bat rpo 10.000 tpesov (ali 100 dolarjev, 40 funtov, 2.000 šilingov, 50.000 lir itd.)
, ,^)^.aiob.isk.im misijonom
SO DAROVALE SLEDEČE SKUPINE ALI POSAMEZNIKI:
Poverjeništvo g. Franca Vrabca v Avstraliji.
To je že drugi jubilejni dar, ki nam prihaja od rojakov iz daljne Avstralije. Tamkaj imajo ,,Katoliški misijoni" nekaj nad 30 naročnikov, ki je skoraj vse pridobil dolgoletni poverjenik Franc Vrabec. Leto za letom skrbno pobere naročnino in jo vestno pošlje naši upravi. Ko obiskuje po širnem področju razkropljene naročnike, jih v ljubezni do misijonov povabi tudi k darovanju za misijone, in tako vedno poleg naročnine pošlje tudi lep znesek v pomoč slovenskim misijonarjem. Rad tudi ponudi rojakom knjige, ki jih izdaja Baragovo misijonišče, in pred kratkim nam je na primer poslal plačilo za vseh 12 „Slomškov", ki smo mu jih poslali v prodajo. Istočasno pa nas je presenetil s pošiljko jubilejnega daru „Katoliškim misijonom" ob njih 40 letnici, 40 funtov, ki jih je nabral med svojimi naročniki in drugimi prijatelji našega lista.
Vrlemu poverjeniku in vsem, ki so prispevali k jubilejnemu daru, iskreni Bog plačajl Rojake iz Avstralije, ki so zbrali in poslali že drugič tovrstno pomoč „Katoliškim misijonom", pa dajemo za zgled drugim slovenskim skupinam po svetul
Iz Timminsa v Kanadi smo prejeli v sredi avgusta tole prijazno pisemce:
„Častiti misijonarjil Tu Vam pošiljam ček za 50 dolarjev za jubilejni dar in za mojo dosmrtno naročnino na „Katoliške misijone", ki mi jih mesečno pošiljate. Najlepša Vam hvala, da se tako lepo trudite za naše in vsega sveta zveličanjel
Louise Sustersich""
Tudi tej blagi dobrotnici, ki zlasti potom č. g. Wolbanga CM v U.SA. stalno podpira misijone, se za jubilenji dar, združen z dosmrtno naročnino, prav iskreno zahvaljujemo s prisrčnim „Bog plačajl"
Slovenski misijonski prijatelji že 40 let vzdržujete “Katoliške misijone", v zamejstvu že kar 15 let —, prosimo Vas, zagotovite jim obstoj še vnaprej, zaenkrat vsaj do njih zlatega jubileja —
petdesetletnice!
MISIJONI NA KONCILU
Mons. Fulton Sheen U.S.A.
Neivycrški pomožni škof Fulton Sheen nam je poznan kot morda naj vidnejši sodobni katoliški ideolop, pisatelj cele knjižnice verskih knjig, sloviti televizijski govornik in izredno Uspešni pospeševatelj konverzij. Manj Ha poznamo kot misijonskega delavca, duši je to njegov prvenstveni delo-krog, saj je predsednik narodnega odbora Družbe za- širjenje vere v U.S.A. in kot tak vodja tistega velikega misijonskega napora severnoameriških katoličanov, ki ga občudujemo in skušamo posnemati.
Škof Sheen je urednik vodilne misijonske revije v svoji deželi: World-niission. Za vsako številko napiše klen uvodnik. V času koncila in zlasti pred začetkom njegove druge dobe Je objavil dragocena razmišljanja o tem, kako naj se Cerkev tudi v misijonskem pogledu prilagodi sedanjim in. bodočim okoliščinam.
V naslednjem povzemamo glavne 'nisli iz teh Sheenovih člankov.
Škof Fulton Sheen v družbi z dvema domačima duhovnikoma.
Križani K: istus in misijonska vnema.
„V prvem delu drugega vatikanskega koncila je bilo 638 govorov. Poslušal sem vse in pri vsakem sem si kaj zapisal. Po nekako 400 govorih sem si zapisal na platnice zvezka tole spoznanje:
Čim več je kak škof trpel ali prestal pod komunističnim preganjanjem ali izkusil v revščini misijonskega delokroga ali pa živel kjer koli v duhovnem uboštvu — tem bolj katoliški, tem bolj vesoljen, tem bolj prežet z misijonsko idejo je."
Tako sem opazil, da noben škof iz Poljske ni vstal, da bi govoril o Poljski. Kardinal Wyszynski ni nikdar omenil let, ki jih je preživel v ječi.
Jugoslovanski škofje niso niti z besedico omenili, kaj se je dogajalo v njihovi domovini. Škofje iz misijonskih pokrajin so prosili za mašne inten-cije, da bi mogli vzdrževati svoje duhovnike, a se pri tem niso omejevali le na svoje škofije.. . Kako lepo je bilo poslušati poljske škofe, ko so govorili o Afriki, jugoslovanske, ko so govorili o Aziji, in one iz Azije, ko so govorili o Kristusovem Skrivnostnem Telesu, kako se po vsem svetu razširja. ..
Pri vsem tem sem dojel, da tisto, kar preveva škofe v njih misijonski vnemi, ni toliko dejstvo, da je škof misijonske dežele ali da osebno deli podporo misijonom. Škof je poln misijonske vneme, ker je križani Kristus vtisnil svoje svete rane v njegovo življenje. Povsod, kjer so žeblji, kjer je trnjeva krona, kjer vlada beda ali pa prostovoljno uboštvo, povsod tam najdemo občestveno zanimanje za duše, za probleme Cerkve.
Brez haska govoriš o revščini in lakoti tistim, ki žive v blagostanju; brez haska je pripovedovati jim o stiskah Cerkve v nerazvitih deželah. Kakor da bi se dotaknil površine do vrha polnega soda... Takim, v obilju in lagodnosti živečim, so misijoni še vedno samo „pobožna izrednost“, nekaj postranskega v življenju škofije, le misel za misijonsko nedeljo.
Veliko misijonsko spoznanje koncila torej: Misijonski duh je sad svetosti. Čim bolj je sveto duhovništvo in ljudstvo z njim, tem bolj začuti svoje dolžnsti napram občestvu svetih. Tisoč pridig o misijonskem vprašanju škofom, duhovnikom in vernikom ne pove toliko kot pogled na škofa izza železne zavese, ki so ga polili z bencinom, ga zažgali — radi njegove vere. (Škof Sheen misli tu pokojnega ljubljanskega škofa Antona Vovka; op. ur.) Taki se ne postavljajo z ranami in praskami na koži, ampak njih ustnice izgovarjajo besede Cerkev, katoličan... Postali so misijonarji, ko so poljubili Kristusov križ. . .
Congregatio dc „propaganda“ fide
Druga misel, ki mi je vstala ob koncilu, je ime Svete kongregacije de propaganda fide.
„Propaganda“, ta beseda je imela v času latinske civilizacije, ko je Evropa rabila kot občevalni jezik latinščino, povsem sprejemljiv pomen za sveto zadevo širjenja vere. Ciceron je uporabljal besedo „propagatio“, kc je govoril o vinu in denarju. Pozneje so uporabljali to besedo, ko so govorili o plemenih in za tem o imperijih.
A danes ima ta beseda „propaganda“ že drug pomen: ponujanje ideologij in robe. Zadnje čase ima ta beseda celo slab prizvok, tako v zapadnem kot v vzhodnem bloku: na zahodu pri tej besedi najprej pomislimo na komunistično propagando, na vzhodu pa jim pomeni imperialistično. Cerkev je začela prav pred kratkim izločevati iz liturgije besede, ki bi jih drugoverci mogli smatrati za žaljive, na primer z ozirom na Žide in mohamedance. Prav tako bi bilo primerno v bodoče izločevati besedo „propaganda“, ker je pač zadobila drug pomen nekakega vsiljevanja, pritiska, itd.
Sv. Pavel nikdar ni dejal, da „propagira“ vero. On je širil evangelij, toda ni ga propagiral. Besede „propaganda“ ne najdemo v prevodu sv. pisma, ki se imenuje vulgata. Pač pa najdemo v tej ali oni obliki besedo „evangelizo“
JANEZ XXIII.
začetnik vesoljnega cerkvenega zbora
■ ■■■■■■■■■■■a ■•■■■«■m
dvaintriđesetkrat. Razlika med današnje pojmovanim izrazom „propaganda“ in izrazom „evangelizacija“ je velika: propaganda pritiska bolj zunanje in površinsko, evangelizacija pa je klic v notranjost duše in srca. Komunisti revne sloje preplavljajo s propagando, dočim je naš Gospod proglasil za znak svojega božjega poslanstva: „pauperes evangelizantur — revežem se blagovest oznanja, reveži se evangelizirajo“. (Luka 7. 22)
(Op. ur.:	V slovenščini imamo, k sreči, namesto izraza „propa-
ganda“ prevod: „širjenje“ vere: Sveta Kongregacija za širjenje vere, Družba za širjenje vere; ta beseda pač nima tistega negativnega prizvoka kot beseda „propaganda“, proti kateri se postavi škof Sheen.)
Sirjenje „vere"
Še misli k vprašanju, kaj naj Cerkev z misijonstvom širi. Pravimo, da širi vero. Ali res samo vero? Najnovejše papeške okrožnice od Rerum No-varum do Mater Magistra podčrtavajo, da sta ljubezen in socialna pravičnost neločljiva od širjenja vere. Zato bi bilo zelo primerno združiti vse v eno: širjenje vere in dejstvovanje krščanske ljubezni v vseh najrazličnejših pojavih in oblikah. Sv. Pavel je dejal: „Et si habuero omnem fidem, ita ut montes transferram, caritatem autem non habuero, nihil sim. — In če bi imel vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.‘ (I Kor. 13,2)
Tako predlaga m, naj se naslov misijonske akcije in organizacije katoliške Cerkve spremeni: Namesto Congregacio de Propaganda fide — Sveta kongregacija za širjenje vere, naj bo odslej „Congregatio de Caritate —' Sveta kongregacija ljubezni"!
Škofje in misijoni
Tretje razmišljanje ob koncilu se tiče škofov in njihovih zvez z misijoni. Škofje so se v zadnjih 200 do 300 letih navadili misliti o misijonih, kot da bi ti bili zadeva kake organizacije. V zapadnem svetu se škofje navadno izražajo: „Mi smo pod konzistorialno kongregacijo. Kongregacija de propa' ganda se mora pečati z misijoni." Takšno pojmovanje o misijonih kot o nečem, kar je ločeno od škofov in ne pripada pod njihovo jurisdikcijo, 9e napačno zagovarja zaradi naziranja, da pač neka „organizacija“ skrbi za misijone.
To je kmalu rodilo v škofih mišljenje, da misijoni niso njihova skrb-V nekaterih škofijah se nabirajo darovi za misijone enkrat na leto, v drugih škofijah pa so škofje vzpodbujali ravnatelje Družbe za širjenje vere, naj delajo po šolah, drugače med narodom pa naj delajo „po pameti". Toda misel, da so misijoni redni delokrog škofov in da morajo biti njihova vsakdanja skrb, ni uspela dovolj prodreti pod njihovo mitro — in nič čudnega, kajti Kodeks cerkvenega prava pravi, da je za ozemlja izven njihovih škofij „vsa skrb za misijone med nekatoliki izključno pridržana sv. sedežu.“
Sedaj pa naj mi bo dovoljeno opozoriti na to, kaj se dogaja na koncilu v nasprotju s prejšnjimi koncili Cerkve. Priče smo ogromnemu zemljepisnemu premiku duhovnega vpliva Cerkve iz Evrope v misijonske dežele. Pavlu
PAVEL VI.
nadaljevalec vesoljnega cerk. zbora
je Duh prepovedal vstopiti v Azijo, zato je šel v Evropo in je najprej spreobrnil neko trgovko; iz njenega doma se je evangelij razširil po Evropi’ Na cerkvenem zboru v Niceji je bilo navzočih samo šest škofov iz Evrope; na koncilu so govorili v latinščini. Na koncilu v Tridentu je bilo samo šest škofov vzhodnega obreda in razprave so bile v latinščini. Na prvem vatikanskem koncilu je prevladovala Evropa.
Toda na tem II. Vatikanskem koncilu je 62 odstotkov vseh škofov iz Afrike, Oceanije, Azije in iz obeh Amerik. Z drugimi besedami: podobno kakor se je politično selila Evropa, npr. iz Španije v Brazilijo in iz Španijo v Latinsko Ameriko in iz Portugalske v Brazilijo, tako se duhovni vpliv Cerkve iz Evrope premika v misijonske dežele. Na prvem vatikanskem koncilu ni bilo niti enega škofa iz Afrike ali Azije. Na tem izrednem konciN jih je bilo enaintrideset odstotkov iz teh dveh kontinentov.
Ta izredni premik je dal razmišljujočim škofom na koncilu spoznati, da problem misijonov ni več problem kake organizacije. Misijoni niso le zadeva Kongregacije za širjenje vere ali Družbe za širjenje vere. Skrb za misijone pripada celotnemu mističnemu telesu Kristusovemu.
Vkljub vsemu temu, kar navaja Kodeks cerkvenega prava, so papeži začeli podčrtavati, da so misijoni prav tako breme škofije kakor vse njene investicije. Pij XI. je svaril škofe, ki ne bi posvečali zanimanja misijonom, „da bo Bog nekega dne zahteval od nas točnih računov, če ne boste poslušali naših očetovskih opominov“. Benedikt XV. je priporočal škofom, „naj poskusijo vse potrebno, da obrnejo pozornost svoje duhovščine napram misijonom.“ Pij XII. je rekel škofom, da so le ti povezani z njim „v glavni dolžnosti širjenja evangelija in ustanavljanja Cerkve po vsem svetu.” Začetek nove župnije v Braziliji je prav tako važen dogodek za škofa v Združenih državah, kakor blagoslovitev nove župnije v kakem predmestju njegove lastne škofije.
Vsak škof je član mističnega telesa Kristusovega. V svojem fizičnem telesu se zanima za svoje prste in svoje nohte prav toliko, kakor se zanima za svoje srce in svoja pljuča, za jezik ali oči, in tako se bo zanimal tudi za sleherno celico in organizem celega mističnega telesa Kristusovega.
Noben škof, ki trpi zaradi motenj v srcu, ne bo obvezal rok in nog z ruto, da bi zadržal kri v srcu. Prav tako noben škof ne bo zadržal molitev in darov svoje škofije iz bojazni, da bo uničena učinkovitost škofije, če jih bo pošiljal v skrajne dele misijonov. Kakor nimata desna in leva stran srca neposredne zveze med seboj, ampak šele tedaj, ko je šla kri skozi vse telo, prav tako se začne škofija zavedati sama sebe šele potem, ko je njena življenska kri šla skozi vse ostale dele Mističnega Telesa.
Podčrtavajoč dejstvo, da Sveto Pismo ne ve nič o kaki posebni, od celote Cerkve ločeni misijonski delavnosti, poudarjamo naslednja priporočila:
1.	Sv. oče naj naloži takso v višini deset, odstotkov na vse duhovniško osebje, in takso v višini dveh odstotkov na vso škofijsko duhovščino, da se poživi evangelizacija mističnega telesa Kristusovega;
2.	misijonske družbe naj imajo 80% vsega svojega osebja na misijonskem polju;
Pogled na baziliko sv. Petra ob nočni razsvetljavi. V njej se vrši koncil.
3.	v vseh škofijah naj se vpelje še ena letna nabirka za misijone. S temi darovi naj razpolaga sv. oče v skladu z Motu propio Pija XII.;
4.	deset odstotkov proračuna za vsako novo cerkev, šolo, bolnišnico, naj 8re za misijone v inozemstvu;
5.	vsi visokošolci, ki imajo za to moralne kvalifikacije, naj se odločijo, gredo v misijone za dve leti. V mormonski cerkvi mora vsa mladina to
storiti;
6.	vsakih pet let naj gre sleherni škofijski duhovnik na tečaj „osve-žitve“, da se ohrani v prvotni gorečnosti. Ta tečaj, ki more trajati tri Mesece ali več, bi bil koristno preživet v semeniščih misijonskih dežel;
7.	duhovniki, ki imajo kaj prihrankov za svoje stare dni, naj ne Puščajo tega denarja v svojih oporokah, ampak naj že tekom življenja v letnih obrokih nekaj od tega dado za Papeške misijonske družbe. In po smrti naj gre ves preostali denar v roke sv. očeta, da podpre 639 duhovni-s!fih družb, ki se posvečajo službi v misijonih.“
V naslednjem navajamo v okviru vrsto konkretnih predlogov škofa Sheena, kako naj se ob koncilu spremeni mišljenje in delovanje škofov, duhovnikov in vernikov z ozirom na misijone:
Vračamo se na koncil in naj nam bo dovoljeno, da izrazimo ob tej priliki nekaj želja:
1.	„Misijoni“ naj se ne istovetijo več s področji, ki so odvisna od Kongregacije za širjenje vere, kajti Cerkev je tista, ki ima „misijo — poslanstvo“, in ne Kongregacija. V ta namen se naj vse tri kongregacije, namreč Konzistorialna, Vzhodna in Propagandna združijo v novo Kongregacijo, ki se naj imenuje Služba ljubezni, (Ministerium caritatis, na ta način bo vernikom vse drugače predstavljeno veliko poslanstvo Cerkve, ki naj utemelji (fundare: Propaganda) in utrjuje (stabilire: Vzhodna in Konzistorialna kongregacija) skrivnostno Telo Kristusovo v svetu.
2.	To novo misijonsko ministrstvo naj gleda na misijone Cerkve ne z zemljepisnega, ampak z gospodarskega in pastirskega vidika, namreč: kjer je potreba, tam je misijon, pa naj bo ta potreba zaradi pomanjkanja denarja, duhovnikov, redovnikov, šol ali drugih ustanov.
3.	Cerkev ima poslanstvo in to poslanstvo je povsod; je na ulici 42 St., in na Broadwayu, in je v Nairobiju; je v Los Angelesu, Rimu in Parizu, kakor je v Hongkongu, Taiwanu in na Borneau.
a)	Povezanost „misijonov“ samo z eno kongregacijo je povzročila nazadovanje misijonov v Cerkvi, ker se je mislilo, pogosto podzavestno, da je „ustaljena Cerkev“ upravna, dočim je „misijonska Cerkev“ evangeljska ustanova. V združenih državah je na enega duhovnika letno 2,8 spreobrnjencev, medtem ko se v Vietnamu, na Koreji in v enem delu Afrike ta številka zviša na 100. Ali je to zaradi tega, ker so oni „misijonski“, mi pa nismo?
b)	Med verniki ni jasnosti v tem, zakaj je Afrika „misijon", Peru pa ni, zakaj je Ruanda misijonska dežela, Brazilija pa ni? Ali nismo podobni duhovniku iz zgodbe, ki je šel mimo ranjenca, in gremo mimo Brazilije, ker pač ne pripada Propagandi? Latinska Amerika je misijonsko področje prav toliko, kolikor Azija. Navajanje okoliščine, da je v Latinski Ameriki evangelij oznanjen, v Aziji pa ne, ni realistično. Oboji so ga poslušali ponovno; oboji so v stiski; oboji naj bodo predmet Kristusove ljubezni v Njegovem Mističnem Telesu in zato jih je jemati kot enoto v „Službi ljubezni“.
*yillllll 11IIIIII
ii,iii!a;iaiiiiiiiiai i ia:,ai ■ lanaMina i lana lana > n i i' ■ ■ i i ,i j i ■ ■ 'i ■ ana aiiim ina anaiiaii1'-
c)	Omejevanje misijonov na Propagando je vzrok neravnotežja pri podeljevanju pomoči v Cerkvi. Nekatere goreče duše, ki so do-znale, da Latinska Amerika ni prejemala dovolj pomoči kot „misijonsko področje“, so kar na lepem opustile sleherno podporo Afriki,
Aziji in drugim potrebnim področjem, da bi se mogle dovolj po-=	svetiti Latinski Ameriki.
4.	Novi načrt za misijone naj bi upošteval, da je misijonsko naročilo od zgoraj in ne od spodaj. Od zgoraj je, ker je Kristus sam |	dal naročilo učiti vse narode.
Ne sme se pa prezreti klic od spodaj, namreč od revežev ^ tega sveta. „Nonne Deus elegit pauperes in hoc mundo divites in fide et heredes regni — Ali ni Bog izbral ubogih na tem svetu za premožne v veri in dediče kraljestva?“ (Jak. 2, 5) „Dominus non est oblifus clamorem pauperum — Bog ni pozabil klica ubogih."
(Ps 9, 13) „Beati pauperes, quia vestrum est regnum Dei — Blagor . ubogim, ker vas je nebeško kraljestvo.“ (Luka 6, 20).
Mi smo misijonarji ne samo zato, ker so nas nebesa poslala, ampak ker zemlja to zahteva; z enim ušesom poslušamo Kristusovo ' naročilo, naj gremo med vse narode; z drugim ušesom pa čujemo ; klice revežev. Kazen za neposlušnost drugemu naročilu bi bila prav tako težka, kakor če bi prezrli prvo. Cerkev stoji sedaj med Kristusom na desni strani in med reveži na levi. Gotovo nas Kristus pošilja, toda reveži nas terjajo. Kristus nas priganja; reveži se tr-. gajo za nas.
Razmišljamo besedilo naročila „Pojdite in učite vse narode,“ toda poglejte na revščino po svetu. Kitajska ima okrog 700 milijonov prebivalstva, medtem ko jih ima Kanada z ozemljem, komaj nekoliko manjšim, samo 18 milijonov. Pred sto leti je bilo na | zemlji komaj polovico toliko ljudi kot jih je danes.
Pogosto so najbolj revni in najbolj naseljeni deli sveta z naj-^	nižjim življenjskim standartom tisti, kjer se prebivalstvo najhitreje
^	množi. To pomeni, da postaja problem revežev vsako leto hujši.
T	Kadar kak narod nima dovolj hrane, ne more dovolj delati.
^ Se pravi, da največ živeža potrebujejo prav tisti narodi, ki so naj-manj zmožni pomnožiti si ga.
I	Mednarodni urad za prehrano navaja, da ima petinosemdeset
^ odstotkov prebivalstva sveta manj kot droben kos kruha na dan ; za prehrano.
'"'"•iiiiiaiiaiiaiiaiiaiiaiiaiia’iiiiaiiaiiaiiiiiBiianaiiBiiaiiiiiaiiaiiiiiaiiaiiaiiaiiaiiaiiaiiiiiaiiiiiaiia'iaiiaiiaiiaiiaiiiiiiusiiiiiaiiiiiaiiiiiiiiaiiiiiiiiiiiR

Petinštirideset odstotkov šoloobveznih otrok na svetu ne more obiskovati nobene šole.
V nekem latinskoameriškem predmestju s 25.000 prebivalci teče voda iz treh majhnih pip nekaj ur na dan in to ravno trikrat na teden. V New Yorku pa dnevno dovajajo milijardo galonov vode in znaša dnevna poraba sto milijonov galonov.
Samo trije izmed 100 otrok v Afriki vidijo srednjo šolo od znotraj in samo dva od 100 imata možnost priti na visoko šolo. Nepismenost dosega osemdeset do petinosemdeset odstotkov, kar je skorajda dvakratna številka svetovnega povprečja. Samo šestnajst odstotkov šoloobveznih otrok ima pouk v šolskih prostorih.
Eden izmed štirih ljudi na svetu je Kitajec.
Dva izmed treh stradata.
Eden izmed treh živi pod komunizmom.
Vsak drugi kristjan ne živi pod vodstvom Glave in se ne hrani iz svetih zakramentov.
Tri četrtine ljudi nič ne ve o krščanstvu.
To je naš misijon — ves svet.
bi prav, da bi bila za boljše upravljanje dodeljena za misijone posebna mednarodna komisija. Enako ka-
5.	Bilo ministerstvu
kor imajo generalni predstojniki redovniških družb v Rimu posebna tajništva za razne dežele sveta, tako naj imajo tudi misijoni komisije ali tajništva za razne dele sveta. Člani teh tajništev naj bi bili predvsem domačini, ali bivši misijonarji v teh deželah, ki so vešči jezika, poznajo psihologijo, kulturo in probleme tistega ozemlja. Bili bi svetovavci ali pomočniki članom Službe ljubezni v zadevah imenovanja misijonarjev, izbere njih pomočnikov; urejali bi vprašanja vzgoje, razmerje med državo in Cerkvijo, itd.
6.	Ko bo vsa Cerkev spoznala, da ima enotno poslanstvo, se bo vse delilo in zbiralo za celoto Cerkve.
Misijoni Cerkve niso paraziti krajevnih fara ali škofij, ampak celice Telesa. Nova zaveza ne pozna nobenih razlik med Cerkvijo na eni strani in njeno misijonsko delavnostjo na drugi. Cerkev je v celoti, v uradnem, pravnem, korporativnem in organičnem pogledu — misijonsko telo.
tiiini
■ lil iriilllili 11111111:11111
111 o" 1111 n t mi i im ii i, niii i i| miMi. i ■ ■ ii m i: ii: I ii 11 < ■ n ■ iiiiiiii ■ i i ii i im ■ i.i mi'■ mi im i mil hui iiiiin uni in’
Gospod po svojem vstajenju ni iskal kakih prostovoljcev za oznanjevanje evangelija do kraja sveta: ukazal je! Mi nismo prostovoljci na delu za misijonstvo; mi smo pri tem pod poveljem. AM smo bili izvoljeni za božjo službo in misijoni niso „pobožna posebnost“ ali čep na vrhu soda. Misijoni so bistvo Cerkve, tako kot zakramenti.
Škofje se bodo zato zavedali, da so bili posvečeni za ves svet. „Euntes in Universum mundum — Pojdite po vsem svetu“; samo iz pravnih razlogov jim je bil oddeljen le del sveta, ali samo škofija. Tako nosijo s sv. Pavlom na svojih ramenih: solicitudo omnium eccle-siarum — potrebe vseh cerkva!
Zakonik cerkvenega prava je naložil sv. očetu odgovornost za vse misijone Cerkve. Toda vsaka enciklika je razdelila odgovornost na vse škofe, kakor je Pij XI. rekel: „O tem bo Bog nekega dne zahteval od nas točen račun.“ (AAS XVIII, 1926, str. 68).
Zaključujemo: upamo na spremembo, upamo, da se bo delo za misijone priličilo potrebam časa, kakor je to nazval sv. oče „aggiornamento — spraviti v sklad z dnevom".
Cerkev je misijonska.
Ne more biti katolik, kdor ni misijonsko usmerjen.
Bog ima samo enega Sina in On je misijonar.
Prebodeni Zveličar je odrešil svet; Cerkev, misijonsko presunjena, ga bo rešila.
Naj po drugem vatikanskem cerkvenem zboru z božjo pomočjo ne bo več Petrov, ki bi odklanjali pomoč Kornelijem. Vsi bomo združeni v koncilski molitvi in koncilskem upanju: Non est Judaeus, neque Graecus, non est Consistorialis, non est Propaganda, non est servus neque liber, neque Orientalis sed vos omnes unum estis in Christo Jesu — Ni Jud, ni Grk, ni Konzistorialec, ni Propaganden; ni suženj, niti svoboden, niti Vzhodnjak, ampak vsi ste eno v Kristusu Jezusu.“ (Gal. 3, 28 — prirejeno).
MOLIMO ZA VESOLJNI CERKVENI ZBOR!
1 11 'I I II I Bi | lil t | II lllllllllllllllllllllllllllllllllllllll II k'
MISIJONAR O “KATOLIŠKIH MISIJONIH"
ob štiridesetletnici
Andrej Majcen S. D. B. — Vietnam
Štirideset let „Katoliških misijonov"! 1923 — 1963! To je zame tudi štirideset let, odkar sem pri salezijancih.
V	tistem avgustu leta 1923, ko sem bil kot učitelj nastavljen pri salezijancih na Rodni, mi niti na misel ni prišlo, da bi postal salezijanec. Bog ima pač svoja pota :n načine . . Ko sem opazoval življenje salezijanske drružine, me je bratstvo in veselje, združeno s pobožnostjo, ki sem ga občudoval pri njih, začelo mikati. V skupni obednici smo tako pri obedu kot pri večerji poslušali branje raznih knjig in revij. Med drugimi so bili tudi „Katoliški misijoni", ki so objavljali zanimiva poročila slovenskih misijonarjev, sestavke o šegah in navadah poganskih ljudstev in tople članke o lepoti misijonskega poklica. Kar smo poslušali, o tem smo potem razpravljali. Kar težko smo pričakovali vsako številko tega lista in zlasti meni je vsake prinesla več in več luči. Počasi sem zaznaval v začetku tihi, pa vedno močnejši glas: „Ite!... Pojdite! Pojdi!"
V	življenju vsakega človeka so, bi rekli, posebne „Gospodove ure", ure posebnih milosti, ki dajo novo, dokončno usmerjenost življenske poti posamezniku. Ne vem, katerega leta je bilo, ko so misijonski delavci okrog „Katoliških misijonov" organizirali akademski misijonski tečaj v Krapini, ki se je vršil, če se ne motim, pod predsedstvom škofa Andreja Karlina. Bil sem tedaj že salezijanec. Na tečaj so predstojniki poslali mene, ki sem se zavzemal za misijone v poganskih deželah, in pa g. Matija Sarugo, ki se je vnemal za delo v diaspori. Krasna predavanja gospodov okrog „Katoliških misijonov” in dr. Lamberta Ehrlicha so naredila name globok vtis. Spominjam se, da celo noč nisem spal, kajti začela se je notranja borba . . . Bal sem se težav s predstojniki, od strani staršev, negotove in neznane poti milijonskega dela. Pa Kristusov klic je vse prevpil. Pri sv. maši msgr. Karlina je bil sklep storjen: Prosil bom za v misijone, potem pa čakal.
Res sem zaprosil. Predstojnikom se je zdelo, da še nisem zrel za misijone. In sem čakal, da stvar dozori. Leta 1935 je prišlo pismo vrhovnega predstojnika iz Turina, naj odpotujem. Predstojniki so se malo kujali, domači so jokali, srce je bilo treba držati skupaj z obema rokama... „Katoliški misijoni" in dr. Ehrlich so mi spravili skupaj denar za vožnjo iz Benetk do Hong Konga. Tako sem z blagoslovljenim misijonskim križem v rokah, ki ga še vedno imam in poljubljam, odšel v misijone na Kitajsko, k znanemu misijonarju Kerecu, mojemu sobratu.
Misijonar Andrej Majcen (hm, z očali,' v skupini salezijanskih sobratov, ki jih je on pridobil za sveti poklic in družbo.
Ne bom opisoval mojega dosedanjega osemindvajsetletnega misijonskega življenja, ampak naj se omejim samo na pomoč in oporo, ki so jo „Katoliški misijoni” dajali meni in drugim slovenskim misijonarjem.
„Katoliški misijoni“ so stopili pred slovensko ljudstvo že kot zreli verski mesečnik s pravilnim misijonskim programom — služiti Cerkvi, služiti dušam, služiti misijonski ideji povsod in nesebično. Ponudili so svoje strani in svoj blagodejni vpliv vsem redovnim družbam brez razlike, nam salezijancem, jezu-'tom, frančiškanom, usmiljenkam, oblatinjam, uršulinkam, frančiškankam in drugim. . . Zato so pa tudi bili sprejeti tako lepo prav pri vseh, brez razlike. Dobro se spominjam, kako je prav ta univerzalnost, ki je prinašala s seboj raznolikost in pestrost misijonskih delokrogov in metod raznih misijonskih družb in področij, nam mladim klerikom silno ugajala; „Katoliški misijoni” so bili neizčrpen vir za obravnavanje na sestankih naših misijonskih krožkov.
„Katoliški misijoni" so bili buditelji in vzgojitelji novih misijonskih poklicev. Ob 40-letnici bi bila pač zanimiva statistika, koliko slovenskih misijonar-iev je šlo na to pot prav pod vplivom tega lista. Mislim, da je bil orodje božje Predvidnosti za večino slovenskih misijonarjev in misijonark.
Vsak ve, da je delo za duše — božje delo, in mi misijonarji smo le „nevredni hlapci", ki kvečjemu kaj pokvarimo, ako ne sledimo povsem Bogu in ako ne iščemo, da pred vsem On rast daje, med tem ko mi sadimo in zalivamo. „Katoliški misijoni" so nam teh 40 let svojega obstoja neprestano organizirali armado duš, ki molijo in žrtvujejo za naše delo in s tem božji blagoslov nadenj rosijo. Zavest, da je okrog „Katoliških misijonov" toliko slovenskih src, ki nas z molitvami in žrtvami podpirajo, nam je pogosto dajala pogum in pobudo, zlasti v najtežjih časih. Po drugi strani pa so „Katoliški misijoni" s pobujanjem misijonskega žrtvovanja bralce in žrtvovalce same posvečevali.
Človek je pač tak, da rad potoži svoje težave, neuspehe in razočaranja, pa tudi uspehe, načrte, želje in cilje. Gospodje okrog „Katoliških misijonov" so nam bili tisti prijatelji, ki smo jim zaupali in jim zaupamo vse to v medsebojnem dopisovanju. Koliko opore sem prejel v vseh teh letih iz teh pisem, ki so mi prinašala v najrazličnejših okoliščinah in težavah razumevanje in pobudo ter mi pomagala, da sem vztrajal do danes!
Predstojniki so mene navadno pošiljali na postojanke, ki jih je bilo treba šele začeti ali vpeljati. Treba je bilo zidati šole, cerkve, najeti in vzdrževati učitelje, zidati zavode, vzdrževati sirote in reveže. . . Škofje so nas vabili k temu in onemu delu, nam dajali blagoslov in pobudo, a finančne opore bolj malo. In tu so nam priskočili „Katoliški misijoni” na pomoč. Le poglejte zadnje strani tega lista z objavami darov za nas! Koliko misijonskih predavanj, iger, razstav, tombol, misijonskih krožkov in akcij! Koliko v vsem tem skritih žrtev „uboge vdove"! Pišete mi, da bom te dni prejel spet 150 dolarjev. To je lepa vsota, ki bo zelo prav prišla, spet nov člen v dolgi verigi darov, s katerimi spremljajo „Katoliški misijoni” mojo misijonsko pot od trenutka, ko sem se vkrcal za v misijone. Tudi tu naj povdarim Don Baskovo misel: Vsak dar za misijone je v duhovno pomoč darovalcu — ali kakor pravi naš Baraga: Kar daš bližnjemu, boš sam imel. . . In sveto pismo pravi, da miloščina izbriše mnogo grehov in kazni zanje... Ob tej obletnici „Katoliških misijonov" porabim priliko, da se za vse moje misijonsko delovanje nazaj najlepše zahvalim sodelavcem lista in vsem misijonskim dobrotnikom tudi za predragoceno gmotno pomoč, s katero so me ves čas spremljali!
Ena najvažnejših misijonskih zadev je pač vzgoja domačega klera. Za nas, tuje misijonarje, je delo marsikje vedno težje, v mnogih deželah skoraj nemogoče. Treba je zato na široko in na globoko delati za domače duhovnike in redovnike. Treba organizirati zadevne vzgojne zavode, aspirantate, no-vicijate, bogoslovna semenišča, itd. Hvala Bogu, tu pri nas, vsaj doslej, poklicev ne manjka. A za njih formacijo so potrebne velike vsote. Zlasti akcija č. g. Wolbanga CM v okrilju „Katoliških misijonov" in ona mojih sobratov je vzbudila darežljivosl mnogih plemenitih dobrotnikov, ki že skozi več let pomagajo vzdrževati večje število domačih bogoslovcev. Doslej je s pomočjo teh slovenskih vzdrževalcev že deset kitajskih in en vietnamski prišlo do duhovniškega poklica. Zadnji čas sem spet prejel vzdrževalnino za dva moja gojen-
G. Andrej Majcen S.D.B. (drugi od leve med sedečimi) v krogu salezijanske družine v Vietnamu. Pred 10 leti je bil samo šele g. Majcen in še en sobrat; zdaj je pa družina že tako lepo narasla!
Ca, ki sta zdaj v škofijskem semenišču. Koliko je s tem pomagano redovnim Predstojnikom in obema vietnamskima škofoma! Kako so vsi hvaležni dobrotnikom in „Katoliškim misijonom!" Hvaležne molitve ne manjka, zlasti ne spojina pri sveti maši. Kako lepa je ta skupna delavnost in molitvenost v Skrivnostnem Kristusovem Telesu, ki veže in druži in oživlja, in kako veliko vlogo 'ničijo „Katoliški misijoni" pri njej!
Ob 40. letnici „Katoliških misijonov" pa moram dvigniti svoj hvaležni po-9led k tistemu, ki je s svojim svetim zgledom velike ljubezni do Boga in do duš ves ta čas dajal duha in moči „Katoliškim misijonom”: to je veliki sveti Vincencij! Slovenski lazaristi, misijonarji svetega Vincencija Paveiskega, njego-v' duhovni sinovi, so se pri tem svojem očetu naučili in navzeli velike in ne-sebične ljubezni do duš, ki veje z vsake strani „Katoliških misijonov"!
In končno za vse: hvala večnemu Bogu! Pridi k nam Tvoje kraljestvo! Vse v večjo čast božjo in zveličanje duš! Daj mi duše, drugo vzemi!
„Katoliškim misijonom" in vsem sodelavcem in dobrotnikom ob 40. letnici ^oje najprisrčnejše častitke in najiskrenejša zahvala!
Andrej Majcen S.D.B. Saigon, Vietnam.
TRI SLOVENSKE MISIJONSKE KNJIGE
IZ SLOVENSKE MISIJONSKE ZGODOVINE
BARAGA,
doslej najboljši slovenski življenjepis tega našegra znamenitega rojaka, škofa med Indijanci Otava in Očipve. Napisal dr. Franc Jaklič. Bogato opremljena in ilustrirana knjiga.
KNOBLEHAR,
zirodba heroične dobe slovenskega misijonstva, ko so številni naši rojaki odhajali v Sudan gradit Cerkev Kristusovo in padali drug za drugim kot pšenična zrna, ki morajo umreti, da iz njih požene stoteren sad. Napisal dr. Franc Jaklič. Tudi bogato opremljeno in ilustrirano!
KRST PRI SAVICI
Na podlagi slavnega Prešernovega speva je Bine Šulinov napisal v verzih čudovito lepo dramo iz časov pokristjanjenja Slovencev, ki je ne samo primerna za uprizoritev, ampak tudi za prelepo branje, ki nudi umetniško, re-ligiozo in narodno doživetje. Dvobarvne ilustracije Hotimirja Gorazda.
Te tri misijonske knjige spadajo v vsako slovensko družinsko knjižnico. Ali jih že imate? Če še ne, omislite si jih! Z njih nabavo tudi sodelujete pri izdajanju dobrega slovenskega tiska v tujini.
Nove cene v karton vezanim knjigam:
Posamezna knjiga: 150 pesov, 2 dolarja, 40 avstrijskih šilingov, 1.000 lir, 10 NF, 1 funt.
VSE TRI KNJIGE SKUPAJ:
400 pesov, 5 dolarjev, 100 avstrijskih šilingov, 2.G00 lir, 25 NF, 2i/2 funta.
Starši! Kupite te tri knjige svojim doraščajočim otrokom! Z veseljem jih bodo vzeli v roke in z neizmerno koristjo jih bodo prebirali! Obogatili se bodo z misijonsko idejo, s krščanskim idealizmom, s slovenskim ponosom ob junaških dejanjih velikih rojakov, s spoznanjem naše misijonske preteklosti, z uživanjem čistega in lepega slovenskega jezika, z gledanjem številnih fotografij in umetniških ilustracij.
DOBRA KNJIGA — NAJVEČJI ZAKLAD -- V TUJINI SE POSEBNO! PRIVOŠČITE GA SEBI IN NAŠI MLADINI!
Naročila pri poverjenikih „Katoliških misijonov“ ali naravnost na „Baragovo misijonišče“. Loubet 4029, Remedios de Escalada, Pcia. Buenos Aires, Argentina. Vplačila na ime: Ladislav Lenček CM, istotam.
NA GROB MISIJONARJA 0. SEDEJA S. J.
O. Demšar S. J., Indija
Pokojni o. Sedej v družbi z o. Demšarjem.
Khari, 24. avgusta 1963
Zadel nas je težki udarec: umrl nam je dobri, goreči misijonar Viktor Sedej. Tako hitro je vse prišlo. Š'ele lansko leto so odkrili raka. Zdravnik ftiu je dejal, da mu je živeti še najmanj pet mesecev in največ tri leta... Lahko si mislite, kako ga je to zadelo, njega, ki je bil tako delaven, ki ni 'niel nikdar obstanka doma, ampak je vedno hodil okrog, poučeval, popravljal, urejeval polja, pomagal sosedom, do bi zboljšal življenski standart svojih faranov.
Ko je zvedel, da ima raka v čeljusti, je šel v Bombay, kjer je zdravnik diagnozo potrdil. Cul je, da imajo v Belgiji posebno dober zavod za zdravljenje te strašne bolezni, in je prosil, da bi smel iti tja, mimogrede pa že, morda pred smrtjo, obiskat svojo domovino. Na Veliki Šmaren je odletel iz Indije in v enem dnevu je bil v Belgiji. Zdravili so ga s kobaltno bombo in res se mu je nekoliko zboljšalo. Nato je šel v domovino. V začetku je bival pri mojem bratu na gradu Wagenšperk, Bila je zima, ki jo je Pokojni Viktor zelo občutil, saj se je v tridesetih letih življenja v Indiji Pač tako privadil tamkajšnje klime, da ga je stalo, prenašati domačo. Nato je šel na rodni dom v Veliko Ligonjo, kjer živi njegova sestra. Dva brata Počivata v gozdovih in samo Bog ve za njun grob. Starši so mu že preje umrli. Vsak dan je bral mašo v domači župni cerkvi. Njegov sošolec, ljubljanski škof dr. Jože Pogačnik, ga je povabil v Ljubljano, da pridiga v stol-Pici. Vsa polna je bila vernikov in so ga z zanimanjem poslušali, ko jim je Kovoril o delu slovenskih misijonarjev v Indiji in Bengaliji...
Po božiču jo Sel spet v Belgijo na pregled. Ko so ga zdravniki videli, so mu takoj rekli: „Gospod, mrzla Evropa vas bo umorila, vrnite se takoj nazaj v Indijo!“' S tem so pač hoteli reči, da zanj ni več upanja. Rak je hitro napredoval, je že zdelaval pljuča, načel hrbtenico, živčevje skoraj uničil... Pisal in telefoniral je v Rim generalnemu asistentu jezuitske družbe p. Prešernu S. J., naj pride na letališče, da se srečata na njegovem povratku v Indijo. Res sta pohitela p. Prešern in p. Žibert, a ju niso pustili k letalu, o. Viktor je bil pa že tako slab, da se. ni mogel premakniti z letala. Misijonar je mislil, da ona dva nista prišla, ta dva sta pa mislila, da je on odletel pač z drugim letalom. Tako si bodo šele v nebesih lahko vse pojasnili, ko se bodo spet srečali. Ponoči se je vozil preko domovine in ob devetih zjutraj je bil že v Kalkuti.
Ker sem se ravno tisti dan mudil tam, me je predstojnik prosil, da ga grem čakat na letališče. Kar nisem ga prepoznal, dasi sva bila zadnjih 26 let prijatelja v misijonih in sem ga že prej v Zavodih poznal, ko je bil on v osmi, jaz pa v prvi gimnaziji. Silno je osivel, obličje mu je zateklo, bil je utrujen do skrajnosti, izčrpan, brez moči. . . Sem ga prijel za roko in mu pomagal do avtomobila. Preko carine sva bila brž, saj ni imel drugega seboj kot mali pisalni strojček, ki ga je potem meni daroval... Govoril je le še-petaje, grlo je bilo uničeno. Se jesti ni mogel, le tekočo hrano je še požiral.
Ostal je v kolegiju sv. Frančiška Ksaverija v Kalkuti, in kadar sem mogel, sem ga obiskal, ko sem prihajal z dežele v mesto. Ure in ure sem presedel ob njegovi postelji in dobro mu je delo, četudi nisva mogla veliko govoriti. Že preje, ko je bil še v Bodipurju in bolan, sem ga hodil obiskovat, saj sem bil njegov najbližji sosed, komaj 40 km daleč..., a kadar je bil deževni čas, sem moral bresti po globokem blatu in vodi, v kratkih hlačah in z gorjačo v roki, da sem se cpiral nanjo. Kalkutski gospodje so-bratje tedaj pač niso mogli do njega, kajti te čudne vodne hoje je treba biti vajen....
Viktor je počasi umiral, a bil je silno odporen: „Saj nisem tako bolan, saj vidite, kako se mi je pozdravilo obličje (a bilo je nabreklo), še vedno lahko govorim ( a je le šepetal), tudi jem še lahko (a samo tekoče), spim tudi (s pomočjo spalnega praška). . . Nazadnje je pa le sprevidel, da gre res h koncu. Lepo pobožno je prejel sveto poslednje olje, obhajilo je itak že štirinajst dni prejemal v postelji, ko ni mogel več sam maševati.
16. junija smo imeli birmo v Khariju, na mojem misijonu. Naš novi nadškof, domačin iz Južne Indije, msgr. Albert Vicent D’Souza, je prišel birmat. Ker že dve leti ni bilo birme, je bilo birmancev veliko in še 50 prvih svetih obhajil. Cel mesec preje sem imel izredno veliko dela, da sem vse pripravil. Sam nadškof je med mašo delil sveto obhajilo, skoraj celo uro. Na koncu mi je dejal: „Zdaj pa razumem, kako ste ubili starega nadškofa Dyerja, ki je umrl po poldrugoletnem škofovanju... Če bi jaz moral vsak dan razdeliti toliko svetih obhajil, tudi ne bi dolgo vzdržal...“ Pa sem mu rekel: „Prezvišeni, ljudje želijo, vsaj enkrat v življenju prejeti sveto obhajilo iz rok svojega nadpastirja.” Pri kosilu pa mi je rekel o bolnem sobratu: „Vaš o. Viktor pa ne bo dolgo več, morda dva, tri dni...“ Ta nenadna in nepričakovana vest o bližnji smrti dragega Viktorja me je zelo potrla in takoj v torek sem se napotil spet v Kalkuto, da še zadnjič vidim živega starega
^0slednja fotografija o. Sedeja na bolniški postelji. Levo od njega stoji o. ekonom, desno sedi br. Leopold Vidmar, zraven pa stoji brat bolničar.
f^ijatelja, a katerim sva skupaj orala bengalsko misijonsko ledino v Moranju, pozneje spet v Khariju in nazadnje kot soseda, ko sem ga obiskoval v nlegovi samoti.
Šepetaje mi je govoril, držeč me za roko: „Lojze, ne bova se več videla tem svetu; grem, grem, hvala za vse, kar ste storili zame; dajte mi še ^oj blagoslov!“ Kleče sem ga blagoslovil Tedaj so bili pri njem naš brat \>dmar, potem bolničar, ki je dolge noči prečul ob njem in mu lajšal trplje-''•hb in pater ekonom, ki mu je omogočil pot v Evropo in v domovino. Stoječe °i) postelji sem fotografiral, da vidite na sliki še zadnjo podobo o. Sedeja in °krog njega tiste, ki so mu stali ob strani. „Zbogom, Viktor! Na svidenje ''ad zvezdami!” sem mu še tiho rekel in zaprl vrata za seboj ter odšel iz kopija, potem ko sem še prosil p. rektorja, naj me gotovo takoj obvesti o Vik-0l,jevi smrti, ker bi rad prišel na pogreb.
Naslednjo soboto sem šel na deželo maševat. Celo popoldne sem pešačil b>'eko razgretih rižnih polj, voda je kar puhtela in vrela od vročih sončnih jarkov. Začela me je boleti glava. Tako me je sonce udarilo, da sem se komaj Privlekel do najbližje hiše in poprosil za vodo. Celo vedro so mi je zlili na , avo in brž sem se počutil nekoliko bolje. Moral sem pešačiti še
eno uro,
sem prišel do vaške kapelice. Takoj sem se odločil in rekel katehistu: ’j^robohd, jutri bom samo tukaj maševal, ker sem od sonca preveč utrujen, a bi mogel iti še v drugo vas.” Zjutraj sem bi! navsezgodaj na nogah, spo-
vedal kakih 150 duš, opravil dve sveti maši in med njima delil sveta obhajila. Po vsem tem — čašico čaja in k obali, iskat motorni čoln, da me približa domu. Med potjo sem se zamislil: „Kaj to, da me Bog zadržuje iti Še v drugo vas in me žene domov? Mora biti nekaj posebnega.” Pride motorni čoln in hitro se ukrcamo, pa sem bil v pol ure v pristanišču, kjer naj b' vzel avtobus za domov. A komaj se izkrcam, že stoji pred menoj fantič iz Kharija s pismom v roki. Odprem pisemce: „P Viktor Sedej umrl v soboto zvečer, pogreb bo v nedeljo ob štirih, po sveti maši zadušnici ob treh v kolegiju v Kalkuti.” Pismo mi je poslal p. rektor zavoda sv. Ksaverija po posebnem slu, ki je vedel, da grem navadno to nedeljo maševat še v drugo vas» ter je hotel iti s pismom tja. a ko je bil na poti. ga je srečal nekdo, ki me je videl sedeti na obrežju kanala prve vasi, čakajočega na motorni čolni pa je sel iz tega sklepal, da ne bom šel v drugo vas, ampak se z motorko pripeljal do avtobusne postaje, zato me je šel s pismom čakat tja in me je res dočakal.
S pismom v roki sem jel tuhtati, kako naj pridem v Kalkuto do pogreba. Bilo je poldne. Za vlak je bilo že prepozno, kajti odhaja v Kalkuto ob 12.10, jaz sem imel pa do postaje še 15 km daleč. Poskusiti sem moral z avtobusom. Prosil sem o. Viktorja: „Dragi Viktor, ti si vedno prekosil vse rekorde, bodisi pri maršu na sprehodih bodisi v šolskih uspehih, bodisi pi'1 branju knjig (v Zavodih je dvakrat prebral celotnega Karla Maya, 48 knjigi vsaka po 600 strani!!’), sedaj pomagaj meni, da bom z rekordno naglico prišel pravočasno do tvojega pogreba.“ Skočil sem v prvi avtobus, ki sem ga zagledal. Bil sem zelo sirotno opravljen: Obleka od vroče poti vsa prepotena-na nogah nekake copate radi lažje hoje, brez pokrivala... Kako bom tak stopil v cerkev pred Viktorjevo krsto in šel za pogrebom...? Avtobus je vozil počasi, vse prepočasi, a vendar smo srečno privozili do konca te linije> kjer bi moral sesti v drugega. A prav ta dan ni vozil, kajti bil je praznik hindov, ki ta dan vozijo na okrašenih vozovih svoje bogove v sprevodu p° cestah, tudi po glavnih, ki so zato zaprte vsakemu projnetu Kaj naj naredim' „Viktor, ti glej, če hočeš, da te še dobim in te pokrižam v imenu tvoje sestre doma, ki te ne more. . !“
Ena sama rikša je stala na cesti in stekel sem k njej, da mi jo drug ne prevzame. „Fant, zdaj pa zapodi, da se bo vse kadilo!” — „Gospod, mi boste dali eno rupijo (kakih 20 dinarjev nekdanje vrednosti) !” — „Dve ti dami samo hitro me pripelji do prvega avtobusa v Joynagorju!” — Pa je poskočil kot žrebec, pokadilo se je po prašni cesti in tekel je, da sem komaj verjel-Po desetih minutah nama zapre pot okinčan voz z bogovi. „Gospod, zda) pa ne moreva več naprej, a železniško postajo imate čisto blizu in pred nje čaka avtobus. Pohitite!” Stisnil sem mu v roke dve rupiji, pohitel sem, pr> tem zgubil copate, rinil in prerinil sem se med množico v špalirju, ki je občudovala in častila božanstva na vozu, v štiri nadstropja dvignjenem in okrašenem. Nisem imel časa, da bi se ustavil in gledal, kajti že sem čul, kako je avtobus zatrobil pred odhodom. „Joj pred nosom mi jo bo pobrisal, Viktor-ustavi mi ga!” In prav predme je prihrumel velik avtobus, kakor da bi prišel pome, skočil sem vanj in oddrčali smo po kipi ravni cesti, ki vodi v Kak kuto. Ura je odbila eno. Ali bom prišel c pravem času? Imamo pred seboj še 60 km ceste in ta avtobus ne gre v mesto... Tri rožnevence sem zmolil med vožnjo, da bi lažje dočakal cilj. Bil sem lačen kot volk, ker od jutra
Sedej spremlja kalkutskega nadškofa Perlereja po misijonu. To je bilo pred leti, ko sta bila še oba živa; zdaj ni ne enega ne drugega več...
eisern nič jedel, le čašico čaja sem popi! po tistih dveh mašah, ura je bila Pa že pol treh. Avtobus se je ustavi! na svoji končni postaji, a, hvala Bogu, tam je čakal že drug. V sekundi sem bil na sedežu in brž smo odrinili. To-^a opazim, da to vozilo dela ovinke in ustavlja na vsak korak, ter ugotovim, da tako ne pridem pravočasno v kolegij. Komaj sem srečal prvi tramvaj, sem skočil iz avtobusa in se obesil nanj. Tri četrt na tri... Še prepočasi mi kre... in od tramvajske postaje bi moral še precej poti peš. Zagledam taksi, ki Čaka na križišču, skočim iz tramvaja, rečem fantu, naj pritisne na pedal, kolikor more, in v petih minutah sva bila pred kolegijem. Mlad pater me je pričakoval pred vrati in dejal: ,,0, kako	smo veseli,	da	ste prišli o	pra-
vem času; p. rektor se je bal, da ne boste	mogli...”
Stopil sem v kapelo, prašen in prepoten kot sem bil. Stopim do krste, ki leži v presbiteriju. Je še odprta Zagledam se v izmučeno Viktorjevo obličje ; oko še malo odprto, usta se drže na smeh, kot bi mi hotela še nekaj reči, v rokah razpelo in rožni venček. Prijel sem ga rahlo	za roko: „Z	Bo-
K°m, Viktor, in na svidenje nad zvezdami!”	Z utrujeno	in	tresočo roko	sem
ka pokrižal na čelu: „Viktor, v imenu tvoje sestre Francke, ki ne more na Pogreb. . .” — Viktor molči, tisti Viktor, s katerim sva se toliko razgovarja-mrzle so tiste roke, ki so tisočem delile riž v času bengalske lakote, mirujejo tiste noge, ki so toliko prehodile na misijonskih potih, molčeča so usta, so delila tisočem besede tolažbe in svete vere. Viktor je nastopil večni 'Počitek po 40. letnem delu v vinogradu Gospodovem. „Debota“ je umrl, so rekah ljudje, ko sem jim povedal o njegovi smrti. „Debota” pomeni božan-
stavo in s tem so hoteli reči, kako izreden je bil v svojem delovanju, v svoji pomoči.
S pogledom sem se še poslovil od pokojnika, potem sem pa iskal, kako bi se primerno oblekel. Kmalu sem dobil vse potrebno in preoblečen sem šel v kapelo, kjer je pater provincial daroval pogrebno mašo. Četudi je bila nedelja, je bila maša črna. Dies irae je bil dolg, pa sem si mislil: Viktor mi ne bo zameril, če grem med tem malo v obednico, da še pred pogrebom vsaj kaj malega zaužijem. Še preden je bilo petje Dies irae končano, sem bil že nazaj v kapeli. Pokopališče je od zavoda precej oddaljeno. P. rektor ma je povabil seboj v hišni avto. Švignila sva po kalkutskih ulicah in bila še pred krsto na pokopališču, kjer je že čakal kalkutski nadškof. Opravil je v pokopališki cerkvi pogrebne molitve, nakar smo šli do odprtega groba. „Vzemi, zemlja, kar je tvojega. ..” Metali smo kepe prsti na rakev v grobu, jaz sem jih vrgel več: „Viktor, prva kepa v imenu tvoje sestre Francke, druga v imenu domače jugoslovanske jezuitske province, ki te je poslala v Bengalijo, tretja je v imenu vseh tvojih rojakov in rojakinj, ki smo s teboj skupaj toliko časa orali bengalsko ledino...” Pristopili so še drugi: sobratje, redovnice, njegovi gojenci iz Morapaja in Bošontija, stari katehisti... vsi so imeli solze v očeh... „Odšel je Viktor, ne bo ga več med nas, le eden je bil..
Počasi sem zapuščal pokopališče. Gospod nadškof me je opazil, pa me je povabil v svoj avto. „Pojdite z menoj, saj morate biti utrujeni od dolge poti.” Hvalil mi je med potjo pokojnika. In pri tem mi je prišel v spomin dogodek pred tremi leti, ki se je zgodil v Viktorjevi fari v Bodipurju, ko je prišel tudi že pokojni nadškof dr. Vivian Dyer na birmo. Dejal je: „Hočem videti, kako moji misijonarji živiji in trpijo.” Odvračal sem ga, češ da bo pot po soncu pretežka in prenevarna za njegovo zdravje. A je vztrajal-Ko je stal pred glavnim oltarjem, o. Viktor pa pred obhajilno mizo, je nadškof med drugim v pridigi dejal: „Dragi moji Bodipurci! Pred seboj vidite svojega župnika o. Viktorja, ki je ves bolehen. Izčrpal se je v delu za vas-Vedite, da ga imam zelo rad, saj je svet in goreč duhovnik. Veliko molim zanj, da vam ga Bog ohrani še mnogo let... 1” Čez leto dni je blagi nadškof že počival v grobu... In sedaj je še Viktor šel. Oba sta v nebesih in uživata plačilo nebeške slave in pokoja. „Naj ti bo lahka, zemljica bengalska, dragi sobrat Viktor, Martin Krpan iz Velike Ligojne pri Sveti Trojici na Vrhniki! R. I. P.”
Ljubezen: “Tvoja ljubezen se mora kazati do nesimoatič- | | nih ljudi. Njihove napake moraš prenašati v dobrohotnem po- | | trpljenju, ne pa jih ostro obsojati. Ako jih naglo in trdo obsojaš, f | kot to mnogi delajo z napakami bližnjega, je to gotovo zna- I 1 menje, da se božja ljubezen v tebi ohlaja in da se bo še | 1 naprej ohlajala."
Janez Tauler
?illllllll(lllllllllllllllllllllllllltlMlllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllll|lllllllllllllllllllllllllllllll|lllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIII|IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII1llMIII>|i:
ŠiMmiiiiiiiiiiimiimiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiimmiimiiiimiiimimiiii^

|
ta
ta
ta
ta
ta
ta
ta
1
ta
SLUŽABNIK BOŽJI
ŠKOF ANTON MARTIN SLOMŠEK
Tako je naslov knjigi, ki jo je pred 30 leti spisal prelat dr. Franc Kovačič in jo je v ponatisu za zamejske Slovence ob 100-letni-ci Slomškove srti izdalo Baragovo misijonišče.
Ta Slomškov življenjepis je po mnenju priznanega zgodovinarja Franceta Dolinarja dozdaj najboljši slovenski prikaz Slomškove življenjske poti in dela.
Obsega 320 strani besedila in 16 strani slik. Stane v luksuzni izdaji 3 dolarje, v karton vezan pa 2.50 dolarja — oziroma protivrednost v drugih valutah.
VELIKA PROŠNJA
vsem, ki so prejeli v nakup ali prodajo
SLOMŠKOV ŽIVLJENJEPIS!
To dragoceno knjigo smo se drznili poslati v razpečevanje oziroma v nakup vsem tistim, o katerih smo upali, da bi z veseljem sprejeli to žrtev.
O stvari pa nismo pisali vsakemu posebej, ampak smo v 3. številki tega letnika našega lista na 3. strani ovitka naslovili na vse skupaj tiskano prošnjo, da poslano jim knjigo ali knjige odkupijo oziroma prevzamejo v prodajo med rojaki.
Vse ponovno lepo prosimo za sodelovanje, da se odločijo za nakup sami in da ponudijo knjigo še drugim. S tem bodo posredno pripomogli k veliki skupni zadevi Slomškove beatifikacije.
Plača se lahko kot „Katoliški misijoni“ pri poverjenikih ali pa (z girom ali čekom) na naslov: Janez Petek CM, Loubet 4029, Remedios Escalada, prov. Buenos Aires, Argentina.
SLOMŠKOV ŽIVLJENJEPIS V VSAKO SLOVENSKO HIŠO!
I
=
E
E
E
E
E
E
E
iniiimmiiiimmiimnimimiimiimiimuimiiimimiiiiiiiiiimmmmiiiiimmiiiimmifš
imiiimmmmmimimmiiuiHiiimMiMMmmiimmiimiiimmmmmmiMmmimimmii
BREN O BARAGI
/. zvezek Zbranih vpisov dr. p. Hufrona Brena o b. sl škofu Frideriku Baragi-
—	Zbral, uredil in opombe napisal dr. Filip Žakelj — Baragova knjižnica
2.	zvezek. Buenos Aires 1962. — „Baragovo knjižnico“ izdaja Južnoameriška Baragova zveza s sedežem v Buenos Airesu, Ramdn Fale on Al 58. — Tiskala in vezala „Editorial Baraga S.R.L.“ Buenos Aires (Naslovna slika je delo
c. g. Franceta Berganta.)
Slovenski narod je eden izmed narodov katoliške Cerkve, ki še nima svojega blaženega ali svetnika, redno proglašenega po predpisih Cerkve. Vedeli smo, da nam zaradi tega veliko manjka. Bilo je razumljivo, da na kaj takega nismo mogli kaj prida graditi, dokler smo bili v okviru monarhije, ki nam narodnostno ni bila naklonjena. Saj smo dejansko šele v 19. stoletju začeli sprejemati na škofijska sedeža v Ljubljani in Mariboru cerkvene kneze, ki so bili slovenskega rodu. In vendar: prav iz tega stoletja smo mogli že dati Cerkvi dva velika škofa — Barago in Slomška; slednji je prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. .Andražu v prestolnico slovenske Štajerske
—	v Maribor in s tem rešil slovenski značaj celega južnega Štajerskega, drugi pa je krenil v širni svet — ponesel je slovensko poslanstvo Cerkve med Indijance v Združenih državah. Iz majhne slovenske dežele je Ameriki zraste! ne samo misijonar, ampak škof, ki je potem tudi zasedel bleščeče mesto v zgodovini razvoja katoliške Cerkve v novem svetu. Pa ni bil samo misijonar in škof — bil je tudi pisatelj in kulturni delavec. Že v domovini je veliko pomenil, ko se je pognal v borbo proti ozkemu janzenizmu, v Združenih državah je podal svojim vernikom kulturne osnove, ki ga dvigajo med pionirje raziskovalcev o prvih prebivalcih — Indijancih. Kakor ga je iz domačih razmer potegnila želja po graditvi Cerkve, tako se je pa tudi tu znal dvigniti nad kulturne in civilizacijske stvaritve; svoje misijonsko pastirsko delo je postavil na globoke verske temelje — in njegov sad ni bil v prid samo vernikom, ki jim je prinašal evangelij: sam se je dvignil nad raven vsega časnega in svetnega: postal je naš in ameriški kandidat za čast oltarja. Baraga nas je vse razpel med nebo in zemljo. Naš obstoj v tostranstvu se veže na njegovo najmočnejše poroštvo v večnosti.
P. HUGO BREN — PIONIR GIBANJA
Leta I9(i2 je Južnoameriška Baragova zveza slavila svojo desetletnico. Za to priliko je sklenila izdati prvi zvezek Zbranih spisov p. Hugona Brena o Baragi. Knjižica, ki ji je njen predsednik prof. dr. Filip Žakelj napisal uvod in ga datiral z dnem 8. septembra 1962. praznikom Marijinega oznanjenja, ni prva v Baragovi knjižnici, ki jo zveza izdaja. Izšel je že prvi zvezek: Barago na oltar. Če je bila prva knjižica predvsem velik klic po notranji pripravi, po molitvi, ki naj se izliva v klic: Barago na oltar, je sedaj drugi zvezek šel velik korak naprej. Uvaja se kot prvi zvezek spisov, ki jih je o Baragi napisal p. Hugo Bren. Je zbirka dokumentov, pisem in
Nova podoba škofa Barage, ki jo je v olju naslikal č. g. Franc Bergant in krasi naslovno
stran knjige: Bren o Baragi.
Podatkov, ki zajemajo nad 300 strani, a je obdelan šele en del vsega Bre-Povega gradiva. Kar se je s tem zvezkom začelo in kar se bo nadaljevalo, je nam zatrdno potrdilo in mogočen dokaz, da je Baragova zadeva med nami živa, močna in neustavljiva. Kdor pregleda prehojeno pot, ne more biti malo-dušen; proces celotne zadeve je že predaleč napredoval.
Med nas prihaja knjiga, ki ni samo zbirka dokazilnega gradiva, kakor bo služil postulatorju Baragovega procesa, ampak je tudi podoba velikega
redovnika in služabnika božjega p. Hugona Brena, ki je bil pred več ko štirideset leti začetnik gibanja za Baragovo beatifikacijo. Urednik zbirke je o njem mogel ponatisniti obsežen lasten življenjepis in ga izpopolniti z dragocenimi pripombami. P. Hugo Bren ni bil samo velik teolog in redovnik, bil je tudi pisatelj, ki je v svoje pisanje prinesel ves žar in sveto navdušenje za zadevo, ki naj bi po prvih pozivih in klicih postala zadeva vsega slovenskega naroda, doma ir v tujini! Stvar se ni takoj prijela, v prvih letih je včasih celo izgubljal upanje; vpraševal se je, ali naj nadaljuje. Bil je v začetku čisto sam, a je vzdržal in v desetih letih, do velikega oklicanja Baragove zadeve na romanju na Brezjah, dosegel, 'da je delo zajelo Slovence v domovini in Združenih državah. Po drugi svetovni vojni se je delo naslonilo še na širše osnove: v Rimu je postal predsednik Baragovega odbora — rešitev slovenskega begunskega vprašanja je postavil pod Baragovo zaščito. Kakor je v letih 1920 sprožil gibanje za beatifikacijo z nekim posebnim dogovorom z Barago (bil je že zelo bolan, šibak in trhel — gotovo malo primeren za tolikšen napor), tako je najtežje poglavje slovenske povojne tragedije, emigracijo položil v varstvo božjega naročja po Baragovi priprošnji. Njemu je Baraga utrdil zdravje, emigracija se je v celoti rešila.
BREN O BARAGI
Drugi del knjige (str. 80—309) zajema poglavja o Baragovi osebnosti, kakor jih je tolmačil in ugotavljal p. Bren. Zbrano je obširno gradivo, ki se začenja z razčlembo Baragovega dela v domovini, podaja pregled njegove poti do duhovništva, kako ga je razumeval (str. 94-139), razlaga njegovo borbo z osnovami janzenizma in sončno in svetlo pot v misitonstyo.
Bili so hudi časi na Slovenskem, težki so bili pogoji za odločitev oditi v svet, ki je bil daleč in neznan. Toda Bren je iz Baragove odločitve izluščil herojsko plat nastopanja in vseh dejanj in iz podanega kar izžari misel: ßaragn je bil junak nadnaravnih razmerij, nam Slovencem pa je sedaj naložena naloga, da znamo biti vredni in podobni temu junaštvu. Bren podčrtava, da je Baraga gotovo že v nebesih, toda njegova čast na oltarju in javno češčenje mora postati in biti trajna zadeva vsega slovenskega naroda: Baraga bo svetnik, ako bomo znali biti zanj tako navdušeni in vztrajni, kakor je bil Baraga navdušen in vztrajen za širjenje božjega kraljestva na zemlji. Ves narod mora biti za to (Cehi nas uče, str. 291); pa na to ne sme gledati iz narodnih vidikov, svoje hotenje mora prežeti z globoko versko vsebino in obnovo — klic po Baragovem svetništvu mora doseči tisto versko širino in globino, kakor nam sije iz njegovega lika.
Misli, pobude in zaključke Baragovega peresa preveva ljubezen, vera in gorečnost, ki dosega Baragov lik. Veliki teolog in znanstvenik, predstojnik in odličnik reda, ki je na vseh svojih mestih dajal najvišji ugled slovenskemu imenu, je v teh poglavjih o Baragovih vrlinah ves prežet preprostosti in miru, ki vre samo iz globoko dušo. Zato Baragovi spisi niso samo dokazilno gradivo, dragoceno zgodovinsko bogastvo o naši duhovni in kulturni rasti — njegova beseda nam more biti lep in močan vzgled, kakšni morajo biti vsi, ki se priključujejo gibanju za Baragovo beatifikacijo. Brenova beseda in vera nam je porok, da se bo delo za Baragovo beatifikacijo nadaljevalo do srečnega zaključka.
BRENOV LIK FRIDERIKA BARAGE
Glavni deležnik borbe in zmage — Friderik Baraga — iz zbranih podatkov izhaja v luči, kakor smo ga spoznavali že dosedaj, a se s pričujočim zvezkom njegova svetloba in odličnost še bolj razsvetlita.
Slovenci nismo imeli velikih vojskovodij in nismo odhajali na razsežne vojne pohode. Toda takrat, ko so v 19., najbolj nacionalističnem stoletju evropske zgodovine vsi narodi odhajali na pohode za določanje in utrjevanje svojih meja, smo Slovenci poslali v svet „vojskovodja“, ki se je odločil ne za osvajanje zemlja, ampak za osvajanje duš — pa ne za svet, ampak za večnost. Na ta pohod je odšel intelektulec, aristokrat, ki bi mogel doma v družbi svojega okolja postati „vojskovodja“ v osvajanju osebnih časti in časnih dobrin — pa je vse zavrgel in odšel med najrevnejša divja ljudstva v Ameriki. Baraga bi mogel po svojih literarnih in znanstvenih sposobnostih postati „osvojevalec“ najvidnejših mest v slovenski literaturi in kulturni zgodovini, pa je šel za „berača“ med ljudi, ki še najnižjih stopenj civilizacije niso dosegli. In to vse za na zunaj skoraj premajhen uspeh, ko Piše: „...danes, to nedeljo, sem krstil 18 Indijancev... Oh, kolikšna sreča, kolikšna milost, ki mi jo tako vidno naklanja vsemogočni Bog.“
V svojem knjižnem delu (str. 212) in v svojih čudovitih pismih svoji sestri Amaliji se namreč Baraga razkriva tudi kot velik literat, velik kulturni delavec — in znanstvenik. Kaj vse bi moglo njegovo književno delo Pomeniti med takrat se porajajočim slovenskim slovstvenim delom v domovini fnjegovi slovenski molitveniki so prave literarne umetnine, le da jih še nikdo ni obdelal s te strani; edini, ki jih je dotedaj kot take cenil, je bil ljubljanski župan Ivan Tavčar: Kot župan ljubljanskega mesta je bil Patron Trnovske cerkve in na žegnanje za praznik Janeza Krstnika so mu uiorali na klečalnik pred glavnim oltarjem vedno položiti Baragovo Dušno Pašo).
Brenovo pero — kongenialno Baragovemu — je že v prvem zvezku razkrilo del tega Baragovega bogastva. Kolikor moremo presoditi, je verjetno v tem zvezku šele četrtina vsega, kar je Bren o Baragi napisal.
DRAGOCENA ZAKLADNICA
Gotovo je Brenova knjiga o Baragi velik in dragocen doprinos k slovenski verski in kulturni zgodovini. Kakor številni drugi spisi in doku-Pienti iz 19. stoletja, nam tudi to delo odkriva razveseljivo dejstvo, kako Paglo smo znali rasti na obeh področjih, da smo mogli ujeti korak z ostalimi Parodi okoli sebe in po svetu.
Delež urednika knjige dr. Filipa Žaklja je velik. Ne le, da je vse gradivo s pomočjo sodelavcev on zbral, vsakemu poglavju je dodal obsežne iu zelo izčrpne pripombe; mirno moremo poudariti, da so opombe in njegovi dodatki dejansko spet delo zase. In napisal je življenjepis p. dr. Huga ßrena! Koliko truda, iskanja podatkov in dragocenih sadov lastnega spomina je dodal vsem poglavjem in važnim odstavkom!
Južnoameriški Baragovi zvezi in njegovemu predsedniku — uredniku jp zbiratelju vsega, kar je količkaj v zvezi z Barago, moramo biti le iz srca hvaležni, kakor mu bo morala biti pravična v sodbi in zadolženosti naša kulturna zgodovina.
Ruda Jurčec
MOLITEV
ZA BARAGOVO BEATIFIKACIJO
Lrf/Iasl>il prof. Alojzij Gerziniö, Bučnost Aires.
Na naslednjih straneh objavljamo fotokopijo originala Ger-ziničeve kompozicije molitve za Baragovo beatifikacijo, ki jo je ta priznani slovenski glasbenik sestavil za eno Baragovih proslav v Buenos Airesu pred leti in jo je dovršeno prvič in kolikor vemo doslej edinkrat izvajal pevski zbor „Gallus". Z objavo te kompozicije omogočamo nje izvajanje tudi v vsej ostali slovenski skupnosti.
BESEDILO:
O Bog, ki si v škofu Frideriku Baragi dal našemu ljudstvu vnetega dušnega pastirja, poganom pa gorečega misijonarja, j ponižno te prosimo, poveličaj ga, da bo prištet med blažene tvoje Cerkve, da bomo imeli v njem pri tebi mogočnega priprošnjika in vzvišenega vzornika, j ki ga bomo s pomočjo tvoje milosti posnemali v gorečnosti in božji ljubezni.
Usliši to našo prošnjo po zasluženju našega Odrešenika Jezusa Kristusa, svojega Sina, ki s teboj in Svetim Duhom živi in kraljuje na vekov veke. Amen.

■■■■■■■■■■■■■■•■•«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•■■■■•■•■■■■•■■■■■•■■■■•a**

)C v. c Tla-	^
•1~U.lC.
?y~" . r» r« ■■£ j	m-—»—
*4=—»-^-g C-----1-„ B 4	».	>
^ ^	L K — ''
—	r2^*^y	+	|	>
~ .^ r-i i<- «
____—__«_______. j
&
'4
•VW\ -	*i-,'V\»0

l 'r-
h

K75
- /Ws_C>
-b
-N..
/ rr



v - *
S* rf ^
i-
L
i>
-♦—*■
r12.
J A
£
t_i_r
«T7 ^ j
:_r i-1
►
I/
nKT
«— r ■ ^

-v^- [J

£±

^=w


t.~r
-*—
% - f
i|

fr*
s
*>’•	-	—'kA,
r
•tc-f ~
i
uir
-
s'
'±=^k


— 31t) —
!> kU
m/x - IfjrJ- 'jz - kt
Pogled na stavbo Baragovega misiioniiča v Slovenski vasi v Lanusu pri Buenos Airesu: cerkev, m'$ijonUče in vikarijska šola. V Slovenski vasi lepo delujeta kar dve misijonski celici: vikarijski odsek in misijonski krožek misijonišča.
BARAGOVO MISIJONIŠČE v Slovenski vasi v Lanusu pri Buenos Airesu
vabi v svoj šolski in vzgojni zavod slovenske fante, ki žele študirati in ne izključujejo duhovniškega in misijonskega poklica.
Prednosti šolanja in vzgoje v Misijonišču:
1 . Poučujejo slovenski duhovniki in laiki, izdajajo pa se državno priznana in veljavna spričevala.
2.	Radi visokega cilja Baragovega misijonišča stremita vzgoja in šolanje po čim višji stopnji.
3.	Zavod se nahaja v izrazito slovenskem okolju, kakor ga ni drugod v slovenskem izseljenstvu.
4.	Šolnina in vzdrževalnina po dogovoru, primerna možnostim staršev; revni a obetajoči dijaki so je lahko tudi docela oproščeni, s pomočjo dobrotnikov Baragovega misijonišča.
Vsa pojasnila in prijave na naslov: Rev. Petek Janez CM, superior, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires.
PO TATARSKIH DEŽELAH IN TIBETU
Spomini s popotovanja po tatarskih deželah in Tibetu v letih 1844-46
Ti obširni spomini popisujejo eno velikih misijonskih „pustolovščin“ novejše dobe. Potovanje, ki je tedaj mejilo na nekaj neverjetnega, je — kot tolikokrat pri misijonskem delu n. pr. pri Baragi in Knobleharju — prineslo tudi znanstvene in književne plodove.
Junaka potovanja sta bila francoska lazarista Joseph Gäbet in Regis Eva-rist Huc.
Gäbet se je rodil 1. 1808 in bil posvečen oktobra 1833, marca 1834 je stopil v red sv. Vincencija. Naslednje leto jo prispel na Kitajsko v spremstvu bi. Per-boyrja, ki	jc nekaj let kasneje prestal	mučeniško smrt v Učangu.	Eno leto je
ostal v Macao, sredi 1836 se je zavezal	z redovniškimi	zaobljubami	in odšel 15.
avgusta v	Mongolijo, kamor je dospel 1.	1837. Njegovo	kitajsko ime	je bilo Cin.
Več let je	misijonarji v Heičui, sv. vzhodno od Pekinga	in v Jeholu.	Posrečilo se
mu je spreobrniti tri budistične lame, eden od teh je bil poznejši lazarist Fong-Mgr. Mouly, apostolski vikar v Mongoliji, ga je imenoval za provikarja in mu naročil, naj ustanovi mongolski misijon. Za pomočnika je dobil Huca. Skupno sta opravila slovečo pot preko Mongolije v Laso in od tam spet na Kitajsko. Iz Macao se je odpravil v Francijo in v Tlim, da bi dobil dovoljenje za povratek na Tibet, pa tega ni dosegel, ker so to deželo medtem zaupali Pariški družbi za zunanje misijone. L. 1819 so ga določili, naj spremlja usmiljenke v Brazilijo in tam v Marianni ustanovi semenišče. Umrl je 3. marca 1853 v Rio de Janeiro za rumeno mrzlico.
Pisec spominov Huc se je rodil 1. junija 1813 v kraju Caylus v toulonški škofiji. Njegova družina je prišla z otoka Martinique, oče je bil častnik. Regis Evarist je študiral v Toulouse, odšel k lazaristom v Paris, tam napravil oktobra 1. 1838 redovne zaobljube in bil z začetku 1. 1839 posvečen. Marca istega leta se je vkrcal za na pot na Daljni vzhod. Po skoro polletni vožnji je prispel v Macao. Prav tedaj se je začela kitajcko-angleška vojna. Angleži so z veliko tehnično prednostjo dosegli lahko zmago in Evropa je bila prepričana, da ji je veliko cesarstvo odprto A ni bilo tako. Poraz je vzbudil hud odpor proti tujcem. Samo misijonarji so si upali križariti po kitajskih provincah. Huc si je nadel obleko malo prej mučenega o. Perboyra in se odpravil v Kanton, kjer je mrgolelo tatarskih in kitajskih vojakov. Tri mesece je popotoval po krajih med Kantonom in Pekingom in se poglobil v življenje kitajskega ljudstva. Najbolj ga je prevzelo dejstvo, da je sredi teh poganskih ljudi sem in tja našel kakšno družino, ki je častila križ, molila naše molitv“ in praznovala naše praznike. Delo ga je napotilo preko kitajskega zidu v Mongolijo. Tu je misijonaril več let. Sani pravi, da je to bilo trdo delo in da jc pričakovati uspehov med Mongoli le po veliki potrpežljivosti. L. 1844 se je začel baviti z budizmom, kakor ga goje v lamaističnih samostanih. Skupaj z o. Gabctom jc nato opravil velikansko pot v
Tibet. Povsod se je namreč praznoverje med Mongoli sklicevalo na središče budizma Laso, kjer naj bi kraljevalo popolno znanje in svetost. Zato sta hotela prodreti k temu viru in ga pokristjaniti. Če bi to uspelo, bi morala sprejeti krščanstvo vsa osrednja Azija.
Po izgonu iz Lase in novi izredno naporni poti na Kitajsko je Huc v Macao uredil svoje zapiske in jih izdal v Franciji. Iz domovine se je vrnil na Kitajsko, a ga je zapustilo zdravje, porušeno v snegu, vetru, lakoti in naporih tibetanske Poti. S severne Kitajske je odšel na jug; nekaj časa je prebil pri sobratih v Ningpo (čekiang). A bolezen je napredovala, često se ni mogel ganiti, zato so &a poslali na zdravljenje v Francijo. Iz Macao je odšel na novega leta dan 1. 1852, se pomudil nekaj časa v Indiji, kjer je z zanimanjem opazoval ljudi pod angleško peto — kolonizatorji so se zanimali le za trgovske špekulacije in tvar-no korist — in v sponah poganstva, vendar je mogel ugotoviti, kako tudi tu krščanstvo vztrajno napreduje. Obiskal je še Ceylon, Egipt in Sveto deželo — za Vnebohod je bil na Oljski gori — ter končno prispel v pirinejsko termalno zdravilišče Ax. Tam je pripravil drugo izdajo Spominov. V Parizu je izdal še knjige: Kitajsko cesarstvo (1855) in Krščanstvo na Kitajskem, na Tatarskem in v Tibetu (1857-58). Umrl je v Parizu 25. marca 1860.
Veliko popotovanje. Apostolski vikar za Mongolijo mgr. Mouly je obema misijonarjema takole označil poslanstvo: „Šla bosta od šotora do šotora, od naselja do naselja, od enega lamaističnega samostana do drugega, dokler vama Previdnost ne da znamenja, .kje naj se ustavita in začneta.“ Za spremstvo sta imela samo pokristjanjenega mongolskega lamo Samdadžiemba, 3 kamele, konja in mulo. Skupinica je šia skozi deželo Ortes ali Ordo, prečkala puščavo Alašan, dvakrat prešla kitajski zid in Rumeno reko. V lamaističnem samostanu v Kunbum pred tibetanskimi gorami so ostali 3 mesece, čakajoč na kakšno karavano v Tibet in misijonarja sta se učila tibetanskega jezika. Ker so ju ljudje imeli za lami „izpod zahodnega neba“, sta se brez težav lahko priključila veliki karavani v Laso. Obšli so jezero Kuku Noor, preplezali gore na jugu od Cai-dan, premagali strašne gore na severu Tibeta in končno 20. januarja 1846 po „18 mesecih
boja z neštevilnimi mukami in napori“ prišli v Laso. Tu sta pri tibetanskem dilzavnem namestniku in mnogih tibetancih našla veliko zanimanje in pripravljenost za krščanstvo; kitajski poslanik, ki je izvajal vrhovno oblast, pa ju je dal kot tujca izgnati. Spet sta morala preko neizmernih tibetanskih gora skozi mnoge smrtne nevarnosti na Kitajsko. Oktobra 1S46 sta bila v Macao.
Hucovi Spomini. Pet let kasneje je R. E. Huc izdal dve knjigi Spominov na to popotovanje. Odmev v Franciji je bil skromen. Bralci so imeli Hucovo pripovedovanje o neizmernih deželah in eksotičnih ljudeh za pretiravanje in izmišljotine. Bilo pa je tako zanimivo branje in tako dobro napisano, da so ga dajali v roke otrokom kot pozneje knjige J. Verna.
Po smrti obeh misijonarjev, 1. 1870, je ruski častnik Prevalski z večjimi sredstvi in z znanstvenimi ambicijami prepotoval del tega, kar sta prepotovala lazarista: deželo Oi-do in Alašan do jezera Kuku Noor. Za pot v Tibet mu je zmanjkalo denarja ali poguma. Poslej se je zdelo, kot da si je Rus zastavil nalogo, da dokazuje neverodostojnost Hucovih zapiskov. Nekaj časa je trdil, da sta misijonarja prepotovala le v domišljiji, potem pa je lovil Huca za besede, češ da ni zapisal resnice, da se je motil, da njegovi podatki niso točni itd. Tako je Hucova knjiga nekaj časa veljala za domišljijsko delo brez dokumentarne vrednosti.
A resnica je zmagala. Orleanski princ Henrik je ponovil pot misijonarjev v Tibet s Hucovo knjigo ob sedlu. Bil je presenečen nad natančnostjo in zanesljivostjo piščevih podatkov in nad njegovimi mojsterskimi opisi. Po temeljitem preučevanju stvari je Henrik Orleanski 1. 1893 izdal knjigo: „O. Huc in njegovi kritiki in v njej dokazal ne le popolno misijonarjevo verodostojnost, ampak tudi veliko znanstveno in literarno vrednost potopisa. Princ Orleanski je staknil tudi ostarelega nekdanjega spremljevalca misijonarjev Samadadžiemba 1. 1881 v Sao-Tao-Ho v deželi Ordo. Izjave le-tega so spet potrdile točnost Hucovih spominov. Celo v Lasi je Orleanski našel starega lamo, ki se je spomnil obeh „lam izpod zahodnega neba“.
Čemu pa bi Huc tudi lagal in si izmišljeval? Saj mu ni šlo za literarno ali znanstveno slavo. Bil je ves predan misijonski misli. Iz Spominov vidimo, kako sta lazarista stalno mislila na to, da ljudi pridobita z dobroto in odkritostjo. Pri zbliževanju jima je lamaistična civilna obleka dobro služila, nista pa sprejela povabila, naj se v lamaističnem samostanu Kunbum preoblečeta v budistična sve-čeniška oblačila; rajši sta samostan zapustila. Večkrat omenja Huc njuno vsakodnevno molitev brevirja, celo zvečer po najhujših trudili je nista opustila. Na mestu prenočišča sta rada pustila križec. V Lasi sta takoj postavila kapelo. Maše-vati. sicer nista mogla, ker se jima je vino pokvarilo, pač pa sta kapelo opremila, v njej molila in pridigo vala.
Iskala sta torej le božjo slavo. Zase je nista prosila in je tudi nista dobila. Sele po smrti. Po rehabilitaciji Hueove knjige so Spomine prevedli v številne jezike. Francoski pisatelj Barbey d’Aurevilly je o Hucovem potopisu zapisal naslednje mnenje: „la knjiga bo ostala. Prekosila in vrgla v pozabljenje jo bo kvečjemu knjiga enake umske sile, ki bo predstavila kot Hucova 10 let dela, naporov, nezaslišane potrpežljivosti; ko bo zajela vednosti o Kitajski tam, kjer
*Henri d’Orleans, Lc P. Huc et ses critk|ues, zal. Calmann-Levy, 1893,
— 324 —
jih je Huc, nam jih zbrala ter s tem pomnožila znanje, kot je to storilo delo junaškega misijonarja. Dotlej bo njegovo delo manj člen kot postaja na poti našega «Poznavanja Azije, in okoli te knjige, trdno kot spomenik, se bodo zbirali novi Poskusi in drugače opažena dejstva — bodisi da potrdijo Hucove trditve, bodisi da jim dodajo spremembe, ki so jim pozneje bile podvržene šege, zakonodaja, noša..
V uvodu Spominov v pekinški izdaji 1. 1923 pe najdemo citirano trditev dr. Kockilla: „Nasploh Hucovega dela ni mogoče dovolj ceniti, če bi bilo primerno izdano in opremljeno s pojasnili in opombami, ne bi občinstvo nikoli verjelo obtožbam, kakor jih je izrekel polkovnik Prevalski.“ (Citat je iz Rockillovega dela „The land of lamas“).
„Katoliški misijoni“ imajo namen priobčiti Hucove Spomine v izvlečkih: Prikazati poglavitne dogodke velikega potovanja, obširneje pa se ustaviti ob opisovanju budističnega verstva in običajev med Tatari in Tibetanci.
Za podlago nam služi naslednja izdaja: K. R. Huc, pretre — missionnaire de la Congregation de Saint-Lazare, SOUVENIRS D’UN VOYAGE DANS LA TATARIE ET LE TIBET pendant les anees 1844, 1845 et 1846. Uvod in opombe je napisal J. M. Planchet, misijonar - lazarist. 2 knjigi s 1020 steani. Založba: Le livre de poche, Librairie General Fran^aise, Paris, 1962. (Zbirka: Le Livre de poche chretien, pod vodstvom Daniel - Ropsa, člana Francoske Akademije).
Lojze Gerzinič
I. poglavje
Francoski misijon v Pekingu.— Kraljestvo Uniot.— Dobra gora.— Prva noč v puščavi.— Budistični spomeniki po gorah.— Kraljestvo Gešekten in revščina prebivalstva.— Dva Tatara prosita za horoskop,- Okolica kraja Tolon - Noor.
Potopis se začenja s podatki o francoskem misijonu v Pekingu. O tem moremo porabiti to, kar prinaša predgovor izdajatelja Spominov 1. 1962:
Začetki „Francoskega misijona“ segajo v 1. 1688, ko je Ludvik XIV poslal Po nasvetu ministra Cclberta v Peking nekaj jezuitov z nalogo, da tam vzpostavijo versko-znanstveno ustanovo. Te se je prijelo ime „Francoski misijon“. Ni pa dolgo mogla delovati. Že sin velikega kitajskega cesarja iz tatarsko-mandžuirske
dinastije Kang-Hsi (sodobnika Ludvika XIV.) Yong-čeng je preganjal kristjane, še bolj kruto pa je bilo preganjanje 5. cesarja te dinastije Kia-Kinga.
V	Pekingu je bil tudi „Portugalski misijon“. V njem so portugalski jezuiti upravljali prvo cerkev v Pekingu Nan-Tang, dar cesarja Kang-Hsi. V tistem času je bila v cesarskem mestu še skupina duhovnikov „Propagandistov“ — na Daljni vzhod jih je iz genovskega semenišča poslala Kongregaci ja za širjenje vere.
Pozneje je bilo misijonstvo na Kitajskem reorganizirano, število duhovnikov je naraslo in prejšnja imena so se jela opuščati. Rim je namesto nekdanjih škofij ustanovil na Kitajskem apostolske vikariate, a to se je zgodilo šele 1. 185C, torej 5 let po izidu Hueove knjige.
Pred vzpostavitvijo rednih diplomatskih odnosov v sredini 19. stoletja niso misijoni na Kitajskem mogli imeti nobene zaščite evropskih držav. Prve trgovske pogodbe s Kitajci je sklenila Anglija 1. 1842, za njo Francija in nato druge države. A edino Francija je trgovskim zadevam pridružila nekaj določb v zaščito misijonarjev. Poslej je bila Francija nekako 80 let zaščitnica misijonov na Kitajskem. P. Claudel — sam poslanik v tej državi — je o tem zapisal 1. 1929 m. dr.: „Potrpežljivo posredovanje v pogosto zelo zapletenih sporih med misijonarji in civilno oblastjo je bil poglavitni opravek poslanikov, prevajavcev in konzulov (rancoskih). Temu so posvetili največ svojega časa, včasih celo svoje življenje.“ (Tu misli Claudel na umor konzula Fontaniera v Tien-Cinu 1. 1870 ali na obleganje „Tujih zastopstev“ in stolnice v Pei-Tangu 1. 1900 po boksarski ustaji).
Ta francoska zaščita je prenehala okrog 1. 1930, ko so se razmere v kitajski republiki zelo spremenile.
Pred preganjanjem so se mnogi kristjani zatekli na drugo stran kitajskega zida v tatarske pustinje. Misijonarji so jih zasledili in jih versko oskrbovali.
„Ko smo obiskovali kitajske kristjane Mongolije, smo ne enkrat imeli priložnost za izlete v „Zemljo zelišč“ in za posete v šotore Mongolov. Takoj ko smo spoznali to nomadsko ljudstvo, smo ga vzljubili in začutili veliko željo, da mu oznanimo evangeljske nauke. Poslej smo posvetili ves prosti čas študiju ta-tatarskih jezikov. L. 1842 je Sveta stolica prišla nasproti našim željam, ko je povzdignila Mongolijo v apostolski vikariat.
V	začetku leta 1844 nama je apostolski vikar Mongolije iz svojega sedeža v Sivace poslal sla z naročilom, naj se odpraviva med Tatare, da se poglobiva v njih značaj in šege in da spoznava po možnosti obseg in meje vikariata.
Poslala sva torej mladega tatarskega lamo Samdadžiembo, pred kratkim pokristjanjenega, po kamele, ki sva jih pred časom poslala na pašo v kraljevino Najmanj, čakajoč na ian:a z živalmi sva pripravila majhen molitvenik in katekizem v mongolščini. Lame pa ni bilo in ni bilo. Jesen je postajala že mrzla in nisva hotela začeti popotovanje v Tatarijo med zimo. Poslala sva torej za lamo sla. Ta se je vrnil brez uspeha. Sklenila sva torej, da greva lami naproti v pusto deželo Uniot. Sel se je vnovič vrnil brez uspeha. Domenila sva se, da v nedeljo odrineva kar v vozom do Tolon-Noora, od tam pa, kakor bo božja volja. V noči na nedeljo so nas zbudili glasni vzkliki in hrušč: dospel je naš lama s kamelami! Kaj so bili vzroki dolge zakasnitve? Najprej je lama zbolel, potem je moral za kamelo, ki jo je popihala daleč v puščavo; končno jo je mahnil na sodišče, da je dobil povrnjeno mulo, ki so mu jo nekje ukradli.
Odhod smo odložili do torka. Zadnja priprava jo bila operacija kamel: treba jim je bilo prebiti nosnice, skozi odprtino potegniti leseno palico in nanjo navezati uzde. Cela krajevna krščanska občina se je zbrala okoli tulečih kamel in operatorja Samadadžiembe.
V kapeli smo še zadnjikrat skupno pomolili in zapeli, nato smo se od domačinov poslovili. Samdadžiemba je slovesno sedel na črno mulo: vodil je dve kameli s tovori. Za njima je o. Gäbet jezdil veliko kamelo, o. Huc pa belega konja.
Sprva je šlo zelo počasi: vedno je bilo treba privezovati prtljago in kamele So jo strahotno zadržano rezale po obdelani pokrajini. Šele potem, ko smo dospeli v Deželo zelišč, je puščavsko okolje dalo dolgokrakim živalim pospešek.
Že smo se morali vzpeti na strmo goro. Kamele so se za trud odškodovale s smukanjem redkih zelišč ali grmovja. Naše priganjanje je plašilo lisice. Na vrhu smo našli gostišče. Ob kitajski meji najdeš sem in tja po puščavi podobna zatočišča: obsežna pravokotna ograda iz dolgih kolov, vej in osata. Sredi tega Prostora je poslopje zbito iz zemlje, največ 10 čevljev visoko. Razen nekaj bed-mh prostorčkov na desni in levi obsega en sam velik prostor, umazan, smrdeč, zakajen in ta služi za kuhinjo, jedilnico in prenočišče. Popotnikom je namenjen dolg jn širok /car/.p-postelja iz opek, pod katero se vali dim iz ognjišča, da jo preje. Tak kang je najbolj živahno in slikovito gledališče, ki si ga moreš misliti: na njem jedo in pijo, kade, igrajo, vpijejo, se pretepajo. Ponoči pa se spreme-Pi v skupno posteljo. Nekateri junaško smrče, drugi kade, pijejo čaj ali pa se hrupno pogovarjajo. Vse to na pol obseva svetilka, poseda napolnjena s smrdečim oljem, v katerem brli prižgan stenj.
Pred odhodom smo menjavali oblačila. Na Kitajskem oblačijo misijonarji običajne obleke — nič jih ne razlikuje od trgovcev in to je velika ovira za oznanjevanje evangelija. Še teže je med Tatari: „črn človek“ (t. j. laik, imenovan tako zaradi (črnih) las, ki si jih pusti rasti), ki bi govoril o verskih zadevah, bi vzbudil le smeh in prezir. Zato sva se odločila, da se opraviva v sveto obleko lam. (Poleg tega imajo lame še versko oblačilo, ki jim služi pri ceremonijah v templu.) Pred vsemi sva si postrigla lase, si nadela ohlapen rumen talar, ki se zapenja na desni strani s petimi pozlačenimi gumbi in se opasuje z dolgim ndečim pasom z vijoličastim našitkom. Novo oblačilo je spopolnjevala rumena
čepica z rdečim cofom. V sklad« s to preobrazbo sva že v tej prvi gostilni spremenila tudi prehranjevanje: po načinu dobrin lam sva se odrekla Kaji in vinu.
Odpravili smo se proti Tolon-Nooru — brez vodnika — v dežele, ki jih še ni prehodila misijonarjeva noga.
Po odhodu iz gostišča smo napredovali brez večjih nesreč, če izvzamemo tisoč psovk, ki so nam jih namenili kitajski trgovci, katerih karavano smo srečali-Njihove mule so se namreč tako prestrašile naših kamel, da je nastal divji nered.
Po treh urah plezanja po strmem pobočju smo dosegli vrh Sain-Ula, to je, Dobra gora. Menda jo tako imenujejo po nasprotnem, zakaj gora je daleč naokoli poznana po hudih nezgodah, ki jih njene stene povzročajo. Nekako na sredi pobočja je majhen tempel na čast gorski boginji Sain-Nai (Dobra Starka)-Menih, ki v templju stanuje, vrže od časa do časa nekaj zemlje med pečine, ki jih hudourniki napravijo neprehodne. Zato dobiva od karavan nekaj prispevkov in od tega živi.
Vrh je neizmerna planota; od vzhoda do zahoda meri dober dan hoda; še večja je razteznost v smeri sever-jug. Od daleč vidiš mongolske šotore kot če-belne panje. Več rek izvira na pobočju te gore. Ena hudih nevarnosti pozimi je zmrzal. Često zmrzne cela karavana. Razen tega je tu bivališče razbojnikov in zveri. Gorje človeku, ki pade v roke razbojnikov: odvzamejo mu ne le denar in živali, ampak tudi obleko. Svojo obrt znajo začiniti z vljudnostjo: „Brat moj, truden sem od peš hoje. Posodi mi svojega konja!... Nimam denarja, prosim, posodi mi svojo mošnjo... Zelo me zebe danes, posodi mi obleko!“ če je v bratu dovolj ljubezni, da jim vse to posodi, se mu lepo zahvalijo; če pa ne, ga začno obdelovati s palico, trdovratnega pa s sablje.
V mraku smo bili še vedno na visoki planoti. Treba je bilo postaviti šotor, kar nas je neizurjene stalo mnogo truda. Prod šotor smo privezali Arsalana (tudi psa smo namreč imeli s seboj in vzdeli smo mu ime Arsalan = Lev). Ko smo tako zavarovali nedotakljivost svojega ozemlja, smo šli na lov za argoli (to so v tatarščini živalski odpadki, ki posušeni služijo za kurivo).
Od severa proti jugu se širi več kot 100 milj cesarski gozd. Cesar Kang-Hsi (1662-1723) ga je določil za svoje lovišče. Vsako leto je prišel sem na lov; tako tudi njegovi nasledniki — do Kia-Kinga, ki ga je ubila strela. Odtlej so cesarski obiski prenehali, pač pa mrgoli divjih lovcev in vseh vrst divjačine.
Naša prva noč v puščavi je bila kar mirna. Drugo jutro smo se znašli pred velikim „obo“, kjer Tatari časte gorskega duha. Obo je velik kup kamenja, spodaj pa je žara, v kateri romarji zažigajo kadilo in kjer puščajo denar. Tudi Kitajci se ustavljajo pred obom, se nekajkrat poklonijo, nato pa pouzmajo denar, ki so ga Tatari tam pustili. Te vrste brezobličnih spomenikov najdeš po vseh tatarskih vrhovih. Spomnili so nas na „vzvišene kraje“ (loca excelsa), o katerih govori sv. pismo, kamor so Judje proti prepovedim prerokov prinašali darove.
Šele opoldne smo prišli do vrha in se naglo spustili v dolino. Prišli smo v kraljestvo Gešekten, deželo gričev in potokov. Pcvsod je dovolj paše in kuriva-Zlo je, da deželo držijo v strahu razbojniki. Kitajci so jo že davno zavojščili iu jo napravili za nekako zatočišče zločincev. Škorc izključna hrana je oves.
Ob sončnem zahodu smo v šotoru pripravljali čaj, ko nas je Arsalan obvestil, da se nekdo bliža. Bil je tatarski jezdec. Povabili smo ga na čaj. V pogovoru je
Razodel splošno tatarsko nasprotstvo do Kitajcev: Tatari so rojeni za pastirje. Ko pa so prišli Kitajci in so domačini njim sledeč začeli obdelovati zemljo in gra-d'ti hiše, so padli v nesrečo. „Zakaj pa ste dopustili, da so prišli Kitajci?“ „Mongoli (Tatari) so prepresti ljudje z mehkim srcem. Kitajci so nas jokaje Prosili miloščine. Podarili smo jim nekaj zemljo za obdelovanje in kmalu začeli slediti njihovemu zgledu. Prodajali so nam vino, tobak, blago in ob času računov zahtevali 40, tudi 50 odstotkov več. Ker Tatari niso mogli plačati, so jih s silo napodili, zasegli hiše, zemljo in črede.“ „In ne terjate pravice pred sodiščem?“ „Nemogoče! Kitajci znajo govoriti in lagati. Ni mogoče, da bi Mongol dobil proti Kitajcu... Gospodje lame, za kraljestvo Gešekten je vse zgubljeno...“ Pri teh besedah se je Mongol poklonil, zajezdil konja in izginil v puščavo.
Še dva dni smo potovali po deželi Gešekten in povsod opazili revščino bednih prebivalcev, dasi je zemlja bogata — posebno obilni so rudniki zlata in srebra. Pa še to jim je v zlo. Dasi je strogo prepovedano izkoriščanje rudnikov, Prihrume od časa do časa kitajski razbojniki, ropajo rude in prebivalstvo. Naj-bujše stvari se dogajajo, dokler ne trčijo ob kakega mandarina, ki je dovolj srčen in močan, da jih potolče.
Iz dežele Gešekten smo prišli v Čakar in tam našli kitajsko vojaško taborišče. Namesto da bi nas ti vojaki pomirili, smo postavili šotor v največjih skrbeh, saj smo vedeli, da je to vojaštvo zbirek najdrznejših tatov. Nenadoma pridrvita do nas dva mongolska jezdeca. Prosila sta nas — „.gospoda lami“ —, naj Jima napraviva horoskop, kdo jima je ukradel konja. Odgovorila sva, da nisva budistični lami in da ne verujeva v horoskope. Nisva se dala preprositi. Ko sta bila jezdeca že daleč, se je dvignil Samdadžiemba, ki je ves čas pogovora tiščal svojo leseno skledo s čajem k ustom. Z velikim glasom ju je priklical in jima dejal: „Bratje Mongoli, bodite v bodoče previdnejši! čuvajte ob svoji čredi, pa vas ne bodo več pokradli. Zapomnite si te besede, ki veljajo več kot vsi horoskopi !“ Nato se je dostojanstveno vrnil k ognjišču, da nadaljuje s pitjem čaja. Mongola sta lepo sprejela opomin, Samdadžiomba pa nama je dejal: „Nihče tem Tatarom ne govori po resnici; lame jih drže v vražarstvu, da od tega žive. Če Pravite, da ne znate delati horoskop, vam ne verjamejo. Da se jih odkrižaš, je Najbolje, da kaj zineš kar na srečo.“ Tu se je pričel smejati s tako silo, da sta so mu očesci popolnoma skrili v lica. Priznal je, da je sam pred leti prisiljen uapravil horoskop, slučajno zadel, kje je bil izgubljeni vol, nakar so ga Tatari gostili cel teden. „Zdaj, ko pripadam sveti Cerkvi, vem, da je to zlo in prepovedano. Sicer bi jima že dal svoj horoskop, kar nam bi morda prislužilo izboren čaj z maslom.“
Ta dogodek nam je potrdil slab glas dežele. Zavarovali smo se torej, kolikor suio megli, pa kljub temu slabo spali — razen Samdadžiembe, ki je smrčal z vso energijo svojih pljuč tja do zore.
Približali smo se kraju Tolon-Noor, obdanemu s pokopališči. Že oddaleč sta su svetili pozlačeni ostrešji dveh mogočnih lamaističnih samostanov. Okolica pa jo strašno pusta, zemlja je peščena in suha.
(Se nadaljuje.)
/,SLAVITE, GOSPODA VSI NARODI, HVALITE GA VSA LJUDSTVA!“
misijonsko zaledje
„15 LET MISIJONSKI ZDRAVNIK“
Pod tem naslovom urednik „Katoliških misijonov“ obiskuje rojake po raznih središčih v Argentini in jim kaže slike o razvoju katoliških misijonov na otoku Formozi in blagoslovljenem delovanju Marijine bolnice v Lotungu, katere vodilni zdravnik je naš rojak, laik dr. Janež, ki tamkaj deluje že več kot deset let, od ustanovitve do danes.
Slike je poslal dr. Janež sam in so zelo primerne za misijonska predavanja. So številne, saj jih je nad 300 v dveh serijah, tako da z nekaj malega razlage veliko povedo. So barvne, zato izredno prijetne za pogled. Pokažejo deželo in ljudi ter njih običaje in navade, razvoj misijonskih ustanov na otoku, zlasti v Lotungu, Marijino bolnico, ki se je takorekoČ iz gorčičnega zrna razrasla v mogočne drevo, v več velikih paviljonov obsežno bolnišnico, najmodernejše opremljeno, in končno delovanje našega rojaka in njegovih sodelavcev v tej bolnici.
V	zadnjem času je urednik KM kazal te slike sledečim skupinam:
V	Slovenskem domu Carapachaju pri Buenos Airesu je bilo predavanje združeno z misijonsko igro „Pesem o božji ljubezni“, ki so jo članice vika-rijskega misijonskega odseka v Slovenski vasi pod vodstvom predsednika in režiserja g. L. Štancerja podale v popolno zadovoljstvo rojakov, ki so napolnili dvorano. Pohvaliti je treba odbor in vse udeležence: Odlično so vse pripravili in velikodušno so ves dohodek prireditve odstopili za zbirko jubilejnega daru „Katoliškim misijonom“ ob 40. letnici. Bog jim povrni!
V	Lujanu so se zbrali vsi rojaki iz tega kraja in sosednjega Jaureguia pod vodstvom č. g. Skvarča in obeh slovenskih kaplanov te sloveče južnoameriške božje poti, čč, gg. Jeretina in Reberšaka CM. Tamkaj ni toliko rojakov, da bi si organizirali svoje posebno društvo in si zgradili Dom, zato so pa toliko bolj veseli, če jih kdo obišče in jih s tem poveže. Ob tej priliki so požrtvovalno zbrali lepo vsoto za misijone.
Nekoliko številnejša je skupina rojakov na Ezeizi in v okolici, blizu velikega buenosaireškega mednarodnega letališča. Tam se rojaki skoraj mesečno zbirajo na družabne sestanke, katerih se vedno udeleži tudi njih duhovni prijatelj, v bližini delujoči č g. župnik Štefan Novak, ki jim na sestankih vedno kaj lepega in duhovne vzpodbudnega pove. S tem skioptičnim predavanjem so pa napravili korak naprej in odslej bodo skušali za vsak sestanek povabiti kakega predavatelja ocl zunaj. Tudi tu so rojaki na pobudo misijonom tako naklonjenega in splošno priljubljenega Luke Milharčiča zbrali lep dar za misijone, za kar jim najlepša hvala!
V	nedeljo 13. oktobra je bilo predavanje v 400 km oddaljenem morskem letovišču Miramar, kjer so si rojaki tudi postavili svoj Dom. Ni jih prav veliko, morda stalno naseljenih kakih 100 (v sezoni nudijo svoje gostoljubne hiše še številnejšim slovenskim letoviščarjem... !), a imajo to srečo, da živi med njimi slovenski duhovnik, č. g. Anton Žagar, velik misijonski dobrotnik, ki je dušni pastir v enem tamkajšnjih kolegijev.
Urednik K. M. je imel zjutraj sv. mašo z misijonsko pridigo, popoldne Pa v napolnjeni dvorani predavanje, s katerim so bili rojaki zelo zadovoljni in so se misijonom oddolžili z lepo nabirko.
Za Vse svete bo pa predavatelj pohitel v Mendozo, ki je nad 1.000 km daleč, kjer pripravlja tamkajšnja močna in silno delovna slovenska skupnost v svojem prostornem Domu vsakoletno veliko misijonsko prireditev, katere ena točka bo tudi to misijonsko predavanje.
„GOSPODOVA URA“
Pred leti je č. g. Franc Sodja CM iz Toronta v Kanadi sporočil, da so tamkaj igrali misijonsko igro z gornjim naslovom, in je bil tudi tako prijazen, da je poslal v Buenos Aires več izvodov besedila za primer, da bi jo hoteli tudi tu uprizoriti. Urednik „Katoliških misijonov“, ki je igro Prejel, jo je le na hitro pregledal, pa je dobil vtis, da je premalo misijonske vsebine v njej, ter je igro zaenkrat dal v arhiv...
Toda, čez sedem let vse prav pride, pravi slovenski rek, in tudi ta igra je prišla zelo prav še preje' Ko je letos neumorni predsednik vikarijskega misijonskega odseka v Slovenski vasi v Lanusu iskal kaj novega prireditvenega gradiva za misijonsko predstavo v prid jubilejnemu daru 10.000 pesov za KM ob njih 40 letnici, mu je urednik KM med drugimi dal v pogled tudi igro „Gospodova ura“.
G. predsednik Štancer je igro skrbno prebral in se kar ogrel za nje uprizoritev. Ker je tudi eden najboljših režiserjev Slovenske vasi, je brž poiskal igralce za samo moške vloge te igre in začel z njimi delo študirati. Pripravil je igro v rekordnem času: Niti tri tedne se niso učili in vadili, pa so nas že presenetili s povabilom.
Urednik K.M. se je udeležil igre precej dvomeč o uspehu, nekaj radi tega, ker sam nad igro kot tako ni bil preveč navdušen, nekaj pa radi tako kratkega časa priprave, ki bi še poklicnim igralcem ne zadoščal, kaj šele diletantom, ki morejo študirati le po trudapolnem dnevnem delu in še to poleg drugih obveznosti živahnega društvenega življenja v Slovenski vasi v Lanusu.
Pa je moral mož tudi ob tej priliki priznati, da „errare humanum est“ — motiti se je človeško“. Pošteno se je namreč zmotil v obeh pogledih, tako glede igre kot glede uprizoritve.
Igra res ne prikazuje kakega dogajanja na misijonskem polju, tudi ne zagrabi celotnega problema misijonske akcije v zaledju, a se tako učinkovito posveti eni sami, morda najvažnejši misijonski misli, da ogreje, prepriča in osvoji. Ta misijonska misel je: Gospod kliče delavcev na svojo Žetev, in ko pride ta klic, je to ura Gospodove milosti, ki se ji ni ustavljati, ampak ji je treba slediti.
Tovarnarjev sin slavi svoj zdravniški doktorat, a ni zadovoljen z doseženim, ker ima v svojem idealizmu še višje cilje: Hoče postati še duhovnik in misijonar. Pri tem pa naleti na nerazumevanje in nasprotovanje domačih. Veliko ga stane vztrajanje pri svojem cilju, a zaupa in moli. Domači vidijo v preizkušnjah, ki jih zadenejo, Gospodov opomin, naj se ne zoperstavljajo Uri milosti, ki je udarila ne le za sina, ampak tudi zanje, in mladi zdravnik stopi na svojo misijonsko pot z očetovim blagoslovom.
Režiji in igranju se je sicer poznalo, da je manjkalo časa za podrobno obdelavo, a v glavnem je bila igra podana doživeto in toplo, tako do so gledavci globoko scdoživljali borbo za poklic ter so bili z igro zelo zado-valjni ter prirediteljem hvaležni.
Igro so ponovili na misijonsko nedeljo v dvorani ss. dominikank v Ramos Mejia, kjer je, že bolj naštudirana, še veliko lepše izpadla. Čujemo, da so požrtvovalne igralce povabili že tudi v Carapachay. . . Tako bo res lepa igra izvršila velik misijonski apostolat med rojaki v Velikem Buenos Airesu.
MISIJONSKA NEDELJA V ARGENTINI
Letos je bilo praznovanje misijonske nedelje v Argentini spet bolj mogočno, čeprav radi silno živahnega prireditvenega delovanja raznih skupin tudi to pot ni bilo mogoče uveljaviti načelo, naj bo dan misijonske nedelje posvečen samo misijonom. Pričujoča dvojna številka „Katoliških misijonov“, ki bo okrog misijonske nedelje prišla v roke rojakov v Argentini, bo nudila večjo mero misijonskih spoznanj: tudi naš dušnopastirski tednik „Oznanilo“ je kot vsako leto prinesel misijonsko gradivo. Cerkveni govori pri številnih slovenskih mašah v raznih centrih so bili posvečeni misijonski misli in dej-stvovanju, kakor so bile vse cerkvene nabirke te nedelje po volji svete Cerkve namenjene papeški Družbi za širjenje vere.
V	Ramos Mejii je bila na misijonsko nedeljo popoldne najprej v cerkvi misijonska molitvena ura, med katero je govoril dr. Filip Žakelj o temi: „Baraga, vzor misijonarja“, potem pa v dvorani čč. ss. dominikank poleg cerkve igra „Gospodova ura“, kot smo že zgoraj omenili. To krajevno misijonsko proslavo, h kateri so bili vabljeni tudi rojaki od drugod, je priredilo tamkajšnje slovensko društvo „Slomškov dom“ z gostovanjem igralcev iz Slovenske vasi.
V	Slovenski vasi sami bodo imeli svojo misijonsko prireditvico naj-mlajši v okviru Marijinega vrtca; pripravljajo jim jo člani misijonskega krožka Baragovega misijonišča za praznik Kristusa Kralja. Popoldne je bila za vse rojake misijonska molitvena ura v cerkvi Marije, Kraljice sveta.
Glavna skupita proslava misijonske nedelje bo pa združena s proslavo Kristusa Kralja naslednjo nedeljo, za kar sta se povezali Slovenska misijonska zveza in Slovenska katoliška akcija. V novi centralni slovenski dvorani bo čez 30 igralcev pod vodstvom izredno požrtvovalnega režiserja Maksa Borštnika predstavila znamenito Hochwälderjevo dramo iz časov paragvajskih indijanskih redukcij „Kakor v nebesih, tako na zemlji“ („Das heilige Experiment“), v prevodu Nikolaja Jeločnika, ki so jo pred leti objavili „Katoliški misijoni“. Neverjetno je, koliko žrtev terja priprava take velike igre od režiserja, organizatorja (g. Lojze Rezelj) in igralcev ter ostalih sodelavcev, v teh razmerah! A misijonska ljubezen je tista, ki vse priganja in vse premore. . . ! Uverjeni smo, da se bodo te žrtve splačale, kajti igra sama kot nje uprizoritev bosta gledalcem, (ki bodo gotovo napolnili dvorano) nudili globoko in nepozabno doživetje tega svetega, a tragično končanega poskusa ostvaritve zemeljskega božjega kraljestva (teokracije), kateri so jezuitski misijonarji paragvajskih indijanskih redukcij posvetili vse svoje najboljše moči.
Misijonska prireditev v Torontu (Kanada). Sodelavci misijonskega sprevoda na slovenski pristavi.
USPELA LETNA MISIJONSKA PRIREDITEV V TORONTU
Iz Kanade nam pišejo, dodatno k sliki, ki jo tudi objavljamo:
„23. junija 1963, je naš misijonski krožek pri župniji Marije Pomagaj priredil srečolov za misijone, ki je razveselil nagrajence in „obogatil“ misijonarje. Krožkarji smo spet organizirali misijonski sprevod na kraj srečelova. Tako napredujemo, da so nas Indijanci kar na konju pozdravili. Torej še živimo delamo in zbiramo v zaledju za slovenske misijonarje, ki delujejo na misijonskem področju! Vse misijonske prijatelje lepo pozdravljamo!“
Ciril Soršak, predsednik
I IMIHIIIIIII HillHlinil IMlllll'1111 IMI.MII.I llllllllllllllll.il lllllllllllll ■ll|l!lll||l| 1111111 I llllllllllllllll Hlinili UHU i||||r
Vse misijonske odseke ali misijonsko delujoče pozameznike I vabimo, da nam zvesto poročajo o misijonskih podvigih v za- ; ledju; vse bo z veseljem objavljeno, v nemajhno pobudo vsem -ostalim misijonskim prijateljem po svetu!	I
Wim ■!'■ 11II ■'■Ml lim r I .1 1111 ■Hill IUI;.I III.■rli.llllilllllilllllLlllllil'illlllllllliilllllll III
Uredništvo
^iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiatiiiiiiiiiiiKiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiaiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii'iiiiiiiiiiaiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiifeiiiiiiiiiiiiiüiiiiiiiiiiiiiifliili^
PRED IZIDOM
NOVA, POMNOŽENA IN POPRAVLJENA IZDAJA
Dr. Franc Jaklič:
PRED BOGOM POKLEKNIMO!
Dodani dve novi molitveni uri: ,,V čast troedinemu Bogu" — ,,V čast Bogu, našemu Stvarniku in Odrešeniku" — Svetopisemski citati popravljeni po najnovejšem prevodu. Dvobarvni tisk, papir „biblia", 500 strani, vezano v imitaciji usnja, z zlatimi črkami. Cena izvodu 350 pesov, 3 dolarje, 1.800 Lir, 75 avstrijskih šilingov, 1 Yz funta.
Priporočamo, da pohitite z naročilom, ker je naklada samo 1000 izvodov. Naroča in plačuje se na ime: Petek Janez C.M. Loubet 4029, Re-medios de Escalada, prov. Buenos Aires, Argentina.
Illllillllliailllllllllllllllllllllllllllllilllllllll
iiiaiiiiiiiiaiiiiiiuiiiiiii
lllBliar
BiiBiiBiiaiiaiianaiiBiiBiiBiiBiiaiiaiiBi
naši misijonarji pišejo...
JAPONSKA
Usmiljenka s. BENJAMINA KAR-UlNAR se v začetku septembra zah-valjuje za poslani dar 60 dolarjev iz ®klada in poroča o razvoju njihovega delokroga:
»Sprejmite najiskrenejšo zahvalo za tako dragoceni dar! Kako je dobrodo-Sel ob številnih misijonskih potrebah, ^aj vam in vsem našim zvestim dobrotnikom božji Misijonar tisočero poplača s svojimi blagoslovi vso vašo misijonsko ljubezen in žrtvovanje! Prav lepa hvala tudi za „Katoliške misijone“ 'P za knjige, ki ste mi jih poslali in
ki mi predstavljajo veliko duhovno in slovensko vrednoto.
Na Japonskem so spreobrnjenja še vedno redkost, zato smo vesele vsake možnosti dela na tem področju. Pred kratkim nas je naš gospod župnik razveselil s povabilom, da prevzamemo pouk krščanskega nauka pri štirih ribiških družinah s številnimi otroci, ki so dospele iz Nagasakija in se nastanile na področju njegove fare. Tako starši kot otroci so bili sicer krščeni še v otroški dobi, toda ker so bili zelo oddaljeni od misijonskih postojank, niso nikdar prav versko zaživeli. Vneto prihajajo vsako določeno popoldne h krš-
I* misijona s. Kardinar. V bolnišnici za ječne. Dva okrevajoča pri pouku katekizma. Naša misijonarka je zaznamovana s križcem.
canskemu nauku in še svoje znance pripeljejo seboj. Začenjajo tudi prihajati k sveti maši.
Med katehumeni, bolniki v dispanzerju in onimi, ki jih obiskujemo po domovih, nam je posebno v vzpodbudo naša 40 letna Toshiko (Marija), ki je pred nekaj leti prejela sveti krst. Trpi radi močnega kostnega revmatizma. Mož ji je umrl pred desetimi leti. Njena 13 letna hčerka, tudi že krščena, hodi v šolo, 70 letna njena mati, ki je še katehumena in je zdrava, pa hodi za vse tri na delo. Toliko telesno trpeti, in videti, kako mora stara mati zanjo delati, povzroča naši bolnici veliko bridkosti, pa je potrpežljiva kot Job in trdna v veri. Dve budistki jo obiskujeta in skušata odvrniti od sv. Cerkve; prepričujeta jo, da je bolna, ker je zavrgla prejšnjo vero; naj se torej spet oklene budizma, pa bo ozdravela. A ona jim odgovarja: V upanju in tolažbi, ki mi jo daje katoliška vera, se ne bojim trpeti in umreti.
Doživeli smo dograditev našega dnevnega otroškega zavetišča, kar smo tako težko čakali, kajti potrebujemo več in večjih prostorov, zlasti dovolj veliko dvoranico za prireditve, katere imajo Japonci tako radi.
V Osaki so pa letos dozidali novo, veličastno katedralo. Tamkaj vsako leto za praznik Kristusa Kralja organizirajo veliko procesijo, ki se je udeleže katoličani od blizu in daleč. Procesija se vije po vsem mestu med gostiln špalirjem radovednega poganskega prebivalstva, ki spoštljivo kloni glave pred Najsvetejšim. Ko sem prisostvovala tej mogočni manifestaciji vere v evharističnega kralja, sem v srcu zapela: Kristus, kraljuj, Kristus, zmaguj, tudi japonski zemlji gospoduj!“
S.	JOŽEFA ZUPANČIČ, tudi usmiljenka, ki deluje v kraju Maipo, je zadnje čase pisala več pisem uredniku „Katoliških misijonov“ in č. g. Wolban-gu. Jz njih posnemamo tele novice:
„Nenadoma nam je umrl naš duhovni vodja, misijonar Reinprecht. Ko je po-
toval z vlakom, ga je zadela kap, kat se je opazilo šele, ko je vlak ustavil na zadnji postaji in so vsi izstopili razen njega. Po naslovu v brevirju so ugotovili, da jo katoličan, pa so obvestili najbližjo katoliško cerkev, od tam Pa nas. Zelo nam je hudo radi te izgube, ker nam je pokojni veliko pomenil. Naj v miru počiva, nam naj pa ljubi Bog pošlje čim prej novega svetovalca in tolažnika v naših misijonskih trudil'-Začasno ga nadomestuje g. Tichit, k' je bil preje predstojnik lazaristovskin misijonov v Severni Kitajski.
Prejeli smo Vaši dve pošiljki, ki rt3 nam napravili veliko veselja. Vse bo leno uporabljeno zo božjo službo na raznih postojankah. Naj vam nebeški Plačnik obilo poplača!
Verižice bom razdelila našim dekle' tom, da bodo namesto ali vsaj poleg raznih drugih obeskov in zapestnic nosile tudi svetinjice Brezmadežne. Ko ste že tako dobri, Vas upam vprašati in prositi, da nam pošljete kakega lepega božičnega Jezuščka za naše jaslice v dekliški obednici. (Č. g. Wolbang sporoča, da se je prošnji s. Zupančič že odzval in da ji bodo poslali zaprošeno iz dohodkov misijonske znamkarske akcije, poleg tega pa še dragoceni oltarni prt, ki ga je izdelala in daroval3 mrs. Angela Železnik, op. ur.)
Pred kratkim sem prejela tudi denarni dar iz sklada za vse slovenske mis’" jonarje in misijonarke. Zelo mi je prav prišlo, ker sem bila že brez vsakega fi' cka za nabavo malih stvari, ki jih potrebujem v razdeljevanje med malimi i" velikimi pogani. Pošiljam vam sliko deklet našega pensiona, ki so še skoraj vse poganke, a imajo zelo dobro srce. Molite zanje, da jim Jezus da milost spreobrnjenja! V otroškem vrtcu imamo nad 200 malih, ki so stari od 3 do 7 let. Vsi že znajo kako malo našo molitev, nekateri od staršev se pripravljajo na krst, nekateri pa so že krščeni-
Prejela sem tudi dar 30 dolarjev, ki ste mi ga poslali po č. p. Kosu S.J-Kako mi bo spet prav prišlo! 15. avgusta bomo imeli dva sveta krsta, kar je
Misijonarka s. Jožefa Zupančič med večinoma še poganskimi dekleti v njih penzionatu.
redkost, ki jo je treba primerno proslaviti! Prav lepa hvala!
Otroci našega vrtca imajo zdaj poletje počitnice in so prostori v tem času Uporabljeni za poletno letovanje raznih drugih ustanov. Tako smo imeli zadnji leden na počitnicah nad 30 otrok cunjarjev iz Kobe, za katere skrbi neki misijonar Pariške družbe za zunanje misijone. Tudi sam je oblečen kot cunjar, živi in biva vedno med njimi... Ta teden imamo pa na počitnicah otroke nedeljske šole, sami pogančki. Včeraj zvečer so napravili bakljado z lampijončki, v sredi vrta pa so zažgali velik kres. T° je bilo vriskanja in smeha!“
Zadnje pismo s. Župančič je pisano sredi avgusta, in sicer v Osaki, v Marijini bolnišnici. Sporoča, da je tamkaj Ua zdravljenju za približno mesec dni. Pravi, da bi rada še delovala, če je božja volja, a se je tudi vdala popolnoma v vodstvo božje Previdnosti, ki najbolje
ve, kakšnega koga potrebuje za svoje orodje, ali zdravega ali bolnega in trpečega, ali na zemlji ali v večnosti. Priporoča se v molitev.
Č. g. Wolbangu sc je kratko oglasila tudi s. Katarina Jančar, tudi usmiljenka, ki stalno deluje v Osaki. Zahvaljuje se mu za paket, ki ga je prejela od misijonskega krožka družbenega kolegija, kateremu je naš sodelavec duhovni vodja.
Iz delovanja s. Anice Miklavčič, kano-sijanke, ki deluje blizu Fukuoke na Japonskem, tudi že lep čas nismo več poročali. Pred seboj imamo štiri njena pisma od aprila meseca naprej. Poglejmo, kakšne novice nam prinašajo:
„Prav lepo se vam zahvalim za prejeti paket! Žal, da se je nekaj stvari na dolgem potovanju pokvarilo, a drugo bo zelo prav prišlo!
Te dni sem preobložena z delom, kajti v začetku meseca se je začelo novo šolsko leto, in ker je mladine vedno več, nas pa ne, zato smo vedno bolj zaposlene.
Zdaj pa se vas drznem nadlegovati z neko prošnjo: Skupina naših učenk, ki so bile krščene za Veliko noč, bi rada kako pomagala ubogi cerkvici našega kraja, ki na primer violičnega mašnega plašča sploh še nima in bi ga dekleta rade darovale. Same bodo spravile skupaj nekaj svojih prihrankov v ta namen, a ne bo zadostovalo, pa so se name obrnile, da pri kakem dobrotniku izposlujem sodelovanje. Svetovala sem jim, naj se obrnejo naravnost na predsednika vašega tamkajšnjega misijonskega krožka, ki nam je že toliko pomagal, in res so navdušeno pisale v angleščini in japonščini pismo, ki vam ga tu prilagam, da ga oddate na pristojnem me-
stu. Oprostite, da sem jim tako sveto-vala, in že vnaprej v mojem in njihovem imenu: Najlepši Bog plačaj!“
V začetku julija piše uredniku „Katoliških misijonov“, da je prejela lepi denarni prispevek misijonskega krožka v Torontu, od č. g. Wolbanga njen delež iz sklada 19(!2 in pa še posebej dar Marijine družbe v Trstu. Zelo je bila ganjena nad to pozornostjo in tolikimi darovi. Zlasti jo je prijetno presenetilo darilo iz Toronta, češ da tamkaj nobenega ne pozna, pa so se je le posebej spomnili, ko jo poznajo iz „Katoliških misijonov“. Prosi nas, naj se v njenem imenu javno zahvalimo v listu temu torontskemu misijonskemu krožku za plemenito gesto, kakor tudi Marijini družbi v Trstu (Via Risorta), ki se je pogosto spomni s kakim darom. Nadaljuje:
„Ob priliki 10-letnice naše prve postojanke na Japonskem smo se skupaj slikale“, tako označi tole fotografijo s. Anica Miklavčič, ki jo vidimo stoječo na skrajni desnici.
>,Letošnji dar slovenskih misijonskih dobrotnikov bo šel za gradnjo našega novega novicijata tu na Japonskem, 'maj pošiljamo dragocene poklice v no-v*cijat v Hong Kong, kar pa ni najbolj ugodno za njih trdnost, zato predstojniki na vsak način žele zgraditi novici-Jat tudi tu.
. Spet sem spremenila delokrog. Nahajam se zdaj v naši veliki šoli, ki je bila Prva naša postojanka na Japonskem. Lnamo 1200 dijakinj, tako da nam dela med mladino res ne manjka.“
Imamo še eno slovensko misijonarko na Japonskem, s. Marijo Mafcniso Luic-L"ič iz družbe Frančiškanskih Marijinih misijonark, ki živi v Tokiju, a je že dolgo časa bolna in vedno bolj. Do zadnjega nam je vsaj kratko pismo pisala mstnoročno, zdaj še tega ne more, am-Pnk samo podpiše, kar ji napiše v fran-roščini sosestra po njenem nareku, rako je v mesecu juliju sporočila, da Je prejela dar iz misijonskega sklada, da je zelo hvaležna dobrotnikom za to denarno in molitveno oporo in da jo vse dviga in krepi v njenem težkem zdravstvenem stanju. Prosi Roga za das^ da nam našo misijonsko delavnost m žrtve obilo poplača. Dragi slovenski misijonarki želimo, da se, če je božja v°lja, spet okrepi in še dolgo let deluje v deželi, za katero izgoreva že kakih 3(! let. . .
FORMOZA
Maryknollski misijonar G. FRANC HEBOL piše v juniju in juliju svojim staršem z misijona Yuanli med drugim ndi o stvareh, ki zanimajo vse:
>,Tu bomo imeli zdaj birmo in bo Jvmanih nekaj nad 200 ljudi, seveda dc bodo vsi prišli. Pride birmovat škof. j 0.vsl°vesnosti smo povabljeni pri tu-“djšnjem zdravniku na večerjo, škof s spremstvom in moja malenkost. Doktor-Jeva žena dobro kuha. Mene pa tudi sicer z marsičem podpre. Ta zdravni-
Tu in spodaj: Dva prizora iz življenja na misijonu g. Rebola, Formoza.
kova družina je tu najboljša katoliška družina.
Čez štirinajst dni se pa tu prično počitnice, namreč šolske, kajti zame jih ne bo, ampak bom še bolj zaposlen. Ker šolski otroci med letom nimajo kaj več časa za učenje verouka, jih je treba učiti vee v počitnicah. Tako imam tudi v šolskih počitnicah velik direndaj: dopoldne se otroci učijo, popoldne pa igrajo.
Zdaj se pripravljamo k zidanju prostorov za otroški vrtec. Pri štirih zidarskih mojstrih sem povpraševal za proračun. Najcenejši je bil tisti, ki živi najbližje misijona. Računal mi bo 1280 USA dolarjev. Nekaj denarja sem sam prihranil, nekaj si bom pa na škofiji izposodil in bom počasi vračal. Upam, da bo do konca septembra dozidano, ker bi radi čim prej sprejeli otročad, kajti ljudje že komaj čakajo, da pošljejo tudi najmlajše k nam. Mi radi ustrežemo, kolikor moremo, saj vemo, da je mladina bodočnost in po mladini tudi pridemo do staršev, še najlažje in najhitreje.“
V glavnem mestu Formoze, Taipeju deluje S. ROZALIJA BRILEJ iz družbe pomočnic vernih duš. Ta je pisala koncem julija in sredi avgusta. Zahvaljuje se za knjigo o Slomšku in za šmarnice „Kraljica apostolov“, potem pa takole poroča:
„Kaj naj vam povem novega z našega misijona? Lahko si predstavljate, da začetek misijona v kakem novem kraju ni lahak in da gre le počasi naprej. Treba veliko potrpljenja. Me smo tu v Taipeju eno leto in veliko uspehov ne moremo zapisati, delamo pa veliko in upamo, da bo Bog dal rast...
Eden naših delokrogov je tudi velika državna bolnišnica, v kateri je prostora za 750 bolnikov, med katerimi je velika večina poganov. Zdravnikov je kakih 40 in med njimi deset katoličanov. Je pa ta bolnica samo za vojake. Prihajajo iz celega otoka in navadno precej nevarno bolni. Mnogo jih umrje in me smo imele že večkrat srečo, da smo tega ali onega tik pred smrtjo krstile. Enkrat tedensko pride obiskat bolnike tudi misijonar.
Drug naš delokrog je obiskovanje družin, zlasti katoliških. Tu je namreč mnogo vojaških družin, ki se pogosto selijo iz enega mesta v drugo, pa pri tem neurejenem zunanjem življenju tudi versko življenje pride iz reda ter
začne pešati. Me jih skušamo iz mrtvila zbuditi in jih privesti nazaj k veri in Cerkvi. Naš škof nam je ob neki priliki dejal: „Zelo sem zadovoljen, kadar mi poročate, koliko krstov ste imel* na vašem misijonu ob tej in tej priliki; še veliko bolj sem zadovoljen, kadar mi pridete povedat, da se je cela družina povrnila k verskem življenju, katerega je bila prej zanemarjala.“
Pred nekaj dnevi sem prejela po m-Kalisti Langorholz ček za 40 dolarjev, dar slovenskih misijonskih prijateljev. Prav vneto se zahvaljujem vam ir* vsem! Denar mi bo prišel zelo dobro, kajti meseca septembra bomo začele sprejemati k nam dekleta, ki študirajo v mestu, a so z dežele.
Na žalost je versko življenje med tistimi, ki so že katoličani, zelo revno. Novokrščenci prehitro pozabijo na svoje verske dolžnosti. V eno bližnjih žup nij hodi ena naših sester učit katekizem; župnija ima okrog šest tisoč krščenih, a od tega jih redno hodi k nedeljski sveti maši kvečjemu tristo..-Treba je veliko moliti in prositi za trajnejše uspehe težkega misijonskega dela.“
Tudi M. KALISTA LANGERHOLC F. M. M. se nam je oglasila iz kraja Hsinchu na istem otoku, in sicer jo pisala č. g. Wolbangu C. M. koncem maja in koncem julija:
„Vedno mislim in upam, da bom našla kaj prostega časa za pisanje, pa so dnevi tako polni dela, da ne najdem prostega trenutka zase.
Naj vam najprej povem, da sva se v aprilu videla z dr. Janežem. Peljal» sem v njegovo bolnico eno naših bolnih sester na pregled. Bila sva le nekaj ur skupaj, obljubil mi je, da nas bo o priliki obiskal, a je tudi on vedno v tako napetem delu, da najbrže do tega obiska ne bo prišlo tako kmalu. Kot vedno, je vesel med svojimi bolniki.
Čudno kratko je naše življenje. Mlad misijonar je navadno poln poguma,
M.
Kalista Langerholz F.M.M, poučuje no prostem, ker Je nimajo zadosti šolskih prostorov.
dobre volje in zdravja, a mu velikokrat ^anjka izkušnje. S časom misijonar na ■skušnjah obogati, a začno moči popuščati. Jaz se počutim nekako na meji: '■nam že nekaj izkušenj in se še čutim '»očna za delo. Zato pa veselo izrabljam dragocena leta, da kaj več storim za duše. Kot bolničarka hodim venkaj Zdravit bolnike; kot učiteljica poučujem dekleta angleščino; kot misijonarja jih skušam vzgajati v krščanskem duhu in jih bližati Resnici. Vedno je bil ftioj misijonski ideal: apostolski stik z dušami, in nisem mislila, da mi bo prav tu na Formozi to polje tako na široko °dprto.
Predstojniki so mi letos poverili no-v° delo: vzgojo našega redovnega naraščaja. Tu imam priliko opazovati de-v° milosti božje v dušah. Naj vam opi-^em primer Helene, naše prve postu-mntke na Formozi. Že pred sedmimi *fdi je končala srednjo šolo in tedaj tudi prejela sveti krst. Odprla se je bož-
ji ljubezni in se vsa posvetila apostolatu na domačem misijonu, v pomoč očetu misijonarju. Vedno prva na delu je imela posebno sposobnost vplivanja na duše, zlasti otroške. Misijonar je moral večkrat na teden iti maševat v okoliške postojanke, in ona, ko ni mogla prisostvovati službi božji v domači cerkvi, je šla vedno tja, kjer je tisti dan misijonar maševal, pa četudi je bilo daleč ali zelo slabo vreme. Zaupala mi je, da je od krsta naprej vedno hrepenela po redovniškem življenju, a se je bala misijonarja pustiti samega brez njene pomoči pri velikem delu. Leta je molila in se utrjevala za svoj vzvišeni cilj. Končno se je le odločila. Iskala je med tukajšnjim redovnimi družinami, katera bi najbolj odgovarjala njenemu idealu. Misijonar jo je privedel k nam, da pri nas opravi tridnevne duhovne vaje. Vedno češčenje Najsvetejšega v naši kapeli je naredilo nanjo globok vtis in se je odločila, vstopiti v
našo družbo. Zdaj je že pri nas, vsak dan bolj srečna, vsa zvesta, da nam je v zgled in pobudo. Upamo, da bo s pomočjo milosti božje še naprej zorala in dozorela v prvo domačo Frančiškansko Marijino misijonarko na Formozi.
Poleg te Helene je še druga postu-lantka, po imenu Marija, in pred kratkim smo sprejeli že tretjo, iz katoliške družine. Končala je srednjo šolo, a ni dobrega zdravja. Za četrto postulantko pa Vas prosim molitve, da se odloči in da se ji vstop omogoči. Je preprosto dekle, ki že več let pomaga misijonarju. Spoznala sem jo, ko sem kot bolničarka hodila v bližnji misijon obiskovat bolnike. Njena družina je vsa poganska in še v starih običajih zakoreninje-
M, Kalista v duhovnem pogovoru z mlado poganko.
na, ki dekletu ne dajo nobene besede V odločanju glede svoje bodočnosti, ampak jo celo v zakon lahko prisilijo-Resna in požrtvovalna v misijonskem sodelovanju je začela vedno bolj in bolj misliti na ideal redovnega življenja. Lani me je prosila, če bi jo hotele sprejeti v družbo. Z veseljem, a njena družina? Materi je namignila o svojem idealu, a je bila odločno zavrnjena. Sklicali so družinski posvet in skupno odločili, da je ne bodo pustili od doma in naj si ne dela utvar o kakem drugem načinu življenja kot o tem, ki so ga živeli predniki in starši in ga žive bratje in sestre na skupnem domu. Dovolili so ji, da se lahko poroči s katerim hoče, s katoličanom, samo v samostan ne sme! Od tedaj naprej dekle le na skrivaj prihaja v misijon k zakramentom, na skrivaj prihaja k nam na razgovor. Nedolgo tega je dekle materi omenilo, da še vedno misli na redovno življenje, pa je bil ves materin odgovor trd molk. Nekaj dni pozneje mi je dekle vsa tresoča se pripovedovala, da je starejšemu bratu izginil strup, ki ga ima za preganjanje mrčesa na polju; po dolgem preiskovanju je mati priznala, da ga je ona vzela, ker se je hotela zastrupiti, ako bi hčerka še sanjala o samostanu. Ubogo dekle trpi in ne vidi izhoda. Če je božja volja, bo dekle prišlo do svojega cilja, morda p° velikem trpljenju, ki je pač najboljša priprava na redovno življenje.
Tu zdaj vlada velika vročina. Šola je končala, počitnice so se začele, z njimi pa počitniški šolski tečaj. Hvala Bogu, dekleta so v šoli pokazale lepe uspehe in starši so zelo zadovoljni; znajo tudi ceniti našo moralno vzgojo; popolnoma jih zaupajo nam. Za počitniški tečaj angleščine in matematike so prišle vse in starši nam še nove privajajo. Ker nam manjka prostora, je veliko študija kar na prostem. Nimamo še denarja za novo gradnjo. Vaš dar 00 dolarjev, ki sem ga hvaležno prejela, nam bo zelo prav prišel za nabavo šolskih klopi. Vsem iskreni Bog plačaj!
G. Stanko Pavlin S.D.B. pri krščevanju na njih misijonu
Makao.
ITONG KONG IN MAKAO
Iz Ilong Konga se je oglasila s. ERNESTA KOSOVEL, iz družbe pomoč-nie vernih duš. Zahvaljuje se za knji-£e. ki jih ji pošiljamo in za poslani delež 'z sklada za slovenske misijonarje. Vsem dobrotnikom se prav lepo zahvaljuje! Lelujc v veliki bolnišnici, kjer, pravi, l1i posebno novega. Med bolniki so bel-c’ in Kitajci; belci dajo s svojim sodelovanjem misijonarkam precej možno-sti. da lahko pomagajo bolj ubožnim Kitajcem, na duši so pa oboji enaki re-Veži. . . Mnogo potrpljenja morajo imeti misijonarke s postrežnicami, o katerih bravi, da imajo malo sočutja do bolnikov m Se manj veselja do dela in žrtev zanje. Vsem se priporoča v molitev!
V Makao deluje salezijanski misijonar STANISLAV PAVLIN, ki je šel svodi leta na obisk domovine. O svojem
delovanju in potovanju tole poroča v pismih č. g. Wolbangu C. M.:
„Pošiljam vam več slik s proslave papeža Janeza XXIII, ki so bolj zgovorne kot pa besede. Moj mali zbor je najprej zapel „Tu es Petrus“ potem pa je zbor nad 1000 gojencev zapel koral „Christus vincit“ in „Totus tuus ego sum.“ Papeževo sliko je narisal naš učitelj Kam Sin Soan. Proslava je bila veličastna.
Za velikonoč bomo imflji sedemdeset krstov gojencev in šest krstov profesorjev. Katehumenov je še več, pa verjetno ne bodo še vsi pripravljeni za to velikonoč. Prosim, da molite in žrtvujete za njih trdnost v veri!
Zdaj pripravljam opereto „Pribežališče grešnikov“, ki jo bomo podali na praznik našega g. rektorja, prvega maja. Nato pa nameravam iti obiskat mojo mamo in domovino, kakor mi je naš provincial dovolil. Dobro mi bo delo tudi zato, ker sem radi prevelikega dela
zelo izčrpan; tako se bom odpočil, da spet nanovo zaorjem, tu ali kje drugje. ■ .
Za veliki teden bodo imeli naši katoliški gojenci, kakih 500, duhovne vaje in vam jih zelo priporočam v molitev, da duhovne vaje dobro opravijo in versko vedno globje zažive.“
V pismu meseca junija že piše o svojem potovanju:
«Nisem imel časa, da bi vam sporočil dan mojega odhoda iz Hong Konga. Zdaj vam pišem že iz Rima. Potoval sem preko Svete Dežele, ki sem jo za nekaj dni obiskal. V Jeruzalemu sem našel slovenske šolske sestre, tu v Rimu na „Biblicumu” pa p. Kalista Lan-gerholza, katerega sestra deluje na Formozi. Na svetih krajih molim veliko za vas in za vse naše prijatelje in dobrotnike. Jutri grem v Turin, od tam pa v Gorico, koncem junija pa čez mejo domov.»
Naslednja njegova pisma poročajo o tem, kako je imel predavanja o misijonih v Trstu, Gorici in bližnjih vaseh in kako je tudi že obiskal domovino. Želimo požrtvovalnemu misijonarju, da si na potovanju čim bolj počije, veliko lepega rojakom in drugim o misijonih pove ter se spet kmalu povrne na misijonsko polje!
VIETNAM
Salezijanski misijonar ANDREJ MAJCEN je napisal topel članek k 40-let-nici „Katoliških misijonov“, ki ga objavljamo v tej številki na drugem mestu. Poleg tega je v zadnjem času večkrat pisal č. g. Wolbangu CM, ki mu pomaga vzdrževati domače bogoslovce, njegove bivše gojence. V pismu marca meseca med drugim sporoča, da bo v Rimu posvečenih (v začetku marca je bilo to) več salezijanskih bogoslovcev, ki so jih vzdrževali slovenski dobrotniki: Benedikt Tchang, Mak, Funk in Kuok. Poroča, kako ga je prizadela nesreča, ki se je zgodila enmu delavcu
pri njih gradnjah: padel je s strehe in se ubil. Bil je pogan in ne zavarovan proti taki nesreči. Poleg tega je že drugič staknil „kilo“ in bo moral v bolnico na operacijo. Preizkušenj se ne manjka... Sredi junija pa piše:
„Hvala Bogu, operacija je dobro izpadla, prav zares! Zdaj bom spet lahko poprijel za delo v novicijatu. V bolnico me je prišel obiskat tudi mgr. Seitz, ki zelo lepo deluje v svojem obširnem misijonu, zlasti med prvotnim prebivalstvom, kjer se kar cele vasi dajo krstiti, seveda po predhodnem temeljitem pouku. Škof Seitz je predlagal na drugem vatikanskem koncilu, naj bi krst odraslih v misijonskih deželah obredno dalje časa pripravljali; skozi več let naj bi se dogajalo to, kar se zdaj vse v desetih minutah krstnega obreda opravi: Najprej bi bil izgon hudobnega duha, potem bi se počasi morali iznebiti raznih praznoverij, nato bi v hiši ustoličili kako sveto podobo, ves ta čas naj bi trajal pouk katekizma, se učili molitev, večkrat ponavljali vero in že versko življenje prakticirali. Željo in zagotovilo, da hočejo resno prejeti krst, naj bi večkrat zapored obnavljali. Šele potem pride veliki dan svetega krsta, po več letih priprave in preizkušnje. — Poleg dela med temi primitivci rodov Banarci, Kobe, Sre, Rade, itd, ima škof Seitz še nove probleme priseljencev s severa. Vlada trebi gozdove, da pripravlja ljudem nova bivališča v rodovitnih, še neizrabljenih predelih. Ustanavlja nove vasi, mesta in pokrajine. Z vsem naseljevanjem pa je seveda zvezano versko vprašanje, saj je med budisti zelo veliko katoličanov. Vlada vabi tudi nas, salezijance, naj bi med novonaseljenci začeli z rokodelskimi in poljedelskimi šolami, a težava je vedno ista: pomanjkanje osobja. Mgr. Seitz mi je dejal, da ima zdaj že 50 malih semeniščnikov in da bi se mu vsaka podpora za vzgojo domačega klera zelo prilegla. Ima tudi lepo šolo za katehis-te in katehistinje ■— domačine. Njegov
cilj je, da bi spravil v zakon katehi-stične pare, ki bi potem dajali zgled le-bcga krščanskega zakonskega življenja, "e le učili z besedo.
V Vietnamu imamo zdaj precej na-Pete razmere. Pred dnevi se je v Saigo-1111 živ sežgal bonec. Sedel je v drži 1'Ude in se zažgal, potem se ni niti ga-n'l niti zajecljal in sploh ne izrazil nobenega znaka bolečin. Budistične bolni-^arke so mi dopovedovale, kakšen ■cvetnik da je bil in narodni junak. V •sto bolnico, kjer so mene operirali, so Privedli tudi 4 boncinje, ki so od večdnevnega protestnega posta, sedeč na soncu in dežju, povsem onemogle. . . Ob Priliki smrti Janeza XXIII. je tukajšnji poglavar boncev poslal v Vatikan brzojavno sožalje, tako tudi saigonske-»nu nadškofu; tudi tu so pogani iskreno Prepričani o plemenitosti Janeza XXIII, občudujoč njegovo široko bratsko srce.“
SIAM
Koncem avgusta 1063 se zahvaljuje Za dar iz misijonskega sklada č. m. KSAVERIJA PIRO OSU, ki deluje na severu Siama v Chiengmaju:
»Že spet je prišel velikodušen dar slovenskega misijonskega zaledja. Naj "°g vsem stotero povrne!
Gospod je rešil svet v krvi in zno-iu. Sled za misijonarji je še vedno kr-Vava, tudi na Siamskem. Vsak posa-^Pnsni izmed nas ima svoj križev pot, Pa tudi veliko globokega veselja ob pogledu na duše, ki vstajajo h Gospodu. ”ri nas je takih vedno več, tako med Pdadino kot med odraslimi. Prav kar '•no imeli duhovne vaje za učiteljice, nženke in služkinje našega zavoda, kar v štirih skupinah, ene za drugim. Raz-yeseljivo je videti, kako resno vzame-
skrb za svojo dušo. Naj dobri Bog ' a vztrajnosti!
Kot veste, ustanavlja to severno •Pesto Chiengmaj svojo lastno univer ^0i Imela naj bi vse fakultete. Krasne
„Prosili so nos, da za praznik Marije Pomočnice zamenjamo vse papeške in marijanske zastave z vietnamskimi. Nadškof je dejal: „Znamenje katoličanov je križ, papeška zastava naj služi samo v cerkvi, po cestah pa naj se obesijo samo vietnamske.. (pripominja k sliki g. Majcen.)
stavbe rastejo iz ilovnatih tal s pomočjo dobre Amerike. Zaenkrat deluje samo medicinska fakulteta, že v tretjem letniku. Med slušatelji je mala skupina navdušenih katoličanov. Ti prihajajo k verskim razgovorom k nam v zavod Regina Coeli, vsako nedeljo po maši. Vedno zopet pripeljejo kakega novega tovariša, ki se „zanima“ za vero. Tako je bil zopet eden krščen 15. avgusta. V noči velike sobote je bil krščen medicinec g. Gum. Prijatelji so si izposodili pri nas šolski avtobus in z njim so pripeljali na krst polno so-
šolcev novokrščenca. Boter je bil dr. Martin, ki je dekan medicinske fakultete, tudi katoličan. Misijonar je vse lepe obrede sproti razlagal v lepi siam-ščini in vsi navzoči so sledili z veliko spoštljivostjo in zanimanjem. — Takile krsti so nam v veliko veselje. Ti izobraženci vedo, kaj delajo, ko se odločijo za Gospoda, in to brez vseh. postranskih namenov. V kratkem bodo jezuiti odprli študijski dom za velikošolce v Chiengmaju. Zemljišče je že kupljeno, prav nasproti univerze. Potem bodo krsti med izobraženci vedno bolj pogosti. Tudi med našimi učiteljicami imamo zdaj tri katehumene, ki lepo obetajo. Vaše žrtve tam v zaledju torej niso zaman. Le pridno delajmo, dokler je še dan.. .“
JAVA
Z otoka Java v Indoneziji se zahvaljuje za misijonski dar dobrotnici ge.
Plesalke v zavodu Regina mundi v Bang koku, kjer deluje m. Fr. Novak O.S.U.
Železnikovi v U.S.A. uršulinka m. DE-ODATA HOČEVAR:
„Včeraj sem prejela vaš prekrasni» dragoceni dar. Ne najdem besed, s katerimi bi se vam mogla prav zahvaliti-Kar po domače torej: Bog povrni!
Naša kapela tu še ni imela tako krasnega oltarnega prta.. . Ko snio odprle paket, nam je kar sapo vzelo-Vzele smo prt in ga nesle takoj v kapelo ter položile na obhajilno mizo ia pomolile za dobrotnico. Mati prednica in ostale sestre so mi naročile, naj se Vam najprisrčnejše zahvalim! Kako je šele vesel Gospod tega vašega žrtev polnega umetnega ročnega dela, ki bo tako povzdignilo njegovo čast pri službi božji!
Zdaj smo v šolskih počitnicah, a o. avgusta se že začne novo šolsko leto-V naši šoli imamo skoraj 1500 otrok-Imeli bi jih lahko še veliko več, pa jih ne moremo sprejeti radi pomanjkanja prostora, zlasti pa še radi pomanjkanja redovnic-učiteljic. V vojni je mnog0 redovnic umrlo v koncentracijskih taboriščih, po vojni je pa moglo priti v deželo le prav malo novih misijonskih moči, kajti dežela vstopa novim misijonarjem ne dovoli, le izjemoma. Morda bo z novim letom kaj bolje, ko s° se z Nizozemsko poravnali glede Nove Gvineje. Hvala Bogu, da imamo tu prav lepo število domačih poklicev in tako bo polagoma že prišlo do večjega števila delovnih sil.
V Indoneziji, kot v vseh azijskih deželah, je veliko Kitajcev, rojenih v Indoneziji sami. V Djakarti je največ katoličanov prav med Kitajci, zato j® pa tudi v naših šolah mnogo Kitajk» ki pa imajo seveda indonezijsko državljanstvo. Pa je delo med njimi lažje kot med domačinkami. Imamo prav lepo število katehumenk. 27. julija bodo tri moje katehumene krščene, 15. avgusta pa šc dve drugi, število katoličanov polagoma raste in mi smo vsi srečni, da moremo delati za razširjenj® božjega kraljestva!“
po misijonskem svetu
Katoličani v Aziji
Azija je ogromen kontinent in na njem živi danes skorajda polovica človeštva. Sibirija in Kitajska sta danes Popolnoma odtegnjeni pravi misijonski akciji oznanjevanja Kristusovega evangelija. Kjer pa ne vlada komunizem, 80 budizem, hinduizem ter islamizem tako močno zasidrani, da je delovanje misijonarjev vedno polno težav in ovir. Povsod se razrašča po vzgledu Evrope fiacionalistično gibanje, nove države, ki So nastale, hočejo zlasti ves pouk spra-
viti v roke domačih vzgojiteljev. Ustanavljanje novih katoliških misijonskih šol in mladinskih zavodov zavisi od razpoloženja, ki ga imajo krajevne oblasti, do misijona; če pa že kje dovolijo šolski ali vzgojni zavod, je skoraj vedno na dnevnem redu zahteva, da morajo biti med učitelji in vzgojitelji zastopani v primernem številu domačini, ki so večinoma še pogani. V Birmaniji, Tai-landiji in v Pakistanu je muslimanstvo zelo močno, še večji pa je njega vpliv v veliki republiki Indoneziji, kjer je tako-rekoč državna vera in zato odloča o tem,
Jezuitski japonski novinci v Hirošimi pri molitvi.
koliko misijonarjev bo še smelo priti iz Evrope. Zelo sovražno je tudi stališče vlade na Cejlonu, kjer sicer nimajo komunisti glavne besede, vendar je borba za obstoj misijonov prav tako težka, kakor da bi bili v državi s pravo komunistično vlado.
Kljub vsem tem težavam pa se je število katoličanov in delavcev v katoliških misijonih vendarle zvišalo. V Aziji je bilo v letu 1949 nad šest milijonov katoličanov, in pri tem nismo šteli tistih katoličanov, ki žive v komunističnih državah. Po zadnjih podatkih misijonskih postaj, ki so jih poslali Propagandi Fide v Rimu, je bilo letos ob začetku leta v teh deželah 10 milijonov Ü75.000 katoličanov. Torej se je število zvišalo za štiri milijone. Število duhovnikov se je v istem času podvojilo in sicer se je od 6.888 zvišalo na 12.636; pri tem se je število domačih duhovnikov zvišalo od 3.472 na 6.948, torej več ko 100%. število katoličanov je porastlo zaradi: 1. povečanja ozemlja misijonskih pokrajin in sice za 20%, ostalo povišanje pa gre na račun spreobrnenja in doseljevanja. V letu 1961 so na ozemlju misijonov krstili 176.114 odraslih, to je bilo 31% vseh krščencev. Od 350 azijskih škofov, ki so prišli na drugi vatikanski koncil, je bilo nad sto domačinov. Štirje od njih imajo kardinalski klobuk. Zlasti slednja ugotovitev je dokaz, kolikšen višek je dosegla Cerkev v Aziji.
„Vir življenja,“ na Formozi
Kitajski kardinal Tien je na Formozi odprl zavod za žensko oblikovanje. Zavod bo nosil naslov „Vir življenja“ in bo v glavnem mestu Tajpehu. Dekletom bodo nudili duhovno, intelektualno, moralno in sociološko izobrazbo, da bodo mogle \oditi skupine katoliške akcije v okolju svojih škofij in župnij. Prvi tečaj, ki bo trajal dve leti, se je že pričel. Obiskuje ga skupina gojenk, ki so prišle iz petih škofij otoka. Nekatere iz-
med njih se bodo po tečaju posvetil® apostolatu, zlasti kot katehistinje, druge se bodo poročile, ustanovile družine in ustanavljale v resnici uspešne skupine ženske katoliške akcije.
Dan, katoliških učiteljev v Kalkuti
Dne 14. julija 1963 je bil veliki dan za katoliške učitelje v Kalkuti. V dvorani zavoda sv. Ksaverija se je zbralo nad 300 katoliških učiteljev, da bi se posvetili študiju o vzgojnih razmerah v Indiji. Zasedanja se je ves dan udeležil tudi nadškof Kalkute msgr. Albert D’ Souza. Bilo je več strokovno popolnih predavanj, ki jih je vodil A. P. Wea-wer, iz britskega zavoda za vzgojna vprašanja. Glavni namen dneva je bil prikazati učiteljem veličino njihovega poklica, ko niso samo učitelji, ampak tudi vzgojitelji novega rodu v Indiji’ Učitelji pa morajo biti zlasti pričevalci krščanskega življenja in načel. Mladino morajo znati pripravljati za sprejem resnic krščanske vere. Pri tem pa n® smejo biti „propagandisti“, ampak morajo biti pravi apostoli, ki se posvečajo z delom in molitvijo.
Nadškof je v svojem govoru podčrtal vdanost učiteljstva navodilom Cerkve. Res so učitelji zelo slabo plačani, vendar naj pri tem mislijo Nanj* ki je tudi bil učitelj, pa je za plačilo prejel — križ. Ob 11. uri je bila recitirana služba božja in vsi navzoči so z glasnim odgovarjanjem in z gorečim prepevanjem pokazali, kako razumejo sodobno liturgično gibanje. Pri darovanju so verniki oddali mnogo zavojev kot darove za učitelje; razdeljeni so jim bili pozneje v obednici. Pri povzdigovanju so vsi glasno molili skupno s posvetiteljem besed® posvečenja.
Po popoldanskem okrepčilu so učitelji ponovno odšli v dvorano, kjer so si ogledali film „The Hoodlum priest“ — film o delovanju jezuitskega patra Dizma Clarka.
Potek dneva je pokazal, kako lepo s®
takole so pripravili oder na prostem za proslavo Janeza XXIII. v salezijanskem domu v Makao, kjer deluje naš Stanko Pavlin, ki nam je tudi poslal pričujočo sliko.
'"«zvija skrb za katoliško učiteljstvo v lridiji, še posebej pa za učiteljski zbor v Kalkuti. Organizatorji so s tem prvim Vajeni uspeli in bilo bi želeti, da bi Se slične prireditve razširile na vse ka-toliško učiteljstvo v Indiji.
Jezuitski brat — poštar v Indiji
Jezuitski brat Peter je že 50 let vo-^'1 poštni urad v Shembarganapur in bil njegov/urad ob tej priliki proglašen za najboljše urejevan poštni ''rad v vsej Indiji.
Brat Peter je že v letu 1949 prejel poštnega ministra zlato zapestno 'j1'0 kot priznanje za svoje vzorno delo.
je sedaj star 77 let, je letos slavil ''0-letnico službovanja na tem uradu. _ostni urad je dodeljen Filozofskemu Jezuitskemu institutu v tem mestu. V
spominsko knjigo so se podpisali vsi ugledni obiskovalci; prejšnji guverner v Madrasu je zapisal: „častitam vam zaradi izredno uspešnega načina upravljanja poštnega urada.“ Pina glavnih vrlin urada je, da mu niso nikdar zmanjkale tiskovine, znamke in slično. Urad ima največ prometa daleč naokoli.
Jezuitski institut za socialne vede
Univerza v Kerali je dovolila, da so jezuiti ustanovili zavod za socialne znanosti. Zavod bo nosil ime Socialni institut in bo učencem ob zaključku izpitov podeljeval diplome. Odprli so ga 25. junija in se je prvi dan vpisalo 25 slušateljev. Vodi ga ameriški jezuit P. Puthenkalam S. J., ki je diplomiral na ameriški univerzi v Detroitu. Na zavodu bodo poučevali jezuiti. Temeljni ka-
men je položil guverner v Kerali V. V. Giri. Jezuitski provincial p. Josip Eda-maram je izjavil, da bodo znašali stroški za gradnjo instituta 1,200.000 rupij.
Cerkev na Madagaskarju
Nadškofi in škofje na Madagaskarju so se v poletju 1903 zbrali na posebni škofovski konferenci. Dnevni red je zajemal zlasti obravnavanje obeh enciklik papeža Janeza XXIII.: okrožnici Mati in učiteljica in Mir na zemlji. Drugi del zasedanja je veljal obravnavanju zadev, ki so na dnevnem redu drugega dela II. vatikanskega koncila. Ob zaključku so škofje sestavili posebno pastirsko pismo, ki je bilo prebrano v vseh cerkvah. Najprej govori pismo o apostolatu laikov v današnjem času. Škofje opozarjajo vernike, da se morajo čimbolj posvetiti skrbnemu delu v Katoliški akciji, zatem daje pismo navodila o izvajanju socialne akcije in ob zaključku govori o delovanju katoličanov na političnem polju. Ko govore o Katoliški akciji, se škofje zlasti obračajo na vprašanje mladinske vzgoje: na tem polju pripade velik del skrbi vzgojiteljem in voditeljem mladinskih organizacij. Vzgoja mladine naj bo usmerjena v okrepitev vrst Katoliške akcije odraslih. Cilj akcije odraslih pa je predvsem apostolski. Socialna akcija katoličanov mora biti taka, da se bo delo po nauku Cerkve popolnoma vključilo v vse narodno življenje: v socialnih organizacijah in ustanovah se mora poznati, da njih člani — katoličani delajo po navodilih Cerkve in v smislu okrožnice papeža Janeza XXIII. Mati in učiteljica. Delo na socialnem polju mora biti zasebno in ne sme vključevati cerkvene hierarhije; katoličani morajo znati dokazati, da so polnoletni in kos nalogam, ki jim jih je naložila Cerkev. Toda delo mora biti pod nadzorstvom cerkvenih asistentov, ki naj skrbe, da se vse razvija po načrtih Cerkve. Na političnem polju pa mora biti delo katoličanov takšno, da se bo povsod
in vedno vedelo, da so v vsem v službi domovine. Pri tem pa si nobena stranka, pa naj ima tudi krščansko ime, ne sme prisvajati predstavništva Cerkve, ali da dela po navodilih domače hierarhije. V pismu posebno poudarjajo škofje, da se politična akcija ne sme enačiti z delom Katoliške akcije, čeprav se ne more prepovedati članom Katoliške akcije za odrasle, da prevzamejo v politiki odgovorna mesta po svoji izbiri.
Ulica Janeza XXIII. v Dakarju
V	prestolnici Senegalije, v Dakarju bodo poimenovali eno cesto po pokojnem papežu Janezu XXIII. Tako je sklenil občinski svet te afriške prestolnice. Mesto Dakar se želi na ta način pokloniti pokojnemu papežu spričo njegove očetovske skrbi, ki jo jo pokazal za dežele afriške celine.
Romarji iz Nigerije v Lurdu
V	Lurd je prispela prva uradna romarska skupina iz Nigerije. Skupino 60 romarjev je vodil škof domačin iz Onitsha, Okoye. Romarji so bili v svojih tradicionalnih prazničnih oblačilih in so dolgo molili pred Marijino votlino za mir in blagostanje v Afriki.
Cv. pismo v jeziku Swahili
V	Kongu sta se neki domačinski duhovnik in en član družbe Belih očetov odločila izdati prevod sv. pisma v jeziku swahili. Ta jezik govore v Tanganjiki, Ugandi in Keniji, razumejo pa ga tudi v Burundi in Ruandi.
/Hali jubilej afriškega duhovnika
V	začetku julija je prvi zamorski duhovnik v Ugandi, msgr. Viktor Mikana iz Nasake proslavil 50-letnico svojega duhovniškega posvečenja. Msgr. Mika-sa je sedaj star 81 let. V Ugandi je duhovnikov domačinov trenutno okrog 200.
MISIJONSKI DAROVI
ZA MISIJONE
V	Argentini (v pesih): Rojaki iz Lujana, ob misijonskem predavanju, 2.250 (č.g. Stanko Skvarča, 500; č. g. Jeretina, 500; č. g. Reberšak, 100; družina Marinič, 200; družina Širca, 200; družina Clemente, 150; družina Golob, 100; družina Peternelj, Jauregui, Hi; družina Kužnik, Jauregui, 100; Črnigoj Udvik, 200; Arh Janko, 100.); rojaki iz Eze-■ze, ob mis. predavanju, 1.250; rojaki iz Mi-ramara, ob mis. predavanju, 1.290; Marija Stern, Mendoza, 50; Vinko Preložnik, Mendoza, 100; Špacapan Angela, Lanus, 100; Stanko Snoj, Ouilmes, 1.000; N. N. San Martin, 100; Kramar Maks, San Nikolas, 750; N. N. 130.
V	Venezueli; gdč. Ilija Marija, 200 boli-varjev (44 dol.)
V	TISKOVNI SKLAD “KAT. MISIJONOV”
Jubilejni darovi: Misijonski odsek v Lanusu
in Slov. dom v Carapachaju, ob misijonski prireditvi, 2.710 pesov. — Misijonski odsek v lanusu, dohodek igre ,,Gospodova ura”, 2.450 Pesov; Mr. Frank Kamin, U.S.A., 2 dol.; Brigita Pregelj, Kanada, 2 dol.; Marija Gorše Kanada, 0.50 dol.; Franc Hočevar, Kanada, 0.50 dol.; Ivan Sinkovič, 1 dol. — Misijonski krožek Pri župniji Marije Pomagaj v Torontu, 100 kan. do|arjev; Eibijana Čyiieč^_^ff|nadar 10 dol.r rev. P. Bernard Ambrožič, Avstralija, 110 dol.; č. g. Boris Koman, Mar del Plata, 50 pesov; Poverjeništvo Franc Vrabec, Avstralija, 11.506 Pesov.
SKLAD ZA VSE SLOV. MISIJONARJE
Argentina (v pesih) : Jeriha Antonija-Marjan, Rosario, 250; Filip Smodiš, San Rafael, 1.000; Pahor Justina, 500.
U.S.A. in Kanada (v dolarjih): Misijonski krožek Marije pomagaj v Torontu, 50, — za najpotrebnejšega misijonarja; mrs. Lužar, Cle-veland, 5; Misijonski krožek Marije Pomagaj v Torontu, 100 kanadskih dol.; Bibijana Čuječ, Kanada, 10 dol.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Za Ivana Štanta na Madagaskarju: Lojze Ambrožič, Kanada, s prošnjo, naj se spominja yernih duš v vicah; misijonski krožek pri Mariji Pomagaj v Torontu, 100 kan. dolarjev; č. g. Anton Žagar, Miramar, Argentina, 3.930 pesov.
Za č. s. Marjeto Mrhar, Madagaskar: Ivan Zakrajšek, 2 dol.; Kvasov! otroci, 6 dol.; Zakrajšek Marta, 2 dol.; Hočevar Mary, 1.75 dol.; učenci drugega razreda slovenske šole 1.25 dol.; vsi iz Toronta. — Misijonski krožek pri Mariji Pomagaj v Torontu, 100 kan. dolarjev.
Za č. p. Emila Čuka v Afriki: Filip Smodiš, Argentina, 1.000 pesov; č. g. Anton Žagar, Miramar, 3.960 pesov.
Za č. p. Stankota Poderžaja so rojaki v U.S.A. nabrali in poslali 275 dolarjev, ki so jih zbrali skupaj sledeči:
Vrtačnik Alojzij, rev. Charles Wolbang C. M. Mrs. Mary Shivitz; Mrs. Antonija Stokar; Miss Cilka Remec; Anton Meljač; Ray Joseph; Mrs. Adamich Hannah; Mrs. Josephine Gustinčič; dr. Jakob Ukmar; Rt. Rev. apostolski proto-hotar; Mrs. Uršula Pozzarelli; Kamin Franc; Slogar; Mrs. Mary Ižanc; Mrs. Frances Skubic; Dekliška Marijina družba na Via Risorta 3, Trst; Mrs. Joseph Perko; Mrs. Frances Marolt; Mrs. Tilka Podboršek; Miss Catherine Kepič; Mrs. Mary Ferkul; Mrs. Rose Cie.
KRSTI IN ODKUPI
Za krst poganske deklice na ime Marija Tereza, 15 dolarjev; darovali otroci slovenske šole Marije Pomagaj v Torontu. — Za krst zamorca na ime Daniel, N. N. 200 pesov.
ZA BARAGOVO MISUONIŠČE IN CERKEV MARIJE KRALJICE
Argentina (v pesih): Druž. Vire, 300; društvo Slovenska vas, 500; S.J. v zahvalo, 200; N. N. 1.000; Konrad Lipovec, 1.000; N. N. 500; druž. Koprivnikar, 1.000; druž. Grbec, 1.000; druž. Hočevar, 150; N. N. 200; druž. Sušnik, 800; ga. Špacapan Angela, 1.000; druž. Glinšek, 500; druž. Berčič Mirko, 2.000; vsi iz Lanusa. — Druž. Karam, Lujan, 50; Vinko Zupanc, San Justo, 500; N. N. 500; N. N. Bs. As. 27.800; N. N. Lujan, 3.000; dru:. Kokalj, Castelar, v zahvalo Baragi za ozdravljenje sina, 1.000; ga. Ivana Šiler, v zahvalo Baragi za zdravje, 500; č. s. Flora Hrovat, Bs. As. 600; N. N. 1.465.
Avstralija: N. N. 159 angleških funtov. Francija: Č. g. Dejak, 430 arg. pesov. Kanada: Anton Adamič, Toronto, 50 dol.; č. s. Šmalc, 920 arg. pesov.
ROJAKI IZ KOROŠKE
Po Dušnopostirskem uradu v Celovcu; za razne misijonske namene:
Fara Bistrica na Zilji 250.—; fara Pečnica 400.—;Tomaž Dovjak 20.—; neimenovani iz Loč 100.—; fara št. Vid 17.—; Marija Kotz, Gozdanje 99.20; neimenovana iz Hodiš 20.—; neimenovana iz škocijana 200.—; fara št. Vid 80.30; šolarji iz Dobrle vesi in Sinče vesi 84.54; neimenovana iz Hodiš 50.—; neimenovana iz škocijana 200.—; misijonski krožek Lambert Ehrlich, Celovec 3.025.—; neimenovana iz št Jakoba 500.—; fara Št. Jakob 427.50; neimenovana iz Slov. Plajberka 100.—; neimenovani iz Sel 100.—; Gertraud Končič, Vogrče 20.—; M. N. iz Vogrč 40.—; družina Zöllner, šteben 50.—; Mešnik Hanzej 100.—; neimenovani 100.—; fara Škocijan 200.—; neimenovani iz Galicije 100.—; neimenovani iz Št. Vida 40.—; I. N., Kot 1.000.—; neimenovana iz Hodiš 20.—; neimenovani iz Brnce 100.—; farna mladina Dobrla ves 750.—* N. N., šteben 40.—; neimenovana iz Kamna 100.—; Schellander Ana 50.—; Ambruž, Gozdanje 20.—; Pikovčinja iz Gozdanj 100.—; neimenovana iz Mohlič 30.—; neimenovana iz Loč 100.—; neimenovana iz Apač 1.000.—; neimenovani iz Galicije 50.—; neimenovani iz Žitare vesi 100.—; J. L., Šmihel 270.—; neimenovana iz Žitare vesi 100.—; Marija Kaisers-VSEM ZA VSE TISO
berger 150.—; neimenovan iz Sel 40.—; žuP' nija Kazaze 70.—; rožnovenske sestre, Ka' zaze 100.—; Vogrški pevci (koledovanje na Svečnico) 1.000.—; neimenovana iz MelviČ 50.—; neimenovana iz Hodiš 50.—; neimenovani iz Dobrle vesi 562.—; neimenovana iz Ruperta 65.—; župnija Golšovo 20.—; ne' imenovana iz Globasnice 100.—; Uršula Kropivnik, št. Lenart - Brodi 30.—; neimenovan' iz št. Vida 100.—; neimenovana iz Gorenc 1.000.—; neimenovana iz škocijana 300.-"'’ neimenovani iz škocijana 200.—; neimenovano 50.—; Marija Mak, Sele, za gobavce 100.—' neimenovana iz Kota namesto venca na 9r0^ Ani Male 100.—; 1. razred ljudske šole °a Radišah 65.—; neimenovana iz Želinj 50.—'
neimenovana iz šmarjete 200.—; neimenovana iz Škocijana 100.—; fara Šteben - MaloŠč* 100.—; neimenovana iz Kazaz 200.—; Slo* venska skupina iz Spittala 80.—; neimenovane iz Hodiš 28.—; fara Žvabek 1.365.—; far° Suha 200.—; neimenovana iz soseščine Loč 500.—; neimenovani iz Velikovca 300.—; n®' imenovani iz Apač 50.—; neimenovana iz Loč 100.—; neimenovana iz Vagrč 60.—; neimenovana iz Žitare vesi 300.—; neimenovana 'z Vogrč 50.—; Daniel Wohlkraut iz Pliberk® 50.—; neimenovana iz škocijana 100.—; ne* imenovani iz Galicije 50.—; neimenovana 'z Kamena 50.—; neimenovana iz škocij®110 200.— šilingov.
RAT BOG PLAČAJ!
NOVI UDJE MISIJONSKE MASNE DRUŽBE
CHILE
(Po slovenskih usmiljenkah v Punta Arenas):
Živi: Miriam Gregorčič, Lojze Šarabon, Fabian Levin, Ida Ojeda, Vicente Ojeda, Matilda, Blandina, Jolanda in Manuel Mansilla, Jose Lillo, Jose Gomez, Luis A. Carcano, Ema Gomez, Bruno Kurnik, Isabel Parada, Maria Mansilla, Marjeta Kurnik, Alberto in Juan Jaramello, Viktorija, Vinko, An-drejka, Lenčka in Petra Zupan, Bojdan Marjan, Antonio Lopez, Filomena Caju-pel, Manuel Leuquen, Beatriz Sandova,! Epifanio Gomez, Gumersindo Jaramello, Jose Ampuero, Juan Bascunan, Juan Milipichen, Tulio Gomez, Lorenzo Urguyo, Ludovika Arbour Segnič, Lilly Poll Mira, Jose Asencio Rios, Josephina Rafah Rubin, Rosa Elena Durašič,
Juan Mansilla Vallejos, Gumersindo S°' tomayor, America y Fermin Cerda, R°' dolfo M. Oyarzo Kalašič, Juana Mal" tinčič y F., Isabel O. de Barbagelatai Lina Gligo, Luisa Šarlota Oyarzun C-’ Familia Lara i Garcia, Vladimir Ba' baič y F., Juvenil DrpiČ y F., Vicent6 Careno y F., Jože Rus, st., Jože RuS’ ml., Maria, Franc in Jožefa Rus, Juai; Valencia, Roselia B. Lamondej, J°se Barrientos, Isabel B. Mansilla, CristO' bal Miloševič, Rosa Bosquez, Luis BUS' tamante, Estelvina Astudillo, Luis Me' dina, Maria Bello, Fidel Domingue2’ Tinca Zupanc, Daniel Alvarado, onides Durando, Santiago Tarza, Pedr0 Ferray, Florinda Perez, Sara Vidah Juana Siva, Maria N. Mansilla, J°s® R. Torrez, Esmeraldo Cardenas, VicenV’ Diaz, Lorenzo Sagredo, Rosario Ojeda>
Juan Mansilla, Marselino Oyarzo, Juan ^alelican, Matilde Gonzales, Jose A. “ettet, Patrocinia Balza, Clorinda Ba-rrientos, Eloisia Santana, Ramon Ta-Carlos Maldonado, Dario Haro, Cuis Velosquez, Francsico J. Bustaman-^e> Juana Nunez, Daria Ahačič, Roberto barabon, Jožef Zupančič, Rosario Le-gnes, Maximo Fernandez, 11. neimenovanih.
(Po slov. usmiljenkah v Santiago): v Pok. šubelj Angela in Šubelj Ivan, ztva šubelj Slavko in Branko.
U. S. A.
(Po gdč. Manca Preša):
Pokojni: Dornik Karel in Ivana, Tovornik Janez, Novak Janez, Lovko franc, Ferkulj Vinko, Krive Marija; ztlvi: Strašnar Maks in Minka, Dobrnik Pvan.
(Po č. g. Wolbangu CM.): k Zivi: Leskovec Janez in Frančiška, Rihtar Franc, st. in ml., Stane Cerar, 'rane, Barbara in Justina, Rihtar Mi-an, Svetek Marjana, Tone Ovsenik, ml., °hn Grm, Marija in Johny Grm, Marina Bajuk, Frank Pirjevec, Mary, Kat-vRu, Kenneth in Bernard Pirjevec, J^ury Anna Okorn, John Teresa, Mary 'Jak, Katherine Šterk, st., Frances Ruknian, John in Frances Močnik, Ja-°o in Jera Gregorčič, Judy Ann Že-fiznik, Naney Jean Železnik, Franc, RRago in Ivana Povš, Jelen Pellich, Narija Urbanija, Sister Barbara Ann, “ister Cyril, Frank Tushar Jr., Angela Rveglad, Frances Gruden, Thomas Bar-Kennet Knott, Marjan Novak In "urinka, Marija, Tomaž, Daniel, Tere-zika Novak, Josephine Jamnik. — Po-lc°jni: Neža Šivič, Anton Ovsenik, Ja-?fz Grm, Neža Grm, Anton Pečerič, yeža Pečerič, Neža Žibert, Karolina ordan, Marija Mlakar, Paul Griffey, herezija Polh, Blaž Polh, Janez Volk, R-atarina Polh, Ivan in Frančiška Vesel, vael Šterk, sr., Thomas Krompotich, JPiac Kukman, sr., Ignac Kukman, jr.,
. eter, Marija in Katarina Povš, Franc j? starši Urbanija, Cecilija Jokan, Dinčiška Jobrič, Antonija Delničar, >Rjzij Pellich, Agnes Mochnik, John Ročnik, Vladimir Kavčič, Ignacij in j^Dja Kastelič, Ana Benedik, Mary J	Pvunc Galjot, sestra Margaret
',dnich, Barbara Judnich, Jakob in
John Judnich, bratje, Nicolaus, Kateri-ne Judnich, Michael in Mary Spreitzer, John, Katherine, Matias in Agnes Šta-jer, č. s. Maria Tereza Štajer, Margaret Gros, Štefan Rozman, Štefan in Margaret Koval, Janez Prijatelj, Kristina, Marija, Majda, Marjeta Hribar, Katarina Mlinar, Martin Medič, Anton Medič, Matevž Kalan, Maks Dolinar.
Kazimir Žerdin, Marta, Verona, Štefan, Vinko Adalbert Žerdin, Verona Hozian, Olga Kostrič, Dolly Antonia Smolič, Josephine Ozanič, Madge Silva, Louis Kuplan, Ruby Bunker, Frančiška Radulovič, Amalija Robuše, Amalija Ma-vrin, Rozika Mavrin, Janez Mavrin; pok.: Filip Arko, Frančiška Arko, Filip Arko, st., Jakob Grbec, Kata Mavrin, Marija Klun, Janez Klun, Marija De-jak, Roza Gale.
ARGENTINA
(Po Sedeju Lojzetu);
Pokojni: Jože Poznič, Jakob in Matevž Poznič, Alojzij Traven, Lojze Du-rič, Marija Durič, Best Marija, Best Anton; živi: Jakob in Marija Poznič, Katarina Prešeren - Poznič, Jože Poznič, Luci Merle, Johanna Diink, Franc in Agnes Durič.
(Po č. g. Petku CM.):
Pokojni: Ždevc Jernej, oče in sin, Jakob, Terezija in Neža; živi: Matija Ždevc, Antonija Šubelj; za duše v vicah.
Habjan Lojze, oče, Ana, mati, Marija, Rozalija, Ana, Jože in Lojze, otroci.
TRST
Pok. Faganel Vida, Bonača Ivan in Matija, Rijavec Hema.
GORICA
Leban Alojzij in Marija, Petrovčič Marija, Janez in Marija, Rutar Alojzija in Dominik, Kofer Ana, Cenčič Rafaela in Slavko, Kristina Golob, Mirko in Ivan Gravner, Družina Godič - To-maževič.
ITALIJA
(Po č. g. Studenu):
Pokojni Krisch, Mikš in dekani, učenik in profesor, sošolci. De Angelis, trtenški duhovni, farani in pogreb, spremlj., duše v vicah, svati; živi: svati, grešniki, Duh, Franc Studen, oblj. memento, dolžn., Cecilija Dolenc, dobrotniki, darovalci m., farni zn., sovražniki.
SLIKA na prvi strani ovitka: Misijonar na obisku ubogih v tokijskem predmestju. Slika tu levo: Stolnica v Rho-deziji, Afrika.
IZ VSEBINE: Misijoni na koncilu — Misijonar o „Katoliških misijonih" — Na grobu misijonarja o. Sedeja S. J. — Bren o Baragi — Kompozicijo molitve za Baragovo beatifikacijo —' Po Tatarskih deželah in Tibetu — Misijonsko zaledje: „15 let misijonski zdravnik"; „Gospodova ura"; Misijonska nedelja v Argentini; Misijonska prireditev v Torontu — Naši misijonarji pišejo — Po misijonskem svetu — Misijonski darovi.
Director responsable: Lenček Ladislav C. Domicilio legal: Cochabamba 1467, Bs. Aire*
"KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze”. Izdaja ga "Baragovo misijonišče". Urejuje in upravlj Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: Loubet 4029, Remedios de Escalada, Provinci Buenos Aires. Tiska Slovenska tiskovna družba "Baraga”, Pedernera 3253. S cerkvenim dovolj©nie,T,
NAROČNINA: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 250, podporna 500, dosmrtna 3.000 PeS^V. V ostalih deželah Južne Amerike: 300 (600, 3.500) arg. pesov. V U.S.A. in Kanadi: 3 (6, ^ dolarjev. V Italiji 1.600 (3.200, 20.000) lir. V Avstriji 60 (120, 800) šilingov. V Franciji 12 (2 ' 160) NF. V Angliji in Avstraliji 1 y4 (2y2, 16) funtov.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Duš*10 pastirska pisarna, Ram6n L. Falcön 4158, Buenos Aires.
U.S.A.: Rev. Charles A. Wolbang C.M., St. Joseph's College, P. O. Box 351, Princeton, New Jersey, 0854^ Mr. Rudi Knez, 679 E. 157 St., Cleveland 10, Ohio. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Mir1»1' Kanada: Za župnijo Marije Pomagaj: Rev. Stanislav Boljka C.M., 611 Manning Ave, Toronto 4.
' Za vse ostale: Rev. John Kopač C.M., 229 Brown’s Line, Toronto 14, Ont.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3.
Francija: Louis Klančar C.M., Rue de Sevres 95, Paris (VI).
•	^ A P
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. — Rev. Alojzij Luskar, Kamen 14/ r* Kanzian i. J. Kärnten. — Rev. Miklavčič Anton, Spittal a/Drau, D. P. Camp. Kärnten. Avstralija: Franc Vrabec, Archbishop’s House, West. Tee. Adelaide, S. Australia.
o s-
l I -
° S, ” u ^ S
TARIFA REDUCIDA
CONCESION 5612
Registro de la Prop. Int. No. 528.26
tv'V.	•
P	IJS
^.v ■■	■ ,T
PROSIMO, PORAVNAJTE NAROČNINO!
ŽE VNAPREJ: BOG PLAČAJ!