strokovno delo UD K 502.7(497.12-15) MOKRIŠČA KOT SESTAVNI DEL ZELENEGA SISTEMA NA OBALI Aija GROŠELJ dipl. inž. krajinske arhitekture, MZVNKD, 66330 Piran, Trg bratstva 1, SL O dipl. ing. architettura paesegt.istica, NTBNC, 66330 Ptrano, Piazzadelia Fratellanza 1, SLO IZVLEČEK Z namenom opozoriti na problem mokrišč, na neprestano izginjanje teh specifičnih ekosistemov in na njihov pomen za številne živalske vrste je v prvem delu prispevka podanih nekaj osnovnih definicij in značilnosti mokrišč. V drugem delu je po evidentiranju in vrednotenju 174 lokacij v obalnih občinah Koper, Izola in Piran oblikovan sistem mokrišč, pri čemer so bili uporabljeni ekološki, krajinski, kulturni in rekreacijski kriteriji ter metoda interakcijske tabele. Sistem mokriščje kot eden njegovih sestavnih delovvključen v "zeleni sistem" in v tem okviru je zanj kot prispevek k prostorski in ekološki pestrosti krajine predlagano varovanje. UVO D Mokrišča so med svetovno najpomembnejšimi, ven-majhnosti in omejenosti prostora, na katerem se sreču­dar najbolj ogroženimi deli okolja. Danes je na vseh jejo, so si interesi teh dejavnosti v stalnem medsebojnem celinah ob upoštevanju vseogromnediverzitete 6 odsto-nasprotju, še najmanj pa se ujemajo z naravovarstvenimi. tkov zemeljske površine pokrite z mokrišči, njihova vloga Vsa mokrišča na tem območju, ki jih razvoj še ni v dolgoročnem ekonomskem razvoju pa je kljub vsemu pogoltnil, so za oba največja porabnika prostora, tako za relativno majhna.1 Njihova prihodnost je veliko bolj kmetijstvo kot za gozdarstvo, nezanimiva, ker so iz nju­odvisna od trendov v ekonomskem, socialnem in politi-nega zornega kota neuporabna, razen kadar posežeta po čnem razvoju kot od vseh naravnih procesov v okolju.2 zgoraj navedenih ukrepih. Druge gospodarske organiza- Vzroki z a to so v dobro znanem protislovju med razvoj-cije se sem pa tja sicer lotevajo posameznih primerov, vendar le v okviru svojih ozkih razvojnih interesov in ne nimi in varovalnimi potrebami na istem prostoru, ki se zaradi mokrišč samih, ki vztrajno izginjajo. Medobčinski kaže kot konflikt med kratkotrajnim profitom, ki ga imajo zavod za varovanje naravne in kulturne dediščine Piran posamezniki aii instiUrcije od izkoriščanja mokrišč, in je z dosedanjimi prizadevanji dosege! zakonsko zavaro­dolgotrajnimi ali sploh trajnimi izgubami z a celotno člo­vanje treh obalnih mokrišč (Sečoveljskih solin, solin in veštvo, ki so posledica takega izkoriščanja. Objekti varo­lagune Stjuža v Strunjanu), sistematičnega pristopa do vanjavobmočjih mokrišč so biotopi z vsem rastlinstvom problema pa kljub temu doslej še ni bilo. in živalstvom, krajinske vrednote, naravne znamenitosti, rekreacijska vrednost, elementi razvoja pa melioracije, regulacije, namakanje, zajezitve, turizem in končno tudi DEFINICIJA MOKRIŠ Č energetika.3 Do sedaj je očitno zmagoval razvoj, saj je večina mokrišč tako ali drugače že spremenjena. Slovenski termin mokrišče je nastal leta 1979 kot V Sloveniji je Obala4 tipičen primer takega protislov-rezultat iskanja primernega izraza za vodnat svet, ki ni ja, saj je zaradi svojih naravnih in kulturnih značilnosti samo vodni svet in ne samo kopno. Katedra za krajinsko vedno bila in je še privlačna za številne gospodarske arhitekturo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je v svoji dejavnosti, za bivanje, za turizem in za kmetijstvo. Zaradi študiji Valorizacija vodnih obrežij in krajinsko-ekobški l Prim. Marchand M.; De Haes, H.A.U. Introduction to Wetlands. 1991 2 Prim. Maltby, E. Coals of Wetland Management. 1991 3 Prim. Marušič, 1.; Ogrin, D. Valorizacija vodnih obrežij in kraj.-ekol. vidiki urejanja vodotokov i, if. 1979, 80 4 Ime Obala se v tem primeru nanaša na celoten prostor obalnih občin Kopra, Izole in Pirana Aija GROŠELJ: MOKRiŠČA KOT SESTAVNI DEI. ZELENEGA SISTEMA NA OBALI, 113-128 vidiki urejanja vodotokov iz Seta 1978 skupaj z Razisko­valno skupnostjo Slovenije in Zvezo vodnih skupnosti Slovenije opredelila vodnat svet kot "vse površinske pojave, ki jih fizično tvori ali pa je v njih obilno udeležena voda". Vodnat svet torej "pomeni istočasno navzočnost vode in kopnega in lahko zajema območja, kjer je voda le malo zastopana (močvirja), ali taka, kjer je voda glavna sestavina (jezera, reke}". Pojem vodnatsvet mednarodna organizacija IUCN (The World International Union) raz­laga kot "območja, ki so po naravi ali zaradi človekovih dejavnosti trajno ali občasno pod vodo oziroma so v njih tla z njo prepojena. To so: vse vrste močvirij in barij, ustja vodotokov, vodotoki, zalivi, morske ožine, lagune, vod­njaki, jezera, izviri, zajezitve in obalne vode, ki ob oseki ne presežejo globine šestih metrov". Izraz mokrišče ima to prednost, daje nov, da se lahko uveljavi v izključnem pomenu, je enobeseden in zato enostaven v rabi. Poleg tega je formalno podoben neka­terim drugim izrazom za prostorske komponente kot so: travišče, grmišče, melišče, m razišče, prodišče idr. Z a razliko od vodnatega sveta se v okvir pojma mokrišče ne morejo šteti območja, kjer je voda edina sestavina pro­stora - morja, jezera, vodotoki. Prisotnost vode pa je nujna, očitna in vsaj občasno zelo velika, saj omogoča življenje specifičnim živim bitjem. Zato pojmov mokrišče in vodnat svet kljub vsemu ne moremo enačiti. Pomensko je pojem mokrišče enakovreden angle­škemu wetland in nemškemu Feuhtegebiet, kar bi do­besedno lahko pomenilo mokroten svet aii vlažen svet Mednarodna konvencija o močvirjih, ki imajo medna­rodni pomen, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic (Ramsar, Iran, 1971) vsebuje definicijo, ki je bila sestav­ljena Se za namene te konvencije, vendar je trenutno edina mednarodno priznana definicija mokrišč. Z a na­mene te konvencije pomenijo mokrišča "območja moč­virnih zemljišč, trstičja, šotišč !n vode, bodisi naravna ali umetna, s stoječo ali tekočo vodo (sladko ali slano), vštevši območja morske vode, katere globina v času oseke ne presega Šestih metrov". Širina, ki jo definicija zajema, pomeni v odvisnosti od posameznega primera zelo številne in raznolike natančnejše interpretacije njene vsebine. Gradeška deklaracija (The Grado Declaration on Me­diterranean Wetlands, Grado, Italija, 1991), ki se nanaša samo na mokrišča na območju Sredozemlja, je nekoliko konkretnejša. Vključuje namreč tudi rečne delte, obalne lagune, jezera, močvirja in oaze, poleg teh paše številna umetna mokrišča, od katerih ena zagotavljajo visoke biološke vrednosti (npr. soline), druga pa ugodne vodne razmere (npr. zbiralniki za pitno vodo in za vzdrževanje hidrološkega režima).5 Bistvo Ramsarske konvencije in Gradeske deklaracije pa ni samo v definiciji mokrišč, ampak predvsem v usmeritvah in priporočilih za ravnanje z njimi vsem tistim, ki se pri svojem delu z njimi srečujejo. ZNAČILNOST I MOKRIŠ Č Nastanek mokrišč je odvisen od stanja dejavnikov v prostoru, njihovih medsebojnih odnosov in razmerij, povezanih z dolgim časovnim obdobjem in je lahko naraven ali antropogen. Najpogostejša vzroka za nasta­nek sta neprepustna ali slabo prepustna plast prsti na določeni globini in zelo visok nivo podtalne vode. Drugi razlogi so iahko še spremenjen del rečnega toka, podze­meljski vodotok blizu zemeljske površine, ponikalnice z majhnim premerom sifona idr. O b tem je potrebno poudariti pomen ustrezne matične podlage na območju {menjavanje eocenskih flišnih prog in podolžnih pasov krednih apniških skladov z vmesnimi manjšimi območji gline in ilovice ob vodotokih in ob izlivih rek v morje), ki pogojuje razvoj ugodnih razmer za nastanek mokrišč. Najobsežnejša mokrišča na območju obdelave so ob obalni črti, v zaledju pa ob vodotokih, ki so v preteklosti redno poplavljali, na dnu kotanj in val, dokler se v njih niso začela regulacijska in melioracijska dela ter kali v ali ob vaseh. Najbolj spremenjena so obalna mokrišča za­radi širjenja urbanizacije, do sprememb na kalih pa je prišlo predvsem zaradi njihovega opuščanja in zasipanja ob izboljšavah z vodno oskrbo. Primerjava s sedanjim stanjem tako pokaže veliko količinsko izgubo in ogrože­nost, s tem pa tudi povečano vrednost še ohranjenih mokrišč. Glede na ugotovitev, da velikost ne vpliva na pomen mokrišč, bi morafa enaka pozornost kot velikim, medna­rodno znanim mokriščem biti posvečena tudi manjšim, ki imajo številne enako pomembne funkcije predvsem tam, kjer velikih ni več a!i pa so tako spremenjena, da prvotne funkcije niso več zazavne. Funkcije so vse tisto, kar se v mokriščih dogaja; njihove vrednosti pa so koristi, ki jih te funkcije ponujajo človeku. Mokrišče, na primer, zadržuje odvečno vodo in zmanjšuje možnost poplav ob toku vodotoka navzdol. Manjša mokrišča je s pravnega vidika sicer lažje zavarovati in jih upravljati, vendar pa so na kakršnekoli spremembe precej bolj občutljiva kot večja, z vsako od njih pa se jim ekološka in krajinska vrednost še poveča. Če se mokrišče uniči, so funkcije izgubljene, saj te­meljijo izključno na njegovih specifičnih bioloških, hid­roloških, kemičnih in fizikalnih značilnostih. To pomeni, da so funkcije odvisne od naravnih razmer na določe­nem prostoru, njihove vrednosti pase lahko odražajo na zelo različne načine in tudi kjerkoli drugod po svetu. Funkcije mokrišč so naslednje: Prim. A Strategy to Stop and Reverse Wetland Loss and Degradation in the Mediterranean Basin. Zbomik. 1992 in Maltby, E. Goals of Wetland Management 1991 Aija GROŠELJ: MOKRiŠČA KOT SESTAVNIDEI. ZELENEGA SISTEMA NA OBALI, 113-128 « stabilizacija obalne črte in zadrževanje erozije, ® zadrževanje in stabilizacija sedimentov, » vzdrževanje prehranjevalne verige, 9 habitat za ribe, © habitati divjih živali, © napajanje in odvajanje odvečne podtalnice, ® uravnavanje odtoka, ® zadrževanje in premeščanje hranljivih snovi, ® aktivna in pasivna rekreacija, a znanstveno raziskovanje, © estetski videz, ® naravna in kulturna dediščina. Učinki sprememb v prostoru obsegajo zelo širok spe­kter: od upada rekreacijske vrednosti prostora6 in spre­memb v krajinski podobi do izgube naravnih znamenitosti in uničenja ekosistemov. Ker so mokrišča zelo specifični ekosistemi, so na spremembe razmer še toliko bolj ob­čutljiva. Spremembe pa povzročajo številne dejavnosti, ki se nahajajo v prostoru (kmetijstvo, gozdarstvo, rek­reacija, urbanizacija). Te dejavnosti na mokriščih pov­zročajo onesnaženost, vizualne motnje, vnašanje tujkov, manjšanje in odvzem življenskega prostora (skrčenje rastiščnih razmer, poenostavitev biotopa, izgubo prosto­rske identitete), zmanjšanje prostorske pestrosti, ogroža­nje in izumrtje posamezne vrste, zmanjšanje števila vrst, zmanjšanje produktivnosti in ekološke pestrosti ekosiste­ma, uničenje biotopa, zmanjšanje ali izgubo rekreacijske­ga potenciala, zmanjšanje znanstvenopedagoških vrednosti. V ekološkem pogledu so biotopi mokrišč kljub vsemu med najmanj antropogeniziranimi deli prostora, zato imajo še precej lastnosti naravne krajine. Manjša površi­na takega biotopa je zato veliko pomembnejša od soraz­merno revnejših ekosistemov, ki ji h člove k z izkoriščanjem siromaši, npr. produktivni gozdovi, kme­tijske površine, pozidane in urbanizirane površine. Op­redelitev sprejemljivosti ali nesprejemljivosti negativnega vpliva torej ne izhaja zgolj iz obsega degradacije ali uničenja biotopa, temveč tudi iz ocene njegove ekološke vrednosti/ To pomeni, da je negativni vpliv na ekološko vrednejši biotop ob enakem obsegu degradacije manj sprejemljiv kot negativni vpliv na biotop z manjšo eko­loško vrednostjo. ANALIZA PROSTORA Območje obdelave Če hočemo pri prostorsko in ekološko kompleksnih nalogah doseči želene cilje, območje obdelave nikoli ne sme biti premajhno. Ker se mokrišča na območju pojav­ljajo po celotnem prostoru, je bilo vanj zajeto celotno obalno področje, to pomeni ves prostor obalnih občin Kopra, Izole in Pirana. Meje območja so kombinacija administrativnih in naravnih meja, ki se na vzhodu in zahodu celo ujemata med seboj. Na vzhodni strani meja občine Koper sega le malo čez kraški rob, ki je taKO značilna naravna ločnica med revnim krasom in bujnim primorjem ter med trdim apnencem in mehkim flišem, na zahodu pa se območje zaključuje z 47 km dolgo obalno črto, kar je bolj ali manj tudi naravna meja. Le na severni in južni strani državni meji z Italijo in s Hrvaško presekata prostor, ne oziraje se na naravo. Prostorske značilnosti, ki dajejo območju obdelave določeno vrednost in pomen, se kažejo skozi privlačnost z a razvojne dejavnosti, kot so turizem, kmetijstvo, indus­trija idr. Te dejavnosti prostor istočasno tudi ogrožajo in s tem še povečujejo vrednost zanimivega spleta naravnih značilnosti območja, ki je posledica razmerij, nastalih s stikom oziroma medsebojno bližino atmosfere, hidros­fere in litosfere. Posledica takih razmer (razgiban relief, ugodno podnebje, ustrezna matična podlaga, rodovitna prst idr.) je tudi ekološka pestrost, ki se kaže v številnih izjemnih biotopih ter kvaliteti in kvantiteti rastlinskih in živalskih vrst.8 Zaradi dolgotrajnega vpliva človeka je delež kulturne krajine - ves s človekovim prispevkom oblikovan prostor razen strogo urbaniziranih in degradiranih površin na tem območju - velik in zajema: velike kmetijske površine v ravninskih predelih, pridobljene z melioracijami, umet­ne borove sestoje nad kraškim robom,terasasto obdela­na pobočja gričevnatega zaledja, soline ob ustjih rek, ohranjene le še v Sečovljah in Strunjanu, nekaj večjih parkovnih in rekreacijskih površin v Seči, Strunjanu, Portorožu, Ankaranu in drugje, v preteklosti nastala vaška naselja z vrtovi, ki so bila prilagojena naravnim razmeram in še danes prispevajo k ubranosti prostora. Splet naravnega razvoja prostora v preteklosti in tiste­ga pod vplivom človeka je ustvaril danes pestro in očem prijetno krajino, polno zanimivih naravnih pojavov in vsakovrstnih pričevanj iz preteklosti, z mesti ob obali ter z vasmi in zaselki, raztresenimi po gričevnatem zaledju. Vizualna podoba te krajine se nenehno spreminja, in sicer v odvisnosti od časa (letni časi, dolga Časovna obdobja) in njenih sestavin (npr. prisotnost vode pove­čuje vizualno vrednost krajine) ter v odvisnosti od Člove­kovega delovanja. Inventarizacija mokrišč Zaradi širine definicije iz Ramsarske konvencije in zastavljenih ciljev so bile na območju Obale v obdelavo vključene vse lokacije, ki jih je po tej definiciji mogoče 6 Marušič, i.; Ogrin, D. Valorizacija vodnih obrežij in krajinsko-ekološki vidiki urejanja vodotokov I, !i. 1979, 80 7 Prirri. Marušič, i. Valorizacija prostora intehtanje vplivov urbanizacije na okolje, 1976 8 Podrobneje so značilnosti prostora (relief, geološke, pedološke in hidrološke značilnosti, podnebje, rastlinstvo, živalstvo, kulturna krajina, vidne značilnosti) analizirane v diplomski nalog Grošelj, A. Mokrišča kot sestavni del zelenega sistema na Obali, kjer so povzete po strokovni literaturi s teh področij. Zaradi predvidevanja o predhodni seznanjenosti bralcev z značiinostmi prostora in obsežnosti, ki bi presegala normalne okvire takega prispevka, je to poglavje v njem močno skrčeno. Aija GROŠELJ: MOKRiŠČA KOT SESTAVNI DEI. ZELENEGA SISTEMA NA OBALI, 113-128 identificirati z mokrišči. To so: močvirni travniki, trstičja, močvirna območja ob stalnih in občasnih izvirih in vo­dotokih, kali, bajerji, akumulacije, mrtvi rokavi rek, ustja rek, umetna jezera, zamočvirjeni predeli ob obati, raz­bremenilni, odvodni in morski kanali. Upoštevanje kalov bi zaradi njihovega večinoma antropogenega nastanka in njihove vloge v preteklosti, bilo lahko celo vprašljivo, vendar jih opustitev napajanja živine in postopno naseljevanje ustrezne flore in favne počasi spreminja v sekundarne biotope, ki jih lahko uvrstimo med mokrišča, S pomočjo hidroloških tematskih kart, vrisanih na TTN v merilu 1 : 5000, predvsem pa s terenskim delom je bilo evidentiranih 174 pojavov, večinoma točkovnega in le nekaj površinskega značaja (karta 1). Evidentiranje je potekalo na podlagi nekaterih indikativnih znakov, ki so hitro in lahko opazni tako na kartah kot na terenu ter označujejo območja, ki potencialno ustrezajo definiciji mokrišča. V seznam so bila tako zajeta vsa odkrita mok­rišča ne glede na njihovo vrednost z različnih vidikov, v postopku vrednotenja pa so bila izločena vsa tista, ki niso ustrezala izbranim kriterijem. Tipologija inventariziranih mokrišč Z a večino mokrišč s seznama evidentiranih velja, da se med seboj zelo razlikujejo in da večinoma niso tipični predstavniki te vrste biotopov. Na posamezne tipe jih je mogoče razdeliti glede na različne vidike, ki so pri tem upoštevani, in sicer: a glede na biološke značilnosti (npr. flora, favna), e glede na krajinske značilnosti (npr. vizualna podoba, prostorske sestavine krajinein odnosi med njimi, kra­ jinski sistemi) a glede na hidrološke značilnosti (npr. količina, tempe­ ratura, kemične lastnosti vode), » glede na velikost, ® glede na namembnost (npr. gospodarska raba, izko­ riščanje za lastne potrebe prebivalcev, zavarovana območja). Težava pri tem je le, da se poleg razlik po videzu in po vsebini pojavljajo skoraj pri vseh tudi velike razlike med stanjem v preteklosti in današnjim stanjem, saj je velika večina mokrišč močno spremenjena in zato včasih težko razpoznavna, nekaterih pa celo ni več. Zaradi številnih možnih vidikov in nevarnosti enostranskega obravnavanja, če bi izbrala samo enega od njih, je bila tipologija narejena ob največjem možnem upoštevanju vseh teh vidikov. Tako se na območju obalnih občin pojavlja devet tipov mokrišč. Vsakemu od njih pripada določeno število lokacij, daleč največ pa je kalov, saj številčno celo presegajo vse druge tipe mokrišč skupaj: • obalna mokrišča: 5 lokacij (npr. Sečoveijske soline, mokrišče pri Sv. Katarini v Ankaranu), e akumulacije: 9 lokacij (npr. Porisimo na Ankaran­skem potoku, Vanganel na Bavškem potoku, akumu­lacije na Pivolu v Izoli), a vale: 8 lokacij (npr. Movraška vala), s umetna jezera: 3 lokacije (npr. jezeri v Fiesi), ® zamočvirjena območja ob izvirih in zgornjih tokih vodotokov: 12 lokacij (npr. izvir Zgornjega Potoka pri Calantičih, Raven pri Pučah), © zamočvirjena območja ob spodnjih tokovih rek: 1 lokacija (ob spodnjem toku Dragonje), $ mrtvi rokavi: 1 lokacija (ob Dragonji pod Škrlinami), s kanali: 4 lokacije (npr. kanali na Bonifiki med Kop­ rom in Ankaranom, Fazana v Luciji) s kali: 129 lokacij (npr. Pri Kalu v Krkavčah, Pri Pilju v Velikem Čenturju), VREDNOTENJE Izhodišča za vrednotenje Pomen mokrišč kot družbene vrednote se kaže na različne načine: « pomen zaradi rabe: tiste, ki je že uveljavljena, in možne bodoče rabe; a pomen zaradi možnosti, ki jih ponujajo za prihod­nost; « pomen za prihodnje generacije, ki jim je treba pustiti vsaj še nekaj zalog zdravega in naravnega okolja; 0 pomen zaradi obstajanja samega: samo zavedanje, da določena zaloga virov obstaja. Tisti, ki hočejo mokrišča spremeniti, skušajo njihov pomen čimbolj zmanjšati, tisti, ki jih hočejo ohraniti, pa včasih v njih vidijo neprecenljivo vrednost, ki jo je treba za vsako ceno varovati. Da bi bila ocena vrednosti mok­rišč čimbolj objektivna in realna, je pri vrednotenju treba upoštevati vse vidike. Vrednost mokrišč se veča že s samim upadanjem njihovega števila ne glede na vrsto rabe še obstoječih in je pod določeno mejo celo večja od vrednosti rabe same (kadar mokrišča že mejijo na izginitev). Mokrišča spadajo med biotope z veliko zastopanostjo osebkov posamezne vrste, ki kažejo na specifične ali ekstremne ekološke razmere. Predstavljajo večinoma siromašne ekosisteme, v katerih je ravnotežje stalno ogroženo in ki hitro reagirajo na vplive od zunaj. Labil­nostekosistema torej narekuje maksimalno možno varo­vanje teh biotopov. Mokrišča tudi zelo močno vizualno učinkujejo v krajini s svojo vodno površino, obrežno in vodno vegetacijo. Zavest o vrednosti vidnih značilnosti prostora, ob tem pa tudi tradicionalne kulture krajine, se je okrepila Šele v zadnjem času zaradi velikih sprememb v prostoru, saj sta industrializacija in urbanizacija uničili že marsikatero vizualno kvaliteto. V tej smeri je potekalo tudi vrednotenje obravnavanih mokrišč, katerega smisel Aija GROŠELJ: MOKRiŠČA KOT SESTAVNI DEI. ZELENEGA SISTEMA NA OBALI, 113-128 je ugotoviti vrednosti posameznih lokacij glede na izho­dišča in izbrane kriterije, z namenom uvrstiti jih na seznam za končno oblikovanje sistema. Izhodišča za vrednotenje so povezana z naravnimi in kulturnimi dejstvi v prostoru in predstavljajo oporo in smernice z a vrednotenje. Glede na to, da so v preteklosti mokrišča pokrivala večji del zemeljske oble, da so odlo­čilno vlogo odigrala v evolucijskem razvoju in dajala identiteto določenim prostorom Še nedavno tega, sedaj pa je stanje povsod, tudi na območju obdelave, kritično, je kljub velikim potrebam po prostoru varovanje mokrišč tisto, kar želimo doseči, izhodišča, ki so terjala tako odločitev, so naslednja9 : ©Obalna regija ima med vsemi slovenskimi izjemne naravne in kulturne značilnosti, ki ji dajejo posebno vrednost. Zaradi dosedanjega dokaj nepremišljenega razvoja so te vrednosti močno ogrožene, saj so bili interesi varstva v njem zapostavljeni, zato jih je kot pogoj za ohranitev kvalitet za bivanje in za turizem treba poslej nujno postaviti v ospredje. ® Obmorski značaj in geografska lega z velikim celin­skim zaledjem (Slovenija, Avstrija, Madžarska, Češka, Slovaška) odpirata veliko povpraševanje po turističnih in pristaniških uslugah, s tem pa povečujeta tudi pritisk na prostorsko izrabo. Nekatere dejavnosti so predvsem ob obalni črti že prekoračile prostorske meje sprejemljivega v razmerju do drugih (Luka Koper, turizem kot gospodarska dejavnost), medtem ko je bilo zaledje iz tega razvoja precej izločeno. ® Prednost v prihodnji strategiji varstva okolja morajo imeti prostorski vidiki, saj so posledice v prostoru trajne, medtem ko so npr. onesnaženost zraka, vode in hrup le prehodnega značaja. a Naravno dediščino je treba ne le ohraniti, temveč ji tudi dati možnost, da se poveča in okrepi. ® Pogoj za to in za ohranitev identitete regije je gospo­darska vitalnost, ki naj bi v bodoče temeljila predvsem na kvartarnih dejavnostih in sodobnem učinkovitem kmetijstvu, manj pa na storitvenih dejavnostih in turizmu. To bi med drugim zmanjšalo prevelik odliv visoko izobraženih strokovnjakov iz regije, ohranjalo živo oziroma oživilo zaledje in celotnemu območju dalo nov zagon. Da bi varovali prave lokacije - vseh seveda ni mogoče - so poleg zgornjih splošnih izhodišč, ki izhajajo iz razmer in potreb družbenega življenja, pomembna tudi tista, ki opozarjajo, natančno katerim lokacijam naj bo posveče­ne več pozornosti in obsegajo: a pregled vse naravne dediščine na Obali, « pregled tiste kulturne dediščine, ki je kakorkoli pove­ zana z naravno, 9 vodno omrežje kot enega zelo pomembnih dejavni­ kov, ® preteklo stanje mokrišč in e razporejenost vseh teh prvin po prostoru. Območje je torej sorazmerno bogato z dediščino in drugimi prvinami, ki so povezane z njo. Obseg kulturne dediščine je sicer še veliko večji, razloga z a njeno vklju­čitev med izhodišča pa sta vsaj dva. Prvi je ta, da znotraj posamezne prostorsko zaokrožene celote ni smiselno ločevati njenih vsebinsko povezanih komponent med seboj samo zato, ker imajo ene naravni, druge pa kulturni značaj, saj bi ta v tem primeru razpadla, njenim sestav­nim delom pa bi se vrednost močno zmanjšala. Drugi razlog pa je povezan z dejstvom, da je vse premalo ljudi seznanjenih z mokrišči in njihovimi vrednostmi. Č e bi jim mokrišča približali s pomočjo drugih, njim bolj zna­nih prvin v prostoru, na primer kulturnih, pa obstaja verjetnost, da bi se to vedenje povečalo. Izhodiščni objekti se nahajajo na celotnem območju obdelave, vendar po pjem niso enakomerno razporeje­ni. Zgostitve in praznine se pojavljajo izmenično v ne­kakšnih nepravilnih progah. Značilne zgostitve so ob obalni črti, na poseljenem položnem hrbtu, ki ločuje dolini Dragonje in Drnice ter ob samem kraškem robu ali nad njim. Dve od teh zgostitev sta na mejnem območ­ju celotnega prostora, kar kaže na to, da se ob naravnih mejah pogosto razvijejo zanimivi naravni pa tudi s člo­vekovim delovanjem povezani pojavi. Siromašni ob­močji, kjer je teh pojavov manj ali jih skoraj ni, sta le dve, in sicer zaledje občine Izola in prostor med Koprom, Dekani in Pridvorom, saj sta obe nezanimivi z a poselitev, hriboviti in poraščeni z gozdom ali spremenjeni v obde­lovalne površine. Približno taka ugotovitev velja tudi za razporeditev evidentiranih mokrišč, le da jih je ob kra­škem robu zaradi naravnih razmer precej manj. Mokrišča v hribovitem zaledju večinoma pripadajo tipu, katerega obstoj je odvisen od človekovih dejavnosti, to je tip kala. Ker so grebeni in pobočja naseljeni gosteje kot doline, je kljub velikim spremembam prav tam še vedno največ kalov. Ob obali, kjer je gostota prebivalstva na celotnem območju največja, pa so se velike površine mokrišč močno zmanjšale. iz vseh gornjih dejstev sledi, da obstaja določena povezava med razporejenostjo izhodiščnih prvin, vzor­cem poseljevanja in predvsem naravnimi razmerami na eni strani ter pojavljanjem mokrišč na drugi strani. Vzo­rec pojavljanja izhodiščnih prvin je dokaj gost, povezave med posameznimi pojavi pa so pri kratkih razdaljah neposredne in močnejše, pri daljših pa posredne prek linijskih in površinskih elementov. Medsebojna poveza­ Pfim. Zasnova prostorske ureditve slovenskega obalnega območja. Elaborat Katedre za kraj. arh. 1993 Alja CROŠELj: MOKRIŠČA KOT SESTAVNI DEL ZELENEGA SISTEMA NA OBALI, 113-128 nost komponent kaže na obstoj sistema, ki pa še ni v celoti oblikovan. Ker je večina njegovih sestavin narav­nega izvora, se kljub oblikovanim delom narave in pri­sotnosti komponent kulturne dediščine imenuje "zeleni sistem". Glede na razporejenostvseh evidentiranih mok­rišč in zelenega sistema, se novooblikovani sistem mok­rišč prostorsko ne bi sme! bistveno razlikovati od tega vzorca. Po fazi vrednotenja bo seveda v celoti redkejši, vendar bi morala razporejenost ostati približno enaka. Ker večina mokrišč na območju spada med manjša, morajo razdalje med njimi biti čim krajše, da se medse­bojne povezave lahko ohranjajo. Forman in Godron10 sta v raziskavah o delovanju krajine ugotovila, da so med večjimi vozli v krajini večji medsebojni vplivi kot med manjšimi pri isti razdalji, med enako velikimi vozli pa o intenziteti vplivov odloča razdalja. Bistvena pa je ugoto­vitev, da ima razdalja večjo težo od velikosti vozla, kar pomeni, da je razdalja odločujočega pomena z a pove­zave med posameznimi sestavinami znotraj nekega sis­tema. Kriteriji z a vrednotenje Z a jasno in objektivno vrednotenje so nujno potrebni kriteriji. Ti morajo zajemati vse vidike, od katerih so eni bolj pomembni (npr. ekološki vidik), drugi pa manj ali celo nasprotni ciljem raziskave (npr. gospodarski vidik). Ocenjevanje vrednosti kriterijev za posamezne lokacije je potekalo s pomočjo interakcijskih tabel, v katerih so vrstice posamezna mokrišča, stolpci pa spodaj našteti kriteriji s težo 1 ali 2. Zadnji stolpec v tabeli je odgovor na vprašanje ali je mokrišce lahko sestavni del sistema ali ne, to pa je odvisno od pogostnosti pojavljanja posame­znih dodeljenih ocen vrednosti kriterijem z a vsako od lokacij. O b vsakem kriteriju so možne tri ocene - 0,1 in 2 - ki so opisne in pomenijo: 0 lokacija ne ustreza kriteriju, 1 lokacija delno ustreza kriteriju, 2 lokacija popolnoma ustreza kriteriju. Vsaka lokacija mora za vstop v sistem mokrišč ustre­zati večjemu številu kriterijev s težo 1 ali manjšemu številu s težo 2 ali kombinaciji obojih kriterijev. Kriteriji s težo 1 so: pripadnost, vidnost in razpoznavnost, priče­valnost, simbolna vrednost, znana krajevna znamenitost, vzgojni pomen, znanstvenoraziskovalni pomen, privla­čnost za rekreacijo, dostopnost, oddaljenost. Kriteriji s težo 2 so: redkost, ogroženost, naravna ohranjenost, pestrost, izjemnost, tipičnost, kompleksnost, percepcij­ska vrednost.11 Razvrščeni so po skupinah glede na različne vidike: Ekološki vidik Redkost. Redkost pomeni, da se ekosistem ali del ekosistema (biotop, biocenoza, posamezne rastlinske in živalske vrste) na določenem območju redko pojavlja. Gre za dve redkosti, in sicer: 1.) na območju obdelave in 2.) v slovenskem prostoru, saj tisto, kar je redko na območju obdelave, ni nujno redko tudi na ozemlju Slovenije in obratno. V tem primeru se ugotavlja le redkost biotopov na območju obdelave, saj je prav od tega odvisna redkost posameznih rastlinskih in živalskih vrst Ker biotop ne more biti srednje ali malo redek, lahko je samo redek ali pa ni redek, ima kriterij redkosti le dve oceni. V sistem se uvrstijo vsa mokrišča, ki so po nasled­njih ocenah redki biotopi: 0 biotop ni redek 2 biotop je redek Ogroženost. Z a ogroženost gre, ko ekosistemu ali delu ekosistema grozi nevarnost s strani Človeka zaradi njegovih specifičnih lastnosti. Po definiciji IUCN je "vsaka rastlina, za katero ugotovimo, da se njena števil­čnost zmanjšuje (ali da za to obstaja možnost) v taki meri, da lahko na nekem območju delno ali v celoti izgine, ogrožena rastlinska vrsta". Enako velja tudi za živali. Največkrat pa je razlog za ogroženost posameznih vrst ogroženost biotopov, ki je na območju obdelave izrazita zaradi širjenja urbanizacije. Stopnja ogroženosti je od­visna od občutljivosti biotopa in od pritiska človekovih dejavnosti nanj. V sistem mokrišč so vključeni vsi ogro­ženi biotopi: 0 biotop ni ogrožen 1 biotop je srednje ogrožen 2 biotop je močno ogrožen Naravna ohranjenost. Pojem naravna ohranjenost zaznamuje stanje, ko ni neposrednega človekovega vpli­va na mokrišce ali je ta zelo majhen. Stopnja ohranjenosti se kaže po zunanjem videzu in po vsebini. Kljub pomem­bnosti tega kriterija, mu od obravnavanih lokacij popol­noma ne ustreza nobena, čeprav ima vsaka nekaj elementov naravnosti bodisi iz preteklosti, bodisi da so sekundarnega značaja. Zato kriterij sicer ima najvišjo vrednost, ki pa ne pomeni popolne naravnosti, temveč le pretežno naravna mokrišča z določeno stopnjo ogro­ženosti. Vrednotenje naravne ohranjenosti namreč izha­ja tudi iz predpostavke, daje oh ranjenostdediščina, zato mora njena ocena izražati njeno ranljivost in ogroženost in ne le stopnjo ohranjenosti same. 0 antropogenizirano mokrišce 1 delno naravno mokrišce 2 skoraj naravno mokrišce 10 Prim. Forman, R.T.T; Codron, M. Landscape Ecology. 1986 11 Večina navedenih kriterijev je povzeta po Inventarju najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, 2. dei {Ljubljana, 1991), ki so naravovarstveno naravnani in zato popolnoma ustrezajo najvažnejšemu, ekološkemu vidiku vrednotenja mokrišč. Dodanih pa je še nekaj drugih, ki predstavljajo tudi ostale, z a oblikovanje sistema prav tako pomembne vidike (npr. rekreacijski vidik). 119 Aija GROŠEU: MOKRIŠČA KOT SESTAVNI DEL ZELENEČA SISTEMA NA OBALI, 113-128 Pestrost. Pestrost pomeni, da se na razmeroma maj­ hnem območju nahaja veliko število habitatov, veliko vrst ali celo več različnih ekosistemov. Velika pestrost vrst pomeni stabilen ekosistem, kar pa na splošno in tudi v tem primeru ni značilno z a mokrišča. Bolj kot pestrost je značilna številčnost prisotnih vrst, zato je mokrišče pestro npr. takrat, ko v njem živi več vrst in takrat ima tudi najvišjo vrednost. 0 mokrišče ni pestro 2 mokrišče je pestro Krajinski vidik Izjemnost. Objekt ali območje je izjemno, če je njegova frekvenca pojavljanja zelo velika ali če ima posebne razsežnosti. To pomeni, da se vsaj po eni glavnih fizičnih lastnosti bistveno razlikuje od običajnih vrednosti {velikost, izredna enkratna oblika, način nas­tanka ipd.). Kar zadeva mokrišča, je na območju obde­lave le malo izjemnih primerov. 0 mokrišče ni izjemno 2 mokrišče je izjemno Tipičnost. Kadar je območje jasen primer ali jasno predstavlja določen tip naravnega pojava, oblike ali pro­cesa, pomeni da je to tipično za ta pojav, obliko ali proces. Njegove lastnosti so take, da ga je po njih mogo­če zelo hitro in enostavno spoznati ter mu določiti tip. Tudi tipičnost razen pri kalih ni prav reprezentativna lastnost mokrišč na Obali, predvsem zaradi zmanjšanja njihovih površin na minimum in vztrajnega spreminjanja njihove identitete. 0 mokrišče ni tipično 1 mokrišče ima nekatere tipične lastnosti 2 mokrišče je tipično Kompleksnost. Kompleksnost pomeni kombinacijo čim več različnih pojavov na enem območju. V tem primeru to pomeni tudi vklopljenost mokriŠČ v okolje in tako vrednotenje zajame tudi najbližjo neposredno oko­lico vsakega mokrišča, zato da lahko upošteva še pojave iz izhodišč, ki so povezani z njimi. Med razlogi za to in za razmeroma nizko stopnjo kompleksnosti mokrišč na območju obdelave je majhnost posameznih lokacij pa tudi pogosto spreminjanje njihovih funkcij in identitete. 0 območje ni kompleksno 1 območje je malo kompleksno 2 območje je zelo kompleksno Percepcijska vrednost Slikovitost, zanimivost, razgi­banost daje v povezavi z eststskim odnosom posame­znika do objektov in območij odprtega prostora prav temu prostoru višjo percepcijsko vrednost Pri mokriščih imata odločilno vlogo voda, ki ima že sama po sebi visoko percepcijsko vrednost in vegetacija, ki s svojo raznolikostjo k temu prispeva pomemben delež. 0 mokrišče nima percepcijske vrednosti 1 mokrišče ima nizko percepcijsko vrednost 2 mokrišče ima visoko percepcijsko vrednost Vidnost in razpoznavnost. Vidnost in razpoznavnost sta povezani med seboj, pri čemer vidnost pomeni vi­zualno izpostavljenost lokacije {če je opazna s ceste, iz naselja idr.), razpoznavnost pa možnost določitve iden­titete lokacije na večje razdalje. Ker ob prisotnosti vode razpoznavanje sploh ni težavno, je vrednost mokrišča v večji meri odvisna od vidnosti. Če je območje vidno in ga je mogoče razpoznati, ima za sistem kot tak večji pomen. 0 mokrišče ni vidno in razpoznavno 1 mokrišče je razpoznavno, a ni vidno 2 mokrišče je vidno in razpoznavno Pripadnost že obstoječim sistemom. Pripadnost že obstoječim sistemom Že obstoječi sistemi so npr. vodni sistem, sistem naravne in kulturne dediščine in ostali, ki so bili obravnavani v izhodiščih. Vsako od območij ali objektov v teh sistemih pripada vsaj enemu, lahko pa tudi več sistemom hkrati. Po izvedenem vrednotenju bo že obstoječim sistemom dodan še eden sistem mokrišč in spet bo prišlo do prekrivanja nekaterih lokacij med sistemi. Zato so lahko vsa mokrišča, ki že sestavljajo druge sisteme (predvsem tista v okviru naravne dedišči­ne), tudi sestavni deli sistema mokrišč. 0 mokrišče ne pripada drugim sistemom 2 mokrišče pripada drugim sistemom Kulturni vidik Pričevalnost Kadar je območje ali objekt povezan z materialnimi ostanki iz preteklosti, ima pričeval no vre­dnost. Ti materialni ostanki nimajo nujno le zgodovin­skega pomena, temveč tudi etnološkega, med mokrišči pa so tako soline kot kali, ki pričajo o nekdanjem načinu življenja. 0 mokrišče nima pričevalne vrednosti 2 mokrišče ima pričevalno vrednost Simbolna vrednost. Srna jo objekt ali območje, ki je skozi zgodovino postal simbol posameznega kraja, več­jega območja ali celo naroda. Morje je gotovo eden od simbolov slovenskega naroda, še posebno pa tistih ljudi, ki ob njem živijo, zato obalna mokrišča najbolj med vsemi ustrezajo temu kriteriju. Soline so včasu delovanja mnogim pomenile preživetje, sol pa ima še danes sim­bolno vrednost Tudi kali so simbolnega pomena, saj so bili vir življenja v preteklosti, ko so jih uporabljali za napajanje živine in zalivanje vrtnin. 0 mokrišče nima simbolne vrednosti 2 mokrišče ima simbolno vrednost Znana krajevna znamenitost. To so objekti ali ob­močja, ki veljajo za znamenitost določenega kraja in so vraščeni v zavest domačinov. Skoraj vsak kraj ima v bližini kakšen tak objekt ali območje in včasih so med njimi tudi mokrišča. 0 mokrišče ni krajevna znamenitost 2 mokrišče je krajevna znamenitost Aija GROŠELJ: MOKRiŠČA KOT SESTAVNI DEI. ZELENEGA SISTEMA NA OBALI, 113-128 Vzgojni pomen. Gornji kriteriji, predvsem ekološki, pokažejo kakšen potencialni pomen ima vsako od mok­rišč z a vzgojo. Če je na posamezni lokaciji npr. možno oblikovanje učne poti za izobraževanje šolske mladine ali ljubiteljsko opazovanje določenih živih bitij in poja­vov, je lokacija z vzgojnega vidika pomembna. 0 mokrišče nima vzgojnega pomena 1 mokrišče ima majhen vzgojni pomen 2 mokrišče ima velik vzgojni pomen Znanstvenoraziskovalni pomen. Mokrišče je po­membno za raziskovanje, če vsebuje pojave, procese in objekte zanimive za proučevanje. To so lahko redke, še ne raziskane, reliktne ali endemitne rastlinske in živalske vrste, posebni in nenavadni pojavi ter procesi. 0 mokrišče ni pomembno za raziskovanje 1 mokrišče je malo pomembno za raziskovanje 2 mokrišče je zelo pomembno z a raziskovanje Rekreacijski vidik Privlačnost z a rekreacijo. Gre za vprašanje primer­nosti posameznih lokacij za izlete, sprehode, piknike, kolesarjenje in druge rekreativne dejavnosti, ki ne bi ogrožale ekološkega ravnovesja in so zato dobrodošle, saj bi tako obudile v življenje nekatere že skoraj pozab­ljene objekte in območja. Z ureditvijo teh območij pa bi se izkazalo Še nekaj: ljudje bi v svoji neposredni bližini spoznali veliko privlačnih in prej neznanih lokacij. 0 območje ni privlačno za rekreacijo 1 območje je delno privlačno za rekreacijo 2 območje je zelo privlačno za rekreacijo Dostopnost. Dostop na rekreacijsko območje mora biti enostaven. To pomeni, da mora biti označen in primerno urejen, oddaljenost od naselij in cest ne sme biti prevelika in dostop mora biti možen z različnimi prevoznimi sredstvi ali peš. 0 območje je zelo težko dostopno 1 območje je težje dostopno 2 območje je lahko dostopno REZULTATI VREDNOTENJA Rezultati vrednotenja temeljijo na poznavanju posa­meznih mokrišč, ki so bila inventarizirana, to pa je možno samo s terenskim ogledom vseh lokacij. V skupini nekalov se rezultati dokaj ujemajo s pričakovanji, saj je njihovo stanje tudi sicer precej splošno znano. Drugače je s kali, kjer posamezne lokacije poznajo le vaščani ene ali dveh vasi, trenutnega stanja pa še ti ne, če kal ni več v rabi. Zato zanje pričakovanja sploh niso bila definirana. Splošne ugotovitve so naslednje: Obalna mokrišča imajo vsa visoke ekološke in kra­jinske vrednosti in so zelo ogrožena. Lahko so dostopna in privlačna z a rekreacijo čez celo leto. Akumulacije, razen tistih na Pivolu pri Izoli, ki izgub­ljajo tipičen videz akumulacij in so si jih ljudje sami priredili z a namakanje vrtov, ne služijo svojemu namenu in tudi drugih visokih vrednosti nimajo.12 Vale so z melioracijami izgubile svojo identiteto in s tem tudi veliko večino svojih ekoloških in krajinskih vrednosti ter tako kljub enostavnemu dostopu niso več niti ogrožene in niti privlačne za rekreacijo. Vrednost umetnih jezer je odvisna od njihove funkci­je, in sicer od tega, ali Še služijo prvotnemu namenu ali ne. Če ne, je njihova gospodarska vrednost zmanjšana, imajo pa višje ekološke in estetske vrednosti ter so privlačnejša za rekreacijo (npr. jezeri v Fiesi). Zamočvirjena območja ob izvirih in tokovih vodo­tokov. Izviri imajo večinoma manjšo ekološko in krajin­sko vrednost, ker so ujeti v korita ali v novejšem času v vodne zbiralnike in zato popolnoma nezanimivi. Vlažne grape pod njimi imajo sicer tudi značaj mokrišč in dolo­čeno ekološko vrednost, so pa nedostopne in neprivla­čne. Izjema so le mokrišča v dolini Malinske, pri Milokih in pri Galantičih, ki imajo vsa dokaj visoke estetske, krajinske in ekološke vrednosti. Kanali so občasno ekološko in krajinsko zanimivi, in sicer takrat, ko svoje osnovne funkcije, odvajanja vode, ne morejo najbolje opravljati. To pomeni takrat, kadar se zaraščajo in se vanje naselijo številne vodne in obvod­ne živali. Najvišje krajinske vrednosti imajo seveda kanali ob Dragonji, saj visoka drevesna vegetacija ob njih daje celotni krajini značilen videz in visoko percepcijsko vre­dnost. Natančne vrednosti teh mokrišč so po posameznih tipih prikazane v tabeli 1. Nekaterih mokrišč ni bilo mogoče vrednostno opredeliti, ker so žal izgubila eko­loške, krajinske, kulturne ali rekreacijske vrednosti v dobro drugih dejavnosti, so pa zaradi boljše preglednosti v tabelo vseeno zajeta. Vzroki njihovega razvrednotenja pa so različni, in sicer: » vale so bile večinoma meliorirane za potrebe kmetij­ stva; ® potok Rikorvo v svojem spodnjem toku teče po ceveh, speljanih pod zemeljsko površino, zato je bila akumulacija na njem odstranjena; »trije izviri pri Trseku so spremenjeni v vodni zbiralnik, e Mokrišče na levem bregu reke Dragonje med Sečov- Ijami in Dragonjo je trenutno nedostopno, zato stanja ni bilo mogoče ugotoviti. Rezultat tabele 1 je 22 mokrišč, ki so prvi od treh sestavnih delov sistema mokrišč na Obali, s tem pa tudi del "zelenega sistema"; vanj je zajetih vseh pet obalnih mokrišč, vse štiri lokacije kanalov, štiri od devetih aku­mulacij, pet od dvanajstih mokrišč ob izvirih in zgornjih 12 Tako je bilo stanje poleti 1993. O b obisku poleti 1994 so bife akumulacije očiščene in obnovljene, više ob toku pa je bila dodana še ena lokacija. 12 1 Alj a GROŠELJ : MOKRIŠČ A KO T SESTAVN I DE L ZELENEG A SISTEM A N A OSAU , 113-12 8 KRireiaR A. B C t E G j I KIM N o p teia kriterijev% 2 : 2 »2 2 »2 2 ai l i Li 1 t LOKACUE l . škodanskj zntok 2 î 2 2 2[ 1 1 [2 U 2. i 21. 2 2 [2 .1 • s • J153. Stiuža v Struniami 7. 2 2 2 3 S i 1 •i 2 0 !0 2 1 M1 i 2 : 15*. SCEOVCH^W solins 2 !2 2 2 2. 2 2 2 2 2 ß 2 2 2 2 2 ] 155. soîinu v Scrunjabii 2 2 2 2 1 1 2 2 2 12 •i 1 12 1 2 •j 156. motešščt Sv. XaiaiúiA 2 2 i 2 2 1 1 |I ü .0 j 2 Ü t J 20 2 Vtfižaa 1 2 \2 2 I 1 0 1 0 0 [O [ 0I jo 2 1 3. Virön 2 2 2 1 [2 2!1 0 ti J 0 2 |0 0 0 o 0 fi. Vaoonelsko jä^o 2 í S 2 2 1 i 2 2 o.|o 2 1 0 2 2 S 26 forisioo 2\l 1 2 a [o 0 ti 0 2 0 (O « 1 0 C 11 ífjlaa/espot VCČ. iS ' 33. Rikorvo 1 Zaradi re\ tok7 afatmulnáje ni •i !Î.I 3y. Rikorvo.2 •i 1 1 2 f 0 1» 0 ti 12 ol e 0 jO 1 ti i 40. Viltóxn 3 2 2 •1 2 2 I |J 0 |I 0 JLÖL 0 J o i 1 y ; .1. Viližmi 4 I 2 2 2 2 I 1 0 |1 0 TJT 1 0 1 502 1 & í!2, Viližan 5 0 0 í) ö ti 2 |tl 0 |1 (1 ojo <1 0 |0 0 12 2 2 2 2 2 S 2 2 0 2 1 2•> 2 2 ! 1 31. Movida vala >."p j IIS tcokriSie pri Močtfu. "^Jl'SÜ. raotriSCc v GiafüHö vali 1 séJNÍ. .DtaKSTV GnSSki vali 2 Mtíiotitano, v-U2 tnotaiMe v GrüCÜW veli 3 !í.íjí-î l> 6 21a 2!3 2 Í3ái W. Ruda tai DrAçiiejj 2 h 0 O |0 |0 0 |1 jo0 jo 0 ]o 0 0 2 TA. Münte pri ÎAZAretu 7 1 2 2 2 2 1 jO ojo ti j î 2 2 1 »5 Zato&Aí pei toir-j FUžaef? ?. II. 0 î 2 |0 2 2 {2 !22 i t 2 2 KoruAÍungz a lo .2 2 2 0 ii 1 0 0 !0 D 0 0 0 0 73. Ravea cotí Pučasii 2 o 2 2 6 î 0 3 1 1 12 10 0JO ! So » — 7ft. Drage pri KoJubocú 0 0 2 2 f 2 ti 1 |12 |0 !0« 1 0 fl 1 86. i.sv pn Trecku 1 8?. mil pri Trag bi. 2 V.M'.'IÍ VÍ.'Í-'.TVIÍV.'..Mr. 85. .tvíj pri Trsebj 3 1 = ? !U. Nótete Î 2 11 2 1)2 ) 2 oToto i h Mi -'••'A 134. V.V Zfr Ftttoto p* GahmiSh2 12 1 2 2 i 1 z 2 2 10 fO2 11» n 2 1«0. Maiksfci 2 2 U i l 2 |2 2 h 2 2 2 !3 !9» J n i 1 ižvir pri Gahrci -Š01213C 0 I H I2I 0 2 |0 1 2 ojo o n 0 f 2 S3. moSatóc ob I>:.Lonj. y .ÜC« p>~,pwL naloge nedostopno. mrtvi rofev T>ragooje . 2 2 2 3 j h i 0 o jo 0 1 1 : t iS! 170. kacaü na Bociißtö 0 t 1 2 0 2 |C j i2 2 2 jO |01 1 0 j i 'S! 57?. teasü CQ içt ddu íki Día^aqc0 1 1 3. 2 2 1 2 2 2 2 0 » 1 !1 !0 j i m IT2, LarisK na Vanfauclskeci polju.r> 2 1 02 Ojt 2 0 o jo 0 Tmr m iftl 173. kzusi Fazana v Luciii ti 2 0 |2t [i)t 1 0 i1 2i 2 jO 0 : h « 2 Tabela 1: Vrednotenje prve skupine mokriŠč -nekalov, tokih vodotokov , en a o d osmi h vai , dv e o d tre h umetni h jeze r i n mrtv i rokav . Kali . Gied e n a to , d a s o kal i bol j stva r preteklost i ko t sedanjosti , s i pre d terenski m ogledo m območj a n i bii o Legenda k tabeli 1. ||||oCALKA MOKRICA (!!^AKUMULACUE jgUJv/iLt, |y|VM$WA JEZERA MOJOUSČA OB SZV5R31 IN ZGORNJIH TOKOVIH VODOTOKOV [^MUKKiŠČA ce SPGCKJJil TOKOVTH VOtOJOKDV @MKTVJ ROKAVt HjjKAKA U KRITERIJI: FKOLOŠK l VIDIK : A fedkost OßTüiiSVUÖ C naraiTia otumqesosî U peso ost KRAJEN-SK2 vmnt* D isjcaraioEt F(i perwpcjj^a vfctkicst H viÖQWT >U ra!?ii(inavt)c«r î pîçadDost i e obswjeäro «cstrnoíTi KULTURN I V1DCK; J priöcvalEost K siiubckia vnjjacct b ferajevsa Eflímeniíosi M vîgj^ui pcreoeri N rntnmiMin -pOlTHO REKREACIJSK I \HMKJ O -pfníaáiost za. rc&renqjo P -dcBtopOTSt k -poflístocKt püf^i.'ljüjija íjcajc 0 za posainesra Eno'oü-K1­ ,S -jjogoctuuvl occue 1 aa pcs&owaso nsotenšte Š -pogcctDcer poja^janja QCCUC 2 za. pcsamczas motrice T f -cnokriičc j« ui7iLEnu v sjstucn T -' rnokrtWe o i » sist«a R S s T OPOM^ IBKACUE 1. S&KjtLU&I ZAtOk l 3 13 + 153. Stpuža. v Sttoojsaa 2 7 « 4 15^. Sečswdjsfcc WUiîc 0 16 A­ 155-seliae v Sînsnjaou 0 6 n > 156-ffiokriSCc Sv. Kßtftnaa 4 4. •h 2. ViUžaa í 6 S i Cnxož 1 pdp3>Sft večiai brfecriicv 5 lein 2. OiiSl 0 pfl bi^oj^cii L t«žo 1. i ten •y V^žan ?. « 4 5 H. VftOíRin-PlsJíO jezero 4 S ß i5, Fu ris bao 10 4 3 ­ 35. Rjfcorvo 1 ­ SP. RifcoiTO '1 il 3 ­ 40, Vtliara 3 5 7 5 Z 1 w Ognjeni c^k^ilci krkcii^ i 0 CD 1 pa Ulibli pU02tt2[KlL *t MliÄü a 6 i 6 * EmL ptuner k^i Vtlzžaii 1. Obx sta tkisl poiutstx­ bua. čcptE.y ijnema tijiodo . MalkstkA -2 X j i 9 i Í57. izvir pri irabrd -Šsiaife y Iii4 ­ ^ EBtjkrižčc ­ S 159. trirtvi roiav Dra^oojc 4 3 5 Efcat. kriteriji imajo oceno 2 is lijuh ifiL-difin. flii. + |im