Za poduk in kratek cas. S trebuhoni za kruhoni. (Dalje.) Med tenvso jima mesta, vasi in hiSc tnigljale skozl okno železnocestnega voza. Bilo je tu popolnoma drti' gače, ko v Bio de .laneiru. Polje in gozdi so se razprostirali daleč okrog; pri hišah je rastlo sadno drevje, po ravninah je zelenelo žito prav. kakor na Slovenskem, na travnikih se je pasla goved; ob robih gozdnih so se videli ljudje s sekirami. Polagoma je postajala okolica bolj in bolj brezljudna. Kmetije so izginjale in kraj se je razširjal v nepregledne lesove. Vlak je drdral naprej. Nikjer ni bilo eerkvenega stolpa, ne mesta, ne vasi, ne hiše, le postaje so, med postajami pa ni žive duše. Lovrenc je gledal na vse to in majal z glavo; ni mogel umeti, da toliko sveta pusto leži. Pretekla sta dan in noč. V jutro sta se peljala skozi gozd, v kaierem je bilo drevje ovenčano z ovijalkami, debelimi kakor roke človeške, kar je delalo les tako gost, da bi sekira va-nj sekala le kakor v zid. Končno sta se pripel.jala v tihi noči do Barbacene. Tukaj sta morala poizvedeti o poti v Borovlje. Zapustimo ju v tem hipu. Druga doba njiju potikanja s trebuhom za kruhom je bila končana. Tretja imela se je doigrati. v leseh med petjem sekir in težkim delom. .Ie-li manj bilo ondi solz, trpljenja in nadlog, izvemo skoro. III. Življenje naselnikov. Kaj je bilo Borovlje? Naselbina, ki je imela §e le nastati nekje v pragozdu, to je, v takem lesu, v katerem še nikoli ni pela sekira. Oasniki in agenti so razglasili vsemu svetu:kdor hoče dobro jesti, dolgo živeti, zdrav, bogat in srečen biti, po smrti pa se gotovo izveličati, naj gre v zemeljski raj ali v Borovlje. Takim obetom in nadejam se je bilo težko upirati. Vrh tega so hoteli graditi tja železnico; naselbina bo torej zvezana z ostalim svetom in Ijudje bodo lobko prodali svoje pridelke. Pogoji so bili tudi jako ugodni. Oral zemlje se je dobil za Iri milreese (3 gld.) Plačati je bilo treba brž četrtinko; od ostale kupnine pa le obresti po šest odstotkov. Na te limanice se je vjelo innogo naseljencev. Zbirali so se v Barbaceni; ali od tod je še bilo malo dalje, kakor iz Maribora v Trst; a kar je še huje, trebalo se je voziti skozi puste kraje, prodirati Iesove in prebroditi globoke vode. Nekateri niso hoteli čakati, da bi se zbrala vsa tropa; potovali so posamič in izginili brez sledii; ali glavni tabor je došcl srečno in se všotoril sredi lesa. Prišedši na mesto so spoznali svojo zmoto. Nadejali so se, da najdejo zemljišče razdeljeno na vrte, polje in les; a naJli so le gozd, katerega je še bilo treba izkrčiti: velikansko drevesasto praprot, palrne, bambuse, smreke, jelke, bore, hraste. S to puščavo se ni bilo Žaliti, spodej je bila zarastena in prepredena z gosto pahovko; zgorej so se ovijale lijane in prepregale drevo za drevesom ter delale viseče mostove. Kdor se je spustil globlje v to šumo, ni uzrl neba nad seboj in je moral v mraku tavati. Ta in oni naseljenec je pogledal na svojo pest, potlej na sekiro, potem na ono hrastje, ki je bilo nekoliko laktov debelo in vsak je zastokal. Dobro je, če imaš les za kočo in za kurjavo; ali jeden človek mora po več let trdo delati, če hoče posekati sto oralov lesa, izkrčiti štorovje, zasuti jame, in še le potem naj prejme za plug. Toda ni bilo druge pomoči, kakor delo; zatorej se je že drugega dne po prihodu vsak prekrižal, pljunil v roke, zgrabil za toporišče, vzdibnil, mahnil in usekal; od te dobe se je slednji dan slišalo petje sekir v tem Brazilijskem gozdu. Tabor je stal kraj reke na precej prostranem travniku; tu bi imele stati koče, sredi pa sčasoma cerkev in šola. Ali do tega je še bilo daleč; sedaj so stali tu vozovi, na katerih so prebivale rodbine naselnikov. Za vozovi so se pasli konji, mule, voli, krave in ovce. Ljudje so spali na vozeh ali pa okrog ognjišč. Po dnevi so ženske in otroci ostajali v taboru, moški pa so podirali les. Po noči so tulile v gošči divje zveri: volki, risi itd.; posebno strašno je bilo rjovenje opic. Vsa opičja družba je začela ob jednem vreščati in cviliti, da se je daleč razlegalo v tihi noči. Naselniki so se večjidel živili s tem, kar so si nakupili v Barbaceni, namreč: črni bob, krompir, osoljeno meso in farinho. *) Razen tega je imela vsaka rodbina nekoliko ovac. Tako je teklo življenje pri težkem delu. Pred vsem pa je bilo treba postaviti bajte; in res so v kratkem stale na zeleni trati iz hlodov zbitt koče, krite s skorijo in z drugo smetjo lesno. Nekateri so si napravili šotore iz platna, s kalerim so bili pokriti vozovi. Drugi so začeli orati po mestih, kjer ni bila šuma pregosta. Takrat so se v tem gozdu prvič razlegali klici: *) Farinha je moka, katero dplajo v Braziliji iz gomoljcT neke grmaste rastline. »hi, hol!« Sploh pa se je toliko dela navalilo na naselnike, da niso vedeli, česa bi so prej Iotili: je-li bi si stavili koče ali pa kreili les. (Dalje prih.) Smešnica. Nekje, najbrž na Bavarskem. je bila poroka in župnik vpraša ženina: »Ako je vaša prosta in premišljena volja pričujočo nevesto vzeti za ženo, recite: .le!« Ženin se praska za uSesom ter reče potem po malem: »Gospod, to si je pa treba dobro premisliti!«