZVOJA I PLANIRANJA, IEN, Beograd 1971. Sicherl P.: NEKATERE DOLGOROČNE ZNAČILNOSTI GOSPODARSKEGA RAZVOJA SR SLOVENIJE IN JUGOSLAVIJE - članek v 1. knjigi s Posvetovanja o samoupravnem družbenem planiranju, Portorož, 24. — 26. novembra 1975. Vogelnik D.: UVOD V SOCIALNO EKONOMSKO STATISTIKO, Ekonomska fakulteta, Ljubljana 1974. TABLICE MORTALITETA 1960-1962 ZA SFRJ I SOCIJALISTIČKE REPUBLIKE, Tablice za SR Slovenijo, Savezni zavod za statistiku (Priručnici i dela), Beograd 1968. KRAJEVNI LEKSIKON SLOVENIJE - 1. knjiga, DZS, Ljubljana, 1968. IDRIJSKI RAZGLEDI, 1-2, 1974, Mestni muzej, Idrija 1974. PLANSKI IN DRUGI DOKUMENTI OBČINE IDRIJA: za obdobje 1976-1980. POPIS STANOVNIŠTVA 1961, Rezultati po naseljima, NR Slovenija, opština Idrija, Savezni zavod za statistiku EC br. PS-I-61 /49 b, Beograd, avgust 1962. POPIS STANOVNIŠTVA I STANOVA 1971. GODINE, Rezultati za stanovništvo i domačinstva po naseljima i opštinama SR Slovenije, Opština Idrija, Savezni zavod za statistiku, Beograd, april 1972. STATISTIČNI PODATKI PO OBČINAH - knjižice: Družbeni produkt in narodni dohodek, Demografska statistika, Zaposleni, letniki 1965 do 1977, Zavod za statistiko SR Slovenije, Ljubljana. ANKETA, izvedena v organizacijah združenega dela občine Idrija v septembru 1976. N. 1 O £ no y °o Si ■po ^ 0 tu -a O = ONio^co^o^nnoorj-fN-tvo! TtooovoioOMnovoaM^-nn rt fN tO — OJ rt rt ' ; _lfNfOr^r--i/-) Tt fN -H -m-H-Hrt-l^-H-HrH rt < on no Tf o\ o «o « oo 00 00 't 't OO IO NO 00 fN rt ^COMMOiOOMM^^vO^^ON rt^HinvofNnoo^^io^tco "O fN < O fN fO — h ^H^^H^^H ■•tfOONfNfiONNOfNNO o r^ on r- 'vo—'OOOOOfNivO^Tf OO rt NO ^H Tf rt .-i ON (N Tf — ooooot^r^^rti/i^^i"^ \o m o\ os vo-H^f^^r^t^fNniN^r-voi^^t^h--^ n ri -1 Tt vo o r-~fN no — m —< O fS^-Hrt« - (N rt rs Tt fN —H m fN Tj- (NTj-m^MoOO-ONiO^^OOfN-H lo^^^^^OfNf^Tj-TtOMJOinr--o ^ co fN rt —, — — —, —, —, »o ^Cs to On fN 00 fN i fN O (N O ON ON r^fNromoNr-NOO^ rt fN r-HfN HHT}1 fN rti O fN Tf lot^K-^ot^^io^^^oooovo ^-f^r^fNTj-r-^vovo ^ oo -< o Tt^DTtri-Hooairt^oNioONONoot^.M^^ni^covoooo ^ fN rt rt (Nm^o-^nioHrtcHrt-Hrt^r) —^ — rs r- rt rt CM cn rt rto^cooo^^t^cocoavr-^nnr^f^o^ —'■otooco rn on n o rt t}- —• fN fN OO ro rt' 00 O 00 no fN 00 fO rt rt m ON fN m o (N O no nO 00 no fN co t cn no lo »o no O no rt (N o rt On 00 On o OO >o «o tO to 'ON no OO OO to rt O ON (O ON rt fN rt ^ rti fN « rt rt fN rth rti fN rti OO rt r-i ro to to rt' t ro ^D no vo r- rt O On O «o rt no rt On ( to on rt _ no o r- ro to OS rt NO o 2 c tu | tu « a 8 „ c. >U T3 T3 S - (U »O i ' F* ■o O "XI tu £ >o "O T3 ■•=■>•* K BS o ta -a C C CJ I. IH ovrtfOr-t^ooi^r^co^^fN^t-i rt —' —< 00 —< —< -h ^ —H -H ^ —' fN (N fN CO »-< ^^^lOMOr^NNrtO^^iOOO^^ni^tNfnfNOO-tiOMTtOOOfNh-INoO-HOi/)^ -i TJ -H M __ rs ■— i — .-H.—i (N M fS ' (N n CH in ^t -H MlN^Tt-HiOOO^OO^tOONM^HfNO-^^^M^M - r^i — ^ \Q — — —i CNJ^H fN —i —* u-> ro o r-- ON ' . Tt M -H ^H ^H rt (NOfN»—«»/-)t— t^-i/l^iO^^-Hf^t^ —-rt m — —i OO -h -H ^H m fsj <-H ro 00 00rtrt(NrtN£)iO'—"OO^OONO*^ ON t -H M M fS ^ -iN£)OOiO ^ > O O "T3 OOhh 2 2 C m ^ i OJ t/i -o •o ■o .c _ (U c — c >o -J? O c« c c g N "O "O C r w b N - - «« O ed 0 SSSOo-o-o-o-on E ^ "H M o 5 C C ° C S a c T3 N rt — oi- ^ O -o &!>•§ ^ .g O) .2, o o 60 2 "c P g M O rt 5 o o o 'S E > 2 aaaiiao M Niko Jereb ORIS RAZVOJA ZASEBNEGA KMETIJSTVA OBČINE IDRIJA V OBDOBJU 1970-1980 I. Velika zgradba, podobna predoru, je vsa narejena iz trde, prozorne plastike. Po tleh so položene dolge plitve kadi, nasute s čistim, drobno-zrnatim peskom. Iz tega peska bujno rastejb rastline in se vzpenjajo po opornih žicah, ki se razpredajo po vsej dolžini. Paradižnik z zrelimi rdečimi plodovi. Na robovih kadi so plastične cevi, po katerih priteka voda, v kateri so raztopljene anorganske snovi, s katerimi se rastline hranijo. Elektronski senzorji ugotavljajo, kdaj so rastline lačne. Tedaj prenesejo posebni impulzi sporočila, ki avtomatično aktivirajo sisteme za spuščanje vode. Ko ugotovi, da so rastline „nakrmljene", se sistem avtomatično izključi. Temperatura, vlažnost in cirkulacija zraka se pazljivo kontrolirajo. Nič ni prepuščeno naključju. Od semena do prvega pridelka paradižnika mine manj kot devetdeset dni. Bere se kot znanstvena fantastika. Pa ni. Ta neobičajna eksperimentalna tehnika je poznana pod imenom hidroponika, kar pomeni vzgajanje kulturnih rastlin v vodi. Čeprav se čudno sliši, rastlinam ni potrebna zemlja, temveč voda in v njej raztopljene hranilne snovi. Take naprave stojijo v raznih krajih sveta. Največ jih je v ZDA. Na eni največjih, v Arizoni, pridelajo letno nad tri milijone kg zelenjave, večinoma kumar, paradižnikov in solate. V Evropi je največja hidroponska farma na Siciliji, ki obsega kar 50 ha. Tudi v Kuvvaitu, Abu Dhabiju in Mehiki so že zgrajene. A kljub uspehom, „kmetovanje" brez zemlje ostaja le nepomemben konkurent tradicionalnemu pridobivanju hrane. Zmanjševanje zalog fosilnih goriv kot glavnega vira energije današnjega časa, postavlja človeštvo pred nalogo, da pospešeno proučuje tehnične in tehnološke možnosti izkoriščanja drugih virov. Predvsem na področju solarne tehnike je že precej storjenega. Prav ta je še-posebej zanimiva za kmetijstvo. Poskusi pri razvoju zbiralnikov sončne energije za ogrevanje zraka za dosuše-vanje sena s prevetrovalnimi napravami so zelo obetajoči. Mimo tega človeštvo neprestano išče dodatni vir prehranskih beljakovin. Te so lahko celo mikroorganizmi kot kvasovke, enocelične alge, morda bakterije in plesni. Zanje je znano, da lahko uporabljajo za reprodukcijo svoje biomase substrate, ki so sicer neuporabni, na pr. odpadne industrijske vode in dr. Zakaj vse to iskanje in eksperimentiranje na zemlji, v vodi in celo v zraku? Znano je, daje človeštvo pred vprašanjem prehrane in išče najcenejšo obliko energije, ki je potrebna za njeno proizvodnjo. Sedanja intenzifikacija pridelovanja hrane ne odhiteva več rasti prebivalstva. Lakota pa narašča predvsem zaradi nezadovoljive, nepravične mednarodne porazdelitve dotfrin. Pravična porazdelitev je eno ključnih vprašanj svetovne politike. Na eni strani narašča siromaštvo in tudi upanje, da se bo bogastvo razvitega sveta vendarle prelivalo v dežele v razvoju, na drugi strani pa si bogati svet hoče z dajanjem pomoči pridobiti tudi politični vpliv v teh deželah. Danes uporablja 80,% vse pridobljene energije le 25 % prebivalstva, 75 % pa se jih mora zaodovljiti le z 20%. Najrevnejše dežele, ki se razvijajo brez viškov nafte, pomembnega rudnega bogastva in hrane, ne bodo s skromno pomočjo razvitih dosegle niti minimalnega življenjskega standarda ali rečeno drugače, ne bodo mogle prehraniti svojega prebivalstva. Po nekaterih podatkih FAO (Organizacija za prehrano in kmetijstvo) in WHO (Svetovna zdravstvena organizacija) je več kot dve milijardi podhranje-nih, pol milijarde pa jih je trajno lačnih. V enem letu umre 50 milijonov ljudi zaradi lakote. Ne zavedamo se tega, da to pomeni smrt 100 ljudi v eni sami minuti. Obtožba, da bogati preveč trošijo, je sprožila protiobtožbo, da revni rojevajo preveč otrok. Vendar je še vedno toliko rezerve v pridobivanju hrane, da ne bi prekoračili krajne meje zmogljivosti biosfere, če seveda dosežemo pošteno razdelitev dobrin in če uspemo obvarovati ter pravilno izkoriščati osnovo za proizvodnjo hrane: to pa je rodovitna zemlja. Kljub vsem uspešnim poskusom drugačnih načinov proizvodnje, lahko dajejo dovolj hrane le obdelani vrtovi, njive, travniki in pašniki. Prav s kmetijskimi zemljišči in gozdovi naša civilizacija že doglo ravna neodgovorno. Obsežno krčenje gozdov ob ekvatorialnem pasu zaradi pridobivanja tehničnega lesa in ekstenzivnega kmetijstva, spreminja velikanske površine v pusta, nerodovitna lateritna tla. K temu pripomore še erozija, ki neovirano odnaša še zadnje plasti zemlje. Ob tem postopoma prihaja celo do sprememb klime, napredovanja puščav itd. Takšni primeri so dobro poznani v deželah Sahela. Tudi industrializacija in urbanizacija požira vedno večje površine. Najbolj pa se krči fond njivskih površin. V Jugoslaviji smo v zadnjem obdobju izgubbili približno milijon ha zemljišč (v SFRJ je vseh kmetijskih zemljišč 14.356.000 ha). Slovenija je s 33 a obdelovalnih površin na prebivalca že na repu dežel, ki jih uvrščamo med poprečno bogate dežele po obdelovalnih zemljiščih. V Evropi je le v petfh državah opazno rahlo povečanje obdelovalnih zemljišč, povsod drugje se zmanjšujejo. V Italiji znaša zmanjšanje obdelovalnih površin 1,45 % letno, na Švedskem 0,73 %, v ZRN 0,45 %. V Sloveniji po nekaterih podatkih 1 % po drugih blizu 2 % letno, ob tem pa planiramo da bi pri nas pridelali 85 % vse potrebne hrane. Zmanjševanje njivskih površin je najintenzivnejše na območju visokega Krasa in zgornjega Posavja z Notranjsko in Tolminsko, najmanjše pa v Pomuiju in spodnjem Podravju. Če se bo sedanji trend zmanjševanja njivskih površin nadaljeval, bi Slovenija kmalu po letu 2000 ostala brez njiv, kar ponazarja naslednja tabela po geografsko-ekoloških območjih: Geografsko-ekološko območje Letnica, ko ne bi bilo več njiv Pomurje in spodnje Podravje Spodnje Posavje Srednje Podravje Savinjska dolina s Kozjanskim Južna Gorenjska z Ljubljanskim barjem Visoki Kras Jugovzhodna Dolenjska z Belo Krajino Koroška Osrednje Posavje s Kočevskim Zgornje Posavje z Notranjskim in Tolminskim (občina Idrija) Nižinska Primorksa 2027 2049 2120 2072 2094 2074 2078 2019 2094 2055 2047 Res, da izgubljamo v ravninskem območju najboljšo zemljo zaradi urbanizacije. Kmetijsko zemljo izgubljamo tudi v hribovitih predelih; tu pa iz povsem drugačnih razlogov. Obdelava zemlje je tod težja in 20 % do 30 % dražja. Deagrarizacija je ta območja močno načela in starostna struktura preostalih kmetov je slaba. Veliko zemljišč je opuščenih, zaraščenih največkrat le z grmovjem in negospodarskim gozdom. Poudariti je treba, da so to območja, ki predstavljajo veliko rezervo za večjo kmetijsko proizvodnjo, predvsem v pridobivanju najcenejše, voluminozne krme za živino. Pa še nečesa se moramo zavedati; ta območja - v Sloveniji je kar 24 občin, ki imajo izrazit hribovski značaj kmetijstva - morajo ostati živa zaradi obrambne sposobnosti naše domovine. Ugotavljamo, da je zemlja dobrini posebnega družbenega pomena; v planskih aktih imamo zapisano, da je kmetijstvo prioritetna dejavnost in čedalje bolj je povsod v svetu prisotno spoznanje, da spada proizvodnja hrane med najpomembnejše strateške naloge. II. Občina Idrija obsega 42.484 ha2. Kmetijskega zemljišča je 14.755 ha ali 34%. Od tega je obdelovalne zemlje, to so njive, travniki in sadovnjaki 8.592 ha ali 20%. Gozda je 26.387 ha ali 62%. Blizu 4% zemljišč pa je nerodovitnih. Glede na statistične podatke o obsegu kmetijskih zemljišč za leto 1970, beležimo 10% zmanjšanje in 4% zmanjšanje obdelovalnih zemljišč. Po letu 1970 opažamo večanje površine gozdov na račun kmetijske zemlje. Najbolj se zaraščajo pašniki. Leta 1970 je bilo 8.526 ha pašnikov, sedaj je teh površin 6.046 ha. Močan vpliv na zmanjševanje obdelovalnih površin ima predvsem urbanizacija in izgradnja infrastrukture. Zmanjševanje njivskih površin gre tudi na račun zatravljanja njiv, ker se obseg rastlinske proizvodnje — predvsem žit, krči. Na območju občine Idrija se srečujeta alpski in dinarski svet. Tu med njima ni posebnih razlik, saj večino ozemlja pokrivajo kredni apnenci. Edino-le znaki Krasa so na dinarskih tleh pogostejši in bolj izraziti. 1 Tabela je vzeta iz članka T. Tanjška: Ali bomo v Sloveniji kmetovali brez njiv? (Sodobno kmetijstvo št. 5/79). 2 Podatki o površini zemljišč in posameznih zemeljskih kultur so vzeti iz vira: Statistični podatki po občinah SR Slovenije; Kmetijstvo, maj 1980 Občina Idrija je po velikosti na 17. mestu v Sloveniji. Po udeležbi kmetijskega zemljišča v skupini površini pa si deli še z nekaterimi občinami šele 41. do 46. mesto. Kmetijska zemljišča spadajo po kakovosti med manj primerna. Tla so bolj plitva in v poprečju revna z nekaterimi hranili. Relief je strm, valovit, možnost strojne obdelave je omejena na posamezne planote, ki jih ločijo globoke doline in grape. Temu se pridružujejo za kmetijstvo manj ugodni klimatski pogoji, ki zožujejo izbor posevkov. V tej razgibani pokrajini ni /ečjih, strnjenih vasi, pogostejši pa so posamezni zaselki in samotne kmetije. Ob upoštevanju dejavnikov, ki usmerjajo selitveni proces, predvsem možnosti preživljanja doma, oddaljenost in povezanost z večjimi središči in možnosti dnevne migracije, se oblikujeta z demografskega vidika dva tipa vasi, zaselkov in do neke mere tudi območij krajevnih skupnosti: v tista, kjer število prebivalstva še vedno pada in kjer stagnira oziroma raste. To je predvsem v območjih, kjer je prisotna tudi nekmetijska komponenta razvoja. Tam, kjer število prebivalcev pada, je tudi najslabša starostna struktura. Indeks staranja (število starih prebivalcev na sto mladih) je najvišji v krajevnih skupnostih, ki so imele največ kmečkega prebivalstva. Na to kaže tudi primerjanje spodnjih podatkov: Najvišji indeks KS, ki so imele leta 1971 staranja (1979)3 največ kmečkega prebivalstva Bukovo 117,5 Bukovo 50,0 % Orehek 114,7 Idr. Krnice 48,5 % Idr. Krnice 113,3 Orehek 47,8 %' Šebrelje 104,5 Šebrelje 46,2 % Po podatkih starostnega pokojninskega zavarovanja kmetov, je samo 14 zavarovancev mlajših od 40 let. Starostna struktura ostalih kmetov zavarovancev je naslednja: od 40 do 60 let je 144, od 60 do 70 let 134 in nad 70 let pa 159 zavarovancev. V občini Idrija je še vedno blizu 17% kmečkega prebivalstva. Toliko ga je bilo tudi ob zadnjem popisu 1971 leta. Sicer pa se je delež kmečkega prebivalstva .zaradi deagrarizacije v zadnjih tridesetih »letih precej zmanjšal. Leta 1900 je bilo v Sloveniji kar 73 % kmečkega prebivalstva, 1948 pa le 48,9% in 1971 leta 20,4%. Za leto 1990 pa pričakujemo komaj 8% kmečkega prebivalstva. Delež kmečkega prebivalstva v občini Idrija 1953 - 6.876 39,1 % 1964 - 5.437 31,6 % 1968 - 4.858 28,2 % 1971 - 3.049 17,0 % Družbenogospodarski razvoj je v povojnem obdobju sprožil močno odseljevanje kmečkega prebivalstva s podeželja v urbana središča. Delež kmečkega prebivalstva se je najbolj znižal v obodobju od 1955 do 1968 leta. 3 Podatki so iz vira: Prostorski plan občine Idrija 1981-1985 - Demografija. Iz podatkov popisa prebivalstva v letih 1960 in 1971 je bil izračunan odstotek deagrarizacije, ki je znašal na območju Idrije 16,8%, Spodnje Idrije 11,8 %, Cerknega, 11,7 % in Črnega vrha 11,8 %. Ocenjuje se, da se v zadnjem desetletju delež kmečkega prebivalstva ni bistveno znižal. Dejstvo pa je, da narašča število mešanih kmetij, to je takih, kjer kmetijska dejavnost ne predstavlja glavnega vira preživljanja, predvsem na račun čistih kmetij. Da bi se tedaj kmetijstvo znova oživelo in deagrarizacija zavrla, se je pričel pripravljati program razvoja zasebnega kmetijstva v občini. Kmetijski inštitut Slovenije in Kmetijska zadruga Idrija sta začela leta 1967 poskusno usmerjati dve kmetiji v občini v specializirano tržno proizvodnjo. To sta bili prvi tako imenovani vzorčni kmetiji v Sloveniji. Usmerjeni sta bili glede na primernost kmetijskih zemljišč, oddaljenost, lege in .drugih, za specializirano proizvodnjo pomembnih dejavnikov, v proizvodnjo mleka in v proizvodnjo plemenske živine z uvedbo pašnokošnega sistema izrabe travnatih površin. Rezultati so služili za koncept usmeritve vseh ostalih perpsektivnih kmetij. Dejstva, da so v kmetijstvu velike rezerve in, da je treba z dobro premišljenimi ukrepi kar najbolje zastaviti delo na tem področju, se je zavedala tako kmetijska organizacija, kot skupščina občine Idrija. Zato je bilo potrebno sprejeti program razvoja kmetijstva, v katerem naj bi imele zasebne kmetije, ki so osnova kmetijske proizvodnje v občini Idrija, svoje mesto. To naj bi se odražalo tudi v zaustavitvi deagrarizacije, ki so jo tedaj pogojevali slabi dohodki v nerazvitem, nizko produktivnem in v samooskrbovanje usmerjenem gospodarjenju. Tako se je z namenom, da bo moč oblikovati uspešno kmetijsko politiko v občini, skupščina občine Idrija odločila, da se izdela študija o stanju in razvojnih možnostih zasebnega kmetijstva v občini. Študija je bila pripravljena leta 1969. Vzporedno pa je tekla akcija za zbiranje sredstev, ki bi se namenjala pospeševanju razvoja kmetijstva. Takrat je bil tudi ustanovljen Sklad za pospeševanje kmetijstva, ki je zbrana sredstva razporejal za regresiranje obrestne mere za kredite, regresiranje reprodukcijskega materiala, izobraževanje kmetovalcev itd. Za kmetijstvo je bila izrednega pomena druga konferenca ZKS, ki je bila sredi leta 1970. Obravnavala je aktualna politična in družbenoekonomska vprašanja razvoja kmetijstva in opredelila stališča ter sprejela sklepe o nadaljnji perspektivi in socialistični preobrazbi kmetijstva. Ustvarila je takore-koč idejnopolitično osnovo za novo razvojno stopnjo kmetijstva. V skladu z elementi študije o zasebnem kmetijstvu in s stališči ZKS, je bila možnost razvoja kmetijstva ponovno obdelana. Pripravil se je srednjeročni akcijski program, ki je obsegal analizo preusmerjanja in določil potek vključevanja perpsektivnih kmetij, katerih število je bilo tedaj ocenjeno na 175. Sem so bile vključene le tako imenovane čiste kmetije in med njimi takšng, ki so imele vse pogoje, da bi se lahko preživljale izključno s kmetijsko dejavnostjo. Regijski program razvoja kmetijstva, ki je vključeval občine Nova Gorica, Tolmin, Idrija, Sežana, Ajdovščina, Postojna, Ilirska Bistrica in obalne občine, je predvideval skupno 980 perspektivnih kmetij na tem ozemlju. Naša občina je bila z dobrimi 17 % na tretjem mestu po številu teh kmetij. Omenjeni akcijski program razvoja kmetijstva se je dopolnjeval. Vključevale so se tudi mešane kmetije, ki so imele dobre možnosti za tržno gospodarjenje. Prišlo je do odstopanj usmeritve posameznih kmetij pa tudi celotnega rajona. To je bila posledica predvsem nestabilnosti tržnih razmer. Sedaj gospodari na območju občine Idrija enovita Kmetijska organizacija —' Kmetijska zadruga Idrija. Pred tem so bile zadeve na tem področju neurejene. Po drugi konferenci ZKS se je pričela intenzivna priprava za združitev tedanjih zadrug - idrijske in cerkljanske. Uspešna združitev je bila z referendumom izglasovana leta 1973. To je bil prvi korak v širše povezovanje. Leta 1975 se je KZ Idrija združila s trgovsko predelovalnim podjetjem Primorje iz Nove Gorice. V letu 1977 pa se je ustanovila delovna organizacija Mesna industrija Primorske s TOZD-i Zivinopromet, Klavnica in Kmetijstvo Idrija. Cilj je bila povezava predelovalne industrije s surovinsko bazo. Delovna organizacija je bila povezana v SOZD Frukta, ki naj bi predstavljal močan kompleks živilsko predelovalne industrije na Primorskem. Novoustanovljena delovna organizacija MIP je načrtovala povečanje proizvodnje mesa in mleka, kmetom kooperantom zagotoviti reden odkup pridelkov, potrošnikom pa stalno oskrbo z živili. Naloga združevanja teh TOZD-ov je bila tudi delitev dela oziroma proizvodnih programov. S tem naj bi bila zagotovljena boljša izkoriščenost proizvodnih kapacitet. Takrat so se tudi pripravljali načrti za posodobitev mlekarne v Cerknem in Klavnice v Idriji. Vsi ti načrti so temeljili na združevanju sredstev vseh TOZD-ov delovne organizacije, v katero je bila KZ Idrija vključena. Do realizacije ni prišlo. Lahko rečemo, da je bila temu kriva nezainteresiranost ostalih TOZD. (Združitev v okviru severno-primorske regije ni prinesla zaželenih in načrtovanih rezultatov). Poleg tega pa so tudi spremenjeni zakonski predpisi v zvezi z organiziranostjo kmetijskih organizacij privedli KZ Idrija leta 1978 do osamosvojitve. Kmetijska zadruga Idrija združuje 506 kmetovalcev, s katerimi ima sklenjene dolgoročne pogodbe o sodelovanju. Z veliko večino ostalih pa občasno sodeluje s kratkoročnimi pogodbami o odkupu tržnih viškov. Kmetijstvo je bilo v občini Idrija usmerjeno v samooskrbo. Takšen način je potreboval tudi precej delovne sile. Tržnih viškov v pravem pomenu skorajda ni bilo. Z deagrarizacijo je pričelo delovne sile zmanjkovati, zato so že sami kmetovalci iskali novih poti v gospodarjenju. Dejstvo, da se le z modernizacijo in tržnim kmetovanjem na zasebnih kmetijskih posestvih lahko zagotovi obstoj in nadaljni razvoj, je kot že omenjeno, sprožilo v občini vrsto ukrepov. Naravni pogoji že sami narekujejo usmeritev kmetijstva, saj spada velika večina kmetijskih zemljišč, vrednotenih po dejavnikih naravne primernosti, v „malo primerna" zemljišča. Ta zemljišča so pretežno travnat svet in alternativne rabe so možne le znotraj usmeritve v živinorejo. To je poleg gozda glavni vir dohodka na kmetijah. Cilj programa razvoja zasebnega kmetijstva je bil ureditev kmetij za tržno proizvodnjo mleka in mesa ter plemenske živine. Grobo vzeto, območje na desni strani Idrijce je rajon mlečne proizvodnje, na levi strani pa pitanje in vzreja plemenske živine. Vendar pa je vsled tržne situacije, ki se je tekom let spreminjala v korist zdaj ene zdaj druge usmerit-vene proizvodnje, precej kmetij s kombinirano proizvodnjo mleka in pitovne živine. Vseh kmetij je okrog 1800. V tržno gospodarjenje jih je usmerjenih dobrih 800. Število kmečkih gospodarstev kjer ni nihče zaposlen zunaj kmetijstva, je 300. V9eh „čistih" perspektivnih kmetij, kjer so gospodaiji mlajši od 50 let in imajo družino, pa je 180. Navedeni podatki niso ohrabrujoči. Slaba starostna struktura je problem celotnega slovenskega kmetijstva. Z ukrepi za pospeševanje kmetijstva je bil namen doseči večjo proizvodnjo hrane in s tem boljše življenjske razmere kmetov ter tako ohraniti hribovske kmetije žive. Prvotno začrtani program je predvideval, da naj se bi do konca leta 1977 usmerile vse perspektivne kmetije. Tako danes ocenjujemo, da je vseli usmerjenih kmetij 214. Približno toliko jih je tudi po Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in kmetij zaščitenih. Mimo teh preusmerjenih kmetij pa so se modernizirale tudi ostale, ki sicer niso bile vključene v konkretni program preusmerjanja iz različnih razlogov (premajhen obseg zemljišč, pomanjkanje delovne sile itd.). Akcija preusmerjanja je potekala v glavnem skladno z načrtom, kar prikazuje tudi naslednji pregled: Vključenih kmetij po letih do 1970 71 72 73 74 75 76 77 do 1. 80 Po programu 15 25 50 80 100 125 150 175 200 Dejansko 29 37 59 89 116 139 166 194 214 Pregled poteka usmerjanja perspektivnih kmetij po območjih Idrijsko letno skupno Cerkljansko letno skupno Skupaj 1967 2 2 2 2 4 1968 2 4 2 4 4 1969 3 7 2 6 5 1970 11 18 5 11 16 1971 5 23 3 14 8 1972 12 35 10 24 22 1973 18 53 12 36 30 1974 13 66 14 15 27 1975 8 74 15 65 23 1976 10 84 17 82 27 1977 6 90 22 104 28 1978 2 92 3 107 5 1979 5 97 3 110 8 1980 5 102 2 112 7 Ugotavljamo lahko, da je bilo vključevanje kmetij celo hitrejše, kot je načrtoval program, ki nikakor ni bil preohlapno zastavljen. Priprava potrebne dokumentacije za poprečno 20 kmetij letno vendarle predstavlja obsežno delo, obenem pa tudi finančna sredstva od kreditov do lastne udeležbe niso bila majhna. V Sloveniji je bilo koncem leta 1971 na novo preusmerjenih 624 kmetij, 1973 4.875 in 1977 pa 4.241 kmetij. Dinamika procesa preusmerjanja pojenjuje. Vrh je bil dosežen v letih 1975-1977, kar velja tudi za vso Slovenijo. Ni pa se ustavila nadaljnja modernizacija teh kmetij, saj morajo te usmerjene kmetije še bolj intenzivno spremljati sodobno tehnologijo v proizvodnji hrane predvsem v izkoriščanju travinja in prehrani goveda. Vse to zahteva intenzivno pospeševalno delo, kjer se uveljavljajo metode stalnega dela tudi z interesnimi skupinami kmetovalcev, ki skupaj s strokovnjaki iz območnega kmetijskega zavoda iz Kmetijskega inštituta skupaj rešujejo tekoča vprašanja proizvodnje. Formalno je torej program zadovoljivo izpolnjen. Po drugi strani, kjer pa program najbrž nekoliko zaostaja, je vprašanje, koliko kmetij je dejansko že preusmerjenih in koliko predvidene tržne proizvodnje dajejo. Izkušnje kažejo, da je potrebno poprečno pet let, da se kmetija preusmeri, če so seveda vsi dejavniki vsklajeni in če ne pride do raznih kriznih situacij, tržnih nihanj v odkupni ceni mleka oziroma pitane živine, čemur smo bili v preteklih desetih letih večkrat priča. Dejansko tu res nastopa cel splet objektivnih pa tudi subjektivnih faktoijev, ki vplivajo na potek. Večkrat je bilo po sredi vprašanje pravočasnega zagotavljanja finančnih sredstev. Poleg tega je že narava preusmerjanja neugodna, saj je znano, da prva leta pade proizvodnja celo pod prejšnji nivo. Kmetovalec se posveča novogradnji oziroma obnovi gospodarskih poslopij, zniža se prirast živine, predvsem pa mlečnost zaradi preseljevanja živine in ponovnega vhlevljanja, vlaganja v neposredno proizvodnjo pa se ne znižajo (dokup plemenske živine, porabe mineralnih gnojil, slabša prehrana itd.). Ob tem je treba poudariti še subjektivne težaye, ki so nastopale predvsem v začetku akcije preusmerjanja, saj je bilo ponekod težko prelomiti stoletno tradicijo kmetovanja. Prvotno je program načrtoval 175 kmetij. Za preusmerjanje se je kasneje odločilo še kakih 40 novih. Z gotovostjo pa je računati, da bodo vse kmetije, morale posodobiti proizvodnjo in gospodariti po načelu tržnosti. Saj le takšen način daje zadovoljive rezultate in ustvaija pogoje za življenje na kmetiji, čeprav ne bo pri vseh kmetijstvo glavni vir preživljanja. Vsekakor pa ne moremornimo tega, da so tudi mešane kmetije zelo močan tržni proizvajalec in prav pri teh je modernizacija potekala hitreje, kot pri klasičnih, saj vlaganja v posodobitev niso bila vezana v tolikšni meri na dohodek same kmetijske dejavnosti. Do odstopanja programa razvoja zasebnega kmetijstva v občini Idrija je prišlo tudi v sami specializaciji kmetij. Kmetije naj bi bile usmerjene glede na naravne možnosti v proizvodnjo mleka ali pa pitovne in plemenske živine. Glavni vzrok za spremembo so bile že omenjene menjajoče se situacije na tržišču. Včasih se je kmetija usmerila v proizvodnjo tistega artikla, ki je imel na trgu tedaj najbolj stimulativno ceno. Nestabilen trg je povzročil, da je večina kmetij vpeljala kombinirano proizvodnjo. To pomeni, da proizvaja mleko in pitovno živino. Čistih usmeritev je malo. Okrog 50 kmetij je specializiranih za proizvodnjo mesa, blizu 40 pa za proizvodnjo mleka. Prvotni program, ki je obsegal 175 kmetij, je predvidel 39 kmetij usmerjenih v proizvodnjo mleka, 68 v proizvodnjo mesa ter 68 s kombinirano proizvodnjo: Najbolj se je držala programa usmeritev v mleko, ki pa je bila zaradi občutljive tehnologije dostikrat pred težkimi problemi. Preusmerjanje in modernizacija kmetijstva je zahtevala velika investicijska sredstva. Ob načrtovanju, je bilo izračunano, da znašajo stroški za eno kmetijo približno 250.000,— din. Ti pa so zelo porasli zaradi podražitve gradbenega materiala, mehanizacije in neposrednega reprodukcijskega materiala. Z razpoložljivimi sredstvi Hranilno kreditne službe in lastno udeležbo, so bile potrebe le delno pokrite. Vsaka kmetija je morala poseči še po bančnih kreditih. Od leta 1970 do danes, je bilo vloženih v modernizacijo 63.015.575,- din. To so bančni krediti, sredstva HKS in republiška udeležba. Pri vsem tem niso upoštevana lastna denarna in materialna (les) sredstva kmetov, niti njihovo vloženo delo pri gradnji gospodarskih objektov. V desetletnem obdobju je bilo na novo zgrajenih in adaptiranih prek tristo hlevov za govejo živino s sodobnimi stojišči, načinom krmljenja in čiščenja (na izplakovanje), okrog 650 betonskih jam za gnojevko ter preko 5.000 m3 silosne prostornine. Pregled investicij Bančna sredstva HKS Republ. sred. Skupaj 1970 450.000,- 1.105.000,- — 1.555.000,- 1971 180.000,- 1,300.000,- — 1.480.000,- 1972 950.000,- 1.450.000,- 280.000,- 2.680.000,- 1973 900.000,- 1.660.000,- 96.000,- 2.656.000,- 1974 1.760.000,- 1.200.000,- 150.000,- 3.110.000,- 1975 2.805.000,- 731.000,- 731.000,- 4.267.000,- 1976 2.677.000,- 675.000,- 544.000,- 3.896.000,- 1977 1.830.500,- 2.736.600,- 632.200,- 5.199.300,- 1978 3.032.400,- 9.642.700 203.000,- 12.878.100,- 1979 2.840.700,— 8.426.500,- — 11.267.200,- 1980 1.738.700,- 7.148.800,- 101.900,- 8.989.400,- Skupaj 19.164.300 36.075.600 2.738.100,- 57.978.000,- Poleg teh sredstev so bili kmetovalci deležni tudi kreditov, ki jih je nudil svojim kooperantom obrat za kooperacijo Idrija TOK, SGG Tolmin. Tudi ta sredstva v višini 5.037.575,— din so bila v celoti vložena v kmetijstvo. Pregled kreditov TOK - Obrat za kooperacijo Idrija 1970 31.000,- 1975 115.000,- 1971 85,000,- 1976 735.600,- 1972 10.000,- 1977 229.900,- 1973 60.000,- 1978 600.000,- 1974 85.000,- 1979 2.184.000,- 1980 902.000.-. Skupaj 5.037.575,- Skupno je bilo v desetih letih vloženo 63.015.575 din. Dinamika je bila dokaj različna. V zadnjih letih je masa sredstev porasla, dejansko pa se je obseg krčil zaradi velikega porasta cen predvsem gradbenega materiala in mehanizacije. K tem sredstvom moramo prišteti tudi pomoč Sklada za pospeševanje kmetijstva, ki se je leta 1979 preoblikoval v Samoupravno interesno skupnost za pospeševanje kmetijstva. Namen sklada oziroma skupnosti je, da zbira sredstva in jih daje v obliki raznih regresov direktno kmetijskim proizvajalcem ali prek Kmetijske zadruge, kot je na primer regresiranje obrestne mere najetih kreditov za nabave mineralnega gnojila, pomoč pri nakupu telet za nadaljnjo rejo in drugo. Od leta 1969 dalje je bilo skupaj zbranih 7.290.259— din. Večji del je bil porabljen za regresiranje obrestne mere in sicer 2.980.503— din. Kmetovalci po zakonu o regresiranju namreč obresti plačujejo le 3%. Razliko do 11% pa pokrivata občina in republika, vsaka polovico. Posebno velik porast porabe sredstev za obrestno mero beležimo v letih 1977 do 1980. Leta 1969 je bilo za ta namen potrošenih le 13.000-din, v letu 1979 pa 535.862,- din in v letu 1980 do oktobra 452.975,- din (Vsi podatki za leto 1980 so vzeti po stanju 15. 9. 1980). Od leta 1976 dalje so se namenjala precejšnja sredstva za regresiranje nabave mineralnih gnojil in sicer skupno 1.859.000,— din. Za obnovo osnovne živalske črede je bilo v letih 1979 in 1980 dano 1.079.630- din. Samo za te tri akcije je bilo porabljenih več kot tri četrtine sredstev, zbranih v vseh desetih letih. Za ostale pospeševalne naloge in akcije kot so: sofinanciranje pospeševalne službe, izobraževanje kmetov, sofinanciranje gradbene dokumentacije, nabava plemenske živine, sofinanciranje umetnega osemenjevanja govedi, labora-torijske analize zemlje in krme itd. pa je bilo v vsem tem obdobju potrošenih le 1.371.126.— din. Ob tem je potrebno poudariti, da SIS za pospeševanje kmetijstva ni potrošil niti dinarja za stroške svojega poslovanja razen obvezne provizije službe družbenega knjigovostva. Čeprav so se finančne razmere po ustanovitvi SlS-a za pospeševanje kmetijstva in podpisu samoupravnega sporazuma o zbiranju sredstev za pospeševanje kmetijstva izboljšale, so potrebe še zmeraj večje od denarnih možnosti SlS-a. Veliko pospeševalnih akcij še vedno ostaja le na papirju. V slovenskem merilu je SIS po zbranih sredstvih že vsa leta nekje med drugo polovico med šestdesetimi občinami. V desetih letih je bil napravljen znaten korak v modernizaciji kmetij. Prav ta pospešen razvoj pa terja znatno več sredstev. Ob nezadostni podpori bo v nadaljnji modernizaciji hribovskih kmetij prišlo do zastoja in vsi ukrepi in dosedanja vlaganja ne bodo dali pravih rezultatov. Tako je skupna pomoč pri nadaljnjem pospeševanju kmetijstva v občini Idrija potrebna. Zato je nujno s samoupravnim sporazumevanjem zagotavljati več sredstev. Družba je zainteresirana za obstoj kmetij v hribovskih območjih. Občina Idrija spada med 54 občin v Jugoslaviji, ki imajo glede na naravne danosti posebno težke pogoje v kmetijski proizvodnji. Za ohranitev in napredek kmetijstva v takih območjih pa je potrebna širša podpora. Do leta 1979 so v tedanji sklad za pospeševanje kmetijstva prispevali sredstva Kmetijska zadruga Idrija, TOZD Gozdarstvo in TOK Idrija ter Skupščina občine Idrija. Po ustanovitvi SlS-a za kmetijstvo je bil sprejet tudi samoupravni sporazum o zbiranju sredstev za pospeševanje kmetijstva. Tega je podpisala velika večina OZD in TOZD, ki imajo sedež v občini Idrija. Obveznosti, ki si jih je s tem sporazumom naložilo združeno delo, pa zaradi različnih težav niso v celoti realizirane. Tako je združeno delo za pospeševanje kmetijstva v letu 1979 prispevalo 979.000 - din, 1980 pa 1.187.800,— din. Kmetijska zemljišča so v občini revna z nekaterimi hranili in precej razgibana s pogostimi kraškimi pojavi — vrtačami, razkritimi in zagrmovljeni-mi osamelci itd. Takšna zemljišča je moč z meliorativnimi ukrepi dokaj izboljšati. Za te namene je Kmetijska zemljiška skupnost občine Idrija kljub skromnim sredstvom, s katerimi razpolaga, porabila v obdobju 1975—1980 skupaj 1.048.781,- din. Od tega je bilo potrošenih 550.000,— din za založno gnojenje, ostalo pa so neposredni stroški agromelioracij. Tako je bilo omogočeno marsikateri kmetiji, da si je uredila zemljišča za strojno obdelavo in spravilo krme. Pri ocenjevanju smotrnosti vseh teh sredstev, ki so bila v dobi desetih let vložena v kmetijstvo, lahko rečemo, da so se naložbe obrestovale. Sedanje stanje opremljenosti kmetij s stroji in gospodarskimi objekti je zadovoljivo, v to je bilo tudi največ vloženega. Morda celo preveč. Ne samo v občini Idrija temveč v vsej Sloveniji je bilo premalo vloženega v živinski fond'. Tudi način gradnje gospodarskih poslopij ni bil vedno najbolj gospodaren, saj se je večkrat gledalo bolj na kvaliteto zgradb, kot pa na kvaliteto živine. Pri mehanizaciji ni bilo enotne posvetovalne politike. Tako so bili nabavljeni stroji, za katere pri nas nadomestnih delov ni dobiti in včasih niso bili niti najbolj primerni za posamezne kmetije. Cela vrsta tipov, predvsem traktorjev, do neke mere onemogoča ureditev enotne servisne službe, o kateri je že bil govor. Povedati velja tudi, da je bilo nesmotrno nabavljati vsaki posamezni kmetiji stroje, ki se le občasno, sezonsko uporabljajo. Prav z namenom, da se poceni taka nabava, je bilo ustanovljenih več strojnih skupnosti in sicer na Vojskem, v Doleh, Zavratcu, Jeličnem vrhu, Idrijskih Krnicah, in Cerkljanskem vrhu. Da ni več strojnih skupnosti, je kriva oddaljenost kmetij, pomanjkanje družbenih sredstev za sofinanciranje, prav tako pa tudi nezaupljivost posameznih kmetovalcev do takih skupnosti. Opremljenost kmetij s stroji je v poprečju dobra. Pred letom 1965 v občini Idrija skorajda ni bilo kmetijske mehanizacije. Po razpoložljivih podatkih je bilo okrog 80 motornih kosilnic, traktorja pa nobenega. Potem je število hitro naraščalo, tako, da sedaj beležimo čez 1400 motornih kosilnic, dobrih 450 traktorjev, okrog 130 samonakladalnih prikolic, 100 molznih strojev itd. Približna polovica te mehanizacije je bila uvožena iz Italije in Avstrije in sicer od leta 1971 do vključno 1980 kar 242 traktorjev, 352 motornih kosilnic, 40 samonakladalk, 72 molznih strojev ter več deset obračalnikov, motornih žag in rezervnih delov. Največ je bilo uvoženega leta 1972 in 73, ponoven porast je opaziti zopet v letu 1977 in 1978. V letu 1979 pa je bilo uvoženih sploh največ kmetijskih strojev in opreme, kar 171 komadov. Kmetijstvo je v idrijski občini usmerjeno v govedorejo. Poljedeljstvo zaradi neugodnega terena in klime nima možnosti, da bi dajalo zadovoljive tržne viške, razen krompirja. Število živine predvsem goveda, se v občini ni dosti spreminjalo. Omeniti je treba dejstvo, da je sedaj manj kmetovalcev kot pred petnajstimi leti, odkar stalež goveda na videz stagnira. To kaže na večjo intenzivnost proizvodnje in večje število govedi na posamezno gospodarstvo. Pregled staleža živine 1971 (popis) 1980 (ocena) govedo konji svinje ovce 6.569 538 2.782 786 6,750 189 2.300 400 Tudi v Sloveniji je število govedi dokaj ustaljeno in se giblje okrog 550 tisoč glav. Nihanja med leti so v veliki meri odraz tržnih razmer. Največje število govedi v Sloveniji je bilo zabeleženo v letu 1962 in iscer 594 tisoč. Tedaj je bilo razmerje med ceno krmil in govedi dokaj ugodno. Po številu govedi je občina Idrija na 34. mestu v Sloveniji. Govedoreja se je v občini razvijala na meji med dvema posamskima območjema, med rajonom sivorjavega goveda in rajonom redeče cikastega goveda. Slednje je bilo razširjeno predvsem na Cerkljanskem. Leta 1969 je bilo po oceni še 1900 glav rdeče cikaste govedi. S selekcijo in gospodarskim križanjem se je sestav pasme spremenil. Prevladuje sivoijava, ki je najbolj primerna za naše razmere. Rdeče cikaste pasme pa ni več. V rajonu proizvodnje mleka se opravlja umetno osemenjevanje krav s semenom bikov mlečnega tipa predvsem brovvn svviss pasme, katerih potomci dosegajo visoko mlečnost. Za obnovo osnovne črede se uporablja osnovni tip sivorjave pasme s pitovnimi pasmami kot so charolais in limousin. V sestavu osnovne črede je 2200 krav. Od teh jih je v kontroli proizvodnosti približno 1500. Živinoreja se je v minulem obdobju srečevala s slabo spodbudnimi pogoji za gospodarjenje. Razvijala se je v precejšnjem neskladju med nabavno ceno krmil in prodajno ceno živine. Občasne vremenske ujme so težave še povečale. Gibanje cen kmetijskega reprodukcijskega materiala (za kg) 1975 1979 1980 indeks 1980/75 koruza v zrnju 2,82 krmila za mlado pitano govedo 2,99 krmila za molznice 2,99 4,29 4,29 5,28 6,85 7,90 7,90 242 264 264 Gibanje odkupnih cen živine (za kg žive teže) govedo 9,50 mlado pitano govedo 14,35 teleta 20,50 20,91 25,10 40,00 35,00 46,00 75,00 368 321 366 Prikaz povišanja cen reprodukcijskega materiala in odkupne cene živine pa ne daje prave slike, ker je upošteta le kupljena krma živine. Proizvodnja živine pa podražuje tudi zvišanje cen goriva, mehanizacije, mineralnih gnojil itd. Končno bi moral biti tudi čisti prihodek kmeta vsklajen s splošno rastjo, kar pa ni. Kljub težavam s katerimi se je živinoreja srečevala, ugotavljamo napredek v kvaliteti živine, predvsem v povečani mlečnosti. Tudi dnevni prirastek pitovne živine se je povečal, kar pa se pri količini odkupljene živine ne izkazuje. Pri tem dosegamo počasnejši napredek kot pri prireji mleka. Z zajemanjem večjega števila telet za pitanje in s pitanjem na višjo težo je prirejo moč povečati. Pregled odkupa govedi (živa teža v t) 1970 707 1976 762 1973 730 1977 704 1974 716 1978 741 1975 650 1979 890 1980 732 (ocena) Ob ocenjevanju uspešnosti realizacije programa razvoja zasebnega kmetijstva prav gotovo ne moremo mimo ugotovitve, da je bil največji napredek dosežen pri proizvodnji mleka. V letu 1967 je znašala povprečna molznost 1700 1, leta 1971 je bila 22001, sedaj se giblje blizu 28001 po kravi. Poprečna mlečnost krav na usmerjenih kmetijah dosega 4400 1 letno, medtem ko posamezne živali dosegajo že več kot 6200 1 mleka. O povečanju proizvodnosti krav priča povečan odkup mleka, ki bo v letu 1980 znašal po oceni 3.493.460 litrov, kar je skoraj dvakrat toliko kot v letu 1965, ko ga je bilo 1.826.0001. Pregled odkupljenih količin mleka mlekarna mlekarna Godovič Cerkno Skupaj Indeks veriž. ind. 1965 716.000 1.110.000 1.826.000 1965=100 1970 681.184 1.385.474 2.066.658 113 113 1971 693.346 1.425.565 2.118.911 116 102 1972 815.938 1.509.608 2.325.546 127 110 1973 877.637 1.547.337 2.424.974 133 104 1974 926.941 1.507.000 2.433.941 133 100 1975 1.024.724 1.529.429 2.554.153 140 105 1976 1.230.000 1.721.000 2.951.000 162 116 1977 1.488.000 1.842.000 3.330.000 182 113 1978 1.689.321 1.892.184 3.581.505 196 108 1979 1.786.624 1.806.592 3.593.2-16 197 100 V desetih letih je bilo skupno odkupljenega dobrih 28 milijonov litrov mleka. Po letu 1977 se opaža zmanjševanje količin odkupljenega mleka in proizvodnje na sploh. To upadanje je karakteristično za vso Slovenijo in ga je bilo pričakovati. Nespodbudne cene in neusklajene cene med mesom in mlekom ter vedno dražji reprodukcijski material, vse to vpliva na zmanjševanje proizvodnje. Računalo se je z novim povišanjem cene mleka že v oktobru 1980. Do popravka še ni prišlo. To pomeni, da bodo rejci manj zainteresirani za prirejo mleka, in z dodatnim krmljenjem za povečanje molznosti ne moremo računati. V slabem letu dni 1979-1980) so se stroški proizvodnje povišali za 62 %, prodajna cena mleka pa za 36 %, ob tem sedaj (1980) plača kupec liter mleka 2 din ceneje, kot je njegova cena. Prvotno je cerkljanski okoliš pridelal precej več mleka kot idrijski. Ta razlika se je postopoma zmanjševala tako, da je sedaj količina takorekoč izenačena. Največji porast v skupnem odkupu mleka opažamo v letu 1972, v naslednjih letih se je počasneje zviševal. V letu 1976 je znova porasH, v zadnjih letih pa se trend povečevanja zmanjšuje. S selekcijo je možno še naprej povečevati biološke zmožnosti živine, res pa je, da bi glede na genetske zmožnosti lahko s pravilnejšo in kvalitetnejšo prehrano krav pridelali še več mleka. Mleko se dnevno zbira v 33 zbiralnicah. Od teh jih odpade na mlekarno Godovič 11 in na mlekarno Cerkno 22. Viške konsumnega mleka se iz občine oddajajo v „Planiko" Kobarid in KZ Postojna, cerkljanska mlekarna je izdelovala tudi sir. Sedaj je proizvodnja opuščena, ker je v načrtu korenita rekonstrukcija mlekarne. Nekaj malega pa se občasno predela v surovo maslo. Poleg načrtovanja večje prireje mleka bo treba posvečati več pozornosti higieni pridobivanja mleka. V njem ne smejo biti zdravju nevarni mikroorganizmi, prav tako tudi ne preštevilna običajna mikroflora mleka, ker zmanjšuje njegovo obstojnost. Ob nehigienski prizvodnji naraste število kontaminentov na več sto milijonov v enem mililitru. Do 100.000 mikroorganizmov v mililitru pomeni primerno higiensko proizvodnjo, čeprav je po pravilniku o čistosti mleka dovoljeno 3 mio kontaminentov. Nedvomno je intenzivno in smotrno izkoriščanje travnatega sveta ali drugače rečeno povečanje pridelovanja, voluminozne krme, temeljni pogoj rasti dohodka od živinoreje. Visoka cena zrnate krme oziroma vseh vrst močnih krmil, so dejstva, ki utegnejo ostati stalna prisotna in narekujejo nadaljnjo preusmeritev k domači krmi. Posodabljanje kmetijstva v občini Idrija se kaže tudi v širjenju intenzivne rabe travinja. V prvih letih preusmerjanja se je pristopilo k pašno košni izrabi travnikov. Nekaj kmetij je že takoj uredilo čredinske pašnike in ob ugodnih rezultatih se je ta način, ki zahteva tudi manj vloženega dela in je najcenejši način prehrane živine v vegetacijski dobi, razširil skorajda na vse kmetije, ki imajo mlečno proizvodnjo in primerna, zaokrožena zemljišča. V poprečju tako gospodari blizu 200 kmetij. Dosledna, intenzivna pašno košna raba tal, ki so pri nas že tako revna s fosforjem, s kalijem pa srednje založena zahteva izdatno gnojenje. Brez izdatnega gnojenja ni mogoče računati z dobrim pridelkom. Zato je vzporedno tekla akcija za povečano in pravilno gnojenje travnikov. V ta namen so se opravljale občasne analize vzorcev tal in izdelovali gnojilni načrti. Da bi povečali potrošnjo mineralnih gnojil, katerih cena je precej visoka, se je prek SlS-a za pospeševanje kmetijstva regresirala njihova nabava. Kako se je gibala poraba gnojil, prikazuje naslednja tabela: Poraba umetnih gnojil v t leta leta 1969 309 1975 300 1970 298 1976 400 1971 362 1977 590 1972 ■ 352 1978 580 1973 371 1979 700 1974 310 1980 600 Gnojenje z mineralnimi gnojili je bila šibka točka v našem kmetijstvu. Kljub vidnemu porastu potrošnje, še vedno ne gnojimo dovolj. Ta potrošnja bo morala biti odraz potrebe zemlje po hranilih ne pa kupne moči posameznega kmetovalca. Razvitost kmetijske proizvodnje se meri tudi po porabi gnojil na ha obdelovalne zemlje. Pri tem še vedno ne dosegamo razvitejših dežel. V Evropi prednjačijo dežele Evropske gospodarske skupnosti, od vzhodnih pa Bolgarija in Madžarska. Jugoslavija porabi približno toliko kot Italija, Slovenija veliko več. Poraba umetnih gnojil na obdelovalnih površinah v kg/ha leta leta 1960 39 1962 25 1968 33 1970 36 1972 27 1974 35 1975 40 1976 48 1977 68 1978 67 1979 81 1980 69 V zadnjih letih poraba mineralnih gnojil raste, vendar še vedno prepočasi. Proizvodni potencial travinja je po nekaterih podatkih še najmanj za polovico večji, kot pa sedaj daje. Poskusi, ki jih je opravil Kmetijsko veterinarski zavod Gorica leta 1979 na travnikih v občini Idrija, to kažejo. Na intenzivno gnojeni površini lahko letno preredimo celo štirikrat toliko pitancev, kot na slabo gnojeni. Prav tu je še skrita možnost povečanja živinorejske proizvodnje. Poleg tega so dobro gnojeni travniki tudi manj občutljivi za sušo. Važna je kakovost voluminozne krme. Rezultati analiz kažejo napredek. Vendar še niso vse možnosti izkoriščene. Velikokrat je prav v obdobju prve košnje deževno vreme in kvaliteta krme je zaradi izpranih hranil slaba. Zato se je pred leti začelo uvajati siliranje krme. Kot rečeno, je sedaj že dobrih 5.000 m3 silosnih prostornin. Najbolj pogosti so stolpni betonski silosi s 60 m3. Zelo je napredovalo tudi dosuševanje sena s prevetrovalnimi napravami. Teh je 70. S takimi ukrepi se je izdatnost krme zelo zboljšala. Na splošno pa se še vedno sveža trava izkorišča v prepoznem razvojnem stadiju in suha voluminozna krma spravlja s preveliko vsebnostjo vode. Paša in zelena trava oziroma poletna krma je boljša od zimske (seno). Še naprej si bo treba prizadevati za izboljšanje postopka spravila in konserviranja krme, ter jo analizirati na vsebnost hranilnih snovi. Pri prizadevanju za čimvečji pridelek voluminozne krme seje zanemarila možnost osnovanja skupnih pašnikov na primer na Vojskem, v Kanjem dolu in morda na Otavniku: V zadnjem času je čutiti med kmetovalci samimi več zanimanja za pašne skupnosti. Dogovori tečejo med gozdarsko, in kmetijsko organizacijo ter Skupnostjo za pospeševanje kmetijstva predvsem za ureditev skupnega pašnika na Vojskem. Najprej pa bo potrebno rešiti zemljiško lastniška razmerja. Na Vojskem je bila sicer izvedena poskusna paša volov, ki je dala vzpodbudne rezultate, vendar je obstalo le pri tem. Tudi v pašni vzreji klavnih prvesnic se ponuja dodatna možnost. Izkušnje kažejo, da se je s travnatim svetom dobro gospodarilo, kažejo pa tudi, kje so še možnosti, da se z manjšimi vlaganji in večjo strokovnostjo doseže boljši pridelek. Konjereja je bila do nedavnega v upadanju. Širjenje kmetijske mehanizacije in nestimulirana reja sta opravili svoje. V desetih letih se je število zrtižalo s 538 (1971) na 189 konj v letu 1979, to je kar za dobrih 65 %. Pa še od teh jih je več kot polovica starih nad deset let. Veliko je kastratov, podmladka pa skorajda ni bilo. V letu 1977 oziroma 1978 se je pričela akcija za oživitev konjereje. Povezava z republiško komisijo za pospeševanje konjereje je prinesla prve rezultate 1978. Tedaj je prišlo na Vojsko 6 plemenskih žrebic pasme „haflinger", v letu 1979 pa na Cerkljansko 4 žrebice in 6 odraslih brejih kobil te pasme, predvideno pa je še 12 kobil. Ta pasma je zelo uveljavljena v hribovskem predalpskem območju sosednjih dežel. Zanimanje za konjerejo se je v letu 1980 zelo povečalo. Ustanovljen je bil celo konje-rejski klub. Tudi reja prašičev je močno nazadovala. Kmečka gospodarstva, ki so se preusmerjala, so načrtno opuščala vso ostalo dejavnost, razen govedoreje. Zaradi splošnega pomanjkanja tovrstnega mesa, se ponovno kažejo interesi. Ekonomsko opravičljiva pa je le farmska reja prašičev. V občini je zaenkrat le ena taka farma v Zakrižu. Za ovčjerejo lahko ugotovimo podobno. Število se zmanjšuje, čeprav je nekaj kmetovalcev v zadnjem času nabavilo nekaj desetin ovac. Potrebno bi bilo pretehtati možnosti paše ovac na opuščenih pašnikih. Poljedeljstvo zaradi neugodnih klimatskih razmer in manj primernih tal na sploh za intenzivne njivske kulture, nima posebnega značaja. Rastlinska proizvodnja je usmerjena predvsem v živinsko krmo in potrebe gospodinjstva. Tržne viške beležimo le pri krompirju, vendar ni nikjer to pridelovanje osnovno. Tudi ob pregledu statističnih podatkov o rastlinski proizvodnji ugotavljamo njeno zmanjševanje po obsegu zasejanih in pospravljenih površin, čeprav se pridelek po ha počasi zvišuje. Pregled pridelkov nekaterih važnejših poljščin (v q) (4) pospravljena pridelek površina v ha q/ha skupaj 1965 1979 1965 1979 1965 1979 pšenica 183 108 13 16 2379 1728 rž 129 42 12,8 15 1651 630 ječmen 171 93 9,4 12 1607 1116 oves 236 68 10 12 2360 816 koruza 61 65 16 22 976 1430 krompir 460 415 130 144 59800 59760 Najbolj se zmanjšujejo površine, zasejane z žiti, medtem ko ostajajo površine pod krompirjem in koruzo v poprečju nespremenjene. V letu 1979 so bile tudi manj ugodne vremenske razmere, zato je bil pridelek po ha nekaj nižji. Tudi v bodoče se površine za poljedeljsko proizvodnjo ne bodo povečevale. Z intenzifikacijo in boljšim semenom bo treba doseči večji hektarski donos. III. S primerjanjem podatkov in upoštevanjem vseh dejavnikov lahko zaključimo, da je bil pred desetimi leti program razvoja zasebnega kmetijstva v idrijski občini pravilno zastavljen in so bili v preusmerjanju doseženi vzpodbudni rezultati, čeprav so bili vzroki, ki so oteževali realizacijo ciljev objektivne narave. Doseženi rezultati izhajajo iz povečanih vlaganj in široke uporabe sodobnih agrotehničnih ukrepov. Uspehi pa so v veliki meri tudi sadovi kmetov samih in njihove odločenosti, da ob pomoči družbe dosežejo boljši ekonomski položaj. 4 Vir: Statistični podatki po občinah SRS - Zavod za statistiko Planirano število perspektivnih kmetij se je že usmerilo v tržno proizvodnjo. Spričo hitrega razvoja znanosti, ki takorekoč prinaša vsakodnevne novosti na področje kmetijske proizvodnje, je nujno živo spremljati sodobno tehnologijo in jo vnašati v naš kmetijski prostor. Na področju raziskovalnega in pospeševalnega dela je potrebno okrepiti sodelovanje s Kmetijsko veterinarskim zavodom, Centrom za pospeševanje kmetijstva in Kmetijskim inštitutom Slovenije. Še vedno pa obstajajo problemi razdrobljenosti kmetijskih zemljišč, neugodna starostna struktura aktivnih kmetijskih proizvajalcev, zmanjševanje najboljših obdelovalnih površin in neustrezne ter nestabilne ekonomske razmere za kmetijsko proizvodnjo. Opaža se zniževanje interesa za vlaganje v kmetijstvo, posebno tam, kjer so ugodne možnosti zaposlitve oziroma je že dosežena določena stopnja modernizacije. Pri reševanju problematike proizvodnje hrane bo treba najti pot s samoupravnim načrtovanjem in dohodkovno povezavo v celotni reprodukcijski verigi, ki naj bi pripeljala do oblikovanja družbenih dogovorov v oskrbi potrošniških središč. Sami neposredni kmetijski proizvajalci pa morajo biti zainteresirani za izboljšanje odnosov združevanja in skupnega pridelovanja z združevanjem dela in sredstev pa tudi zemlje, in za kvalitetno povezovanje s kmetijsko organizacijo. V občini je treba okrepiti Samoupravno interesno skupnost za pospeševanje kmetijstva; da bi lahko izvajala nadaljnje posodabljanje kmetijstva in s tem zagotavljala dolgoročno, stabilno proizvodnjo hrane. Z zbiranjem sredstev pa bo treba omogočati nadaljnje regresiranje nabave predvsem tistih proizvodnih faktorjev, ki imajo prevladujoč vpliv na intenzivnost proizvodnje, kot so umetna gnojila, krmila itd. ter zvečevati osnovni živalski fond. Kazalo bi uvesti tudi druge stimulativne ukrepe, na primer premije za povečano inteziv-nost proizvodnje. Seveda pa naj bi bila družbene podpore deležna tržna in predvsem družbeno organizirana kmetijska proizvodnja. Ob takšni politiki bi se moralo kazati tudi prizadevanje po izenačevanju kmeta z delavcem v industriji. To bo najtrdnejša garancija skupaj s splošnim oživljanjem vasi, da bo poseljenost naših krajev ostala vsaj takšna kot je in da bomo načrte o proizvodnji hrane za naslednje obdobje uresničili. Tovariš Tito je že leta 1964 dejal: „Na tržno proizvodnjo v kmetijstvu moramo gledati enako kot na industrijo in se ne sme od nje v ničemer razlikovati. Ta dva dela našega gospodarstva se morata razvijati vzporedno." Silvij Blaj t GOZD IN PROSTOR Vsebina UVOD GOSPODARJENJE Z GOZDOVI Potrebe po lesu NARAVNE RAZMERE V GOZDNEM PROSTORU Geologija in potografija Orografija Podnebje Talne razmere VREDNOTENJE GOZDNEGA PROSTORA Vrednotenje gozdnega prostora po varovalnem pomenu Kategorizacija gozdov po varovalnem pomenu Vrednotenje gozdnega prostora po lesno proizvodnem pomenu Kategorizacija gozdov po lesno proizvodnem pomenu SISTEMI GOSPODARJENJA Z GOZDOVI, GLEDE NA NJIHOV VAROVALNI IN LESNO PROIZVODNI POMEN OCENA PRIMERNOSTI GOZDNEGA PROSTORA ZA DRUGE NAMENE Možnosti in pogoji za sočasno uporabo gozdnega prostora Energetika Izgradnja cestnega omrežja Industrija Kmetijstvo Lovno gospodarstvo Znanstveno raziskovalna dejavnost POVZETEK UVOD V občini Idrija gozdovi pokrivajo slabi dve tretjini površine. S tem se to ozemlje uvršča med zelo gozdnate. Od tod velik pomen gozdov za gospodarstvo ter za vse funkcije, ki se kakorkoli navezujejo na ta naravni eko-sistem. Prvotni, predvsem lesno-proizvodni pomen gozda, začenši s kmalu petstoletnim delovanjem Rudnika živega srebra, seje do današnjih dni v mnogo-čem spremenil. gospodarska, rekreacijska, krajinsko oblikovna, splošno in narodno obrambna, je povzročilo, da le-te vsaj dosegajo, če ne že kar preraščajo nekdaj glavno namembnost gozda — lesno proizvodnjo, vse to pa daje gozdu in prostoru svojski pečat. Pomen surovine, v našem primeru lesa, ki je hkrati energetski vir ter živa zaloga, ki jo je mogoče z razumnim gospodarjenjem krepiti in kvalitetno izboljševati, je velika naravna danost in prednost. Navezanost našega občana na gozd je velika že od nekdaj. Kmetijstvo se je stalno in se tudi danes dopolnjuje z gospodarjenjem v gozdu, tako kot je industrijskemu delavcu bližina gozda vedno dobrodošla za ohranjanje in krepitev moči za delo ob stroju. GOSPODARJENJE Z GOZDOVI Gospodarjenje z gozdovi je urejeno z Zakonom o gozdovih SRS. V njem sta natančno določena vloga in funkcija gozda v smislu njegovega najširšega družbenega pomena. Gospodarjenje z gozdovi je enakovredno, ne glede na Primer stabilne gozdno ekološke združbe lastnino, zato se družbenemu in zasebnemu gozdu posveča enaka pozornost, to je nenehna krepitev osnovne, se pravi varovalne in lesno proizvodne funkcije. V samoupravni interesni skupnosti za gozdarstvo SRS in našega območja upravljajo z gozdovi delavci gozdarstva, občani iz krajevnih skupnosti ter predstavniki delovnih in družbenih organizacij. Gospodarjenje izvaja gozdno gospodarska organizacija. V našem primeru je to Soško gozdno gospodarstvo Tolmin, ki ima na območju občine Idrija TOZD gozdarstvo ter Temeljni obrat za kooperacijo. Prvi pokriva gospodarjenje z družbenimi gozdovi, drugi pa s svojo organizacijsko enoto z zasebnimi. Slovenski prostor je razdeljen na 13 gozdno gospodarskih območij in v prvega, to je Tolminsko gozdno gospodarsko območje, spadajo gozdovi občin Tolmin, Nova Gorica, Ajdovščina in Idrija. Dolgoročno gozdno gospodarsko (10-letno) načrtovanje poteka po območnem načrtu ter po desetletnih gozdno gospodarskih načrtih enat. Temeljnih enot znotraj območja je dvajset. Občino Idrija pokriva tako šest gozdno gospodarskih enot z izdelanimi gozdno gospodarskimi načrti. Te so po velikosti v hektarjih in ločeno po lastništvu naslednje: GG enota družbeni zasebni skupaj Idrija I 3207 — 3207 Idrija II 3917 — 3917 Črni vrh 1529 3692 5221 Dole 750 2544 3294 Kan o ml j a 789 6135 6924 Cerkno 713 4596 5309 Skupaj: 10905 16967 27872 Iz prikaza je razvidno, da je 61 % gozdov zasebnih ter 39% družbenih. Velika udeležba zasebnih gozdov je zelo pomembna zaradi povezave s kmetijstvom, tako za čiste, kot za mešane kmetije. Zaradi boljšega vpogleda in zaradi kasnejših analiz je potrebno podati še nekatere podatke, ki karakterizirajo gozdove in iz katerih je mogoče izoblikovati konkretne cilje in naloge. Predvsem so pomembne lesne zaloge, količine iglavcev in listavcev, prirastki (tekoči—letni) ter letni etati (predpisani posek). v brutto 000 m3 Lesna zaloga Prirastek Etat igl. list. skup. igl. list. skup. igl. list. skup. družb. g. 951 1320 2271 20,5 31,3 51^8 19,2 22,1 41,3 zaseb. g. 1195 1687 2882 35,2 47,1 82,3 17,0 23,1 40,1 Skupaj: 2146 3007 51153 55,7 78,4 134,1 36,2 45,2 81,4 iglavci neto m3 = bruto m3 x 0,85 listavci neto m3 = bruto m3 x 0,88 oziroma iglavci 15 % odpadka, listavci 12% Iz podatkov tako izhajajo sledeča poprečja na 1 ha gozda skupaj iglavci in listavci v m3 zaloga prirastek etat % na prirast. družbeni 208 4,75 3,78 79,5 zasebni 170 4,85 2,36 48,6 Odstotek prirastka na lesno zalogo znaša za družbene gozdove 2,28 za zasebne 2,85. Za gozdno gospodarske enote določen etat dosega v družbenih gozdovih 8% prirastka, v zasebnih pa 49%, oziroma skupaj 61%. Na osnovi teh kazalcev je mogoče razbrati, da se z gospodarjenjem krepijo gozdovi in to postopno za zasebni sektor več, za družbeni nekoliko manj. Postopno se namreč povečuje poprečna lesna zaloga lesa na ha. Dolgoročno naj bi lesne zaloge v poprečju dosegle v družbenih gozdovih zalogo 250 m3/ha v zasebnih pa 200 m3 /ha in s tem nekaj nad šest milijonov kubičnih metrov lesne zaloge. Ta cilj je postopno možno doseči, ker imamo razmeroma dobra rastišča. Potrebno pa je dosledno gozdno gojitveno načrtovanje ter uvajanje racionalnih gozdno gojitvenih ukrepov. Zanimivi so odnosi v zalogah med iglavci in listavci. Sedanje stanje kaže, da je nekaj manj kot dve tretjini listavcev. Postopno bomo morali krepiti tudi zaloge iglavcev in tako ob hkratnem povečevanju absolutne višine lesne zaloge povečevati tudi delež iglavcev. Ob fondih, prirastku in etatih je pomemben podatek blagovna proizvodnja oziroma neto oddaja lesnih sortimentov, kot osnova za distribucijo lesa za nadaljno mehansko, kemijsko predelavo, proizvodnjo ivernih plošč in zadnje čase vse pomembnejšo porabo za kurjavo. Primerjava proizvodnje skupin lesnih sortimentov za leto 1976 in 1980 ter predvidevanja za srednjeročno obdobje 1981 — 1985 je naslednja: Iz pregledne tabele je razvidna blagovna proizvodnja ter možnosti distribucije lesnih sortimentov. V opisane količine ni zajeta domača poraba lesa, ki dosega do 10.000 m3 letno, tako da je dejanska poraba neto mase do 75.000 m3 letno. Blagovna gozdna proizvodnja v družbenih in zasebnih gozdovih v netto m3 1976 sortimenti družb. zaseb. skupaj družb. hlodi iglavcev 17700 11500 29200 12500 drob. teh. les 6600 4000 10600 2400 celul. les 600 50 650 3700 skupaj iglavci 24900 15550 40450 18600 hlodi listavcev 11500 5300 16800 9200 drobni teh. les 7500 4500 12000 2300 drva za kurjavo 11300 5900 17200 2000 drva za iver. pl. — — — 8400 drva za izvoz 5900 1600 1600 — skupaj listavci 36200 17300 53500 21900 vse skupaj: 61100 32850 93950 40500 Potrebe po lesu Potrebe po lesu za nadaljno predelavo nenehno naraščajo. Okvirno se lesna surovina tehničnih sortimentov predeluje v občini v lesni industriji Slovenijales, druga večja porabnika manj kvalitetnih sortimentov pa sta za listavce Tovarna ivernih plošč Nova Gorica ter Tovarna celuloze Medvode in Krško za iglavce. V splošnem bo tudi v prihodnje tendenca distribucije lesa, da se kvalitetni tehnični sortimenti predelajo doma v občini, slabša kvaliteta pa se bo oddajala porabnikom zunaj občine. Tako v bistvu ne zapiramo občinskih meja glede porabe lesne surovine, pač pa se vključujemo v regionalni in republiški prostor. NARAVNE RAZMERE V GOZDNEM PROSTORU Geologija in petrografija Rast in razvoj celotnega kompleksa vegetacije je v dobršni meri odvisen od matične podlage rastišča. Od hitrosti razpada kamenine je odvisna tvorba tal in od teh je neposredno vezana bolj ali manj uspešna rast gozdnega drevja. Za idrijsko občino so osnovne geološke značilnosti naslednje: Idrijsko in Cerkljansko hribovje se v geološkem oziru bistveno razlikujeta. Idrijsko je sestavljeno pretežno iz krednih apnencev. Ker so apnenci zelo čisti, so tu kraški pojavi bogato razviti. Tvorba tal je skromnejša. V Cerkljanskem hribovju so pogostni skrilavci in peščenjaki, na katerih se je razvila bogata ilovnata preperlina. Zato so tla tu nepropustna z normalno hidrografsko mrežo. Zelo pomembni sta v geološkem oziru znamenita idrijska prelomnica, ki poteka v smeriseverozahod—jugovzhod od spodnje Idrijce po Trebuši čez Idrijo in Godovič, dalje proti Planinskemu in Cerkniškemu polju, in škofjeloško—cerkljanski prelom, ki poteka v alpski smeri vzhod — zahod. Zaradi vulkanskega delovanja imamo dosti delov pokritih s tufi in porfirji, na katerih se tvorijo bogata in globoka tla. 1980 1981 - 1985 zaseb. skupaj družb. zaseb. skupaj 11500 24000 10600 13000 23600 1350 3750 1700 1300 3000 2500 6200 3900 1600 5500 15350 33950 16200 15900 32100 6500 15700 6000 5000 11000 1650 3950 2000 1000 3000 1500 3500 1500 1500 3000 3500 11900 11400 4800 16200 13150 35050 21900 12300 33200 28500 69000 37100 28200 65300 Orografija Ozemlje občine Idrija obsega reliefno zelo razgiban svet na stiku alpskega in dinarskega gorovja, V jugovzhodnem delu je to zelo nagubano Idrijsko hribovje, ki ga reka Idrijca s svojimi pritoki deli v več hrbtov in planot z izrazito dinarsko smerjo od jugovzhoda proti severozahodu. Na svoji južni in zahodni strani je to hribovje naslonjeno na Hrušico in Trnovski gozd, na vzhodni prehaja v Logaško planoto in na severni v alpsko predgorje. Idrijsko hribovje oblikujejo številne visoke planote, razrezane s strmimi grapami vodotokov. Na desni strani reke Idrijce sta velika Zadloška in manjša Črnovrška planota, verjetno dna nekdanjih jezer. Police se s približno 700 m visokih planot strmo spuščajo v dolino Bele, Idrijce in Zale. V dolini Idrijce, v bližini Idrije, leži znano Divje jezero, odtok navedenih planot. V podaljs"ku črnovrške kotline od Godoviča prek Hotedršice se razprostira suho podolje v višini okrog 600 m, ki ga je izoblikovala reka Idrijca, ko je še tekla v Ljubljanico. Med Idrijco in Soro se prav tako razprostira planotast svet v višini od 700 do 900 m, ki je mestoma prekinjen z globokimi zajedami pritokov Sore. Na levi strani se med Idrijco in Kanomljo vzpenja nad 1000 m visoka Vojskarska planota, verjetno preostanek nekdanjega pliocenskega ravnika. Vojskarska planota se prek prevala na Oblakovem vrhu nadaljuje v planoto Idrijskih Krnic in naprej prek nižjega Šebreljskega hrbta do Šentviške planote. Severni del občine obsega Cerkljansko hribovje, ki je pravo alpsko predgorje, leži v celoti na desni strani reke Idrijce. Namesto planot se tu dvigajo iz dolin in grap izraziti vrhovi, ki se vrstijo od zahoda proti vzhodu. Najvišji je Porezen 1622 m, ki je tudi najvišji vrh v občini. V nasprotju z Idrijskim se Cerkljansko hribovje odlikuje z zelo reliefno razgibanimi in strmimi površinskimi oblikami brez večjih ravnin, z obilico vodotokov in razmeroma ugodnimi pedološkimi razmerami. Podnebje Občina Idrija leži na področju, kjer se križajo celinski in mediteranski vplivi. Če upoštevamo geografsko lego (isto kot Nova Gorica in Goriška Brda) in bližino Jadranskega morja, bi pričakovali dokaj ugodnejše podnebne razmere. Na podnebje vplivajo neugodno pretežno visoka lega občine in gorovje, ki zapira ozemlje občine proti jugu in s tem preprečuje neposreden vpliv Jadranskega moija. V občini ločimo po toplotnih razmerah in množini padavin dva podnebna pasova. Prvi pas zajema nižinske in del višjih predelov severnega dela občine, kjer se pozna slaboten vpliv jadranske klime, ki prihaja po Soški dolini navzgor. Tu so srednje letne temperature od 8 do 10°C, letne množine padavin so okrog 1500 mm, zime so precej mile in snega je manj kot drugod. Drugi pas zajema višje predele, pobočja in vrhe hribov v Cerkljanskem in celotno področje Idrijskega hribovja. V tem pasu je srednja letna temperatura od 5 - 7°C, seveda imajo posamezni vrhovi in visoke planote Vojskega in Črnega vrha bolj nizke temperature; tu odpade mnogo dni v letu na temperaturo pod 0°C. Množina padavin je v tam pasu izdatnejša, v Idriji npr. letno poprečno 2114 mm, zime so daljše in ostrejše, snega je precej. Izjemno obilje padavin sprejema severno obrobje Trnovskega gozda, torej jugozahodni del občine, ker se vlažne zračne mase z juga ob sklenjenem visokem hribovju zelo dvignejo in ohlade. Kre-kovše v povirju Belce dobe letno poprečno 3010 mm padavin. Občina Idrija torej spada med predele, ki prejemajo mnogo padavin pa tudi njihova intenziteta je močna. Letna množina padavin se zmanjšuje od jugozahoda proti severovzhodu. Najbolj sta mokra oktober in november, najbolj sušna januar in februar. Veliko padavin prejema v obliki snega. Poprečno letno število snežnih dni znaša za Idrijo 30.2, poprečna snežna odeja je 0.35 do 0.50 m, preseže pa tudi 1 m. V južnih in jugozahodnih delih občine je plast snega 2 do 3-krat debelejša, ti predeli so 5 do 7 mesecev stalno pod snežno odejo. Čeprav je v višjih legah temperatura na splošno nižja, pride večkrat, zlasti pozimi, do toplotne inverzije, ko so kraji v dolinah in kotlinah hladnejši kot višja pobočja ali planote. Tudi manjše število sončnih dni zaradi sonca in megle v strmih dolinah neugodno vpliva na temperaturo in s tem na rast m kulturno vegetacijo. Megla je v občini pogost pojav; nastopa najpogosteje v novembru, nato decembra in januarja. Največje število meglenih dni imajo južni predeli občine nad Črnim vrhom, kjer je megla tudi bolj gosta in predstavlja večkrat razne ovire v prometu. Severnejši deli občine imajo manj meglenih dni, medtem ko predstavlja Idrija nekako poprečje. Srednje število meglenih dni v letu je v Idriji 43.3 in je v Sloveniji poleg Ljubljanske kotline le še malo mest, ki imajo večje število meglenih dni. Posebna klimatska značilnost, ki se je pri nas nekajkrat ponovila, je tvorba žleda. Nastane takrat, ko od morja gnane tople in vlažne zračne mase prodro nad naše območje. Okolica je močno ohlajena, nanjo začne padati dež, ki se spreminja v ledeni oklep, ta postaja vse debelejši. Posledica je katastrofalna. Pod silno težo žleda klonejo najdebelejša drevesa, polomljeni in poviti so celotni gozdni sestoji. Razdejanja od žleda so se po letu 1953 ponovila že 1956, 1972 in izredno razsežno leta 1975. Talne razmere Za razvoj in rast gozdne vegetacije so tla izrednega pomena. Tla so rezultat medsebojnega delovanja ekoloških faktorjev in zunanje plasti kameninske skorje. Na gozdna tla vplivajo koreninski sistemi gozdnega drevja in grmovja, velika količina mrtvih organskih snovi in množica majhnih živih organizmov. Za nastanek in razvoj tal so odločujoči predvsem naslednji faktorji, kameninska podlaga, klima, relief in čas kot neživi ter rastlinstvo, živalstvo in človek kot živi faktorji. Z ozirom na kameninsko podlago grupiramo tla na območju občine Idrija v naslednje oblike: a) karbonati: 1. tla na dolomitih 2. tla na dolomitiziranih apnencih 3. tla na apnencih b) silikati: 4. tla na silikatnih kameninah c) karbonati: 5. tla na mešanih kameninah —silikati: Zaradi počasnega kemijskega preperevanja se na dolomitih tvorijo zelo plitve skeletne talne oblike - rendzine. Ta tla so revna. Prevladujejo na pobočjih nad Idrijco, Belco in okrog Zadloga, Črnega vrha, v Krnicah, Rodnah, Policah itd. Ta tla poraščajo manj produktivni bukovi gozdovi. Na dolomitiziranih apnencih se tvorijo globlja tla, ki ob večjih razpokah pogojujejo razvoj zahtevnejše vegetacije in donosnejših gozdnih sestojev. Tla na dolomitiziranih apnencih najdemo po planotah Črnega vrha, Zadloga, Tisovca itd. Za apnence je značilna velika površinska kamenitost. Apnenci fizikalno počasi preperevajo, kemijsko pa hitreje. Med globokimi brazdami in razpokami se tvorijo srednje globoka do globoka ilovnato — glinasta tla z ugodnimi lastnostmi, ki se odlikujejo po stabilnosti in visoki produktivnosti. Ta tla so na Pevcu, Nadrtu, Zgornjem Tisovcu itd. Na teh tleh uspevajo donosne gozdne združbe visokogorskih bukovih gozdov ter gozdovi jelke in bukve. Na silikatnih kameninah se tvori debelejša in enakomernejša talna odeja. Bogastvo mineralov ter ugodne hidrološke razmere igrajo pomembno vlogo pri sproščanju rastlinske hrane, ki je dosti večja kot na apnencih in dolomitih. Tla so sicer labilna, vendar visoko produktivna. Na mešanih kameninah se tvorijo tla z zelo ugodnimi fizikalnimi in kemijskimi lastnostmi. Zaradi hitrega preperevanja nastajajo pretežno zelo produktivna tla, kar je osnova za razvoj najdonosnejših gozdnih združb, kot je jelov gozd s praprotmi. Taka tla so v Majnškem v Kramaršci, pod Mala-vicami, na Lanišču, Podplečih, v Jeličju itd. VREDNOTENJE GOZDNEGA PROSTORA Analize gozdnega prostora je možno izdelati na najrazličnejše načine. Pristop k posamezni analizi je odvisen od namena, ki ga hočemo doseči. V vsakem primeru pa se srečamo s skupkom med seboj povezanih komponent, ki jih je potrebno enakovredno upoštevati. Gozd je naravna vegetacijska formacija, ki se oblikuje v seriji ekoloških kompleksov. Gozdni prostor se za potrebe človeške družbe vrednoti po življenjskih skupnostih, ki so nastale z združevanjem rastlin, to je gozdnih fitocenoz ali skupnosti. Spoznavanje teh skupnosti, njihov nastanek in razvoj je osnova, ki jo moramo upoštevati, ko proučujemo okolje oziroma izrabo tega okolja. Ko nam je poznano okolje, pa ga lahko tudi ovrednotimo. Pri tem delu nam je v veliko pomoč fitocenologija ali nauk o rastlinskih združbah, ki determinira združbe z njihovimi karakteristikami, ki nam neposredno pomagajo pri vrednotenju gozdnega prostora, glede na zastavljen pomen. Fitocenološke študije bazirajo na temeljih geologije, petrografije, pedologije in klimatologije. Ti dejavniki so med seboj povezani in jih zaradi tega proučujemo v soodvisnosti. Prizadevanja, da bi se na področju občine Idrija dokopali do tovrstnih raziskav, so že stara. Od prvih raziskav gozdnih združb pokojnega dr. Maksa Wraberja pred dobrimi dvajsetimi leti smo do danes uspeli natančno izkartirati tri najpomembnejše gozdno gospodarske enote t.j. Idrija I., Idrija II. in Črni vrh na površini okrog 12.000 ha gozdov. V prvi enoti so opravljena terenska snemanja, za drugo in tretjo pa so dokončani elaborati. Uvrščanje v posamezno stopnjo ter s tem opredeljevanje hkrati nakazuje okvirne cilje, ki so dosegljivi, ter možnosti gospodarske izrabe gozdnega prostora bodisi za klasično gospodarjenje ali drugo namensko uporabo. Ker metodika vrednotenja gozdnega prostora izključno bazira na gozdnih združbah, je zato prvi pogoj, da imamo gozdne združbe evidentirane na kartnem materialu z zadovoljivo natančnostjo. Na preglednih terensko operativnih kartah imamo zelo natančno izrisane gozdne združbe. Od tod črpamo podatke za vrednotenje gozdnega prostora ter določamo dogloročne gozdno gospodarske cilje. Vrednotenje gozdnega prostora po varovalnem pomenu Primarna vloga gozdov se izraža z varovalnimi funkcijami, ki jih gozdovi opravljajo. V ta pojem so vključene več ali manj vse varovalne vloge kot hidrološka, klimatološka, higiensko zdravstvena. Za vrednotenje gozdov iz dodatnih, kot so družbeno gospodarske funkcije, poučne, narodno obrambne in rekreativne, pa je potrebno gozdove posebno ovrednotiti. Iz praktičnih razlogov se prikazi vrednotenja gozdov združujejo na nivoju asociacije. Gozdno vegetacijske formacije nam tako, če so zadosti velike in s tem zagotavljajo uravnoteženost v določenem okolju, kažejo neposredno varovalno vlogo. Vrednotenje in izbira kritirijev je podana v citirani študiji dr. Ž. Koširja. Na podlagi kriterija za oceno rastišča in lastnosti gozdnih združb je izvršena razporeditev združb v kategorije po varovalni funkciji, ki jo opravljajo neposredno na rastišču in v širši pokrajini v sklopu in odvisnosti od rugih vegetacijskih formacij. Kategorizacija gozdov po varovalnem pomenu Obdelane so le kategorije, ki smo jih zasledili v naši občini. I. Trajno varovalni gozdovi V to kategorijo spadajo gozdne združbe, ki zavirajo že načete erozijske pojave, vplivajo na stabilizacijo tal, varujejo objekte pred zasipavanjem. V to grupo spadajo pri nas naslednje združbe: — rušje (v vrtačah ob meji z gozdno gospodarsko enoto Predmeja) — subalpsko bukovje (pod Goljaki) — združba črnega gabra in malega jesena (Kendove robe, Mali njivč, Divje jezero, greben Jagršč itd.) Od naštetih je zadnja združba po površini najobsežnejša. II. Gozdovi z vsestransko poudarjenim varovalnim značajem V to skupino spadajo združbe, katerih gospodarski pomen je sicer lesno proizvodni, vendar se mora podrejati varovalnemu pomenu teh gozdov. Varovalna vloga teh gozdov je preprečevanje erozijskih jarkov, proženje zemeljskih plazov, stabilizacija tal, preprečevanje odnašanja materiala. Ta grupa je v naši občini zelo zastopana in zajema domala polovico vseh gozdov. Sem spadajo vsi strmi bregovi ob naših rekah in potokih. Gospodarjenje s temi gozdovi, predvsem spravilo lesa, mora biti podrejeno varovalni vlogi ob upoštevanju lokalnih specifičnosti. Zaradi izrazitih vertikalnih profilov je varovalni poudarek še toliko pomembnejši. V to skupino spadajo sledeče združbe: — bukov gozd s kresničevjem (bukovi gozdovi nad Crnovrško planoto proti Javorniku in strmin, Špičastemu vrhu, gozdovi na pobočju Belce, Idrijce, Srednjega vrha, Struga, Nikove, Slanic ter Kanomlje) — termofilni bukov gozd (bukovi gozdovi pobočij spodnjega dela reke Idrijce, južna pobočja masiva Idrijskih Krnic, pobočja nad Cerknico ter gozdovi pod platojem Polic, Bukovega itd.) III. Gozdovi interferenčnih klimatov Skupina zajema gozdove jelke in bukve, v okviru katerih se v tesni odvisnosti od njih oblikuje interferenčni klimat na prehodu iz submediterana na celino. Največ teh gozdov je ob gorski verigi Goljaki—Javornik—Hrušica, kjer je klimatski fenomen najizrazitejši, poleg tega pa zajemajo ti gozdovi nekaj višjih platojev v osrednjem delu občine. Gozdovi te kategorije sodijo med najpomembnejše lesno proizvodne potenciale z možnostjo razvijanja najintenzivnejših oblik gospodarjenja (skupinsko prebiralno). Nasploh je v tej skupini gozdov omogočeno najširše udejstvovanje človeka. V grupo spada združba — jelovo bukovih gozdov, ki zajema v naši občini predvsem predele Nadrta, Spodnjega Tisovca, Gnelic, Pevca, Klobučanov, Pagonovih rup, in Rup nad Idrijo, Jeličnega vrha, Dolov, Vojskega — Rovtarjevega vrha ter Krnic. IV. Gozdovi na labilnih tleh V to kategorijo so uvrščene gozdne združbe, ki poraščajo rastišča ugodnih orografskih razmer, tla so razmeroma globoka. Te združbe se pojavljajo ob idrijski prelomnici, ter na Cerkljanskem. Odpornost na erozijo je tesno povezana s fiziološko aktivnostjo celotnega talnega profila in jo je mogoče trajno obdržati predvsem z gozdno odejo. Gozdovi te kategorije so za proizvodnjo lesa izrednega pomena, saj so po proizvodnosti najdonosnejši. Na ugodnih terenskih razmerah so locirane kmetije in zaselki, skromnejše predele pa zasedajo gozdovi. V to skupino spadajo združbe: — kisli bukov gozd — jelov gozd s praprotmi — gozd jelke in smreke z viličastim mahom Te gozdove najdemo pri nas v dolini Idrijce pod Krekovšami (Bedrova grapa, Knipajz) pri Baštetu, pod Ogovnicami, za Srednjim vrhom nad Zagodom v Mehkih dolinah in Jeličju pri Rovtnikarju v Kanomlji, sem spada del Krničanovega gozda, dalje gozdovi pod Lajšami, za Zakojco ter dobršen del gozdnih površin pod Kladjem prek spodnjih delov Škofja nad Cerknim in doline Podpleč do Robidniškega brda in v Novakih. V. Gozdovi stabilnih ekoloških kompleksov V to kategorijo uvrščamo gozdne združbe s stabilnimi ekološkimi kompleksi. Pri nas so zvečina locirani na visoravnih in platojih. Njihova varovalna funkcija ni posebno izražena. Obstaja le nevarnost da se zaradi pretiranih posegov talna podlaga ne bi razgolila. Naravno pomlajevanje teh gozdov je hitro. Združbe, Jci pokrivajo te površine, so naslednje: — predgorski bukov gozd s tevjem — gorski bukov gozd — dinarski visokogorski bukov gozd Gozdove teh združb nahajamo predvsem na področju zgornjega Tisovca in Poslušanja, po platoju Črnega vrha, Predgriž, Lom in Godoviča, Dolov, na Vojskarski planoti — Mrzli rupi, Vojščici, Jeličnem vrhu, na dobršnem delu Idrijskih Krnic, med Jaznami, v Bukovskem vrhu, na levem bregu doline Cerknice nad Cerknim, pod Babo, pod Ravnami proti Orehovški grapi. Površinsko zajemajo opisane kategorije naslednje površine: kategorija gozdov po varovalnem pomenu površina v ha odstotek I. Trajno varovalni gozdovi 1.110 4 II. Gozdovi z vsestransko poudar- jenim varovalnim značajem 13.160 47 III. Gozdovi interferenčnih klimatov 2.920 22 IV. Gozdovi na labilnih tleh 2.270 8 V. Gozdovi stabilnih ekoloških kompleksov 8.410 30 Skupaj: 27.870 ha 100 Glede na dejstvo, da sta dobri dve tretjini površine občine pokriti z gozdovi, nam površina trajno varovalnih gozdov dosti ne pomeni. Zaradi dobre polovice gozdov, ki jih uvrščamo v kategorijo vsestransko poudarjenega varovalnega značaja, nam to narekuje nenehno skrb za pravilno gospodarjenje na teh površinah, tako z neposredno gozdarskega, pa tudi infrastruk-turnega, krajinsko oblikovanega ter vodno gospodarskega vidika. Razmerja posameznih kategorij nam dajejo vpogled v strukturo s stališča varovanja površin ter eventualnega ukrepanja s strani porabnikov prostora. Prav gotovo bodo gozdovi kategorije I., II. in IV. stalno zahtevali posebno skrb za ustrezno ohranitev. Vrednotenje gozdnega prostora po lesno proizvodnem pomenu Analiza stanja in kategorizacija gozdov po varovalnem značaju bi bila pomanjkljiva, kolikor ne bi enake kategorizacije izvršili na osnovi lesno proizvodnega pomena, kajti šele po obeh analizah je možno ustrezno ovrednotiti prostor, ki ga pokrivajo gozdovi. Lesno proizvodni pomen gozda odigrava danes pomembno vlogo. Ohranitev splošno koristnih mnogonamembnih funkcij gozda stopa sicer vse bolj v ospredje. Proizvodnja lesa pa, glede na široko uporabnost, zlasti z rastjo energetskih potreb ostaja pomemben faktor v narodnem gospodarstvu. Proizvodna sposobnost rastišč je silno različna. Z gozdnimi združbami lahko izdiferenciramo proizvodnost rastišč in s tem omogočimo strokovne presoje in smotrno usmerjanje dela in sredstev v gozdne sestoje. Predvsem nam nakazujejo smeri razvoja glede sestave drevesnih vrst in donosov. Na osnovi izdelane metode dr. Z. Koširja se proizvodni potencial rastišč giblje od minimalnega v ekstremnih rastiščnih razmerah, nakar z boljšanjem razmer proizvodnost hitro narašča in se postopoma upočasni na najugodnejših rastiščnih razmerah. Če vse vplive ustrezno medseboj ovrednotimo in upoštevamo sestavo drevesnih vrst, lahko združbe po lesno proizvodnem pomenu med seboj primerjamo oziroma razvrstimo v razrede po dobljenih rastiščnih koeficientih. Običajno proizvodno vrednost rastišča izražamo z bonitetnim razredom. Gozdne združbe bodo zato prek koeficienta izražale sledečo vrednost: Bonitetni razred I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. Rastiščni koef. 17 15 13 11 9 7 5 3 1 0 Ker so ekološki kompleksi gozdnih združb obdelani pri vrednotenju gozdov po varovalnem pomenu, je za vrednotenje po lesno proizvodnem pomenu dodana še prevladujoča drevesna vrsta, ker se z njo navezujejo pomembne lastnosti. Kategorizacija gozdov po lesno proizvodnem pomenu Na osnovi rastiščnih koeficientov so gozdovi v občini Idrija razvrščeni v naslednje kategorije: I. Gozdovi na najboljših rastiščih RK 17—15 V kategorijo na najboljših rastiščih spadajo gozdovi združb jelov gozd s praprotmi ter jelovje s smreko RK — 17 — 15 s tekočim prirastkom 14 -21 m3/ha. Te gozdove najdemo pri nas v dolini Idrijce pod Krekovšem, pod Zavratcem v Črni, v Jeličju, Betregu, v Krnicah, pri Boštetu, v dolini pod Gradno pečjo v Laniščah (Ocvirk), v Pod plečih, v Zakojški grapi, II. Gozdovi na zelo dobrih rastiščih RK 13—11 V to skupino spada gozdna združba dinarski gozd jelke in bukve RK 13 — 11 s poprečnim prirastkom 10 — 15 m3/ha. Gozdove te kategorije najdemo v Nadrtu, na Tisovcu, v Gnelicah, na Pevcu, v Klobučanih, v Rupah itd. III. Gozdovi na dobrih rastiščih Rk = 9 V to skupino spadajo gozdovi z združbami: — predgorski bukov gozd s tevjem — gorski bukov gozd — dinarski visokogorski bukov gozd — kisli bukov gozd „ Sem spada večina čistih bukovih sestojev z Rk 9 in tekočimi prirastki 7,5 - 10,5 m3/ha. V to skupino spadajo gozdovi Zg. Tisovca, Predgriž, Dolov, M. rupe in delno Vojskega, Idrijskih Krnic, Bukovskega vrha, Babe pri Cerknem, Spod. Raven in Bukovega ter Polic. IV. Gozdovi na slabših rastiščih Rk = 7 V to skupino spadajo gozdovi z združbami: — bukov gozd s kresničevjem — termofilni bukov gozd Ti združbi je najti v gozdovih pobočij nad rekami Idrijco, Belco, Kanomljico, Zalo, Nikovo, Cerknico ter na pobočjih pod platoji Polic, Krnic (Masore) ter strmin nad Črnovrško planoto. V glavnem so to čisti bukovi sestoji težjih rastiščnih razmer. Po izvršenih raziskavah ti gozdovi dajejo 5,8 — 6,8 m3 tekočega letnega prirastka na hektar. V to skupino spadajo predvsem združba črnega gabra in malega jesena, subalpsko bukovje ter rušje Slaba gozdna rastišča so predvsem skalovita strma in prepadna pobočja nad rekami in hudourniki (Kendove robe, Putrih klavže, Divje jezero, del Zale, Njivč, del strmin pod Idrškom itd.). Proizvodnost teh rastišč ni omembe vredna, saj imajo gozdovi popoln varovalni značaj. V naslednji pregledni tabeli so prikazane površine posameznih kategorij gozdov po ovrednotenem lesno proizvodnem pomenu: Kategorija RK Površina ha Odstotek I - gozd na naj. rast 17-15 850 3 II — gozdovi na zelo dobrih rastiščih 13-11 2920 11 III — gozdovi na dobrih rastiščih 9 9720 34 IV — gozdovi na srednje dobrih rastiščih 7 13270 48 V — gozdovi na slabih rastiščih 5 1110 4 Skupaj: 27870 ha 100 Kratka naliza prirastnih sposobnosti rastišč po ovrednotenem lesnoproiz-vodnem pomenu nam prikazuje, da ob uporabi srednjih prirastnih sposobnosti posamezne kategorije, teoretično možni prirastni potencial naših gozdov presega 200 tisoč brutto mJ. Trenutni tekoči letni prirastek v višini 134 tisoč m3 dosega tako 60% možnega. Poprečni hektarski donos znaša 4,81 m3/ha, po ovrednotenem lesno proizvodnem pomenu pa naj bi znašal 7,98 m3/ha. Podobne razmere veljajo za SRS, kjer med dejanskimi in optimalnimi prirastki obstaja velik razkorak. Področje delovanja gozdarske operative je nedvomno ob povečanih potrebah po lesu dovolj zahtevno, saj bo nujno potrebno ob doslednem povečevanju poprečnih lesnih zalog intenzivneje izkoriščati rastiščne potenciale. Pregledna tabela kaže, da razpolagamo večji del z dobrimi rastišči s sicer nižjim rastiščnim koeficientom (IV. kat. RK 7), vendar je na skoraj štiritistočih hektarih nujno intenzivirati gozdno proizvodnjo, ker se lahko dosežejo visoki hektarski donosi. SISTEMI GOSPODARJENJA Z GOZDOVI, GLEDE NA NJIHOV VAROVALNI IN LESNO PROIZVODNI POMEN Gospodarjenje z gozdovi je, kot že rečeno, enotno, neglede na lastništvo. Vsi neposredni upravljalci gozdov so dolžni skrbeti za ohranitev in krepitev gozdov v najširšem smislu z upoštevanjem vseh funkcij, ki jih gozd lahko nudi človeku. Da bi dosegli optimalne uspehe, je potrebno uvajati sodobne koncepte gospodaijenja z gozdovi, ki hkratno zagotavljajo zadovoljivo ohranitev in krepitev gozdov ter optimalni izkoristek lesno proizvodnih sposobnosti rastišč. V naši občini uveljavljamo naslednje sisteme gospodarjenja z gozdovi: prebiralno, zastorno in svobodno tehniko. V splošnem velja prebiralno gospodarjenje za najintenzivnejše. Imenujemo ga tudi drevesno gospodarjenje. Za uporabo tega načina morajo biti dani ustrezni pogoji. Na majhni površini mora biti nenehno prisotno drevje vseh starosti, višin in debelin. Zunanja podoba teh sestojev je vertikalno zelo razgibana. V njih hkrati negujemo, pomlajujemo in izkoriščamo. Takih sestojev je pri nas malo. Najdemo jih v Majnškem ob Idrijci, v Lešetnici, Na Kladju, v Podplečih; predvsem so to jelovo-smrekovi sestoji. Zastorno gospodarjenje spada med ekstenzivne oblike gospodarjenja. Imenujemo ga tudi velikopovršinsko. Po redčenjih, ki se vrste do zadnje petine obhodnje (življenjskega ciklusa) sestoja, se celotni sestoj v treh do štirih posekih v celoti obnovi. Podoba teh sestojev je enomerna (enaka višina). Po tem načinu gospodarjenja so bili vzgojeni bukovi sestoji Razorov, Krekovš, Gnelic, skratka večina družbenih gozdov ob Idrijci, Belci in Nad Kanomljo. Tak način gospodarjenja povzroča tvorbo nezaželenih monokultur, ki so večji del nenaravne tvorbe in zato dokaj labilne. Najobsežnejša in hkrati intenzivna oblika gospodarjenja je svobodna tehnika. Osnovni poudarek tega sistema je stalna nega gozda v vseh starostnih fazah od mladja, gošče, letvenjaka do drogovnjaka in debeljaka. Pomladitvena faza poteka ob dosledno upoštevanem načelu maksimalnega izkoriščanja rastiščnega potenciala. V malo površinskih pomladitvenih jedrih poteka obnova sestoja z vgrajevanjem rastišču primernih drevesnih vrst. Podoba teh sestojev je pestra. V družbenem gozdu je to temeljna oblika načrtne gozdne proizvodnje. Zelo uspešna je v zasebnih gozdovih. Ob stalni prisotnosti lastnika gozda se najboljše izkoriščajo proizvodne sposobnosti rastišča. Nega gozda pa je opravljena zelo racionalno. Sestoje, izoblikovane s svobodno tehniko gospodarjenja najdemo v zasebnih gozdovih v Doleh, v Lomeh, pod Kladjem, v Lanišeh, pri Boštetu, pri Smodinu itd. V družbenih gozdovih pa so tako izoblikovani sestoji na Pevcu, Klobučanih, v Mehkih dolinah, v Rupah, v Črni pri Zavratcu itd. Sistemi gospodarjenja so v tesni povezanosti z odprtostjo gozdov ter dano orografijo. V tem pogledu je potrebno izhajati iz nekaterih izhodišč, ki veljajo v pogledu odprtosti gozdov v srednje evropskem alpskem in predalpskem prostoru. V splošnem velja optimum odprtosti gozdov v Alpah 25 tm cest na 1 ha gozdne površine (v naši občini je trenutna odprtost 17 tm/ha), v predalpskem svetu 30 tm/ha. Zaradi navedenega bo trend izgradnje gozdnih cest moral naraščati in tako omogočati uveljavljanje sodobnih tehnoloških procesov. Poleg izgradnje gozdnih cest pa vzporedno poteka izgradnja gozdnih vlak v predalpskem svetu v dodatni dolžini 20 - 30 tm/ha). (Pri nas 10 -15 tm/ha). Ob teh dejstvih bomo glede na izvršeno kategorizacijo po varovalnem pomenu izvajali sledeče sisteme gospodarjenja: 1. V trajno varovalnih gozdovih praviloma pridobivanje lesa ne poteka razen v izjemnih pogojih (pospravljanje podrte lesne mase ob požledu, sušice in drugi slučajni užitki). 2. V kategoriji gozdov z vsestransko poudarjenim varovalnim značajem praviloma poteka svobodna tehnika gospodarjenja ter v izjemno zaprtih predelih zastorno gospodarjenje. Odprtost gozdov zaradi strmih pobočij dosega spodnjo mejo odprtosti 20 — 25 tm/ha). Ob uporabi sodobne žično spravilne tehnologije se izogibljemo dodatni izgradnji gozdnih vlak, ki so zlasti v tej kategoriji lahko žarišča erozije. Ob zagotovitvi izdelave bazenskih etažnih gozdnih cest (23 - 25 tm/ha) je možno uporabiti vrhunsko spravilno tehnologijo, ki dobesedno nežno tipa po gozdu in brez škode opravlja funkcijo pridobivanja lesa ob maksimalno upoštevanih varovalnih funkcijah. Ob spodnji meji odprtosti te kategorije 17 — 20 tm/ha je nujna uporaba klasičnih žično spravilnih naprav in ekstenzivnejših sistemov (zastorno gospodarjenje). 3. Gozdovi interferenčnih klimatov ter gozdovi stabilnih ekoloških kompleksov so področja intenzivnega lesno proizvodnega pomena ter možnosti uporabe intenzivnih oblik gospodarjenja. Orografija omogoča intenzivno odpiranje gozdov (30 tm gozdnih cest na ha ter 20 — 30 tm gozdnih vlak). Taka odprtost omogoča ceneno spravilo ter intenzivno gozdno gojitveno ukrepanje na vsakem aru površine. 4. Gozdovi na labilnih tleh so, kot že rečeno, najdonosnejši. Za to kategorijo je nujna uporaba intezivnih oblik gospodarjenja ter zadosti previdna odprtost gozdov (nevarnost zemeljskih plazov). Vsekakor odprtost ne bo presegla 25 tm/ha, sistem svobodne tehnike gospodarjenja pa največkrat zaradi razgibane pomladitve narekuje uporabo žično spravilnih sredstev. OCENA PRIMERNOSTI GOZDNEGA PROSTORA ZA DRUGE NAMENE V tem poglavju bi bilo potrebno posvetiti določeno pozornost gozdnemu prostoru ob urbaniziranih središčih naše občine. Posebna kategorija gozdov v sklopu kmetijskih površin in naselij (VII kategorija) ni bila izločena zaradi majhnih površin. Analiza neposredne okolice urbaniziranih površin kaže, da se te površine v glavnem navezujejo na gozdove stabilnih ekoloških kompleksov (Črni vrh), ostala večja urbanizirana središča pa na gozdove z vsestransko poudarjenim varovalnim značajem (Idrija, Sp. Idrija, Cerkno). Zaradi ohranitve kmetijskih površin bi bilo smotrno del gozdov na sicer dobrih rastiščih (RK 7), pa čeprav II kategorije po varovalnem pomenu, odstopiti širjenju potreb urbanizacije (zlasti položnejši deli gozdov, ter manjši platoji in police v razgibanem svetu okrog naselij). Poseben problem predstavljajo površine, ki jih ne zajemamo z Zakonom o gozdovih med gozdne površine. To so zaraščajoči pašniki ter posamezna drevesa, šopi in skupine dreves, ki jih ni mogoče šteti za gozd. Iz podatkov odkupa lesa iz negozdnih površin, ki v naši občini dosega 3000 — 3500 m3, je jasno razvidno, da je drevje na negozdnih površinah pod močnim udarom sekire. Prost promet z lesom iz negozdnih površin opravlja svojo negativno vlogo predvsem v krajinsko oblikovnem pogledu. Kulturna podoba naše krajine je tesno povezana s skupinami dreves, šopi ter soliterji. Ne bi bilo dopustno, da bi v nedogled ta problem prepuščali stihiji trenutka. Dosti težji je problem poseka drevja na negozdnih površinah nad obstoječimi naselji, kjer so posamezniki z neodgovorno sečnjo hrastovih dreves porušili geomehanske sposobnosti zazidalnih površin in s tem ogrozili občane. Poseben problem predstavljajo opuščena kmetijska zemljišča, ki ne dopuščajo intenzivnega kmetijskega gospodarjenja. Te površine zahtevajo posebne študije in obdelave, saj se naravnemu zaraščanju lahko zoperstavimo le z zadostnimi sredstvi bodisi za pogozditve ali ustrezno usposobitev v kmetijske namene. Potencialni porabniki gozdnega prostora so vsekakor rekreacijsko turistične potrebe. Izgradnja smučarskih prog, površin za izgradnjo počitniških hišic in naselij bo v prihodnosti zagotovo zahtevala del gozdnih površin in potrebna je tonamenska opredelitev. Glede na klasifikacijo gozdov po varovalnem pomenu sodijo smučarske proge v II kategorijo in s tem v del gozdov z vsestransko varovalnim pomenom. Opredelitev teh površin bo zato zahtevna in bo zanjo potrebno dosledno analizirati stanje in izbrati le najmanjše gozdne površine, predvsem kot povezovanje travniških površin z zaokroženo celoto smučišča (primer Šajsna ravan 1000 m nadmorske višine — Vrh Javorniškega masiva kota 1280 m; Črni vrh nad Cerknim — Davča; Mrzli vrh, Javorjev dol; Mrutni vrh - Idršek itd.). Vse večje potrebe po zimski rekreaciji narekujejo izdelavo posebne študije smučišč, v katerih bi upoštevali vse možnosti in dolgoročno zastavili program izgradnje objektov in jih istočasno prostorsko opredelili. Površine za izgradnjo počitniških hišic pretežno zajemajo gozdove VI kategorije po varovalnem pomenu in ne predstavljajo nobene nevarnosti. Opredelitev bo težja le iz vrednotenja po lasnoproizvodnem pomenu, ker so te površine na zelo dobrih rastiščih. Vsekakor bo na prelepih vedutah iz obrobij naših planot in gozdnih robov nujno del površin odstopiti tem namenom. V prvi fazi bo del teh potreb mogoče zadostiti iz opuščenih kmetijskih površin ob gozdnem robu. Možnosti in pogoji za sočasno uporabo gozdnega prostora Na gozdno gospodarsko organizacijo, ki gospodari z gozdovi ter na samoupravno interesno skupnost za gozdarstvo Tolminskega gozdno gospodarskega območja, se vse češče obračajo interesenti iz drugih dejavnosti zarati potreb po prostoru za širjenje svojih dejavnosti. Predvsem je tu pomembna izgradnja energetske infrastrukture, PTT omrežja, gradnja cestnega omrežja, izgradnja industrijskih objektov itd. Če je za preteklo obdobje značilno, da so se našteti porabniki polastili prenekaterih kmetijskih zemljišč, se za bodoče napovedujejo tudi potrebe po gozdnih površinah. Energetika Hitra industrijska rast, predvsem Cerknega pa v zadnjem času cone Godoviča, narekuje ustrezno oskrbo z električno energijo. Smo pred izgradnjo visokonapetostnega daljnovoda Ajdovščina — Črni vrh - Godovič, nadalje povezave Godovič - Idrija ter pred izgradnjo daljnovoda Idrija — Cerkno. Trase bodo zasegle dobršen del gozdov in lokacije so že določene. Poiskali smo predele z najnižjimi RK, da bi prirastno sposobnost gozdov čim bolj zadržali. Ni bilo mogoče zaobiti predelov Predgriž (Črni vrh) in dela Dolov in Jeličnega vrha, kjer trase prečkajo kvalitetne gozdove III. kategorije. Preusmerjena je bila predložena varianta Zadlog — Hleviše — Rupe — Idrija, ker bi presekala kvalitetne sestoje Rup nad Idrijo. Prav tako je pomembna izgradnja nizko napetostnega omrežja, ki se zaradi svoje gostote dobesedno prepleta med gozdovi. Nujno je poiskati ustrezne, čim racionalnejše rešitve. Energetika se predvsem prepleta z lesno proizvodnimi funkcijami gozdov, zato bo potrebno uskladiti potrebe te panoge z gozdno proizvodno platjo nakazanega problema. Izgradnja cestnega omrežja Izgradnja gozdarskega cestnega omrežja je omenjena v poglavju 4 pod sistemi gospodarjenja z gozdovi, kjer so nakazani trendi za naslednja srednjeročna obdobja. Problemi izgradnje in modernizacije regionalnega cestnega omrežja ne posega po večjih gozdnih površinah in praktično ne predstavlja problema. Regionalno cestno omrežje le onemogoča normalno izkoriščanje lesno proizvodnih potencialov (primer Zale), saj ob naraščajočem prometu skorajda ni mogoče organizirati spravila lesnih sortimentov do ceste. Ob programirani izgradnji HE Trebuša bo postavljen problem izgradnje novega dela regionalne ceste št. 304. Želin — Trebuša. Nova lokacija bo zahtevala del gozdnih površin. V kolikor bo nova lokacija potekala po gozdovih II. kategorije po varovalnem značaju, bo potrebno predlagani lokaciji posvetiti zadosti pozornosti. Pri izgradnji cestnega omrežja je izredno pomembna tehnologija izdelave, poseben problem predstavljajo prečni in vzdolžni odrivi in v povezavi z njimi velike deponije in ustrezna zavarovanja brežin. Industrija Širjenje industrijskih objektov je več ali manj pogojeno z lokacijami, ki na gozd nimajo velikega vpliva. V kolikor bo aktualno ponovno obratovanje RŽS, bo poleg halde ob Idrijci, kot vodnogospodarski problem, potrebno zaščititi okolico pred tehnološkimi plini. Trenutno so na objektu dimnika topilnice RŽS zastavljene raziskovalne ploskve za spremljanje zaraščanja vegetacijske odeje. V primeru ponovnega obratovanja bo nujno zavarovati gozdove in rastlinstvo v neposredni okolici odvodov škodljivih plinov. Nujno bo usklajeno razreševati prostorske probleme izgradnje manjših industrijskih objektov (primer Vojsko) na gozdnih površinah in pri tem upoštevati predvsem lokacije z nižjimi RK. Kmetijstvo V klasičnem smislu je kmetijstvo pogosto posegalo v gozdni prostor (paša, steljaijenje). Intenziviranje živinorejske proizvodnje pa je v mnogočem spremenilo odnos do gozda (intenzivnejša izraba manjših travniških površin, opuščanje ekstenzivne paše itd.). V kolikor se strokovno tehnološko ne spremeni živinorejska proizvodnja, poseganje v gozd ne bo pretirano (ob zasebnih gozdovih se zna nadaljevati sicer ne pretirano krčenje gozda). Gotovo se bo nadaljevalo zaraščanje kmetijskih površin. V ta problem bo posegla študija kmetijstva, razreševanje pa bo potekalo v sklopu gozdarstva, kmetijstva in zemljiško kmetijske skupnosti. Lovno gospodarstvo Lovno gospodarstvo je dejansko najneposrednejši koristnik gozdnega prostora, saj je divjad, s katero gospodarijo lovske družine, sestavni del gozdnega biotopa. Ob pravilno uravnavanem staležu divjadi, dogovorjeni gojitvi ustreznih vrst divjadi ter mnogih drugih faktorjih gozdno in lovno gospodarstvo potekata sinhrono brez kakršnihkoli problemov. Oddaljevanje od naravne uravnoteženosti pa lahko takoj pomeni določeno disharmonijo za gozdno gospodarstvo. Prav tako neustrezno gospodarjenje z gozdovi neustrezno vpliva na razvoj živalskega sveta v gozdu. V skupnem gospodarjenju bo potrebno dosledno upoštevati omejitev jelenjadi, ki bi predvsem po izkušnjah sosednjega Postojnskega gozdno gospodarskega območja lahko imela daljnosežne negativne posledice predvsem v izpadu lesno proizvodne funkcije in nasploh gozdne uravnoteženosti. Z lovskimi družinami bo potrebno soglasno sprejeti dogovor o zaščitenih predelih za gojitev pernate divjadi in tako omogočiti obstoj vrstam, ki so v upadanju. Rekreacija in turizem Zaradi revitalizacije se človek vse češče vrača v naravo, večji del naše neposredne okolice pa je gozd in odtod tudi njegov pomen, ki ga ima v svoji mnogonamenski funkciji. Pri načrtovanju gozdne proizvodnje s posebnim poudarkom izločamo predele, ki so vezani na socialne funkcije do človeka, obiskovalca gozda. Ob visoko kategorizirani stopnji socialne vloge sledijo tudi ustrezni ukrepi. Posebi v gozdove z visoko izraženo socialno funkcijo naj bi bili taki, da bi obiskovalca pritegnili' zaradi svoje lepote in pestrosti (razgibane pomladitve, izrazito lepa debla ob poteh, lepi sestoji itd.). Skratka poučne poti, kjer bi s tablami in pojasnili prikazovali specifike gozda (Rupe). Izdelati bo potrebno prostore za piknik (primer drevesnica Dole, Cegovnica, Pevc) ter točke za počivališča (v Mehkih dolinah, drevesnici Cerkno, v Predgrižah, pri Hotelu Bor, v Majnšku, Rupah, na hleviških dostopih in drugod). Probleme rekreacije in turizma bo kot sestavni del gozdnega prostora potrebno obdelati v posebni študiji, ki bo zajela podroben namen, lokacije, potrebna sredstva, ter vse ostale komponente. Z namensko zbranimi sredstvi gozdarstva, lesarstva in SIS za gozdarstvo območja se bosta postopoma realizirala rekreacija in turizem v gozdu v celoti. Znanstveno raziskovalna dejavnost Specifičnost idrijskega gozda je narekovala, da se na območju naše občine razglasi nekatere površine gozdov za gozdove s posebnim namenom. V teh gozdovih bodo znanstveno raziskovalne institucije in Gozdno gospodarstvo začeli z raziskavami naravnih procesov v razvoju gozdov. Iz proučenih naravnih zakonitosti je namreč možno črpati neprecenljive izkušnje in jih aplicirati pri neposrednem delu in načrtovanju v gozdnih sestojih. POVZETEK Obilica gozdov v občini Idrija poudarja njihov neprecenljivi varovalni, gospodarski, socialni in znanstveno raziskovalni pomen. Obširnost gozdov, navezanost na kompleks Trnovskega gozda in soseščina z gorenjsko in ljubljansko regijo je dajala našemu gozdu v nedavni preteklosti izrazit narodno obrambni značaj. Številni objekti iz obdobja NOB pričajo o tej pomembni vlogi (Bolnica Pavla, Bolnica Franja, Tiskarna Slovenija), vlogi, ki jo ima gozd na našem področju tudi danes. Gospodarski pomen visokovrednih idrijskih gozdnih sestojev, izražen s proizvedeno lesno maso in nadaljnjimi možnostmi kontinuiranega pridobivanja lesa, je za lesno predelavo neprecenljiv. Prostor, ki ga zavzema gozd s skoro dvema tretjinama površine, omogoča ob preudarnem dogovarjanju vključitev številnih interesentov, da sočasno uporabljajo ta prostor za svoje namene. Ovrednotenje gozdov po obeh vidikih, to je varovalnem in lesno proizvodnem nam pokaže, kakšna so groba razmerja in udeležba posameznih kategorij gozdov. Iz teh je mogoče zarisati cilje za bodoče gospodarjenje in določiti dolgoročne usmeritve in usklajanja z ostalimi porabniki gozdnega prostora. Uporabljeni viri: 1. Biro za gozdarsko načrtovanje Ljubljana, Gozdno vegetacijska karta Slovenije L: 100 000 Ljubljana 1974 2. SGG Tolmin, Gozdno gospodarski načrti enot Idrija I, Idrija II, Črni vrh, Dole, Kanomlja, Cerkno 3. Biro za gozdarsko načrtovanje Ljubljana, Elaborat rastlinskih združb Črni vrh nad Idrijo, Idrija II 4. d. Živko Košir, Vrednotenje gozdnega prostora po varovalnem in lesnoproiz-vodnem pomenu na osnovi naravnih danosti IGLIS Ljubljana 1975 5. Zavod za spomeniško varstvo, Vestnik za varstvo naravne dediščine v SR Sloveniji 6. Skupščina občine Idrija, Odlok o razglasitvi gozdov za varovalne gozdove in gozd s posebnim namenom na območju občine Idrija 7. Marjan Masterl, Možnosti za razvoj turizma na Loškem ozemlju Marko Cigale IDRIJA V PALEONTOLOŠKI LITERATURI II Geološka zgradba idrijskega ozemlja je zelo komplicirana, vendar je zaradi Rudnika živega srebra dobro poznana. Z njo so se ukvarjali mnogi znani avstrijski in slovenski geologi. V skladu s splošnim razvojem geoloških znanosti, so v njenih pionirskih časih posvečali največ pozornosti fosilnim ostankom in stratigrafiji. Strati-grafska razvrstitev Lipolda (1854) in Kossmata (1910), ki je temeljila na številnih fosilnih ostankih, ima še danes določeno praktično vrednost. Po do sedaj znanih geoloških podatkih imamo v okolici Idrije ohranjene sedimente od karbona do eocena. le v srednji triadi je dokazana krajša sedimentacijska vrzel. Na našem območju so najpogostejši fosilni ostanki v črnem zgornjeperm-skem dolomitu (ki je nastajal v plitvem moiju pred približno 240 milijoni let), peščenosljudnatem spodnjetriasnem dolomitu (ki je nastal pred približno 220 milijoni let), lapornatem spodnjetriasnem apnencu (ki je nastal pred približno 210 milijoni let), in v črnih cordevolskih apnencih (ki so nastali pred približno 195 milijoni let). Do sedaj je bilo najdenih in opisanih v širši okolici Idrije že nad sto fosilnih vrst. Pri paleontološkem poimenovanju je potrebno poleg ostalih podatkov (priimek avtorja, leto opisa, kje je shranjen tipičen primerek, itd.), navesti tudi kraj, kjer je bil najden značilen primerek za določeno vrsto (LOCUS TYPICUS). Kot locus typicus navajajo avtorji okolico Idrije za šest vrst amonitov in 11 vrst školjk (slika 1). Podatki so navedeni na podlagi dostopne literature, ne izključujem po možnosti, da obstaja še kakšna vrsta, za katero je bil najden značilen primerek v naši okolici. Amoniti iz rodu Tirolites nastopajo v zgornjem delu zgornjega skita in sicer jih dobimo v temnosivem lapornatem apnencu, ki zavzema na območju Idrije večja območja v okolici Vrsnika, Žirovnice, Lazca in Kanomlje. Fosilne ostanke so našli na številnih mestih. Za vrsto Tirolites idrianus Mojsisovics (Cigale 1977, slika na strani 21) navaja Mojsisovics kot locus typicus Zagodov vrh. Na pobočju Zagodovega vrha je sicer več manjših izdankov zgornjeskitskih lapornatih apnencev, vendar poznejši raziskovalci ne navajajo fosilov iz tega območja. Pri geološkem kartiranju okolice Idrije je Berce našel več primerkov te vrste v nahajališču od cesti Govejk-Vrsnik (cca 500 m od križišča v Govejku). V istem nahajališču so najdeni še amoniti T. mercuri Mojsisovics, T. spinosus Mojsisovics, Dalmanites SLI ] \ Laz*c NAHAJALIŠČA NAJPOMEMBNEJŠIH V o FOSILNIH VRST NA IDRIJSKEM OZEMLJU 0 ! 2 3 < 5 ton i.iii. Obidovsce -2, J N/', J j: Sp. Idrija ^ti-o Razpotja C »J o A Sovejfc lt2t , Idrija \ \ B ljubevc / B 2 Rov le o Krekovše K Trata o *'5 Mfdvedje brdo C.AE/iV,'.-' Hudi Konte * 7 1. - Tirolites mercuri Mojsisovics, 2. - Tirolites idrianus Mojsisovics, 3. - Tirolites carnioiicus Mojsisovics, 4. - Trachyceras pescelense Mojsisovics, 5. - Trachyceras regoledanum Jojsisovics, 6. - Joanites deschmanni Mojsisovics, 7. - Pleuronautilus kossmati Diener; A. - Pachycardia rugosa Hauer, B. - Posidonomia idriana Mojsisovics, C. - Pseudomonotis illyrica Bittner, F. - Gervillia latobica Bittner, G. - Ostrea iipoldi Bittner, H, — Modiola longaticensis Bittner, I. - Anodontophora telleri Bittner, J. -Alloerisma carniolicum Bittner, K. - Triadomegalodon idrianus Vegh-Neubrandt. nodosus Mojsisovics školjke Pseudomonotis inaequicostata Bittner, Edentula castelli Bittner, Pina sp., ter polži iz rodu Natiria costata Miinster. Za T. mercuri Mojsisovics (Cigale 1977, slika na strani 22) navaja Mojsisovics locus typicus okolico Lazca. Lapornati zgornjeskitski apnenci nastopajo v ozkem pasu severozahodno od vasi Lazeč. Berce je našel slabo ohranjene fosilne ostanke v teh kamninah pri zaselku Veliki Vrh. Primerki T. mercuri pa isti avtor navaja le iz nahajališča pri Govejku. T. carnioiicus Mojsisovics ima locus typicus na Ledinskem Razpotju. Primerki pa so bili doslej najdeni na več mestih v Spodnji Idriji in Kanomlji. Najzanimevejše je nahajališče pri kmetini Obidovšče v Srednji Kanomlji, kjer najdemo še vrsti T. idrianus in T. cassianus Mojsisovics. Redkejši primerki iz rodu Trachyceras pescelense Mojsisovics in T. regoledanum Mojsisovics. Locus typicus za omenjeni vrsti je okolica zaselka Trata pri Medvedjem brdu. Omenjene vrste dobimo v langobardskem tufskem peščenjaku, ki na tem območju leži diskordantno na anizičnem dolomitu. Za vrsto Joanites deschmanni Mojsisovics navajajo kot nahajališče značilnega primerka Ljubevško dolino. Pozneje pa so bili primerki te vrste najdeni na Jeličnem vrhu in sicer v temnosivem apnencu z roženci, ki ga dobimo v okolici kmetije „Urbanovc" in Kovačevega rovta. Na problematiko vrste Trachyceras idrianum smo že opozorili (Cigale 1977, slika na strani 22), zato je ne prikazujemo na sliki 1. a Pachycardia rugosa Haucr iz nahajališča Planina; a) kameno jedro, b) leva lupina. 3 x pomanjšano. b Za vrsto Pachycardia rugosa (slika 2) navaja Hauer kot nahajališče tipičnih oblik Planino pri Medvedjem brdu. Ta vrsta je zelo pogosta v spodnjem delu julske podstopnje v celotnem alpskem razvoju triasa, V okolici Idrije je najbogatejše nahajališče na Planini, kjer je bil pri izkopu za gradnjo hiše (okrog 100 m od zaselka Planina po cesti proti kmetiji „Tominc") odkrito pravo „grobišče" školjk vrste P. rugosa. V tem nahajališču se dobijo tudi redki Pseudomonotis illyrica Bittner iz nahajališča na Medvedjem brdu. 3,6 x pomanjšano primerki vrste Myophoria kefersteini Waagen. Dobro ohranjene lupine školjk in kamena jedra povsem nadomeščajo osnovno kamenino v plasti debeli do 80 cm. Vrsta Posidonomia idriana Mojsisovics je bila prvič najdena v črnih langobardskih apnencih nad pokopališčem v Idriji. Med najbolj zanimiva nahajališča fosilov v širši okolici Idrije spada Hudi konec pri Cestah. Tu je Kossmat na bazi črnih cordevolskih apnencev odkril bogato fosilno fauno (1898, 90). Školjke iz tega nahajališča je obdelal Bittner (1901, 232), ki je določil 12 vrst, od tega je bilo 8 novih. Locus typicus imajo tako naslednje vrste: Avicula japodica, A. kossmati, Pseudomonotis illyrica (slika 3), Gervillia latobica, Ostrea lipoldi, Modiola longaticensis, Ano-dontophora telleri, Alloerisma carniolicum, Bittner je na osnovi poznavanja faune iz drugih nahajališč v Južnih Alpah, predvsem iz prelaza St Cassian ugotovil, daje fauna iz Hudega konca neznačilna in svojevrstna (endemična). Amonite iz istega nahajališča je obdelal Diener (1901) in opisal štiri vrste, od teh je vrsta Pleuromutilus kossmati Diener nova. Vlaj B. je pri izdelavi svoje diplomske naloge našel v istem stratigrafskem nivoju več bogatih fosilnih nahajališč, od katerih je najbogatejše nahajališče tik nad cesto Medvedje brdo-Trata, kjer je našel 11 amonitnih vrst, pet vrst polžev in tri vrste školjk. Vrsta Triadomegalodon idrianus Vegh-Neubrandt (Cigale 1977, slika na strani 22), ki je bila opisana šele v letu 1976, ima locus typicus približno 1000 m zahodno od Krekovš. LITERATURA: Cigale M., 1977: Idrija v paleontološki literaturi. Zbornik „Idrijski razgledi" 1977. Berce B., 1959: Poročilo o geološkem kartiranju ozemlja Cerkno—Rovte. Arhiv Rudnika Idrija. Bittner A., 1901: Lamelliabranthiaten aus der Trias von Hudi klanec nachst Loitsch in Krain. Jarbuch der k.k. Geol. Reichsanstalt, 51 Band, 2 Heft. Wien. Diener C., 1901: Mitteilungen uber einige Cephalopodensuiten aus der Trias der Sudalpen. N. Jb. Min., Geol., Paleont. Stuttgart. Mojsisovics E., 1882: Die Cephalopoden der Mediterranen Triasprovinz. Abhandlungen der k.k. Geol. Reichsanstalt. 10 Band, Wien. Waagen L., 1907: Die Lamellibranchiaten der Pachycardientuffen. Abhandlungen der k.k. Geol. Reichsanstalt. 18 Band, 2 Heft. Wien. Vlaj B., 1969: Razvoj cordevolskih in spodnjekarnijskih plasti v okolici Idrije. Diplomsko delo. Jože Pfeifer IDRIJSKA PORODNIŠKA SLUŽBA IN NJENI PREDSTAVNIKI V 18. STOLETJU V prvi polovici 18. stoletja sta idrijske rudarje in njihove svojce zdravila rudniški ranocelnik (kirurg) in njegov pomočnik. O idrijskih babicah v tem času ne najdemo v gradivu idrijskega rudniškega arhiva nobenih podatkov. Sicer pa je bila porodniška služba v tistih časih pri nas še slabo razvita in so se razmere zboljšale šele, ko se je po naprednih terezijanskih reformah v drugi polovici 18. stoletja reorganizirala avstrijska zdravstvena služba. Zato ni verjetno, da bi že v prvi polovici 18. stoletja delovala v Idriji kaka izšolana babica. Tudi ob morebitnih porodnih komplikacijah niso idrijske porodnice mogle pričakovati kaj prida strokovne pomoči od nastavljenih ranocelnikov, ker so bili ti le obrtniško izšolani ali pri vojakih izučeni ranocelniki—kirurgi, ki za porodniške operacije niso bili posebej usposobljeni. Leta 1754 je bil ob ranocelniku nastavljen pri idrijskem rudniku še diplomirani zdravnik, ki je postal tudi vodja idrijske zdravstvene službe. Prvi, ki je zasedel to mesto je bil znani učenjak dr. Scopoli. Leta 1764 je Scopoli poročal dvorni komori na Dunaju, da je babiška služba v Idriji pomanjkljivo urejena, kajti babiški poklic opravlja ena sama, stara in neuka babica, ki delu ni več kos. Zato se je ponudil, da bi izučil za babico še neko rudarsko ženo, ki naj bi ji rudnik dajal po 2 goldinarja mesečne plače. Rudniško ravnateljstvo, ki je Scopolijevo poročilo dostavilo dvorni komori, je potrdilo navedbo, da je v Idriji res ena sama zaprisežena babica, ki je prišla v Idrijo pred sedmimi leti, torej okoli leta 1757. Ni pa se ravnateljstvo strinjalo s Scopolijevo oceno babičinih sposobnosti, češ, da jo je sam Scopoli s kirurgom izprašal, aprobiral in zaprisegel, pa tudi med prebivalstvom zoper njo ni pritožb. Rudniški ravnatelj Sartori je podprl predlog, da bi se v Idriji še kaka ženska izučila za babico, vendar je menil, da bi bila najprimernejša kaka rudarska vdova, ki prejema pokojnino, kajti za 2 gld. mesečne plače kaka v Ljubljani izšolana babica ne bi prišla službovat v Idrijo. Direktor je predlagal, naj bi novo babico izučila v babiški spretnosti sedanja babica, če pa tega ne zmore, naj bi kandidatinjo poslali v Ljubljano, da se izuči pri kaki izkušeni babici, potem pa naj jo zdravnik in kirurg izprašata in aprobirata. Ni pa se rudniški predstojnik strinjal s Scopolijevo kandidatinjo Marijo JeTeb, češ daje poročena, da ima majhne otroke in jih še lahko pričakuje, pa bi zato babiškega poklica ne mogla nemoteno opravljati. Razen tega, po mnenju rudniškega direktorja, Jerebova ne uživa zaupanja pri rudarskih ženah in v porodništvu ni kaj prida poučena (1). Dvorna komora je na predloge rudniškega ravnateljstva odgovorila z naročilom, naj direktor v sporazumu z zdravnikom in krirurgom izbere primerno rudarsko vdovo, ki naj jo zdravnik in kirurg po metodi profesorja Krantza poučita v babiški stroki. Nato naj se kandidatinja pošlje v Ljubljano k kaki spretni babici na prakso in po opravljenem izpitu in aprobaciji naj se vrne v Idrijo, kjer bo dobivala po 2 gld. mesečne podpore toliko časa, dokler si ne bo nabrala dovolj strank in se bo lahko z babištvom preživljala (2). Iz odgovora dvorne komore je razvidno, da so takrat v avstrijskih deželah pri babiškem pouku uporabljali učno metodo dunajskega porodničarja Johanna Nep. Crantza (1722-1799). Tudi lahko iz naročila dvorne komore sklepamo, da bi nova babica morala opraviti babiški izpit v Ljubljani. Tam je že od leta 1752 delovala babiška šola in dasi ni v dopisu izrecno omenjeno, lahko domnevamo, da bi le na tej šoli nova babica lahko oprantla izpit in dosegla aprobacijo. Končno nas obvestilo komore tudi posredno pouči o tem, da babica v Idriji takrat ni prejemala redne plače, kakor drugi idrijski zdravstveni uslužbenci, ampak so ji storitve plačevale stranke same, dasi so sicer idrijski rudarji in njihovi svojci takrat že uživali pravico do brezplačnega zdravljenja. Nič nam ni znanega o tem, kako in kdaj se je naročilo dvorne komore v zvezi z novo babico uresničilo. Vsekakor se je očitno Scopolijeva kandidatinja Marija Jereb na neki način usposobila za babiški poklic, kajti v poznejših aktih se omenja kot nastavljena idrijska babica. Pomemben preobrat v razvoju idrijske porodniške službe je nastopil, ko je bil leta 1766 imenovan za idrijskega rudniškega kirurga razgledani znanstvenik in zdravstveni strokovnjak Baltazar Hacquet V službeni instrukciji, ki jo je dobil ob nastavitvi, beremo, da so ga izbrali za idrijskega kirurga tudi zaradi tega, ker so znane njegove porodničarske sposobnosti. Zato mu je bil k dotedanji plači idrijskega kirurga priznan dodatek 100 gld. letno, s čimer je bil zadolžen, da pomaga pri porodih in poučuje babice (3). Idrijski ranocelniki, Hacquetovi predhodniki, niso bili izrecno zadolženi za opravljanje porodniške službe, sicer pa smo že tudi omenili, da niso bili poklicni porodničarji. Vendar bi po zgoraj omenjenih podatkih iz leta 1764 sklepali, da so se najbrž le nekaj spoznali na porodništvo, saj so sodelovali pri pouku in izpraševanju babiških kandidatinj. Tudi Hacquetov neposredni predhodnik začasni ranocelnik Anton Kahl je v seznamu svojih kirurških storitev v letih 1765/1766 navedel štiri porodniške primere (4), vendar ni razvidno, ali je šlo za porodne ali za poporodne komplikacije. Vsekakor lahko domnevamo, da je bila porodničarska pomoč Hacquetovih predhodnikov v Idriji le precej skromna in omejena, kajti sicer bi mu ob nastavitvi ne priznali posebnega dodatka za porodničarske storitve in pouk babic. Hacquetova strokovna in pedagoška dejavnost je bila že večkrat opisovana, tako v slovenski (Pintar 1939, Borisov 1977), kakor v nemški (Jakob 1930, Lesky 1956) medikohistorični literaturi, zato se bomo v pričujočem članku omejili le na podatke o njegovi porodničarski dejavnosti v Idriji. Leta 1769 je Hacquet sporočil rudniškemu predstojništvu, da je ena od idrijskih babic postala zaradi starosti za delo nesposobna, zato bi bilo treba nastaviti še eno babico. Hacquet se je ponudil, da bi izučil dve sposobni ženski v babiški stroki, ker ni pričakovati, da bi se za babiško službo v Idriji odločila kaka že izšolana babica, saj se z babištvom v Idriji ne bi mogla preživljati. Predlagal je tudi, da bi odslej dve nastavljeni idrijski babici preje- mali po 2 gld. mesečne plače. Rudniški direktor je Hacquetov predlog podprl, dvorna komora na Dunaju pa je odobrila, da odslej dve idrijski babici dobivata po 2 gld. plače na mesec in sicer polovico iz rudniške blagajne, polovico pa iz blagajne bratovske skladnice. Svojo odločitev je komora utemeljila z ugotovitvijo, da je „ohranitev mnogih mater in otrok ter s tem povezana pomnožitev deželnega prebivalstva delno odvisna tudi od spretnosti izkušenih babic" (5). Iz omenjenega Hacquetovega dopisa razberemo, da sta leta 1769 v Idriji delovali dve babici, vendar nič ne izvemo, kdaj je bila druga babica nastavljena. Verjetno je ena od babic bila še vedno ostarela babica, ki jo omenja Scopoli, druga pa je bila skoraj gotovo že tudi omenjena Jerebova. Leta 1770 je Hacquet, ki je bil tudi izkušen operativni kirurg, zaprosil za nakup večjega števila kirurških instrumentov, vendar dvorna komora nakupa ni odobrila. Čez dve leti je ponovno prosil za instrumente in v seznamu navedel tudi precejšnje število instrumentov za ginekološke in porodniške posege (speculum uteri, pince pour l'extraction d'un aborte, pessaria, Mutterspritze, Loeffel zu Ausleerung des Gehirns), vendar odobritve ni dočakal (6). Ker v času svojega službovanja v Idriji Hacquet ni prejel naročenih instrumentov, je uporabljal instrumentarij, ki je bil njegova last in ga je go odhodu iz Idrije prepustil svojemu nasledniku v uporabo (7). Leta 1773 seje Hacquet, ki je v času bivanja v Idriji imel številne spore z rudniško upravo in z ostalimi zdravstvenimi uslužbenci, umaknil iz Idrije. Zamenjal je s privolitvijo dvorne komore službeno mesto z ljubljanskim kirurgom in porodničarjem Klopsteinom (8). Magister kirurgije Franc Klopstein je bil pred prihodom v Idrijo, od leta 1753 naprej, učitelj na babiški šoli v Ljubljani (9). Tako je Idrija po Hacquetovem odhodu spet dobila sposobnega porodničarskega strokovnjaka. Kakor njegov predhodnik, je tudi Klopstein zašel v spore z rudniškim pred-stojništvom, ki mu je leta 1774 celo grozilo s suspenzijo (10). Vendar je bilo Klopsteinovo službovanje v Idriji le kratkotrajno, saj je že 5. avgusta 1776 umrl, star 44 let (11). V pokojninskem predlogu za njegovo vdovo beremo, da je Klopstein imel 27 službenih let, da je bil spreten ranocelnik in porodničar in je v č^su, ko je bilo začasno izpraznjeno mesto idrijskega zdravnika, zdravil tudi „notranje bolezni". V aktu se poudarja njegova človekoljubnost, ki se je kazala v ljubeznivem občevanju z bolniki. Umrl je reven, ob smrti ni zapustil nobenega premoženja (12). Omenili smo že, da sta bili v Hacquetovem času sistemizirani v Idriji dve plačani babiški mesti. V 'času Klopsteinovega službovanja sta bili nastavljeni dve novi babici in sicer leta 1774 Marjana Makovic (13) in leta 1776 Marjana Terpin (14). Najbrž je bila Makovčeva nastavljana po smrti stare babice, ki jo omenjata Scopoli in Hacquet, Terpinova pa je nasledila Scopolijevo kandida-tinjo'Marijo (Marjano) Jereb, kije umrla 23. decembra 1775 (15). Po Klopsteinovi smrti se je za mesto idrijskega rudniškega kirurga javil le en kandidat, ljubljanski kirurg Baltazar Eggenberger. V prošnji je navedel, da si je na dunajski univerzi pridobil naziv magistra kirurgije in je že deset let izvrševal kirurško prakso v Ljubljani. Omenil je, da je sicer deloval tudi kot porodničar, vendar v porodniški stroki ni aprobiran. Rudniško predstoj-ništvo v Idriji je njegovo prošnjo za nastavitev podprlo, češ da je kandidat primeren za idrijskega kirurga, zlasti, ker obvlada kranjski, torej slovenski jezik, da pa bi moral opraviti še izpit iz porodništva na dunajski medicinski fakulteti (16). Dvorna komora je v odločbi z dne 27. septembra 1776 podelila Eggenbergerju mesto idrijskega kirurga, obenem pa mu je naročila, da mora takoj priti na Dunaj, kjer se bo izšolal v praktičnem prodništvu in opravil izpit za porodničarja (17). V obvestilu o namestitvi beremo, daje Eggenber-gerja priporočil za mesto idrijskega kirurga vodja takratne avstrijske zdravstvene službe protomedik baron von Stoerck (18). Iz ohranjenih aktov ni razvidno, kdaj je Eggenberger opravil zahtevani porodničarski izpit, vendar si je vsekakor pridobil naziv magistra porodništva, saj se v poznejših aktih naziva „artis obstetriciae magister". V njegovi službeni inštrukciji iz leta 1782, ki ima 14 členov, beremo v zadnjem členu, da prejema 100 gld. dodatka k plači, zato, da pomaga po potrebi pri porodih in poučuje babice (19). Iz priporočila protomedika Stoercka ob nastavitvi, bi sklepali, da je bil Eggenberger v kirurški stroki dobro izuijen, vendar pa se v času službovanja v Idriji, kakor bomo v nadaljevanju prikazali, ni posebno'izkazal in je zlasti zanemaril pouk babic. Sicer pa precejšnji del ohranjenih aktov o kirurgu Eggenbergerju vsebuje njegove pritožbe in poročila o njegovih sporih z rudarskim uradom v Idriji, ki so bili pretežno finančnega značaja. Po oceni rudniškega ravnateljstva je bil „nemirna in prepirljiva glava" (20). Tudi z njegovim strokovnim delom rudniško predstojništvo ni bilo zadovoljno. V nekem poročilu za graški gubernij iz leta 1783 beremo, da je šibkega telesa, pogosto bolehen in pri zdravljenju ni posebno uspešen (21). Leta 1783 gaje zaradi ,,nespodobnega vedenja', do predstojnikov dvorna komora kaznovala z osemdnevno suspenzijo (22). Rudniško predstojništvo mu je tudi v naslednjih letih večkrat grozilo in ga opominjalo, vendar so mu priznašali in mu spregledovali ,.pomilovanja vredne slabosti" (23). Kakor smo že omenili je Hacquet ob odhodu iz Idrije pustil svoje kirurške in porodniške instrumente v uporabo svojemu nasledniku in šele leta 1785 je idrijski rudarski urad nabavil nove instrumente in vrnil Hacquetu njegov instrumentarij (24). V seznamu instrumentov, ki jih je leta 1785 Eggenberger prejel z Dunaja, najdemo tudi naslednje porodniške priprave: Lavretove porodniške klešče, perforatorij, dvojna topa kljuka, Roonhuyzejev in Rechbergerjev porodniški vzvod (25). Prav v času Eggenbergerjevega službovanja v Idriji je začela avstrijska oblast uveljavljati nove, napredne predpise o babicah, s čemer se je tudi v naših krajih babiška služba občutno zboljšala. Višji rudarski urad v Idriji ni bil le upravljalec rudniških obratov v Idriji, ampak je bil hkrati tudi upravni organ za področje idrijskega kameralnega gospostva. Po upravni pla-ti je bil podrejen okrožnemu (kresijskemu) uradu v Postojni in je od njega sprejemal obvestila in predpise višjih upravnih organov. Tako je v tem času prejel tudi nekaj obvestil, ki zadevajo nove predpise o babiški službi. Te dopise je rudarski urad sicer registriral, niso pa imeli nobenega vpliva na razvoj babiške službe v Idriji, ker je rudniško vodstvo sodilo, da je v Idriji babiška služba zadovoljivo organizirana. Tako je v začetku leta 1786 okrožni urad v Postojni poslal idrijskemu kameralnemu gospostvu okrožnico notranjeavstrijskega gubernija v Gradcu z dne 3. decembra 1785. Tiskana okrožnica z naslovom „Službeni pouk za okrožne zdravnike čeških in avstrijskih dednih dežel" (Amtsunterricht fuer die Kreisaerzte der Boemisch und oesterreichischen Erblaender) ima 31 čle- nov. V 11. členu se določa, da nobena ženska ne sme opravljati babiškega poklica, če ni bila poprej izprašana na univerzi, na liceju ali vsaj pri okrožnem zdravniku. Spričo tega, da je na deželi malo izprašanih babic, se naroča okrožnim zdravnikom, naj pošljejo nekaj primernih žensk iz krajev, ki niso preveč oddaljeni od deželnih središč v uk k javnim učiteljem porodništva (26). Ker očitno v doglednem času ni bilo rrtogoče izšolati dovolj babiških kandidatinj za podeželje pri javnih učiteljih porodništva v deželnih središčih, je dvorni dekret z dne 11. maja 1787 dovolil, da vsi porodništva vešči ranocelniki lahko poučujejo ,revne ženske", ki se žele posvetiti babiškemu poklicu. Za pouk niso potrebni nobeni pripomočki ali „mašine" (fantom), saj je babiško delo le ročno. Bodoče podeželske babice naj ranocelnik najprej teoretično pouči, potem pa naj porodniške prijeme praktično vadijo na kaki revni porodnici pod nadzorstvom porodničarja, ali pa naj prakticirajo pri kaki izkušeni babici. Ko so dovolj poučene in izurjene, naj opravijo izpit pri zdravniku in kirurgu. Babice, ki so zaposlene v mestih ali v večjih in bolj obljudenih krajih, pa se morajo izšolati na liceju ali na univerzi (27). Omenili smo že, da se je kaki dve desetletji poprej pri nas uporabljala za pouk babic metoda profesroja Crantza. V tem času pa je postal vodilni porodničar v avstrijskih deželah dunajski profesor Rafael Steidele (1737-1823) in se je njegov učbenik porodništva uradno uveljavil. Tako je okrožni urad v Postojni dne 5. maja 1786 sporočil v Idrijo, da je notranje-avstrijska stanovska blagajna nabavila 100 izvodov Steidelejevega učbenika, ki ga babiške kandidatinje dobe brezplačno (28). Leta 1788 je postojnski okrožni urad sporočil, da gubernij priporoča vsem občinam in kirurgom Steidelejevo knjigo „Pravila o ravnanju z nosečnicami, porodnicami in otročnicami" (Verhaltungs-Regeln fuer Schvvangere, Gebaehrende und Kindbetherinen in der Stadt und auf dem Lande) (29). V tem času je v Ljubljani začel delovati znani slovenski porodničar Makovic, ki je v skladu z narodnoprerodnimi težnjami začel pri pouku babic uporabljati slovenščino. Dne 15. jan. 1788 je okrožni urad v Postojni sporočil idrijskemu gospostvu, da je oblast dovolila meščanskemu ranocelniku Antonu Makovcu privatna predavanja za babice na njegovem domu v kranjskem jeziku. Obenem je okrožni urad sporočil, da bodo vsi okrožni in podeželski ranocelniki, ki so izučili kako babico, dobili posebno nagrado iz sklada za pouk podeželskih babic (30). Dne 18. aprila 1789 je postojnski okrožni urad ponovno sporočil v Idrijo, da Makovic pripravlja brezplačni tečaj iz porodništva za babice, ki bo trajal od 20. aprila do 20. septembra, po dve uri tedensko (31), naslednje leto pa je bilo sporočeno, da bo Makovic v istem terminu v kranjskem jeziku poučeval babice na liceju v Ljubljani (32). V začetku leta 1788 je postojnski okrožni urad poslal v Idrijo dopis z naročilom, da naj pristojni idrijski upravni organ poroča o organizaciji babiške službe v Idriji, posebej še o tem, kako bi se tudi v manjših krajih nastavile babice. Rudarski urad je 21. februarja sporočil, da porodniško službo v Idriji trenutno opravljajo tri zaprisežene babice in porodničar. Rudniško predstojništvo je sodilo, da v drugih krajih idrijskega kameralnega gospostva ne kaže nastavljati babic, češ da v idrijski okolici itak ni „pravih" vasi. Hiše so raztresene in pozimi bi babica itak ne mogla do vseh porodnic. Ob porodih je v hriboviti okolici Idrije v navadi sosedska pomoč, ob porod- nih komplikacijah pa se poklice babica iz Idrije, ki pride pomagat, če vremenske razmere to dovoljujejo (33). Kakor razberemo iz zgornjega poročila, se je idrijska babiška služba v tem času številčno okrepila, ne vemo pa, kdaj je bilo sistemizirano v Idriji mesto tretje babice. Dasi v aktu tri idrijske babice niso imensko navedene, pa lahko po drugih aktih iz tega časa razberemo, da so takrat v Idriji opravljale babiško službo: Neža Jurkovič, Marjana (Marija) Makovic in Marjana (Marija) Terpin. Omenimo še, da se v takratnih aktih večkrat nedosledno za iste osebe uporablja ime Marija, drugič pa Marjana. Iz omenjenega poročila je tudi razvidno, da so porodnice v idrijski okolici le težko dobile babiško pomoč, kar pa je spričo raztresenosti naselij in slabih prometnih zvez, zlasti v zimskem času, bilo razumljivo. Tudi so k okoliškim porodnicam verjetno le zelo redkokdaj klicali porodničarja. V nekem poročilu višjega rudarskega urada iz leta 1769 beremo, da kirurg Hacquet v letih 1766-1769 ni bil nikoli klican h kaki porodnici izven Idrije (34). Med številnimi prepiri kirurga Eggenbergerja z rudniško upravo je v aktih opisan tudi njegov spor v zvezi z organizacijo babiške službe v Idriji. Dne 29. decembra 1788 je višji rudarski urad v Idriji naročil Eggenbergerju, naj najde branja in pisanja veščo žensko, jo pouči v babiški stroki, izpraša in če ugotovi, da je primerno usposobljena, naj jo predlaga za nastavitev. Rudniško ravnateljstvo je svoje naročilo utemeljilo z ugotovitvijo, da je babica Jurkovičeva postala zaradi starosti in telesne oslabelosti nesposobna za babiško službo. Hkrati je rudarski urad v dopisu izrazil nezadovoljstvo, ker kirurg zanemarja porodniška predavanja za babice, in mu naročil, da mora ocklej redno enkrat tedensko babice poučevati, saj kirurga za ta „neogibno potrebni pouk" zavezuje službena instrukcija in so to naročilo njegovi predhodniki natančno izpolnjevali (35). Eggenberger se je uprl naročilu, da bi izučil novo babico, češ da se morajo po novih predpisih odslej babice izšolati v deželnem glavnem mestu, torej v Ljubljani, kjer je bila ustanovljena učna stolica za porodništvo. Po njegovem mnenju prejema v instrukciji določeni dodatek 100 gld. letno zato, da pomaga pri kompliciranih porodih. Tudi se mu je zdelo, da bi bili za pouk novih babic potrebni učni pripomočki, kijih on nima, zato priporoča, naj se iz Ljubljane pokliče kaka izšolana babica in sejo nastavi s primerno plačo (36). Rudniško ravnateljstvo pa je izpodbijalo Eggenbergerjevo tolmačenje in poudarilo, da je kirurg v Idriji po službeni instrukciji dolžan za porodničarski dodatek babice izbirati, poučevati, izpraševati in jim redno predavati, kakor sta to delala Hacquet in Klopstein. Pri pouku nista uporabljala nobenih posebnih pripomočkov, kolikor pa je instrumentov za pouk potrebnih, jih kirurg že ima. Tudi je rudarski urad odklonil Eggenbergerjev predlog, da bi v Idrijo prišla kaka izšolana babica iz Ljubljane, saj bi si s tem nakopali previsoke stroške, ker bi se nobena ljubljanska babica ne zadovoljila, kakor tukajšnje babice, s plačo 24 gld. letno in drobnimi prispevki, ki jih dajejo ob porodih tukajšnji revni prebivalci. S takimi pripombami opremljeno poročilo je rudarski urad predložil graškemu guberniju v presojo (37). Gubernij v Gradcu je dne 31. januarja 1789 odločil, da mora Eggenberger tudi vnaprej sam poučevati nove babice, kakor določa službena instrukcija. Presodil je, da ni predpisa, ki bi določal, da se morajo podeželske babice (Land Hebammen) šolati v deželnih središčih, ampak jih po predpisih iz leta 1786 in 1787 lahko izuče ranocelniki, izprašajo pa okrožni zdravniki (38). Ni dvoma, da je Eggenberger res zanemaijal redni pouk njemu podrejenih idrijskih babic. Tega očitka v svojem ugovoru niti ne skuša'ovreči, pa tudi njegovi nasledniki ■ posredno izpričujejo, da je bila strokovna poučenost idrijskih babic v tistem času zelo pomanjkljiva. Pač pa menimo, da je bila utemeljena Eggenbergerjeva trditev, da bi se morale po novih predpisih idrijske babiške kandidatinje odslej šolati v Ljubljani. Graški gubernij se v svoji odločbi sklicuje na nove predpise, vendar jih očitno netočno tolmači. Dvorni dekret iz leta 1787, ki smo ga bili zgoraj omenili, določa namreč, da se morajo odslej ne le mestne babice, ampak tudi babice, ki opravljajo poklic v večjih in bolj obljudenih krajih, izšolati na liceju ali na univerzi. Idrija pa je bila takrat po velikosti za Ljubljano drugi največji kraj v deželi, dasi ni imela značaja klasičnega mesta, ampak je bila le rudarsko mesto (Bergstadt). Spričo tega, da je štela okoli 4000 prebivalcev je bila vsekakor „obljuden kraj". Dejansko je res takratna instrukcija za idrijskega kirurga določala, da mora izučiti tudi nove babice, vendar je vprašljivo, ali je bilo to določilo ob novih dvornih predpisih še primerno, saj se z njimi očitno ni skladalo. Skoraj gotovo, da sta rudarski urad in gubernij obšla dvorni predpis zato, da se stroški za babiško službo v Idriji ne bi zvečali. Z odločbo graškega gubernija je tako ostal v Idriji še*zanaprej v navadi individualni pouk novih babic pri rudniškem kirurgu. Ko je okrožni urad v Postojni leta 1793 spet sporočil, da se začenja pouk babic za to šolsko leto v Ljubljani, je rudarski urad odgovoril, da to sporočilo za Idrijo ne pride v poštev, ker je idrijske babice dolžan poučevati kameralni kirurg, ki je tudi magister porodništva (39). Dne 2. marca 1789 je umrla babica Neža Jurkovič, žena upokojenega rudniškega čuvaja, stara ob smrti 65 let. (40). Ker ni bilo nobene izšolane naslednice zanjo in sta tako v Idriji ostali le dve babici, je rudniško ravnateljstvo priznalo babici Makovčevi dodatek k plači, ki je znašal polovico plače pokojne Jurkovičeve, torej 12 gld. letno (41). Kaže, da je v naslednjih mesecih Eggenberger le našel neko žensko, kije začela izvrševati babiško službo, ne da bi bila uradno nastavljena. V dopisu z dne 8. oktobra 1789 graja rudarski urad kirurga Eggenbergerja, ker je kar sam nastavil za babico neko Terezijo Schwab, ki ni opravila izpita pred rudniškim zdravnikom in ni bila od rudarskega urada potrjena (42). Schwabova očitno tudi v naslednjih letih ni uspela dobiti uradne potrditve, kajti med rednimi idrijskimi babicami se tudi pozneje ne omenja. Pač pa je bila za babico nastavljena neka Julijana Glanzer. V aktih ni najti datuma nastavitve, niti ni podatkov o tem, kako se je za babico izšolala. Vendar je Glanzerjeva, žena rudniškega čuvaja, umrla že 15. marca 1793 za poporodnim prisadom (Geburtshecktig), stara šele 41 let (43). Spet sta v Idriji ostali le dve babici, Makovčeva in Terpinova, ki sta si po smrti Glanzeijeve odlsej delili njeno plačo (44). Spričo pomanjkljive babiške službe in nerednega babiškega pouka ni čudno, da so se končno pokazale tudi škodljive posledice. Dne 18. marča 1793 je rudarski urad opozoril Eggenbergerja, da se „že nekaj časa" vrste težki in življenjsko nevarni porodi, zlasti v Spodnji Idriji, kjer ni babice in je tudi v Idriji v zadnjih dneh neka žena umrla na porodu. Zato mu urad naroča, da izuči dve primerni rudarski ženi, ki znata brati in imata veselje za babiški poklic, da bi potem eno od njiju nastavili v Spodnji Idriji (45). Tokrat se Eggenberger ni upiral in že jeseni istega leta je bila imenovana za tretjo babico Marjana Fridreich, ki jo je Eggenberger izučil in je uspešno opravila izpit (46). Vendar je tudi Fridreichova ostala v Idriji in za Spodnjo Idrijo očitno ni bilo mogoče najti primerne ženske, ki bi tam prevzela babiško službo. Eggenberger, ki je že dalj časa bolehal, je konec leta 1794 že tako oslabel, da ni mogel več opravljati svojega poklica (47). Dvorna komora za rudarstvo in denarstvo na Dunaju je naročila, da ga je treba upokojiti in mu najti naslednika (48). V januarju in februarju 1795 je prihajal v Idrijo oskrbovat poškodovane rudarje ljubljanski kirurg dr. Seeger (49), ki je bil dne 27. februarja nastavljen za provizoričnega idrijskega kirurga, na predlog višjega rudarskega urada v Idriji pa ga je dvorna komora dne 22. aprila 1795 imenovala za stalnega idrijskega kameralnega kirurga (50). Eggenberger je umrl 24. aprila 1795 (51). O njegovem bolezenskem stanju pred smrtjo sta v januarju 1975 uradno poročala takratna idrijska rudniška zdravnika dr. Fanton in dr. Hafner. Po njunem poročilu je šlo za neozdravljivo „revmatično obolenje", ki je zajelo levo polovico glave. „Bolezenska materija" je pritisnila na živce in se začela izcejati skozi nosnice. Nastopila je „ohromitev levega očesa", bolnik je začel telesno in duševno propadati, zlasti je bilo očitno pešanje spomina (52). Iz opisa Eggenbergerje-vega bolezenskega stanja spoznamo s precejšnjo zanesljivostjo znake, ki se pokažejo pri bolezenskih procesih, najpogosteje pri tumorjih, kadar iz nosno-žrelne votline ali obnosnih votlin začno prodirati v lobanjsko dno (Garčinov sindrom). Kljub številnim nesporazumom v preteklosti, je višji rudarski urad v Idriji v poročilu za upokojitev kirurga Eggenbergerja navedel številne pohvalne podatke o njem, ki se ne skladajo s oceno njegovega dela v prejšnjih letih. Rudarski urad je priporočil, da se mu odobri polna pokojnina, dasi je delal v državni službi le 18 let. Njegova bolezen se pripisuje službenim naporom, zlasti pri porodniških opravkih in neugodnemu vplivu živosrebrnih hlapov v idrijskem ozračju. Po tokratnem mnenju rudarskega urada je pokazal „phval-no prizadevnost pri izvrševanju službenih dolžnosti in neutrudljivo pridnost pri dajanju pomoči" (53). Eggenberger, ki je bil ob smrti star 54 let, je umrl preden mu je bila pokojnina odobrena in je pokojnino po njem dobila njegova 63-letna žena (54). Eggenbergerjev naslednik dr. Janez Mihael Seeger je bil znana oseba med takratnimi zdravniki na Kranjskem, saj je bil dolgoletni predavatelj na medikokirurškem liceju v Ljubljani (55). V uradnem poročilu ob njegovi nastavitvi beremo, da je pred prihodom v Idrijo 18 let v Ljubljani deloval v kirurški in porodničarski stroki, leta 1788 pa je postal doktor kirurgije. Bilje osem let prosektor pri profesorju Hacquetu, na ljubljanskem liceju je slušateljem kirurgije predaval praktično anatomijo, kirurgijo in interno medicino, v bolnišnici usmiljenih bratov je uvajal v delo kandidate za poklic kirurga in bil tudi več let izpraševalec pri izpitih za kirurge. Izkazal se je ob epidemijah in pri zatiranju živinskih kužnih bolezni, v deželi je bil cenjen zaradi „neutrudlji-ve pridnosti, prizadevnosti, sposobnosti in izkušenosti". Okrožni šolski komisar Blaž Kumerdej mu je izdal potrdilo, da se je deželnega jezika, torej slovenščine, tako dobro naučil, da bi ga lahko imeli za Kranjca. Priporočila sta ga tudi kranjski protomedik in sanitetni svetnik Heumann ter profesor na medikokirurškem liceju v Ljubljani dr. KachJmayer. Tudi v Idriji si je že pridobil zaupanje in se izkazal pri zdravljenenju, ko je pred redno nastavitvijo nadomeščal bolnega kirurga (56). S Seegerjem je Idrija dobila za kameralnega kirurga sposobnega strokovnjaka, ki se je udejstvoval tudi kot pedagog in je bil prvi idrijski kirurg z doktorsko diplomo. Zato ni presenetljivo, da se je zavzel tudi za izboljšanje porodniške službe v Idriji. Dne 20. aprila 1796 je umrla v starosti 46 let babica Marija Friedreich, žena idrijskega rudarja (57). Spet sta ostali v Idriji le dve babici. V septembru 1797 je Seeger sporočil višjemu rudarskemu uradu, da je v Idriji dosti dela za tri babice in je zato v trimesečnem teoretičnem tečaju izučil novo babiško kandidatinjo Heleno Mulič (Mullitsch), staro 38 let, veščo branja in pisanja, ki po Seegerjevem mnenju kaže posebno nagnjenje za porodništvo in ima vse potrebne lastnosti, da postane dobra babica. Ker pa se mu je zdelo potrebno, da se nova babica nauči tudi praktičnih prijemov, je predlagal, da se nabavi za učni pripomoček priprava imenovana fantom ali porodniški stroj (Geburtsmaschine), ki ga sestavlja model ženskega telesa s premakljivo maternico, naravna ženska medenica in dve lutki v obliki otroka. Seeger .v predlogu omenja, da sta sedaj nastavljeni idrijski babici že poštami in se bo učilo lahko uporabljalo tudi v bodočnosti pri pouku novih babic (58). Medtem ko je devet let poprej idrijski rudarski urad v odgovoru kirurgu Eggenbergerju še menil, da za pouk babic niso potrebna učila, pa je tokrat Seegeijev predlog takoj sprejel in ga priporočil. Dvorna komora na Dunaju je nakup odobrila s pripombo, da stroške krije rudarska bratovska skladnica (59). Dne 18. oktobra 1797 je bila naprava, ki jo je za 60 gld. dobavil dunajski bandažist in izdelovalec umetnih priprav Wolffsohn, že poslana z Dunaja v Idrijo (60). Vendar novega učnega pripomočka Seeger pri pouku babic očitno ni utegnil več uporabljati. Že kar je prišel v Idrijo je večkrat bolehal" in sam je sodil, da gre za napade revmatične mrzlice, zato je bil tudi sredi leta 1797 na kopališkem zdravljenju v Dolenjskih toplicah (61). Dne 22. novembra 1797 je umrl v Ljubljani, kamor se je šel zdravit. O njegovi smrti je rudniškemu ravnatelju poročal šentjakobski župnik Jožef Pinhack, ki mu je pokojnik pred smrtjo naročil, naj v njegovem imenu naprosi rudniškega direktorja, da se bo zavzel za njegovo družino, saj je po njegovem prepričanju prav zaradi službovanja v Idriji moral prezgodaj umreti (62). Iz prošnje za pokojnino, ki jo je vložila Seegerjeva vdova je razvidno, da je bil njen pokojni mož ob smrti star 43 let. Od leta 1776 je bil v državni službi, zapustil je pet nepreskrbljenih otrok, obračun njegovega premoženjskega stanja ob smrti, pa je pokazal okoli 300 gld. dolgov. Pri obdukciji, ki so jo opravili ljubljanski zdravniki in ranocelniki so ugotovili, da je pokojnik umrl zaradi tumorja na sapniku (wegen eines an der Luftroehre sich angesetzten Tumors). Idrijski zdravnik dr. Hafner je potrdil, da se je Seeger dve leti pred smrtjo poškodoval pri padcu ob nekem bolniškem obisku, kar naj bi skupaj s telesnimi napori v službi povzročilo bolezen in smrt (63). Po sodobnem pojmovanju bi nastanek tumorja pri Seegerju težko povezovali z dejavniki, ki jih je navedel Hafner, vendar je dvorna komora sprejela njegovo tolmačenje in mnenje, da si je Seeger okvaril zdravje v službi in vdovi odobrila polno pokojnino (64). Po Seegerjevi smrti je rudarski urad razpisal prosto mesto idrijskega kameralnega kirurga in razpis objavil v ljubljanskem in graškem časopisu. Zaprosili so tudi dne 30. novembra 1797 ljubljanskega kirurga Franca Melzer-ja, ki je bolnega Seegerja nadomeščal, ko je bil na kopališkem zdravljenju, da bi začasno prevzel mesto idrijskega kirurga (65). Melzer se je odzval vabilu, da prevzame provizorično službo v Idriji, se je pa tudi prijavil kot kandidat za stalnega idrijskega kameralnega kirurga, čeprav je bil pred kratkim imenovan za predavatelja anatomije in privatnega učitelja kirurških kandidatov v Ljubljani (66). Franc Melzer je znana oseba v zgodovini zdravstva na Slovenskem. Izhajal je iz ljubljanske zdravniške družine in je bil v tem času star šele 21 let (67). Iz njegove prošnje za mesto idrijskega kirurga je razvidno, da je leta 1795 diplomiral za kirurga in postal tudi magister porodništva, z odliko je napravil izpit iz živinozdravstva, postal prosektor na stolici za anatomijo medikokirurškega liceja v Ljubljani in bil tudi asistent profesorja kirurgije dr. Kerna (68). V času Melzeijevega nadomeščanja je tudi babiška kandidatka Helena Mulič končala babiški uk in je v februarju 1798 zaprosila za nastavitev (69). Med 21 kandidati za mesto idrijskega kirurga pa ni bil izbran Melzer, temveč je bil dne 7. aprila 1798 imenovan ljubljanski kirurg in porodničar Anton Makovic. O Makovčevi dejavnosti v Idriji je avtor v Idrijskih razgledih že obširno poročal, zato bi ob tej priliki podali le kratek povzetek objavljenega članka. Makovic je bil pred prihodom v Idrijo izredni učitelj teoretičnega in praktičnega porodništva na medikokirurškem liceju v Ljubljani. Zlasti je bil zaslužen kot organizator babiškega pouka in je bil prvi predavatelj, ki je babištvo poučeval v slovenščini. Priredil je po Steidelejevem nemškem učbeniku tudi prvi slovenski učbenik za babice in je bil aktiven pripadnik slovenskega prerodnega gibanja. Medikohistorik Pintar ga šteje za „pravega očeta našega porodništva". Razumljivo je, da je Makovic po prihodu v Idrijo tudi na novem službenem mestu skušal uveljaviti svoja prizadevanja za izboljšanje babiške službe. Dne 26. novembra 1798 je poročal rudarskemu uradu o pomanjkljivostih idrijske babiške službe in predložil korenite načrte za izboljšanje. Ugotovil je, da so idrijske babice slabo strokovno poučene in izuijene, zato se je ponudil, da bi enkrat tedensko predaval o porodništvu v nemškem in kranjskem deželnem jeziku ter babice praktično poučeval na porodniški lutki. Predavanja naj bi bila javna, vstop naj bi bil prost za vse odrasle idrijske prebivalce. Priporočil je, da bi se za babice, ki so bile slabo opremljene, nabavili potrebni instrumenti in da bi vsaka babica dobila omarico z najpotrebnejšimi zdravili. Makovic je želel babice usposobiti in opremiti tako, da bi lahko za silo ukrepale tudi ob porodnih komplikacijah. Ugotovil je tudi, da starejših dveh babic, Makovčeve in Terpinove, ne bo več mogoče prešolati in sta se mu tudi telesno zdeli že preveč opešani za babiško službo, pač pa se mu je babica Muličeva zdela nadebudna učenka. Zato se je ponudil, da bi izšolal dve novi babici. Makovčevi načrti se pa niso uresničili. Tedanja idrijska zdravnika dr. Hafner in dr. Nanger sta nasprotovala njegovim reformam, zlasti temu, da bi se razširila strokovna dejavnost babic. V večmesečni pismeni polemiki je Makovic trdovratno branil upravičenost svojih stališč, vendar ni uspel. Rudniško predstojništvo je podprlo mnenje zdravnikov in dvorna komora je 22. februarja 1799 določila, naj kirurg poučuje babice kakor je bila doslej navada in naj od njih ne zahteva več kakor zmorejo. Makovčeva prizadevanja, da bi dvignil strokovno raven idrijskih babic, se torej niso izpolnila in tudi ne najdemo podatkov, da bi izučil kako novo babico. Kolikor so pri porodih bili potrebni porodničarski posegi, so idrijske porodnice v času njegovega službovanja imele pri roki res sposobnega porodničarja in ga je kljub nesporazumom tudi rudarski urad v nekem dopisu pohvalil, češ da porodnice oskrbuje „s hvalevredno prizadevnostjo". Toda Makovčevo delovanje v Idriji je bilo kratkotrajno, kajti že 17. oktobra 1802 je umrl (70). Babica Marija Makovic je še za Makovčevega službovanja tako oslabela, da babiškega poklica ni več mogla opravljati. Konec leta 1800 je zaprosila za pokojninsko podporo (71) in je v letih 1801 in 1802 prejemala po 1 gld. mesečno iz blagajne bratovske skladnice (72). Ko je 24. aprila 1802 za kapjo umrla, je bila stara okoli 75 let (73). Bila je vojaška vdova in se je po moževi smrti naselila v rodni Idriji, kjer je skoraj 30 let opravljala babiško službo (74). Nimamo podatkov, da bi bil njen pokojni mož kaj v rodu s kirurgom Makovcem, najbrž je enakost priimkov slučajna. V času ko .je Makovčeva opustila babiško službo in tudi po njeni smrti, ni bila nastavljena tretja babica, kar kaže da Makovic ni izučil nobene rezervne babice (75). Tako sta torej v tem času opravljali babiško službo le Terpinova in Muličeva. Šele oktobra 1803 je zaprosila za nastavitev neka Regina Unterladstaetter, ki pa babiške službe ni nastopila (76). Po Makovčevi smrti je sprva opravljal službo kameralnega kirurga in porodničaija njegov kirurški pomočnik Franc Reichel (77). Konec leta 1802 je bil na predlog rudarskega urada imenovan za stalnega idrijskega kirurga in porodničarja dr. Franc Melzer, predavatelj na medikokirurškem liceju v Ljubljani, ki je že v letih 1797 in 1798 bil v Idriji provizorični kirurg in je med tem postal tudi doktor medicine (78). Melzer je ostal v Idriji do leta 1805, ko je bil imenovan za profesorja kirurgije in porodništva na medikokirurškem liceju v Ljubljani (79). V pričujočem članku smo opisali razvoj idrijske porodniške službe v 18. stoletju in predstavili takratne porodničarje in babice. Iz podanega je razvidno, da so, razen Eggenbergerja, bili vsi idrijski porodničarji v tem času odlični in priznani strokovnjaki, so pa žal vsi službovali v Idriji le razmeroma kratek čas. Pač pa so bile idrijske babice v tem času povečini pomanjkljivo strokovno usposobljene, pri čemer je Eggenbergerjeva brezbrižnost prav gotovo pripomogla, da so strokovno zaostale in se niso primerno izpopolnjevale. Po drugi strani je tudi zastarela instrukcija za idrijske kirurge onemogočala, da bi se nove babice primerno šolale pod vodstvom izkušenih pedagogov in ob primernih učnih pripomočkih. Višji rudarski urad v Idriji se je oklepal določil instrukcije prav gotovo tudi zato, da ne bi povečal stroškov za šolanje babic in se je zadovoljeval z osebami, ki niso bile poklicne babice, ampak so to službo opravljale ob borni plači kot postransko dejavnost. Slednjič je morda iskati vzrok za slabo strokovnost babic tudi v tem, da najbrž ni bilo v Idriji dosti primernih kandidatinj, ki bi se zanimale za slabo plačani babiški poklic in je bilo pač treba sprejeti tiste, ki so se za ta poklic odločile, ne da bi bilo mogoče kaj dosti izbirati. To domnevo potrjuje tudi večkrat v članku omenjeni podatek, da je eno babiško mesto v Idriji pogosto ostajalo nezasedeno. V nizu člankov o idrijski zdravstveni zgodovini, ki so bili doslej objavljeni v Idrijskih razgledih, smo prikazali, da je bila idrijska zdravstvena služba ob koncu 18. stoletja za takratne čase izredno dobro organizirana. Kakor je razvidno iz pričujočega članka, je v njenem organizacijskem ustroju bila babiška služba šibek člen in je zaostajala v napredku, ki so ga takrat pri nas sprožile terezijanske reforme zdravstvene službe. Viri in literatura: Z izjemo podatkov iz mrliških knjig, ki so shranjene v arhivu župnijskega urada v Idriji, so vsi arhivski podatki iz sklada Rudniškega arhiva, ki je deponiran pri oddelku Zgodovinskega arhiva Ljubljana v Idriji. 1. Fasc. Berichte—Resolutionen (BR) 1763-1766, 1764, Idrija, 21. sept. - 2. ibid., Wien, 2. okt. — 3. Lesky E., Werksarzt und Arbeiter in, Quecksil-berbergvverk Idria, Wien 1956, 58-60. - 4. ibid., 17-18. - 5. fasc. BR 1769-1770, 1769, Idr, 24. febr.; Wien, 11. marec; Lesky E, lib. cit, 33. -6. Lesky E, 1. c. 33, 56-57. - 7. fasc. XXV, Sanitaets-Wesen (SW) 1783-1800, 1785, 188. - 8. Lib. Berichts-Protocoll 1770-1773, gesli Hacquet in Klopstein; lib. Repertorium ueber die ordinari Acta (ROA) 1770-1783, CK-88, H-45; Lesky E, 1. c„ 36. - 9. Pintar I., Mediko-ki-rurški učni zavod v Ljubljani, njegov nastanek, razmah in konec, Ljubljana 1939, 17. - 10. lib. ROA 1770-1783, CK-94. - 11. fasc. BR 1776-1778, 1776, Idr., 16. avg.; Mrliška knjiga 1774-1784 (MK I), 1776, 6. avg. - 12. fasc. BR 1776-1778, 1776, Idr., 20. sept. - 13. lib. ROA 1770-1783, M—72, - 14. ibid, DT-71 - 15. ibid, 1-44; Mrliška knjiga 1774-1784, (MK I), 1775, 23. dec. - 16. fasc. BR 1776-1778, 1776, Idr, 16. avg. - 17. lib. Resolutions—Protokoli 1774-1778, geslo Eggenberger. - 18. fasc. XXV, SW 1783-1800, 1788, 177. - 19. fasc. BR 1781-1782, 1782, 1013/1998. - 20. fasc. BR 1779-1780, 1780, Idr, 24. jan. - 21. fasc. BR 1783-1785, 1783, Idr, 23. maj. - 22. ibid, Graez, 3. maj, 21. maj. - 23. fasc. XXV, SW 1783-1800, 1789, 300. - 24. ibid, 1785, 188. - 25. ibid, 569. - 26. ibid, 1786, ad 36. - 27. fasc. BR 1786-1788, 1787, 168. - 28. ibid, 1786, 53. - 29. ibid, 1788, 94. - 30. ibid, 1788, 2. - 31. fasc. Herrschaftsakten 1789-1790, 1789, 64. - 32. ibid, 1790, 73. - 33. fasc. XXV, SW 1783-1800, 1788, 52. - 34. lib. Berichts-Concept-Buch 1769, pag. 119. -35. fasc. XXV, SW 1783-1800, 1788, 678. - 36. ibid, 1789, 17. - 37. ibid. - 38. ibid, 60. - 39. ibid, 1793, 202. - 40. Mrliška knjiga 1785-1793 (MK II), 1789, 2. marec. - 41. fasc. XXV, SW 1783-1800, 1789, 94. - 42. ibid, 360, 520. - 43. Mrliška knjiga 1785-1793 (MK II), 1793, 15. marec. — 44. lib. Repertorium ueber die Bergkonsultations— Protokolle (RBKP) 1792-1797, G-119. - 45. fasc. XXV, SW 1783-1800, 1793, 146. - 46. ibid, 535. - 47. ibid, 1794, 637. - 48. ibid, 819. - 49. fasc. XII, Reise—Liefer—Gelder, Absentierungen, Substitutionen 1783—1805, 1795, 381; 1796, 122. - 50. fasc, XXV, SW 1783-1800, 1795, 144, 273. -51. ibid, 240; Mrliška knjiga 1793-1799 (MK III), fol. 76. - 52. fasc. II, Pensions—Provisions—Quiescenten—Wesen (PPQW) 1791-1800, 1795, 21. -53. ibid, 43. - 54. ibid, 272, 288. - 55. Pintar I, 1. c, 28. - 56. fasc. XXV, SW 1783-1800, 1795, 77. - 57. ibid, 1799, 594, 687; Mrliška knjiga 1793-1799 (MK III), fol. 275. - 58. fasc. XXV, SW 1783-1800, 1797, 521. 59. ibid., 585. - 60. ibid., 584, 585, 586, - 61. ibid., 694; fasc. XX, Bittschriften, Anschaffungen, Fourestire 1796-1800, 1797, 236. - 62. fasc. I, Anstellungen-Rumenerationen (AR) 1791-1800, 1797, 675. - 63. fasc. II, PPQW 1791-1800, 1798, 71. - 64. ibid., 510. - 65. fasc. I, AR 1791-1800, 1797, 675. - 66. fasc. XXV, SW 1783-1800, 1797, 694. - 67. Pintar I., 1. c., 41-47. - 68. fasc. XXV, SW 1783-1800, 1798, 24. - 69. lib. RBKP 1798-1814, H-3. - 70. IR XIX, 1974, 36-50. - 71. lib. RBKP 1798-1814, M—41. - 72. fasc. XIII, Schul- und milde Sachen (SMS) 1801-1805, 1801, 420; 1802, 146. - 73. Mrliška knjiga 1800-1809 (MK IV), fol. 54. - 74. fasc. XIII, SMS 1801-1805, 1801, 420. - 75. fasc. XXV, SW 1801-1807, 1802, 763. - 76. lib. RBKP 1798-1814, H-3, U—13, 16. - 77. fasc. XXV, SW 1801-1807, 1802, 734, 832. - 78. ibid., 760, 871. - 79. ibid., 1805, 678. Tomaž Pavšič FRANCE BEVK IN CERKLJANSKA (Prispevek, prebran na 8. sklicu Plenuma kulturnih delavcev OF — „France Bevk borec in pisatelj" v Novi Gorici 21. 11. 1980, tu le malenkostno spremenjen) Da bo naslov tega prispevka bolj jasen, naj takoj povem, da preprosto želim odgovoriti, v čem in v kakšni meri se mi France Bevk zdi cerkljanski človek in sploh cerkljanski pisatelj. V ta namen se bom v začetku nekoliko več pomudil pri zgodovinskem zemljepisu severne Primorske, čisto na koncu pa bom skušal tudi povedati, kako, smo na Cerkljanskem Bevka doživljali v raznih dobah. Najprej torej nekaj besed o Cerkljanski. To majhno ozemlje, danes tisti del idrijske občine, ki je v nekdanjosti spadal v goriško oziroma primorsko deželo, za razliko od tedaj kranjske Idrije, je postalo bolj znano po zadnji vojni, saj je bila Cerkljanska (po starem Cerkljansko) v času osvobodilne borbe velikokrat glavna oporna točka primorske partizanske vojske. Danes splošno znan zemljepisni pojem Cerkljanska je bil v preteklosti le malo rabljena beseda, največ omejena na krajevno rabo, kajti Cerkno in njegova okolica, četudi je bil to pod Avstrijo samostojen okraj, sprva celo politični, pozneje pa samo sodni, sta se vključevala v Tolminsko, ki je bila v določeni meri vedno deželica zase, čeprav so jo posedovali oglejski patriarhi, goriški grofje, za njimi pa avstrijski vladarji, kot pravi Rutar v svoji Zgodovini Tolminskega. Že to je bila njena posebnost, da je do novejših časov pod Avstrijo cerkveno spadala pod čedajski kapitelj, ki je bil v drugi državi. Tolminsko, Tolminec sta bila iaraza, ki sta sčasoma postala dokaj otipljiv in razpoznavni predznak za zemljepisno in narodopisno označitev pokrajine in človeka v predalpskem in alpskem posoškem svetu. V odnosu na vzhodne sosede so bili tudi Cerkljani samo Tolminci, njihovo ozemlje pa je bilo vedno prehodno, saj se prav tu tolminski svet najmanj ovirano preveša v Notranjsko. Ta prehodnost pa je poudarjena tudi v smeri osrednje Tolminske, saj je pod sodni okraj Cerkno poleg cerkljanske županije spadala še šebreljska in celo šentviškogorska, četudi danes Šentviško Goro štejemo že kar za klasično Tolminsko. Tod se torej eno prekriva z drugim in zato ni čudno, da je v času NOB obstajalo najprej baško okrožje, ki je obsegalo Baško grapo, Šentviško planoto (ali Planoto) in Bukovsko, kasneje pa baško—cerkljanski okraj, ki je poleg Baškega obsegal še celotno Cerkljansko (A. Štucin, Zbornik Idrijski razgledi XXIV 1978/79), str. 25, op. 47). In prehodni naravi cerkljanskega ozemlja se s posebno izrazitostjo pridružuje prav Bevkova rodna Zakojca, ki je bila s farnim središčem (cerkev sv. Lenarta v številnih povestih) na Bukovem cerkveno-hierarhično povezana s Cerknim, kamor je iz Zakojce vodila tudi krajša pot po severnem podnožju oziroma pobočju tisoč tristo metrov visoke Kojce; po njej so Zakojčani zaradi opravkov na županstvu, sodniji ali semnju pogosto hodili. Danes so Zakojčani vključeni v krajevno skupnost Bukovo-Zakojca; nekaj časa tudi že obratuje delavska avtobusna proga Zakojca—Cerkno, medtem ko se drugi delavci s svojimi vozili vozijo po ozki cesti v Hudajužno na vlak. Bevkova, oziroma po domače Volaijeva domačija v Zakojci že gleda proti desnim bregovom Bače, nad katerimi se belijo Peči, gorska veriga med Tolminsko in Bohinjem; pod Bevkovim domom se svet strmo spušča proti ozki dolini Bače, koder se vije ,,železna kača". Ramovševa razmejitev slovenskih narečij, ki Bukovo šteje k cerkljanskemu narečju, Zakojco že prepušča vzhodnemu robu tolminskega narečnega ozemlja. Upravno-zgodovinska logika je torej taka, da gremo od manjše enote do večje, v katero se prva vključuje, torej: Zakojca, Cerkljanska, Tolminska, Goriška — Primorska; s tem seveda, da Zakojca ni vključena v Tolminsko le prek Cerkljanske, ampak se ji približuje že tudi zemljepisno, prometno in kot smo slišali, celo narečno. V starejših literarnih zgodovinah so avtorji vse te zapletenosti odpravljali s tem, da so v bibliografskih pregledih navajali, da je Bevk doma iz Zakojce „na Goriškem", kot so podobno za Gregorčiča pisali, da se je rodil na Vršnem (prav tako „na Goriškem". To deželno izhodišče je bilo v tistih časih že tako uveljavljeno in razumljivo, da ga jim ni kazalo rušiti, če že ni bilo ravno potrebe po še natančnejši krajevni določitvi. Toda medtem, ko za Gregorčiča niso pisali, da je pesnik „Tolminske" (kvečjemu „Planinskega raja"), pa so za Bevka radi poudarjali, da je pisatelj s Tolminskega in v delih slika kraje in ljudi pod Kojco in Poreznom, tja do Blegoša. Ce se držimo dejstva, da je Zakojca tudi še danes vasica na Cerkljanskem, in dejstva, da je Bevk v številnih delih opisoval ljudi in zgodbe iz svoje najbližje okolice ter nekaj poglavij posvetil tudi samemu Cerknemu(Človek proti človeku), potem brez kakršnekoli krajevne samovšečne vznesenosti smemo reči, da je France Bevk pisatelj Cerkljanske, kar pa spet ne izključuje Bevka kot pisatelja Tolminske, Goriške, Primorske, kot slovenskega pisatelja, ki je v leposlovje pripeljal svoje rojake z vsemi njihovimi usodami in v slovensko krajinsko panoramo kot živo podobo verno naslikal skoraj fantastične oblike naših primorskih gora, dolinic in grap, lazov in rovtov na Cerkljanskem in Tolminskem. Sedaj nam ostane še en zemljepisni pojem ali atribut: Gore, Goijani. To je dandanes že skoraj neznan izraz, ki se zdi, da je ugasnil v zasutih in zbledelih tirnicah drvečega časa. „In Montibus et in Piano", v Gorah (pisano z veliko) in v Ravnini — tako so baje imeli navado govoriti goriški škofje. Ta razdelitev ni bila le praktično administrativna, pač pa tudi psihološka, saj je upoštevala dva različna temperamenta prebivalcev na Goriškem, s tem, da so bili v Gorah ljudje stoodstotno Slovenci, v ravnini pa so bili v enem delu že Furlani. V to besedno in miselno zvezo ne bi mešal sedaj tudi slabšalnega prizvoka, ki se je držal Gorjana, saj je bil to le obrobni pojav, človeško razumljiv in v taki ali drugačni inačici znan še marsikje. Izraz „G6re" kot ne čisto natančno določena ozemeljska razsežnost za gorati del goriške dežele se Slovesnost ob 70-letnici: svojega rojaka - pisatelja Franceta Bevka so pred njegovo domačo hišo v Zakojci slovesno pričakali sovaščani, šolska mladina in pevci s Cerkljanskega je živo ohranil vse tja do tridesetih let našega stoletja. Sami Goijani, ki so dali krepko število razumnikov slovenskemu goriškemu ljudstvu, se tega imena, te oznake niso sramovali. Goriška dežela se je mimo uradne upravne razdelitve v ljudskem, pa celo tudi pesniško povzdignjenem jeziku delila na Vipavo, Kras, Brda in — Gore. V povojnem času pa je ta oznaka zamrla in jo je v publicistiki še največ, četudi bolj osamljeno uporabljal le še znani goriški profesor Rado Bednarik. Z bogato, zavzeto in prepričljivo besedo jo je skušaj esejistično oživeti Ivane Lovrinov, alias dr. Ivo Juvančič, tudi sam Gorjan iz Bovca, in sicer v Tolminskem zborniku pred petimi leti. To oznako pa isti avtor uporablja tudi še v predzadnji številki Primorskih srečanj, kjer v prispevku o Francetu Bevku, govoreč o svojem srečanju z njim v Gorici, takole zapiše: ,,Oba Goričana, Gorjam (podčrtal T.P.). Oba trmasta tminska buča." V istem eseju Bevka takole predstavlja: „France Bevk je imel odprte oči in ušesa za vse, kar je govorilo, delalo, mislilo ljudstvo. Hotel je biti pisatelj za to ljudstvo. Zato je moral dojeti svoj prostor - Slovence pod Italijo, Trst, zlasti še Goriško, Gore (podčrtal T. P.) še posebej." Seveda pa se Bevk nikoli ni trkal po prsih, češ, mi Gorjani, Tolminci, Cerkljani. Četudi Cerkljanske navadno ni apostrofiral, je vendarle jasno, da je njegov slavospev Tolminski (Pozdravljena Tolminska), ki ga lahko postavimo ob bok Cankarjevemu Vrhniki in ki ga je napisal med borbo nekje na Dolenjskem za Partizanski dnevnik, ta pa ga je zanesel v marsikatero hišo na Tolminskem in Primorskem, namenjen prav Zakojci in bližnjim krajem, se pravi delu Cerkljanske in Baške grape v ožjem in Tolminski v širšem pomenu. Sam se je najbrž zavedal prepletenosti teh tradicionalnih pokrajinskih in krajevnih oznak in je leta 1960 modro rešil to vprašanje, ko je v uvodu h knjigi Mladost med gorami prvi stavek takole zapisal: „Moj rojstni kraj je Zakojca v Slovenskem Primorju" (pisano tudi Primorje z veliko, česar zadnji Slovenski pravopis ni sprejel). Na žalost je tudi ta lepi izraz za Primorsko, ki je dobil svojo največjo veljavo prav med borbo proti nacifa-šizmu in tudi še v nekrvavem, a trdem boju za priključitev, že nekako zamrl in so ga pregnale razne nesimpatične „regije". Kar milo se mi stori, ko ga v glavnem srečam le še v pisemskem naslovu, ki ga je napisala kaka starejša oseba, ali pa je pismo priromalo čez veliko lužo. Mislim, da z vso pravico smemo Bevka imenovati tudi glasnika Cerkljanske, saj pred njim ni bilo pisatelja in ga najbrž tudi ne bo, ki bi tako do dna spoznal naše življenje, življenje ljudi okrog Cerknega, ki ga je z ustvarjalno močjo znal tako popisati, da so ti ljudje v ustrezni umetniški preobleki vstali iz brezimnosti in bodo živeli vso neizmerljivo neskončno prihodnost, dokler bosta pač obstajala slovenski narod in njegova književnost. Pri pisanju se mu je dogajalo podobno kot njegovemu dvajset let mlajšemu literarnemu tovarišu in prijatelju Cirilu Kosmaču in kakor je sam zapisal tri leta pred smrtjo: „Pri pisanju sem vedno spremenil imena oseb in krajev, vendar so bralci kaj hitro uganili, za katere osebe gre. Zgodbe nisem mogel tako spremeniti, da bi visela v zraku, zato je ta ali ona povest šla iz rok v roke kot senzacija." Naj tu mimogrede omenim, da se mi zdi Ciril Kosmač baladni pesnik Idrijce, France Bevk pa tistih skritih in strmih bregov, kjer se nabirajo njene vode. Po vsem tem nas seveda zanima, kakšni so ljudje iz teh krajev, kakšen je pisatelj, ki izhaja od njih in jih opisuje. Cerkljansko—tolminsko hribovje, ta nezamenljivi del slovenskega zemeljskega reliefa je že sam po sebi krojil usodo ljudi, ki so tod živeli, mislim na njegovo naravno nebogatost, ki je gnala ljudi v svet, posebno moške, pa tudi na njegovo lego oziroma odprtost ter usmerjenost v topli objem Sredozemlja. Dvojnost v naravi pisatelja in ljudi, o katerih govorimo, je že pred vojno bistro označil Anton Slodnjak v svoji slovstveni zgodovini. Zelo tehtno in izvirno je Bevkovo in njegovih ožjih rojakov življenjsko nastrojenje orisal urednik Bevkovih zbranih spisov France Koblar, ki je bil svojemu prijatelju sicer zemljepisno precej blizu, vendar že doma z one strani cerkljanskega razvodja. Dovolite, da preberem nekaj njegovih oznak (iz uvodne razprave v prvi knjigi Izbranih spisov iz leta 1951): „Ta odmaknjeni svet je vendar ob vseh spremembah živel največ sam sebi. Ljudje so imeli redke zveze po prevalih čez Bačo, Petrovo brdo, prek Cerkna na Poljansko ali čez Idrijo na Kranjsko, po Baški grapi v Soško dolino in čez- Čepovan na Gorico. Šele železnica je v začetku dvajsetega stoletja zvezala te kraje z velikim svetom, a zbližala jih ni. .." (str. 7) In potem naprej: ,,Ali ta stisnjeni, vegasti svet že čuti v sebi nadih bližnjega juga tam za gorami in mali kos neba, ki se razpenja čez bližnje vrhove, dobiva v jasnih dneh sinjino od morja." (str. 7) Na drugem mestu pa beremo: „Čeprav je svet cerkljanskih in tolminskih hribov zemljepisno zvezan z masivi, ki pripadajo Julijskim Alpam, in čeprav najdemo tostran in onstran teh gora isto hribovsko tipiko, je značaj krajev, ki so obrnjeni proti jugu, drugačen. Vsa pobočja padajo v pritoke Soče, njihove življenjske žile segajo naprej dol v sončni goriški svet. Naj so v velikem delu teh krajev zveze skozi Ob svoji sedemdesetletnici je France Bevk obiskal tudi Idrijo, kjer so ga proglasili za častnega občana (3. 11. 1960). Isti dan je jubilant obiskal tudi idrijsko osnovno šolo (ob njem Andrej Černilogar) Poljansko dolino v Ljubljano še danes žive in je šele železnica obrnila vse prometne zveze na jug, ta predalpski svet že davno čustvuje po sredozemsko; in najsi se jezik vzhodno od Baške grape preliva čez Idrijsko in Poljansko dolino v posebej oddeljeno rovtarsko narečje, v krvi teh ljudi se oglašajo sokovi juga in le trdo življenje jih kroti. Črta, ki gre od juga proti severu po grebenih med nekdanjo Kranjsko in Goriško, je meja dveh slovenskih narav, srednjeevropske gorenjske in južnoevropske goriške. Ta črta je tudi meja dveh kulturnih občutij: Tolminsko—cerkljanska zemlja je prehodna alpska pokrajina in se iz svoje zaprte, krčevite narave odpira na jug. Tudi vsa upravna in kulturna tradicija je že od nekdaj zvezana z Gorico." (str. 42) Gorica! Tu je bil konec citata, a ob imenu Gorica mi kar same od sebe stopijo pred oči nekatere predstave. Ker smo tu, kjer sedaj sedimo, že zmeraj na tleh nekdanjega goriškega mesta in je to mlado mesto vendarle tudi naslednik stare Gorice, naj se bežno ustavim ob neverjetno velikem vplivu, ki ga je nekoč Gorica imela na svojo deželo, mislim tu predvsem na vpliv in pomen v psihološkem smislu, ki se razrašča že v pravo simboliko. Pri tem seveda ne gre zgolj za njen sončnostni epiteton, za tisto opevano in tudi stvarno milo podnebje („osterreichische Nizza"), ampak za nekaj drugega, kar so znali čutiti predvsem Slovenci na Goriškem, ki so se pred prvo vojsko že lahko veselili, da je to mesto, kljub velikemu številu italijanskih meščanov in njihovi mestni upravi, naše, slovensko ali vsaj tudi slovensko mesto. Na misel mi prihaja, da sem pred leti bral pogovor, ki ga je neki ljubljanski časnikar imel s slikarko Šantlovo, ko je bila že v pozni starosti. Na njegovo vprašanje, katere tri besede so ji najdražje in ji največ pomenijo, je Šantlova odgovorila tako, da je na prvo mesto postavila besedo — Gorica! Z imenom Gorica pa je usodno povezana tudi pisateljska osebnost Franceta Bevka. In če bi bilo tako, Spominska fotografija z obiska v Otaležu, na dan odkritja spomenika padlim partizanom, 28. oktobra 1962. Sedijo: Jože Razpet, pisatelj Bevk, Mohor Pavšič, Anica Koler; stojijo: Tomaž Pavšič, Gabrijel Bevk, Franc Brejc, Franc Tušar, Ivan Bevk kot pač ni, mislim, da bi na goriškem Travniku moral stati spomenik tolminskim puntarjem in Francetu Bevku. Če se je Bevk leta dvajsetega, po usodni in krivični rapallski pogodbi odločil za dokončno vrnitev domov, v Gorico, je bila ta odločitev, ki jo je vedno štel za izredno pomembno, hkrati tudi izraz njegove zvestobe do rodne Zakojce in rojakov, saj je bila zvestoba do Gorice ista stvar, le da na višji ravni. Bevkovi rojaki so hodili nekoč v Gorico čez Čepovan, tako so ponavadi doživeli lep pogled na mesto ob Soči, saj so ga ugledali z višine. Ta očarljiva in močna podoba dragega mesta, ko ga gledaš s hribov in pobočij, je bila znana tudi Bevku in nekajkrat se pojavi v njegovih delih. Morda je najbolj znana vsem tista, ko doživi pisatelj prvi svobodni maj na Trnovski planoti. Primorski besedni umetniki so pogosto imeli preroške darove in mislim, da je bilo prav Francetu Bevku dano, da je videl med vsemi največ uresničenih idealov iz mladosti, največ uresničenih preoroških napovedi o prihodnosti svojega ljudstva. Ne le zanimivo, prav pomenljivo je, da je Bevk že v drobni črtici iz daljnega leta 1923, ko je fašizem že dobro pokazal zobe, z močjo svojega pisateljskega peresa naslikal prizor, ko s soncem z gora simbolično prihaja svoboda, podobo, ki je v marsičem sorodna s tistim majskim jutrom v knjigi Pot v svobodo: „Morda bodo nekega dne zazvonili zvonovi od juga do severa, ceste bodo od veselja zajokale, iz barv in iz vonja se bo oznanjalo nekaj dopolnjenega in vriskalo, padalo z žarki kot slap čez Trnovsko planoto in zlatilo Brda . . . Takrat, kadar posije jutranje sonce . .." (Izbrani spisi, 1951, Prva knjiga) To je bil sedaj majhen „ovinek" zaradi Gorice, pa se vrnimo spet na Cerkljansko, saj bi za konec rad povedal, kako smo občutili pisatelja Bevka tisti njegovi rojaki s Cerkljanskega, ki smo ob njegovi smrti imeli komaj polovico njegovih let. France Bevk z edino pravo sestro Jožefo, poročeno Debeljak (v Oblokah), med idrijskimi šolniki in značkarji v Zakojci, maja 1964 Kakor hitro so me doma naučili slovensko brati, to je bilo okrog leta 1937 (takrat so izšli Srebrniki), sem že dobil v roke Bevkove knjige. Četudi smo v šoli, ki se je imenovala Scuola elementare Nazario Sauro, kot prisiljeni balillovci morali prisegati dučeju in Italiji in nam je sicilijanska učiteljica zabičevala, naj ne govorimo po naše, po slovensko, ona je sicer rekla „in dialetto", je ta duševna, socialna in narodna tiranija takoj zgubila svojo moč, ko je bilo konec pouka in smo se raztepli na domove, marsikdaj v gručah pojoč kako slovensko narodno pesem. Doma smo prav s svetim spoštovanjem gledali slovensko tiskano besedo, ki je v javnosti ni bilo nikjer videti; poseben tihotapski čar in veljavo je imelaa v knjigah, ki so jih tiskali v tistih naših časih in na naših tleh, bile so sicer redke, a še zdaj ne vem, kako so vsako leto našle skoraj slednjo hišo. Stare mohorjevke spod Avstrije, razni koledarji in ilustrirane knjige ter učbeniki iz „c.k. zaloge šolskih knjig in učil na Dunaju", ki jih je tudi imel vsak dom, če ne drugje, vsaj na podstrešju, so bile sicer skrivnostno zanimive, a toliko smo že razumeli in občutili, da so to knjige iz nekega drugega sveta, iz sveta naših staršev, stricev in dedov, ki se ne bodo več povrnili. Z Bevkovimi knjigami pa je bilo drugače. Nove in sveže, proti volji črne oblasti, ki je na nas vse pritiskala iz Rima, so vdirale v našo otroško dušo. Nekatere njegove povesti, marsikdaj poslikane prav ekspresionistično, so nam burile domišljijo. V tej zvezi, mislim z ilustracijami, sem slišal lani zanimivo misel, ki je bila izrečena na nekem srečanju s slikarjem Černigojem v Trstu (Jurij Bavdaž). Tiste slike so nam namreč tudi ustvarjale dojem tedanjih prav nič lepih in mirnih časov, ko smo živeli pod Italijo, ki se je že pripravljala na vojno. Kot doraščajočega otroka me niso toliko begale pripovedke o tolminskem grofu, ki so ga bile uši snedle, bolj so mi pritiskale na dušo zgodbe o človeških strasteh, resnične zgodbe o boju za zemljo, ljubezen in prostost. A če so bile nekatere reči za mojo pamet preveč zapletene in za otroško dušo še neprimerne (brali smo pač vse, kar smo dobili), sem potem spoznal Stražne ognje, ki so me neverjetno navdušili. France Bevk je bil v vsem mojem okolju odraslih zelo spoštovan in vsi so vedeli, da je to hribovec, gorjan kot mi in da živi tam doli v Gorici ter ga fašisti preganjajo prav zato, ker piše za nas slovenske knjige. Njegov vpliv na narodno zavedne Primorce je bil velikanski, še posebno ob začetku vojne. Tudi nekateri ljudje iz naših krajev so ga radi obiskovali v Gorici, kjer so pri njem dobivali literarne in narodnopolitične nasvete, in prav zanimivo je, da je prvi glas o povezavi z nastajajočo OF na Primorskem prišel iz Cerknega, od učitelja Metoda Peter-nelja. Čisto na nov način smo spoznali Franceta Bevka v času osvobodilnega boja, ko smo kot partizanski šolarji dobili v roke knjižico, pravzaprav časopis Mladi rod Brali smo Bevkov spis o Simonu Gregorčiču ob stoletnici pesnikovega rojstva. Živega Bevka pa sem videl prvič govoriti leta 1945 v Cerknem. Zborovali smo za priključitev Primorske k Jugoslaviji. Tak kot je bil tistikrat, se mi zdi, da je ostal celega četrt stoletja, do svoje smrti pred desetimi leti. Bil je za nas novi Simon Gregorčič, naše partizanstvo, naša vera v prihodnost, vse obenem. Spominjam se, da smo v Ljubljani študentje s Primorskega trmasto vztržjali in negodovali, če je kak snobistični literatek krivično zmanjševal Bevkov umetniški pomen. Posebno smo bili ponosni nanj njegovi najožji rojaki, saj nam je včasih zase primanjkovalo samozavesti. Mislili smo si: če je Bevk, ki je doma iz Zakojce, ki je v mladosti pa tudi marsikdaj pozneje okušal revščino, vzor za vse Primorce, potem je tudi naše zakotno življenje na Cerkljanskem nekaj vredno. Všeč nam je bilo, da je ob vsej govorniški slovesnosti v svojih javnih nastopih ohranil svoj prvotni cerkljanski izgovor nekaterih glasov. Dobro smo ga poznali in razumeli, ker je bil zmeraj jasen in odkrit. Po letu šestdesetem je precej pogosto zahajal na Cerkljansko in Idrijsko: bodisi, da je obiskoval Žakojco, šolsko mladino ob podeljevanju bralnih značk ali pomagal postavljati spomenike padlim. Pridno je pisal prisrčna in spomeniško slovesna besedila, ponavadi v verzih, za številne spomenike. Velikokrat je s svojim govorom povzdignil ljudske počastitve in slavja, prav nikomer ni znal odreči. Ne iz kakšnega kulta osebnosti, temveč iz ponosne hvaležnosti nanj in na njegovo delo ter v priznanje njegovi zvestobi rodnim krajem, smo za njegovo osemdesetletnico pripravljali ustanovitev Bevkove knjižnice in čitalnice v Cerknem. Odprta je bila četrti dan po njegovi smrti kot prvi njegov spomenik. Kot nekakšnega primorskega očaka, našega cerkljanskega rojaka, smo ga imeli prisrčno radi, on pa nam je to vračal s svojo prijaznostjo, ožarjeno z negosposko plemenitostjo in naturno domačnostjo. Ob takih srečanjih smo iz njegovih ust slišali marsikatero modro, pa tudi šaljivo in duhovito, ki žal ni še nikjer zapisana. Če je France Bevk s pristnim darom in veliko pridnostjo v skrinjo slovenske besedne umetnosti natrosil velikansko bero sadov, in se kot glasnik primorskih Slovencev vse življenje bojeval za njihove pravice, moramo njegovi ožji rojaki k temu še natančneje dodati, da se je na mnogoter način oddolžil svojim domačim krajem; ljudje na Cerkljanskem vedo, da je v Bevkovem delu bogato poplačan in nagrajen ves znoj, ki je potekel ob tisočkratnem oranju naših cerkljanskih njiv in njivic, ter visoko priznan njihov boj za svobodo. Življenje tudi v naših, Bevkovih krajih, teče naprej in prinaša nove zahteve in nova vprašanja. A France Bevk je bil in ostaja predvsem naš človek. Stanko Majnik IZTRGANO POZABI. ... Mestni predeli Prikupna stara Idrija izginja. Razbohotile so se enolične betonske stavbe, zato ne bo odveč nekaj besed, ki naj razložijo, zakaj imajo nekateri mestni predeli stara, a še vedno živa poimenovanja. - Pront: Pront je predel mesta, danes Platiševa ulica, kjer so prvot- no žgali rudo na odprtem (Brand). - Lenštat: Od leta 1537 do leta 1640 je tam, kjer je danes Vodniko- va ulica, stala naprava za žganje rude. Možno je tudi, da so nekoč tam v bližini (Lein-Statt) izdelovali vrvi za potrebe rudnika. - Prejnuta: Tretja rudniška topilnica je bila od leta 1641 do 1870 na levem bregu Idrijce v Leopoldijevem predmestju, na področju sedanje Vojkove ulice. To predmestje je dobilo "ime po „Brennhiitte", kar je potem dalo ljudski izraz Prejnuta. - Kurji vrh: Pred mnogimi leti so se tam gori za grebenom pogostokrat zadrževale divje kure. - Kalvin: Po ustnem izročilu so tam pred stoletji domovali privr- ženci Kalvinove vere. - Skirca: To je predel mesta, ki je nastajal na zaraslem terenu; naselniki so s sekirami redčili poraščeno okolje. - Na Zjeml: V starem rudniškem poročilu beremo, da so leta 1870 tam postavili opekarno. Glino so kopali v bližini jaška „Delo". Letna proizvodnja je znašala 200.000 kosov razne opeke. Delo so opravljali Italijani in je bilo akordirano. - Cigavnca: V omenjenem poročilu beremo tudi, da je v bližini današnjega jaška „Pravica" leta 1796 obstajala opekarna, ki je letno proizvajala 40.000 kosov opeke. Sezonsko je delalo 12 delavcev in 1 delovodja. Žgali so tudi lončene posode za potrebe rudnika. - Zaspana grapa: V preteklem stoletju in še prej je ob treh zjutraj rudarje budilo na delo tolčenje na „šino" oziroma zvonjenje v ■ cerkvenem zvoniku. Zgodilo se je, da je zaradi oddaljenosti tega mestnega predela marsikateri rudar preslišal budnico in zamudil delo. Idrijska razglednica iz let tik pred 1. svetovno vojno - Bruševše: Prostor, kjer se ob rudarskih hišan vrstijo vrtovi, je nekoč imel v posesti neki Brus. - Luže: Preden je bila zgrajena bolnica, so pogostokrat, predvsem ob deževnem vremenu, tam bile same luže. Idrijske strehe Zaradi lahko dosegljivega lesa, ki ga v Idriji ni manjkalo, so prvotno idrijske hiše bile krite z lesenimi skodlami - „šinklni"; izdelovali so jih tako imenovani „šinklmuojstri". Do leta 1944 je v Idriji bilo veliko hiš s to kritino, danes pa so s skodlami krite samo še strehe idrijske Kamšti in še dve drugi stari hiši (1981). Uporabljala se je tudi žgana strešna opeka - bobrovci, ki je danes le še na strehah idrijskega gradu, gledališča (kina), magazina in na treh zasebnih hišah. Strehe so prekrivali tudi s pločevino. Za časa Italije se je precej uporabljala eternitna kritina predvsem na rudniških stavbah. Ena od prvih idrijskih hiš, ki je ob prenovitvi leta 1 896 dobila eternitno kritino, je bila Terpinova Pod Gorami (danes Gregorčičeva 33). Pri povojni obnovi so na strehe polagali cementne „planete", ki jih je izdelovala obnovitvena in stavbna zadruga v Idriji (1946-1947). Od leta 1965 naprej se uporablja salonitna kritina. Šport in rekreacija Okoli leta 1890 so v „parku" ob Idrijci pod studenčkom na Rakah usposobili ravnico za igro z žogo - tenis. Igrišče so pozneje prekrili z betonsko prevleko. V bližini je bila lesena lopa za shrambo orodja, kije služilo za vzdrževanje igrišča. Pobudnik vsega tega je bilo menda Olepševalno društvo v Idriji. Za oskrbnika igrišča je bil neki rudar Zazula, doma Za gradom. Z igranjem tenisa so se ukvarjali uradniki, učiteljice in nekaj dijakov. Okoli leta 1903 je rudnik dal zgraditi pri Kamšti novo, boljše igrišče,-ostanki katerega so še vidni. V Idriji se je tenis igral do 2. svetovne vojne. Leta 1950 je bilo igrišče s prostovoljnim delom za silo usposobljeno, a le za kratek čas. Leta 1955 sta dva rudniška* delavca, na ukaz predstojnika odstranila 2,5 m visoko mrežo okoli igrišča in jo prenesla k jašku „Delo". Tam sta z njo ogradila vrt, da se je v njem lahko brezskrbno sprehajala uplenjena mlada srna. Sneg je včasih že zgodaj zapadel. Mnogokrat je snežilo že pred 1. novembrom in sneg se je obdržal do meseca aprila. Zaradi tega je bilo v Idriji sankanje že od nekdaj ne le razvedrilo, temveč tudi potreba. Sanke je imela domala vsaka hiša. Revni otroci so imeli preproste, doma izdelane sanke, ki so jim pravili „ladlci". Ko je zapadlo dosti snega, so po cesti s Kovačevega Rovta s konjsko vprego vlekli plug in cesto usposobili za sankanje. Posebno ob nedeljah se je procesija ljudi vila po poti navzgor (to se dogaja tudi danes, le da, zaradi prometnih potreb asfaltirano cesto sedaj tudi solijo in ne služi več kot proga za sankače, ki se z avtom ali peš povzpnejo više). Gostilni pri „Felkotu" in pri „Bačnarju" (imenovana tudi „Pri Albini") sta se napolnili do zadnjega stola, nekateri pa so celo posedli po peči. Pozno popoldne, mnogi pa tudi zvečer, so se dobro razpoloženi posamično ali v dvoje na sankah spuščali proti mestu. Velika hitrost, tudi do 65 kilometrov na uro, tema in nepazljivost so botrovali padcem, udarcem in zlomom. Drsanje na letu je bilo prav tako priljubljeno zimsko razvedrilo, ki pa se mu je posvečala le peščica domačinov. Tam pri Likarci, kjer je danes nogometno igrišče, je v zimskem času nastala velika ploskev ledu. V neposredni bližini je bila gostilna pri „Žoržu", primeren prostor za premražene drsalce.. Moški so večkrat tekmovali v kegljanju na ledu. Spomladi so občinski delavci led tam drobili in ga po kosih vozili v ledenico, prostor, ki je stal pod „Barbare". V poletnih mesecih so led prodajali mesarjem, hotelirjem in sladoledarju. Tudi smučanje ima v Idriji že nekaj svoje tradicije. Leta 1931 so fantje iz Bruševše ustanovili „Ski klub Brušerjev". Mesečna članarina je znašala 1 liro. Iz svoje srede so izbrali tudi blagajnika. Zbrani denar so člani uporabljali za manjše nabave in popravila smučk. Zgodilo pa se je, da jo je blagajnik zaradi brezposlenosti nekega dne pobrisal čez mejo v Jugoslavijo in s seboj odnesel tudi društveni denar v skupnem znesku 90 lir. Člani kluba so se v glavnem „škisali" na vzhodnih pobočjih Idrije — na Valariji in pod Golicami („pad Galici"), pa tudi na drugih smučiščih. Vzor idrijskim smučarjem so že nekdaj bili Vojskarji; le-ti so se, mnogokrat tudi v sili, skozi močno zasnežene pokrajine spuščali v Idrijo. V mestu in okolici so prirejali tudi smučarska tekmovanja. Leta 1934 je bilo tekmovanje v teku, kombiniranem z vzponom in spustom. Proga je potekala dobršen del po gozdu na črti Poljanec—Čuk—vrh Tičnice—Poljanec. Poleg domačinov so se teka udeležili tudi Italijani, med katerimi je bilo nekaj dobrih smučarjev, doma s Tirolskega. Leta 1938 je bilo smučarsko tekmovanje s streljanjem v tarčo v Črnem vrhu nad Idrijo. Udeležilo se ga je veliko število tekmovalcev iz Julijske krajine. Tekla sta tudi dva italijanska olimpijca, ki sta se mimogrede na Javorniku dobro podprla s pečenim piščancem. (Podroben opis tega tekmovanja je podal Filip Kosmač v IR št. 2/1963, str. 86). „Ski klub Brušerjev" - Z leve stojijo: Stane Strnad, Vili Krpan, Alojz Boškin, Franc Čari, Pavel Grum, Dolfi Ferjančič, Srečko Troha, Franc Poženel, Viki Vidmar, Janko Kašpirc, Franc Majnik; spredaj: Franc Jereb, Kari Kosmač Idrijčani so ob nedeljah in nekaterih praznikih zahajali v naravo. Ravnica na Tratah pod Pšenkom je bila večkrat izbrana kot primeren prostor za družabna srečanja s plesom. Ta lepa navada se je ohranila do leta 1935. V Idriji, na Lenštatu, so leta 1941 odprli javno hišo. Po pripovedovanju preživelih, ki so tam doživljali svoj „ognjeni krst", je hiša bila dobro obiskana; predvsem so tja zahajali vojaki. Proti določenmu plačilu so bila na razpolago prikupna italijanska dekleta, vešča te prastare obrti. Kurjava in ogrevanje V predvojnem času so se za kurjavo uporabljala samo drva. Izjema je seveda bil rudnik, ki je poleg velikih količin drv uporabljal za kurjavo tudi premog. V gospodinjstvu so že tarkat prodrli električni kuhalniki, sprva z eno zunanjo grelno žico, nekoliko kasneje pa že z vgrajenimi žicami v grelni plošči. Več let kasneje, po drugi svetovni vojni, so v gospodinjstvo začeli prodirati plinski kuhalniki oziroma štedilniki. Za ogrevanje stanovanj se je kot zadnja novost uveljavila centralna kurjava na trda goriva ali kurilno olje, predvsem od leta 1967 dalje. Stare krušne peči, ki so nekoč bile skoraj v sleherni hiši, so ljudje pospešeno podirali. Modernizacija in zahteva po udobnosti sta opravili svoje, tako da poznejši rodovi ne bodo skoraj več vedeli, kako so njihovi predniki kuhali in kako so se ogrevali. Zaradi bojazni pred nepričakovanimi hudimi zimami, zelo dragega električnega toka (ki povrhu vsega lahko še izpade) ter stalnega poviševanja cen in celo pomanjkanja tekočih goriv, so po letu 1975 v marsikatero kuhinjo znova postavili štedilnike in peči na drva. Začetek strojnega žaganja drv v Idrijo sega v leto 1926. Prvi tak žagar je bil Alojz Koler iz Pronta. Nekaj let pozneje se mu je pridružil Florijan Albreht, doma pod Gorami. Gospodinjstvo Prve sadike paradižnika je leta 1900 prinesel iz Trsta v Idrijo domačin Peter Vončina iz Spodnje Idrije. Imel je trgovino in žganjarno „Pri Petru" v Gasi, danes Rožna ulica 22. K njemu so zahajali moški in ob frakeljnu žganja in koščku kruha modrovali. V predvojnem času so ženske s „Kminskega" enkrat tedensko, ob četrtkih, prihajale v Idrijo, obložene z domačimi pridelki. Hodile so od hiše do hiše in prodajale maslo, žganje, posušeno in sveže sadje in pri tem poudarjale, da so ,,hrušče mešče ku drešče". Javne pralnice v Idriji so bile na Rakah, vrh Bruševše (na Balkanu), na Prejnuti, na Tuomu pri sv. Janezu in pod Gorami. Danes ne srečamo več ženske, ki bi nosila zvrhan škaf perila. Od leta 1960 naprej se uporabljajo pralni stroji, ki nadomeščajo nekdanje naporno ročno pranje. Tudi domače žehtnice so izgubile na svojem pomenu, ker so jih preuredili za drugačno uporabo. Živinoreja V Idriji je pred vojno bilo okrog 135 krav, ki so dajale mleko za dobršen del prebivalstva (v to število seveda niso vračunane krave na bližnjih okoliških kmetijah). Mleko in mlečne izdelke so v Idrijo enkrat tedensko dovažali tudi iz Zavratca, kjer je bila mlekarna. V mestnem predelu Grapa je bilo koli 22 krav, ki so polnile hleve rudarjev-bajtarjev. Ker za tolikšno število repov ni bilo .dovolj krme, so Graparji v prejšnjem stoletju imeli svojega, skupnega pastirja, ki je za plačilo ob ugodnem vremenu vodil grapar-sko govedo v Gladke Rupe na pašo. Pašniki so se razprostirali proti Pšenku. Promet Nekoč so mestne ulice bile makadamske, zato je cestni prah bil prava nadlega. Da bi se to omililo, je v poletnih dneh rudniški šofer vozil po mestu rudniško cisterno vode in škropil zaprašene ceste. To se je opravljalo od leta 1927 do 1939. Maja 1940 so začeli s preureditvenimi deli na glavnem trgu, da bi nekaj pozneje čezenj položili asfaltno prevleko. Do uvedbe motoriziranega prevoza pri rudniku so za rudnik prevažali tudi logaški „furmani". Njihovo postajališče je bilo pri gostilni Zagoda, kjer so imeli tudi hlev za konje. Leta 1912 je rudnik nabavil prvi 5-tonski tovornjak znamke Saurer, rekli so mu „ajnzar". Imel je lesena kolesa, obrobljena z železno „šino". Njegova največja hitrost je bila 30 kilometrov na uro. Po enoletnem šolanju na Dunaju se je v Idrijo vrnil Franc Alič in postal tako prvi .rudniški šofer. Leta 1912 je rudnik kupil štirisedežni osebni avto Saurer, ki je zmogel hitrost 60 kilometrov na uro. Leta 1916 pa je rudnik nabavil še 1 tovornjak Saurer in 3 tovornjake Puch s prikolicami. Tovornjaki so prevažali v Logatec in Ljubljano živo srebro, nazaj pa so dovažali premog in drugi material. Šoferji so še bili: Janez Pivk, Anton Poljanšek, Janez Bajt, Ivan Vončina, Polde Svetličič, Anton Seljak in Franc Kolenc. Rudniške garaže so bile v „Sagah" na Lenštatu. Od novembra 1940 dalje je avtobus na progi Idrija—Gorica vozil samo do Sv. Lucije (Mosta na Soči), kjer so potniki, namenjeni v Gorico, presedali na vlak. Ukrep je bil storjen zaradi štednje z avtomobilskimi gumami. Rudniški šoferji s svojimi tovornjaki leta 1916 Marof Usmiljenke so na Marof prišle leta 1885. Posestvo je bilo last Hance Leskovec, rojene leta 1854, zadnje potomke rodbine Leskovec. Izšolala seje v Gradcu in je posestvo podarila dobrodelni „Družbi Vincencija Pavelskega" ter tudi sama vstopila v ta red. Bila je prednica samostana na Marofu do svoje visoke starosti. Umrla je leta 1936 in je pokopana pri Fari (Spodnja Idrija). Prodala je kovačijo na Malem Marofu (pri Rupčerju) in v spomin na svojega nepoboljšljivega brata Toneta, ki se je le prerad vdajal alkoholu, je dala tam v bližini postaviti leseno znamenje s podobo sv. Antona. Umrl je še mlad leta 1897, posestvo pa zapustil sestri Hanci. Nad vhodnimi vrati graščine Marof je bil do leta 1915 napis Willkommen (dobrodošli). Sestra Fides (Hančino redovniško ime) je v glavnem govorila nemško, ker je slovensko slabo znala. V domu je bilo vedno okoli 90 bolnikov in starčkov. Prednica je dala tudi sezidati kapelo v notranjosti zgradbe. Obsežno marofško posestvo se je razprostiralo daleč naokoli. Ker je bilo zadolženo, je prednica Fides po malem razprodajala zemljišča, da je lahko odplačevala dolgove. Z gostilno in zabaviščem je tudi prekinila. Po njeni smrti je na Marofu do leta 1968 ostalo 8 usmiljenk, ki so obdelovale posestvo in skrbel^ za reveže. Na marovškem (Idrijčani po domače pravijo Marovt, marovški) dvorišču je stala kapelica, posvečena sv. Antonu puščavniku. V notranjščini je bil velik lesen kip puščavnika in še druge zanimivosti, ki so privabljale mimoidoče, predvsem mladino. Vsakdo je tudi hotel potegniti vrvico, da je zapel znameniti mali zvon. Kapelica je leta 1954 izgubila na pomenu, ker jo je takratni upravnik doma dal izprazniti in preurediti v druge namene. Med marovškimi znamenitostmi je vsekakor treba omeniti tudi znano „maravško žavbo", mazilo, ki so ga izdelovale sestre po Hančinem receptu (zmešano je bilo iz telečjega loja, oljčnega olja, kafre in smrekove smole in je uspešno zdravilo tudi gnojne rane). Trgovina V Idriji so nekdaj krožili kovanci različnega porekla. Nekaj časa po italijanski zasedbi mesta leta 1918 so, zaradi pomanjkanja drobiža, bili v rabi celo grški, španski in francoski kovanci. Zaradi pomanjkanja italijanskega drobiža pa so bile nekaj časa namesto tega v obtoku celo italijanske znamke Da se le-te ne bi prehitro obrabile, so bile uokvirjene v celofanske ovojnice Novembra 1939 so trgovci usnja morali javiti v Milan vse zaloge usnja. Do nadaljnjega je bila ustavljena (prepovedana) nabava in prodaja tega blaga. Od februarja 1940 dalje sta bila kava in sladkor samo na „karte". Stanovanjski in družbeni standard Idrijski domovi so nekoč večinoma imeli tudi vrtne lesene hišice, kar je dajalo kar neko tipiko idrijski arhitekturi. Imenovali so jih Jushauz", služile pa so jim v poletnih mesecih za počitek in klepet, saj je bil to nadvse prijeten prostorček, ponavadi skrit za zelenjem. V času pred vojno so bili v Idriji pogrebi treh vrst: veliki, srednji in mali. Veliki pogreb je bil dostopen le premožnejšim, ker je bilo zanj treba odšteti dosti več denarja kot na primer za mali pogreb, ki so se ga posluževali revnejši sloji prebivalstva. Do leta 1945 je bilo v Idriji 98 % stanovanj s straniščem brez vodnega izplakovanja - „na štrbunk" - in samo okoli 2 % stanovanj je imelo kopalnico. Leta 1936 so v Idriji postavili dve javni moški stranišči odprtega tipa. Hoteli so tako vsaj delno odpraviti nelepo moško razvado, da se javno in ob vsakem času močijo ulice in hišni vogali. Sicer pa nič čudnega, saj je bilo tedaj v Idriji okoli 23 gostiln, kamor so se moški hodili nacejat. Spomenik rudarjem Na ukaz rudniške direkcije je v februarju 1974 skupina delavcev elektrostrojnega obrata z nekdanjega, že pred vojno opuščenega pokopališča pri sv. Križu odstranila 4,5 m visok piramidast spomenik, ki je bil postavljen leta 1847 v spomin žrtvam velikega jamskega požara 2. novembra 1846. Odgovorni Tako je spomenik v letih 1974-78 čakal na popravilo 180 rudniški delavci so takrat obljubili, da bo spomenik popravljen v nekaj mesecih in ga bomo postavili na prejšnje mesto. Zal, po več kot štirih letih ni bilo še nič storjeno. Šele leta 1978 je skupina delavcev podjetja Gostol v Idriji začela popravljati ta litoželezni spomenik. Dela so bila končana v oktobru 1979, kljub temu pa ta zgodovinski pomnik še ni na svojem mestu, temveč zanemarjen žalostno stoji na odprtem v topilnici in čaka na prebuditev kulturnega čuta odgovornih. Meseca junija 1976 so delavci Komunalnega podjetja zajadi popraviljalnih del za gradnjo poštnega poslopja odstranili vodnjak z odlitkom rudarja, kije stal na prostoru pred nekdanjo izbiralnico (Bašerijo) na Trgu 1. maja. Ta lepi kamnoseški izdelek iz prejšnjega stoletja so po kosih odpeljali na dvorišče komunalnega podjetja, kjer še vedno čaka boljših časov. Usoda zares ni naklonjena zgodovinskim pomnikom v Idriji. Knapovski humor Med idrijskimi rudarji ni manjkalo dovtipnežev in eden takih je bil tudi rudar Jože. Po delu v rudniku ga je doma vedno čakalo še mnogo domačih opravil, zato si je kdaj pa(kdaj v jami privoščil malo počitka. Tako se nekega dne zateče v opuščen rov in tam zaspi. Ravno tistega dopoldneva pa je jamski inženir bil na službenem obhodu in ker je svojo dolžnost vestno opravljal, je večkrat „vtaknil nos" tja, kamor morda ne bi bilo treba. Zalotil je spečega Jožeta, ko se je ravno utapljal v prelepe sanje. Prebudi ga in ga strogo opomni, češ, ali morda ne ve, da je v jami prepovedano spati. Jože ga debelo pogleda in reče: „Ko bi vi, inženir, vedeli, koliko spanje meni dobro de, me ne bi budili". Presenečeni inženir zaradi tako hitrega in iskrenega pojasnjevanja tisti trenutek ne najde pravih besed in odkoraka naprej . . . Bil je svojevrsten, nekateri bi celo rekli posebnež, ta Jože Bernik, rudar in mali posestnik. Precej je bral in bil je delaven. Družina, dve hiši in vrtovi — vse to je zahtevalo pridne roke. Budno je tudi opazoval naravo. Nekajkrat je odgovorne rudniške delavce resno in dobronamerno opozoril, da v hribu nad Rakam opaža podtalno vodo, zaradi katere nastaja drsenje zemlje. Žal njegova opozorila niso naletela na razumevanje, temveč na gluha ušesa, celo na posmeh. Bil je upravičeno užaljen, ker je pričakoval, če že ne hvaležnosti, vsaj razumevanja. Potožil je: ,,Nisem vedel, da so prazni kot nepopisan papir!" Ni preteklo mnogo časa in njegove napovedi so se uresničile. Dne 28. decembra 1959 ob 12,30 je velik zemeljski plaz zdrsel v Idrijco in spotoma zasul del poti in vodni kanal Rake. Sreča, da ravno takrat ni bilo tam nikogar od mimoidočih. Jože je imel svojevrstne zbirateljske navade. Na domu je hranil najrazličnejše predmete. Ko so Italijani leta 1930 čistili arhive prejšnjih gospodarjev, so k jašku jame odvažali velike količine avstrijskih pisem in dokumentov, kijih je kurjač kotla po malem metal v ogenj. Počenjali so to ljudje, ki niso prav nič vedeli, kakšno zgodovinsko vrednost imajo ti papirji. Dobrodušni in po lastnem trudu precej razgledan Jože je hotel rešiti, kar se je rešiti dalo. Zavržene papirje je od tam po malem skrbno odnašal domov in jih spravljal v vreče. Tudi njemu gre zasluga, da je s tem gradivom posredno omogočil sestavo filatelistično-zgodovinske zbirke Pošta in poštni žigi Idrije. Jama pri „Divjih možeh" V preteklih stoletjih so se vojaški obvezniki kaj radi izmikali nošenju take suknje. Vojaška služba je takrat trajala deset in več let. Pred letom 1848 so rudarji bili oproščeni te dolžnosti. Novince so žandarji novačili po okolici. Tisti, ki je imel denar, se je lahko tudi odkupil. Obvezniki so se izmikali tako, da so se poskrili v odročne, težko dostopne kraje. Eno takih skrivališč je bilo v skalni votlini pod Tršanovšem v Beli. Votlina se imenuje „Jama pri divjih možeh". Razno Ena najstarejših poznanih idrijskih značk je bila izdelana za društvo vojaških veteranov, ki je bila ustanovljena leta 1890. Velikost značke je 5 cm x 3 cm. Že v 18. stoletju je idrijska šola imela učitelja za risanje. Po 12 letih svojega delovanja je bila ukinjena. Leta 1857 pa je bila upeljana nedeljska risarska šola, pridružena glavni šoli (IR št. 3-4/1975). Nekateri od njenih učencev so kazali veliko zanimanje in posluh za ta predmet. Eden od teh je bil tudi Josip Mihevc, rojen v Idriji leta 1843. Stanoval je za Gradom v Repulusovi hiši. Po poklicu je bil tesarski mojster, v prostem času pa se je posvečal risanju. Veselje je imel tudi za ptice. Ohranila seje tudi njegova pisana in risana knjižica žepnega formata. Črke so v gotici, knjižica pa vsebuje 132 risb ptic. Naslovna stran knjižice se v slovenskem prevodu glasi: Zbirka različnih vrst ptic iz vseh krajev sveta. Narisal Johan Miheutz, v Idriji 20. sept. 1863. Na začetku Dolov iz idrijske smeri ob poti, ki se odcepi v levo, je na visoki letvi pritrjeno 75 let staro leseno znamenje, kije že večkrat bilo obnovljeno. Neke zimske noči, ko se je rudar Pavel Vehar z dela v rudniku vračal domov, ga je vrh klanca zalotil snežni metež, ki mu je zabrisal sled poti. Obupani rudar je v mrazu in strahu taval naokoli in z veliko težavo našel pravo pot do doma. Da ne bi nikoli več zabredel v take težave, je sam postavil omenjeno kažipotno znamenje. V noči z nedelje na ponedeljek, na dan pred Pustom leta 1937, so tatovi iz cerkve sv. Barbare odnesli monštranco, 5 kelihov in ciborij. Na grajskem dvorišču je stal osmerokotni kamniti vodnjak obkrožen s štirimi košatimi lipami. Leta 1959 je uprava idrijskega muzeja dovolila vodnjak in lipo odstraniti. Na pridobljeni prostor so namestili stare, že odslužene rudniške stroje. Dne 6. maja 1972 je Idrijo ibiskal cesar Bokassa, vsemogočni poglavar Centralno afriškega cesarstva. Ob tej priložnosti mu je bila na Trgu M. Tita izročena v spomin jamska svetilka — jamšerca.. V noči 31. julija 1974 sta neznani osebi vdrli skozi pritlično okno rudniške uprave. Na silo sta odprla pisarniška vrata in se napotila v naslednji prostor, kjer je stala železna blagajna, ki sta jo zaman poskušala odpreti. Pobrskala sta po predalih pisarniške in od tam odnesla samo 24,- din gotovine. V sredno, dne 2. maja 1979, je ob slabem vremenu, ob prisotnosti maloštevilnih vernikov, koprski škof msgr. Janez Jenko blagoslovil obnovljene postaje križevega pota na Kalvariji pri sv. Antonu. Slike v oljni tehniki na pločevini so delo akademskega slikarja Tomaža Perka. Lesene okvirje za slike je podarila Marica Kragelj, por. Eržen iz Idrije. V septembru leta 1980 so nekateri Idrijčani opazili, da na Šelštvi (Antoni-jev rov), tej rudarski spomeniški hiši s pločevinasto letnico 1500 nad vhodom, ni več rudarskega znamenja, dveh prekrižanih pločevinastih kladiv, ki je stalo pod omenjeno letnico. Znamenje, kije preživelo obe vojski in morda že več kot sto let, je izginilo neznanokam.. . Stanko Majnik NEKAJ ZANIMIVOSTI IN ŠTEVILK IZ ŽIVLJENJA RUDNIKA Proizvodnja V predvojnem času je idrijsko rudišče bilo še dobro založeno z rudo, kije vsebovala visok odstotek kovine. Poraba električne energije in materiala pa se je spremenila zaradi tehnologije in večje proizvodnje. obdobje 1924-1934 1966-1976 Število zaposlenih 876 1.144 Od tega: jama 549 700 topilnica 121 107 ostali zunaj 206 337 Število nesreč1 3 199 Letna proizv. jam. rude t '71.600 258.472 % Hg v prežgani rudi 0,70 0,283 Letna proizv. živ. srebra t 411,0 529,5 Letna poraba: elektr. energija MWh 1.050 11.627 drava prm 5.100 34 oglje m3 4.500 33 premog t 700 5.000 razstrelivo t 30 13Q mazut t — 5.600 Rudniški „Portartur" je do 1. svetovne vojne le občasno služil svojemu namenu. Bil je odlagališče „sfidrane" rude v Frančiške (= jašek Borba). Za povezavo Portarturja z jaškom je visoko nad cesto v Gasi bil speljan železni most, po katerem so ročno prevažali rudo in jo vsipavali v odlagališče. Od tam naprej so rudo prevažali v izbiralnico. Pred letom 1961, ko so tam v bližini načrtovali gradnjo stanovanjskega bloka, danes Rožna ulica št. 10, so Portartur 1 Podatek za predvojni čas upošteva samo težje in smrtne primere. Lažjih poškodb takrat niso šteli kot nesreče. podrli. Izgradnja te masivne rudniške zgradbe je sovpadala z rusko-japonsko vojno v letih 1904—1905 za posest Port Arthurja na Kitajskem. Nesreče Povojne smrtne nesreče pri rudniku: leto j. Borba j. Delo Izbiralnica Topilnica Skupaj 1945 3 1 4 1947 1 1 1949 1 1 1950 1 1 1952 1 1 1957 1 1 1959 1 1 1960 1 1 1963 I 1 Ponesrečeni: 1945 Rafael Pire in Ferdinand Vončina — podlegla zaradi poškodb pri obnovitvenih delih v jašku; Anton Logar — umrl zaradi zastrupitve z eksplozijskimi plini; Matevž Štucin — umrl zaradi nesreče pri ranžiranju vlaka v izbiralnici, ko sta mu dva polna vozička rude stisnila glavo; 1947 Edvard Golob na IV. obz. — zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom; 1949 Jakob Kogej ha IV. obz. — zaradi predčasne eksplozije; 1950 Stanko Jurjavčič — padel v naraslo Idrijco in utonil; 1952 Adolf Vidmar na IV. obz. — zaradi zrušitve jaška; 1957 Jože Jurjavčič na I. obz. — padel mu je velik kos rude na glavo in mu zdrobil lobanjo; 1959 Matevž Peternel na X. obz. — Pekel — zrušila se je nanj hribina; 1960 Ivan Carl — padel je iz kletke v globino 284 m na dovozišče XI. obzorja; 1963 Franc Vončina, VIL obz. — Talnina — zadušil seje s CO2. Organizacija Od leta 1975 naprej doživlja rudnik organizacijske spremembe. Samoupravni sporazum o združitvi v delovno organizacijo rudnika živega srebra Idrija je bil sprejet dne 24. januarja 1975 s predpisano večino na zboru delavcev. Firma delovne organizacije: RUDNIK ŽIVEGA SREBRA, n. sol. o. IDRIJA. Temeljni organizaciji združenega dela poslujeta pod imeni: TOZD „Elektrostrojna organizacija" in TOZD „Jama s topilnico". Poslovni predmet delovne organizacije obsega naslednje dejavnosti: 1. Proizvodnja in finalizacija živega srebra, živosrebrnega oksida, živo-srebrnega klorida, živosrebrnega sulfida in drugih živosrebrnih spojin. 2. Opravljanje storitev in izdelava vsakovrstnih kovinskih, strojnih in elektro izdelkov in naprav za tretje pravne in fizične osebe. 3. Vzdrževanje, servis strojev in naprav. 4. Opravljanje storitev z lastno mehanizacijo za tretje pravne in fizične osebe. 5. Proizvodnja in montaža armatur za plin in tekočine iz kovin in plastike, vključno z gorilniki in razpršilci z mehanskim ali električnim varovanjem ter elementov za mehansko in električno varovanje s pripadajočimi deli. 6. Proizvodnja in montaža plinskih pretočnih grel za porabnike tople vode in ogrevanje prostorov, plinskih grel za ogrevanje prostorov, ostalih proizvodov povezanih z izdelavo plinskih grel, bodisi proizvodov za razvod tople vode oz. toplega zraka od grel do potrošnika ali za razvod od izvora plina do potrošnika plina. 7. Proizvodnja, montaža računskih strojev in njihovih delov. 8. Izvoz živega srebra in živosrebrnih soli. 9. Uvoz blaga, ki ga podjetje potrebuje za svojo proizvodnjo. 10. Izvoz rabljenega diamantnega orodja. 11. Prodaja plinskih pretočnih grel za porabnike tople vode in ogrevanje prostorov, plinskih grel za ogrevanje prostorov, ostalih proizvodov za razvod tople vode oz. toplega zraka od grel do potrošnika ali za razvod plina od izvora plina do potrošnika plina. 12. Prodaja elektronskih računskih strojev in njihovih delov. Ta oblika združenega dela traja do 1. januarja 1978, ko se rudnik ,,raztozdira" in postane enovita delovna organizacija: RUDNIK ŽIVEGA SREBRA IDRIJA p.o. Direktorji rudnika od leta 1958 dalje: Rud. inž. Ciril Prohinar od maja 1958 do decembra 1963 met. inž. Miloš Šulin od januarja 1964 do februarja 1972 rud. inž. Ivan Podobnik od marca 1972 do januarja 1975 met. inž. Niko Medved od februarja 1975 do aprila 1978 pravnik Jakob Martini od maja 1978 dalje Krize Že v 16. stoletju in v naslednjih obdobjih so bile krize, katerih posledice so močno občutili idrijski rudarji. Prekinitev proizvodnje rudnika v letu 1977 pa še posebno izstopa v skoraj poltisočletnem rudarjenju v Idriji. Za razliko od prejšnjih kriz tokrat rudarji niso bili socialno ogroženi. V naslednjih obrazcih je prikazanih nekaj primerjalnih podatkov za leto 1977 in naslednja leta, ko se pri rudniku opravljajo samo še vzdrževalna in raziskovalna dela. Izumi in tehnične izboljšave V povojnem obdobju so nekateri delavci pri rudniku bili tvorci izumov in tehničnih izboljšav, kar je pripomoglo k boljšim delovnim uspehom, higienski zaščiti delavca, varnosti pri delu in v nekaterih primerih tudi k zmanjšanju stroškov. Pavel Treven, poslovodja v topilnici, je leta 1959 bil pobudnik preuredit-venih del jaškastih peči, zaradi česar se je izkoristek Hg v prežgani rudi dvignil od 50 % na cca 65 %. Zboljšali so se tudi delovni pogoji delavcev zaposlenih pri jaškastih pečeh. Ludvik Čibej, jamski tehnik in Franc Vidergar, rud. inženir, sta leta 1962 izumila zapenjalno napravo pri jamskih vozičkih. Mirko Jurman, kurjač na rotacijski peči, je bil leta 1963 iniciator pomembne tehnične izboljšave v topilnici. Po njegovi zamisli je bil temeljito preurejen transport žganih ostankov izpod rotacijske peči. Poleg poenostavitve odvoza žganih ostankov je predvsem bilo odpravljeno zdravju škodljivo zapraševanje okolja. Ivan Miklavčič, orodjar v jami je leta 1965 izumil in patentiral napravo za pritrjevanje gumastih objemk na cevne nastavke (Patentni spis br. 279/63). Pavel Leskovec, kovač, Pavel Šinkovec, varilec in Ludvik Čibej, jamski tehnik, so leta 1966 izdelali kretnico za nakladanje jamske izkopnine z Eimco lopato v krivini. Štefan Križič in Anton Erjavec, jamska delavca, sta leta 1966 sestavila tako imenovani kanon (top), ki je dobro služil pri zasipavanju jamskih prostorov. Naprava s cevjo, dolgo 2 m, deluje na stisnjeni zrak in piha (strelja) material v določeni prostor. Delovni učinek: m3 0,35/1 min. Aldo Šaver, rudn. inženir, je leta 1968 uspel s predlogom, da se za 13 cm povišajo stranice železnim obzornim vozičkom in tako poveča njihova prevozna zmogljivost. cd a P co O cd oo ON O cd £ ra a 3 m On "M r» ON 4n O cd £ —1 rt a. 3 ^ t/i 00 "rt ON O cd E a 'ra1 a 3 Ji oo "rt t— ON o cd E rt -r VO ^ 00 1 s S rt rt Tj" NO (N O OO O oo m Tt —< m vo NO OO ^O o £ * i fN O I fN t— oo o On *o O NO r^- r- rt "O 3 i-< rt C rt & >N D £ o .tt > rt rt JD '"S c "v? čj ' :S2 M T3 CL O C •a o > N c o c S O D. ^ 'Ti S N —- 2 S o « O N £ o. oi 3 S 3 tU K3 O. M c/3 a M a M nO IO O O iT) NO -H o\ M • ^ ^ ^ ^ N d vo ^ n Tj-' fO Tf to on ^o " cT O* o' c^oo o' "t rOf^iort-VOfNOOOOO^-OfNoO^rtHrtrtr^-CO iO r- nO -rt tO rt Tt o Tt ' to oo ^H o> fN On nO vo O NO h- IO oo Tt rt no on NO l/~) t - O 'nO rt to O r- • nO tt tj" m a p M i n on -h --«r--onoi^fnnoio o tt rt' no C ! »O »C > 'S sli g 3:5? S =' 2 '> 3 '> O 6B u u, Z5 O ! <1J 'i 0) 5 1 C '.Z? > c3 J J C T3 "> cd v- a o a a> C V o C rt* c? 'c? rC> Cu cu Sf ^ D 00 C/3 s c ; V'g "S Si S-g 3 w CX rt o. >N rt £ C £ o w - - » ^ u mOZZBO"J o £ 2 'O ca g rt -—i »o — »o •= iJ - rt O- N * B a o ii , O JJ W u o > 5 _ 2 c £ . - J2 a n S « 5 a o 3 t-" o O o D. o p- Regres za letovanje, din 1978 1979 1980 1977 OD regres OD regres OD regres 1.100,- do 4000,- 2.450,- do 5.000,- 2.200,- do 6.400- 2.120,- na zaposlenega 4.000-7.000 1.950,- 5.000-7.000 1.950,- 6,400-9.600 1.820,- nad 7.000 1.750 nad 7.000 1.700,- nad 9.600 1.590,- dodatno na 1 otroka 506.- 500,- Iz sklada skupne porabe, din Regres za Jubilejne Leto letovanje Odpravnine nagrade 1977 1.642.358,- 634.608,- 1978 594.600,- 307.599,- 1979 660.494,- 191.765,- 1980 620.000,- 333.481,- 1.287.100,- Jubilejne nagrade, izplačane dne 12. junija 1980: za 10 let službe din 3.335.-, prejelo 34 upravičencev 20 let službe din 5.000.-, prejelo 84 upravičencev 30 let službe din 6.670.-, prejelo 11 3 upravičencev Razno Prva številka tiskanega časopisa Idrijski rudarje izšla januarja 1965. Vsega je bilo tiskanih sedem številk, zadnja leta 1967. Nasledila ga je ciklostirana oblika glasila Informacije kolektivu, ki so izhajale od leta 1969 do sredi leta 1976. Za to ciklostirano glasilo je bilo porabljeno skupaj 3,9 tone papirja. Vsega je bilo sciklostirano okoli 80.000 izvodov. Kljub temu sta se, kot do danes znano, ohranila samo dva kompleta Informacij kolektivu. Za utrjevanje delovne discipline, ki je pri rudniku zašla v krizo, je bilo nekaj (ne)uspelih poizkusov. Leta 1967 so ob vhodu blizu glavnega skladišča rudnika namestili kontrolno uro, ki naj bi zaznamovala oz. žigosala prihode in odhode z dela zaposlenih na elektrostrojnem obratu, upravi in v topilnici. Vsak zaposleni naj bi s pomočjo te ure žigosal svojo kartico. Tako so od začetka vsi delali razen vodilnih. Njihovo odklonilno stališče in vzvišeno obnašanje sta vzne-jevoljila ostale delavce. Začeli so opuščati žigosanje kartic. Kontrolna ura se ni obnesla in sojo na skrivaj odstranili in vskladiščili. Nekaj let pozneje, v juniju 1976, so predpisali izhodno dovoljenje za delavce na upravi rudnika. Tudi ta ukrep ni pokazal zaželenih uspehov. Že naslednje leto so dovolilnice odpravili. Zaradi premalo pretehtanih varnostnih zahtev pri vrtanju na sledilnih delih na III. obzorju jaška Borba, blizu jaška „Nadvojvoda", je 16. marca 1968 voda vdrla v jamo. Vodni pritisk se je iz ure v uro stopnjeval tako, da je skozi odprtino dotok vode bil vse večji. Pripravljalna dela za ustavitev vdora vode so trajala od 18. do 27. marca, nakar se je začelo tamponiranje odprtine. Delo je potekalo nepretrgoma y treh izmenah. Dne 14. junija 1968 je delo bilo uspešno opravljeno, odprtina zamašena, voda zaustavljena. Naknandno je delovna skupina iz Trbovelj ogroženo mesto še ojačala s cementim vbrizgavanjem. Jamske svetilke so bile različne. Do leta 1912 so rudarji uporabljali jamšarice, rekli so jim tudi ripsavke, ker so gorele na rips (olje). Bile so dveh vrst: železne v obliki likalnika, ki so jih uporabljali tesarji, iste oblike v medeninasti izvedbi so uporabljali tesarski in drugi nadzorniki. Jamšarice v obliki podkve so uporabljali ostali jamski delavci. Po letu 1913 so pri rudniku uvedli karbidovke. Njihova gorilna doba je bila 10 ur z enkratnim polnjenjem 17dkg karbida. Leta 1963 so karbidovke zamenjali z akumulatorskimi svetilkami. Prodajna cena na svetovnem trgu za 1 jeklenko živega srebra je še vedno neugodna za donosno poslovanje rudnika. Konec leta 1977 je cena bila 125 dolarjev, decembra 1978 150 dolarjev, decembra 1979 180 dolarjev in konec leta 1980 410 dolarjev, nakar se je januarja 1981 občutno znižala na 360 dolarjev. Dne 7. oktobra 1980 so se na rudniški upravi sestali vodilni delavci rudnika s predstavniki Rudarskega inštituta in skupno preučili izdelan investicijski program za morebitno ponovno proizvodnjo živega srebra. Potrebna bodo izdatna finančna sredstva, ki pa jih rudnik sam nima. Dne 5. novembra 1980 je bil na rudniku sklican sestanek s potrošniki živega srebra v SFRJ in uporabniki deviznih sredstev. Do srede leta 1981 naj bi zaključili samoupravni sporazum o sofinanciranju, ki bo odločal, ali začeti z investicijami ali ne. VIRI: - Rechenschafts Bericht ueber die Gebarung bei den K.k. Stats Queck-silber Bergwerke zu Idria in dem Jahren 1870, 1871, 1872 - Wieb 1874-; — Statistika rudnika. Fotografijo in podatke o smučarjih je prispeval tov. Franc Jereb, pri tem sta sodelovala tudi Viki Vidmar in Marijan Felc. Slavica Pavlic 400 LET IDRIJSKE OSNOVNE ŠOLE i. Idrijska dolina je bila ob odkritju živega srebra še divja grapa, gosto obraščena z vitkimi jelkami in smrekami, košatimi bukvami in drugim drevjem, med katerimi so se gozdne živali brezskrbno pasle in pile bistro hladno Idrijco, ki je tiho in mirno šumela po svoji strugi. V zvezi z odkritjem živega srebra v Idriji leta 1490 in z začetkom izkopavanja živosrebrne rude v idrijskem rudniku leta 1493 pa je tudi nastanek rudarske naselbine. Naselbina na rudniških tleh ob reki Idrijci, ki je bila uro oddaljena od stare Idrije, je bila v upravnem in sodnem pogledu že takoj samostojna in je dobila naziv Idrija. Da bi staro, 4 km oddaljeno Idrijo, ločili od nove rudarske Idrije, so domači prebivalci in idrijski rudarji že od vsega začetka stari Idriji rekli ,,Pri fari", medtem ko so novi rudarski naselbini v Idriji rekli rudarska Idrija. Takšen naziv za staro in novo rudarsko Idrijo nam je ohranjen v idrijskih urbarjih iz 17. stoletja.1 Na splošno pa je bil uradni naziv za rudarsko Idrijo skozi 200 let Nemška Idrija za razliko od stare slovenske Idrije s kmetijskim prebivalstvom. Rudarsko Idrijo so imenovali Nemška Idrija predvsem zato, ker so jo ustanovili nemški rudarski naseljenci, medtem ko je bila ostala idrijska župa naseljena s slovenskimi kmeti. Ko pa se je nemški rudar v Idriji v 17. stoletju etnično popolnoma asimiliral z domačim prebivalstvom, je iz imena Idrija izginil pridevek „nemška". Z razširjenjem rudnika je naraščalo tudi naselje in se množilo prebivalstvo. Kmalu se je pokazala potreba po ustanovi, ki bi nudila otrokom osnovno znanje. Razvoj idrijske osnovne šole sovpada v čas razvoja in razmaha reformacijskega gibanja, katerega idejni vodja je bil Primož Trubar, ki je v svoji „Cerkveni ordningi"2 zahteval: „Obena dežela, ne mejsto, ne gmajna ne mogo prez šul, prez šularjev inu prez vučenih ludi biti". Trubar je hctel, da bi vsak duhovnik slovenske protestantske cerkve, kjer koli je, na deželi ali v mestu, oskrbel slovenskim, kmečkim in mestnim otrokom osnovnošolski pouk slovenskega katekizma, slovenskega branja in slovenskega pisanja.3 Kljub temu, da so že leta 1549 na salzburški sinodi opozarjali na protestantsko nevarnost v šolstvu in da je leta 1580 izdana vladna odločba dovoljevala v -vseh deželnoknežjih mestih in trgih izključno katoliško veroizpoved, so naslednje leto 1581 odprli protestantsko šolo4 v Idriji. Leta 1580 je izšel tudi nov rudarski red, s katerim so bile tedanje razmere uradnikov in delavcev „tako vravnane, da se je slehernemu pravica godila ter se splošni mir in red zopet povernil v idrijsko rudarstvo". Prva idrijska šola je bila protestantska in so vsi otroci, dečki in deklice dobili enako izobrazbo, kar je zapisal v Cerkveni ordningi : „Hlapčiče inu deklice naj šulmajster ali mežnar uči slovenskega katekizma, branja in pisanja."5 Iz te usmerjenosti pa je Trubarju zrasla zamisel osnovne šole. Prvi protestantski učitelj je bil Janez Hoffer, kije poučeval od 1581 do 1596, za njim pa Peter Gallus.6 Nameščanje, odpušanje ter plačevanje učiteljev je večinoma prevzela mestna ali trška oblast ob pomoči deželne blagajne, nadzoroval pa je šolo in dajal navodila mestni svet skupno s predikantom. Če so učitelja namestili in plačali stanovi, je mesto ali trg poskrbelo za šolske prostore in mu je dajalo še kak dodatek k plači. Kako je bilo s plačevanjem učitelja in vzdrževanjem šole, ni znano. Lahko pa sklepamo, da je šolo in učitelja vzdrževal rudnik, ker že v začetku 18. stoletja zasledimo naziv idrijska rudniška šola. 27 let so protestanti vodili šolstvo in mu dali osnovo za nadaljnji razvoj. Protireformacija je na čelu s škofom Tomažem Hrenom in nadvojvodom Ferdinandom II. odpravila predikante in protestanti so morali zapustiti Kranjsko. Tudi v Idriji je nova protestantska vera imela veliko pristašev, niso pa imeli svojega pridigarja. Občasno je prihajal pridigat Ljubljančan Janez Tulšak. Za odpravo protestantskih šol je značilno, da je osnovna tendenca teh odlokov protestantsko šolo z učiteljem vred odpraviti, ne pa protestantskega učitelja zamenjati s katoliškim. Tako je v Idriji ostala ustanovljena protestantska šola in so jo spremenili v katoliško. Leta 1608 je na katoliški šoli poučeval Janez Cerk (Zerkh). Do leta 1737 ne zasledimo imena učitelja te male šole, kakor so imenovali šole z enim učiteljem. To leto pa je poučeval Nikolaj Venveser kot učitelj rudniške šole. In taka mala šola je delovala v Idriji več kot 150 let, od 1608-1777.7 II. Prvi avstrijski šolski zakon je bila „Splošna šolska naredba", sprejeta 6. decembra 1774. Z njo je država organizirala osnovne šole, za katere se poprej ni zanimala. Splošna šolska naredba je postavila temelj obveznemu šolanju, čeprav je obiskovalo pouk zaradi pomanjkanja šol in drugih vzrokov le majhno število šoloobvezne mladine. Šolski sistem, postavljen s tem zakonom, je razlikoval vzgajanje in izobraževanje prprostega ljudstva od šolanja meščanov. Postavljene so bile tri vrste osnovne šole: trivialke, glavne šole in normalke. Najnižje so bile trivialke, ki so jih ustanavljali na sedežih župnij, v trgih in tudi v mestih. Na trivialni šoli je poučeval en sam učitelj, ki je bil na deželi navadno cerkovnik. Učni načrt v trivialki je obsegal branje, pisanje, računanje in verouk. Taka trivialna šola v Idriji je delovala do 22. maja 1777, ko je cesarica Marija Terezija z dekretom ustanovila glavno šolo s tremi razredi, kjer so poučevali trije do štirje učitelji. Iz tretjega razreda glavne šole je bil mogoč prestop na gimnazijo ali v višji razred normalne šole. Idrijska glavna šola je že leta 1777 imela 225 učencev. Prvi ravnatelj in katehet je bil Anton Peter Schopf, ki je vodil idrijsko glavno šolo od 1777 do 1794, sledil mu je p. Didak Žerovic 1794 do 1796, nato Matija Medič od 1796 do 1797 in Valentin Peternelj od 1797 do 1810. Slavnostne otvoritve glavne šole, ki so jo odprli na predlog grofa Torresa, se je udeležil tudi organizator kranjskega šolstva Blaž Kumerdej, tedaj ravnatelj normalke v Ljubljani. O otvoritvi je poročal vladi na Dunaj zelo ugodno in navdušeno, da „je našel v Idriji sebi sorodne prijatelje šolstva in občino, v kateri so vsi sloji tekmovali v dokazovanju ljubezni do šole. Učitelji so odbri in poučujejo že po predpisih, žal pa se zaradi prostorov mora zavrniti mnogo otrok, ki bi radi hodili v šolo. Moral sem se zares diviti neverjetni gorečnosti tamošnje mladine za uk; posebno se odlikuje neki deček, sin idrijskega delavca; ker se je prepozno oglasil, ga niso mogli sprejeti, kajti vse klopi so bile že natalačene. A kaj storiti? Jokajoč teče domov in se kmalu vrne s stolčkom, češ da ga sedaj ne morejo več poditi domov, saj ima svoj sedež in hoče biti v šoli."8 Za ustanovitev in vzdrževanje šole si je srenja sama naložila poseben davek, in sicer od 1779 po pol krajcerja, 1788 pa po en krajcer za vsak bokal vina, ki se je v Idriji popil. Tega denarja se je nabralo razmeroma veliko.9 Leta 1779 v prvem letu po ustanovitvi šole so imeli 17. in 18. maja prvo javno skušnjo, kjer sta bila navzoča kot uradna nadzornika kranjski referent za šolstvo grof Edling in ravnatelj ljubljanske normalke Blaž Kumerdej, ki se nista mogla načuditi lepim uspehom idrijskih učiteljev, ki so poučevali že po novi Felbigerjevi učni metodi. Učenci so pokazali pri vseh predmetih izredno dobro znanje. Kumerdej poroča, da je idrijska glavna šola najboljša na Kranjskem in da je velika sreča videti v Idriji toliko prijateljev šole, ki z njo tudi sodelujejo. Prizadevanja idrijskih učiteljev za boljšimi učnimi uspehi naj bi posnemali tudi drugi učitelji na Kranjskem, ki imajo do šole še vedno kake pomisleke.10 Poletni tečaj se je končal meseca oktobra in poročilo o njem ponovno poudarja, da je idrijska glavna šola ena najboljših v deželi. Dne 24. decembra 1779 so nastavili učiteljico za ročna dela Terezijo Bauhofer z dekretom, kjer je pisalo naj uči šivati, vezti, krpati, prati in sicer vse praktično. Za to dobi 200 gld plače, prosto stanovanje in 3 sežnje drv. Prav tako so nastavili učitelja za risanje Josipa Hermana, vendar se risarska šola ni obnesla zaradi premajhnega števila učencev. Leta 1790 sta pouk obiskovala le dva učenca. Učitelj risanja je dobil 400 gld plače. Rudarji so temu nasprotovali, češ da je šola predraga in da rudarji ne potrebujejo risanja. Predlagali so, da bi ta denar porabili za zboljšanje učiteljskih plač. Risarsko šolo so ukinili 17. junija 1791.11 Leta 1789 je obiskovalo idrijsko glavno šolo 367 učencev in učenk. O njih poroča vabilo k javni skušnji 16. in 17. julija. Poleg splošnih predmetov so poučevali tudi risanje in ženska ročna dela, pa tudi latinščino in so imeli zanje posebne učitelje oziroma razred.12 Idrijski učitelji so predlagali rudniški upravi, ki je vzdrževala šolstvo, naj za študij nadarjenih in revnih učencev ustanovi poseben štipendijski sklad. Nadarjene učence so učitelji poučevali v latinščini in grščini, da so potem lahko nadaljevali šolanje v gimnaziji ali višji šoli. In prav zato so ustanovili fond, iz katerega so podeljevali letno tri štipendije po 100 florintov ali šest štipendij po 50 florintov. Štipendije iz rudniškega sklada so lahko dobili tudi učitelji za metodično izpopolnjevanje na normalni šoli v Gradcu.13 Za večji obseg pedagoškega dela oziroma za večjo obremenjenost učiteljev so poleg osnovne plače učitelji še dobili tako imenovane remunera-cije (posebno nagrado). O učiteljih, ki so za svoje delo dobili posebno nagrado, so morali ravnatelji voditi strogo evidenco o opravljenem delu in poročati vsak mesec na rudniško upravo. Industrijsko šolo, ki je dejansko bil le razred, so biskovale samo starejše učenke zadnjega razreda glavne šole. Tu so se učile krojiti perilo, šivati, plesti, kvačkati, vezti in klekljati. Njihove izdelke je šola prodajala na javni dražbi, izkupiček pa nalagala v rudniški šolski sklad. Z pouk v industrijski šoli je ravnatelj napisal posebna navodila „Instructionen". V industrijski šoli je poučevala učiteljica Maria Francisca v. Hass, ki je tem navodilom nasprotovala, ker je bila zanjo predvidena večja učna obveznost — ne le deset ur tedensko. Nadalje je bilo zapisano v navodilih, naj vzbuja veselje do ročnega dela, naj ne zahteva pri pouku absolutno disciplino, temveč naj se z dekleti pogovarja tudi o življenjskih problemih in naj jim razlaga z blagim glasom celo dvajsetkrat, da bodo razumele vse učenke.14 Izredno zanimiv je tudi zapisnik učiteljske šolske konference 11. januarja 1795, kjer sta bila prisotna tudi rudniški sekretar Enhuber in višji šolski nadzornik Gariboldi. Na seji so sklenili, da bodo pedagoške probleme obravnavali vsak mesec, da se bodo poglabljali v učne načrte in uvajali novo Felbigerjevo metodo poučevanja, se vestno pripravljali na pouk in reševali vse druge tekoče zadeve na šoli.15 Kakšen odnos do šole so imeli idrijski rudarji in kaj jim je pomenila šola in izobrazba njihovih otrok, je občudovanja vreden dokaz, ko so prostovoljno prepuščali del zasluženih mezd lokalnemu šolskemu skladu. Po šestletnem poprečju je to znašalo 624 goldinarjev, približno trikrat toliko, kolikor je vplačala Cerkev na Kranjskem v deželni šolski sklad. Izjava, da „so vsi rudarji revni in vendar prtDstovoljno iz lastne pobude podpirajo šolski sklad zaradi koristi svojih otrok" dokazuje, da ti prispevki niso bili izsiljeni.16 Zelo zanimiv je tudi arhivski dopis dunajske dvorne pisarne, ki je zahteval, naj rudniško knjigovodstvo izdela šestletno bilanco, koliko denarja je od 1789 do 1794 priteklo v idrijski šolski sklad od: — točenja alkoholnih pijač, — obračunanih rudarskih šihtov, — prodanih izdelkov industrijske šole, — posebnih premoženjskih virov, — dohodkov iz bratovske skladnice. Prav tako so morali prikazati izdatke za šest let, za: — redne plače učiteljev in njihovih pomočnikov, — vzdrževanje in obnovo šolskega poslopja, kurjavo in za kurjača, — nadomestilo, če niso dobili od erarja žitne bere, — nabavo šolskih predmetov, — ■ potrebe v industrijski šoli, — nagrade učencem, javne skušnje in za praznične slovesnosti, — nagrade učiteljem, vodstvene in posebne potrebe na šoli.17 Torres je že leta 1776 poročal o njihovi pobudi, da bi plačevali učitelje iz svojih sredstev. Z odtegljajem od mezd so zbrali skoraj eno četrtino tega sklada, ostanek — 1936 goldinarjev pa se je nabral od pristojbine na popito vino, s čimer so rudarji še posredno prispevali. Tak odnos do šole so imeli rudarji in njihovi otroci. V času, ko so se tudi uradni krogi upirali za šolo kaj odriniti, so jo idrijski rudarji vzdrževali prostovoljno, in to v toliki meri, da je bila njihova glavna šola edina šola na Kranjskem, kije imela letni presežek.18 Idrijska glavna šola je delovala v zelo ugodnih materialnih razmerah, kar je razvidno iz poročila dunajske dvorne pisarne leta 1806, kjer je zapisano, da razen idrijske ni bilo na Kranjskem prav nobene šole, ki bi povsem ustrezala predpisom Politične šolske ustave iz leta 1805. Idrijska glavna šola je slovela zaradi dobrih uspehov daleč naokrog. Leta 1801 je bilo na šoli 92 tujih učencev, največ iz Vipave, in 5 učnih moči. Marsikateri učitelj se je čutil srečnega in počaščenega, če je dobil službo na c. kr. rudniški glavni šoli. To dokazujejo tudi plače učiteljev. Leta 1849 je imel vodja šole Matej Ponter poleg stanovanja 464 gld letne plače, Anton Gosler, učitelj v 2. razredu 466 gld, Matej Baje v 1. razredu 338 gld, Anton Cvek - 1. r. 2. odd. 416 gld, Terezija Mrak, učiteljica ročnih del 313 gld, medtem ko je učitelj na Vrhniki dobil le 157 gld letno in učitelj v Logatcu samo 72 gld letno in to le v naturalijah.19 Z glavno šolo je bila združena tudi nedeljska šola kot nadaljevalna in nadomestilo vsakdanji šoli. Kdaj je pričela ni znano, leta 1839 pa je imela tri, pozneje po dva oddelka. Obiskovali so jo učenci in učenke razne starosti, največ od 10. do 15. leta, poleg teh pa so šolo obiskovali tudi otroci z 8 in mladeniči s 24 leti. Med drugimi so to nedeljsko šolo obiskovali tudi obrtniški vajenci. Prenehala je s koncem šolskega leta 1874/75.20 Nedeljsko šolo je obiskovalo 1848 66 dečkov 88 deklic 154 skupaj 1858 38 dečkov 106 deklic 144 skupaj 1868 45 dečkov 61 deklic 106 skupaj III. Število otrok na glavni šoli je iz leta v lčto naraščalo in se je že postavila zahteva, naj šolo razdelijo na deško in dekliško posebej in naj nastavijo suplenta, ki bo nadomeščal obolelega učitelja, drugače pa bo po potrebi pomagal učiteljem pri spisju. Toda idrijska šola je ostala trirazredna do leta 1850.21 V šolskem letu 1948/49 je bilo v nižjem oddelku 1. razreda 91 dečkov in 80 deklic, torej 171 otrok. Razumljivo je, da je bilo to število učencev in učenk za tedanjega učitelja Jožefa Eržena preveliko, zato so v drugem polletju ta oddelek delili v dva vzporedna oddelka, ki sta jih prevzela Josip Šerko in novo nastavljeni Andrej Kacin. Taka razdelitev je ostala do konca šolskega leta 1852/53. Z naslednjim šolskim letom pa so nižji oddelek 1. razreda namesto v dve mešani vzporednici razdelili v deški in dekliški oddelek in prav tako višji oddelek 1. razreda. Takrat sta bili na šoli tudi nameščeni prvi razredni učiteljici Marija Krašnar in Frančiška pl. Ditrich. Učiteljstvo idrijske glavne šole je uvidelo, da šola s svojimi tremi razredi ne zadošča več potrebam časa, zato je pri svoji mesečni konferenci dne 26. marca 1850 opozorilo tedanjo višjo šolsko oblast, tj. knezoškofijski ordina-riat, da bi bilo umestno in potrebno ustanoviti nižjo realko. Toda kljub utemeljenim zahtevam so dosegli le razširitev trirazrednice v štirirazrednico s šolskim letom 1855/56. S tem pa se notranja razdelitev ni prav nič spremenila, spremenilo se je le imenovanje razredov in oddelkov. Popolna ločitev dečkov in deklic pa se je pričela šele s šolskim letom 1862/63. Do trajne ločitve po spolu je prišlo s šolskim letom 1875/76; bili sta torej dve šoli pod skupnim vodstvom. Z novim tretjim osnovnošolskim zakonom iz leta 1869 je prenehala delitev na trivialne, glavne in normalne šole. Tako je tudi dosedanja c. kr. glavna šola izgubila svoje dosedanje ime c. kr. rudniška šola ter leta 1870 dobila naziv c. kr. rudniška osnovna šola. Tudi po izidu osnovnošolskega zakona je rudnik še nadalje vzdrževal šolo. Vzdrževanje šole je bilo določeno z odlokom 13. septembra 1873 (štev. 6978—17),22 Pridržal si je pravico imenovanja učiteljev. Občina ni imela nobenih obveznosti do šole. Vedno bolj pa se je pojavljala potreba po razširitvi šole ter preskrbeti rudarskim otrokom višjo izobrazbo. Tej potrebi je vsaj deloma zadostilo c. kr. poljedelsko ministrstvo z odlokom z dne 13. avgusta 1877 (štev. 9180/1916), s katerim je razširilo štirirazredno deško šolo v petrazredno in odobrilo učni načrt za petrazrednico. Po preteku šestnajstih let pa je leta 1893 postala tudi dekliška šola petrazredna. Tako je imela Idrija dve petrazredni ljudski šoli, kar je bilo v tistem času na Kranjskem še nekaj zelo redkega, ker so bile pet— in večrazredne osnovne šole takrat le v Ljubljani in dekliška uršulinska šola v Škofji Loki. Zato so iz vseh slovenskih dežel prihajali otroci na tukajšnjo šolo, ker je bila daleč naokoli najvišje organizirana.23 Obe idrijski osnovni šoli, deška in dekliška pa sta bili do leta 1905 pod skupnim vodstvom. Toda za ravnatelja tako velikih šol, ki je bil istočasno tudi razredni učitelj, je bilo to prenaporno delo. Zato sta bili šoli z odlokom c. kr. poljedelskega ministrstva z dne 7. januarja 1905 (štev. 32.707/2582 2 x 1904) ločeni in je bila z istim odlokom imenovana učiteljica Marija Kavčič začasna voditeljica šestrazredne c. kr. rudniške dekliške šole. Alojzij Novak pa je obdržal vodstvo deške šole. V šolskem letu 1906/07 so odprli 7. razred dekliške šole in 1913 z odlokom ministrstva za javna dela še 8. razred. Poučevati so pričeli po učnem načrtu za meščanske šole. Na deški šoli je ostalo le 5 razredov. Leta 1901 je^ bila ustanovljena realka in razširitev deške šole ni bila potrebna. IV. Idrija je naraščala, število šolskih otrok je doseglo število 1000. Vedno bolj je postalo pereče vprašanje šolskega prostora. Proti koncu 18. stoletja je bila šola v hiši, ki je imela leta 1908 hišno številko 42, pozneje pa je bilo šolsko poslopje na tako imenovanem „šolskem trgu", prostoru na jugu bivšega eraričnega skladišča, v erarični hiši. Ker pa je število šolskih otrok iz leta v leto naraščalo in je bilo potrebno šolo vedno bolj širiti, so postali prostori v tem poslopju pretesni in neprimerni in so dobili prostore v stari bolnišnici in še eni privatni stavbi. Tako je imela idrijska osnovna šola svoje razrede kar v treh hišah. To je oviralo tudi pouk in tudi vsi ti prostori niso zadoščali, potrebno je bilo misliti na postavitev novega šolskega poslopja. Po vseh dotedanjih zakonskih določilih in tudi po osnovnošolskem zakonu bi morala občina poskrbeti za šolske prostore. Tedaj je c. kr. poljedelsko ministrstvo, ki je že ves čas skrbelo za šolske prostore, tu$) dovolilo, da nosi vse stroške znovo šolo rudnik. Stavba mora biti zgrajena po vseh zakonskih predpisih in zdravstvenih zahtevah ter mora stati kolikor mogoče v središču mesta. Ker pa c. kr. rudniška direkcija ni imela lastnega primernega prostora, je odkupila tri zasebne hiše (št. 60, 61 in 62 nova, oziroma 59, 60 in 61 stara) s pripadajočimi vrti za skupno ceno 9600 gld. Vse tri hiše so podrli in pričeli 1. julija 1874 s kopanjem temeljev. 19. septembra 1877 je bilo šolsko poslopje dokončano in slovesno odprto. Poslopje je stalo z notranjo opremo in odkupom zemljišča nad 100.000 gld. Veliko, lepo in prostorno poslopje je dolga leta zadostovalo vsem tedanjim šolskim potrebam.24 Med prvo svetovno vojno je bilo šolsko poslopje izpraznjeno za bolnico. Posamezne razrede so razdelili po rudniških hišah, največ jih je bilo v gradu. Večjih poškodb poslopje v prvi vojni ni utrpelo. Precej je bilo poškodovano v drugi svetovni vojni ob prvem zračnem napadu 2. aprila 1945. Porušen je bil desni del stavbe v drugem nadstropju. Precej je bilo poškodovano tudi ob drugem zračnem napadu 23. aprila 1945. Šele po osvoboditvi so šolsko opremo prepeljali v šolo iz poslopja bivše realke, kjer je bil 1944 nekaj časa pouk osnovne šole. Po vojni sta bila v poslopju tudi nižja gimnazija in dijaški dom. Gimnazija je uporabljala vse drugo nadstropje, razen ene učilnice. Osnovna šola pa štiri učilnice v levi polovici prvega nadstropja in 2 učilnici v pritličju. Dijaški dom pa je imel desno polovico prvega nadstropja in kuhinjo ter jedilnico v pritličju. Šele ob sklepu šolskega leta 1946/47 so pričeli z večjimi obnovitvenimi deli na šolskem poslopju.25 Šolska stavba, ki je stara že več kakor 100 let, še danes daje streho 856 učencem osnovne šole Jožeta Mihevca. V tem stoletnem obdobju so dobili prostore tudi drugi učni zavodi. V. Poleg osnovnega pouka na glavni šoli, kjer so poučevali verouk, slovenščino, nemščino, številjenje, lepopisje, petje, sadjerejo, telovadbo v vsakdanji šoli, so v šoli, ki je bila samo ob praznikih, poučevali še godbo, dekliška obrtinjska dela, branje, pisanje, številjenje, pravopisje in opravilne spise. V šolskem letu 1869/70 je vsakdanjo šolo obiskovalo 654 učencev in učenk. V to število so vštete tudi učenke, ki so obiskovale dekliško obrtniško šolo in učenci, ki so obiskovali godbeno šolo, teh učencev je bilo 138. Nedeljsko šolo pa je obiskovalo 119 učencev in učenk. V vsakdanji šoli so s šolskim letom 1867/68 pričeli poučevati kot neobvezni predmet petje, telovadbo in sadjarstvo. Učitelji, ki so poučevali na glavni šoli, so bili pri pouku zelo prizadevni in so iskali vedno novih možnosti za izobraževanje idrijskih otrok. Tako so v letu 1892 uvedli kot neobvezni predmet mizarstvo, rezbarstvo in lepljenje. V mizarstvu in rezbarstvu .so poučevali le dečke višjih razredov, v lepljenstvu pa večinoma deklice. V začetku pouka so morali učenci in učenke plačevati po 20 kr mesečno za porabljeni papir, les in za obrabljeno orodje, leta 1897 pa je rudniška direkcija odpravila pobiranje teh prispevkov in uvedla brezplačen pouk.26 Pri vseh teh možnostih, s katerimi so idrijski učitelji hoteli dati učencem boljšo izobrazbo, ne pa višjo, se je pojavilo vprašanje, kam naj gredo nadarjeni učenci po dokončani glavni šoli. Za delo v rudniku so še premladi, za obrt v Idriji ni prostora, za poljsko delo ni bilo prilike. Ravnatelj Karol Legat, kije prišel na šolo leta 1847, je poskušal dobiti nižjo realko z dvema razredoma. Realke Idrija ni dobila, pač pa so dovolili enoletni pripravniški tečaj. Tedaj je predvsem primanjkovalo učiteljev, ker ljubljanska pripravnica ni imela ne zadostnih prostorov ne drugih pripomočkov, ki bi olajšali študij. Posebno v glasbi ni mogla v dveh letih usposobiti kandidatov, ki bi na osnovni šoli z uspehom poučevali. V Idriji pa so že imeli v učnem programu godbo in petje in tudi dobre učitelje glasbe. Tako je Ministrstvo za kulturo in pouk na Dunaju dne 31. maja 1852 (z aktom štev. 4985/521) dovolilo pripravniški tečaj. Učni načrt je bil potrjen 1. septembra 1852 in z 20. oktobrom 1852 so pričeli s poukom. Za nabavo učil je ministrstvo dalo 264 gld. Pouk so imeli v hiši, ki je bila last Berte Šuntaijeve. Ravnatelj glavne šole Karol Legat je bil istočasno tudi vodja pripravniškega tečaja. Poučevali pa so brezplačno učitelji glavne šole, samo učitelj glasbe Anton Krašner, ki je poučeval 6 ur na teden petje in orglanje, je dobil letno 50 gld. Po zaključenem tečaju 21. julija 1853 so imeli izpit, kije trajal dva dni. Učiteljstvo idrijske glavne šole je kot učni kader na pripravniškem tečaju opravilo ogromno vzgojno nalogo, kot predavatelji in kot mentorji v popoldanskih urah, ko so vodili tečajnike kot hospitante po razredih glavne šole, razpravljali z njimi o poteku učnih ur in jim vzbujali veselje do petja pri pevskih vajah in orglanju. Ko so absolventi nastopili učiteljsko službo in bili nameščeni kot začasni učitelji, so morali še vsi opravljati organistovsko in cerkovniško službo. Po dveh letih učiteljske službe so morali opraviti konzistorialni izpit in potem so postali stalni učitelji. Večina udeležencev tečaja je bila iz podeželja in so se tudi udeleževali učnih ur iz sadjarstva na glavni šoli ter so prenašali nove dosežke na področju sadjarstva v vasi, kjer so službovali. Pripravniški tečaj ali preparandijo (Praperandenschule), kakor so ga tedaj imenovali, je obiskovajp poprečno po 14 gojencev, največ 22 v šolskem letu 1856/57 in najmanj 5 v šolskem letu 1864/65. Izmed 193 učencev jih je bilo 130 usposobljenih za poučevanje na trivialnih šolah Ta enoletni pripravniški tečaj je deloval le 14 let. Kranjska deželna vlada gaje z dnem 5 oktobra 1864 ukinila in so zaključili s poukom ob koncu šolskega leta 1865/66.2 7 VI. V kakšnem jeziku je bil pouk na protestantski šoli, nisem mogla zaslediti, sklepam, da v slovenskem jeziku, ker so v okolici Idrije govorili slovensko in ker je protestantska šola poučevala otroke v materinem jeziku. Po letu 1608 je bila katoliška in je učni načrt predpisovala cerkvena oblast. Od 1737 je bila rudniška, pouk je bil dvojezičen, uradni jezik pa nemški. Leta 1777 so enorazrednico razširili v trirazredno glavno šolo z nemškim učnim jezikom. Tudi uradni jezik je bil nemški. Slovenščino so poučevali le kot predmet po 3 ure tedensko. Leta 1851 je postala šola štirirazredna, v prvih dveh razredih so poučevali oba jezika, v zadnjih dveh je bil učni jezik nemški, slovenščino so poučevali le kot predmet. Od 1888 dalje so v prvih dveh razredih poučevali v slovenskem jeziku, v višjih razredih pa v nemškem jeziku. Uradni jezik je bil ves čas nemški, zlasti v dopisovanju z rudniškim ravnateljstvom. Med leti 1890 do 1900 ni mogoče točno ugotoviti, katero leto je bila nemščina kot učni jezik le v 6. in 7., pozneje tudi v 8. razredu. Od leta 1918 do 1922 je bil učni jezik slovenski, od 3. razreda dalje pa so poučevali od 3 do 5 ur italijanščine na teden kot predmet. Po dveh letih so nastavili dva italijanska učitelja za pouk italijanščine v letu 1921/22 do 1922/23. Z Gentilejevo šolsko reformo pa je bila v šolskem letu 1923/24 uvedena italijanščina kot učni jezik in to najprej v prvem razredu. Postopoma bi se moralo nadaljevati, pa so jo vpeljali v več razredih hkrati. Slovenščino so poučevali samo še kot predmet po 4 ure na teden, dokler slovenska beseda ni popolnoma zamrla s šolskim letom 1928/29.2 8 V šolskem letu 1942/43 je bilo na šoli v 18 oddelkih 422 učencev. V oddelku je bilo največ 29 in najmanj 19 učencev. Ob kapitulaciji Italije je skupaj z vojsko odšlo vse italijansko uradništvo in vse italijansko učiteljstvo. Šolsko leto 1943/44 je bilo brez pouka. V tem letu so slovenske učiteljice, ki so do tedaj službovale v Italiji, kamor so jih poslali po uvedbi Gentilejeve šolslce reforme, in se po kapitulaciji niso vrnile na svoja službena mesta, doma privatno poučevale idrijske otroke in odrasle. V letu 1944 pa so odprli domobransko šolo s slovenskim učnim jezikom. Zavedne slovenske idrijske družine niso pošiljale svojih otrok v domobransko šolo, partizanske osnovne šole pa zaradi močne okupatorjeve postojanke ni bilo mogoče odpreti.29 VII. Po osvoboditvi je učiteljica Leopoldina Leskovec pripravila vse potrebno, da so dne 28. maja 1945 pričeli s poukom in ga zaključili že 15. junija 1945. S tem dnem je bil zaključen pouk na vseh šolah v Slovenskem Primoiju. Dne 9. oktobra 1945 pa so pričeli z rednim poukom. V letu 1945 je bilo na šoli 5 oddelkov z 2 vzporednicama, ob koncu šolskega leta 1947 pa je ostalo število oddelkov nespremenjeno. Na šoli je bilo v šolskem letu 1946/47 153 dečkov in 166 deklic, skupaj 319 učencev. V šolskem letu 1947/48 je pouk obiskovalo 207 učencev. Šola je bila v šolskem letu 1947/48 sedemletna in od 1950 dalje osemletna. V Idriji sta do reforme šolstva delovali dve osnovni šoli, Osnovna šola I. in Osnovna šola II. Prva s 15 oddelki in 538 učenci v Prelovčevi ulici v stavbi osnovne šole in druga z 12 oddelki in 395 učenci v Študentovski ulici 16 v stavbi nekdanje realke. Po reformi šolstva leta 1958 je bila v Idriji spet samo ena popolna osemletna osnovna šola z 29 oddelki in 1019 učenci v šolskem letu 1960/61. Deset let kasneje, v šolskem letu 1971/72, pa je bilo v 33 oddelkih 859 učencev, medtem ko je bilo v šolskem letu 1979/80 v 34 oddelkih 856 učencev. Število učencev počasi vpada, če ga primerjamo s koncem 19. stoletja, ko je pouk obiskovalo okoli 1000 učencev. Seveda pa moramo pripomniti, da je bila tedanja osnovna šola edina, ki je sprejemala ne samo učence iz bližnje, ampak tudi daljne okolice.30 400 let delovanja osnovne šole je častitljiv jubilej, ki nam skozi kratek oris štirih stoletij prikaže skrb in zavzetost Idrijčanov za vzgojo in izobraževanje svojih otrok. Tukaj je prikazan le razvoj osnovne šole in vseh dejavnosti, ki so bile z njo povezane. Namenoma sem se izognila prikaza borbe za srednjo šolo, kije bila prisotna v Idriji že od 1716. leta dalje. Generacije učencev, ki so prišle iz osnovne šole, so zasedle vidna mesta doma v Idriji, širom po Sloveniji in tudi zunaj domovine. OPOMBE: 1. Dr. Marija Verbič, Ali je Idrija dobila ime po živem srebru?, Idrijski razgledi 1974, štev. 3-4, str. 146 2. Dr. Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1934, str. 81-83 3. Dr. Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, Ljubljana 1963, str. 55 4. Mihael Arko, Zgodovina Idrije, Gorica 1931, str. 220 5. Prav tam str. 81-83, Rupel 6. Prav tam str. 220, Arko 7. Letno poročilo c.kr. rudniške deške šole v Idriji 1907/08, str. 8 8. Apih, Ustanovitev narodne šole na Slovenskem, Letopis Slovenske matice za leto 1894/95, str. 146- 9. Prav tam str. 122, Arko 10. Einladung zur offentlichen Prufung . . . in dcr K.K. Hauptschule zu Idrija, freyen Stadt in Krain; Narodni muzej v Ljubljani štev. 9412 11. Prav tam. str. 221, Arko 12. Glej opomba 10 13. Idrijski arhiv fasc. XIII štev. 435 za leto 1972 14. Idrijski arhiv fasc. XIII štev. 744 za leto 1973 15. Idrijski arhiv fasc. XIII štev. 47 za leto 1795 16. AS, adg, Pp T-4-7, 7. febr. 1783 17. Idrijski arhiv fasc. XIII štev. 259 za leto 1795 18. AS, gub. arh. fasc. 42, 15. januar in 14. feb. 1795 19. Prav tam str. 221, Arko 20. Letno poročilo glavne šole c.k. rudnika v Idriji 1870 21. Prav tam str. 221, Arko 22. Letno poročilo 1907/08, str. 10 23. Vincenc Žnidar, Zanimivosti iz preteklosti idrijskega šolstva, Idrijski razgledi 1968, štev. 3, str. 62 24. Prav tam str. 222, Arko 25. Arhiv SŠM, Kartoteka šolskih kronik 26. Lado Božič, Idrijski kot, Ljubljana 1936, str. 57 27. Letno poročilo 1873, 1873, 1907/08 28. Arhiv SŠM, kartoteka šolskih kronik 29. Arhiv SŠM, NOB, fasc. 161 poročilo Sevemoprimorskega okrožja 14. 12. 1944 30. Statistična poročila o stanju šol Zavoda za statistiko Silvij Blaj Dr. FRANJO KORDIŠ - dobitnik Jesenkovega priznanja za leto 1981 Doktorju gozdarskih znanosti FRANJU KORDIŠU je bilo na univerzi „Edvarda Kardelja" v Ljubljani marca letos podeljeno Jesenkovo priznanje za leto 1981. Jesenkova priznanja podeljuje biotehniška fakulteta univerze v Ljubljani posameznikom pa tudi delovnim organizacijam za dosežke na biološkem področju. Hkrati, ko se podeljujejo ta priznanja, se obujajo spomini na velikega botanika in genetika profesorja Frana Jesenka, ki ima izredne zasluge pri razvijanju visokega šolstva in nasploh za napredek bioloških znanosti zlasti na področju genetike. Dr. Franjo Kordiš je z njemu lastno prizadevnostjo in posebno nagnjenostjo do biologije gozda in še posebno idrijskega gozda prodrl v njegove zapletene razvojne zakonitosti. S tem delom si je zaslužil najvišji naziv raziskovalca — znanstvenika. Skupščina občine Idrija se mu je leta 1979 ob njegovi šestdesetletnici oddolžila s podelitvijo občinskega priznanja za dosežke na področju vsestranskega delovanja kot uglednemu strokovnjaku in družbenopolitičnemu delavcu. Obrazložitev za Jesenkovo priznanje, ki vrednoti njegovo plemenito delo na področju bioloških znanosti, pretanjeno utkano v neposredno delo v gozdu, je ob slavnostni podelitvi podal doktor Dušan Mlinšek, profesor na Biotehniški fakulteti, v naslednjem: Dr. Franjo Kordiš je jugoslovansko priznan in visoko cenjen gozdarski strokovnjak ter aktiven veteran slovenskega gozdarstva. Njegovo ime je poznano izza naših meja, predvsem v gozdarskih strokovnih krogih srednje Evrope. Da je temu tako, je pripisati Kordiševemu uspešnemu delu v gospodarjenju z gozdovi na Soškem gozdnem gospodarskem območju in tudi njegovemu vplivu na gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji. Kordiševe trajne zasluge za slovensko gozdarstvo so predvsem naslednje: Nagrajenec je eden prvih gozdarjev v Sloveniji, ki je znal uresničiti teorijo naravovarstvenega gojenja in gospodarjenja z gozdovi v praksi na sodoben način. To zahtevno nalogo je dr. Kordiš začel uresničevati že v prvem povojnem desetletju v gozdovih Idrije, ki spadajo med gospodarsko najzahtevnejše gozdne objekte v Jugoslaviji. S tem je dokazal, da je možno pronaravni koncept dela z gozdom uresničevati tudi povsod drugod. Dr. Kordišu je to uspelo, ker je znal z občutkom z naravo pravilno uveljaviti v gozdarski praksi sodobno teorijo nege ob uporabi takšnega stroja in tehnologij, ki v polni meri spoštujejo naravovarstvene zahteve v gozdarstvu. V idrijskih bukovih gozdovih so bile s tem zapisane inicialke visoke šole gospodarjenja z gozdom bukve in jelke, ki je naletela na priznanje v srednjeevropskem prostoru. Dr. Kordiš je s tem poslanstvom pomagal utiriti pot pri nas in v Jugoslaviji tisti naravovarstveni misli pri ravnanju z gozdom, za katero se je biolog Jesenko v svoji ljubezni do narave v bistvu nenehno zavzemal. Resnično vrednost doseženega dela more danes pravilno oceniti le tisti, ki je v današnji krizi človekovega naravnega okolja že poizkušal povezovati gospodarstvo in varstvo narave. Dr. Kordišu je to delo uspelo, ker ga je oblikoval na znanstvenih temeljih, v katerih se kot gozdar nenehno spopolnjuje in to znanje prenaša v prakso. Kandidat je dolgoletni sodelavec biotehniške fakultete. Sodeluje pri organiziranju in pri izvajanju podiplomskih republiških in zveznih seminarjev. Je tudi sodelavec pri raziskovalnem delu. Nagrajenec spada med tiste najboljše sodelavce, s pomočjo katerih VTOZD za gozdarstvo uresničuje svoje plodno sodelovanje z združenim delom. Zadnjih nekaj let je dr. Franjo Kordiš direktor Soškega gozdnega gospodarstva. Na tem mestu nagrajenec uspešno uveljavlja svoje bogate izkušnje pri naravovarstvenem delu z gozdom s svojimi sodelavci na vsem območju. Ta ugotovitev je tem pomembnejša, ker spada Soško gozdno gospodarsko območje po težavnosti gozdnogospodarske in naravovarstvene problematike med najbolj zahtevne v Sloveniji. Priznanje dr. Kordišu je hkrati priznanje uspešnemu uveljavljanju znanosti, sodobne tehnologije ter kadrov v konceptu naravovarstvenega gospodarjenja z našim gozdom. Ob podelitvi Jesenkovih priznanj za leto 1981 — dr. Franjo Kordiš drugi z leve MOZAIK SPOMINOV Pod tem okvirnim naslovom Zbornik Idrijski razgledi s svojo jubilejno številko začenja novo rubriko za tiste prispevke, ki bi jih zaradi njihove morebitne nestrokovnosti, stilistične nedodelanosti ali drugih pomanjkljivosti in nedoslednosti le stežka objavili v zborniku, so pa vendarle človeško dragocen drobec za spoznavanje preteklosti našega rudarskega mesta ali kakega drugega kraja v občini. Četudi so pisani v nekoliko nebogljeni in naivni obliki, vendarle širijo pristen ljudski odmev na neko zanimivo, morda že preživelo ali preoblikovano, vsekakor pa v sebi zaključeno kulturo; taki prispevki s svojo neposrednostjo tudi nazorno slikajo življenjske navade naših ljudi v preteklosti; včasih je privzeta in ne do kraja doumljena preprosta pesniška oblika (ali vsaj poskus) avtorju prav toliko v breme, kolikor po drugi strani izraža odsev časov in ljudskega sloga. Tovrstne prispevke ponavadi pišejo ljudje starejšega rodu, ki niso imeli redne slovenske šolske izobrazbe in še manj prave pisne prakse, odlikujeta pa jih bister notranji vid in tenak posluh za pripovedovanje spominov; najsi že pripovedujejo v nevezani besedi ali v „pesmi", s svojimi zapisanimi spomini dopolnjujejo razgiban mozaik tiste podobe, ki jo na višji ravni skušajo raziskati in znanstveno obdelati etnologi. Škoda bi bilo torej, da bi se taki, četudi le drobci, razgubili v pozabi. Uredništvo Josip Štravs IDRIJSKI OTROCI NEKDAJ (Iz spominov idrijskega izseljenca)* Nekdaj smo otroci bili, v Idriji smo se rodili, dejali so nam „gasaiji". Cela Gasa od Lojka do Dežela, glavno pa od Majnika do cesarske hiše in okoli vse Frančiške naše bilo je igrišče. Smo se fuckali s kuglci, če teh ni bilo, pa s knofi. Starejši so se fuckali s soldi, z ubitim strešnim ceglom se balinali. Po Gasi smo bosi se lovili, žendaiji ravbaije podili, za vogali se skrivali; če iskalec te dobil, parafločkal te na zid je bil. V krogu smo se šteli,. kdo bo lovil, smo izbrali: ,,Encele bencele kompanela kvite majne bogatela smuku luku kupitani dej ga nutr dej ga van". Kitica iz vseh jezikov in vetrov bila je zmešana, le kdaj in kako je v Idrijo prišla? Iz roda v rod med otroki se ponavljala, le zadnja je vrstica domača bla. Pozimi zvečer smo toplo krušno peč zasedli in narodne lepe pesmi peli, poleti v Stanove in Strug kopat se hodili. * Josip Štravs je bil rojen v Idriji, v nekdanji Gasi ali Rožni ulici štev. 141 (v Didičevi hiši). Kot „Gasar" je otroška in mladeniška leta doživljal v Idriji; del teh doživetij je skušal ohraniti v pisanih spominih in v risbah. Delal je kot pomožni tiskar pri idrijskem tiskarju Hinku Saxu, dokler se leta 1922 ni podal peš in z nahrbtnikom čez nekdanjo mejo pri Žireh v Jugoslavijo za boljšim zaslužkom. Po različnih službah se je končno upokojil v Zagorju ob Savi, kjer sedaj živi. Sanke naredili sami smo, sankali pozimi se. Doma smo ročna dela delali, se v šoli jih naučili; srečni bili, če v šoli dober red dobili, če je cajgnez odličen bfl, doma pet soldov, groš ali šestico dobili. Punčke in mladinke — zjale svoje igre so imele, v krogu plesale so in pele, čez špage so skakale, okoli sebe jo vrtele; v otroški dobi so klekljat se učile, do starosti klekljale, denar so borni si služile. Katra čez okno nad nami pripombe je delila, od nas vzdevek „gramofon" dobila, k Didiču nas po golaž je pošiljala, za Ion kak sold nam dala. Bedenička je šnuftabak potrebovala in dejala: „Za dva solda radja in tri solde samporele iz trafike boš prinesel mi, za šnufati imela je za teden dni. Penzijonist Bedenk po hribih kolovratil, lešnikov, drnul nabral in nam jih dal. Udomačenega kosa je imel, ki po sobi se sprehajal, svoje melodije pel. Idrijč?ni so tiče pevke na limance, v špringajzlce lovili Jurmani radi tiče so imeli, poleti vedno pod okni jim fuglavši viseli. Majnik otroke je na škant učil, kako krono ali guldinar je dobil. Pri Petru bila mala trgovina, še štokcukr, žmavc, smrdljivec si tam dobil. V Didičevi hiši v Gasi štantmani so bili, na podstrešju porrošenih škarpjetov mnogo so pustili (nemara čez sedem let bi prav prišli). Spodaj je dacar bil, dac na pijače za cesarja je lovil. Cela Mejca od Podgorcev bla, tam mnogo iger so igrali, lovili, skrivali se, zakurili, če kak krompir se je dobil, pa še kak storž koruze pečen dober bil, v Idrijci tu in tam kako ribo ujeli, jo na ražnju spekli. Če pulicaj numara ajnz ali cvaj prišel bi, jankare na tleh pobrali bi, ucvrli jo na vse strani. Zadaj za Likarco polhe lovili, ker plezati kot veverica znal je vsak; verjetno, da so kaj dobili. Brušerji okoli prhavzov in po cesti se igrali in skakali, slepe miši se lovili. Tam je fabrka, se srebro cedilo, rikštende pa v Idrijco vozilo. Prejnutaijev dosti otrok je bilo: imeli park, okrog njega prhavzi so stali, po okolici in parku imeli so igrišče — zanj tudi dobro je bilo cestišče. Žoge iz cunj, loke, frače, zmaje, le kdo bi si zapomnil, s čim vsem so v Idriji otroci se igrali. Borovnice, jagode, maline smo nabirali, noben kotiček nam ni bil nepoznan, vsepovsod smo vse prešnofali. Otroci vseh časov in staležev počenjali so to, kar je tu zapisano za našo Idrijo. Leto 1914 je prišlo, Sarajevo atentat dobilo, otroških srečnih let konec je bilo. Stare navade so za nami, le še klekljarice kot nekdaj sedijo za vogali, po „bulah" skleklni rožljajo, klepetajo, prerešetavajo novice vse, pa še, kaj bodo danes in jutri kuhale. Vsa cestišča niso več igrišča, avtomobili neprestano ropotajo, zrak kvarijo, mrcvarijo. Nekdanji otroški spomini, živžav glasovi bodo ostali k srcu trdno prikovani. Danes našo Idrijo po dolgem in počez počasi obhodiš in si želiš, da še katerega sošolca, prijatelja dobiš. Starčki smo postali, v Idriji nismo več poznani. Vidite, prijatelji dragi, kako se nam danes godi — kar lepega na svetu je, drugim pripade že vse. Opomba: cesarska hiša = rudniška v Rožni ulici št. 14 radjo in samporela = mešanica tobakov za njuhanje Frančiške = danes jašek „Borba" rikštende = jalovina, rudniški material štokcukr = sladkor v stožcu štantman = branjevec Spodnji del mesta Idrije leta 1914 Fotografija po risbi Josipa Štravsa Zbral in komentiral: Rafko Terpin Stara Idrija Fotografije s komentarjem Idrija v letih 1870 - 75 V ospredju: velika stavba je STARA UTA (nekdanja rudniška mizarnica, po njej je kraj dolgo časa ohranil ime Na stari uti). Poleg, desno, stojita SAURINOVA in PIRHOVA hiša v prvotnejši obliki, skrajno desno vidimo STARO ZADRUGO, eno najbolj poznanih stavb stare Idrije. Prebiralnico rude (BAŠERIJO) vidimo precej drugačno, kot se je starejši Idrijčani spominjajo. Mostovž nad mehanično delavnico (DRAKSL) izhaja iz mogočnih stavb JAŠKA BARBARE (zasut nekaj let pred prvo svetovno vojno). Verjetno najbolj zanimiv pa se zdi ozek pogled na trg pred župno cerkvijo sv. BARBARE (danes trg Maršala Tita), kjer še stoji stara hiša, v kateri je baje živel Jakob Petelin - GALLUS (danes GOLIJEVA hiša). Idrija, pogled na mesto iznad ,,Frančišk" (Jašek Borba) pred 1. 1910 Spodaj levo so strehe srednje GASE (danes Rožna ulica): BILER, PET-KOVŠEK, OBLAK. Zadaj levo je del BAŠER1JE (danes stanovanjski blok), mimo KOSOVEGA MOSTU se vidi pročelje stare KOPŠETOVE HIŠE „NA ŠKARPI". Levo nad KOVAČICO tiči PRONT. Za zvonikom sv. Barbare so posejane hiše spodnje GRAPE in zgornjih RIŽ. V ospredju je še živa BRUSO-VA HIŠA (podrta po 1. 1930). Starost fotografije določa med drugim strešno sleme nekdanje KUTTLERJEVE HIŠE; stala je na mestu današnje (že „Stare") pošte in so jo podrli 1. 1912. Na žagi, Idrija — pred 1. 1900 Na fotografiji vidimo: v ospredju gozdarsko hišo (FORŠTHAUS) z GRAB-LJAM1 (podrte 1. 1927), stari most čez Idrijco, izliv NIKAVE v Idrijco, staro rudniško žago (danes lekarna), ki jo je gnala voda iz Nikave — speljana za Didičem. Zraven ob DIDIČEVI HIŠI stoji stavba s starim imenom NA MALNU (v prenovljeni je bila rudniška menza v letih 1947-1952). Za žago, Didičem in starim rudniškim kopališčem teče spodnji del GASE od PER-MOZERJA do KOGEJA (danes bife „pri Ančki"). TRAVNIK ob Idrijci je še nepozidan. Desno je cerkev sv. KRIŽA (1782-1967) s pokopališčem in zadaj del BRUŠOVŠ s topilnico. ZABELEŽENO SILVO KOVAČ_ nastanek in poslanstvo zbora zsm vojsko - črni vrh (1944/45) Da bi imeli bralci boljšo predstavo o nastanku in velikem poslanstvu 130-članskega pevskega zbora ZSM Vojsko — Črni vrh, ki je iz najza-ostalejših krajev zasužnjene Primorske ponesel svojo pesem novih, srečnejših časov po središčih Primorske, v Gorico, po vsej Gorenjski, v Ljubljano in celo v Beograd, smo iz članka Karla Makuca „Vse je vihar raz-djal, a narod zmeraj stal", objavljenega v časopisu „TV—15" junija 1970, pripravili povzetek, ki ga objavljamo. Tak mogočen pevski zbor 130 deklet, ki je vzklil in se usposobil na osvobojenem idrijskem območju s središčem na Vojskem, bi bil morda nastal lahko tudi v Beli Krajini ali v drugih osvobojenih krajih. Toda na Primorskem sta mu botrovala dva razloga. Pri je bil v četrtstoletnem nacionalnem zatiranju Primorske in neusahljivi nacionalni zavesti, ki se je razživela v osvobodilnem boju. Drugi razlog: na ta teren je bil poslan učitelj Albin Završnik, ki je po Gorenjskem, po Zasa\ju in drugod imel za seboj že dobrih 10 let izkušenj kot neutrudljiv in med mladino posebno priljubljen organizator športnih in kultumo-prosvetnih dejavnosti. „Iz Radovne pri Bledu", pravi Završnik, „so me oktobra 19.44 leta premestili na Primorsko. Tam sem bil določen za učitelja v Dolenji Tre-buši. Toda nevarnost pred sovražnikovimi vdori iz 9 km oddaljenega Mosta na Soči so bile prevelike. Starši so se bali pošiljati otroke v šolo, kije bila tik ob cesti." In ob tem je Završnika začel moriti občutek, da ne bo izpolnil tistega velikega poslanstva, ki si ga je kot kulturni delavec želel izpolniti v zatirani Primorski. Kulturno delo važnejše od poštevan-ke Ob takih razmišljanjih je, kot pravi Završnik, prišel do zaključka, da so druge oblike kulturnega in nacionalnega preporoda v tistih krajih še važnejše od suhe poštevanke. Zlasti še, ker je bilo treba oživljati in dvigati vse moralne sile za dokončno zmago. Poštevanka se lahko nadoknati tudi po osvoboditvi. Završnik je začel zbirati dekleta za pevske vaje. Najprej v Dolenji Trebu-ši. Veselje deklet, redno prihajanje na vaje tudi po dve uri hoda daleč, odlični glasovi in posluh, še posebno pa onos in pomoč vaščanov — vse to je Ob 30-letnici zbora so se pevke skupaj z mladimi zbrale in zapele na proslavi v Trebuši 4. julija 1975. navdahnilo Završnika, da je ta zbor razširil še na druge vasi: Oblakov vrh, Gorenja Trebuša, Vojsko, Čekovnik in Kanomljo. Izdelal si je program pesmi in navadno po tri dni poučeval v vsakem kraju po enotnem sistemu. Vaje so bile po velikih imečkih izbah, ves dan, po tri ure dopoldan in prav toliko popoldne. Hrano so si dekleta prinesla s seboj in skupno kuhale. Tako je čez zimo med 1944 in 1945 raslo po teh osamljenih hribovskih krajih 6 zborov. Ti so lahko že kaj kmalu nastopali posamezno ali skupno. Prvič, kot se spominja Završnik, so nastopili pred javnostjo v Dolenji Trebuši na proslavi v počastitev spomina Simona Gregorčiča. Ljudje so bili ganjeni. Starejši so pripovedovali, kako so nekdaj, pred prvo svetovno vojno slišali kaj takega, a pozneje nikdar več. Zatem je ta dekliški pevski zbor nastopil na vsakem mitingu, v sodelovanju s kulturnimi skupinami posameznih brigad, ki so prihajale skozi te vasi in se zadrževale na oddihu. Prav tako so nastopili na razvitju prapora na kurirski postaji P—7 v Gorenji Trebuši 21. januarja 1945. Toda le z nekaj zbori, iz nekaj vasi. V popolnem obsegu pa je zbor prvič nastopil v Cerknem, 12. marca 1945. Njegova sposobnost in kulturna veličina je začela prodirati v javnost. Po manjših prireditvah na tem območju se je vseh šest zborov temeljito pripravilo na največjo nalogo ob osvoboditvi. Generalka takega nastopa je bila na sedežu Severnoprimorskega okrožja ob 4. obletnici OF — 27. aprila. Zatem pa je napočil čas velikega poslanstva — SVOBODA! Prvič je zbor v celoti nastopil prvi dan osvobojene Idrije v telovadnici tamkajšnje osnovne šole. To je bilo 1. maja 1945. leta. Celotno rudarsko mesto je preplavilo navdušenje. Začela so prihajati vabila, pohvale .. . Celo v ljubljansko Opero so bili povabljeni in se predstavili zahtevnemu občinstvu z izbranim programom. Naštudiranih so imeli 25 revolucionarnih, partizanskih, narodnih in drugih pesmi, in to ne le iz slovenske, marveč tudi iz jugoslovanske in širše glasbene kulture. V zboru so bile tudi solistke in recitatorke. Sledil je nastop v goriškem gledališču ,,Verdi" 20. maja 1945. leta, ki je med nekaterimi krogi tamkajšnjega občinstva napravil še poseben vtis, saj so si partizane in „titovce" predstavljali drugače. Bil je to prvi slovenski koncert v osvobojeni Gorici. Sledila je težko pričakovana turneja po vsej Gorenjski, in sicer od 17. do 22. junija 1945. Zbor je nastopil v Tržiču, na Golniku, v Begunjah, na Bledu, na Jesenicah, v Kranju in v Medvodah. Kot je borba povezovala Primorsko in Gorenjsko, je pesem tega zbora znova razvihrala občutke ne-razdružljive povezanosti in sodelovanja s te in one strani po 25. letih krivične meje. Zlasti še, ker je vodja Završnik za ta gostovanja pripravil poseben program pod glavnim naslo- vom: „Vse je vihar razd'jal, a narod zmeraj stal. . .!" Ob ustreznih recitacijah kot uvod v posamezne skupine pesmi, je Završni-ku uspelo živo in ganljivo prikazati vso mučeniško pot našega naroda in njegovo dokončno osvoboditev. Vso Gorenjsko je ob tem zajel val vere v nesmrtnost enotnega naroda in pripravljenost na nadaljnjo, dasi še trdo pot obnove. Za dekleta v zboru pa je bil to še poseben dogodek. Prej so samo sanjarile o lepoti domovine Slovenije in Jugoslavije. Završnikovo pripovedovanje o Gorenjski z jezeri, očakom Triglavom in drugimi mogočnimi gorami, pa jih je še posebej navduševalo. In ob tem gostovanju so prvič videle te kraje in se zastrmele v njihove lepote. Kako pa so Gorenjci sprejemali in doživljali gostovanje teh primorskih deklet, naj pove posvetilo mestnega odbora OF Kranj: „Nevarnosti ni bilo, ki bi vas zavrni- Po 35 letih je neutrudni Albin Završnik ponovno vodil pevke zbora ZMS Vojsko-Črni vrh, ki so tako slavile obletnico koncerta (1. maja 1945) na prvi dan svobodne Idrije. Foto: V. Cuder la in ne trpljenja, ki bi vas zadržalo. Sedemnajsst hajk vas je pregnalo z domov, vračale ste se, da skozi zasedo in med umiranjem svojcev zajemate novih moči v naši lepi pesmi, zaradi svoje neizmerne ljubezni do nje, zaradi zvestega izpolnjevanja prostovoljno prevzetih dolžnosti, zaradi zavarovanja tovarišev, zaradi svoje hrabrosti. To vemo! Vemo, da za vaše žrtvovanje ni plačila, zato bomo z vašo zgledno zvestobo zvesto varovali sveto sov-obodno domačo zemljo, da z zvestobo vračamo zvestobo hrabre kosovske mladenke!" Neveste v Medvodah Ob današnjih pogledih na taka gostovanja, bi si predstavljali, da so bile pri tem velike težave. Ni v vsakem kraju lahko nuditi oskrbo za toliko deklet. Toda takrat je bilo vse drugače, pravi Završnik. Navdušenje ljudi je bilo tolikšno, da so dobesedno razgrabili dekleta in jim po hišah nudili hrano in prenočišča, čeprav v tistih časih skorajda ni bilo kruha niti na karte. Taka gostoljubnost se je pokazala na Bledu, na Jesenicah, povsod. Sledila so mnoga pisma, zahvale, izrazi navdušenja mnogih posameznikov in organizacij. Tako so na primer iz Krajevnega odbora OF Senično pri Medvodah poslali dekletom posebno zahvalo ter pojasnilo o tamkajšnjem staroslovanskem običaju ob sprejemu s soljo in kruhom, kjer vodjo primerjajo z ženinom, ki je pripeljal nevesto. Ob koncu pisma je rečeno pevovodji: ,,Tako kot ženin si tudi ti pripeljal tvoje tovarišice — neveste v naše kraje, ko prenavljajo s svojim petjem naša srca in naše domove, katere moramo skupno obnoviti, da bodo okras naše lepe demokratične in federativne Jugoslavije." Največje zadoščenje mladih pevk pa je bilo ob gostovanju v Beogradu, kjer so med 8. in 13. julijem 1945 imele kar pet celovečernih koncertov. Bilo je to zanje največje priznanje in zadoščenje. Pesmi in rafali Čeprav je Završnik imel vso možno pomoč pri usposabljanju tega zbora, pa je bilo prav tako tudi precej težav in celo tveganj. Mnoga dekleta so prihajala po visokem snegu in mrazu iz oddaljenih naselij, iz požganih domov, domala brez ustrezne obleke in obutve. Toda navdušenje je premaglo vse. Spočetka so si kar same delale obleke iz padalske svile — bele bluze in zelena krila. Pred glavnimi gostovanji v svobodi pa je Završnik prek svojega brata v Kranju priskrbel za celoten zbor lepo blago za obleke in tudi čevlje po meri. Zabavno se sliši, da ima Završnik še danes ohranjeno mnogo gradiva, zapiskov, programov, beležk in druge dokumentacije. Med drugim hrani tudi naročilo za čevlje z merami nog vsakega dekleta posebej. V partizanskem koledarčku pa ima vsak dan obeležen z vajami, nastopi pa tudi s hajkami. Da, tudi hajk ni bilo malo in dekleta so bila marsikdaj v nevarnosti. Ko so ob prvem velikem nastopu v Cerknem hotele domov, so se morale prebijati daleč naokrog po hribih mimo zased, kajti prav v tistem času so prišli Nemci na osvobojeno ozem-lje. Nekoč so se v Dolenji Trebuši dekleta komaj rešila, kajti Nemci so bili že blizu. Vendar jih to ni motilo. Na prihodnje vaje so prišle spet vse. Najhujša pa je bila zadnja velikonočna" hajka, konec marca. Iz previdnosti je Završnik skril vse dokumente za neki grm in se zatekel v Govce nad Trebušo. Več dni je bil med skalami brez vode in hrane. Le kondicija starega športnika mu je pomagala. Ko je regijalo in pokalo ter se kadilo prek Vojskega in okoliških krajev, je stalno Dvorana športnega centra v Idriji je bila 15. maja 1980 pretesna, da bi lahko sprejela vse obiskovalce osrednje prireditve ob 35-letnici osvoboditve, ki je bila združena z nastopom nekdanjega zbora ZSM Vojsko-Črni vrh in mladih pevcev OŠ Idrija. Foto: V. Cuder mislil na svoja dekleta, na zbor. Ko se je vrnil, je takoj našel v grmu skriti arhiv. Toda ob tem gaje hudo pretreslo, kajti prav tam zraven je ležal mrtev borec z razbito glavo . . . Bilo jih je precej, in v zadoščenje zboruje bilo, da je žrtvam zapel žalostinko ob dolgi vrsti izkopanih grobov . . . Pevski zbor OŠ ,.Jožeta Mihevca" Idrija pod vodstvom Albina Završnika. Idrija, 15 1980. Foto: D. Bogataj Pred proslavo v Idriji Kaj je tovariša Albina Završnika, nekdanjega zborovodjo, ki živi na Bledu pritegnilo, da uči zborovsko petje v Idriji ter tako prizadevno pripravlja mladi rod pevcev na proslavo 35-ob-letnice osvoboditve v Idriji? Na vprašanje je Završnik odgovoril: „V Idrijo sem prišel, ker želim, da bi se ob 35. obletnici osvoboditve zbrale pevke, ki so prepevale v vaseh okoli Idrije med NOB. Dekleta iz gorskih vasi so izvedle program, kije izražal vso misel tedanjega naroda, njihovo zavest, ki jih je navajala k temu, da so hodile k pevskim vajam iz precej oddaljenih vasi, kot so Trebuša, Vojsko, Čekovnik in ostali zaselki, pevske vaje pa so imele le nekaj dni na istem mestu. Ta, civilni pevski zbor je v Gorici izvedel prvi slovenski koncert. Na proslavi ob 35. letnici osvoboditve želimo izvesti isti program pod geslom „VSE JE VIHAR RAZ-DJAL A NAROD ZMERAJ STAL!" Kot še živi vodja tedanjega pevskega zbora prihajam v Idrijo zato, da bi pomagal pri organizaciji tega srečanja. V zadnji sovražni ofenzivi sem slučajno ostal živ in rad bi izrazil zadovoljstvo in hvaležnost, zato prihajam sem. Tem krajem nad Idrijo dol-gujem veliko, saj so mi bili med NOB zatočišče!" JOŽE HUMER_ slavnostni govor ob 315-letnici idrijske godbe -28. septembra 1980_ Med nami žive pošteni ljudje, nekaj jih sam poznam, ki so pošteno prepričani, da je kultura zanje in še za koga okrog njih, za vse druge pa ne. Ker je predraga in predragocena, da bi si je smel poželeti kdorkoli, ker je prevzvišena in vse preveč pretanjena. da bi se smel kdorkoli iztegovati za njo. Tako mislijo. O Idrijski godbi pa nič ne vedo in o njenih 315. Jože Humer, predsednik ZKO Slovenije, govori ob 315-letnici idrijske godbe. Foto: D. Bogataj Tudi take poznam, ki oznanjajo eno samo pravo pot do kulture: stoj in pobožno upiraj vanjo oči, v daljno, vse bolj daljno, v visoko in vse višjo, zmeraj bolj nedoumljivo. In ne drzni se sam korakati po svojih poteh njej naproti! Tako oznanjajo in ne priznavajo Idrijske godbe in njenih 315. Kar čedno dosti je njih, ki modrujejo takole: V sodobni, napredni družbi je vse lepo porazdeljeno; ve se, kdo izdeluje čevlje, kdo stroje in kdo kulturo. Tule so, zato jih šolamo, zato jih plačamo, njihovo je, da nam proizvajajo, naše, da uživamo. Kaj bi se sami ubadali s tem, čas rokodelstva je minil. Tako modrujejo in nič jim ne pomaga ne Idrijska godba ne njenih 315. Slavnostni koncert prihalne godbe Idrijskih rudarjev v Rudniški dvorani. Foto: D. Bogataj In več kot nekaj jih je, ki si mislijo takole: Njegadni je bilo drugače. Toda danes, ko imamo vse, kar nam treba: sedeš pred televizor, ležeš k radiu, naviješ si ploščo, in že imaš brez napo- ra najboljše, kar je na svetu! Danes res ni, da bi se moral sam truditi in se dokopavati. Tako si mislijo, lepo in pusto zleknjeni doma in nič ne razumejo o Idrijski godbi in o njenih 315. Svečan mimohod idrijske godbe, ki jo vodi kapelnik Drago Kanduč. Foto: S. Kovač O, tudi takih se ne manjka, ki prav zdaj, prav te dni dvigajo glasni prst svoje učenosti, češ: zdaj pa že nimamo časa napretek, da bi se ukvarjali še s kulturo, ne sil, da bi jih razmetavali zanjo, ne denarja, da bi ga tratili z njo. Zdaj so resni časi in ukvarjajmo se z resnimi rečmi! Kultura, ta pride potem, ko bomo bogati. Tako modrujejo in tudi snujejo nam tako in so slepi in gluhi za idrijsko godbo in za njenih 315. Kaj čuda, če se tedaj najdejo tudi taki, ki bi ukazovali, naj se kultura razvija in oblikuje sama zase in sama po svoje (no, pa oni bi ji malo pomagali), ti, navadni človek, ki nimaš nič pri tem in ki tu tudi nisi za drugo rabo, ti pa daj lepo mir in denar. Če jih lepo seštejemo, te in one in tretje, ni jih prav malo. In nemalo škode lahko napravijo sebi in vsem s temi svojimi boleznimi. Ko bi se jim le dalo, kot na zdravniški recept, predpisati primerno merico zgodovine in zvokov Idrijske godbe! Kajti kdor ni nikoli vedel za idrijsko godbo in za druge take, kdor se ni srečal z njo zares, odzunaj in odznotraj, kdor ni prisluhnil njenim zvokom in njenemu utripu, kako naj ve, kaj je in kaj pomeni takale idrijska godba sebi in Idrcem in nam vsem? Kako naj ve, kaj danes slavimo in kako nam je? Saj ga tudi med nami ni. Ni ga še. Morda pride pri 320. Ali pa pri 330. Morda pride takrat. Toda kdor misli, da bi se danes še delo kako uspavati žejo in lakoto našega človeka po kulturi, da bi se ga še dalo kako ofrnažiti za njegovo pravico do malega in velikega, kar rodi kultura, ta se moti in Idrjska godba je dokaz za to in njenih 315 tudi. Kdor meni, da bi se dalo sestaviti količkaj pravo zgodovino slovenskega naroda, kulturno ali socialno, politično ali vojno, brez tisoč— in tisočglave-ga trobentanja in petja, igranja in plesanja, pisanja in risanja, rezljanja in kleklanja tega malega in tega vsakršnega slovenskega človeka skozi vekove, Gostje iz Riemanj so bili med osmimi gostujočimi godbami, ki so se udeležile koncerta 28. sept 1980 v Idriji. Foto: S. Kovač Na Trgu svobode v Idriji so kot prvi nastopili domači godbeniki. Foto: D. Bogataj ta se krepko moti; Idrijska godba in njenih 315 se roga njemu in njegovi zgodovini. Kdor bi rad predlagal, naj skupnemu narodnemu bogastvu ali bogatenju pomagamo tako, da na našem vsakdanjem jedilniku ali- pa na prazničnem prečrtamo duhovne jedi in pijače, ta naj rajši molči. Idrijska godba ga bo tako in tako preglasila. In kdor bi rad našo revolucijo, revolucijo, ki še traja!, tako spreobračal, da bi jo za naprej odvadil vojskovanja z dinamitom kulture in umetnosti, s tem poglavitnim razstrelivom vojske kakršna smo, s tem edinim razstrelivom, ki nam že od prvih borb nikoli ni pošlo, ta se je lotil jalovega posla, tako mi Idrijske godbe in njenih 315! In našega današnjega slavja. IVAN GANTAR_ 25 let planinske koče na hlevišah Četrt stoletja! Kako hitro so minila ta leta! Pa vendarle segajo tja v pionirske čase idrijskega planistva, v prva povojna leta, ko so idrijski planinci iz nič gradili svoje planinske koče, urejali poti in poskušali dohiteti svoje srečnejše tovariše v stari domovini. Nič jim ni ostalo iz prvih let idrijske planinske dejavnosti na začetku stoletja. Niti steze, niti koče, niti ljudje. Prva svetovna vojna in petindvajsetletna laška okupacija sta temeljito zabrisali vse sledove dela cvetočega društva. Le stara, prisrčna Pirnatova koča na Javorniku služi vsa ta leta osamljenosti za senik in shrambo ropotije, brez oskrbnika, brez lastnika. Slovenske planine in slovenski planinci so ostali za Idrijčane v nedo-sežni daljavi, onkraj tesno zaprte meje med kraljevino Italijo in kraljevino Jugoslavijo. Prva leta po osvoboditvi so bila prehuda, da bi mislili na kaj drugega kot na celjenje ran iz preteklosti. Toda že 1948. leta ustanovijo planinski navdušenci svoje društvo in leta 1952 že odprejo planinski dom pod Javorni-kom, goro velikih razgledov. Planinci po tem uspehu niso dolgo počivali. Potrebno je bilo odpreti še druge predele idrijske okolice in ponuditi izletnikom spodobno postrežbo in počitek. Na vrsto je prišel slikovit in razgleden hleviški predel jugozahodno od Idrije. Tu seje društvo že nekaj let trudilo, da bi vsaj za silo postreglo planincem. Zavetišče je bilo zasilno urejeno v stari, prazni Križičevi bajtici nad Carjem ob vznožju Hleviške planine. Toda čas je hišico neusmiljeno glodal. Skozi podnice v kamri smo že gledali v hlev pod njo, streha pa za dež ni bila posebna ovira. Oskrbniki — prostovoljci so nad razmerami obupovali. Ni bilo vode in vse je bilo potrebno prinesti k hiši na ramenih. Še za bridka povojna leta je bilo preskromno, čeprav prisrčno in domače. Planinci so vedeli, da bo potrebno nekaj ukreniti. Na občnem zboru društva dne 1. februarja 1953 so o tej zadevi na široko razpravljali. Po poročilu takratnega in potem še dolgoletnega neutrudnega planinskega predsednika Janeza Jerama, ki je nazorno opisal piškave razmere na Hlevišah, je občni zbor nemudoma imenoval gradbeno komisijo, ki so jo sestavljali ing. Ivan Gantar, Karel Treven, Franc Nagode, Tine Zelene, Franc Tratnik, Julij Grum in ing. Stanko Mazi. Komisija ni bila kar tako slučajno sestavljena. Poskrbeli so, da je družila vse, ki so takrat v Idriji kaj pomenili: občino, rudnik in gozdno upravo. Tiste pač, ki so imeli materialna sredstva, denar in besedo, pravzaprav vse troje, kar se po navadi združi na tem našem ljubem enakopravnem svetu. Hkrati so bili domala vsi člani tega odbora tudi navdušeni planinci. 1 Ll i 1 " * * mm. \m ■ Predsednik PD Idrije Janez Jeram izroča ključ od koče gospodarju Francu Nagode-tu. Naloga, ki jo je zastavil občni zbor, je bila jasna: stare Križičeve koče se ne splača popravljati, večji planinski dom tu ni potreben, saj je Idrija preblizu. Zgradi naj se leseno planinsko zavetišče, ki naj ima kuhinjo, gostinsko sobo in pod streho nekaj prenočišč. Tak je približno zapis v poročilu s takratnega občnega zbora. Pa še to so takrat rekli in zapisali: To vse naj se naredi, ker je splošna želja Idrijčanov, ker je Hleviška planina zelo prijetna točka za nedeljske in popoldanske izlete iz Idrije. Tako je bilo zapisano in je tudi držalo: Hleviška planina je že od nekdaj priljubljen idrijski izlet. Kdo ve, kdaj so Idrijčani to razgledno točko odkrili! Verjetno že davno, čeprav je bila najbrž dolgo le domena Graparjev in Rižarjev. Iz tesnega kotla, od koder se še neba malo vidi, so si gotovo zaželeli na vrhe, odkoder so videli v lepi svet. Najbrže je bilo v tistih časih v Idriji še mnogo takih, kot je bil že dolgo pokojni Munh, kije vzel za popotnico lilebec kruha in se napotil na „hribc" nad cerkvijo svetega Antona pa se, ko je bil zgoraj, odprtih ust čudil: „pa nisn vidu, daje svit tak velk". In kako velik je bil svet šele z vrha Hleviških planin: sega od Julijcev do Ljubljanskega polja in njegovega obrobja pa od Kamniških Alp, ki kot daljni privid rastejo iz ravninske meglice do Notranjskih Javornikov. Pogled je odprt na Gore, Dole, Ho-tenjsko pa na dobršen del cerkljanske dežele. Črnovrško polje, Zadlog in Čekovnik so kakor na dlani, ozadje so jim grozljivo temni Govci pa vrhovi trnovskega roba s Špikom, Javor-nikom in sosedi. Vsa ta lepota seje odprla Idrijčanu. vajenemu zatohlega, tesnega kotla, če se je le potrudil poldrugo uro v bregove nad Idrijo. Da pa so si ta svet lahko ogledovali ob bliže, je imel pokojni Križič medeninast „rešpetin", tako na eno oko. Starejši Idrijčani se ga še spominjajo. Bil je to približno tak daljnogled, s kakršnim je gledal Bernik z Javornika: morje v Tržaškem zalivu je prinesel tako blizu, da si skrčil noge, če si imel stegnjene, da ti jih ne bi zmočilo. Da je bilo tako, ali malo drugače, so bojda potrdili vsi, ki so imeli srečo, da so skozenj gledali proti morju. Seveda takih časov in takih Idrijča-nov, ki bi merili svet z razgledom s hriba svetega Antona ali Hleviš, pa čeprav bi ga gledali narobe skozi daljnogled, že davno ni več, čeprav hudobneži pravijo, da so nam od takrat ostale posamezne značajske poteze. Današnjega Idrijčana in vse ljudi žene v naravo vsakdanje nervozno vrvenje pa vedno hujši smrad in nesnaga, ki obdajata vsak dan bolj kultiviranega človeka. Ni čuda, da so se idrijski planinci s tako ihto lotili dela na Hlevišah. Za prvo leto gradnje se je ohranil dnevnik pa bomo iz njega povzeli en ali drug zapis, da bi spoznali takratno vzdušje in navade pa tudi, če je gradbena komisija delo opravila, kot ji je bilo naloženo. Z načrtovanjem koče ni bilo takih komedij kot so danes. Trevnov Korle se je dela takoj lotil in 16. maja 1953 je bil načrt opremljen z vsemi žegni, ki jih je bilo potrebno seveda znatno manj, kot dandanašnji. Z majhnimi dopolnitvami je bila hiša zgrajena tako, kot je bila narisana. Le misel, da bi bila hiša lesena, smo kmalu opustili. V februarju najdemo komisijo že na terenu, ko izbira primerno lokacijo za kočo. Predlogov je vse polno: na vrhu planin, v dolinici nad Križičevo hiško pa še kje. Nazadnje izberejo kraj, kjer je bila pod smreko lična klopca, ki jo je postavil rajnki Križič. Je že vedel zakaj — tu je gotovo sončno, brez hudega vetra in lep razgled. In tam danes koča stoji! V marcu in aprilu je bilo večinoma deževno. Gradnje se ni bilo mogoče lotiti. Urejale so se težave z lastnikom zemljišča, ki se je končno le sprijaznil / gradnjo na parceli, ki smo si jo izbra-li. 8. maja smo z velikim strahom merili razliko v višini studenčka daleč v pobočju Hleviške planine in mesta, kjer naj bi stala koča. Bo voda pritekla, ali ne bo? Nazadnje smo izmerili, da je lokacija koče 120 centimetrov nižje od studenca. Voda torej bo in to nobel, iz pipe, še stranišče bo kulturno. 10. maja je bil velik praznik, ki sicer ni in ne bo zapisan v nobeni pra-tiki. Praznovali smo prvi dan prostovoljnega dela. Lopato je prvi zasadil Štefe Brusov iz Grape, za njim jih je poprijelo še kakih deset. Dež s snegom nas je sicer kmalu pregnal iz ilovice, pa smo se v stari koči kmalu potolažili, češ, da mora slabemu začetku slediti dober konec. Nismo se motili, čeprav je bil ta konec šele sredi leta 1955. Tega dne se je torej pričelo in potem nadaljevalo v petek in svetek. Največ v svetek. Polno preglavic nam je delalo tudi vprašanje, kako čim pametneje spraviti vse gradivo za kočo visoko pod planino. Na cesto čez Pringl in Pšenk ni bilo misliti — tu so zmogli voziti le čekovniški voli izpred šestdesetih let. dandanašnji bi se najbrž uprli. Edina spodobna je bila gozdarska cesta k ribnjakom v Slanicah in odcep od nje. ki je vodil proti Carju. Ta pa je bil zapuščen, zasut in zamočvirjen. Vije se kakih sto metrov nižje od grebena, na katerem naj bi stala koča. Od tu ni posebna umetnost spraviti žičnico prav na greben, kakih 15 metrov od bodoče koče. Rešitev je bila tu. Domenjena, toda z velikimi mukami tudi izvedena. Žal je zadnji konec poti v grapi zmogel le unimog in Nagode-tov avto, kije bil menda tudi zapisan med planince. Ni, da bi našteval iz dnevnika, kako je delo potekalo. Bilo bi tega preveč, nekaj primerov pa vendarle: 31. maja — 16 ljudi ureja žičnico, prenaša vrv zanjo, vitel. Ves dan pere. Dan poprej 16 fantov iz rudarske šole ves dan popravlja dovozno cesto v grapi. 3. junija sedemdeset učencev gospodarske šole popravlja cesto. 4. julija izkopavanje kanala za vodovod, prenašanje cevi iz Slanic do gradbišča. 18. julija — poskusna vožnja unimoga do spodnje postaje žičnice. 22. julija je cesta dokončno urejena, dovodna žila odprta. Vse te dni in še vmes pa so prostovoljci odkopavali v dolomitni breg ploščad za kočo. Kdo vse se je tam zvrstil: fantje iz rudarske šole, iz gospodarske šole, jamski reševalci, gozdarji, gasilci, upokojenci, rudarji, nadzorniki in vseskozi in kadarkoli člani planinskega društva vseh mogočih poklicev. Koliko stotin žuljev so dobile v tem bregu vajene in nevajene roke! Prav nobenega stroja nismo imeli takrat: vse je bilo potrebno stolči in odkopati, dvigniti in prepeljati na roko. In tisto leto je bilo še prav posebno blagoslovljeno z močo. Skoraj vsak zapis o delu ima pripombo: deževno, ploha. 30. julija 1953 je zapisano: nevihta in vihar. Dvajset metrov visoko bukev je vrglo na napeto vrv žičnice in jo spravilo na tla. Nič hudega! Kaka sočna kletvica, ljudje so pljunili v roke in zadevo popravili. 9. avgusta je bila ploščad za kočo končno odkopana in čez teden dni koča dokončno zakoličena. 10. avgusta se je začel glavni transport gradiva: betonskih blokov, opeke, cementa, lesa in še in še. Pri tem so levji delež opravili gozdni delavci s svojim motornim vlačilcem, predpo-topnim za današnje čase, pa imenitnim za takratne! Je pač motor opravljal delo! Mi planinci pa smo si pripravili na grebenu vrh žičnice ročni vitel, ki nam gaje velikodušno podaril rudnik. Bil je lep, litoželezen, skoraj baročne oblike. Kdo se ne spominja te mrhe hudobne, ki nam je pila kri? Pa vendar smo ga vestno poganjali skoraj dve leti. Na roke seveda. Kdo ve, ali bi bila tam koča, kjer je danes, če njega ne bi bilo? Ali bi zdržali, če bi morali tovoriti vse gradivo na ramenih, kot smo včasih videli v zamorskih filmih. Saj smo tudi tako nekajkrat poskusili pa je bilo hudo! Dvaintrideset minut vrtenja, ne lahkega in dvesto kil tovora je bilo na grebenu. Dve polni leti je služil. Vsi planinci smo ga nič kolikokrat vrteli in — kleli. Še leta se nam je, mora, prikazoval v sanjah. Pa vendarle je velezaslužen in bi se njegove ostanke v obnovljeni koči spodobilo postaviti na ogled. 16. avgusta smo začeli odkopavati temelje in končali vodovod. Ob sedmi uri zvečer je na gradbišče pritekla voda. Kakšno veselje! 13. septembra. Enaindvajset ljudi betonira klet in temelje. 17. septembra. Trije poklicni zidarji začno z zidavo okvirnih zidov. 16. oktobra. Začeli smo vezati strešni stol. 8. novembra. Začetek gradnje eter-nitne strehe. In tako pa podobno vse leto 1954 pa še 1955. pol. Skoraj brez denarja smo gradili, le dobre volje in veselja je bilo na pretek. Domala vse gradivo je dal rudnik: betonske zidake, opeko, kritino, vrata, delo v svojih delavnicah, staro železo, da smo prišli do denarja. Vse je dal, kar je bilo zanj neuporabno ali kar smo le proglasili, da ni uporabno. Gozdna uprava je dala les. Planinci in neplaninci pa so dali delo, žulje in znoj. Mnogo je bilo tega! In 19. junija 1955 je bila koča dograjena in odprta, lepa, kot nobena daleč naokoli, za nas najlepša. Predsednik Jeram je opisal epopejo, Lado Itožič je dodal svoje tako, kot je le on znal povedati in napisati. Še pozno v noč je dobršen del Idrije proslavljal. Danes, po petindvajsetih letih, ki so potrdila, da naše delo ni bilo zgrešeno, se z rahlo otožnostjo spominjamo listih časov, ki so iz današnje oddaljenosti še lepši. Nemo se pred nami zvrstijo možje, ki so ničkoliko žuljev in znoja pustili v hleviškem zidišču pa smo jih v teh petindvajsetih letih spremili na pot brez vrnitve: Franc Majnik, ki ni dočakal nito otvoritve koče, Janez Čibej, Viki Čar, Viki Dermelj, Tine Zelene, Franci Naogde, Janez Prelo-vec, njegove freske še danes krasijo stene v koči, Rafael Božič, Rajko Pire, Janez Ferjančič, Janez Gnezdar-jev, Tone Poljanec, Janez Gantar, Janez Čopič, Stane Strnad, Polde Terpin in še kdo. Kaj bi naštevali ob teh še žive, ki so v potu svojega obraza gradili in zgradili kočo! Za to bo čas ob petdestletnici pa morda še kako leto pozneje in še potem. Sicer pa, kdo jih ne pozna, planinskih veteranov, ki so gradili Javornik, Hleviše, Vojsko in še marsikaj. Dandanes je hleviška koča z vsakim Ob otvoritvi koče letom bolj obiskana. Lepa vozna cesta jo je približala Idriji in največjim lenobam. Prav pa je, daje v pravšnji oddaljenosti od koče zapornica, ki nobenemu vozilu ne pusti blizu. Tako naj ostane za vedno! Za izletnika je ostalo iz Idrije do Hleviš še mnogo prijetnih stezic, ki jih avtomobili ne morejo zaprašiti. Zadnji dve leti so dozidali nov. vhodni del, ki je napravil gostinske prostore lepše in uporabnejše. Koča na izgledu ni izgubila. Okolica je, kot je bila. Na levi še dandanes zbira vodo železni rezervoar, iz katerega so v Barbare pred osemdesetimi leti in več dobivali knapi ripsovo olje za razsvetljavo v jami pa tudi za cvrtje flancato\ ga je ostalo kaj, če se je v jami malo manj svetilo. Pod njim je betonski zidek z vzidanim obročkom. — Kdo od mlajših ve, da je bil tu parkirni prostor za hleviškega oslička, slavnega spomina. Koliko pape in pupe je za okrepčila potrebne in manj potrebne planince znosil iz Idrije! Tine Zelen-cov je dal nekoč nekim „vnanjim" drugačno pojasnilo o tem obročku: ,,za čoune, kadr je v Iderij paudn". Bo že držalo tudi to, naš Tine je marsikaj vedel. Zakaj toliko pripovedovanja okoli te neznatne planinske kočice. Najbrž zato, ker se radi spominjamo tistih časov, saj smo bili mladi. Pa morda tudi zato, ker prav v zadnjem času spoznavamo, da smo se vrsto let preveč bogataško obnašali, ne da bi bili bogati. Prav gotovo bi danes koristilo tako delovno vzdušje, kot je bilo takrat, ko ni bilo nikomur žal ne časa ne truda, ne žuljev ne znoja, če je bilo kaj potrebno napraviti za skupno dobro. MARKO CIGALE_ okrogla miza o problemih rudnika živega srebra idrija Dne 9. 12. 1980 sta Zveza rudarskih, geoloških in metalurških inženirjev in tehnikov Socialistične republike Slovenije in Društvo rudarskih, geoloških in metalurških inženirjev in tehnikov Rudnika živega srebra Idrija organizirala posvetovanje slovenskih strokovnjakov s področja montanisti-ke z delovnim naslovom: ,,Dileme o obnovitvi ali opustitvi proizvodnje živega srebra v Rudniku Idrija". Posvetovanje je bilo namenjeno strokovni obravnavi problemov v zvezi z nadaljno usodo Rudnika. Rudnik Idrija se je namreč znašel pred dilemo, kaj storiti, če ne zbere dovolj finančnih sredstev in se proizvodnja ne obnovi. Postavlja se vprašanje ocene vrednosti narodnega bogastva in potrebe po njegovi oliranitvi. Podatno je bilo pet referatov. Prvi je predstavil geološke značilnosti Rudnika Idrija s poudarkom na prikazu rudnih zalog. Ostali referati pa so predstavili tehnične rešitve, ki jih obravnava Investicijski program obnove proizvodnje v Rudniku živega srebra Idrija. V diskusijah je bilo posebno poudarjeno, da je idrijsko rudišče v svetu drugo po velikosti in ima nad 10 9? vseh znanih svetovnih zalog živega srebra, istočasno pa je gotovo največje rudišče v Jugoslaviji. Poprečna vsebina živega srebra v idrijski rudi pa je nižja od poprečja v rudiščih, ki so trenutno v eksploataciji. V rudišču so še območja z zalogami rude nizkih kategorij, ki jih je potrebno še detajlno raziskati. Največjo perpsektivo imata novo rudišče Ljubevč in v okviru starega rudišča karbonski skrilavci na območju Talnine. Trajna prekinitev del v rudniku (zalitje) pride v poštev šele. ko bo rudišče v celoti raziskano in eksploatirano. Do sedaj je bilo vloženih veliko sredstev v raziskavo rudišča Ljubevč, ki pa še niso zaključene, s trajno prekinitvijo del pa bi bila vsa do sedaj vložena sredstva in rezultati zavrženi. Poleg navedenega je potrebno upoštevati tudi sorazmerno velike stroške, ki nastanejo pri zapiranju rudnika. Primeri iz strokovne literature in iz Rudnika Hrastnik — jama Loke kažejo, da znašajo stroški zapiranja ca 20 do 25 % stroškov odpiranja novega rudnika. Če proizvodnja ne bo obnovljena, se bo začasno prekinilo delo v jami. To pomeni, da bo treba jamo stalno odvodnjavati in minimalno vzdrževati, oziroma jo vzdrževati do take mere, da bo možno zaključiti geološke raziskave v celotnem rudišču, in če bo cena na svetovnem trgu ugodna, obnoviti proizvodnjo. Študija obnove proizvodnje v Rudniku Idrija upošteva vsa moderna znanstvena dognanja in je tehnološko izvedljiva. Odkopna metoda, ki jo ta predvideva, je za idrijsko rudišče nova, zato jo je potrebno pred pričet-kom redne proizvodnje preizkustiti in jo po potrebi prilagoditi montano geološkim značilnostim idrijskega rudišča. Prav tako je potrebno še dodatno obdelati tehnologijo flotacije in praženja flotacijskega koncentrata, kajti tehnološki razvoj bo moral iti v to smer, predvsem zaradi boljših tehnoloških izkoristkov in zaradi boljših možnosti kompleksnega izkoriščanja vseh prisotnih sestavin. Varnostni ukrepi, kijih predvideva študija, zagotavljajo neprimerno boljšo ekološko zaščito okolja od doseženega stanja pred prekinitvijo proizvodnje in zadostujejo vsem zakonskim predpisom. Poseben problem predstavlja zaščita delavcev v jami. Do sedaj uporabljena zaščita sicer zagotavlja jamsko pridobivanje živosrebrne rude v delovnem okolju s samorodnim živim srebrom ob zagotovitvi stalne menjave na eksponiranih delovnih mestih, kar pa pogojuje sorazmerno velik stalež delavcev rudnika. Le z nadaljnjim razvojem osebnih zaščitnih sredstev (predvsem čelade—filter) pa je možno zagotoviti proizvodnjo živega srebra tudi z znatno nižjim jamskim staležem. Kljub morebitni začasni prekinitvi del v jami, je potrebno v okviru rudnika zadržati rudarsko dejavnost, s katero bomo ohranili potrebno kadrovsko strukturo in zagotovili, da se ne bo pretrgala rudarska tradicija v Idriji. Potrebno je torej storiti vse, da se Rudnik Idrija ohrani v takem stanju, da bo možna hitra ponovna proizvodnja. Skrbeti je potrebno, da bo narodno bogastvo, ki ga predstavlja idrijsko rudišče, pravilno ovrednoteno; nepravilen odnos pri razreševanju tega vprašanja lahko povzroči veliko gospodarsko škodo. Z daljšo prekinitvijo bi izgubili tudi usposobljen kader tako, da ponovna proizvodnja res ne bi bila mogoča. fanihvala_ za odkup in preureditev bevkove domačije_ (Prebrano na 8. sklicu Plenuma kulturnih delavcev OF „France Bevk borec in pisatelj" v Novi Gorici 21. 11. 1980) Spoštovani tovariši in tovarišice, spremljevalci Bevkove besede in misli. Dovolite, da vas njegove prijatelje, soborce in tovariše ob tej priliki obvestim o akciji, ki teče na Idrijskem za ohranitev in ureditev Bevkove domačije v muzej. Sklep skupščine občine Idrija z žalne seje ob smrti Franceta Bevka, da se uredi Bevkovo spominsko sobo ter prouči možnost muzejske ureditve Bevkove hiše v Zakojci, smo delno uresničili že na prvi spominski dan 17. septembra 1971, ko smo v Mestnem muzeju v Idriji odprli spominsko sobo. Tu, v pisateljevi delovni sobi, v resničnem okolju, v katerem je preživljal trenutke razmišljanja in počitka ter do zadnjega neutrudno ustvarjal, lahko vsak prijatelj Bevkove besede začuti pisateljeve korenine, iz katerih je črpal svoje delo; spozna pa tudi. da ga njegovi prijatelji, znanci, sodelavci, ki so mu kot človeku in kot pisatelju ostali v zavesti — v mislih in srcu, niso pozabili. V prizadevanju, da bi izpolnili tudi drugi del obljube, ki smo jo dali na žalni seji, smo v letu 1977 skupaj s Klubom starih goriških študentov na Bevkovi hiši odkrili spominsko ploščo. Ves čas pa smo iskali možnosti, da bi dokončno uredili Bevkovo domačijo v spominski muzej. Danes vas lahko obvestimo, da smo v naših prizadevanjih tako daleč, da imamo pripravljene projekte za ureditev Bevkove hiše v muzej, kot tudi že dokumentacijo za nadomestno gradnjo hiše sedanje lastnice. Le-ta je postavljena tako, da pristnega okolja Bevkove domačije in njegove grape, iz katere je odšel v svet, pa se vedno znova tako rad vračal nazaj — tudi skupajj z nekaterimi izmed vas, ne bomo okrnili. Po izračunih Zavoda za spomeniško varstvo Gorica iz Nove Gorice bomo za celotno ureditev potrebovali 3.000.000,- dinarjev. Upoštevajoč razpoložljiva sredstva, namenjena za kulturo v naslednjih letih, tako v Kulturni skupnosti občine Idrija, kot tudi širši družbenopolitični skupnosti, in še posebej ustalitvena prizadevanja, smo se odločili predlagati, da vso akcijo zasnujemo na prostovoljnih prispevkih vseh, ki imamo Bevka radi in ki se zavedamo njegove veličine;; vseh de- lavcev in delovnih ljudi, mladine in otrok. Upamo in želimo si, da nas. bodo pri tej akciji podprle delovne organizacije, slovenske založbe in šole kot tudi posamezniki. Naj končam z besedami, s katerimi je ob otvoritvi Bevkove spominske sobe v idrijskem muzeju svoj prispevek zaključil Alfonz Gspan. Prepričani smo, da jih smemo uporabiti tudi v podporo tej akciji: ,,Res je France I5evk ne samo z umetniško ustvarjalnostjo, marveč tudi s kremeni-tostjo, s katero je vztrajal v najhujših časih sredi svojih trpečih rojakov in bil z najlepšim vzgledom v oporo, ko je kljuboval sovražnikom svojega ljudstva, to pošteno zaslužil." %IK03M Rafko Terpin: Osnutek za značko (V zbiranju denarnih sredstev za odkup Bevkove domačije v Zakojci bo nedvomno opravila pomembno vlogo tudi posebna značka, ki jo bodo kupovali predvsem učenci in dijaki slovenskih šol) saSo sarnovski_ zveza lovskih družin idrija je proslavila 75-letimico ustanovitve „delavskega lovskega društva" v idriji Lovska organizacija na Idrijskem je praznovala visok jubilej svojega obstoja. V mesecu septembru je praznovala 75-letnico ustanovitve Delavskega lovskega društva. Tega pomembnega zgodovinskega mejnika lovstva na Idrijskem so se lovci spomnili z bogatim programom, ki je trajal od 22. 9. - 29. 9. 1980. Pomen lovstva, nje- Otvoritev razstave, kije bila povezana s številnimi aktivnostmi ob 75-letnici lovstva na Idrijskem. gova današnja vloga ter varstvo narave, zlasti živalskega sveta, to so bile teme, ki so najbolj odsevale z vseh prireditev. Osrednji del prireditve v okviru lovskega tedna je bila lovska razstava, ki je imela šest oddelkov. Prikazan je bil kratek zgodovinski razvoj lovstva na tem območju, gospodarjenje z srnjadjo in gamsom ter ostalo divjadjo, lovska kinologija in varstvo narave. Smiselna prostorska ureditev je navduševala številne obiskovalce, zlasti šolsko mladino. Razstava „TITO IN LOV" je bila posvečena našemu lovcu maršalu Titu v spomin, ki je prosti čas izkoriščal tudi za odmor v gozdovih ali planinah. Avtor Milan Kemperle je predstavil 110 uspelih fotografij. Ogled razstave skulptur Toneta Svetine je nudil ne samo svojevrsten užitek obiskovalcem temveč je predstavljal tudi kulturno dejavnost med lovskim tednom. Foto kino klub DIANA iz Cerknega je prikazal nekaj najbolj uspelih fotografij divjadi in krajine, ki so žele med obiskovalci mnogo pohvale. Predvajanje filmov „NARAVA -DIVJAD" za šolsko mladino in občane je program zelo popestrilo. POPULACIJA DIVJADI IN NJENA STRUKTURA KOT DEJAVNIK V OKOLJU" je bila tema, o kateri je lovcem predaval dr. Stane Valentinčič. Za občane je bilo vsekakor najzanimivejše predavanje pisatelja in lovca Toneta Svetine v Idriji. V preprostem, razumljivem tonu je obdelal široko področje „ČLOVEK - NARAVA -LOV". Številni obiskovalci so si ogledali lovsko razstavo v idrijski Galeriji. V Cerknem je s prevajanjem odlično predstavil pomen in veliko vlogo lovstva in lovcev pri opravljanju nalog v konceptu SLO in DS generalpolkov-nik Rudolf Hribernik — Svarun. Ob jubileju je 10 ZLD Idrija izdal tudi manjšo brošuro 75 LET LOVSTVA NA IDRIJSKEM ter jubilejno značko. Lovski teden se je zaključil s slavnostno sejo skupščine ZLD Idrija. Slavnostni govornik je bil predsednik skupščine LZS Lojze Briški. Seji so prisostvovali še Rado Peha ček, predsednik sveta za varstvo okolja in gojitev divjadi pri LZS, predstavniki družbenopolitičnih organizacij in skupnosti občine ter lovci sedmih lovskih družin. V govoru je tov. Briški predvsem poudaril pomen ustanovitve delavskega lovskega društva kot razredne afirmacije delavcev v takratnem obdobju ter naloge lovske organizacije v današnjem obdobju. Sledila je podelitev lovskih odlikovanj LZS ter ZLD Idrija članom, ki delujejo pri gojitvi divjadi, razvijanju samoupravnih odnosov v družinah in pri lovski kinologiji. LZS je ob tem jubileju odlikovala ZLD Idrija z redom za lovske zasluge I. stopnje. Mogočna trofeja jelena je bila deležna pozornosti obiskovalcev razstave. Idrija je bila eno izmed največjih proletarskih središč habsburške monarhije v vsem obdobju zgodnjega kapitalizma. Slabe socialne razmere, zlasti nizke plače, pomanjkljiva preskrba z živili, skromna skrb za rudarjevo zdravje in druge tegobe so bile vzrok številnim pritožbam rudarjev. Pri tem pa se je krepila delavska solidarnost, rasla je razredna zavest in rudarji so vedno odločneje izražali težnje po socialni in kulturni emancipaciji. Tako je prav razdobje na prelomu 19. in 20. stoletja labodji spev v razvoju kraja. Aktivno so delovale vse tri politične stranke. Njihova dejavnost ni pospešila samo ločitve nazorov, ampak tudi uspešno gospodarsko, politično, kulturno, društveno ter telovadno dejavnost in tekmovanje, ki ni popustilo vse do prve svetovne vojne. Delovala so številna društva, zato tudi začetki Delavskega lovskega društva niso naključni. Društvo seje razvilo kot posledica hotenj rudarjev in kmetov, da si priborijo pravice do lova, ki so bile tedaj namenjene le razmeroma tanki socialni plasti izbrancev. Ustanovitev Delavskega lovskega društva je imela svoj izvor v revolucionarnem, upornem dejanju, ki naj bi postavilo delavca in kmeta, vsaj na področju lovstva, na isto raven s takratno gospodo. Zaradi naprednih idej je bila ustanovitev z ukazom cestarsko kraljevega deželnega predsedstva sprva prepovedana. Pravila društva so morali nato prialogidti zahtevam oblasti in tako je bilo delavsko lovsko društvo ustanovljeno novembra 1905. leta. Pravila obsegajo 14 členov. Iz njih sta razvidni napredna ideja o združevanju lovišč po Kranjskem in Goriškem ter skrb za gojitev divjadi in splošen razvoj lovstva. Ob ustanovitvi je lovišče društva obsegalo lovišča v območju Idrije, Sp. Idrije, Kanomlje, Masor in Otaleža. Ohranjeni so še skoraj vsi dokumenti ustanovitve: pravila društva, lovski red, izkaznice in orožni listi. Leta 1906 je društvo sprejelo lovski red, ki je natančneje obravnaval lov. Zanimivo je, da so že takrat morali izvajati statistiko uplenjene divjadi. V letu 1908 je društvo štelo že sedemindvajset članov, v letu 1913 pa je bil ustanovljen tudi lovski klub D1ANA. Med ustanovitelji je bil tudi takratni ravnatelj idrijske realke dr. Stanko Bevk, znan lovski pisec in kasneje tudi urednik LOVCA. Opisanemu razcvetu lovstva so nato sledila tri težka desetletja boja za enakopravnost in narodni obstoj. Prva svetovna vojna je dejavnost društva prekinila. Ljudje na Idrijskem in Cerkljanskem so delili skupno usodo z vsem zasužnjenim primorskim ljud-s tvom. Italijanski gospodar se je sprenevedal malo časa, kaj kmalu — zlasti po zaslugi fašistične diktature — je pokazal svoj pravi obraz. Italijanske oblasti so šele leta 1920 dovolile ustanovitev lovskega društva. Počasi so si vse funkcije v društvu prilastili italijanski priseljenci. Domačini so bili lovci le izjemoma, saj so dovoljenja za nošenje orožja in lovske izkaznice podeljevali le posameznikom. Tisti, ki so bili bolj pogumni, so postali divji lovci, predvsem zaradi potrebe, ponosa ali kljubovanja tujcem. To je bila tudi neka oblika odpora proti italijanskemu zavojevalcu, vendar je takratni divji lovec ohranil etiko lova. Sčasoma je lov zamrl, saj razmere pred drugo svetovno vojno in med njo tega niso dovoljevale. Po osvoboditvi je lovstvo na Primorskem najprej urejal „odlok o začasnem izvrševanju lova" v letu 1945/46, ki gaje izdalo Poverjeništvo Narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje. Po začasno sprejetem zakonu o lovu leta 1946, je lovstvo na Idrijskem vodil Okrajni lovski svet, ki se je po sprejemu drugega zakona o lovu leta 1952 priključil lovski podzvezi Tolmin, nato pa leta 1956 Okrajni lovski zvezi Gorica. Leta 1967 je prišlo do ustanovitve Zveze lovskih družin Idrija, ki danes šteje sedem lovskih družin: Dole, Idrija, Javornik, Jelenk, Krekovše, Otavnik in Porezen — Cerkno. Skupna površina je 41.747 ha zemljišča, s katerim upravlja 425 lovcev. Zstopane so vse vrste divjadi, seveda pa sta številčno najbolj zastopana srnjad in gams. Danes je vsa aktivnost lovca usmerjena v izvrševanje določil Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi. Geslo ,,Brez družbene lastnine ni samoupravljanja" je prisotno na vsakem koraku razvoja in povezovanja v samoupravni družbeni sistem, zato lovec ne more biti več ob strani pri reševanju tudi drugih problemov v našem družbenem dogajanju. prva objava skladatelja alda kumarja V osrednji slovenski zborovski reviji Naši zbori, št. 3, za leto 1980, je bila objavljena vokalna skladba ... in spomin marčeve lune" študenta kompozicije na ljubljanski akademiji za glasbo Alda Kumaija. Skladba, ki jo je prvič zapel moški komorni zbor „Zor-ko Prelovec" iz Idrije na reviji Primorska poje v Tolminu leta 1978, je doživela izreden sprejem, tako pri občinstvu kot pri kritiki. Moški zbor ...in spomin marčeve lune C Jože k Štucin) A Id o Kumar „ .. . Dirigenta zbora, Alda Kumarja, smo spoznali v njegovi .....in spomin marčeve lune" kot nadarjenega mladega skladatelja, po petju in interpretacijah pa kot dobrega, prizadevnega pevovodjo in polno-krvnega poustvarjalca, ki pristno dojema in spontano izžareva Ivan Silič Primorski dnevnik, 20. 3. 1978) „... A l do Kumar, kije poleg zborovodje tudi obetaven skladatelj, je v muziciranje vnesel najsodobnejše prijeme zbornega petja, razširil repertoar in pričel raziskovati nove možnosti človeškega glasu. Tako sta nastali dve njegovi skladbi „. . . in spomin marčeve lune" ter „. . . in ecce homo", ki na tem področju Slovenije sejeta med poslušalnci „nernir" in prinašata težko pričakovano svežino." Jože Štucin (Ljubljani dnevnik, 11. 6. 1979 ladislav placer in j02e car srednjetriadna zgradba idrijskega ozemlja (Geologija 20(1977) str. 141-166) Razprava predstavlja zaključno delo večletnih skupnih raziskav obeh avtorjev v idrijskem rudišču. Do rezultatov sta prišla z dolgotrajno in temeljito študijo sedimentov in goro-tvornih procesov, ki so povzročili današnjo zapleteno podobo rudišča in njegove okolice. Dosežke posameznih faz raziskav sta avtorja sproti objavljala v strokovnih revijah, o čemer smo poročali že tudi v Idrijskih razgledih. Kakšna je bila podoba idrijskega ozmelja v davnem času, ko so iz zemeljskih globin dotekale raztopine z živim srebrom, to je tema, ki jo, najpreprosteje rečeno, obravnava pričujoča razprava. V njej avtorja najprej opisujeta način ugotavljanja srednje-triadne strukture, ki sta ga izvajala v obratni smeri od poteka tektonskih procesov v naravi. Nekdanjo tektonsko zgradbo sta rekonstruirala na ozemlju med Vojskarsko planoto, Idrijo in Rovtami. Na tem območju je v srednji triadi obstajal tektonski jarek, v katerem so se usedali različni sedimenti. Material zanje je prihajal s kopnega, ki je z obeh strani obdjalo tektonski jarek. Dvignjeno kopno in tektonski jarek so omejevali in sekali prečni in vzdolžni prelomi, ki so jarek delili še na posamezne ločene enote, pomembni pa so bili tudi zato, ker so odprli pot rudnim raztopinam iz zemeljske notranjosti. S študijem sedimentov in njihovih medsebojnih odnosov v posameznih tektonskih enotah sta razložila nastanek in razvoj tektonskega jarka, kopnih pragov, deloma pa tudi še sedimentacijskih bazenov severno in južno od dvignjenih pragov. Z določitvijo rudonosnih prelomov v srednjetriadni zgradbi sta ugotovila, da se nanje smiselno navezujejo tudi vsa poznana epigenetska kot tudi singenetska rudna telesa v idrijskem rudišču. S tem sta razložila tudi lege nekaterih rudnih teles, ki so bile v današnji zgradbi rudišča še nepojasnjene. Delo sta argumentirala z več profili, ki prikazujejo preseke idrijskega rudišča in srednjetriadne zgradbe v različnih fazah njihovega razvoja. Tudi v drugih rudiščih po svetu skušajo raziskovalci rekonstruirati geološke razmere v dobi nastajanja rudišč. V primerjavi z njimi sta imela Placer in Car neprimerno težje delo, saj je postrudna tektonika prvotne razmere na Idrijskem tako temeljito preoblikovala, da smo si pred leti tako rekonstrukcijo komaj lahko zamislili. V domači in tuji strokovni literaturi bo delo nedvomno pritegnilo pozornost. Vse nadaljne raziskave orudenja kot tudi sedimentov v idrijskem rudišču, so z rekonstruirano podobo v času srednje triade dobile potrebno osnovo, ki bo pripomogla k lažjemu in pravilnejšemu usmeijanju in vrednotenju rezultatov bodočih raziskav. Določitev rudonosnih prelomov v tej zgradbi pa nam kaže na perspektivnost posameznih, še neraziskanih območij. Frarci Cadež jože Car in franci cadež klasticni vložki v srednjetriadnem dolomitu na idrijskem (Geologija 20(1977) str. 85-106, Lj.) Dobro poznavanje litoloških značilnosti kamnin in sedimentacijskih razmer v času njihovega nastanka je za idrijski prostor še posebno pomembno, tako za študije o genezi orudenja, popolnejše poznavanje zgradbe rudišča in okolice ter za načrtovanje raziskovalnih del. Vrsti odličnih člankov z geološko tematiko, ki so rezultat sistematičnih raziskav idrijskih geologov v zadnjih dvajsetih letih, se v novejšem času priključuje tudi delo J. Carja in F. Cadeža. Medtem ko je v idrijskem rudišču znana izrazita prekinitev sedimentaci-je, tako da leže srednjetriadne kamnine na paleozojskih in spodnjetriadnih plasteh, ugotavljata avtorja članka, da na Vojskarski planoti ta prekinitev ni tako izrazita. Raziskane plasti anizične starosti so na Vojskarski planoti razvite dolomit-no-klastično in so rezultat treh mikro-faciesov oz. sedimentacijskih pogojev. V njihovem spodnjem delu prevladujejo dolomiti, ki so nastali v zelo plitvem priobrežnem morskem okolju. Zaradi tektonske aktivnosti, znane kot staroslovenska tektonska faza, so nastale lokalne okopnitve, na katerih je prišlo do površinskega preperevanja, nastanka residualnih glin in paleo-zakrasevanja. V obalnem pasu so se razvili pretočni kanali, globje v plitvo-vodni morski ravnici pa so se izoblikovali tokovi, podobni delti. Grob prodnat in peščen material, ki so ga vode prinašale s kopnega, so morski tokovi, nastali zaradi plimovanja premeščali in sortirali. Članek predstavlja zelo lep primer rekonstrukcije paleogeografskih in sedimentacijskih razmer na Vojskarski planoti v srednji triadi. Posebej velja poudariti dobro prostorsko interpretacijo raziskanega ozemlja, kjer so na izbranih profilih prikazane bočne in vertikalne spremembe litološke sestave kamnin in njihove sedimentacije, kar je rezultat večkratne, hitre selitve kopnih območij in pretočnih kanalov, pač odvisno od dvigovanja terena. Ugotovitve, ki jih podajata avtorja, so pomembne tudi za primerjavo triadnih plasti širšega slovenskega alpskega in dinarskega prostora. Bojan Ogorelec franci čade2 sadra in anhidrit na idrijskem (Geologija 20 (1977) str. 289-301, Lj.) Doslej objavljena dela idrijskih geologov so bila v glavnem posvečena idrijskemu rudišču ter kameninam in tektonski zgradbi, kije na kakršenkoli način povezana z nahajališčem živega srebra. Tokrat prvič poročamo o delu. ki tematsko presega omenjene okvire. Pogoji študij širše problematike so nastali v letih pred prekinitvijo del pri Rudniku živega srebra. Rudniški geologi so se začeli zanimati tudi za neko-tfnske mineralne surovine, ki bi prišle v poštev za morebitno dodatno proizvodnjo pri Rudniku. Geolog Franci Čadež je zbral vse podatke o dosedanjih najdbah sulfat -nih ali evaporitnih mineralov sadre (CaS04.2H20) in anhidrita (CaS04) na Idrijskem in Cerkljanskem ter poleg splošnih geoloških opisov podal tudi razlago njihovega nastanka. Z globinskim vrtanjem na živo srebro in rudarskimi deli, ki so potekala v zadnjih dveh desetletjih, so odkrili sul-fatne minerale v Rovtah, Ljubevču, idrijskem rudišču ter v Masorah in Šebreljah. Na omenjenih področjih nahajamo sadro in anhidrit v obliki žil. leč in plasti, ki so lahko debele od nekaj cm pa do okoli 1,5 m. Sulfatnu minerala sta zraščena s prikamenino in ju nahajamo v globini od 130 do 580 m, kar bistveno zmanjša njuno ekonomsko zanimivost. Avtor razpravlja najprej o ge o-loških razmerah vsakega nahajališča. Ugotavlja, da nahajamo evaporitne minerale v grodenskem peščenjaku zgornjepermskem dolomitu, spodnje-skitskem dolomitu, v spodnjeskitskem skrilavcu z oolitnim apnencem in v idrijskem rudišču celo v zgornje-triadnem cordevolskem dolomitu. Posebno skrb posveča Čadež odnosu med sadro in anhidritom. Poudarja, da sadra, ki jo je v splošnem precej manj, delno nadomešča anhidrit in ponekod tudi dolomitno prikamenino. Poleg sulfatnih mineralov se kot mineraloške posebnosti pojavljajo še bel kalcit, žveplo v značilni rumeni barvi ter kristali violičastega minerala fluorita. Posebno zanimivo poglavje predstavlja razlaga nastanka evaporitnih mineralov. Čadež ugotavlja, da so nastali v lagunah in zaprtem priobalnem plitvem morju. Zaradi tople klime, ki je takrat vladala pri nas, je morska voda izhlapevala. V preostali vodi so ostajali minerali, ki so večali slanost vode. Iz nasičene raztopine sta se nato odsedala sadra in anhidrit. V tesni zvezi z omenjenimi kemičnimi spremembami v lagunah in plitvih zalivih je tudi nastanek dolomitov, v katerih sulfati največkrat nastopajo. Čadeževa razprava daje pomembne informacije o paleogeografskih in klimatskih razmerah v permu, skitu in cordevolu na Idrijskem in Cerkljanskem. Pri vseh nadaljnjih sedimento-loških raziskavah kamenin, v katerih nahajamo sadro in anhidrit, bodo raziskovalci morali upoštevati Čadeževe zaključke. In ne nazadnje je treba omeniti, da so zbrani podatki pomembni parametri za oceno velikosti, ekonomske vrednosti ter določanja metodike nadaljnjih raziskav nahajališč sul-fatnih mineralov pri nas. Jože Čar prispevki za bibliografijo idrijske občine Z naslednjim seznamom opozarjamo bralce Zbornika Idrijski razgledi na nekatere razprave, publikacije in knjige, ki obravnavajo za našo občino pomembno problematiko, pa o njih v Zborniku še nismo utegnili pisati. Hkrati naj bi ti bibliografski drobci prišli v poštev kot gradivo za sestavo bibliografije o idrijskem rudniku in sploh o celotnem ozemlju današnje idrijske občine, ki jo zelo potrebujemo. PETKOVŠEK, Viktor: J.A. Scopo-li, njegovo življenje in delo v slovenskem prostoru. — Razprave XX št. 2 str. 5-104, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana CIGALE, Marko: Karnijske plasti v okolici Idrije. — Geologija 21 št. 1 str. 61—75, Ljubljana IDRIJA IN NJENI SPOMENIKI SAKRALNE UMETNOSTI. Po raznih virih zbral in priredil Janez Filipič. Idrija 1979, str. 5-124 TERPIN, Rafael - ČAR, Jože -PODOBNIK, Rafael: Gačnik in njegovi slapovi. - Proteus 41 (1978-1979) št. 9-10 str. 325-332, Ljubljana IDRIJSKO CEKRLJANSKA PLANINSKA POT. Uredil Franci Čadež (sodeluje še 12 avtorjev). Idrija—Cerkno 1979, str. 73 VOLČJAK, Viktor: Partizanska bolnišnica „Franja". Idrija 1980, str. ŠTUCIN, Anica - AMBROŽIČ NOVLJAN, Lado - BRATKO, Ivan -KLASINC, Tugo: Cerkno. Ljubljana 1980, str. 48 75 LET LOVSTVA NA IDRIJSKEM. Idrija 1980, str. 44 315 LET GODBE V IDRIJI. Idrija 1980, str. 40 ČAR, Jože - GREGORIČ, Vera -OGORELEC, Bojan - OREHEK, Saša: Sedimentološki razvoj skitskih plasti v idrijskem rudišču. — Rudarsko metalurški zbornik 27 (1980) št. 1 str. 3—20, Ljubljana TRATNIK, Valentin: Danes jaz, jutri ti. Ljubljana 1980, str. 248 Silvo Kovač KRONIKA (oktober 1979 - februar 1981) V zborniku Idrijski razgledi za leto 1978-1979 je izpadel nadnapis Kronika. Vse prispevke o pomembnejših dogajanjih na Idrijskem in Cerkljanskem pod tem naslovom sta prispevala Silvo Kovač in Janez Je-ram. Avtorjema in bralcem se opravičujemo! Uredništvo PRIZNANJE OBČINE IDRIJA ZA LETO 1979 SO PRIJELI: Slavko Rovtar, predsednik poslovodnega organa Ljubljanske banke, Temeljne banke Nova Gorica Franc Pagon iz krajevne skupnosti Go-dovič, Vinko Gobec, predsednik Republiške cestne skupnosti, dr. ing. Franjo Kordiš, gozdarski strokovnjak iz Idrije, Pavel Makuc iz krajevne skupnosti Cerkno Franc Kosmač iz krajevne skupnosti Ledine Mladinski odsek Planinskega društva Idrija KUD „Zora" Ravne in Odred „Sre-brnih krtov" Idrija. PIRNATOVA NAGRADA ZA LETO 1979 Moški komorni zbor „Zorko Prelovec" iz Idrije Zbor je bil ustanovljen novembra 1969 in je leta 1979 praznoval desetletnico nepretrganega delovanja. Moški komorni zbor je do leta 1976 vodil znani glasbeni pedagog in skladatelj Ivan Rijavec, sedaj pa ga vodi mladi skladatelj in še študent glasbene akademije Aldo Kumar. V preteklem desetletnem bodobju so se pevci „spopadali" z zelo različnim repertoarjem, saj pojejo pesmi iz vseh obdobij in področjij, od najpreprostejše narodne pesmi pa do zelo zahtevnih pesmi renesančnih mojstrov in sodobnikov. Na sporedu pa ne manjka partizanskih pesmi in pesmi drugih narodov in narodnosti. Posebnost zbora je miniaturna zasedba in prav zaradi svoje pevnosti in dinamičnosti prepletanja glasov zboru najbolj ležijo pesmi renesančnih mojstrov. Zbor je v tem obdobju prepeval skoraj po vseh vaselTna Idrijskem in Cerkljanskem, doma imel osem samostojnih koncertov in sedemkrat sodeloval na reviji „Primorska poje". Prav tu so glasbeni kritiki lahko spremljali kvalitetno rast zbora in ga letos (1979) na 10. jubilejnem koncertu „Primorska poje" spomladi v Trstu uvrstili v sam vrh primorskih in slovenskih pevskih zborov. Ob 10-letnici zbora je kar deset članov zbora prejelo Gallusova priznanja, ki jim jih je podelila Kulturna skupnost Slovenije za dolgoletno širjenje ljudske in umetne pesmi. Za vsa prizadevanja pri šerjenju glasbene kulture in plemenitenja poslušalstva podeljuje Skupščina občine Idrija Pirnatovo nagrado za leto 1979 Moškemu komornemu zboru ,,Zorko Prelovec" Idrija. Pirnatovo nagrado za leto 1979 je prejela tudi slikarka Fanči Gostiša iz Idrije. KOMEMORACIJA IMA VOJŠČICI Na partizanskem grobišču na Vojščici je bila v nedeljo, 28. oktobra 1979 komemoracija v počastitev dneva mrtvih, ki so jo organizirale družbenopolitične organizacije občine Idrija in KS Vojsko. Kljub deževnemu vremenu se je komemoracije udeležilo več kot 200 občanov, med njimi je bilo največ krajanov Vojskarske planote, iz Idrije pa so s posebnimi avtobusi prišli tudi borci in drugi krajani, medtem ko je nekaj več kot 20 članov planinskega društva iz Idrije že zjutraj krenilo z Vojskega na pohod po poteh najtežjih bojev borcev IX. korpusa v zadnji nemški ofenzivi na Vojskarski planoti. Na poti so se udeleženci pohoda ustavili na Jelenku in položili venec ob spominski plošči narodnemu heroju Mirku Percu - Maksu. Z Jelenka so pot nadaljevali čez Bendijo v Gač-nik in prek Hudournika na partizansko grobišče na Vojščico. Zbranim udeležencem komemoracije na Vojščici je spregovoril Marjan Lenarčič — Tomo, sekretar republiškega odbora ZZB NOV Slovenije, ki je poudaril velik prispevek krajanov Vojskarske planote v NOB, posebno pa v zadnji nemški ofenzivi, ko je' sovražnik poskušal z zadnjimi napori rešiti izgubljeno bitko. V takratnih borbah je tudi padlo mnogo najboljših sinov naše domovine, mnogi med njimi počivajo prav v grobnici 305 padlih na Vojščici. V kulturnem delu komemoracije so sodelovali: moški zbor društva upokojencev iz Idrije, člani osnovne organizacije ZSMS Vojsko in učenci osnovne šole Vojsko. Vod pripadnikov teritorialne obrambe'iz Idrije je izstrelil častno salvo, predstavniki družbenopolitičnih organizacij, krajevnih skupnosti in društev so na grobišče padlih na Vojščici položili vence in cvetje, pionirji in mladinci pa so prižgali sveče. Nedeljska komemoracija na Vojščici je potrdila, da tudi sedanje generacije znajo ceniti padle žrtve v NOB, zato je predvsem naloga mladine, da to obliko pietete do naših padlih tudi v bodoče skrbno neguje. marjan beričic — dobitnik zlatega znaka sindikatov Sredi meseca decembra 1979 so v Ljubljani že šestič podelili Zlati znak sindikatov kot najvišje sindikalno priznanje zaslužnim sindikalnim aktivistom in organizatorjem delavskega gibanja ter najboljšim sindikalnim organizacijam. Med dobitniki visokega sindikalnega priznanja je bil tudi Marjan Beričič, inženir organizacije dela, sekretar Občinskega sveta ZSS v Idriji. Marjan Beričič je bil dolgoletni sindikalni aktivist v RŽS Idrija, deloval je tudi v sindikalnih organih občine in regije, v republiškem odboru sindikata delavcev kovinske industrije Slovenije, v republiškem svetu ZSS ter v zveznem odboru sindikata, kjer je bil predsednik odbora za črno ter barvasto metalurgijo in nemetale. PODELITEV BLOUDKOVIH ZNAČK IN OBČINSKIH PRIZNANJ ZA TELESNO KULTURO Samoupravna interesna telesnokul-turna skupnost in Zveza telesno-kulturnih organizacij občine Idrija sta 27. decembra 1979 pripravili v hotelu „Nanos" v Idriji slovesno podelitev Bloudkovih značk — republiškega priznanja za telesno kulturo in občinskih priznanj organizatorjem, športnikom, organizacijam in društvom, ki so v preteklem obdobju z vztrajnim in požrtvovalnim delom prispevali k razvoju množičnega športa in tekmovalnim dosežkom na področju telesne kulture v občini Idrija. Bloudkove značke in občinska priznanja sta podelila Alojz Švab, predsednik občinske konference SZDL Idrija in Franko Podobnik, predsednik Skupščine telesnokulturne skupnosti Idrija. Za 30-letno delo v telesni kulturi sta zlati Bloudkovi znački prejela Jože PAJER in Stanko MUROVEC. Za 20-letno delo v telesni kulturi so srebrne Bloudkove značke prejeli: Da vorin Mrak, Martin Kandare, Marjan Rupnik, Renat Škarabot in Ivan Polj anšek. Za 10-letno delo v telesni kulturi so podelili 9 bronastih Bloudkovih značk. Priznanja ZTKO občine Idrija za leto 1979 je prejelo 21 organizatorjev in športnikov ter organizacij. I. ZIMSKI SPOMINSKI POHOD NA JAVORNIK Konec leta 1979 je minilo 36 let, odkar je 23. decembra 1943 v ledenem zimskem jutru pri Škvarču na Javorniku nad Črnim vrhom nad Idrijo ugasnilo 47 mladih življenj - borcev III. bataljona 3. SNOUB „Ivan Gradnik". Le nekaj dni pozneje, to je 6. januarja 1944 je v Trebčah pri Črnem vrhu padlo še 38 borcev III. in IV. bataljona, pri Godoviču pa so med tem časom ustrelili 18 ujetih borcev Gradnikove brigade. Njim v spomin so organizirala Planinska društva Idrija, Cerkno, Ajdovščina, Vipava in Logatec, v sodelovanju z občinskima konferencama ZRVS Idrija in Ajdovščina, občinskima odboroma ZZB NOV Idrija in Ajdovščina ter garnizijo JLA iz Ajdovščine, ki nosi ime in neguje borbene tradicije Gradnikove brigade, „1. ZIMSKI SPOMINSKI POHOD NA JAVORNIK" (1240 m) nad Črnim vrhom nad Idrijo; izveden je bil 16. decembra 1979 in je bil posvečen tudi praznovanju dneva JLA — 22. decembru. I. zimskega pohoda na Javornik se je udeležilo več kot 500 pohodnikov, med njimi je bilo največ planincev, bivših borcev in pripadnikov JLA. Na svečanosti ob spominski plošči pred Pirnatovo kočo na Javorniku sta udeležencem pohoda spregovorila Ivan Primožič — predsednik občinskega odbora ZZB NOV Idrija in Ciril Zupane — predsednik medobčinskega odbora Primorskih planinskih društev. Udeleženci I. zimskega pohoda na Javornik so prejeli kontrolne kartončke. Za drugi pohod v decembru 1980 pa bodo organizatorji izdelali spominske značke, ki jih bodo dobili vsi za 2-kratno udeležbo (bronaste) za 4-kratno udeležbo (srebrno) in za 6-kratno udeležbo (zlato). SPOMIN NA TRAGIČNE DOGODKE V spomin na tragične dogodke izpred 36 let, je bila 27. januarja 1980 pri spomeniku 47 padlim borcem in tečajnikom na Brdcih nad Cerknim kratka spominska svečanost, na kateri so se poklonili spominu sedeminštiri-destih partizanov in tečajnikov partijske šole, ki so usodnega 27. januarja 1944 leta zaradi podle izdaje izgubili svoja mlada življenja. Z minuto molka, recitacijo učencev osnovne šole „Spomenik NOB" Cerkno in položitvijo vencev in cvetja so delegacije družbenopolitičnih organizacij, borcev, preživelih tečajnikov, mladine in krajanov Cerkljanske počastile dogodek, ki je med najbolj žalostnimi, ki ga je partizansko Cerkno doživelo med NOB. Tem dogodkom in sedanjim nalogam mladih generacij pa je bila posvečena tudi seja članov društva prijateljev OŠ spomenik NOB Cerkno, ki je bila naslednji dan v Cerknem in jo je vodil tov. Miha Marinko, član sveta federacije. V. SPOMINSKI POHOD NA POREZEN Planinsko društvo in krajevna organizacija ZB Cerkno sta skupaj s pred- stavniki bivših borcev Gorenjskega vojnega področja ter SNOUB ,,Srečko Kosovel" organizirala 23. marca 1980 že peti — jubilejni spominski pohod na 1632 m visoki Porezen. Kljub deževnemu vremenu v dolini in snežnemu metežu in vetru na Poreznu se je pohoda udeležilo več kot 3000 pohodnikov. Med njimi so bili bivši borci, planinci, mladina, pripadniki JLA in teritorialne obrambe iz vseh krajev naše republike in tudi iz zamejstva. Pri spomeniku na Poreznu so se pohodniki, med njimi je bil tudi predsednik predsedstva SRS Viktor Avbelj, poklonili spominu na padle borce bitke na Poreznu, ko je 24. marca 1945 leta padlo 145 partizanov. Na poti v dolino so se pohodniki ustavili še v Jesenici nad Cerknim, kjer je bila pri spomeniku 97 padlih borcev bitke na Poreznu spominska slovesnost. Tu je zbranim spregovoril sekretar idrijske občinske konference SZDL Silvo Kovač. Nastopila pa je tudi pihalna godbe ETA ter pevski zbor „Peter Jereb" iz Cerknega. Kurirčkova pošta na Pevcu aprila 1980. Foto: D. Bogataj Prvomajsko kolesarjenje - Travnik 1980. Foto: S. Kovač V Galeriji Idrija so se številni krajani poklonili spominu tovariša Tita in se vpisali v knjigo žalosti Foto: M. Koželj ii.S-ilu. Iz knjige žalosti ob smrti tov. Tita. Idrija - maj 1980. Foto: D. Bogataj Kurirčkova pošta je ob smrti tovariša Tita 4. maja 1980 obstala v Idrijski „Galeriji". Foto: M. Koželj PROSLAVA 35-LETNICE OSVOBODITVE IN DNEVA MLADOSTI V IDRIJI Družbenopolitične organizacije občine Idrija so povezale proslavo 35. obletnice osvoboditve in dneva mladosti s srečanjem članic bivšega pevskega zbora ZMS Vojsko — Črni vrh. 1944/45. Ob tej priložnosti je ta zbor slavil 35. obletnico svojega koncerta v Idriji, kjer je 1. maja 1945, na prvi dan svobodne Idrije zapel 30 domovinskih in borbenih pesmi. Na proslavi je 300 mladih idrijskih pevcev prevzelo od svojih vzornic našo borbeno pesem in tako pokazalo, kako bo ta pesem bodrila tudi nje, če bi bila domovina v nevarnosti. Dvorana športnega centra v Idriji je bila 15. maja 1980 prostor, kjer so občani zelo slovesno proslavili 35. obletnico osvoboditve in dneva mladosti. 60 nekdanjih pevk zbora ZMS Vojsko - Črni vrh in več kot 300 mladih idrijskih pevcev je številnim Mladi pevci iz Idrije prevzemajo od svojih vzornic našo borbeno pesem. Med njimi slavnostni govornik Lado Ambrožič-Novljan, nekdanji komandant IX. korpusa. Foto: D. Bogataj boiskovalcem proslave, ki so do zadnjega kotička napolnili dvorano ŠRC v Idriji (več kot 1000), predstavilo koncertni program pod geslom: „VSE JE VIHAR RAZDJAL - NAROD PA ZMERAJ STAL". Tudi tokrat je pevce vodil neutrudni ALBIN ZAVRŠ-NIK. Slavnostni govornik na proslavi je Mladi pevci iz Idrije so 22. maja 1980 na Bledu uspešno ponovili koncertni program „VSE JE VIHAR RAZDJAL NAROD PA ZMERAJ STAL". V. turnir mladosti v Črnem vrhu maja 1980. Foto: S. Kovač Objekt novega plavalnega bazena Dom „ETA" Cerkno. Foto: I. Seljak bil Lado Ambrožič — Novljan, nekdanji komandant IX. korpusa, ki je v prisrčnem nagovoru poudaril zasluge nekdanjega dekliškega pevskega zbora, ki je ob bobnenju topov v vojni vihri s svojo borbeno in domovinsko pesmijo vlival novih moči našim borcem. Danes, ko pesem prevzemajo mlade generacije, pa prispeva k prenašanju tradicij NOB in vzgoji mladine, ki je to Notranjost plavalnega bazena v Cerknem so si ogledali udeleženci svečane otvoritve, ki je bila konec maja 1980. Foto: I. Seljak Mladi plavalci si nabirajo v novem bazenu v Cerknem prve plavalne izkušnje. Foto: I. Seljak pesem vzljubila. Težko je izraziti z besedami težino in pomembnost tega dela ter požrtvovalnosti, saj ni bilo nevarnosti, ki bi pevke zadrževala, da ne bi zajemale moči iz naše lepe pesmi. Neizmerna ljubezen do slovenske pesmi je imela svoje korenine v trdni narodni zavesti, ki je kljubovala italijanskemu in nemškemu okupatorju. S to pesmijo so sodelovale med NOB na mitingih, ki so jih prirejale naše brigade, na raznih proslavah, najtežje pa je bilo, ko so se s pesmijo poslavljale od mrtvih partizanov. Po 35 letih se je v Idriji sestal le del tega zbora. Mnoge pevke je življenje zaneslo predaleč od doma, da bi se mogle udeležiti prireditve v Idriji, marsikatera pa tudi, žal ni več med živimi. Z njegovo smrtjo je slovenski in jugoslovanski šah izgubil enega od temeljnih kamnov, na katerih je zgrajen velik ugled, ki ga ima Jugoslavija v šahovskem svetu. POHOD NA BRINOV GRIC Prvi Vojkovi koči na Brinovem griču je zbranim pohodnikom spregovoril Vojkov soborec Ivan Renko-Jakec. Foto: D. Bogataj OB SMRTI VELEMOJSTRA VASJE PIRCA Ljubitelje šahovske igre je 3. junija 1980 težko prizadela novica, da je v 73. letu starosti, na svojem domu v Ljubljani, po dolgi in težki bolezni umrl idrijski rojak in šahovski velemojster VASJA PIRC, eden izmed najboljših jugoslovanskih šahistov vseh časov, pomemben šahovski pisec, teoretik in učitelj. S svojo ustvarjalnostjo, umetniškim zanosom v odkrivanju novih idej in znanstveno metodiko, je izredno prispeval k bogatitvi in ugledu jugoslovanskega in svetovnega šaha. V okviru vzgojno izobraževalnega programa je občinska konferenca Zveze rezervnih vojaških starešin Idrija v sodelovanju s planinskim društvom Idrija in ZZB NOV Idrija organizirala 15. junija 1980 množičen pohod in proslavo na Brinovem griču pri Črnem vrhu. Pohod je bil posvečen 35-letnici osvoboditve in 60-letnici rojstva legendarnega borca Primorske — narodnega heroja Janka Premrla — Vojka, komandanta prve primorske brigade, ki je bil v boju s fašisti težko ranjen v Strugu v Idrijski Beli in je 22. februarja 1943 leta umrl za posledicami ran na Brinovem griču. Pohod na Brinov grič je potekal iz dveh smeri — iz Idrije in Črnega vrha. Več kot 200 udeležencev pohoda seje zjutraj zbralo na avtobusni postaji v Idriji in nato krenilo po Rakah do Kobile, kjer so nato pohod nadaljevali po novi planinski poti do koče na Pevcu. Tu so imeli pohodniki krajši počitek. S Pevca so pohod nadaljevali po gozdni poti do Koševnika in naprej na Brinov grič. Pri Vojkovi koči na Brinovem griču so se pohodnikom iz Idrije pridružili še pohodniki iz Črnega vrha ter številna delegacija ZZB in osnovne šole iz Podnanosa — Vojkovega rojstnega kraja. Tako, da se je spominske slovesnosti na kraju, kjer je Vojko umrl, udeležilo več kot 500 pohodnikov. O liku legendarnega Vojka je spregovoril Ivan Renko — Jakec, Vojkov soborec, kulturni program pa so izvedli učenci OŠ „Janko Premrl - Vojko" Črni vrh. Na slavnosti je domicilni odbor Vojkove brigade iz Idrije podelil umetniški lik Janka Premrla — Vojka, učencem iz osnovne šole Podnanos. Po proslavi so se pohodniki vrnili na Pevec, kjer je bilo tovariško srečanje. Vsak pohodnik je dobil brezplačno malico in spominsko značko z Vojkovim likom. S pohodom na Brinov grič je bila tudi odprta nova planinska pot PD Idrija pod imenom „Moja pot od Goljakov do Blegoša". MDB „BELA KRAJINA 80" Občinska konferenca ZSMS Idrija je tudi letos organizirala mladinsko delovno brigado „Janko Premrl — Vojko", ki je štela 40 brigadirjev — srednješolcev in delavcev in se je udeležila republiške delovne akcije „BELA KRAJINA 80". Mladi brigadirji so od 1. do 21. junija 1980 skupaj z vrstniki iz Škofje Loke delali v prvi izmeni na izkopih 1300 m dolge trase vodovoda SEMIČ - PETROVA VAS. Brigadirji so kljub Brigadirji odhajajo na delovno akcijo na Bukovem, kjer so pomagali krajanom pri izgradnji vodovoda. Foto: D. Bogataj zahtevnemu skalnatemu terenu uspešno opravili svoje delo, saj so za 36% presegli normo. Poleg priznanj za interesne dejavnosti je MDB „Janko Premrl — Vojko" prejela priznanje za udarništvo v I. in II. dekadi ter udar-ništvo 1. in 2. udarnega dne. Prav tako pa je bilo tudi 11 brigadirjev proglašenih za udarnike. V interesnih dejavnostih so mladi brigadirji delali v komisiji za kulturo, informativno - propagandno dejavnost, idejnopolitično delo, SLO in družbeno samozaščito, šport in rekreacijo, disciplinski komisiji in aktivu ZK. Posebno prizadevni so bili člani informativno-propagandne komisije. ki so izdali štiri informativne biltene in redno polnili stolpce zidnih časopisov s svežimi novicami in karikaturami z dela in življenja na trasi. Občani in delovni ljudje Črnomlja, mladina in vsi prebivalci s področja, kjer so potekale delovne akcije v Beli Krajini, so delili delovne napore z našimi brigadirji na trasi. Priključili so Dr. Aleš Bebler med govorom na Vojščici Foto: D. Bogataj Na Vojščici je bila 21. junija 1980 proslava in odkritje spominske plošče na hiši v kateri so med NOB delovale partijske in druge ustanove. Proslava je bila združena tudi s srečanjem nekdanjih aktivistov OF. Foto: D. Bogataj se brigadirjem pri oblikovanju njihove zabave, športnega in kulturnega življenja ter drugih oblik kreativnega preživljanja brigadirskega življenja. Naše brigadirje so obiskali tudi predstavniki družbenopolitičnih organizacij občine Idrija ter se tako seznanili z delom in življenjem na trasi. Brigadirji so se po končani akciji odločili, da bodo jeseni še pomagali pri lokalnih delovnih akcijah v naši občini. Svojo obljubo so tudi uresničili in na dvodnevni delovni akciji priskočili na pomoč krajanom na Bukovem pri izgradnji krajevnega vodovoda. KRVODAJALSKA AKCIJA V IDRIJSKI OBČINI IDRIJA - Od 5. do 8. avgusta 1980 je v osnovni šoli v Idriji in Cerknem potekala štiridnevna krvodajalska akcija v občini Idrija, ki jo je v sodelovanju z občinskimi družbenopolitičnimi organizacijami pod geslom „KRI DAJMO DANES - MORDA JO BOMO ŽE JUTRI POTREBOVALI SAMI" organiziral občinski odbor Rdečega križa Idrija, izvedla pa ekipa Zavoda SR Slovenije za transfuzijo krvi iz Ljubljane. Občinski odbor Rdečega križa je kljub številnim dopustom zagotovil lepo udeležbo krvodajalcev, ki so se odzvali najbolj humani in človekoljubni akciji ter na najbolj neposreden način izkazali solidarnost sočloveku, saj je kri darovalo 925 krvodajalcev iz idrijske občine. Posebno je pohvalna udeležba na krvodajalski akciji zaposlenih v delovni organizaciji „ETA" Cerkno - 178, „KOLEKTOR" Idrija 137, „SLOVE-NIJALES" Sp. Idrija 84 in „IMP-TIO" Idrija 60 krvodajalcev. Med krvodajalci je potrebno omeniti in pohvaliti Rafaela Poljanška, obratnega elektrikarja iz idrijskega „KOLEKTORJA", ki je že več kot 100-krat daroval kri. Letošnja krvodajalska akcija v idrijski občini je pokazala, da se je sestav krvodajalcev v zadnjih letih zelo pomladil. Prav tako pa je med krvodajalci zelo veliko delavcev, manj pa jih je iz drugih poklicev. 7. septembra 1980 so se zbrali v bolnišnici „Franji" nekdanji Franjevci. Dr. Franja Bido-vec-Bojc v sredini si ogleduje obnovljene objekte. Foto: M. Cantarutti Član SSG iz Trsta Stane Raztresen na Bevkovi proslavi 21. septembra 1980 v Otale-žu. Foto: D. Bogataj 21. septembra 1980 so pri planinski koči na Javorniku odkrili spomenik 47. padlim borcem 3. bataljona Gradnikove brigade. Foto: S. Kovač Preživeli borci 3. bataljona Gradnikove brigade pri Škvarču na Javorniku. Foto: J. Jeram 248 Ob prazniku občine Idrije - 1. oktobru 1980 je občinsko priznanje sprejel zborovodja Albin Završnik. Foto: J. Jeram Predstavnik jurišnega bataljona 31. divizije IX. korpusa podeljuje spominsko plaketo občanom idrijske občine. Plaketo je ob občinskem prazniku 1980 sprejel predsednik SO Idrija Cveto Šulgaj. Foto: j. Jeram Gasilsko parado so s tribune opazovali predstavniki družbenopolitičnega življenja občine Idrija in gostje iz Brežic. Foto: D. Bogataj Ob občinskem prazniku 1. oktobra 1980 so 90-letnico praznovali tudi gasilci GD Idrija in pokazali svojo izurjenost. Foto: D. Bogataj Tekmovanje pionirskih desetin ob praznovanju idrijskih gasilcev. Foto: D. Bogataj Predstavitev zbornika „Idrijski razgledi" .1978/1979 1. oktobra 1980 v mestni knjižnici v Idriji. Foto: D. Bogataj Srečko Logar, prvi urednik ,,Idrijskih razgledov". Foto: D. Bogataj Jurij Bavdaž, odgovorni urednik zbornika ..Idrijski razgledi". Foto: D. Bogataj KOMEMORACIJA NA VOJŠCICI IDRIJA — Na partizanskem grobišču na Vojščici je bila v nedeljo 26. oktobra 1980 komemoracija v počastitev dneva mrtvih, ki sojo organizirale družbenopolitične organizacije občine Idrija in krajevna skupnost Vojsko. Zbranim udeležencem komemora-cije na Vojščici je spregovorila Jelka Ferjančič, predsednica družbenopolitičnega zbora Skupščine občine Idrija, ki je poudarila, da je mnogo najboljših sinov naše domovine dalo svoja življenja za svobodo. „Mnogi med njimi počivajo prav v grobnici 305 padlih na Vojščici. S svojo žrtvijo so nas obvezali, da se vsak dan borimo za idejo, ki je vredna, da preživi stoletja. Za idejo miru in prijateljstva. Velika je naša naloga v tem času. Ne ustrašimo seje! Obvezujejo nas mrtvi in živi. Premagajmo sebičnost v sebi. Živimo in delajmo tako, da ideali padlih junakov ne bodo zbledeli," je zaključila govornica. V kulturnem delu komemoracije so sodelovali: moški pevski zbor društva upokojencev iz Idrije, recitatorji osnovne šole Idrija — Vojsko, člani osnovne organizacije ZSMS Vojsko. Enota pripadnikov teritorialne obrambe iz Idrije je izstrelila častno salvo, delegacije družbenopolitičnih organizacij, krajevnih skupnosti in društev so na grobišče padlih na Vojščici položile vence in cvetje, pionirji in mladinci pa so prižgali sveče. Komemoracija na Vojščici je bila uvod na številne komemoracije, ki so se ob dnevu mrtvih zvrstile na partizanskih grobiščih na Cerkljanskem in Idrijskem. REPUBLIŠKO PRVENSTVO V KARATEJU ZA PIONIRJE IN MLADINCE IDRIJA - Karate klub Idrija je v nedeljo, 2. novembra 1980 organiziral v dvorani športnega centra republiško prvenstvo v karateju za pionirje, pionirke, mladince in mladinke. Na prvenstvu je sodelovalo 90 posameznikov iz 17 klubov. Številno občinstvo so navdušili mladi karateisti, ki so pokazali vse lepote tega borilnega športa tako v obveznih vajah — katah, kakor tudi mladinci v absolutnih borbah. Največ prvih mest so med posamezniki in ekipami osvojili karateisti Trbovelj. Pri mladinkah pa Krško. Najboljši posameznik je bil mladinec Nande Korpnik (KK Velenje), kije bil najboljši v katah in absolutnih borbah. Od mladih primorskih karateistov iz Idrije, Kopra in Postojne so najboljše uvrstitve dosegli Idrijčani, saj so bile starejše pionirke v ekipni konkurenci prve, prav tako pa je prvo mesto osvojila tudi starejša pionirka Petra Kuštrin (KK Idrija). Pri starejših pionirjih je bil Renat Pavšič (KK Idrija) drugi, prav tako so si drugo mesto v konkurenci starejših pionirjev priborili pionirji KK Postojna, KK Idrija je bil tretji. Tretje mesto sta osvojila tudi Tomaž Ferdinand (KK Postojna) v konkurenci mlajših pionirjev in Toni-ca Bon čina (KK Idrija) med starejšimi pionirkami. Karate klub Idrija je z doseženimi rezultati najmljaših na prvenstvu, ki so plod večletnega načrtnega dela z mladimi v klubu, ki ga vodita predsednik Bojan Sever in trener Boško Zeleno-vič, ter z dobro organizacijo republiškega prvenstva prav gotovo prispeval k popularizaciji tega borilnega športa med mladimi v idrijski občini. RAZSTAVA LIKOVNIH DEL SLIKARKE FANČI GOSTIŠA V KANALU V galeriji „Rika Debenjaka" v Kanalu je bila 7. novembra 1980 otvoritev razstave olj in akvarelov slikarke Fanči Gostiša iz Idrije, ki sta jo pripravila galerijski svet in Krajevna skupnost Kanal. Otvoritve razstave se je poleg številnih domačinov in delegacij družbenopolitičnih in kulturnih delavcev iz Idrije, udeležila tudi slikarka Fanči Gostiša. Po pozdravnih besedah predstavnika galerijskega sveta iz Kanala sta slikarko ter njeno bogato in pestro življenjsko ter umetniško pot predstavila občinstvu Janko Prelovec in Tomaž Pavšič, predstavnika Zveze kulturnih organizacij občine Idrija. Govornika sta poudarila, da je Fanči Gostiša kot slikarka samorastnica morala na poti svojega slikarskega razvoja premagati nešteto ovir, toda s svojim umetniškim talentom in vztrajnostjo je dosegla svoje mesto, ki ga ima med slikarji na Slovenskem. Neusahljiva navezanost na rojstni kraj in prizadevanja, kijih slikarka ustvarja na platnu, zagotovo pomenijo enega najbolj celovitih sporočil o slikovitosti in lepotah stare Idrije. Prav slike stare rudarske Idrije imajo visoko kulturno zgodovinsko vrednost, saj se je podoba Idrije v zadnjih letih spremenila. Prav tako pa Gostiševa išče motive tudi v širši okolici, posebno ob Idrijci, na Cerkljanskem in v Baški grapi. Občasno se slikarka posveča tudi portretom in v tej zvrsti je nemalokrat zelo uspela, saj je v barvah in potezah znala izraziti življenjsko pristnost bodisi starega rudarja s cigareto, idrijsko klekljarico, kofetarico in druge. Čeprav v njenih delih prevladuje oljna tehnika, pa ji enako dobro uspevajo tudi akvareli. V izredno prijetnem in lepo ureje- nem okolju galerije „Rika Debenjaka" v Kanalu je slikarka Fanči Gostiša razstavljala 47 svojih del. To je bila že njena 20. večja samostojna razstava, ki je bila dobro obiskana in je bila odprta do 30. novembra 1980. PREDSTAVITEV KNJIGE „DANES JAZ, JUTRI TI" AVTORJA VALENTINA TRATNIKA Mestna knjižnica v Idriji je 26. novembra 1980 pripravila razgovor z Valentinom Tratnikom, avtorjem knjige „Danes jaz, jutri ti", ki jo je v nakladi 2000 izvodov septembra 1980 izdala založba „Borec" iz Ljubljane. Avtor knjige, je številnim udeležencem srečanja predstavil knjigo, ki obravnava usodo mladega fanta med zadnjo vojno in njegov odhod v partizane. Tratnik je kot domačin v knjigi zelo uspešno zabeležil dogajanja v času NOB v Idriji in njeni okolici. Knjigo so zato bralci zelo ugodno sprejeli, saj razkriva dogodke, ki še niso bili opisani. To sta potrdila tudi predstavitev knjige in razgovor z avtorjem, ki pripravlja tudi drugi del knjige. Knjiga „Danes jaz, jutri ti" so kot uspešnico v mesecu novembru 1980 prodajali tudi v knjigami Državne založbe v Ljubljani. „ŽIVI SVET PODZEMLJA IN KITAJSKI KRAS" -razstavi v Galeriji Idrija V idrijski Galeriji sta bili od 26. novembra do 8. decembra 1980 odprti dve razstavi, ki ju je v sodelovanju z Mestnim muzejem Idrija pripravila Kraška muzejska zbirka Inštituta za raziskovanje krasa SAZU iz Postojne. Na otvoritvi razstave, ki se jo je udeležilo število občinstvo, sta razstavljeno gradivo predstavila prof. Tine Novak in dr. Gospodarič. Prva razstava je predstavila živi svet slovenskega podzemlja. Predstavitev sega v leto 1831, ko je globoko v temi Postojnske jame domačin Luka Čeč našel nenavadnega hroščka. Številni domači in tuji raziskovalci pa so kasneje odkrili še druge prebivalce podzemlja, ki so bili na fotografijah in skicah predstavljeni obiskovalcu razstave. Razstavljeno gradivo je na panojih dopolnjeval tudi akvarij z živimi človeškimi ribicami. Drugi del razstave so predstavljale barvne fotografije Kitajskega krasa. Leta 1979 je skupina strokovnjakov Inštituta za raziskovanje krasa SAZU Postojna vrnila obisk kitajskim strokovnjakom ter ob tej priložnosti spoznala njihove zanimive kraške pojave, ki do takrat še niso bili dostopni tujcem. Prav tako pa se je seznanila z raziskovalnim delom kitajskih speleo-logov. Razstavljene barvne fotografije in zemljevidi so razkrili obiskovalcu razstave vso lepoto Kitajskega krasa, obenem pa ga je lahko primerjal z našim kraškim svetom. ZLATI ZNAK SINDIKATA V Ljubljani so 11. decembra 1980 slovesno podelili zlate znake Zveze sindikatov Slovenije za večletno zgledno, učinkovito in napredno politično delovanje, za uresničevanje delavskih interesov v sindikalni Oiganizaciji, oziroma v naprednem delavskem gibanju. Zlati znak je prejelo pet osnovnih sindikalnih organizacij in 40 posameznikov. Med njimi sta bila tudi Albina Troha iz Idrije in Jože Gruden iz Cerkna. SREČANJE SKOJEVCEV V CERKNEM V Cerknem je bilo 22. novembra 1980 srečanje nekdanjih skojevcev in skojevk, ki so med NOB delovali v domačem kraju in na Cerkljanskem. V Cerknem so jih najprej povabili v osnovno šolo „Spomenik NOB", kjer so jim pripravili pisan kulturni program, v katerem so sodelovali učenci osnovne šole, moški pevski zbor „Peter Jereb" in Polde Dežman, član nekdanje igralske skupine IX. korpusa. Skojevci so si tudi ogledali film „Spomeniki NOB na Cerkljanskem" avtorja Božana Verbiča. Ogledali pa so si tudi nekatere proizvodne obrate tovarne „Eta" Cerkno. K spominskemu obeležju, kjer so zverinsko umorili skojevko Fani Tušar in mladinca Ludvika Ličarja ter k grobnici 999 padlih borcev NOV so skojevci položili vence in cvetje. Nekdanji skojevci so srečni zapuščali Cerkno in se zahvalili gostiteljem, posebno pa mladim v šoli „Spomenik NOB" Cerkno, ki razvijajo in negujejo dragoceno izročilo nekdanjih skojevcev. XV. ŠPORTNO TEKMOVANJE EKIP ZRVS IN VVI PRIMORSKE Občinska konferenca ZRVS Idrija in krajevna organizacija ZRVS Cerkno sta v počastitev dneva JLA organizirali 13. decembra 1980 v Cerknem že XV. športno tekmovanje ekip ZRVS in VVI Primorske. Tekmovanja se je udeležilo 130 članov Zveze rezervnih vojaških starešin in Vojaških vojnih invalidov iz Izole, Kopra, Postojne, Nove Gorice. Tolmina, .Ajdovščine in Idrije, ki so tekmovali v streljanju z zračno puško, kegljanju in šahu. Marjan Cerkvenik, predsednik občinske konference ZRVS Idrija (na desni) izroča pokal zmagovalni ekipi. Foto: D. Bratina Najboljšo uvrstitev so športniki ZRVS Idrija dosegli v šahu, kjer je bila ekipa (S. Kovač, S. Bevk, S. Petrič in D. Kanduč) na tretjem mestu. Med 10 ekipami je zmagala ZRVS Nova Gorica s 23 točkami, ZRVS Idrija pa je s 14 točkami delila 4.-5.-6. mesto. Udeležence športnega srečanja je na zaključni slovesnosti pozdravil Viktor Podobnik, sekretar OK ZKS Idrija, ki je poudaril pomen tovrstnih srečanj in njihov prispevek k izmenjavi delovnih izkušenj članov ZRVS in VVI Primorske. Najboljše ekipe v posameznih disciplinah in ekipnega zmagovalca je prireditelj nagradil s pokali. Vse ekipe pa so prejele spominske diplome in značke. VI. TRNOVSKI SMUČARSKI MARATON IDRIJA - Eksplozija rudarske mine je v nedeljo, 28. decembra 1980 ob 9.30 uri pred hotelom „BOR" v Črnem vrhu nad Idrijo označila start VI. Trnovskega maratona, najbolj množične športno-politične manifestacije smučarjev tekačev v naši domovini. Prireditev, ki je bila organi- Start smučarjev tekačev na VI. Trnovskem maratonu. Foto: S. Kovač zirana v počastitev 35-letnice zmage nad fašizmom in pod pokroviteljstvom narodnega heroja generalpolkov-nika Staneta Potočarja — Lazarja, je tokrat privabila na črnovrško planoto več kot 3000 ljubiteljev smučarskega teka. Med njimi so bili bivši borci, pripadniki JLA, teritorialne obrambe, milice, mladina, pionirji ter nekdanji in aktivni smučarji iz Jugoslavije, Avstrije in Italije. Poleg številnih družbenopolitičnih delavcev SR Slovenije in občine Idrija so si prireditev ogledali tudi Branko Jerkič, generalpodpolkovnik in komandant Ljubljanskega armadnega območja, Miha Petrič, generalmajor in komandant Štaba TO SR Slovenije in Andrej Marine, član predsedstva CK ZKJ, ki je tudi sodeloval na malem maratonu. Ob lepem sončnem vremenu je bil enkraten pogled na tisoče smučarjev, ki so po startu krenili po progah ob robu Trnvoskega gozda, to je po krajih kjer so se med NOB borile enote slavnega IX. korpusa NOV in POJ. Smučarji — tekači vseh starosti in obeh spolov so se spoprijeli s snegom, kilometri in nenazadnje s samim seboj. Le redki so zaradi nepripravljenosti omagali in večina smučarjev je kljub utrujenosti prihajala v cilj vedra in zadovoljna. Čeprav je za večino nastopajočih bolj pomembno sodelovanje kot pa rezultat, moramo omeniti zmagovalce v posameznih disciplinah VI. Trnovskega maratona. Pionirke (4 km) 1. Andreja Smrekar (Dol pri Ljubljani) 20,39 Pionirji (4 km) 1. Marko Povirk (SK Ihan) 19,18 Tek SLO (12 km) 1. Dušan Podlogar (VP Škofja Loka) 52,56 Mali maraton — ženske (15 km) 1. Ruth Reš (Radovljica) 49,16 Mali maraton — moški (15 km) 1. Mirko Lapajne (Bohinj) 39,57 Maraton - ženske (30 km) 1. Metka Munih (Ljubljana) 1:43,24 Prvouviščene v disciplini 30 km maraton -ženske. V sredini zmagovalka Metka Munih. Foto: S. Kovač Maraton - moški (30 km) 1. Tone Djuričič (Kranjska gora) 1:26,10 Zmagovalec VI. Trnovskega maratona Tone Djuričič (Kranjska gora) po prihodu na cilj. Foto: S. Kovač Vsi udeleženci so izrekli čestitke marljivim organizatorjem Trnovskega maratona iz Idrije in Črnega vrha, ki so se potrudili, da je prireditev uspela in obljubili sodelovanje na VII. Trnovskem maratonu. DRŽAVNO PRVENSTVO ZA PIONIRJE V KARATEJU Po uspešnih nastopih na republiškem prvenstvu, ki je bilo novembra v športnem centru v Idriji, so se pionirji karate kluba Idrija udeležili državnega prvenstva, ki je bilo 20. decembra 1980 v Splitu. Na prvenstvu je sodelovalo šest pionirjev karate kluba Idrija, ki so v močni konkurenci uspešno zastopali slovenski karate. Najboljši izmed naših pionirjev je bil Rihard PAVŠIČ, kije osvojil odlično peto mesto. Z malo več športne sreče bi bil lahko osvojil celo tretje mesto, od katerega ga je ločila le desetinka točke. Ostali naši pionirji so glede na svoje znanje in izkušnje pokazali, kar so največ mogli in dokazali, da v bodoče, če bodo ostali zvesti temu športu, lahko računamo nanje. Narediti pa bo potrebno še vrsto kadrovskih, finančnih in prostorskih izboljšav in tudi dati večjo družbeno podporo za nadaljni razvoj in napredek tega borilnega športa v naši občini. RAZSTAVA OB 100-LETNICI „LJUBLJANSKEGA ZVONA" V prostorih mestne knjižnice v Idriji je bila od 10. do 23. januarja 1981 odprta zanimiva razstava slovenskega leposlovnega in znanstvenega lista ,,LJUBLJANSKI ZVON", ki je prvič izšel pred 100 leti v Ljubljani in je neprekinjeno izhajal do februarja 1941. leta. Številni obiskovalci razstave so si ogledali posamezne letnike LJUBLJANSKEGA ZVONA", ki jih ima v svoji bogati knjižni zbirki tudi mestna knjižnica v Idriji. Pri tem so se obiskovalci seznanili s pestro vsebino ljubljanskega zvona", ki so mu jo v času izhajanja urejali znani slovenski kulturni delavci, pisatelji in pesniki, med katerimi so bili: Janko Kersnik, Ivan Tavčar, Josip Stritar, Anton Aškerc, Oton Župančič, Tone Seliškar, Juš Kozak in drugi. MEDKLUBSKE SANKAŠKE TEKME V IDRIJI Prizadevni člani sankaškega kluba Idrija so 18. januarja 1981 organizirali medklubske sankaške tekme s tekmovalnimi sanmi na novi, 650 metrov dolgi progi Zagodov vrh - Zagoda. Proga je s 14 zavoji in 14-odstotnim poprečnim padcem zahtevala od tekmovalcev veliko tehničnega znanja in spretnosti. Tekmovanja se je udeležilo 50 tekmovalcev in tekmovalk z Jesenic, iz Kranja, Železnikov, vendar pa so tudi idrijski sankači dosegli nekaj dobrih uvrstitev. Tako je bila pri članicah Jana MIKLAVČIČ druga, enako uvrstitev je dosegel tudi EDI JERAM pri mlajših mladincih, v konkurenci starejših mladincev pa je bil Drago FORTUNA tretji. Organizator je tri najboljše posameznike v vsaki kategoriji nagradil s spominskimi medaljami. Člani sankaškega kluba Idrija so v sodelovanju s sodniško ekipo smučarskega kluba „Rudar" Idrija zelo dobro pripravili tekmovanje na novi progi, na kateri bodo v bodoče poleg tekmovanj trenirali tudi idrijski sankači, med katerimi so najbolj poznani reprezentanti Jana in Bojan MIKLAVČIČ in Stanko KOLER. SEDMI TRNOVSKI MARATON ČRNI WRH NAD IDRIJO - Po številnih letošnjih tekmovanjih smučarjev tekačev v Sloveniji je bil v nedeljo, 8. februaija 1981, organiziran v Črnem vrhu nad Idrijo VII. Trnovski smučarski maraton — športno-poli-tična manifestacija v počastitev 40-letnice ustanovitve OF slovenskega naroda in 40-letnice vstaje narodov in narodnosti Jugoslavije. Častni pokrovitelj letošnje prieditve je bil narodni heroj in generalpolkovnik Stane Poto-čar — Lazar, vojni komandant slavnega IX. korpusa NOV in POJ. Eksplozija rudarske mine točno ob 9.30 uri na startnem prostoru pred hotelom „BOR" v Črnem vrehu je simbolično označila start več kot 3600 udeležencev VII. Trnvoskega maratona. Med njimi so bili bivši borci, partizani, nekdanji in sedaj aktivni smučaiji tekači, pripadniki JLA, milice, teritorialne obrambe, mladina in pionirji. Številni so bili tudi udeleženci iz SR Hrvatske ter zamejski Slovenci iz Italije in avstrijske Koroške. Najstarejši udeleženec VII. Trnovsekga maratona je bil 84-letni Emil Zemljak iz Zagreba, kije uspešno pretekel progo malega maratona v dolžini 15 km. Najštevilnejša družina na letošnji prireditvi je bila družina Rupnik iz Zadloga pri Črnem vrhu, v kateri je polg 43-letnega očeta Lojzeta teklo še sedem otrok, najmlajši med njimi pa je bil 5-letni Gregor. Tudi lepo sončno vreme ter urejene smučine na črnovrški planoti so manifestaciji smučarjev tekačev obeh spolov in vseh starosti dajali enkratno obeležje. Prireditev pa so si poleg številnih gledalcev ogledali tudi družbenopolitični delavci iz občine Idrija in SR Slovenije, ki so pohvalili prizadevne organizatorje Trnovskega maratona iz Črnega vrha in Idrije. trnovSKI maraton Zmagovalci v posameznih disciplinah so postali: Pionirke (10 km) Andreja Smrekar (Dol pri Ljubljani) 34.49 Pionirji (10 km) Janez Kosmač (Gorje) 33.31 Tek SLO (12 km) Tone Koščak (Milica Ljubljana) 59,01 Mali maraton (15 km) - moški Tomaž Česnik (Gorje) 44.24 Mali maraton (15 km) - ženske Dragica Korošec Kranj) 54.07 Maraton 42 km - moški Janez Reberščak (Elan Begunje) 2.02.15 Maraton (42 km) - ženske Metka Munih (Olimpija Ljubljana) 2.32.11 Vsi udeleženci maratona so dobili bilten prireditve, spominsko značko in startno številko. Pokrovitelj VII. Trnovskega maratona „NEDELJSKI" iz Ljubljane pa je v številki dne 22. 2. 1981 objavil spisek vseh nastopajočih, ki so uspešno pretekli proge Trnovskega maratona. SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK IDRIJA - V počastitev slovenskega kulturnega praznika sta bili v ponedeljek, 9. februarja 1981 v Idriji dve prireditvi. Komisija za kulturo pri osnovni organizaciji sindikata in osnovni organizaciji ZSMS delovne organizacije „KOLEKTOR" Idrija je pripravila v jedilnici tovarne razstavo slikarskih del Milana Mlakarja, slikarja iz Idrije. Razstava bo odprta do konca meseca februarja. V prostorih mestne knjižnice v Idriji pa so predstavili najnovejšo številko glasila „NAŠE STEZE", ki ga izdajajo gojenci dijaškega doma „Nikolaj Pirnat" v Idriji. Ob predstavitvi glasila so ovatorji prispevkov pripravili tudi literarni večer. Glasilo „NAŠE STEZE" je lani prejelo najvišjo republiško nagrado in priznanje za najboljše srednješolsko glasilo v Sloveniji. TEKMOVANJE ZA ZIMSKI POKAL PLAVALNE ZVEZE SLOVENIJE V CERKNEM V novem 25-metrskem plavalnem bazenu hotela „ETA" Cerkno je plavalna zveza Slovenije ob pomoči domačih organizatorjev pripravila v soboto 14. in v nedeljo 15. februarja 1981 tekmovanje za zimski pokal plavalne zveze Slovenije — starejša skupina. Na tekmovanju je sodelovalo 60 plavalcev in plavalk iz 8 slovenskih klubov. Številni obiskovalci, ki so vsak dan napolnili prostor ob bazenu in spremljali zanimive borbe, so posebno pozornost namenili večkratnemu državnemu prvaku in olimpijcu Borutu Petriču, ki je v enajstih disciplinah osvojil 9 prvih mest in bil enkrat drugi in enkrat tretji. Tudi Miran Kos (Fuži-nar Ravne) je v disciplini 200 m lutvno s časom 2.07.53 postavil nov absolutni rekord SRS in SFRJ za starejše mladince. V ženski konkurenci je Olga Avbelj (P I Ljubljana) na 200 m kravi postavila s časom 2:11,75 nov absolutni rekord SRS, tudi drugouvrščena 14-letna Špela Rebolj (Triglav) je v isti disciplini postavila nov slovenski rekord za starejše pionirke. Skupni ekipni zmagovalec zimskega pokala plavalne zveze Slovenije so prepričljivo postali pravalci in plavalke Triglava iz Kranja, ki so zbrali 767 točk, drugi je Fužinar Ravne 369 točk, tretji pa Rudar Trbovlje 334 točk. Tekmovanje je bilo vsestransko odlično organizirano in je potekalo brez zastojev in pritožb. Zato pa imajo velike zasluge delavci hotela „ETA" Cerkno in ostali organizatorji iz Cerkna, ki so napovedali tudi kandidaturo za organizacijo letošnjega državnega plavalnega prvenstva, ki bo v drugi polovici meseca marca letos. KAZALO Marko Cigale PREREZ SKOZI KRIZNO OBDOBJE RUDNIKA ŽIVEGA SREBRA IDRIJA .................................. 5 Jože Čar MINERALNO BOGASTVO IDRIJSKE OBČINE ............ 19 Vlado Sedej PREBIVALSTVO IN DELOVNA SILA KOT DEJAVNIK DRUŽBENEGA RAZVOJA OBČINE IDRIJA................... 57 Niko Jereb ORIS RAZVOJA ZASEBNEGA KMETIJSTVA OBČINE IDRIJA V OBDOBJU 1970-1980 .......................... 107 Silvij Blaj GOZD IN PROSTOR ...........................125 Marko Cigale IDRIJA V PALEONTOLOŠKI LITERATURI II ............145 Jože Pfeifer IDRIJSKA PORODNIŠKA SLUŽBA IN NJENI PREDSTAVNIKI V 18. STOLETJU ..............................151 Tomaž Pavšič FRANCE BEVK IN CERKLJANSKA ..................165 Stanko Majnik IZTRGANO POZABI............................173 Stanko Majnik NEKAJ ZANIMIVOSTI IN ŠTEVILK IZ ŽIVLJENJA RUDNIKA .. 185 Slavica Pavlic 400 LET IDRIJSKE OSNOVNE ŠOLE .................193 Silvij Blaj Dr. FRANJO KORDIŠ - dobitnik Jesnekovega priznanja za leto 1981 203 MOZAIK SPOMINOV...........................205 Josip Štravs IDRIJSKI OTROCI NEKDAJ (Iz spominov idrijskega izseljenca) Rafko Terpin STARA IDRIJA - Fotografije s komentarjem (Priloga) ZABELEŽENO .......................... Silvo Kovač KRONIKA (oktober 1979 - februar 1981) ...........