Stati in obstati 15(2019): 185-197 https://doi.org/10.26493/2590-9754.15(30)185-197 185 PREVOD PROTESTANTSKO KRŠČANSTVO IN POLITIKA Tri pričevanja iz nemške zgodovine 20. stoletja Marko Kerševan Uvodno pojasnilo V rubriki Prevod objavljamo tri prispevke k večni temi »Cerkev in politika« oziroma – glede na usmeritev naše revije – »protestantsko krščanstvo in politika«. Tema ni »večna« le zaradi večnosti političnih konfliktov, s katerimi se cerkve soočajo, se do njih opredeljujejo, vanje posegajo (ali se jih izogibajo), jih s svojimi posegi ali neposegi sopro- izvajajo. Večna je tudi zato, ker se morajo cerkve vedno znova vpraše- vati, kako konkretno upoštevati dvoje krščanskih izhodišč/spoznanj, ki naj bi usmerjala njihovo ravnanje nasproti politiki in v njej sami. Gre za dvoje izhodišč/spoznanj, od katerih ni mogoče zanikati ali ignorira- ti nobenega; upoštevati je treba oba, kljub neizogibnim napetostim ali celo nasprotjem med njima. Ostajati zgolj pri enem ali drugem je (zgodo- vinsko izpričana) pot v versko, moralno ali politično katastrofo. Naloga krščanske politične misli in prakse je, da odgovori na vprašanje, kako je mogoče upoštevati eno in drugo načelo v konkretni družbeno-zgo- dovinski življenjski situaciji in artikulaciji. Gre seveda za (reformatorsko) krščansko načelo, da je »vstali Kristus Gospod vsega sveta«, da ni področja zunaj njegove vladavine in da se mora zato kristjanova vera izražati v njegovem delovanju na vseh življenjskih področjih. Drugo (ali prvo) je načelo, ki ga je luteranstvo za Luthrom formuliralo z naukom o »dveh kraljestvih«, o »dveh regimen- 186 PREVOD tih«, o dveh načinih Božjega vladanja svetu – s Postavo in Evangelijem – in zato z dvema načinoma vernikovega delovanja v (še ne odrešenem) svetu, kakršen je. (V okviru katoliške teologije in socialne doktrine je tema »Cerkev in politika« seveda drugače artikulirana in poimenovana, toda prav tako »večna« v iskanju (ne)mogočega odgovora na vprašanje, kako v tem sve- tu živeti (vero v) kraljestvo, ki ni od tega sveta.) V reviji smo že objavili prevoda dveh klasičnih besedil, neposred- no posvečenih tej temi: izbor/vpogled v znamenito zgodovinskosocio- loško (in teološko) raziskavo Ernsta Troeltscha »Družbeni nauki krščan- skih cerkva in skupin« (Stati inu obstati 13–14/2011, s komentarjem Volkerja Drehsena) ter analitično in programsko Barthovo predavan- je »Skupnost kristjanov in skupnost državljanov« (Stati inu obstati 23- 24/2016). Objavili smo tudi prevod Barmenske deklaracije iz leta 1934, ki je v krizni in kritični situaciji krščanske vere in politike v Nemčiji po- izkušala formulirati temeljna načela in »kažipote« krščanskega odnosa in delovanja (17–18/2013).1 Tokrat objavljamo tri besedila, tri dokumente časa, s katerimi so se avtorji soočali s konkretnimi političnimi izzivi svojega časa in prosto- ra. Gre za skrajno intenzivna, zavzeta, kritična soočanja z – vsaj v dveh primerih – skrajno stisko (pred grozečo politično katastrofo in po njej), h kateri so prispevali tudi verniki in cerkve same s svojo neustrezno de- javnostjo ali nedejavnostjo. Vsa tri besedila so iz nemškega prostora, iz časa soočanja z nacizmom ali njegovimi kasnejšimi posledicami. Ne slu- čajno v vseh treh odmeva omenjena Barmenska deklaracija; v dveh be- sedilih neposredno, eno kot da jo anticipira. V reviji smo ob 80-letnici njenega sprejema (Beseda urednika, 19-20/2014) že zapisali, da pomeni- jo njena načela, artikulirana v skrajno zaostrenih političnih razmerah in razmerjih, smerokaz ali vsaj opomin tudi širše in na daljši rok, torej tudi za nas danes. Prepričan sem, da lahko – mutatis mutandis – isto rečemo tudi za odgovore/nagovore, ki jih posredujejo tri tokrat prevedena bese- 1 Prevod Leona Novaka v okviru njegovega predavanja/članka »Izpovedujoča cer- kev, Bekennende Kirche,« Stati inu obstati 13, št. 17–18 (2013): 210–13. 187 TRI PRIČEVANJA dila. Pa najsi vidimo naš sedanji čas in prostor kot zelo drugačna od tis- tih, iz katerih govorijo, ali pa morda kot ne tako drugačna! Prvo besedilo je nekoliko skrajšana pridiga luteranskega teologa Dietricha Bonhoefferja (1906–1945) ob prazniku reformacije v Berlinu, 6. novembra 1932, prav na dan volitev v nemški Reichstag. Za pridi- go si je 26-letni Bonhoeffer izbral odlomek iz Janezovega Razodetja, Apokalipse! Pri pridigi je bil navzoč tudi takratni nemški predsednik, stari Paul von Hindenburg (1847–1934), ki je marca tega leta ob ponov- ni kandidaturi tudi s podporo socialdemokratov premagal Hitlerja, ko se je ta potegoval za predsedniški položaj. Na novembrskih volitvah je Hitlerjeva stranka v primerjavi s predhodnimi julija 1932 doživela vidno oseko in zmanjšanje števila glasov, čeprav je ostala najmočnejša stranka v parlamentu; povečalo se je število komunističnih poslancev. Tudi v no- voizvoljenem državnem zboru, s sprtimi levimi, sredinskimi in konser- vativnimi strankami, ni bilo mogoče sestaviti večinske vladne koalicije brez Hitlerjeve NSDAP. Po dolgem taktiziranju in omahovanju je 85-let- ni Hindenburg popustil prigovarjanjem in pritiskom ter 30. januarja 1933 imenoval za kanclerja Hitlerja. Popustil je tudi Hitlerju, ko je še istega leta razpisal nove volitve, na katerih je NSDAP – potem ko je Hitler z vladnimi ukrepi razbil komunistične in socialdemokratske organizaci- je – končno dosegla parlamentarno večino (v koaliciji z manjšim zave- znikom). Nadaljevanje je znano. Hindenburg je umrl aprila leta 1934. Dietrich Bonhoeffer je bil vseskozi nasprotnik Hitlerja in nacional- socializma: svoj odpor je marca 1945 plačal z življenjem v nacističnem obračunu z zarotniki po atentatu na Hitlerja. O Bonhoefferju, njego- vi teologiji in etiki, njegovem nasprotovanju nacizmu in sodelovanju pri zaroti proti Hitlerju je v naši reviji (3–4/2006, 48–75) obsežno pisal Nenad Vitorović ob izidu slovenskega prevoda izbranih Bonhoefferjevih spisov (Odgovornost in svoboda, Mohorjeva družba, 2005). Drugo besedilo, (ki smo ga po viru, iz katerega smo prevajali, naslo- vili z nosilnimi besedami samega teksta: Zablodili smo), je tako imeno- vana Darmstadtska izjava iz leta 1947. Pod naslovom »O politični poti našega ljudstva« jo je 8. avgusta 1947 sprejel Bratski svet Evangeličanske cerkve v Nemčiji. Izjava je bila po koncu vojne in zlomu nacizma prvi 188 PREVOD poluradni dokument Evangeličanske cerkve, ki je konkretneje preso- dil in obsodil sodelovanje in sokrivdo nemških protestantov pri uvelja- vljanju nacizma. Prva »izjava o krivdi«, tako imenovana »Stuttgarter Schulderklärung 1945« iz oktobra 19452, se je zadovoljila s sicer brezrezervnim priznan jem: Z veliko bolečino izjavljamo: mnogim narodom in deželam smo povzročili neizmerno trpljenje [dobesedno: po nas je prišlo na mnoge na- rode in dežele neizmerno trpljenje]. Kar smo pogosto že govorili v naših verskih občinah, to izjavljamo zdaj v imenu vse Cerkve. Takoj za tem pojasnjuje: »Dolga leta smo se sicer v imenu Jezusa Kristusa borili proti duhu, ki je našel svoj strašni izraz v nasilnem nacionalsocia- lističnem režimu.« V nadaljevanju obtožuje in ublažuje hkrati: »Toda ob- tožujemo se, da nismo pogumneje izpovedovali, zvesteje molili, zavze- teje verovali in gorečneje ljubili«. To je bilo tudi vse. Stuttgartska izjava izzveni v samoobtoževanje, da so si cerkev in ver- niki premalo prizadevali za dobro, ne omenja pa, da bi bilo v njihovem delovanju lahko kaj slabega/zgrešenega in kaj bi to bilo. Darmstadtsko besedilo v tem smislu nadaljuje/dopolnjuje stuttgartsko priznanje kriv- de. Pri nastajanju besedila so odločilno sodelovali Martin Niemöller (ki je bil tudi podpisnik prve izjave)3, ugledni luteranski teolog Hans 2 »Stuttgartska izjava o krivdi« ali »Stuttgartska izpoved krivde« (v nemščini »Stutt- garter Schulderklärung« ali »Stuttgarter Schuldbekenntnis«) je nastala ob prvem povojnem obisku Nemčije predstavnikov svetovnega Ekumenskega sveta Cerkva 18./19. oktobra 1945. Podpisalo jo je enajst uglednih članov sveta Evangeličan- ske cerkve v Nemčiji: Theophil Wurm, Hans Christian Asmussen, Hans Meiser, Hein rich Held, Hanns Lilje, Hugo Hahn, Wilhelm Niesel, Rudolf Smend, Gustav Heinemann, Otto Dibelius, Martin Niemöller. Objavljena je bila pod naslovom »Stuttgarter Erklärung« januarja 1946 v uradnem cerkvenem glasilu Verordnungs- und Nachrichtenblatt. Amtliches Organ der EKD. Nr.1, Jan. 1946. 3 Martin Niemöller (1892–1984) je bil v času nacizma sedem let v koncentracijskem taborišču in je avtor znane grenke »zgodbe« (ki kroži v več variantah): »Najprej so prišli po soseda komunista, pa sem bil tiho, saj nisem bil komunist, potem so pri- šli po socialista, pa sem bil tiho, saj nisem bil socialist, potem so prišli po sindika- lista, pa sem bil tiho, saj nisem bil sindikalist, potem so prišli po Juda, pa sem bil 189 TRI PRIČEVANJA Joachim Iwand (že predvojni nasprotnik nacizma, ki je imel zato prepo- ved javnega nastopanja, po propadu nacizma pa postal profesor za sis- tematsko teologijo na univerzi v Göttingenu), pa tudi sam Karl Barth. Izjava ni postala del uradne zbirke merodajnih besedil Evangeličanske cerkve v Nemčiji kot na primer Barmenska izjava in tudi stuttgartsko priznanje krivde. Njena naklonjenost socializmu, nasprotovanje anti- komunizmu ter »krščanskim političnim frontam« so v času porajanja hlad ne vojne, delitve Nemčije in protisovjetske in protikomunistične mobilizacije izzivali nasprotovanje, tudi obsojanje. Bila pa je naklonje- no sprejeta na levem, kritičnem, krilu zahodnonemških protestantov in v širših cerkvenih krogih vzhodne Nemčije oziroma bodoče NDR. V času sodobnih novih/starih napadalnih nacionalizmov, poglab- ljanja starih in novih neenakosti in delitev v svetu (tudi med krščanski- mi verniki samimi) (p)ostaja njeno sporočilo živo in aktualno, vsaj kot spomin/opomin in izziv, če že ne kot neposreden smerokaz – ne le za Nemčijo in verjetno danes ne predvsem za Nemčijo. Ne slučajno je do- bila svoje mesto v izboru »Velika besedila iz petstotih let: kaj je prote- stantsko«, ki ga je leta 2008 sestavil Friedrich Schorlemmer, evangeličan- ski teolog in socialdemokratski politik. Prav gotovo pa je velika slabost te izjave – kot tudi stuttgartske –, da ne govori o antisemitizmu in ho- lokavstu ter sokrivdi nemških protestantov pri tem (čeprav so bili vidni pisci izjave, kot Iwand in Barth, v času nacizma znani nasprotniki anti- semitizma in tudi razširjenega krščanskega protijudovstva). Tudi ta iz- java kaže, da je v nemški javnosti (in cerkvah) zavest o širini in globini tega zločina in sokrivdi zanj zares prodrla šele v šestdesetih in sedem- desetih letih prejšnjega stoletja. Tretje besedilo, Misli o politični etiki, je drugače intonirano kot prvi dve. Nastalo je kasneje, v mirnejšem obdobju petdesetih let prejšnjega stoletja (1957). Označujeta ga umirjenost in uravnoteženost v presojah in napotilih – tudi tako želi prispevati k temu, da se krize, zablode in kata- strofe ne bi ponovile oziroma vsaj da ne bi sami kristjani s svojo (ne)de- javnostjo prispevali k njim. Avtor Gustav W. Heinemann (1899–1976) je tiho, saj nisem bil Jud – potem so prišli pome in ni bilo več nikogar, ki bi se ogla- sil zame.« 190 PREVOD tudi bil že predvojni nasprotnik nacizma, čeprav je to obdobje kot prav- nik preživel dokaj mirno, brez zapora ali preganjanja. Sodeloval je pri sprejemanju Barmenske deklaracije in bil med podpisniki Stuttgartske izjave. V letih 1949–1955 je predsedoval sinodi Evangeličanske cerkve v Nemčiji. V povojnih letih je bil župan v Essnu, bil med soustanovitelji krščanskodemokratske stranke (CDU), eno leto notranji minister v vla- di Konrada Adenauerja, a je kmalu odstopil, ker je postal oster nasprot- nik takratne Adenauerjeve politike. Nasprotoval je njegovi politiki po- novne oborožitve Nemčije, enostranskega povezovanja z Zahodom in članstvu v Natu, saj je po njegovem vse to vodilo v poglabljanje razdelje- nosti Nemčije in Evrope sploh, z nevarnostjo nove katastrofe. Leta 1957 je zato prestopil v socialdemokratsko stranko. V letih 1966–1969 je bil pra- vosodni minister. Od leta 1969 do leta 1974 je bil predsednik Zvezne re- publike Nemčije – v času kanclerja Willija Brandta, njegovega poklona žrtvam holokavsta v Varšavi, nove vzhodne politike, priznanja povojnih nemških meja, a tudi vietnamske vojne, radikalizacije protiimperialistič- nega in protikapitalističnega upora med nemško (študentsko) mladino, ko se je ta v enem delu izrodil v terorizem skupin Baader-Meinhoff in RAF, ter začetka oboroženega policijskega obračunavanja s temi skupi- nami. Pridružujem se tistim, ki menijo, da je v težkih preizkušnjah svo- jega predsednikovanja ostal zvest zapisanim mislim v spodaj prevede- nem besedilu. Dietrich Bonhoeffer Protestantska cerkev mora protestirati Pridiga ob prazniku reformacije 6. novembra 1932 v Berlinu4 Vendar imam zoper tebe to, da si opustil prvotno ljubezen. Spomni se to rej, od kod si padel, spreobrni se in opravljaj prvotna dela. Če pa se ne spre obrneš, bom prišel k tebi in odstranil tvoj svečnik z njegovega mesta (...) 4 Dietrich Bonhoeffer, Predigt zur Offenbarung 2, 4–5, 7. (Berlin, Reformationsfest 6. 11. 1932) V Dietrich Bonhoeffer Werke 12: Berlin 1932–1933, ur. Eberhard Bethge et al. (München: Christian Kaiser Verlag, 1997), 423–30. Objavljamo nekoliko skraj- šano pridigo, ki jo je imel Dietrich Bonhoeffer v Berlinu na prvo nedeljo po dnevu 191 tri pričevanja Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam. Zmagovalcu bom dal jesti z drevesa življenja, ki je v Božjem raju (raz 2, 4–5, 7). vsem nam bi moralo postati jasno, da smo v dvanajsti uri življenja naše evangeličanske cerkve, da torej nimamo več dosti časa, ko bo od­ ločeno, ali je z njo konec ali jo čaka začetek novega dne [...]. Zakaj ne uvidimo, da ta cerkev ni več Luthrova cerkev, da je bil Luther od hudiča stisnjen v kot, ko je v strahu božjem izrekel svoj »tu­ kaj stojim« [»in ne morem drugače«], in da je ta njegov stavek zelo malo primeren, da bi ga mi današnji povzemali za njim. preprosto ni resno ali pa je neodpustljivo lahkomiselno in ošabno, če se zabarikadiramo za to besedo, za tem stavkom. Mi lahko drugače, vsekakor bi morali drugače in bilo bi zares nečastno pred Bogom in ljudmi, če bi zmogli samo tako in ne drugače. nihče od nas ni na zadnjem položaju, na katerem bi lah­ ko le še v molitvi k Bogu rekel: ne morem drugače, pomagaj mi. Mi lah­ ko in tudi moramo drugače. Danes bo s prižnic tisočkrat odmevalo: tukaj stojim, ne morem dru­ gače. toda Bog pravi: »vendar imam zoper tebe ...« protestantska cerkev praznuje svoj dan. K njenim tradicionalnim ob­ veznostim spada, da protestira. protestirati mora, čeprav je lahko zelo različno, proti čemu. tokrat torej proti sekularizmu v liku brezbožnos­ ti, seveda tudi proti katolicizmu in njegovim nevarnostim, zdaj morda še posebej (pri čemer so seveda mišljene le politične nevarnosti). Dan protestantizma skratka pomeni protest: protest proti pretesnim spo­ nam, proti dogmi in avtoriteti, protest za svobodo mišljenja in vesti, za svobodo posameznika; protest proti nemorali in neveri; protest pro­ ti vsem, ki niso v cerkvi in ki se zato za protest komajda zmenijo. Kako lahkotno in samozavestno protestiramo, saj imamo napisano pravi­ co do tega. Kakšen krasen dan. Kričimo: Mi protestiramo! toda Bog govori: »vendar imam zoper tebe ...« to pomeni, da tudi Bog protes­ tira. proti komu? proti nam in našemu protestu! ali ne slišimo tega? reformacije, 6.11. 1932. prav na ta dan so bile volitve v reichstag, po katerih je Hit­ ler postal nemški kancler. Z oglatimi oklepaji označene okrajšave in pojasnila so uredniški ali prevajalčevi. po uporabljenem viru je prevzet tudi uredniški naslov pridige. Biblijski citati so po Slovenskem standardnem prevodu. 192 PREVOD Protestantizem ne pomeni našega protesta proti svetu, temveč Božji pro- test proti nam samim: »Vendar imam zoper tebe ...« Pretvarjamo se: v osnovi prav dobro vemo, da ne gre za »trden grad« [iz luteranske himne, po psalmu] niti za »tukaj stojim« niti za naš pro- test. Prav dobro vemo za Božji protest proti nam, vemo, da je prav dan reformacije najmočnejši Božji pohod proti nam. Toda tega nočemo priz- nati niti sebi niti svetu. Bojimo se, da nismo kos temu napadu; bojimo se blamirati pred Bogom in pred svetom, če bi to priznali. Pustite Luthra končno v miru počivati in poslušajte evangelij, beri- te njegovo Biblijo, poslušajte Božjo besedo samo. Bog nas na sodni dan gotovo ne bo vprašal: ali ste zgledno praznovali dan reformacije, vprašal bo: ste poslušali in ohranili mojo besedo? Pustimo si zato reči: »Vendar imam zoper tebe to, da si opustil prvotno ljubezen.« Da bi le zmogel zdaj to besedo izreči tako, da bi nas zabolelo! Kajti mora nas boleti, sicer ne bi bila Božja beseda. Toda vidim, da si že zdaj – kot pri branju slabega romana – najprej preberete o srečnem zaključ- ku zgodbe, da vas sama predhodna zgodba ne bi le preveč vznemirila in da si lahko še vedno rečete, saj se bo vse dobro končalo. Vendar jaz imam zoper tebe, da si zapustil prvotno ljubezen. Razlika med tem, kar je bilo tu imenovano kot prvotna ljubezen, in vsem drugim, za kar obi- čajno uporabljamo to ime, je zelo pregnantna. Onkraj te prve ljubezni ni več nobene druge ljubezni. Prvotna ljubezen je edina ljubezen, ki sploh obstaja – kajti gre za ljubezen iz Boga in k Bogu; zunaj nje je le sovraštvo, zapustiti jo, pomeni zapustiti Boga, zapustiti brate; pomeni, da zmore- mo Boga in svet le še sovražiti. Vendar imam zoper tebe, da si opustil prvotno ljubezen – torej je bilo vendarle nekoč drugače! Torej je bil vendarle pri tebi nekoč drugačen začetek! Torej se je nekoč s tabo vendarle nekaj zgodilo. Nekoč si imel – ali morda nisi? – vendar nekaj opraviti z Bogom. Nekoč si vendarle molil k njemu, mu govoril o svojih stiskah in hudem, ga vendarle lju- bil; nekoč si vendarle menil, da moraš poizkusiti z Bogom. Nekoč se je okoli tebe vendarle nekaj zares dogajalo; tiste druge, ki ti gredo na živ- ce, ki ti povzročajo toliko muk, si nekoč ljubil, ker si pri tem mislil na Božjo ljubezen. Nekoč si vendarle menil, da bi moral biti Bog gospod 193 TRI PRIČEVANJA nad tvojim življen jem, vse do notranjih skritih globin. In to je tudi bil, ko si z Jezusom Kristusom v mislih in srcu šel med brate. Vendar imam zoper tebe ... […] Reformacijska cerkev je cerkev tistih, ki se ne izmikajo klicu k pokori, tistih, ki pustijo, da je tu Bog Bog; ta cerkev ve, da mora tisti, ki stoji, paziti, da ne pade; da se torej ne sme ponašati s tem, da stoji. Naša cerkev stoji v Božji besedi in v tej besedi smo mi tisti, ki bodo sojeni. Cerkev apostolov in Luthra je cerkev, ki dela pokoro, je cerkev, ki pus- ti Bogu, da je Bog. Verovati, pokoriti se, pomeni pustiti Bogu, da je Bog; pomeni, da smo mu poslušni/pokorni [gehorsam] tudi v našem delovanju, prav posebej v našem delovanju. Nihče, ki pozna cerkev, se ne bo pritoževal, da cer- kev nič ne dela, da ničesar ne stori. Ne, cerkev postori neskončno mno- go, tudi z mnogo požrtvovalnosti in zaresnega truda. Toda mi vsi tako opravljamo mnoga druga, tretja in četrta dela, ne pa tistih prvih, prvot- nih. In prav zato cerkev ne opravlja odločilnega. Praznujemo, reprezen- tiramo, skrbimo za mladino, za socialno pomoč in blaginjo, izvajamo protiateistično propagando. Toda ali opravljamo tista prvotna dela, ki so odločilna za vse? Ali ljubimo Boga in brate s tisto prvo, strastno go- rečo ljubeznijo, ki tvega vse – razen Boga? Ura naše cerkve se je približala. Bog je bil dolgo potrpežljiv. Za samo uro ne vemo. Vsak trenutek lahko pride nad nas in vse pomete. Povsod je nemir. Bog se je že poslužil najbolj čudnih orodij za svoje rušilno delo. Zgodba o razrušenju Jeruzalema po nevernikih nam začenja pos- tajati po svojem pomenu strašno blizka. Danes ni čas za velike besede o potrebnih junaških dejanjih ob takem zlomu. Kakorkoli bo prišlo – Bog bodi Gospod. Bomo obstali, bomo prestali, bomo zmogli verovati do konca? Bodočnost nas navdaja s strahom. Toda Božja obljuba nas tolaži. Blažen, kdor je k njej poklican. 194 PREVOD Zablodili smo … Darmstadtska izjava 19475 1. Prejeli smo besedo o spravi sveta z Bogom v Kristusu. To bese- do naj bi poslušali, sprejeli, se po njej ravnali in usmerjali. Ta beseda pa ni slišana, ni sprejeta, ne more voditi našega ravnanja, če se ne pusti- mo osvoboditi [freisprechen] naše krivde, tako krivde naših očetov kot nas samih, in če se s Kristusom, dobrim pastirjem, ne vrnemo domov z vseh naših zgrešenih in zlobnih poti, na katere smo kot Nemci zablodi- li v našem političnem hotenju in delovanju. 2. Zablodili smo, ko smo začeli sanjati sen o posebnem nemškem poslanstvu, kot da bi nemško bistvo lahko ozdravilo svet. S tem smo pripravljali pot za neomejeno uporabo politične moči in povzdignili našo nacijo na Božji prestol. Pogubno je bilo, da smo začeli našo drža- vo utemeljevati samo na močni vladavini (navznoter) in vojaški moči (navzven). Tako smo zavrgli našo pravo poklicanost, da z darovi, ki smo jih Nemci prejeli, sodelujemo pri skupnih nalogah ljudstev. 3. Zablodili smo, ko smo začeli vzpostavljati »krščansko fronto« pro- ti nujnim preureditvam v družbenem življenju ljudi. Maščevala se nam je povezanost Cerkve s silami, ki so ohranjale staro in podedovano. Izneverili smo se krščanski svobodi, ki nam dovoljuje in nas spodbu- ja, da menjamo življenjske oblike, kjer sožitje ljudi spremembe zahteva. Zanikali smo pravico do revolucije, tolerirali in odobravali pa razvoj v absolutno diktaturo. 4. Zablodili smo, ko smo menili, da moramo oblikovati fronto dob- rega proti zlu, svetlobe proti temi, pravičnih proti nepravičnim v poli- tičnem življenju in s političnimi sredstvi. Z vzpostavljanjem političnih, socialnih in svetovnonazorskih front smo popačili svobodno ponud- bo Božje milosti vsem in prepustili svet njegovemu samoopravičevanju. 5 Das Darmstädter Wort des Bruderrates der Evangelischen Kirche in Deutschland, »Ein Wort zum politischen Weg unseres Volkes« (8. 8. 1947). V Kirchliches Jahr- buch 1945–1948 (Gütersloh, 1950), 220–22. Naslov nad prevodom in pojasnila v oglatih oklepajih so uredniški ali prevajalčevi. 195 TRI PRIČEVANJA 5. Zablodili smo, ko smo prezrli, da bi moral ekonomski materia- lizem marksističnega nauka spomniti Cerkev na nalogo in obljube, ki jih ima cerkvena skupnost za življenje in sožitje ljudi v tostranstvu. Opustili smo, da bi se v skladu z evangelijem o prihajajočem Božjem kraljestvu in po njegovi meri v imenu krščanskosti zavzeli za stvar rev- nih in brezpravnih [dobesedno: naredili stvar revnih in brezpravnih za stvar krščanskosti]. 6. Ko to spoznavamo in priznavamo, vemo, da smo kot Kristusova skupnost osvobojeni za novo, boljše služenje v Božjo slavo in večno in časovno blaginjo ljudi. Naše ljudstvo (in znotraj njega predvsem mi, kristjani), ne potrebuje parole »krščanstvo in zahodna civilizacija«, tem- več spreobrnitev k Bogu in obrnitev k bližnjemu v moči Kristusove smrti in vstajenja. 7. Pričali smo in pričujemo danes na novo: »Z Jezusom Kristusom smo osvobojeni iz brezbožnih spon tega sveta v svobodno in hvaležno služenje Božjemu stvarstvu« [Barmenska izjava]. Zato prosimo in ro- timo: ne dopustite, da bi vam zagospodoval obup, kajti naš Gospod je Kristus. Ne predajajte se brezverni ravnodušnosti, naj vas ne zavajajo sa- nje o boljši preteklosti ali špekulacije o bližajoči se vojni; svobodno in trezno prevzemimo odgovornost, ki jo imamo vsi skupaj in vsak od nas za izgradnjo boljše nemške državnosti, ki bo v službi prava, blagostanja, notranjega miru in sprave med narodi. Darmstadt, 8. avgusta 1947 Gustav Heinemann Ni nobenega izgovora Misli o politični etiki6 1. Politična diakonija Krščanskost brez služenja je kot drevo brez sadu. Naša služba pa ni namenjena le cerkvi in ljudem, ki si ne morejo pomagati (bolni, sta- 6 Gustav Heinemann, Im Schnittpunkt der Zeit: Reden und Aufsätze, Mit einem Vorwort von Helmuth Gollwitzer (Darmstadt: Verlag Stimme der Gemeinde, 1957), 70–80. Naslov in pojasnila v oglatih oklepajih so uredniški ali prevajalčevi. 196 PREVOD ri, zaprti), ampak tudi zdravim ljudem na vseh življenjskih položajih. Diakonijo moramo razumeti kar se da široko. H krščanskemu služen- ju sodi tudi soodgovornost za državljansko skupnost in njene ustano- ve na vasi, v mestu in državi, za politične stranke, podjetja in poklic- na združenja. 2. Naše mesto Različni ljudje imajo različne naloge. Kje je tvoje mesto v množici nalog? Odgovor daje Bog z darovi, ki jih je nekomu dal. Bog nam je dal različne darove. Z darovi nas je napotil na mesto našega služenja. 3. Naše zavore Naše cerkve je stoletja vodila deželna oblast. Tako so nastali pridi- garski položaji tudi brez živih verskih skupnosti. Dolga stoletja je bila oblast povezana z dednimi monarhijami. Od tod podložniški duh, ki živi še danes. Danes smo kot kristjani in kot državljani soodgovorni za cerkev in državo: cerkveno vodenje in posvetna oblast danes izhajata – čeprav na različne načine – iz nas kot članov verske občine in državljanov. Oblast ni več naš gospod(ar), bila naj bi naš služabnik. Vsi smo sood- govorni za to, kakšna je in kakšne so njene odločitve. Vsi imamo pravice in dolžnosti, da jo volimo in mnogi od nas smo poklicani k javni službi in odgovornosti – v samoupravi, stranki, vladi. 4. Ali sodi politika na področje Kristusovega gospodovanja? Barmenska izjava iz maja 1934 pravi v drugem členu: »S tem, ko je Jezus Kristus Božja obljuba/zagotovilo [Zuspruch] od- puščanja vseh naših grehov, je hkrati in z enako resnobnostjo tudi Božja mogočna pravica/zahteva [Anspruch] do vsega našega življenja; po njem se nam dogodi vedra osvoboditev iz brezbožnih spon tega sveta v svo- bodno in hvaležno služenje njegovim stvaritvam.«7 7 Glej Protestantizem, tematska številka revije Poligrafi 21-22 (2001), 156; glej tudi prevod Leona Novaka v Stati inu obstati 13, št. 17-18 (2013), 211. 197 TRI PRIČEVANJA Božja obljuba in Božja zahteva! Pravica do vsega našega življenja! Pravica torej tudi do našega življenja in delovanja kot državljanov v javni službi katerekoli že vrste. Barmenska deklaracija izrecno dodaja: »Zavračamo napačni nauk, da obstajajo področja našega življenja, na katerih ne pripadamo Jezusu Kristusu, ampak drugim gospodarjem.«8 5. Luthrov nauk o dveh kraljestvih Pri tem nam bo pomagalo Luthrovo razlikovanje dveh kraljestev ali dveh načinov Božjega gospodovanja – preko Postave in preko Evangelija. Luther se je moral spoprijeti na dveh frontah, s papežem in z »zanesen- jaki« [»Schwärmer«]. Z razlikovanjem dveh kraljestev je nasprotoval kle- rikalnim oblastniškim pretenzijam cerkve nasproti državi in utopiji za- nesenjakov po izboljšanju sveta z evangelijem. Treba pa je preprečiti, da bi se zaradi tega resignirano spoprijaznili s svetom. Zato danes zavzeteje kot Luther vprašujemo o srečanju obeh kraljestev v Bogu. Tudi po Adamovem grešnem padcu je minljivi svet prostor dejavnega bogoslužja človeku in njegovi blaginji, pa čeprav člo- veško prizadevanje ne more odpraviti nepopravljivosti (padlega) sveta. 6. Realizem Biblije Biblija nam govori, kdo in kaj je človek. Je podoba Božjega stvarjenja, ki se ne zmore samo odrešiti, je pa deležno obljube odrešenja po Jezusu Kristusu. S tem je kristjan po eni strani zavarovan pred iluzijo, da bi vi- del ali v državi ali v etičnem ali v tehničnem razvoju pripravljavce poti v zemeljski raj, raj pravičnosti ali večnega miru. Ni pokristjanjenja (sa- moodrešenja) sveta. Zato države – kakršne koli oblike že je – ne sme- mo pobožanstviti, ne smemo podleči idealističnemu zanesenjaštvu. Ne smemo pa države – kakršne koli oblike že je – v temelju zaničevati ali dopuščati, da zapade v anarhijo. Država je Božja ureditev z nalogo, da pomaga dobremu in nasprotuje zlemu (tudi s silo). S tem je kristjan po drugi strani obvarovan, da bi odpisal katerega- koli sočloveka. Ni nevrednega človeškega življenja, ki bi ga smeli uniči- ti. Ni zanikovalca Jezusa Kristusa, ki bi mu – na primer zaradi politič- 8 Prav tam. 198 PREVOD nega nasprotovanja – smeli odreči Jezusovo pričevanje. Kristus ni umrl proti Karlu Marxu ali proti boljševikom, temveč za njih, kakor za vse nas. Zato proti drugim ne smemo vzpostavljati nikakršnih krščanskih front (na primer v strankah ali v sindikatih). 7. Usmerjanje po evangeliju ali po cerkvi? Gospostvo Jezusa Kristusa za nas pomeni, da v položaju, ki nam je bil dodeljen, poslušamo evangelij (tako v zasebnem življenju kot v jav- ni službi). Biblija ni knjiga receptov, v kateri bi v geslovniku za vsako situacijo našli ustrezno, vnaprej izdelano navodilo. Prav tako nam nih- če v cerkvi, tudi cerkveno vodstvo (prezbiterij, sinoda, škof), ne more v imenu Jezusa Kristusa zavezujoče reči, kaj moramo storiti. Tudi v cerkvi ni nihče gospodar naše vesti. Hkrati pa je Biblija več kot knji- ga o splošnih »ureditvah« ali »mejnikih«, znotraj katerih lahko pros- to presojamo in odločamo, in tudi cerkev je nekaj drugega kot govo- rilnica [Sprechsaal]. 8. Osebna odločitev Svoje odločitve moramo sprejemati osebno, ker Bog resno jemlje vsa- ko svojo stvaritev. Odločitvi ne moremo ubežati, Bog nas je poklical po imenu. To je resnoba in hkrati veličina evangelija, zlasti v reformator- skem (protestantskem) razumevanju. Pri vseh odločitvah, tudi v politiki, moramo biti kar se da poslušni/ pokorni Jezusu Kristusu. K poslušnosti nam pomagajo Božja beseda v evangeliju kot tudi nasvet in molitev bratov. 9. Bratska skupnost Naše sedanje politične odločitve so različne, celo nasprotujoče si (na primer o oboroževanju ali o obvezni vojaški službi). To ni po Božji volji. Zato ne smemo obtičati v različnosti naših odločitev; drug drugega moramo iskati v tem, kar nam pomaga k isti poslušnosti, h kateri smo vsi poklicani. Naša cerkvena skupnost se ne sme razbiti zaradi različnos- ti naših političnih odločitev, saj je utemeljena v skupnosti vere v Jezusa Kristusa, ki presega vse razlike v mnenjih in presojah. 199 TRI PRIČEVANJA 10. Božja obljuba Politika ni bolj ogrožena od demonov kot na primer poslovnost ali zakonska zveza. Na vseh področjih smemo upati na odpuščanje v Jezusu Kristusu. Zato ni nobenega izgovora pred klicem k odgovornosti in de- javnosti tudi v javnem življenju. vir Schorlemmer, Friedrich, ur. 2008. Was protestantisch ist: Große Texte aus 500 Jahren, 29–32, 103–4, 243–47. Freiburg, Basel in Dunaj: Herder. Iz nemščine prevedel Marko Kerševan