Zapor. št. Priimek in ime Spol m/ž Starost Poklic Narodnost Državna podpora Bivališče pred vojno Začasno bivaliče Opombe 1 Bitežnik Franc m 57 kmet slovenska vojaška podpora Solkan Vrhnika, pri Kunstlju 2 Marija ž 56 " " " " 3 Julijana ž 20 " " " " 4 Marija ž 28 " " " " 5 Jeretič Janez m 53 " " " " 6 Mask Franc m 64 kmet slovenska " Bilje Stara Vrhnika 36 7 Lucija ž 68 " " " " 8 Sabina ž 30 " " " " 9 Friderik m 4 " " " " 10 Marta ž 2 " " " " 11 Kralj Jožef m 63 kmet " nič Solkan Vrhnika, pri Kunstlju 12 Terezija ž 51 " " " " 13 Jožefa ž 22 " " " " 14 Albina ž 18 " " " " 15 Franc m 16 " " " " 16 Avgusta ž 12 " " " " 17 Angela ž 10 " " " " 18 Stanislava ž 7 " " " " 19 Vodopivec Marija ž 20 " " " " 20 Mučič Anton m 61 kmet slovenska nič Št. Peter Verd 22 21 Ana ž 53 " " " " 22 Ernest m 34 " " " " pohabljen 23 Vižintin Mar(ija) ž 22 slovenska nič Št. Peter 24 Ana ž 2 25 Alojzij m 1 26 Godina Andrej m 46 kmet slovenska nič Kožbana Verd 28 družina v 27 Miščič Anton m 65 kmet slovenska nič " " Brdih 28 Abram Alojzija ž 35 kmetica slovenska vojaška podpora Komen Verd 1 29 Marija ž 16 " " " " 30 Jožefa ž 15 " " " " 31 Frančiška ž 12 " " " " 32 Švara Marija ž 31 kmetica " " " " 33 Angela ž 3 " " " " 34 Jožef (oče) m 66 " " " " Zapor. št. Priimek in ime Spol m/ž Starost Poklic Narodnost Državna podpora Bivališče pred vojno Začasno bivaliče Opombe 35 Čotar Kristina ž 36 krojačeva furlanska vojaška podpora Gorica Vrhnika 358 36 Marijo 3 " " " " 37 Marija ž 3 " " " " 38 Ivan (oče) m 66 krojač " " " " 39 Marija (mati) ž 62 " " " " 40 Kumar Tereza ž 28 kmetica furlanska vojaška podpora Gorica Vrhnika 364 41 Bruno m 5 " " " " 42 Nemec Frančiška ž 38 kmetica slovenska vojaška podpora Bilje Stara Vrhnika 81 43 Klara ž 13 " " " " 44 Ludvik m 11 " " " " 45 Fornazarič Franc m 36 kmet slovenska vojaška podpora Bilje Stara Vrhnika 81 invalid 46 Kuštrin Franc m 24 kmet slovenska vojaška podpora Bilje Stara Vrhnika 36 invalid Nemec Matilda ž 17 kmetica slovenska nič Bilje Stara Vrhnika 81 Fornazarič Alojzija ž 23 kmetica slovenska podpora Bilje Stara Vrhnika 81 47 Faganel Jedrta ž 38 kmetica slovenska vojaška podpora Vrtojba Verd 25 48 Bogomil m 13 " " " " 49 Dominik m 12 " " " " 50 Slavko m 10 " " " " 51 Silvija ž 6 " " " " 52 Pevic Frančiška ž 21 kmetica slovenska nič Vrtojba Verd 25 53 Lasič Marija ž 44 kmetica slovenska nič Gorica Verd 88 54 Marija ž 10 " " " " 55 Peter m 7 " " " " 56 Pavel m 7 " " " " 57 Grosar Katar(ina) ž 36 kmetica slovenska vojaška podpora Solkan Vrhnika 338 58 Vladimir m 7 " " " " 59 Gabrijela ž 4 " " " " 60 Srebrenič Avgusta ž 44 kmetica slovenska vojaška podpora Solkan Vrhnika 338 61 Gomišček Lovrenc m 68 cerkovnik slovenska vojaška podpora Podgora Vrhnika 152 Zapor. št. Priimek in ime Spol m/ž Starost Poklic Narodnost Državna podpora Bivališče pred vojno Začasno bivaliče Opombe 62 Katar(ina) ž 61 soproga " " " " Benedikt m 16 sin " " Ljubljana Roza ž 26 hči " " Ljubljana 63 Trpin Matilda ž 33 šivilja slovenska vojaška podpora Podgora Verd 3 64 Fausta ž 13 " " " " 65 Silvan m 5 " " " " 66 Jarc Alfred m 13 sirota slovenska Verd 3 67 Luisa Matilda ž 30 delavka furlanska vojaška podpora Ločnik Verd 53 68 Jožefa ž 7 " " " " 69 Jožef m 2 " " " " 70 Bresan Alojzij m 56 kmet furlanska vojaška podpora Ločnik Verd 53 71 Roža ž 57 mati " " " " 72 Palmira ž 18 sestra " " " " 73 Jazbec Helena ž 39 krojačeva slovenska vojaška podpora Sveto, Komen Verd 120 74 Janez m 15 " " " " 75 Oskar m 9 " " " " 76 Venceslav m 4 " " " " 77 Baldomir m 2 " " " " 78 Metlikovec Marija ž 34 kmetica slovenska vojaška podpora Volčji Grad, Komen Verd 334 79 Danica ž 5 " " " " 80 Zora ž 7 " " " " 81 Zmagoslava ž 12 " " " " 82 Miha m 65 " " " " 83 Jožefa ž 18 " " " 84 85 Kozmina Marija ž 26 šivilja slovenska vojaška podpora Volčji Grad, Komen Stara Vrhnika 76 86 Milena ž 4 " " " " 87 Kavčič Anton m 70 kmet slovenska vojaška podpora Volčji Grad, Komen Stara Vrhnika 76 Marija ž 56 " " " " 88 Lukman Anton m 62 krojač slovenska vojaška podpora Sovodnje Vrhnika 248 ubogi 89 Jožefa ž 62 slovenska vojaška podpora Sovodnje " ubogi Zapor. št. Priimek in ime Spol m/ž Starost Poklic Narodnost Državna podpora Bivališče pred vojno Začasno bivaliče Opombe 90 Jožefa ž 30 šivilja slovenska vojaška podpora Sovodnje " ubogi 91 Alberta ž 21 kmetica slovenska Sovodnje " 92 Žorž Jožefa ž 47 kmetica slovenska vojaška podpora Dornberg Vrhnika 303 93 Marija ž 8 otroci " " " 94 Ivana ž 6 otroci " " " 95 Jožefa ž 4 otroci " " " 96 Mozetič Frančišča ž 38 kmetica slovenska vojaška podpora Dornberg Vrhnika 304 97 Franc m 12 otroci " " " 98 Ivana ž 10 otroci " " " 99 Jožef m 6 otroci " " " 100 Ivan m 3 otroci " " " 101 Krpan Marija ž 50 kmetica slovenska vojaška podpora Bilje Stara Vrhnika 1 102 Sofija ž 19 otroci " " " 103 Filip m 14 otroci " " " 104 Anton m 13 otroci " " " 105 Matilda ž 11 otroci " " " 106 Afra 7 otroci " " " 107 Ivan m 51 oče " " " 107 Žorž Antonija ž 30 kmetica vojaška podpora Dornberg Sinja Gorica 21 108 Jožefa ž 5 otroci " " " 109 Jožef m 2 otroci " " " 110 Franc m 78 oče " " " 111 Pavlina ž 22 hči " " " 112 Pavlica Marija ž 14 v oskrbi " " " 113 Vodopivec Klementa ž 54 kmetica slovenska vojaška podpora Dornberg Vrhnika 135 114 Antonija ž 20 hči 2,4 " " 115 Vodopivec Karolina ž 43 kmetica slovenska vojaška podpora Dornberg Vrhnika 253 116 Jožef m 16 otroci " " " 117 Alojzij m 14 otroci " " " 118 Rafael m 8 otroci " " " 119 Černič Jakob m 55 strojar ne Miren Vrhnika 192 Zapor. št. Priimek in ime Spol m/ž Starost Poklic Narodnost Državna podpora Bivališče pred vojno Začasno bivaliče Opombe 120 Marjeta ž 52 žena " " 121 Kristina ž 21 hči " " 122 Gorkič Frančiška ž 52 kmetica slovenska 2,4 Vrtojba Verd 113 123 Marija ž 20 " " 124 Alojzija ž 18 " " 125 Ferletič Alojzija ž 31 kmetica 2 Vrtojba Verd 38 126 Doroteja ž 6 otroci " " 127 Milena ž 4 otroci " " 128 Jožef m 2 otroci " " 129 Magdalena ž 59 mati " " 130 Angela ž 23 otroci " " 131 Cecilija ž 21 otroci " " 132 Jožefa 19 otroci " " 133 Rebula Jožefa ž 72 kmetica slovenska vojaška podpora Volčji Grad, Komen Stara Vrhnika 58 134 Kristina ž 19 otroci " " 135 Ivana ž 17 otroci " " 136 Ivan m 16 otroci " " 137 Jožef m 15 otroci " " 138 Rebula Marija 13 otroci Komen " 139 Leopold 10 otroci " 140 Vincenc 8 otroci " 141 Milena 3 otroci " 142 Frfolja Marija ž 37 kmetica 2,8 Vojščica Zaplana 70 143 Jožef 11 otroci " " 144 Alojzij 4 otroci " " 145 Karol 2 otroci " " 146 Pirc Katarina ž 27 kmetica Vojščica Zaplana 70 147 Jožefa 12 sestra " " 148 Alojzija 2 otrok " " 149 Janez 54 stric " " 150 Ferfolja Amalija ž 34 kmetica 4 Vojščica Zaplana 70 151 Franc 12 otrok " " 152 Alojzija 10 otrok " " 153 Miroslav 6 otrok " " 154 Štefanija 4 otrok " " 155 Alojz 1,5 otrok " " Zapor. št. Priimek in ime Spol m/ž Starost Poklic Narodnost Državna podpora Bivališče pred vojno Začasno bivaliče Opombe 156 Marija 67 starša " " 157 Matija 66 starša " " 158 Rogelja Ivana 29 kmetica 3 Vojščica Stara Vrhnika 78 silno revni 159 Miroslav 8 " " " 160 Terezija 6 " " " 161 Ema 5 " " " 162 Lozej Anton 62 očman? " " " 163 Marija 62 žena " " " 164 Pernavčič Jožefa 15 sirota " " " 165 Pavlin Franc m 41 kmet Ozeljan Vrhnika 366 166 Jožefa ž 37 žena " " 167 Angela 8 otrok " " 168 Marija 5 otrok " " 169 Štefanija 3 otrok " " 170 Leopold 9 mes. otrok " " 171 Pavlin Anton 47 kmet 2 Ozeljan Vrhnika 345 172 Lucija 47 žena " " 173 Ivan 16 otrok " " 174 Pavla 12 otrok " " 175 Marija 8 otrok " " 176 Peter 3 otrok " " 177 Anton 75 oče " " 178 Vuk Franc m 61 cerkovnik 1,5 Sovodnje Vrhnika 28 179 Helena ž 55 krčmar " " 180 Ludvika ž 30 otrok " " 181 Alojzija ž 26 otrok " " 182 Ana ž 21 otrok " " 183 Janko m 14 otrok " " 184 Lukežič Kornelija ž 34 hči 2,1 " " 185 Ludovika ž 3 otrok " " 186 Vuk Marija ž 28 nevesta 1,8 " " 187 Emilija ž 5 hči " " 188 Marušič Jožef 40 trgovec nič Gorica Vrhnika 28 189 Ljudmila 37 žena " " 190 Ana 15 otrok " " 191 Stanislav 13 otrok " " Zapor. št. Priimek in ime Spol m/ž Starost Poklic Narodnost Državna podpora Bivališče pred vojno Začasno bivaliče Opombe 192 Valerija 7 otrok " " 193 Marija 3,5 otrok " " 194 Križman Mar[ija] ž 37 slovenska 1,3 Dornberg Vrhnika 268 195 Šinigoj Katar[ina] ž 25 kmetica slovenska 3 Prvačina Vrhnika 400 196 Alojzij m 5 otrok " " 197 Rozina ž 3 otrok " " 198 Šinigoj Frančiška ž 53 kmetica 1,4 Dornberg Vrhnika 400 199 Jožef m 60 " " 200 Albert m 13 otrok " " 201 Emilija ž 9 otrok " " 202 Franc m 17 delavec " " 203 Baša Angela ž 30 kmetica 0,8 Dornberg Vrhnika 335 204 Alojzij m 42 soprog " " invalid 205 Kovic Frančiška ž 50 kmetica 3,6 Komen Vrhnika 230 206 Anton 13 otrok " " 207 Bernarda 11 otrok " " 208 Švara Marija 39 kmetica 4 Komen Vrhnika 230 209 Vincenc 13 otrok " " 210 Mar[ija] 11 otrok " " 211 Albina 9 otrok " " 212 Jožef 6 otrok " " 213 Viktor 2 otrok " " 214 Terezija 75 mati " " 215 Franc 75 oče " " 216 Cotič Andrej m 86 kmet 3 Bilje Vrhnika 401 217 Frančiška ž 20 otrok " " 218 Jožef m 17 otrok " " 219 Franc m 14 otrok " " 220 Ana ž 11 otrok " " 221 Mozetič Avguštin m 28 kmet, sin Bilje Vrhnika 57 bolan 222 Mozetič Cecilija ž 65 mati " " 223 Podgornik Marija ž 33 kmetica 2,2 Bilje Vrhnika 117 224 Anton m 72 oče " " 225 Remec Marija ž 37 soproga finančnega stražnika Gorica Vrhnika 32 226 Marija ž 10 otrok slovenska Zapor. št. Priimek in ime Spol m/ž Starost Poklic Narodnost Državna podpora Bivališče pred vojno Začasno bivaliče Opombe 227 Ana ž 8 otrok 228 Opeka Marjeta ž 34 žena delavca Pola Verd 117 Prosi za brezplačno stanovanje 229 Štefanija ž 13 otrok slovenska " " 230 Ana ž 7 otrok " " 231 Marež Jožefa ž 34 arzenal nemška Pola Vrhnika 94 izven 232 Marijo m 2 otrok " " " Kranjske 233 Franc m 5 otrok " " " 234 Mavri Marija ž 33 pek slovenska 4,8 Gorica Vrhnika 361 235 Bogomir 12 otrok " " 236 Mihael 10 otrok " " 237 Stanislav 8 otrok " " 238 Štanta Ana ž 44 kmetica slovenska 4,5 Podgora Verd 119 239 Marija 19 otrok " " 240 Amalja 17 otrok " " 241 Fani 15 otrok " " 242 Otilija 9 otrok " " 243 Ernesta 6 otrok " " 244 Marija 80 mati " " 245 Gabrijel Mihelus 5 sirota furlanska " 246 Bones Klement m 55 (sobo)slikar? furlanska nič Gorica Verd 119 247 Velušič Ana ž 33 delavčeva 3,9 Gorica Verd 119 248 Ana 9 249 Karola 9 250 Andrijana 6 251 Marino 4 252 Romeo 9 mes. 253 Koglot Ivan 51 kmet Vrtojba Verd 105 254 Katar[ina] 41 soproga " " 255 Lojza 18 otrok " " 256 Edvin 16 otrok " " 257 Danijel 14 otrok " " 258 Olga 12 otrok " " 259 Lojze 9 otrok " " 260 Liza 4 otrok " " 261 Milija 6 mes. otrok " " Zapor. št. Priimek in ime Spol m/ž Starost Poklic Narodnost Državna podpora Bivališče pred vojno Začasno bivaliče Opombe 262 Milanič Alberta 32 kamnose­kova 5 Nabrežina Verd 118 263 Emil 10 " " 264 Milan 5 " " 265 Ladislav 3 " " 266 Štefanija 1,5 " " 267 Vrabec Ivana kmetica Sveto, Komen Verd 61 Ivan 41 kmet " " 268 Alojzij 11 otrok " " 269 Marija 9 otrok " " 270 Ivanka 3 mes. otrok " " 271 Marija 56 mati 0,5 " " 272 Viktor 17 delavec 273 Frfolja Ivana ž 54 kmetica 2 Vojščica Verd 118 274 Rozina ž 14 hči " " 275 Marija ž 19 hči " " 276 Kaus Albina 36 šivilja 6 Gorica Vrhnika 186 277 Albina 12 otrok " " 278 Elvira 11 otrok " " 279 Oreste 9 otrok " " 280 Artur 8 otrok " " 281 Perko Frančiška ž 47 kmetica slovenska 3 Podgora Stara Vrhnika 72 282 Valerija 17 otrok " " 283 Jožefa 11 otrok " " 284 Alina 9 otrok " " 285 Marija 6 otrok " " 286 Marcelina 4 otrok " " 287 Terpin Štefanija 36 posestnik 3 Podgora Stara Vrhnika 34 288 Edij 7 otrok 289 Blaž 70 oče 290 Marija 69 mati 291 Svečerič Uršula ž 42 trgovčeva 2,8 Volčja Draga Stara Vrhnika 54 292 Malvina 11 otrok " " 293 Matilda 8 otrok " " 294 Severina 6 otrok " " Zapor. št. Priimek in ime Spol m/ž Starost Poklic Narodnost Državna podpora Bivališče pred vojno Začasno bivaliče Opombe 295 Maks 4 otrok " " 296 Ferfolja Franc 62 kmet 4 Vojščica Bistra 1 297 Katar[ina] 59 žena " " 298 Valentin 26 sin, mizar " " bolan, invalid 299 Ivana 27 nevesta " " 300 Natalija 5 otrok " " 301 Stanislav 4 otrok " " 302 Marija 2 otrok " " 303 Pahor Frančiščka 31 hči " " 304 Koglot Marija 36 kmetica 5,6 Vrtojba Dol Verd 109 305 Ivan 76 oče " " 306 Katar[ina] 77 mati " " 307 Anton 13 otrok " " 308 Rozina 11 otrok " " 309 Jožefa 9 otrok " " 310 Stanko 7 otrok " " 311 Mirko 5 otrok " " 312 Adolf 2 otrok " " 313 Adamič Ivana ž 43 kmetica slovenska podpora Komen Vrhnika 388 314 Marija ž 17 " " 315 Armela ž 13 " " 316 Albina ž 9 " " 317 Štefanija ž 4 mes. " " 318 Ferfolja Ivan 51 zidar slovenska ne Vojščica Vrhnika 133 319 Marija 15 otrok 320 Franca 13 otrok 321 Šušteršič Antonija 45 služkinja slovenska nič Trst Vrhnika 155 322 Ana 7 otrok nez. mes. 10 k? " " 323 Ivana 1,5 otrok nez. Vrhnika " 324 Lah Metoda 28 kmetica 3,9 Dornberg Vrhnika 135 325 Ludvig 6 otrok " " 326 Vincenc 5 otrok " " 327 Jožef 3 otrok " " 328 Komel Alojzija ž 36 kmetica 3 Šempas Velika Ligojna 31 329 Leopold 9 otrok " " Zapor. št. Priimek in ime Spol m/ž Starost Poklic Narodnost Državna podpora Bivališče pred vojno Začasno bivaliče Opombe 330 Zorislava 6 otrok " " 331 Slavica 4 otrok " " 332 Brenčič Ana 23 zasebnica 2 Pola Drenov grič 33 333 Milena 3 hči " " 334 Hvalič Valentin m 69 kmet 2,4 Kromberg Zaplana 52 335 Jožefa ž 62 žena " " 336 Marija ž 22 hči " " 337 Karolina ž 16 hči " " 338 Cotič Amalija ž 27 hči 1,2 " " 339 Cernatič Antonija ž 31 kmetica 3 Šempas Vrhnika 340 340 Rudolf m 5 otrok " " 341 Jožefa ž 3 otrok " " 342 Gorkič Franc m 56 kmet nič Vrtojba Verd 13 343 Katarina ž 52 žena " " 344 Faganel Danica ž 11 vnukinja " " 345 Mugerle Krista ž 30 žena železničarja nič Opčina Stara Vrhnika 71 346 Roža ž 7,5 otrok " " 347 Helena ž 6 otrok " " 348 Anton m 4 otrok " " 349 Alojz m 1,5 otrok " " 350 Radovan Katar[ina] ž 27 žena železničarja nič Gorica " 351 Franc m 1,5 otrok " " 352 Primožič Karol m 55 posestnik 1 Pevma Zaplana 45 353 Jožefa ž 45 žena " " 354 Judita ž 24 otrok " " 355 Amalija ž 17 otrok " " 356 Angela ž 14 otrok " " 357 Kristina ž 12 otrok " " 358 Ivana ž 2 mes. otrok " " 359 Boškin Marija ž 23 hči Gorica " 360 Cvetka ž 2 njen otrok 2,1 " " 361 Lutman Alojzija 35 gostilničarka 2,5 Gorica Vrhnika 101 361 Matilda 7 otrok " " 362 Marcelo 4 otrok " " 363 Štefan 2,5 otrok " " Zapor. št. Priimek in ime Spol m/ž Starost Poklic Narodnost Državna podpora Bivališče pred vojno Začasno bivaliče Opombe 364 Boškin Tereza 75 mati " " 365 Zavadlav Alojzij m 54 kmet Vrtojba Verd 105 366 Franca ž 47 žena " " 367 Gizela ž 18 otrok " " 368 Julija ž 16 otrok " " 369 Olga ž 6 otrok " " 370 Dragica ž 4 otrok " " 371 Mrmolja Veronika ž 21 služkinja 372 Koglot Marija ž 26 kmetica 3,5 Vrtojba Verd 1 373 Bernarda ž 4,5 hči " " 374 Ivan m 74 oče " " 375 Katar[ina] ž 76 mati " " 376 Jelen Marija ž 53 kolarjeve nemška 2,4 Dornberg Stara Vrhnika 28 377 Franc ž? 14 sin " " 378 Štrukelj Karolina ž 36 kmetica slovenska 4 Solkan Zaplana 52 379 Miroslav m 11 otrok " " 380 Jožef m 8 otrok " " 381 Peter m 6 otrok " " 382 Volk Katar[ina] ž 38 kmetica slovenska 4 Gorica Zaplana 52 383 Henrik 16 otrok " " 384 Peter 12 otrok " " 385 Stanislav 3,5 otrok " " 386 Pavletič Anton m 68 kovač slovenska 4,4 Sovodnje Zaplana 45 387 Terezija ž 71 žena " " 388 Katar[ina] ž 45 nevesta " " 389 Franc m 8 otrok " " 390 Valerija ž 11 otrok " " 391 Amarija ž 16 otrok " " 392 Jožef m 13 otrok " " 393 Kosovel Amalija ž 42 kmetica slovenska 2,4 Gorjansko Drenov Grič 37 394 Franc m 14 " " 395 Marija ž 8 " " 396 Ivanka ž 4 " " 397 Soban Ignac m 66 oče " " 398 Marija ž 66 mati " " Zapor. št. Priimek in ime Spol m/ž Starost Poklic Narodnost Državna podpora Bivališče pred vojno Začasno bivaliče Opombe 399 Dumovič Ivana ž 40 zidarjeva slovenska 2,4 Pola Vrhnika 145 400 Ivan m 12 otrok " " 401 Kosič Alojzij ž? 18 čevljar slovenska Miren Vrhnika 28 401 Muha Jera ž 41 železničar­jeva nič Nabrežina Verd 40 silno ubogi 402 Pavla 16 " " " 403 Matevž 15 " " " 404 Franc 11 " " " 405 Ludvik 9 " " " 406 Ivan 2 " " " 407 Merluzzi Franc m 55 kovač 1,2 Gorica Vrhnika 248 408 Perina ž 26 hči " " 409 Gomišček Katar[ina] ž 54 delavka slovenska nič Podgora Stara Vrhnika 71 410 Srednik Franc m 61 delavec 1,2 Biljana Blatna Brezovica 9 411 Krašček Štefan m 52 delavec nič Kojsko Blatna Brezovica 14 412 Pavletič Katar[ina] ž 42 kovaštvo 5 Sovodnje Zaplana 45 413 Marijo m 16 otrok " " 414 Jožef 13 otrok " " 415 Valerija 11 otrok " " 416 Franc 9 otrok " " 417 Anton 69 oče " " 418 Terezija 71 mati " " 419 Merluzzi Franc m 56 trgovec furlanska Gorica Vrhnika 36 glej št. 407 420 Pierina ž 26 hči 408 420 Štekar Jakob m 26 kmet/sam 0,5 Kojsko Blatna Brezovica 3 brez roke 421 Šinigoj Ivan m 53 kmet Dornberg Vrhnika 7 422 Jožefa 52 soproga " " 425 Frančiška 19 " " 426 Štefan m 16 " " 427 Ivana ž 12 " " 428 Ivan 9 " " 429 Ščurk Korneljo m 42 kmet 2,1 Podgora Horjul 9 430 Miroslav 3,5 sin 431 Štanta Jakob m 54 kmet 2,2 Podgora Horjul 432 Marija ž 54 soproga " " Zapor. št. Priimek in ime Spol m/ž Starost Poklic Narodnost Državna podpora Bivališče pred vojno Začasno bivaliče Opombe 433 Bernarda 24 otrok " " 434 Ana 20 otrok " " 435 Marija 17 otrok " " 436 Katar[ina] 15 otrok " " 437 Antonija 12 otrok " " 438 Bandel Blaž 83 stari oče " " 439 Sigmund Rozalija ž 22 kmetica 1,5 Vrtojba Verd 13 440 Šuligoj Jožefa ž 52 kmetica slovenska 1,2 Vogersko Verd 24 441 Jožef m 52 mož " " 442 Žižmund Andrej m 5 sirota " " 443 Kaus Ana ž 22 učiteljica nič Gorica Verd 444 Emilija ž 24 sestra " " " 445 " ž 54 mati " " " 446 Rijavec Jožefa ž 44 mati, kmetica " Šempas Podlipa 15 447 Leopold m 6 otrok " " " 448 Anton m 52 oče kmet " " " 449 Tereza ž 47 mati " " " 450 Durcik Vincenca ž 41 mati, kmetica ?? Horjul 451 Franc m 13 otrok Vrzdenc 6? 452 Sofija ž 6 otrok 453 Regina ž 4 otrok 454 Švara Avgusta ž 29 kmetica Komen Vrzdenc 6? 455 Jožefa ž 7 " " 458 Vinko m 4 " " 459 Krajnigar Amalija ž 62 stara mati " " vrhniški razgledi letnik 19 Muzejsko društvo VrhnikA Vrhnika 2018 K A Z A L O Marija Oblak Čarni OB 19. ŠTEVILKI VRHNIŠKIH RAZGLEDOV 5 Marija Oblak Čarni KAREL MOŽINA (1895–1918) 9 ŽRTEV SPODLETELEGA VOJAŠKEGA UPORA V JUDENBURGU Olga Pivk BEGUNCI V PRVI SVETOVNI VOJNI 16 PRIMORSKI BEGUNCI NA VRHNIŠKEM Janez Kos TALCI Z VRHNIŠKEGA OBMOČJA 1941-1945 36 Marija Oblak Čarni KEMIK BALTAZAR BAEBLER (1880-1936) 44 JE BIL ROJEN NA VRHNIKI Tatjana Hojan TEREZIJA DRAŠLER (1844–1899), 52 UČITELJICA Tatjana Hojan ALOJZIJ LUZNIK (1862– ?), 53 UČITELJ Tatjana Hojan DAVORINKA DEŽELA (1890–1969), 58 UČITELJICA, ŠOLSKA NADZORNICA Tatjana Hojan JELICA VUK SADAR (1894–1931), 60 UČITELJICA Tatjana Hojan JULIJA SPITZER (1895–1958), 62 UČITELJICA IN ŠOLSKA UPRAVITELJICA Tatjana Hojan HINKO RAVBAR (1905–1985), 66 UČITELJ, ŠOLSKI UPRAVITELJ IN NADZORNIK Tatjana Hojan MARIJA RAVBAR (1907–1993), 72 UČITELJICA IN ŠOLSKA UPRAVITELJICA Simona Kermavnar LITOŽELEZNA DEDIŠČINA 74 2. POLOVICE 19. IN PRVEGA DESETLETJA 20. STOLETJA NA VRHNIKI IN STARI VRHNIKI Niko Nikolčič Matužinov ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI 94 Marta Rijavec SOBOSLIKARSTVO NA VRHNIKI V 20. STOLETJU 136 OB RAZSTAVI ROMANA SUHADOLNIKA Ciril Petrič SREČEN JE BIL, KDOR SE JE LAHKO IZUČIL ZA POKLIC 147 SPOMINI Sonja Malovrh OB RAZSTAVI: POTI IVANA MALAVAŠIČA 157 OD SAMOUKA DO VSESTRANSKEGA UMETNIKA OB 90. OBLETNICI ROJSTVA Gašper Tominc KRONIKA ZA LETO 2018 200 Katarina Oblak Brown POROČILO O DELU MUZEJSKEGA DRUŠTVA 223 VRHNIKA (MDV) V LETU 2018 MUZEJSKO DRUŠTVO VRHNIKA MARIJA OBLAK ČARNI OB 19. ŠTEVILKI VRHNIŠKIH RAZGLEDOV Devetnajsti zvezek Vrhniških razgledov, ki je pred nami, smo pripravljali v letih 2018 in 2019. Vzporedno z njim je nasta­jal tudi naslednji, 20. zvezek. V njem so prispevki, pripravljeni v počastitev leta 2018, proglašenega za Cankarjevo leto, v spomin na 100. obletnico smrti velikega rojaka. Zanj pripravljamo posebno pred­stavitev. V 19. zvezku je uvodni prispevek Karel Možina (1895-1918) žrtev spodletelega vojaškega upora v Judenburgu, avtorice Marije Oblak Čarni, posvečen Vrhničanu Karlu Možina, ki je bil med voditelji juden­burškega upora. Lovro Kuhar Prežihov Voranc ga je v svojem romanu Doberdob - v četrtem delu (Judenburg) - povzdignil med nesmrtne junake. Bil je mlad frajtar (poddesetnik) 41. maršbataljona Juden­burškega pešpolka. Rojen je bil leta 1895 na Vrhniki, oče mu je zgodaj umrl, odra­ščal je z materjo in bratoma. V začetku vojne še ne polnoleten, je bil mobiliziran med vojno. Poslan je bil na rusko fronto, tam ujet in po Brest-Litovskem miru, skle­njenem leta 1918, se je z mnogimi drugimi ujetniki pridružil Judenburškemu peho­tnemu polku. Ko so vojake spet namerava­li poslati na bojišče, so se uprli. Zahtevali so prenehanje vojne, mir in vrnitev domov. Po zadušitvi upora je bil obsojen na smrt in še s petimi tovariši v Judenburgu ustre­ljen. Po vojni so posmrtne ostanke juden­burških žrtev prenesli v domovino in po­kopali na ljubljanskih Žalah. Med sorodni­ki je ostal spomin na njegovo mater, ki se je z Vrhnike peš odpravila na sinov pogreb na ljubljanske Žale. Rodna Vrhnika je po njem imenovala eno svojih ulic. V Juden­burgu pa so na pokopališču, blizu kraja eksekucije, judenburški meščani postavili spominsko kapelo in ob njej posadili lipi. V naslednjem prispevku Begunci v prvi svetovni vojni. Primorski begunci na Vrhniškem, Olga Pivk objavlja seznam beguncev z ozemlja soške fronte, ki so na­šli zatočišče v vrhniški občini. Z begun­ci se je Vrhnika srečevala že od začetka vojne, že leta 1914 so na Vrhniko pribežali begunci z Galicije in Bukovine. Z odpr­tjem Soške fronte maja 1915 pa je prodira­nje italijanske vojske na furlansko in slo­vensko ozemlje sprožilo beg tamkajšnjega prebivalstva. Sprva se je to dogajalo precej neorganizirano, julija 1915 pa je bila pri Zadružni zvezi v Ljubljani ustanovljena Posredovalnica za goriške begunce vseh narodnosti, slovenske, furlanske in itali­janske. Objavljeni seznam beguncev, z ne­kaj več kot 460 imeni, je verjetno nastal v Uradu za preskrbo beguncev pri Okrajnem glavarstvu Ljubljana okolica. Begunce, v večini so bile to matere z otroki in starejši ljudje, so sprejele posamezne družine na Vrhniki, Stari Vrhniki, Sinji Gorici, v Ver­du, nekaj družin so poslali na Zaplano, Vrzdenec, v Podlipo, Horjul, Veliko Ligoj­no, Blatno Brezovico in Bistro. Po vojni so se begunci vračali v svoje kraje, a mnogi se niso imeli kam vrniti. Domovi so bili porušeni, zemlja zastrupljena, rastlinje uničeno. Velik del Primorske je po vojni pripadel Italiji in novi oblastniki begun­cev ponekod niso bili pripravljeni sprejeti. Sledi prispevek Janeza Kosa Talci z vrh­niškega območja 1941-1945. Talce sta v drugi svetovni vojni nemški in italijanski okupator streljala v zadoščenje za deja­nja, ki jih ti niso osebno storili. Njihove usmrtitve so javno razglasili s plakati in v časnikih. Navajali so, da jih kaznujejo zaradi podpiranja partizanov. Oba okupa­torja sta slovenski boj za narodni obstoj in osvoboditev razglašala kot terorizem, banditstvo in kot komunistično divjanje. Skupaj je v letih 1941-1945 na moriščih, po objavah okupatorjev, padlo 2657 talcev. Nemci so na območju okupirane Spodnje Štajerske ustrelili in obesili 1728 mož in žensk, na območju okupirane južne Koro­ške in Kranjske pa 777 mož in žensk. Ita­lijani so v Ljubljanski pokrajini, ki je zaje­mala tudi vrhniško območje, ustrelili 152 mož. Talci z vrhniškega območja so padali v vseh treh okupiranih slovenskih pokra­jinah. Prebivalci z območja Vrhnike niso umirali samo kot talci, ampak tudi kot in­terniranci v koncentracijskih taboriščih in zaporih, kot borci v narodnoosvobodilni vojski v boju z italijanskimi in nemškimi oboroženimi silami ali kot obsojenci ita­lijanskega vojaškega vojnega sodišča. Po ugotovitvah Karla Grabeljška je bilo žrtev 272, med njimi je bilo talcev 12. V prispevku Kemik Baltazar Baebler (1880-1936) je bil rojen na Vrhniki, av­torica Marija Oblak Čarni podatke iz ar­hivskih virov, dopolnjuje še s sporočilom družinske sage Beblerjevih. Mladi Švicar Balthasar Bäbler, kemikov oče, se je sredi druge polovice 19. stoletja pridružil izse­ljeniškemu valu. Po neuspelem poskusu priti v Ameriko, je pristal v Ljubljani in se zaposlil kot natakar v kavarni Kazina. Po nekaj letih je želel imeti svoj lokal. Zvedel je, da ima na Vrhniki točilnico »vdova po nekem Švicarju«. Ogledal si je na Vrhniki to točilnico-kavarno Pri Črnem Orlu, ki jo je vodila vdova po kavarnarju Andrea­su Reidtu. Ostal je na Vrhniki, se z vdovo Reidt, Vrhničanko, roj. Štular, poročil in ustvarila sta si družino. V dvanajstih letih se jima je rodilo pet otrok. Njun najstarejši sin Baltazar (r. 1880) se je po končanem študiju kemije na Dunaju, leta 1905 za­poslil na Idrijski realki, kjer je poučeval kemijo in mineralogijo in kasneje prevzel tudi vodenje realke. Poročil se je z Idrij­čanko Frančiško Goli. V Idriji sta se jima rodila sin Aleksij Bebler, kasnejši politik in diplomat in hčerka Damjana. Ko je po prvi svetovni vojni Italija zasedla Idrijo, je z družino emigriral v Državo SHS. Zapo­slil se v celjski Cinkarni. Leta 1926 se je preselil v Ljubljano. Tu je vodil predstav­ništvo farmacevtskega podjetja ISSIS iz Zagreba. Umrl je leta 1936. Tatjana Hojan je pripravila prispevke o naslednjih učiteljih, ki so daljši ali kraj­ši čas učili na Vrhniki: Terezija Drašler (1844-1899) je bila prva učiteljica, ki so jo zaposlili po ustanovitvi učiteljišča za oba spola leta 1870. Alojzij Luznik (1862-?) je na Vrhniki učil od marca 1896 do januarja 1902, ko je bil upokojen. Dosti se je ukvar­jal z glasbo. Na razstavi šolskih učil leta 1894 v Gorici je razstavil svoj «didaktofon, ki ga je izdelovalo podjetje Lenarčič z Vrh­nike«; izdal je tudi brošurico Didaktofon. Umrl je v Celju; Davorinka Dežela (1890-1969) je bila leta 1945 imenovana za šolsko nadzornico na Vrhniki; Jelica Vuk Sadar (1894-1931) je študirala tudi solistično pe­tje na Glasbeni Matici, na Vrhniki je imela tudi samostojne koncerte, znan je bil njen nastop ob odkritju Cankarjevega spome­nika leta 1930; Julija Spitzer (1895-1958) je bila dolgoletna učiteljica in šolska upra­viteljica v Podlipi; Hinko Ravbar (1905-1985) po aktivnem delovanju po letu 1943 in 1945 na Primorskem, je bil leta 1954 prestavljen na Vrhniko, kjer je ostal do upokojitve leta 1968 in Marija Ravbar, roj. Šušteršič, (1907-1993) je v šol. letih 1943-1945 učila na Drenovem Griču in na Vrhniki in nato od šol. leta 1954/55 spet na Vrhniki do upokojitve leta 1960. Simona Kermavnar v članku Litoželezna dediščina 2. polovice 19. in prvega de­setletja 20. stoletja na Vrhniki in Stari Vrhniki podaja pregled, kaj smo ohranili iz tega časa, ko je bilo lito železo splošno uporabljeno za arhitekturne in funkcio­nalne predmete (stebri, konzole, ograje), za dekorativne izdelke (vaze, živali), ali kopije umetniških skulptur. Iz časa na­peljave vodovodov so ohranjeni vodnjaki, pitniki, vodne črpalke. Najbolj reprezen­tativen je vodnjak z nimfo ob Tržaški ce­sti pred OŠ Ivana Cankarja, izdelek ume­tniškega liva blanske livarne na Češkem. Avtorica opozori, da je dragoceni vodnjak potreben skrbnejše obravnave, kakor smo mu jo namenili doslej. Drug pomemben segment litoželezne dediščine predstavlja­jo ograje in konzole, ki se jih je ohranilo precej. Zelo pomembno vlogo pa je imelo lito železo pri opremi pokopališč, to so po­leg ograj še pokopališki in nagrobni križi. Ta dediščina je bila v preteklem stoletju skoraj uničena. Na starovrhniškem po­kopališču ni nobenega nagrobnega kri­ža več, na vrhniškem je le eden, tu pa je ohranjen pokopališki križ. V prispevku Aleja kozolcev v Blatni Bre­zovici avtor Niko Nikolčič Matužinov piše o 41 kozolcih v njegovi domači vasi. Predstavi razvrstitev kozolcev znotraj in zunaj vaškega obroča in v vasi sami in njihovo postavitev glede na strani neba. Opiše tipe kozolcev in njihove dele, pri tem uporablja domača poimenovanja. Po­seže v njihovo zgodovino, kdo so jih gra­dili (vezali), čemu vse so služili, nesreče kozolcev v preteklosti, o gradnji kozolca v času okupacije leta 1943, vpis skupine pet­tih kozolcev toplarjev v register kot profa­no stavbno dediščino. Avtor ugotavlja, da kozolci, bogastvo ljudskega stavbarstva, večinoma pred našimi očmi odhajajo v pozabo. V zaključku išče in nakazuje re­šitve. Meni, da je skrajni čas, da popišemo vse obstoječe kozolce v našem prostoru. Za svoj prispevek je fotografiral 41 obsto­ječih kozolcev v Blatni Brezovici. Sledi prispevek Soboslikarstvo na Vrh­niki v 20. stoletju, ki ga je ob razstavi Romana Suhadolnika, Marta Rijavec. Predstavila je tudi vrhniške družine s sli­kopleskarsko tradicijo, družino Markelj, Suhadolnik, Fefer in Slavec. Slikopleskarji Anton in Štefan Markelj in Franc Fefer so nekoč slikarju Simonu Ogrinu pomagali pri slikanju cerkva, kar je gotovo pustilo sledi v bogati tradiciji vrhniškega sobosli­karstva. Sledi zapis Spominov Cirila Petriča Sre­čen je bil, kdor se je lahko izučil za po­klic. Ciril te sreče ni imel. Takoj po osnov­ni šoli, ki jo je zaključil z odličnim uspe­hom, se je zaposlil. Najprej v opekarni, in ko ta ni obratovala, je poiskal druge priložnostne zaposlitve. Pripovedoval je o svojem delu, položaju delavcev, življenju vrhniških družin, nji­hovem prizadevanju za preživetje v času krize, o življenju in razmerah na Vrhniki. Spomnil se je tudi očetovih pripovedi o uporu v Judenburgu v prvi svetovni vojni. Ob razstavi Poti Ivana Malavašiča. Od sa­mouka do vsestranskega umetnika. Ob 90. obletnici njegovega rojstva je avtorica razstave Sonja Malovrh pripravila prispe­vek, kjer ga je predstavila kot glasbenika, pisatelja, slikarja, pesnika. Zapisala je: Ivan si je zaradi dolgoletnega raznolikega ustvarjanja pridobil sloves vsestranskega slovenskega umetnika in sodi med najbolj znane slovenske ljudske ustvarjalce. Vrel­ci njegovega navdiha niso nikoli presah­nili. Še preden dokonča delo, že se v njem prebuja nova pesem, zgodba ali podoba slike. Vrhniško kroniko za leto 2018 je tudi to­krat pripravil Gašper Tominc, zgodovinar, novinar in urednik vrhniškega mesečnika Naš časopis. Je tudi avtor večine fotografij. Poročilo o delu Muzejskega društva Vrh­nika v letu 2018 je pripravila predsednica Katarina Oblak Brown. Tudi ta zvezek s prispevki, pripravljenimi na podlagi pisnih virov in v veliki meri na podlagi spominov in izjav ljudi iz do­mačega okolja prispeva k bolj živi podobi nekdanjega življenja na območju Vrhnike. Iskreno se zahvaljujem vsem, ki so sode­lovali pri njegovi pripravi, in Občini Vrh­nika, ki je izid finančno podprla. Marija Oblak Čarni, urednica Na Vrhniki, marec 2020 MUZEJSKO DRUŠTVO VRHNIKA MUZEJSKO DRUŠTVO VRHNIKA Marija Oblak Čarni KAREL MOŽINA (1895–1918) ŽRTEV SPODLETELEGA VOJAŠKEGA UPORA V JUDENBURGU Karel Možina1 je bil rojen 9. oktobra 1895 na Vrhniki št. 182 očetu Petru Možini, strojniku iz Samotorice št. 19, in materi Uršuli Brenčič (Mevljevi) iz Podlipe 13. Starša sta se poročila 24. februarja 1889 na Vrhniki. V družini se je rodilo sedem otrok. Štirje so umrli v ranem otroštvu. Novembra 1908 je za jetiko umrl oče Pe­ter. Karel je mladost preživel na Vrhniki z materjo in bratoma Petrom (1890–1951) in Jožetom (1900–1941). Jože je umrl v Beogradu. Ubit naj bi bil 10. aprila 1941 ob nemškem bombardiranju Beograda. Mati se je julija 1921 drugič poročila z Janezom Juntezom iz Loke pri Zidanem mostu. Umrla je marca 1945 na Vrhniki na Šva­bičevi ul. 3.2 Karel Možina je bil v začetku prve svetov­ne vojne še mladoleten. Med vojno je bil mobiliziran in poslan na rusko fronto; bil je ujet in po Brest-Litovskem miru, skle­njenem marca 1918, izpuščen iz ruskega ujetništva. Pridružil se je 42. bataljonu 17. pešpolka v Judenburgu. V tej enoti so bili vojaki večinoma z območja Kranjske, pre­težno slovenske narodnosti. To je bilo zadnje leto vojne, ko so avstro­-ogrske oblasti izpopolnjevale vojaške enote, ki so v bojih utrpele večje izgube, s splošno mobilizacijo. Vpoklicali so mla­doletne fante, ostarele može, ranjence, ki so komaj okrevali. V vojaške enote so vključili mnogo vojnih ujetnikov, ki so se vrnili iz ujetništva v Rusiji in bi po določi­lih Brest-Litovskega miru morali biti opro­ščeni vojaščine. Ti ujetniki, med njimi Ka­rel Možina, utrujeni, naveličani vojne, so doživeli oktobrsko revolucijo in zahteva Oktobra o miru, koncu vojne, svobodi in kruhu jih je vedno bolj prevzemala. Težke vojne razmere je še poslabšalo pomanjka­nje hrane. Spomladi 1918 se je nezadovolj­stvo vojaštva sprevrglo v oborožene upo­re3. Od sredine maja do sredine junija 1918 se je zvrstilo kar 15 uporov dopolnilnih vojaških enot v avstrijskih pokrajinah. Pri nas sta uporu vojakov 17. pehotnega polka v Judenburgu sledila upora 7. lovskega ba­taljona v Murauu in 97. pehotnega polka v Radgoni. Pri slovenskih upornikih je bil poleg osnovnih razlogov, ki so bili pri vseh uporih enaki, zelo močan vpliv deklaracij­skega gibanja v slovenskih deželah. Med gesli, ki so vodila slovenske vojake, so bila poleg prenehanje vojne, mir in vrnitev do­mov tudi nacionalna osvoboditev. Jugo­slovansko gibanje, ki se je spomladi 1917 v parlamentu na Dunaju izrazilo z Majni­ško deklaracijo4, je zajelo tudi vojsko. Spomladi 1918 je bil 17. pešpolk nastanjen v bližini Judenburga in del tudi v samem mestu. V Judenburgu so na novo sestavili njegov 42. pehotni bataljon, ki mu je pove­ljeval major Mobius. Bataljon naj bi odšel spet na fronto 13. maja, v noči pred odho­dom pa je izbruhnil upor. Glavna voditelja upora sta bila Tone Hafner in Karel Moži­na. Uporniki so zavzeli vojaško poveljstvo, železniško postajo in skladišče streliva. Sredi noči jih je napadel oddelek strojnic. Na večji odpor niso naleteli. Povezali so se z delavci v železarni, ki so zapustili delo. Kmalu so obvladali vse mesto. Sprva je upor potekal po načrtu, ki pa je bil po­manjkljiv in ni bil izdelan do podrobnosti. Po prvem uspehu in zmagi nad oficirji je začela med vojaki popuščati disciplina. Večina je po osvojitvi mesta neorganizi­rano krenila proti domu na Kranjsko. Po­veljstvo v Gradcu je proti upornikom hitro ukrepalo. Že zjutraj 13. maja je prispel iz Brucka »šturmbataljon« Madžarov. Zase­dli so mesto in vojašnice. Uporne vojake v mestu so polovili in zastražili v bara­kah. Dopoldne so prispele v Judenburg še enote generalmajorja Antona von Kosela, asistenčne čete, v katerih so bili povečini Madžari, so obkoljevale Judenburg. Vse ceste, ki so vodile iz Judenburga, so bile zastražene. Skupine upornikov, ki so se poskušale prebiti proti Kranjski, so vojaki polovili. Enote generalmajorja von Kosela pa so se spopadale z uporniki v okolici Ju­denburga še 13. in 14 . maja. Vojaški upor je bil zadušen. Sledila je kazen. Najprej so hoteli brez sodbe ustreliti vsakega desete­ga v polku. Med tem pa je prišlo z Dunaja povelje, naj se postavi preki sod, ki naj vo­ditelje obsodi na smrt, vse politično osu­mljene udeležence upora pa na trdnjavsko ječo.5 Uvedeno je bilo naglo sodišče, ki mu je predsedoval generalmajor von Kosel. So­dišče je na prvi obravnavi ugotovilo, da je v uporu sodelovalo 1181 vojakov 17. peš­polka, aretirali so 388 upornikov, v uporu je umrlo 7 ljudi, ranjenih je bilo 28 vojakov in 2 častnika. Pred naglim sodiščem se je moralo zagovarjati 16 mož, 8 jih je bilo ob­sojenih, sedmim je bila izrečena smrtna kazen s streljanjem; enemu od sedmih so kazen znižali na desetletno zaporno kazen, v 677 primerih so sprožili vojaški kazenski postopek6. 16. maja 1918 ob 11.45 so bile izrečene prve štiri smrtne obsodbe. Hafner, Dautovič, Štefanič, Možina so bili po 159. členu voja­škega zakonika zaradi zločinskega dejanja upora obsojeni na smrt. Dve uri po razgla­šeni sodbi so bili obsojenci v spremstvu madžarskih vojakov privedeni na morišče, ki je bilo blizu pokopališča in taboriščnih barak. Generalmajor von Kosel je ukazal, da mora eksekuciji prisostvovati vse mo­štvo uporniškega dopolnilnega 42. bataljo­na 17. pehotnega polka. Tja so nagnali tudi prebivalce celega Judenburga.7 Pred odhodom na morišče je obsojence v ječi obiskal vojni kurat. Oficir Edo Delak, ki je spremljal kurata, je sporočil obso­jencem, naj napišejo svojcem poslovilna pisma. Možina se je poslovil z besedami: Mlad moram umreti, žal mi je. Žal mi je, da ne doživim Jugoslavije8. Zunaj pred vrati je že čakal eksekucijski oddelek. Kot žive klešče je obkrožil obso­jence, ki so jih privedli in jim prej zvezali roke. Molče so se premaknili in z njimi oboroženo spremstvo. Napotili so se pro­ti strelišču. Za njimi se je v četverostopih zvrstil polovljeni maršbataljon in nato še drugo vojaštvo. Na strelišču so se čete po­stavile v obliki kvadrata. Obsojeni so stali v sredini. Še enkrat je bila prebrana ob­sodba in za 17. /pehotni polk/ je bila pre­vedena tudi v slovenščino8a. Prvi je bil na vrsti Dautovič, doma iz Zvornika. Drugi je bil Štefanič. Sledil je Možina. Ko ga je av­ditor poklical, je vrgel do polovice pokajeno smotko na tla … Prestopil je čez oba mrtva tovariša, dvignil desnico in odločno so se mu trgale besede: Ni treba čitati smrtne ob­sodbe! Vem, kaj me čaka …, že je pokleknil in že so mu zavezali oči. Tedaj je še dvignil roke in rekel glasno: Bog daj, da bi moja kri rodila stoteren sad! To so bile njegove zadnje besede9. Poslednji je bil na vrsti Hafner. Ponoči so na skrivaj izkopali grob, vanj zagrebli ustreljene in zemljo zravna­li. Naj bi ne bilo spomina. Toda zjutraj je bil grob okrašen s cvetjem. Nadaljevali so s sojenjem. V soboto, 18. maja, sta bila ob­sojena in ustreljena še dva upornika, Ro­gelj in Dunajčan Grachovina.10 17. pehotni polk je moral kmalu za tem za­pustiti Judenburg, njegov uporni 42. bata­ljon je bil premeščen v Tolmezzo. Zgodba o junaškem 17. pešpolku se je končala po vojni, ko so posmrtne ostanke judenburških upornikov prenesli v domo­vino in jih svečano pokopali pri Svetem Križu na Žalah v Ljubljani. Za pripravo prenosa posmrtnih ostankov po prekem sodu ustreljenih vojakov so že jeseni 1922 ustanovili poseben odbor, ki ga je vodil upokojeni mestni zdravnik dr. Tone Ja­mar11. Odbor naj bi izposloval tudi po­trebno preskrbnino za svojce. Na občine judenburških žrtev so naslovili prošnjo, naj sporoče, koga so ustreljeni zapustili in kakšno je njihovo premoženjsko stanje. Sporoče naj tudi, ali sorodniki soglašajo s prekopom. Občina Vrhnika je sporoči­la, da pokojni Karel zapušča mater in dva brata, od katerih je eden strojnik in drugi telegrafist. Mati Uršula Juntez, žena de­lavca, nima nobenega premoženja. Proti prenosu posmrtnih ostankov sina Karla nima ugovora. Junija leta 1923 so oblasti v Ljubljani pri­pravile prekop slovenskih vojakov, ki si bili pokopani v Judenburgu, in njihov pogreb v Ljubljani12. Vlak s krstami se je med potjo od Maribora do Ljubljane ustavil na mnogih postajah. Povsod so se v počastitev žrtev zbrale množice ljudi, zlasti šolske mladine. V Ljubljani so krste ustreljenih vojakov položili na oder v Na­rodnem domu. Od tu so jih z vozovi prepe­ljali k Sv. Križu na Žale. Svečani pogreb je bil v soboto, 2. junija 1923, s pričetkom ob 3. uri popoldne. Krste na vozovih je spre­mljala častna straža. V pogrebnem spre­vodu so bili sorodniki judenburških žrtev, vojaki biv. judenburškega polka, predstav­niki oblasti, zastopstvo mestne občine lju­bljanske, zastopniki drugih občin, oficir­ski zbor, orožniki, gasilci, skavti, sokoli, orli in drugi. Na Žalah je sledila pogrebna slovesnost in odkritje spomenika, Peruz­zijevega kipa vojaka – kranjskega Janeza. Kip je stal na kamnu z vklesanim sporoči­lom, da stoji »v počaščenje vsem, ki so pre­lili kri in dali dušo v borbi zoper nasilje, nam za svobodo«. Pogrebnih slovesnosti se je udeležila tudi mati Karla Možine. Peš je prišla z Vrhnike k Sv. Križu v Ljubljano13. Leta 1939 so po zasnovi arhitekta Eda Rav­nikarja na pokopališču pri Sv. Križu na Žalah zgradili kostnico žrtev prve svetov­ne vojne. Vanjo so prenesli tudi posmrtne ostanke judenburških upornikov. Ob sto­pnicah pri vhodu v kostnico so postavili Peruzzijev kip slovenskega vojaka. Rodna Vrhnika pa je po Karlu Možini poi­menovala eno svojih ulic. V Judenburgu so leta 1935 prebivalci kraja na mestu, kjer so bili vojaki 17. bataljona »slovenskih Janezov« ustreljeni, zgradili kapelo in posadili lipi v spomin na ustre­ljene vojake. Opombe: 1 V knjigi Jože Rode: Vrhnika skozi stoletja, 1995, str. 61, 67 najdemo tudi Karla Možino v poglavju, ki ga je avtor naslovil s Cankarjevimi besedami Nebratje smo si bili v ponižanju, bratje si bomo v poveličanju! Navaja Lovra Kuharja - Prežiho­vega Voranca roman Doberdob, kjer je pisatelj v četrtem delu (Judenburg) med nesmrtne junake povzdignil tudi Karla Možino. 2 Podatke o družini je zbral Janez Žitko v raziska­vi za pripravo seznama padlih v prvi svetovni vojni. (Vrhniški razgledi št. 9/2008, str. 19.) 3 " ... Uporniki so imeli dva faktorja v rokah, to sta splošna naveličanost brezizgledne vojne in lakota, ki je bila v Judenburgu zelo občutna ... 1 kg kruha je bil dnevni obrok za 16 mož ... " Jože Repinc (udeleženec), Bohinj: Vojaški upor v Ju­denburgu, maja 1918. leta. Arhiv Republike Slo­venije: AS 1550, spominsko gradivo, mapa 46. 4 Več glej: Olga Pivk: Minilo je sto let od Majniške deklaracije, Vrhniški razgledi št. 18, 2017, str. 9. 5 Izjava, udeleženca upora Jožeta Eržena iz Škofje Loke, ki jo je zapisal 10. 3. 1959. Jože Eržen je bil obsojen na dve leti trdnjavskega zapora. Arhiv Republike Slovenije: AS 1550, spominsko gradi­vo, mapa 46. 6 Petra Svoljšak, Gregor Antoličič: Leta strahote. Slovenci in prva svetovna vojna, Ljubljana 2018, str. 227. 7 Richard G. Plaschka, Horst Haselsteiner, Arnold Suppan: Innere Front, Militarassistenz, Wider­stand und Umsturtz in der Donaumonarchie 1918. Erster Band. Wien 1974, str. 340. 8 Glej op. 6. 8a Glej op. 7. 9 Davorin Ravljen: Upor v Judenburgu 1918. Kro­nika slovenskih mest, letnik II, štev. 4, Ljubljana 1935, str. 76–77. 10 Na streljanje vojakov v Judenburgu je ostal zelo težak spomin. V spominu je ostala napovedana ustrelitev vsakega desetega vojaka v polku, ki je grozila takoj po zadušitvi upora in jo v ustnem izročilu še zasledimo. (Prim.: Jože Jeraj iz Bevk v: Tatjana Oblak Milčinski: Svi šle wakapavat turšca na mah. Pripovedi z jugozahodnega dela Ljubljanskega barja. Ljubljnana 2006, str. 59. 11 Zgodovinski arhiv Ljubljana, sign.: LJU 489 Reg I., fasc. 1842, mapa: Odbor za judenburške žrtve. 12 Prevoz krst z vlakom je s filmsko kamero spre­mljal Veličan Bešter in o pogrebnih slovesno­stih posnel dokumentarni film. Ivan Nemanič: Pogreb judenburških žrtev v Ljubljani, 2. junij 1923. Filmsko gradivo Arhiva Republike Sloveni­je, 1905–1993, Ljubljana 1998, str. 26–28. 13 Stanovala je v hišici za gostilno Lovec ob dana­šnji Ljubljanski cesti. V sorodstvu je še ohranjen spomin na to njeno pot. Izjava Katje Gotvajn, 2019. KAREL MOŽINA (1895–1918) Po zadušenem uporu ženejo na smrt obsojene na streljanje: Fotografski dokumenti o boju Komu­nistične partije Slovenije, I., 1. knjiga, Ljubljana 1964, str. 172. Prizorišče eksekucije. (Arhiv Republike Slovenije SIAS 1549, II/21) KAREL MOŽINA (1895–1918) Grobovi ustreljenih na judenburškem pokopališču. Na trojnem grobu je postavljenih 6 križev z imeni Možina, Štefanič, Dautovič, Hafner, Grahovina, Rogelj in tablica, kjer je možno razbrati datume ustre­litve in (država) SHS. (Arhiv Republike Slovenije SIAS 1549, II) Mati dovoljuje prekop sina Karla Možine, 10. 11. 1922. (Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 489 Reg. I, 1942) Sokoli v pogrebnem sprevodu se bližajo Žalam. (Ivan Nemanič: Filmsko gradivo Arhiva Republike Slovenije 1905-1993, Ljubljana 1998, str. 28) KAREL MOŽINA (1895–1918) Nagrobni spomenik judenburškim žrtvam, posta­vljen leta 1923 na Žalah. Danes stoji pred kostnico padlih v prvi svetovni vojni. (Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZAL LJU 507/2 Mestni odbori) Brzojavka visokošolcev – vojakov nekdanjega 17. polka – z Dunaja 1. 6. /1923/ (Zgodovinski arhiv Ljubljana ZAL LJU 507/2 Mestni odbori) Skupina Vrhničanov pred spominsko kapelo na pokopališču v Judenburgu, 5. septembra 2004. (Foto: Janez Gabrovšek, obj. v: Naš časopis, 27. sept. 2004, str. 8) KAREL MOŽINA (1895–1918) Olga Pivk BEGUNCI V PRVI SVETOVNI VOJNI Primorski begunci na Vrhniškem Prva svetovna vojna, ki je potekala v letih 1914–1918, je bila totalna vojna, ki je v taki ali drugačni obliki potegnila v svoj uniču­joči vrtinec tako vojsko kot civilno prebi­valstvo in vse razpoložljive vire. Za Pri­morce je bila najbolj usodna soška fronta, ki se je začela maja 1915 s prodiranjem italijanske vojske na furlansko in sloven­sko ozemlje in sprožila beg tamkaj živeče­ga prebivalstva v notranjost avstro-ogrske države s tisto malo lastnine, ki so jo lahko vzeli s seboj. To se je v prvih tednih vojne dogajalo precej neorganizirano, v veliki naglici, kajti prebivalstvo Goriške in Gra­diške je v zadnjem trenutku dobilo ukaz o evakuaciji kraških vasi. Nekateri, bolje obveščeni, so se izselili že prej in niso ča­kali na povelja. Nekaterim umik ni uspel pravočasno, del civilnega prebivalstva pa se ni želel umakniti v zaledje in so zato pričakali prihod in zasedbo italijanske vojske na svojih domovih. Te so potem preselili po številnih krajih po Italiji.1 Ostali so v naslednjih dneh, tednih in mesecih bodisi pod točo granat bodisi po pozivu oblasti na hitro zbrali živino, če so jo imeli, na vozove naložili nekaj naj­vrednejših stvari in se odpravili negotovi begunski usodi naproti. Številni so se na­menili naravnost na Kranjsko. O tem nam poleg drugega govorijo tudi seznami po­beglih posameznikov in družin, ki so jih vodila posamezna okrajna glavarstva. […] Precej evakuiranih prebivalcev se je usta­vilo tik za frontno linijo. V začetku junija je denimo v okolici Gorice bilo približno 2500 beguncev iz Furlanije in Brd, številni med njimi z vozovi in živino, kar pa voj­ska ni prav dolgo tolerirala in so jih začeli odvažati v zaledje.2 Časopisi so prinašali novice o dogajanju na frontah, pa tudi o tem, kaj so doživlja­li ljudje, ki so morali nenadoma zapustiti vse, kar jim je bilo znano in drago, ter se podati na negotovo pot v tujino. […] Vso bridkost resnice smo občutili, ko smo zagledali pred seboj čete in kolone furlanskih beguncev, katerim bodi v čast povedano, da niso poznali nobenega ja­dikovanja. Kakor da bi vozili perutnino in turšično perje v Trst, tako so veselo in zadovoljno kramljali med seboj. Vojno sta­nje jim ni niti za las zmanjšalo njihove fur­lanske živahnosti in gospodstvaželjnosti. Navidezno se je zdelo človeku: v vojnem stanju mro; nevarnost je pred vrati, toda uživeti se v ta resni položaj nismo mogli.3 Ko pa so na Gorico in okolico začele pada­ti granate, je vojna dobila precej bolj pre­pričljiv obraz. Tisti, ki niso zbežali, so bili prepuščeni na milost in nemilost nevarno­stim, pomanjkanju in draginji. O, tam pač ne veste, kaj je vojska! Grozno, strašno je to delo! Vam ne morem popisati; moj Bog, kaj še bo? Hišo imamo prenapol­njeno z vojaki. Me smo se stisnile vse sku­paj v sirotišče s šestimi sirotkami, ki nimajo kam iti. Ves dan grom in tresk in bobnanje šrapnelov in granat, da se zemlja pretresa. Sedaj so začeli streljati tudi ponoči. […] V ponedeljek je [sovražnik] pričel streljati na most čez Sočo, ki je podminiran in kake 4 minute oddaljen od nas. Sodni dan menda ne bo hujši. 123 granat je padlo, več hiš je popolnoma porušenih, druge nimajo streh, pri eni manjka cel vogel. Ranjenih je mno­go, eden mrtev.4 […] Življenje je težko, moke ni dobiti, o kru­hu že davno ni govora, meso se dobiva red­kokdaj, po 5 do 6 K, mleko, če je sploh, po 60 v liter, zabele ni razen malo olja, vino prodajajo že zdaj na debelo po 150 K hekto, piva ni nič. Strahovita draginja je bila na trgu.5 Begunci so bili glede na premoženje raz­deljeni v dve skupini. Tiste, ki so bili brez vsega, ker so bili revni ali niso uspeli s se­boj prinesti ničesar, so namestili v begun­ska taborišča v Spodnji Avstriji; ostale, ki so se z lastnimi sredstvi in deloma s po­močjo državne podpore lahko sami preži­vljali, pa v naprej določena mesta in vasi.6 Državno skrb za vojne begunce je pre­vzelo avstro-ogrsko notranje ministrstvo, ki je pozvalo deželne vlade, naj domače prebivalstvo nagovorijo k prijaznemu in strpnemu sprejemanju beguncev, saj so ti žrtve svetovne vojne. Za pomoč begun­cem so ustanavljali odbore, ki so imeli na­logo popisati begunce in kraje, kjer so se naselili, in jim posredovati delo. Številna dekleta so našla delo v ljubljanski vojaški oskrbovalnici, kjer so šivale vojaško perilo in obleko, iz slame so izdelovali vojaško obutev. Moškim so urejali delo na poljih, v tobačni tovarni, pri cestnih odborih. Po­sredovali so informacije med pogrešanimi ujetniki, interniranci in njihovimi druži­nami. Skrbeli so za mladino, njihovo šo­lanje in prehrano, pomagali pri iskanju stanovanja. Med ljudmi so bili begunci sprejeti z me­šanimi občutki. Krivili so jih za marsikaj in jim očitali priviligiranost, tako da je moral k solidarnosti pozivati celo ljubljan­ski škof Jeglič. V pastirskem pismu, ki so ga brali po cerkvah, med drugim »apelira na prebivalstvo, naj ne obtežuje beguncem življenja s tem, da zahteva od njih pretira­ne cene za živila, žigosa oderuhe in špeku­lante, to je ljudi brez vesti in srca, ki izko­riščajo žalostni položaj ubogih beguncev«.7 Slovenske dežele so se z begunci srečale že septembra 1914, ko so pred boji v Ga­liciji in Bukovini pribežali ljudje iz tistih krajev. Zanje so v Ljubljani ustanovili Pomožni odbor, ki je najprej poskrbel za njihovo namestitev po različnih krajih na Kranjskem, kasneje so jih začeli pre­meščati v taborišče Gmünd v Spodnji Av­striji, kjer so se jim pridružili tudi mnogi begunci s Primorske. Posredovalnica za goriške begunce s se­dežem pri Zadružni zvezi v Ljubljani je bila ustanovljena julija 1915 za pomoč ljudem vseh narodnosti, tako slovenskim kot tudi furlanskim in italijanskim. Da bi lahko izvajala svoje poslanstvo, je deželni odbor za Kranjsko pozval vsa županstva na Kranjskem, da posredovalnici pošljejo izkaze begunskih družin s številom čla­nov, njih prejšnja in sedanja bivališča, da bi imela pregled nad njihovim številom in bi jim tako lahko omogočila stik z njihovi­mi svojci, jim priskrbela stanovanja, delo na kmetijah in vrtovih ter poskrbela za nakazilo potrebnih živil s strani Vojne ži­tne centrale iz kontingenta Primorske za Kranjsko deželo.8 Težje je bilo tistim, ki so jih nastanili v ta­boriščih, ki so sicer delovala kot mesta v malem, z vsemi potrebnimi ustanovami, nadzorom; vendar je bila smrtnost v njih kljub vsemu zelo velika zlasti med otroki, ki so umirali zaradi raznih infekcijskih in prebavnih bolezni, v zadnjem letu vojne pa tudi zaradi španske gripe. Razmere v taboriščih so se slabšale hkrati s slabša­njem razmer v državi. Čeprav je bilo veli­ko kritik na račun beguncev kot vzrok za pomanjkanje, pa je bilo tudi veliko dobro­delnih akcij njim v pomoč.9 Zdravstvene razmere pa niso bile dosti boljše tudi v zaledju fronte. Posebno aku­tno je bilo stanje poleti 1915, ko je zače­la na avstrijski strani fronte na Krasu in v spodnji Vipavski dolini razsajati kolera. Najbolj pa so bili ogroženi tam, kjer ni bilo izvirske pitne vode, temveč so jo zajemali iz vodnjakov. […] Kolera naj bi jih pobrala mnogo več kakor vse druge vojne grozote doma in v begunstvu. […] Zaradi okužene vode, v kateri so ležala trupla, je prihajalo tudi do epidemij tifusa.10 Septembra 1914 je prišlo iz Przemysla na Vrhniko 65 galiških Rusinov, beguncev, ki so jih Vrhničani sprejeli z veliko naklonje­nostjo. Med njimi so bili duhovniki, ura­dniki, dijaki, bogoslovci in delavci. Tu so ostali do februarja 1915. Nato so avgusta 1916 prišli prvi begunci iz Gorice.11 Na objavljenem seznamu je okrog 460 oseb12; ni pa podatkov, kdaj in kdo ga je pripravil. Verjetno je nastal v Uradu za preskrbo beguncev, ki je deloval pri Okraj­nem glavarstvu Ljubljana okolica.13 Med navedenimi begunci so bili v glavnem slo­venski kmetje in nekaj Furlanov. Prevla­dovale so matere z otroki in starejši ljudje. Največ jih je prihajalo iz Bilj in Gorice, pa tudi Solkana, Komna, Podgore, Nabreži­ne, Vrtojbe itd. Večina od njih je dobivala nekaj vojaške podpore, zlasti žene z majh­nimi otroki, drugi pa so se morali znajti s tem, kar so prinesli s seboj ali si poiskati delo. Pod streho so jih vzeli posamezniki z Vrhnike, Stare Vrhnike, iz Verda, nekaj družin pa so poslali na Zaplano, Vrzde­nec, v Podlipo, Horjul, Veliko Ligojno in Bistro. Začasno zatočišče na Vrhniki je našel tudi biljenski župnik Ciril Zamar, kjer je sprejel kaplansko službo in opravljal vse kaplanske dolžnosti, občasno je tudi obi­skoval razseljene begunce po monarhiji. Njegov uradni naziv je bil »kurat iz Bilj go­riške knezoškofije, stanujoč na Vrhniki«. O svojih vernikih je vedel le, da so razkro­pljeni po raznih krajih, tako da ni mogel med nje, kot je nameraval.14 Odnos Vrhničanov do rojakov v stiski je bil verjetno podoben kot drugod; gradiva, ki bi nam osvetlilo to področje za ta čas, ni veliko ohranjenega. Nekateri so bili naj­brž bolj pripravljeni pomagati, drugi pač ne. Za druge kraje na Kranjskem najdemo veliko dokumentov, iz katerih razberemo, kako so se ljudje branili sprejemati begun­ce na svoj dom oz. so z njimi slabo rav­nali, pa tudi begunci niso bili zadovoljni s tem, kar jim je bilo ponujeno. V večini primerov pa so prebivalci razumeli stisko in so na razne načine pomagali pri reševa­nju situacije. Na Vrhniki pa tudi drugod so odigrali kar nekaj gledaliških predstav, katerih dobiček je šel v korist goriškim be­guncem.15 Zdravstvena situacija na vrhniškem je bila zaradi množice vojaštva, vojnih ujetnikov, beguncev, ki so se stekali mimo in usta­vljali v kraju, ravno tako na udaru raznih bolezni, kot je bilo to drugod. Največ je poročil o tifusu, med otroki pa so razsaja­le ošpice, davica in škrlatinka, pojavile so se koze in španska gripa.16 Soška fronta je trajala do oktobra 1917, po­tem pa so potisnili Italijane na reko Piavo in bojev v Posočju je bilo konec. Čeprav ni bilo več bojev, se ljudje niso imeli kam vrniti. Tam, kjer so bili nekoč njihovi do­movi, je ostala opustošena in zastrupljena zemlja, porušene hiše ter uničeno rastli­nje in drevje. Po koncu vojne leta 1918 je velik del oze­mlja, ki je bil prej del Avstro-Ogrske, pri­padel Italiji. Ta pa je v zmedi, ki je zavla­dala tik po vojni, začela prodirati vedno globlje na Kranjsko in se je že bližala Vrhniki. Pred njimi so šle nepregledne množice iz fronte umikajočega se voja­štva. V Ajdovščini je tako vrvenje, veliko večje in hujše, kakor takrat, ko je padla Gorica, Proti Gorici sem se vale še vedno nove čete, pred katerimi gre strah med prebivalstvom. Samo proti Vipavski doli­ni je napovedanih 200.000 mož. Topovi, tren, avtomobili, pešci, živina, konji, ko­njeniki in gonjači, vse pomešano.17 Med begunci je bilo čutiti strah pred pri­hodnostjo. Čuje se, da se preseli »Posredo­valnica za goriške begunce v Ljubljani« v Gorico. Vprašamo slavno vodstvo iste: Kako to, da se nas misli pustiti brez vsa­ke pomoči v tujini? Kakšen pomen naj bi imela»Posredovalnica« v Gorici, ko je tam že polno uradov, ki gredo domačemu ljud­stvu na roko? Tam je že »Zveza županov«, »Hilfskomitee« in drugi zavodi, med tem ko ostanemo mi sami. Beguncev je na Kranj­skem še okoli 20.000 in niso ti begunci vre­dni, da bi imeli en zavod, kamor bi se z zaupanjem obračali? Kaj pa oni begunci, ki se vračajo in se naseljujejo na Kranjskem? Saj se nahaja v pregnanstvu še mnogo tiso­čev naših ljudi in ti naj se pustijo na milost in nemilost tujim oblastim? Kaj smo res že tako zapuščeni, da se niti domači ljudje ne brigajo več za nas in nas prepuščajo usodi, ko je vendar znano, da se ne moremo še vrniti domov?18 Že med vojno so začeli ustanavljati odbore za pripravo obnove opustošenih krajev in vračanja beguncev nazaj domov. Vendar kljub prizadevanjem in številnim organi­zacijam prenova ni potekala po željah pri­zadetih, saj se je zamaknila v pozna 20. leta. Povrnitev vojne škode, zlasti v kme­tijstvu, je potekala počasi in ni bila nikoli v celoti poravnana. Begunci so se le posto­poma vračali v svoje kraje. Pri obnovi so bili dostikrat prepuščeni lastni iznajdlji­vosti in delu. V nadaljevanju objavljamo seznam be­guncev, ki so našli zatočišče v vrhniški občini. Viri: Nadškofijski arhiv Ljubljana, Župnijski arhiv Vrhnika, škatla 18. Arhiv republike Slovenije: - SI AS 137, Okrajno glavarstvo Radovljica, škatle 586, 607, 629. - SI AS 133, Okrajno glavarstvo Ljubljana-okoli­ca, škatle 196, 212, 214. Časopisi: Slovenec, Političen list za slovenski narod. Edinost, politično glasilo tržaških Slovencev. Literatura: Vilma, Brodnik: Preskrba beguncev in vojnih ujetnikov v Ljubljani med 1. svetovno vojno. V: Kronika 37 (1989), št. 3, str. 226–230. Kosi, Jernej: Evakuacija, beg in namestitev go­riško-gradiškega civilnega prebivalstva v av­strijskem zaledju po odprtju soške fronte. V: Slovenski begunci s soške fronte, Nova Gorica 2016, str. 18–29. Kos, Janez: Iz kronike ljudske šole na Vrhniki. V: Vrhniški razgledi 5, Vrhnika 2004, str. 4–61. Podbersič ml., Renato: Duhovna oskrba goriških beguncev. V: Slovenski begunci s soške fronte, Nova Gorica 2016, str. 52–63. Pivk, Olga: Rokodelski dom na Vrhniki. V: Vrh­niški razgledi 17, Vrhnika 2017, str. 75–88. Svoljšak, Petra, Antoličič, Gregor: Leta strahote, Slovenci in prva svetovna vojna. Ljubljana, Can­karjeva založba, 2018. Opombe: 1 Kosi, str. 23. 2 Kosi, str. 26. 3 Slovenec, Izza fronte proti Lahom, 13. 7. 1915, str. 1. 4 Slovenec, Pismo iz Gorice v Maribor, 22. 6. 1915, str. 1. 5 Slovenec, 14. 7. 1915, str. 1. 6 Svoljšak, str. 282. 7 Svoljšak, str. 285; Edinost, št. 266, 25. 9. 1915, str. 2. 8 SI AS 137, škatla 607. 9 Svoljšak, str. 287. 10 Svoljšak, str. 274. 11 Kos, str. 54. 12 NŠAL, ŽA Vrhnika, Seznam v Občini [Vrhni­ka] nastanjenih beguncev (Verzeichnis der in der Gemeinde [Vrhnika] untergebrachten Flüchtlinge). 13 Brodnik, str. 226. 14 Podbersič, str. 58; Slovenec, 27. 4. 1940, str. 5; Ciril Zamar, roj. 1878 v Fojani v Brdih, umrl 1940. Študiral je v Gorici, bil kaplan v Kobaridu in Solkanu, od leta 1911 župnik v Biljah. Med prvo svetovno vojno je šel s svo­jimi ljudmi v begunstvo. Nekaj časa je bil na Vrhniki in nato v taborišču v Brucku ob Litvi. Po vojni se je vrnil v Bilje, kjer se je ak­tivno vključil v obnovo. Skrbel je za prosve­tno dejavnost, ukvarjal se je z vprašanjem vojne odškodnine, pod njegovim vodstvom so zgradili Zadružni dom, vodil je Posojilni­co, ki je postala pomemben denarni zavod v goriški okolici. 15 SI AS 137, škatli 586, 629; Pivk, str. 82. 16 Kos, str. 57; SI AS 133, škatle 196, 212, 214. 17 Slovenec, 4. 11. 1918, str. 1. 18 Slovenec, 18. 10. 1918, str. 1. BEGUNCI V PRVI SVETOVNI VOJNI Gorica (Slovenski begunci s soške fronte, dokumentirana fotomonografija, Nova Gorica 2015, str. 73) Šempeter in okolica Gorice leta 1917 (Slovenski begunci s soške fronte, zbornik, Nova Gorica 2016, str. 107) BEGUNCI V PRVI SVETOVNI VOJNI BEGUNCI V PRVI SVETOVNI VOJNI BEGUNCI V PRVI SVETOVNI VOJNI BEGUNCI V PRVI SVETOVNI VOJNI BEGUNCI V PRVI SVETOVNI VOJNI BEGUNCI V PRVI SVETOVNI VOJNI BEGUNCI V PRVI SVETOVNI VOJNI BEGUNCI V PRVI SVETOVNI VOJNI BEGUNCI V PRVI SVETOVNI VOJNI Janez Kos TALCI Z VRHNIŠKEGA OBMOČJA 1941-1945 Nemški okupatorji so v letih 1941–1945 ustrelili ali obesili 2505 mož in žensk, ita­lijanski pa so ustrelili od aprila 1942 do septembra 1943 152 mož. Skupaj je, po ob­javah okupatorjev, na moriščih padlo 2657 žrtev za dejanja narodnoosvobodilnega boja, ki jih niso osebno storili. Njihove usmrtitve so javno razglasili s plakati in v časnikih1. Te žrtve imenujemo talci. Po navodilih berlinskega glavnega držav­nega varnostnega urada 30. junija 1941 je bilo treba »nasilnike, saboterje in plenilce« na Spodnji Štajerski, Južni Koroški in na Kranjskem »le tedaj predložiti za posebno obravnavo, če je delikt posebno pomem­ben in je posebna obravnava iz varnostnih policijskih vzrokov za prestraševanje pre­bivalstva neodložljivo potrebna. Če zločina ali sabotaže ali podobnega primera ni mo­goče povsem razjasniti in se storilca ne da dognati, je mogoče predlagati kot talce tudi do dvajset oseb za posebni postopek. Kot talci pridejo v poštev za posebni postopek predvsem tiste osebe, ki so politično ali kri­minalno zelo obremenjene, ali pa pripada­jo življenjskemu krogu domnevnega storil­ca. Toda tudi, če je storilec znan, je mogoče kot talce predlagati druge osebe, če je to potrebno iz preventivnih razlogov.«2 Nemški okupatorji so na območju okupi­rane Spodnje Štajerske ustrelili in obesili 1728 mož in žensk, na območju okupira­ne južne Koroške in Kranjske (tj. na ob­močjih sedanje slovenske Koroške in na Gorenjskem) 777 mož in žensk; italijanski okupatorji pa so na območju Ljubljanske pokrajine, ki je zajemala tudi območje Vrhnike, ustrelili 152 talcev. Nemški in italijanski okupatorji so največ talcev usmrtili leta 1942. Talci vrhniškega območja so bili ustreljeni v vseh treh okupiranih slovenskih pokra­jinah. Na območju vrhniške občine – ki je leta 1968 zajemalo kraje: Vrhnika, Stara Vrhnika, Podlipa in Smrečje, Ligojna, Drenov Grič, Lesno Brdo, Log, Dragomer, Lukovica, Bevke, Blatna Brezovica, Verd, Bistra, Dol-Laze, Borovnica, Dražica, Brezovica, Niževec, Ohonica, Sobočevo, Breg-Pako, Padež, Pokojišče in Zavrh – je Karel Grabeljšek3 ugotovil 272 žrtev, ki so padle v bojih z italijanskimi in nemškimi okupatorji ter z njihovimi kolaboranti, vaškimi stražarji in s slovenskimi domo­branci; bili pomorjeni ali pa so bili pobiti za represalijo, umrli v zaporih in izgnan­skih ter internacijskih taboriščih. Med nji­mi je bilo 12 talcev. Štajerski gauleiter in šef civilne upra­ve na Spodnji Štajerski dr. Friedriech Űberreither in koroški gauleiter, šef civilne uprave na južni Koroški in na Kranjskem (Gorenjskem), Franz Kutschera, pozneje dr. Friedrich Rainer, (Adolf Hitler jima je ukazal napraviti pokrajini zopet nemški) sta imela v okviru svojih uprav varno­stno službo in policijsko varnostno služ­bo s sedežem v Mariboru in na Bledu. Osumljence sta preganjali ter odločali o njihovi krivdi in kazni. V okviru policijske varnostne službe je de­lovala tajna politična policija, ki je znana bolj po svoji kratici gestapo. Gestapo je pre­ganjala nasprotnike nacizma in nemške okupacije, upornike, partizane, gmotne in moralne podpornike slovenskega osvobo­dilnega boja pa tudi svojce partizanov in talcev. Mnoge je zasliševala ter jih zaprla, odločala je o vrsti in trajanju kazni, usmr­titvah, zaporu, o izgonu v koncentracijska in druga taborišča, ki jih je upravljala. Odločala pa je tudi o zaplembi njihovega premoženja, odvzemu mladoletnih otrok, njihovi odbiri za prevzgojo in o izbiri ra­sno primernih otrok za posvojitev. Gestapo je bila torej policija, preiskovalna sodnica, tožilka, sodnica in izvajalka kazni, ki jih je izrekala. Poveljnik varnostne policije in varnostne službe na Spodnji Štajerski Otto Lurcker je v svoji okrožnici zapisal, da so streljanja talcev le »varnostno policijski ukrepi, ki jih ni enačiti s sodbami«. Usmrtitve sta sprva dokončno odloča­la, podpisovala in javno objavljala šefa civilnih uprav. Od maja 1942 na Spodnji Štajerski in na Gorenjskem od januarja 1942 pa je »posebne postopke«, ki jih je izvajala gestapo, s podpisom zaključeval višji vodja SS in policije XVIII. vojnega okrožja Erwin Rösener, ki je do konca voj­ne napredoval do generalporočnika SS in policije. Rösener je po kapitulaciji Italije postal še poveljnik protipartizanskega boja v Ljubljanski pokrajini. Ustanovil je slovensko domobranstvo, ga oskrboval, dal izuriti in opremiti. Od njegovih pri­padnikov pa je zahteval osebno prisego zvestobe nemški vojski, »stoječi pod po­veljstvom vodje velike Nemčije«, SS in policiji. Rösener je podpisal in razglasil usmrtitev 1941 talcev na Spodnji Štajerski in Gorenjskem ter petih obsojencev v Ljubljanski pokrajini. Podpisal pa je tudi razglase o požigih vasi, pobojih in izgonih njihovega prebivalstva. Na plakatih je objavljal razloge za usmrti­tev talcev, njihova imena, rojstne podat­ke, njihov poklic in kraj prebivanja ter po­datke o času in kraju usmrtitve, pri čemer je običajno ponavljal, da jih je na smrt ob­sodilo posebno sodišče, tj. naglo sodišče, vojaško sodišče v »zadoščenje«, »za osve­to« ali za »povračilo« za uboje pripadnikov nemških vojaških oseb, upravnih oblasti, članov političnih organizacij in za uboje slovenskih kolaborantov, diverzije in sa­botaže, če so pri njih našli orožje, ali ker so partizane sprejeli pod streho, jim dali hrano. Zapisali so, da so »izgubili pravico do življenja«, ker so vedeli za prisotnost partizanov, pa je niso prijavili oblastem. Talci so bili ljudje različnih nazorskih, kulturnih, gospodarskih in socialnih pri­padnosti. Najštevilnejši so bili kmetje in poljski delavci, delavci, obrtniki in nji­hovi pomočniki. Ti so tvorili bazo upora in boja za narodni obstoj. Mnogi so bili verni kristjani, vsi pa domoljubi in zvesti Slovenci. Okupatorjeve trditve, da so bili zločinski banditi, komunistični nasilni­ki so brez dokazov. Nűrnmberški proces proti nemškim vojnim zločincem je SS obsodil kot zločinsko nacistično tvorbo. Italijanski okupator se je za streljanje tal­cev odločil 24. aprila 1942, ko sta civilni komisar Ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli in poveljnik XI. armadnega zbora general Mario Robotti podpisala in objavi­la odredbo o streljanju talcev. V njej sta na­vedla, da jih bodo streljali zaradi uporni­ških bojnih dejanj, likvidacij pripadnikov italijanske vojske, fašistične organizacije in upravnih organov, pripadnikov prijatelj­skih držav ter Slovencev, ki zvesto služijo italijanski oblasti, če v 48 urah ne bodo od­kriti storilci teh dejanj. General Robotti in visoki komisar Grazioli sta se v razglasih o usmrtitvah talcev zgovarjala na to svojo odredbo. V vsakem primeru sta določila število talcev; odločila, kdo jih naj izbere, in o času in kraju usmrtitve. Imen talcev nista objavljala. Objavila sta le razloge za njihovo usmrtitev, njihovo število in čas usmrtitve. Vsakokrat sta objavila trditev, da so bili usmrčeni gotovo krivi komuni­stičnega in terorističnega delovanja. Oboji so talce streljali v zadoščenje za de­janja, ki jih niso osebno storili. Streljali so jih zaradi »zločinov komunističnih bandi­tov« (uboji vojakov, sabotaže). V objavah so navajali, da z ustrelitvami zadoščajo za zločinska dejanja »komunističnih bandi­tov«, uboje vojakov, policistov, »domovini zvestih« Slovencev, sabotažna dejanja, da jih kaznujejo zaradi podpiranja partizanov s hrano in prenočišči. Pri tem so jih obve­stili, da je prepovedano sodelovanje z upor­niki, posedovati bojna sredstva, sodelovati v partizanskih enotah. Poudarili so, da je potrebno prijaviti prisotnost partizanov. Oba okupatorja sta slovenski boj za na­rodni obstoj in za osvoboditev razglašala kot terorizem, banditstvo in komunistič­no divjanje. Streljanje talcev je bilo sred­stvo za rušenje trdnosti slovenskega naro­dnega upora in za zastraševanje. Domači sovražniki osvobodilne fronte in njene vojske so videli v streljanju talcev sicer kruto, a nujno in zakonito sredstvo za uničenje osvobodilnega boja, ki da je ko­munističen. Dojemali so ga tudi kot sred­stvo za lastno zavarovanje. Trdili so, da je partizanski boj narodu škodljivo, sprevr­ženo in celo bogoskrunsko in protiversko delovanje. V poslovilnih pismih na smrt obsojenih talcev, ki so bili iz vseh druž­benih slojev, pa najdemo besede o globoki vernosti, ljubezni do ljudi in naroda, do zemlje ter doma in besede o lastnem daro­vanju za lepše življenje prihodnjih rodov. Možje in žene, doma s širšega območja Vrhnike, niso umirali samo kot talci, am­pak tudi kot interniranci v koncentracij­skih taboriščih na Rabu, Gonarsu, Monigu in drugih taboriščih v Italiji, v koncentra­cijskem taborišču Dachau, Mauthausen, Auschwitz, v zaporih. Umirali so kot borci narodnoosvobodilne vojske z italijanskimi in nemškimi oboroženimi silami ali tudi kot represalije in kot obsojenci italijanske­ga vojaškega vojnega sodišča. Tako so de­cembra 1941 v Strahomerju usmrtili Ivana Verbiča z Jezera pri Tomišlju; 10. marca 1942 v Gramozni jami v Ljubljani pa so ustrelili: Cirila Gabrovška, Ernesta Godca, Franca Babška, Janeza Žigmana, Vinka Ogrina, Franca Letonja, Jakoba Krašovca, Antona Miklaviča, Martina Tomažina, Franca Vrhovca, Mihaela Riharja, Antona Debevca, Franca Riharja, Alojza Palčiča, Karla Ogrina in Ivana Debevca.4 Italijanska vojska je po poročilih povelj­stev divizij in poveljstev bojnih skupin v Ljubljanski pokrajini ubila v boju 1807 partizanov, ustrelila 847 oseb. Ujela in pri­javilo pa se ji je 1625 oseb. Na Drenovem Griču in Lesnem Brdu je ustrelila 9 oseb, v Podlipi 13 in na Vrhniki Andreja Uršiča, Janeza Gostiša, Marjana Bermeža in Janeza Gabrovška.5 T a l c i: Ignac Istenič, rojen na Vrhniki, kot talec je bil decembra 1941 ustreljen v Begunjah. V begunjski zapor, kjer so ga zapisali v za­porniško knjigo pod številko 1616, so ga privedli iz Ljubljane.6 Ivan Korenčan, rojen na Vrhniki7, pre­bival je v Dolenjem Logatcu. V skupini s sedmimi talci iz Dolenjega Logatca je bil ustreljen 23. junija 1942 v Ljubgojni pri Horjulu. Iz poročila poveljstva XI. skupi­ne graničarjev v Logatcu 10. 7. 1942 po­veljstvu XI. armadnega zbora razberemo, da je škof dr. Gregorij Rožman obvestil župnika v Logatcu, da so bili ti možje 16. junija 1942 »aretirani zaradi pripadnosti in favoriziranja partizanov in predani« XI. skupini graničarjev in ustreljeni. Njihove žalujoče družine so želele v nji­hov spomin cerkveni pogrebni obred in zvonjenje. Župnik je zvonjenje zavrnil. Zato je družina Lada Groma dala zvoniti v cerkvi v Hotedršici.8 Ustrelila jih je logaška skupina graničar­jev. Vprašanje je, kdo je prijel in predal te žrtve obmejni straži in od kod škofu vedenje o njihovi pripadnosti in favorizi­ranju partizanov. Gornje poročilo in se­znam usmrčenih je dr. Tone Ferenc v svoji knjigi Ubija se premalo uvrstil v poglavje Talci, čeprav Grazioli in Robotti nista kot običajno za talce objavila te usmrtitve. O ustrelitvi talcev je pisal Slovenski poroče­valec, št. 26, 1. julija 1942 pod naslovom Novi talci. Jakob Celarc, rojen 17. maja 1898 na Vrhniki. S 56 sojetniki in 13 sojetnicami je bil ustreljen 30. julija 1942 v zaporu Stari pisker v Celju. Njihovo usmrtitev je podpi­sal in objavil Erwin Rösener, višji vodja SS in policije v vojnem okrožju XVIII. V ob­javi, dne 30. julija 1942, jih je obdolžil, da so podpirali »komunistične bande z živili, jim dajali prenočišče in jim sicer pomagali pri njihovih nasilnih zločinih. Zaradi tega jih je same smatrati za nasilne zločince in so zato prejeli svojo zasluženo kazen.« Jakob Celarc je pred aretacijo delal kot furnirski mojster v Podgradu.9 Franc Krašovec, rojen 9. marca 1908 na Vrhniki. Ustreljen je bil 26. junija 1942 v Soteski pri Bohinjski Bistrici, tj. na kra­ju, kjer so partizani 10. junija ubili nem­škega progovnega mojstra. Z njim je bilo ustreljenih še devet jetnikov iz zapora v Begunjah na Gorenjskem. Za usmrtitev jih je odbrala gestapo na Bledu, ki je tudi določila čas in kraj ustrelitve. Ukazala je, naj pustijo trupla na morišču do mra­ka, nato pa naj jih, »kot je bilo v navadi doslej«, pokopljejo na primernem kraju. Talce, »bandite«, je dolžila sodelovanja pri roparskih napadih, ugrabitvah, umo­rih. Očitala je sodelovanje z »vodilnimi banditi«, s čimer so prekršili zakone in si »zaigrali pravico do življenja«. Deseterica je vso noč pred ustrelitvijo v bunkerskih celicah zapora v Begunjah prepevala in vzklikala Jugoslaviji, Rusiji in partizanom ter grozila nemškim tiranom.10 Franc Albreht, rojen 15. avgusta 1926 na Vrhniki. Ustreljen je bil 7. maja 1944 z enajstimi sojetniki na »licu mesta zadnjih zločinov« (kakor so okupatorji imenovali tudi v tem primeru akcijo partizanov) v Zagorju ob Savi. Na razglasnem plakatu so navedli, da jih je na smrt obsodilo na­glo sodišče zaradi umorov in roparskih napadov ter zaradi podpiranja »komuni­stičnih tolp«.11 Jožef Istenič, rojen 15. marca 1895 na Vrhniki, zavarovalniški zastopnik v Rade-čah. Ustreljen je bil 16. junija 1944 »na licu mesta zločinov« v Framu s 24 sojetniki. Med njimi jih je bilo iz Radeč sedem, ki jih je aretirala gestapo trboveljskega okrožja. Te talce, »bandite, pomagače in voditelje OF«, je obsodilo naglo sodišče na smrt za­radi »umorov in roparskih napadov na spo­dnještajersko prebivalstvo in zaradi podpi­ranja komunističnih tolp«.12 Kaj so z njimi počeli med zasliševanji, je ženi v skrivnem pismu opisal sojetnik: »Ti ne veš, kako nas mučijo. Na golih prsih nam utirajo žareče ci­garete in dan na dan pri zaslišanju vlečejo z žarečimi kleščami, na žareč likalnik dajejo prste roke, ali nam pulijo nohte s prstov.«13 Objava ustrelitve 25 talcev 16. junija 1944 v Framu, ki jo je ta dan izdal Erwin Rösener, višji vodja SS in policije v vojnem okrožju XVIII, skupinski vodja SS in generalporoč­nik policije. Jožef Istenič je na njej naveden pod številko 12. Valentin Kogovšek, rojen 2. februarja 1915 v Smrečju, očetu Antonu in materi Marjani Logar. 29. septembra 1942 so ga z bratoma Ivanom, rojenem 4. decembra 1909 v Smrečju, in Jožetom, rojenem 19. oktobra 1911 v Smrečju, Italijani in belo­gardisti prijeli v Smrečju št. 50. Odpeljali so jih v zapor v Ljubljano. Vincenc Možina, rojen 2. junija 1922 v Podlipi, sin Frančiška in Helene. 29. sep­tembra 1942 so ga v Podlipi – s Kogovški in Matevžem Miklavčičem, rojenim 19. septembra 1894 na Žirovskem Vrhu, sin Jakoba in Marjane Brun, prebivajočim v Smrečju – Italijani in belogardisti prijeli in odpeljali v zapor v Ljubljano. Skupaj z 19 drugimi talci jih je zvečer, 13. oktobra 1942, nasproti vile dr. Marka Natlačena na Ciril-Metodovi ulici v Ljubljani ustreli­la enota »XXI aprile«. Usmrtili so jih pred pretekom 48 ur, ki sta jih določila viso­ki komisar Ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli in poveljnik XI. armadnega zbo­ra general Mario Robotti v svoji naredbi o talcih 24. aprila 1942; njihovo usmrtitev pa sta objavila šele 24. oktobra 1942. V objavi sta navedla, da so bili ustrelje­ni možje »gotovo krivi terorističnega in komunističnega delovanja«.14 Smrt bra­tov Kogovškov in Možine je zapisana v mrliški matični knjigi župnije Podlipa; Miklavčičeva pa v mrliški matični knjigi župnije Svetih Treh Kraljev.15 Izvršni odbor OF je v začetku oktobra 1942 opozoril, da »bo slehernega Slovenca, ki bo sodeloval v izvajanju državljanske vojne, doletela neusmiljena kazen«. Marka Natlačena, predvojnega bana Dravske bano­vine, je Varnostna in obveščevalna služba OF zaradi njegovega sodelovanja z oku­patorjem ter zaradi netenja državljanske vojne z organiziranjem belogardistične vojske, zjutraj, 13. oktobra 1942, ubila v njegovi vili.16 Še isti dan je general XI. armadnega zbora Mario Robotti ukazal pred njegovo vilo na Ciril-Metodovi ulici ustreliti 25 talcev. Ustrelili so jih 24, ker se je enemu omračil um. Izbrala sta jih gene­ral Renzo Montagna in šef kvesture. Med talci je bilo pet mož iz Smrečja in Podlipe. Časnik Slovenski narod je naslednji dan objavil: »Z umorom dr. Natlačena je mera polna. Za nikogar ne more biti več izgovora in ne opravičila, da ne spregleda zločinske teroristične igre. Minil je čas neinteresira­nosti. Vsak kdor hoče dobro sebi in svojemu narodu, se mora pridružiti neizprosni borbi proti komunizmu.« Obveščevalni vestnik bele garde Vesti pa je 15. oktobra 1942 oce­nil, da sta število talcev, še bolj pa hitri po­stopek »močno dojmila Ljubljančane« in jim »vlila velik strah, ki se ne bo hitro polegel«. Visoki komisar Ljubljanske pokrajine in poveljnik XI. armadnega zbora Mario Robotti sta 2. julija 1942 razglasila, da je bilo zjutraj, 16. julija 1942, v Borovnici ustreljenih šest talcev, ki so bili »gotovo krivi terorističnega in komunističnega de­lovanja«, ker so komunistični elementi 12. julija v Dražici in v Borovnici umorili šest oseb, ker se niso hoteli »pridružiti njihove­mu zločinskemu delovanju«. Ustrelili so: Ivana Grbca in Bogomirja Prašnikarja iz Ljubljane, Nikolaja Šteblaja iz Škrilja, Julija Bizjaka, rojenega v Gorici, Andreja Cetinskega iz Novih Lazov in Adolfa Benčina, rojenega v Pulju. Bogomirja Benčina so zaporu tako mučili z ognjem in s tepežem, da so ga na morišče privedli napol mrtvega.17 Maks Ogorevc, rojen 1. januarja 1924. Doma je bil v Bistri, ujet pa v spopadu pri Cezanjevcih, kjer je bil skupaj s 24 talci ustreljen 25. aprila 1944. Erwin Rösener, višji vodja SS in policije v vojnem okrožju XVIII, skupinski vodja SS in general poroč­nik policije, je v objavi njihove ustrelitve navedel, da so bili »banditi, pomagači ter pripadniki OF /ustreljeni/ radi izvršenih umorov in roparskih napadov, kakor tudi radi podpiranja komunističnih tolp«.18 Opombe: 1 Plakate z imeni talcev hranijo Arhiv Repu­blike Slovenije, Muzej novejše zgodovine Ljubljani, Pokrajinski muzej v Mariboru, Muzej novejše zgodovine v Celju in Gorenj­ski muzej v Kranju. Podatki o številu talcev, ki so jih ustrelili italijanski okupatorji, ki niso objavljali njihovih imen, pa so v časni­kih Slovenec, Slovenski narod in Slovenski dom, nekaj tudi v Slovenskem poročevalcu. 2 Marjan Žnidarič, Streljanje talcev na dvori­šču sodnih zaporov v Mariboru, Borec, 1973, št. 5, str. 269. 3 Karel Grabeljšek, Vrhnika in okolica v boju za svobodo, Nova Gorica, 1968. 4 T. Ferenc, Ubija se premalo. Obsojeni na smrt – talci – ustreljeni v Ljubljanski pokra­jini 1941–1943. Dokumenti. Ljubljana 1999, str. 231, 234;Zbornik dokumentov in podat­kov o NOV jugoslovanskih narodov, del VI, knj. 2, Borbe v Sloveniji 1942, I., Ljubljana 1953, str. 53. 5 T. Ferenc, Ubija se premalo, str. 20–26, 240–311. (»Ubija se premalo,« je - kot sklep - za­pisal poveljnik 11. armadnega zbora general Mario Robotti 4. avgusta 1942 na poročilo poveljstva divizije alpskih lovcev, »da so v coni Ledenik prijeli deset in v Rakitnici 63 vaščanov, osumljenih podpiranja uporni­kov« – glej: str. 22). 6 S. Šinkovec, Begunje, Nemška okupacija 1941–1945, Kranj 1995, str. 363; K. Grabelj­šek, Vrhnika in okolica v boju za svobodo, str. 168. 7. Ime je zapisano, kot ga je zapisal T. Ferenc. Na spomeniku v Ljubgojni in na spominski tabli v šoli v D. Logatcu je zapisan kot Ivan Korenč. V matični rojstni knjigi župnije Vrh­nika pa ni zapisan ne pod enim, ne pod dru­gim priimkom. 8 T. Ferenc, Ubija se premalo str. 129, doku­ment št. 47, glej še: str. 238. 9 Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1890, itali­janski in nemški plakati, mapa 3. 10 Prav tam. Mapa 2; S. Šinkovec, Begunje, Nemška okupacija 1941–1945, Kranj 1995, str. 363. 11 Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1890, itali­janski in nemški plakati, mapa 2. 12 Prav tam. 13 F. Saje, Pisma na smrt obsojenih, str. 123. 14 Slovenski narod, 14. oktobra 1942, str. 2, in 24. oktobra 1942, str. 2; T. Ferenc, Ubija se premalo, str 131. 15 Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZAL LJU 489, š. 2398, fol. 7, 8. 16 Komunike VOS OF, Slovenski poročevalec, leto III, št. 41, 24. 10. 1942. Objavljeno v Do­kumentih ljudske revolucije v Sloveniji, knj. 3, Ljubljana 1966, dok. št. 147, str. 369–374. 17 Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1180; T. Fe­renc, Ubija se premalo, str. 239, Slovenska narodna pomoč, štev. 4–5, april–maj 1943. 18 Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1890, itali­janski in nemški plakati, mapa 2. TALCI Z VRHNIŠKEGA OBMOČJA (1941-1945) Objava višjega SS in policij­skega vodje v vojnem okrož­ju XVIII, SS skupinskega vodje in generalporočnika policije Erwina Rösenerja o ustrelitvi 25 talcev 16. junija 1944 v Framu "na licu mesta zadnjih zločinov." Jožef Istenič, roj. 15. marca 1895 na Vrhniki, zaposlen v Radečah, je v Objavi dvanaj­sti. Maribor, 16. 6. 1944. SI AS 1890, mapa 2. (velikost objave 95 x 63 cm) TALCI Z VRHNIŠKEGA OBMOČJA (1941-1945) Spomenik ustreljenim v Ljubgojni. Desno: povečano besedilo na spomeniku. Vir: Združenje borcev Logatec, http://www.zdruzenjeborcevlogatec.si/spominska-slovesnost-ob­-spomeniku-8-talcev-v-ljubgojni/ TALCI Z VRHNIŠKEGA OBMOČJA (1941-1945) Spominska plošča padlim v NOV in žrtvam oku­patorskega nasilja na gasilskem domu v Podlipi. Med njimi so talci: Valentin Kogovšek, Ivan Kogovšek, Jože Kogovšek, Matevž Miklavčič in Vincenc Možina. (Vir: VR 18, str. 181) TALCI Z VRHNIŠKEGA OBMOČJA (1941-1945) Marija Oblak Čarni KEMIK BALTAZAR BAEBLER (1880-1936) JE BIL ROJEN NA VRHNIKI Kemik Baltazar Baebler1, dunajski študent, c. kr. profesor na idrijski realki, oče politika in diplomata dr. Aleša Beblerja, je bil rojen na Vrhniki. Tu je preživel tudi del svoje mladosti. Njegov oče Balthasar Bäbler (1855–1930) je prišel okrog leta 1875 iz Švice, iz občine Sc­hleintz, v kantonu Graubűnden v Trst.2 Po neuspelem poskusu priti v Ameriko, kar je bil njegov prvotni namen, se v domačo vas ni želel vrniti. Za ponovni poskus potovanja preko Atlantika mu je zmanjkalo denarja, zato je sklenil poiskati zaposlitev v Avstriji. Peš je nadaljeval pot proti Dunaju in se po nekaj dneh ustavil v Ljubljani. Tu je našel službo natakarja v kavarni Kazina v centru mesta. Hitro je napredoval, pri čemer mu je pomagalo dobro znanje nemščine, saj je bila velika večina gostov v tem hotelu av­stro-ogrskih oficirjev in avstrijskih državnih uradnikov. Uspešni in varčni nadnatakar je kmalu začel v okolici Ljubljane iskati gostil­no za nakup ali najem. Zvedel je, da ima na Vrhniki manjšo točilnico-kavarno vdova po »nekem Švicarju«. Podal se je na Vrhniko in si ogledal to kavarno v hotelu Pri Črnem orlu. Srečanje z vdovo po Švicarju Andrea­su Reidtu3 pa je trajno zaznamovalo usodo obeh. Balthasar Bäbler je ostal na Vrhniki. Poročil se je z 12 let starejšo Marijo, vdovo Reidt, Vrhničanko, roj. Štular, in posvojil dva njena otroka. V dvanajstih letih po po­roki so se v njuni družini rodili štirje sino­vi, Baltazar, Viljem, Leopold in Viktor, ter hčerka Emilija4. Balthasarjev in Marijin najstarejši sin, ki je dobil ime po očetu, je bil rojen 24. januarja 1880. Ljudsko šolo je končal na Vrhniki. V letih 1892–1899 je nadaljeval šolanje v Lju­bljani. Vpisal se je na realko, ki je v tistem času uživala med Vrhničani velik ugled5. Realčani so bili sinovi najuglednejših vrh­niških veljakov, kakor sta bila npr. tovarnar Franc Kotnik ali Josip Ballis, sin bogatega lesnega trgovca. Realko je obiskoval tudi Ivan Cankar. Po maturi je Baltazar študiral kemijo na dunajski univerzi. Med tem časom je njegov oče Balthasar Bä­bler6 dobil domovinsko pravico na Vrhniki in avstrijsko državljanstvo (1898). Domo­vinski list navaja njegov poklic pisarniški pomočnik (Kanzleihilfe). Žena Marija si je namreč dolgo prizadevala spraviti svojega zelo družabnega moža v redno državno službo. To ji je uspelo na sodišču v Idriji7. Z zelo lepo pisavo in odličnim znanjem nem­ščine je Balthasar vse do razpada dvojne monarhije delal kot »sodni oficijal« na sodi­šču v Idriji, kamor se je družina z Vrhnike preselila. Po popisu idrijskega prebivalstva leta 19008 se je družina Bäbler naselila v Idriji na št. 446. Po končanem študiju kemije se je leta 1905 z Dunaja v Idrijo preselil tudi sin Balta­zar. Zaposlil se je kot profesor na idrijski mestni realki. Naslednje leto se je poročil z Idrijčanko Frančiško Goli. V popisu pre­bivalcev Idrije leta 1910 je vpisana mlada družina c. kr. profesorja Baltazarja Baebler­ja, Frančiške Baebler in njunega prvoro­jenca Aleksija, roj. 8. junija 1907 v Idriji.9 Hčerka Damjana je bila rojena osem let za Aleksijem. Ves čas pred prvo svetovno vojno je Bal­tazar Baebler na realki poučeval kemijo in mineralogijo. Poleg tega, občasno, tudi prirodopis, fiziko in matematiko, pa tudi nemščino (v šol. letu 1909/10) in sloven­ščino (v šol. letu 1911/12). Bil je kustos kemijskega laboratorija na šoli. Vsa leta je vodil praktične vaje iz kemije, in sicer kot neobvezni predmet v višjih razredih. Dijaki V. razreda so pod njegovim vodstvom vsa­ko leto obiskali žgalnico za živo srebro v Idriji, dijaki VI. razreda so si leta 1909 na Vrhniki ogledali parketarno, mlekarno, pi­vovarno in opekarno in v Logatcu tovarno cementa.10 Novembra 1914, kmalu po izbruhu prve svetovne vojne, je bil mobiliziran in po­slan na bojišče v Bosni. Že na začetku je bil hudo ranjen. Leta 1917 so ga kot ome­jeno sposobnega demobilizirali. Vrnil se je v Idrijo in prevzel vodenje realke. Aprila 1918 je bil imenovan za ravnatelja z odloč­bo c. kr. ministrstva za uk in bogočastje. Prejel je vrsto vojaških odlikovanj.11 Na položaju ravnatelja realke je dočakal razpad cesarstva. Jeseni 1918 je poveljeval idrijski narodni straži in doživel italijansko vojaško zasedbo Primorske in večjega dela Notranjske z Idrijo. Uprl se je poitalijan­čevanju realke. Ker mu je grozil izgon na Sardinijo, je leta 1919 peš pobegnil v Kra­ljevino SHS. Po prihodu v Ljubljano je iskal zaposlitev na šoli. Ker profesorskega mesta ni dobil, se je zaposlil kot kemik v celjski Cinkarni, najprej kot vodja laboratorija in za tem kot tehnični direktor podjetja. Na tem mestu je bistveno izpopolnil tehnolo­gijo proizvodnje modre galice in prispeval k donosnosti in hitremu razvoju Cinkarne. Kasneje je naletel na koruptivne povezave med novimi lastniki tovarne in beograjski­mi uradniki. Stranski proizvod cinkarne je bilo tudi zlato, ki ga je bila Cinkarna po za­konu dolžna dostavljati kraljevski blagajni v Beograd. Te obvezne pošiljke so postale predmet koruptivnega dogovarjanja. Tajni dogovor je predvideval dobavljanje zlata s čistostjo nižjo od deklarirane. S svojimi podpisi Baebler ni hotel sodelovati v go­ljufijah na račun države. Po neuspešnem prepričevanju so lastniki Cinkarne rešili problem tako, da so ga odslovili z visoko odpravnino.12 V Ljubljani je nato kupil hišo na Komenskega ul. 9 in se leta 1926 z dru­žino preselil v Ljubljano. Tu je odprl in kot direktor vodil predstavništvo farmacevt­skega podjetja ISSIS iz Zagreba. Umrl je aprila 1936 v zdravilišču Dobrna. Pokopali so ga na viškem pokopališču v Lju­bljani. Imel je visok čin rezervnega oficirja. Zato je bil pokopan z vojaškimi častmi. ___________ Kot srednješolec in študent je Baltazar Ba­ebler kazal nagnjenje za literarno ustvarja­nje. Pisal je pesmi. V letih 1897–1898 jih je objavil v zagrebški Novi nadi (pod psevdo­nimom B. Potočan) in v letih 1900–1904 v Slovenki, Vrtcu in Zvončku. Ko se je zapo­slil, je opustil poezijo, se temeljito poglobil v svojo stroko ter se posvetil pedagoškemu in znanstveno raziskovalnemu delu. V Izvestjih realke je objavil naslednje pri­spevke: Radioaktiviteta in razpadanje ato­mov (1907), Praktične vaje v kemiji (1908), O nevarnosti kemičnih poizkusov (1911), Meteorologična opazovanja v Idriji (1914). Napisal je eno prvih slovenskih učnih knjig za svojo stroko Kemija in mineralogija za četrti razred realk in za sorodne šole (Lju­bljana 1910). Sodeloval je pri nemški reviji Zeitschrift fűr angewandte Chemie. Prof. Baebler je bil odličen praktik, kot kažeta omenjena članka Praktiške vaje v kemiji (Izvestja 1907/8) in njegovo razmi­šljanje »O nevarnosti kemičnih poizkusov« (Izvestja 1910/11). Zavzemal se je za uved­bo obveznih praktičnih vaj pri pouku ke­mije. Razmišljal je o novi vsebini takrat že utečenih praktičnih vaj, ki naj bi omogočile vsem srednješolcem ustrezen delež samo­stojnega eksperimentalnega dela. Težnja po uvedbi obveznih vaj je bila kasneje ure­sničena. Učni načrti danes vsebujejo ob­vezne vaje, ki jih sodobni vzgojno-izobra­ževalni smotri kemijskega izobraževanja opredeljujejo kot osnovno sestavino pouka kemije, za kar se je zavzemal prof. Baebler. V posebnem članku o nevarnosti kemičnih poizkusov opozarja na najpogostejše vzro­ke nesreč. Zavzema se za dosledno zagoto­vitev pogojev, ki omogočajo varno izvaja­nje poskusov. Poleg ustrezno opremljene­ga laboratorija, ki naj ima vse potrebne var­nostne priprave in zaščitna sredstva, mora eksperimentiranje voditi učitelj ustreznega profila. Opozarja na dvojno škodo, didak­tično in fizično, do katere prihaja v prime­ru, če kemije ne poučuje strokovnjak. Pozornost vzbuja njegova razprava Ra­dioaktiviteta in razpadanje atomov, ki je prinesla idrijskim realčanom tedaj nova dognanja o zgradbi atoma in prve infor­macije s področja naravne radioaktivnosti in jedrskih reakcij. Med najbolj pretreslji­va dognanja tedaj komaj desetletje stare »znanosti o radioaktiviteti« sodi teorija o radioaktivnem razpadu. Članek že vsebuje shematske prikaze vseh treh naravnih radi­oaktivnih vrst in avtor je smelo napovedal uresničenje sanj alkimistov o medsebojni pretvorbi elementov. Umetno narejeni ele­menti so dovolj zgovoren dokaz uresničlji­vosti te napovedi, je komentirala ugotovitve prof. Baeblerja mag. kemije Darinka Siko­šek13. Zanimiva je tudi Baeblerjeva aktualizacija nove tematike. V razpravi omenja, da so bile tudi nekatere idrijske rude preiskane na »radioaktiviteto«. Radiometrične raz­iskave v jami idrijskega rudnika so bile kasneje še večkrat ponovljene. Dokazano je bilo, da se prof. Baebler ni motil glede svoje domneve o radioaktivnosti idrijskih rud, vode in zraka.14 Za obdobje, v katerem je nastal, je ta Bae­blerjev članek izjemnega pomena, saj je te­danjim srednješolcem prinesel najnovejše raziskovalne dosežke s področja znanosti o naravni »radioaktiviteti«. Članek dokazuje tudi visoko raven pedagoškega in strokov­nega dela na idrijski realki. Opombe: 1 Jože Rode: Vrhnika skozi stoletja, Ljubljana 1997, str. 66. 2 O svojem pradedu Balthasarju Bäblerju (1855–1930), ki se je kot 20-letni mladenič sredi druge polovice 19. stoletja pridružil iz­seljeniškemu valu in zapustil rodno Švico, »prišel v Ljubljano in se nato oženil na Vrhni­ko«, je pripovedoval dr. Anton Bebler svojim gostom 27. septembra 1993 v Ženevi. Takrat je bil stalni predstavnik Republike Slovenije v rangu veleposlanika pri evropskem sedežu OZN v Ženevi, njegovi gostje pa smo bili člani slovenske delegacije na pogajanjih o nasled­stvu po nekdanji SFR Jugoslaviji. Dr. Anton Bebler je kasneje v svoji Knjigi o Primožu Ale­šu Beblerju posebno poglavje namenil tudi prednikom in sorodnikom. Pri pripravi tega zapisa o kemiku Baltazarju Baeblerju, roje­nem na Vrhniki, njegovem dedu, sem dr. An­tona Beblerja poiskala v Ljubljani. Moji pro­šnji za informacije in podatke se je ljubeznivo odzval. 3 Po popisu prebivalcev Vrhnike leta 1870 so na Vrhniki hišna št. 2 živeli: Andreas Reidt, roj. 1836 v Schinu/Švica, kavarnar, poročen z Ma­rijo, roj. 1843 na Vrhniki /kasneje pripisano: vdova … /otroci: Marija, roj. 1865 na Vrhniki /kasneje pripisano: poročena Žabkar v Mokro­nog, 1890/, Frančiška, roj. 1869 na Vrhniki /pripisano: +/, vsa družina pristojena v Schi­ers v Švici. (Popis hrani Zgodovinski arhiv Lju­bljana, Matični urad Vrhnika, VRH 16). 4 Sonja Anžič: Prebivalstvo občine Vrhnika na prelomu 19. in 20. stoletja – 3. del, Vrhniški razgledi št. 7, leto 2006, str. 209. (Vrhnika, h. št. 104/213, Bäbler Baldi, gost., roj. 1855 v Schleinz, Graubűnden/Schweitz, žena Ma­rija, roj. 1843, Vrhnika, sinovi: Baltazar, roj. 1880, Vilhelm, roj. 1883, Leopold, roj. 1884, in Viktor, roj. 1887, in Reid/t/ Ivana (Mari­jina) hči iz prvega zakona, roj. 3. 1. 1873 na Vrhniki, Schiers, Švica). 5 France Dobrovoljc: Cankarjev album, Mari­bor 1979, str. 243. 6 O spremenjeni ortografiji priimka Baebler, glej: Anton Bebler: Knjiga o Primožu Alešu Beblerju. Ljubljana, 2004, str. 29. 7 Prav tam, str. 18. 8 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Idriji: Popis prebivalstva 1900, SI ZAL IDR/0129, Občina Idrija. 9 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Idriji: Popis prebivalstva 1910, SI ZAL IDR/0129, Občina Idrija. 10 Izvestja mestne (kasneje: c. kr. državne višje ) realke v Idriji, V.–X. 1906; 1906–1918. (Izvestja hrani Slovenski šolski muzej v Ljubljani). 11 Izvestje c. kr. državne višje realke v Idriji za šol. l. 1917–18. V Idriji 1918. 12 Anton Bebler: Knjiga o Primožu Alešu Bebler­ju, Ljubljana, 2004, str. 20. 13 Janez Kavčič: Prva slovenska realka, Idrija 1901–1926, Idrija 1987, str. 91–92. 14 Prav tam. Hotel Pri Črnem orlu na Vrhniki. Razglednica, odposlana 1905. Izrez. (J. Šumrada in M. Škrabec: Vrhnika prečuden kraj, Vrhnika 1999). Družina Bäbler 1902. Sedita: Balthasar st. in Marija, med njima hčerka Emilija, za njimi sinovi Bal­tazar, Viktor, Leopold in Vilhelm. (Foto: družinski arhiv A. Beblerja) KEMIK BALTAZAR BAEBLER JE BIL ROJEN NA VRHNIKI Popis prebivalstva v Idriji leta 1900. Vpis družine Balthazarja Bäblerja. Vpisana je tudi hčerka Emi­lija, roj. 2. 5. 1891 na Vrhniki. (SIZAL IDR/0129 Občina Idrija) Popis prebivalstva Idrije l. 1910. Vpis mlade družine c. kr. profesorja Baltazarja Baeblerja. (SIZAL IDR/0129 Občina Idrija) Prof. Baltazar Baebler z ženo Frančiško, roj. Goli, hčerko Damjano in sinom Aleksijem med prvo svetovno vojno. (Foto: družinski arhiv A. Beblerja) KEMIK BALTAZAR BAEBLER JE BIL ROJEN NA VRHNIKI Učbenik: Baltazar Baebler, Kemija in mineralogija. Ljubljana 1910 (prva notranja stran), last: Katarina Bebler. KEMIK BALTAZAR BAEBLER JE BIL ROJEN NA VRHNIKI B. Baebler: Radioaktiviteta in razpadanje atomov. Šesto izvestje mestne višje realke v Idriji. V Idriji 1907, str. 7–32. KEMIK BALTAZAR BAEBLER JE BIL ROJEN NA VRHNIKI Tatjana Hojan TEREZIJA DRAŠLER (1844–1899), učiteljica Rodila se je 14. oktobra 1844 v Borovnici, materi Elizabeti in očetu Matiji. Imela je tri sestre: Marijo in dve Uršuli, ter brate: Jakoba, Mihaela, Antona, Johana in Fran­čiška. Izpit za učiteljico je opravila na ljubljan­skem ženskem učiteljišču jeseni 1875. Na Vrhniko je prišla 15. maja 1876. Bila je prva učiteljica, ki so jo zaposlili po ustanovitvi učiteljišča za oba spola leta 1870. Javila se je na razpis: »Po smerti g. Franceta Mediča je spraznjena na Verhniki služba drugega učitelja z l. p. 450 gl.«1 15. maja 1876 je bilo med »Premembami pri učiteljstvu« objavljeno, da je postala začetna učiteljica na Vrhniki.2 Službo je nastopila 9. maja. Prvega novembra 1877 je bila premeščena na rudniško šolo Toplice pri Zagorju ob Savi. Ta šola je bila zasebna, ustanovljena 1. novembra 1860 v rudniškem poslopju. Sprva je bila enorazrednica. Leta 1874 so jo razširili v štirirazrednico. 21. avgusta tega leta pa je postala javna ljudska šola. Tereza je nadomestila učitelja Franca Jur­mana, ki je 18. oktobra odšel v Nemško Loko. Ženska ročna dela so pred njo pou­čevale: Amalija Kopše, Amalija Merlak in Ivana Vesel. V šolskem letu 1877/78 se je v šolo vpisalo 326 učencev, šolo pa je nad­zoroval Rajmund Pirker. 27. julija 1877 je Tereza pripravila razstavo učil in izdelkov učencev in ročnih del učenk. Junija v šol. letu 1878/79 je nastopila šti­ritedenski dopust, julija pa je »resignirala na učiteljsko službo«.3 Umrla je 8. decembra 1899 v Brezovici pri Borovnici. Opombe: 1 Razpisi učiteljskih služb. Učiteljski tovariš 1876, str. 112. 2 Premembe pri učiteljstvu. Učiteljski tovariš 1876, str. 160. 3 Slovenski šolski muzej, dokumentacijska zbirka, mapa osnovne šole Toplice pri Za­gorju. Tatjana Hojan ALOJZIJ LUZNIK(1862– ?), učitelj Alojzij Luznik, učitelj. Vir: Jutro, 14. 2. 1934, str. 3. Rodil se je 14. februarja 1862 v Dornberku. Na učiteljišču v Kopru je maturiral 31. juli­ja 1882, strokovni učiteljski izpit pa opra­vil na koprskem učiteljišču 24. maja 1887. Med letoma 1882 in 1884 je služboval v Sv. Križu pri Ajdovščini, od 1884 do 1886 v Komnu in od 1888 do 1896 v Škrbini.1 Ko je služboval na Škrbini, je bil zelo akti­ven. Bil je v odboru sežanskega učiteljske­ga društva kot pevovodja in tudi član Pe­dagoškega društva, ki je imelo center v Kr­škem. Leta 1885 je na zborovanju društva predaval o šolskih knjižnicah, 1887 pa je v samozaložbi izdal knjižico Didaktofon. Leta 1889 je na zborovanju društva za se­žanski okraj predaval o njem in s pomočjo štirih učencev pokazal, kako se lahko v kratkem času naučiš na tem glasbilu gosti in peti. Nad predavanjem in prikazom so bili navdušeni. Izumitelju so čestitali in mu zaželeli, da proda čim več teh strojev »slovenskemu učiteljstvu v ponos, člove­škemu rodu pa v korist in napredek«.2 V Ljubljanskem Zvonu je v rubriki o izidih novih knjig zapisano, da se njegova knjiži­ca »pošilja vsakemu gratis in franco, kdor se oglasi pri g. izdajatelji«.3 O didaktofonu je pisal tudi Anton Kosovel, učitelj v Dutovljah, v pedagoški reviji Po­potnik. Najprej je podrobno opisal inštru­ment, nato pa dodal: »Navod za vporabo didaktofona je napisan na četrtini pole, očividno toraj, da ni treba pri didaktofonu onih dolgočasnih vaj in pojmov teorije, pri kojih pevci že v začetku največ veselja in poguma izgube, marveč povdarjati mi je, da se tu začne: tu se koj svira in poje in to ni mala prednost.« Poročilo je končal z željo, »da bi našega kolega, ki ni le glasbenik, ampak tudi vse­skozi vrl učitelj, z obilimi naročili podpi­rali v prvi vrsti njegovi tovariši, širili med narodom zavest do dobre stvari in pripo­ročali ter pospeševali razprodajo«.4 O tem je predaval tudi na zborovanjih drugih učiteljskih društev, npr. na po­stojnskem in goriškem. Na drugi skupšči­ni Zaveze slovenskih učiteljskih društev leta 1890 je predlagal, da bi predaval o didaktofonu, ki ga je sam izumil. Sprejeli so predlog, da se uvrsti kot tretja točka na dnevnem redu. O njegovem predavanju so pisali zelo podrobno.5 Na zborovanju učiteljskega društva za se­žanski okraj 2. oktobra 1890 je predaval o učiteljskih dolžnostih v šoli in zunaj nje. Priporočal pa je tudi gojitev narodnega pe­tja. Predlagal je, da društvo ustanovi pev­ski zbor. Ta bi imel posamezne odseke, ki bi se ob zborovanjih združili.6 Leta 1891 je bil izvoljen za delegata na skupščini Zaveze učiteljskih društev, ki je bila v Trstu. Tam so predlagali teme. Obravnavali naj jih bi pri glavnem zboru. Med njimi je bila tudi latinica in nemšči­na. Luznik je predlagal, da se ta točka opusti, ker na Primorskem poučevanje v nemščini ni predpisano. Njegov predlog so sprejeli.7 V sežanskem učiteljskem društvu je bil izvoljen v stalni odbor. Na zborovanju 1. oktobra istega leta je bil glavni poroče­valec. Zavzemal se je za aktivnejšo vlo­go društva. To je poudaril tudi v članku. Predlagal je, da se učitelji, ki se z delom društva ne strinjajo, povedo svoje mnenje, da se bodo uskladili in delovali enotno.8 Tudi naslednje leto, 1892, je predaval na zborovanju društva o delu učiteljstva zunaj šole. Učiteljstvu je predlagal, da se zanima za napredek »zatiranega našega roda«, naj snuje bralna društva in pevske zbore, da bo »ves sivi Kras znamenit pevski zbor«.9 Leta 1894 je bila v Gorici razstava šolskih učil. Na učiteljišču so v posameznih kabi­netih razstavili učne pripomočke. V glas­benem kabinetu je Luznik razstavil svoj didaktofon, ki ga je izdelovalo podjetje Lenarčič na Vrhniki.10 Sežansko učiteljsko društvo je imelo 7. maja 1896 glavno letno zborovanje. Na njem so prebrali Luznikovo pismo, s ka­terim se je poslovil od kolegov in društva, ker se je preselil na Vrhniko.11 Leta 1898 mu je okrajno glavarstvo Lju­bljana okolica podelilo privilegij dovolje­nja za učenje igranja na harmonij.12 Na Vrhniko je prišel 1. marca 1896. C. kr. okrajni šolski svet je z dopisom 19. septem­bra 1896 ukazal, naj ostane v 1. razredu, kjer je učil vse predmete. Te je učil 18 ur na teden, poleg tega eno uro v 2. deškem razredu in eno uro petje v 2. dekliškem ra­zredu, skupaj 20 ur tedensko. V šolskem letu 1897/98 je nadomeščal uči­telja Antona Arka in učil dopoldne tri ure otroke drugega, popoldne dve uri otroke prvega razreda ter ekskurendni pouk v Bevkah, skupaj 29 ur in pol tedensko. V šolskem letu 1899/1900 je učil vse pred­mete v ponavljalni šoli štiri ure tedensko. Ker je večkrat zbolel, ga je 23. januarja 1902 deželni šolski svet upokojil. Med je­ziki je obvladal: slovenščino, nemščino, hrvaščino, italijanščino in furlanščino.13 Že v Škrbini je deloval v podružnici Druž­be sv. Cirila in Metoda Komen. Ob prihodu na Vrhniko pa je deloval v moški podru­žnici te Družbe na Vrhniki. Ta družba se je zavzemala za ustanavljanje slovenskih šol in vrtcev.14 Avgusta 1902 je poročal Učiteljski tovariš, da je Luznik nastopil potovanje po doma­čih deželah. »Poleg glasbenih aparatov ima še druge zanimive reči, tako n. pr. nov pi­salni stroj izvrstnega sistema, pri kojim je pisava sproti vidna, mehanika enostavna, trpežna, cena nizka. S strojem se lahko 3krat tako hitro piše kakor s peresom. S seboj ima tudi uzorce moderne in cene razsvetljave in poleg drugih rečij tudi naj­novejši gramofon (fonograf), ki imenitno posnema godbo, petje itd. ter se na pro­stem sliši skoraj 400 metrov daleč. Vsi ti aparati se pri njem lahko naroče.«15 Preselil se je v Dornberg, kjer je imel tr­govino. V oglasu je zapisano, da prodaja: »Slike, pohištvo, glasovirje, harmonije, šolske in društvene zastave.« 16 V začetku prve svetovne vojne je bil are­tiran in zaprt na goriškem gradu. Pisatelj Andrej Gabršček, ki je bil zaprt z njim, je zapisal, da je bil Luznik zelo optimističen, saj je bil prepričan, da bo vojne kmalu ko­nec. Zapornike so kmalu preselili v prei­skovalne zapore okrožnega sodišča, nato pa na ljubljanski grad. Luznik je Gabrščku dal svoj spis o transportu in bivanju na tem gradu. Objavil ga je v svoji knjigi Go­riški Slovenci. O Luzniku je v njej napisal še, da je emigriral v Celje.17 Luznika v zve­zi z aretacijo Andreja Gabrščka omenja tudi Petra Svoljšak v svoji študiji.18 V dnevniku Slovenski narod je bilo janu­arja 1935 objavljeno vabilo na predavanje o Črni gori, ki ga bo imel na sestanku dru­štva Soča Alojz Luznik. Predavanje je bilo 18. januarja 1935 v Narodnem domu v Ce­lju. Nekaj mesecev je preživel v Črni gori, tam spoznal ljudi in njihove običaje.19 V dnevniku Slovenec je bil leta 1935 zapis o ustanovnem občnem zboru podružnice narodnoobrambne organizacije Branibor, ki je bil v Narodnem domu v Celju. Izvo­ljen je bil odbor, njegov tajnik pa je bil A. Luznik.20 Umrl je v Celju, kjer je tudi pokopan.21 Opombe: 1 Zgodovinski arhiv Ljubljana, VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka na Vrhniki, Osebna popisnica, škatla 4. 2 Ivan Bano: S Krasa. Popotnik, 1889, str. 152. Podpis: J. B. 3 Listek. Ljubljanski Zvon, 1888, str. 55. 4 Anton Kosovel: Didaktofon. Popotnik 1889, str. 201–202. Podpis: A. K. 5 Druga skupščina »Zaveze slov. učit. društev v Celju dne 25. in 26. maja. Popotnik 1890, str. 198–200. 6 Ivan Bano: S Krasa. Popotnik 1890, str. 298. Podpis: I. B. 7 Tretja skupščina Zaveze slovenskih učitelj­skih društev dne 16. in 17. maja v Trstu. Po­potnik 1891, str. 148. 8 S Krasa. Popotnik, 1891, str. 327. Podpis: Loj­ze. 9 Ivan Bano: S Krasa. Popotnik 1892, str. 316. Podpis: J. B. 10 Šolska in učna razstava v Gorici. Popotnik, 1894, str. 318. 11 Svitoslav Sila: S Krasa. Popotnik, 1896, str. 175. Podpis: S. 12 Arhiv republike Slovenije. SI AS 133/II. Okraj­no glavarstvo Ljubljana okolica 1820–1954. 13 Zgodovinski arhiv Ljubljana, VRH 48, Osnov­na šola Janeza Mraka Vrhnika, Šolska kroni­ka, škatla 1. 14 Andrej Vovko: Odborniki in članstvo podru­žnica Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918. Ljubljana, 2004, str. 190 in 383. 15 Vestnik. Učiteljski tovariš, 1902, str. 183. 16 Alojzij Luznik. Učiteljski tovariš. 1913, št. 7, str. 4. 17 Andrej Gabršček: Goriški Slovenci. II. knjiga, Ljubljana, 1934, str. 473, 479–480. 18 Petra Svoljšak: »Označen sem namreč za su­mljivega in državi nevarnega prijatelja itali­janske iredente.« Drobtinica o političnem preganjanju Andreja Gabrščka med 1. svetov­no vojno. Marušičev zbornik: zgodovinopi­sec zahodnega roba. Ljubljana–Nova Gorica, 2019, str. 356. 19 Predavanje o Črni gori. Slovenski narod, 15. 1. 1935, str. 9. 20 Slovenec 6. 7. 1935, št. 4, str. 4. 21 Datuma smrti nismo našli. V Zgodovinskem arhivu v Celju hranijo fond Pogrebnega zavo­da Celje, kjer je v indeksu pokopanih Alojz Luznik zajet pod tekočo številko 11787. Ker pa ni ohranjena glavna evidenčna knjiga s to številko, datum smrti ni znan. Iz dokumen­tov Mestne občine Celje 1850-1941 je razvi­dno, da je bil Alojz Luznik leta 1936 sprejet v domovinsko zvezo občine Celje. Ko pa so leta 1948 ponovno sestavljali seznam članov te zveze, Alojza Luznika ni več na seznamu. Iskali smo tudi v Arhivu župnije Celje, Nad­škofijskem arhivu Maribor in Škofijskem ar­hivu v Kopru, a njegovega imena v matičnih knjigah, ki jih hranijo, ni. Njegovo sliko nam je posredovala ga. Janja Jedlovičnik iz Osre­dnje knjižnice Celje. ALOJZIJ LUZNIK(1862– ?), učitelj Alojz Luznik, Didaktofon, Ljubljana 1887 - prva notranja stran. Hrani NUK v Ljubljani. ALOJZIJ LUZNIK(1862– ?), učitelj Izpustnica štirirazredne ljudske šole na Vrhniki za Antona Koprivca. Vrhnika, 28. marca 1901, A. Luznik, razrednii učitelj (ZAL, VRH 17) ALOJZIJ LUZNIK(1862– ?), učitelj Tatjana Hojan DAVORINKA DEŽELA (1890–1969), učiteljica, šolska nadzornica Davorinka Dežela (1890–1969), učiteljica, šol­ska nadzornica. Rodila se je 8. novembra 1890 v Idriji. Matu­rirala je 2. julija 1910 na ljubljanskem žen­skem učiteljišču. Obvladala je daktilografi­jo, od jezikov pa nemščino in francoščino. Strokovni izpit je opravila 25. aprila 1914. Od 15. decembra 1910 do 23. julija 1911 je službovala v Preddvoru, od 15. novembra 1911 do 5. avgusta 1916 v Idriji, v šolskem letu 1920/21 (1. oktober 1920–30. septem­ber 1921) na Ledinah. V tem šol. letu so raz­sajale ošpice, odkrili pa so tudi nalezljivo očesno bolezen, tj. trahom. Po navodilih zdravnika je zdravila šolske otroke.1 Od 1. oktobra 1921 do 30. septembra 1923 je spet učila v Idriji. Tam je bila večkrat delegatka učiteljskega društva za idrijski okraj na skupščinah Zveze slovanskih učiteljskih društev. Pod fašizmom je bila odpuščena. Postala je kontraktualna (po­godbena) učiteljica v Dolenjem Logatcu, kjer je ostala do upokojitve. Bila je odbornica v Logaškem učiteljskem društvu. Na izrednem občnem zboru, 4. januarja 1930, je predavala o Fleretovi »Naši prvi knjigi«. Opisala je razlike med staro in novo metodo poučevanja, ki jo je sama preizkusila.2 Med drugo svetovno vojno so jo Nemci 14. septembra 1944 zaprli in poslali v inter­nacijo. Od tam se je vrnila 16. maja 1945. Zelo podrobno je opisala dogodke na šoli med vojno; med drugim tudi, da sta bili »pohištvo in oprema poškodovani in delo­ma izropani«.3 Ko je bila še v internaciji, jo je SNOS ime­noval za šolsko nadzornico na Vrhniki. Tam je nastopila 25. maja 1945, vendar je zaradi slabega zdravja zaprosila za svoje prejšnje službeno mesto. V vrhniški šol­ski kroniki ni podatka, če je kdaj obiskala šolo. V Dolenji Logatec se je tako vrnila 1. julija 1945. Tam je poučevala v prvem, leta 1947 pa v drugem razredu. Vodila je uči­teljsko knjižnico in pisala šolsko kroniko. Leta 1947 je na roditeljskem sestanku pre­davala o disciplini in sodelovanju šole in doma, na učiteljski konferenci, 9. januarja, pa o osnutku ustave. Tega leta je postala šolska upraviteljica.4 Njena učenka Ana Jenko – Štrausova Nu­ška je o njej zapisala: »Kljub strogosti smo jo imeli radi, saj nas je naučila mnogo otroških pesmi.«5 V Logatcu je bila načelnica telovadnega društva Sokol. Mile Pavlin je v uvodu k svoji knjigi zapi­sal: »V začetku 60. let prejšnjega stoletja se je sistematičnega zapisovanja medvojnega dogajanja na Logaškem lotila učiteljica Davorinka Dežela. Njen rokopis je obsegal več kot 300 strani in delo je bilo že skoraj dokončano, ko jo je prehitela smrt.«6 Živela je na Brodu št. 7. Umrla je 22. maja 1969. Opombe: 1 110 let osnovne šole Ledine. Ljubljana, 1993, str. 19. 2 Logaško učiteljsko društvo. Učiteljski tova­riš 1929/30, (16. 1.), št. 22, str. 4. 3 Slovenski šolski muzej, dokumentacijska zbirka, mapa šole Dolenji Logatec. 4 Arhiv republike Slovenije, AS 372, Osnovna šola Dolenji Logatec. Zapisniki lokalnih konferenc 1940–1948. 5 Ana Jenko: Moji spomini na logaško šolo. Logaške novice 1996, marec, str. 4. 6 Mile Pavlin: Knjigi na pot. Zgodovina NOB na Logaškem. Logatec, 2015, str. 7. Zapis iz Uslužbenskega lista Davorinke Dežela. (Arhiv Republike Slovenije, AS 231 Ministrstvo za prosveto, personalne mape, šk. 7) DAVORINKA DEŽELA (1890–1969), učiteljica, šolska nadzornica Tatjana Hojan JELICA VUK SADAR (1894–1931), učiteljica Jelica Vuk Sadar (1894–1931), učiteljica. Vir: Žena in dom, 1931, str 239. Rodila se je 12. februarja 1893 v Ihanu. Njen oče Vendelin Sadar je bil takrat upravitelj osnovne šole. Bil je zelo akti­ven v učiteljskih društvih, zunaj šole pa je deloval predvsem na pevskem podro­čju. Žena Adelina mu je umrla leta 1921. Umrl je januarja 1936.1 Jelica je imela še mlajšo sestro in brata. Osnovno šolo je obiskovala v rojstnem kraju do leta 1903. Takrat je njen oče dobil službo na prvi mestni deški osnovni šoli v Ljubljani, kjer je poučeval risanje in obrtno-trgo­vske predmete za obrtno-nadaljevalne šole. Stanovali so na Poljanski cesti 20. Jelica je nadaljevala šolanje na dekliški osnovni šoli pri Sv. Jakobu, osmi razred pa je obiskovala na zasebni dekliški šoli Lichtenthurn. Med letoma 1910 in 1914 je obiskovala žensko učiteljišče v Ljubljani. Maturirala je 26. septembra 1914. Kot izpitni predmet je bila ocenjena odlično v petju. Usposo­bljena je bila za poučevanje na osnovnih šolah s slovenskim in nemškim učnim jezikom. Ženska ročna dela je lahko pou­čevala na osnovnih in meščanskih šolah. Med šolanjem na učiteljišču je dobila šti­pendijo 350 kron.2 Med 15. oktobrom 1915 in 15. septembrom 1916 je poučevala kot brezplačna poiz­kusna kandidatka na prvi deški osnovni šoli v Ljubljani. Nadomeščala je učitelja Alojzija Novaka, ki je 16. novembra odšel k vojakom. Od 16. septembra 1916 do 15. decembra 1917 je učila na licejski osnov­ni šoli Mladika v Ljubljani, od takrat pa do 15. avgusta 1920 pa tudi petje na šoli Glasbene Matice. Strokovni izpit je opra­vila novembra 1918. Med letoma 1915 in 1920 je študirala solistično petje na Glas­beni Matici pri profesorju Mateju Hubadu. Dolga leta je bila glavna altistka pevskega zbora Glasbene Matice. Imela je tudi sa­mostojne koncerte, med drugim v Maribo­ru, Logatcu in na Vrhniki. 15. avgusta 1920 je prišla na osnovno šolo na Vrhniko. Pred tem se je 4. avgusta po­ročila z učiteljem Slavkom Vukom. Stano­vala sta v Lenarčičevi hiši na Novi cesti, danes Tržaški štev. 8. Naslednje leto maja se jima je rodila hčerka Zdenka. Učiteljski tovariš je junija 1922 objavil naslednje: »Našima tovarišema Jelici in Slavku Vuku je umrla njuna prvorojenka Zdenka. Naše iskreno sožalje!«3 Z možem sta postala stalna učitelja po XVIII. seji višjega šolskega sveta, ki je bila 11. in 12. avgusta 1921.4 Jelica je poučeva­la največkrat tretje in četrte razrede. Leta 1927 je zbolela in bila z dekretom sreske­ga poglavarstva v Ljubljani 21. marca 1929 upokojena.5 Sodelovala je na prireditvi ob odkritju Cankarjevega spomenika na Vrhniki. To je bilo 10. avgusta 1930. Na predvečer od­kritja, 9. avgusta, je bila slovesnost z ba­klado in s promenadnim koncertom vrh­niške godbe. Zatem je bila v Rokodelskem domu akademija z govori in petjem. Jelica je zapela pesmi: Emila Adamiča Pri zibe­li, Josipa Pavčiča Žanjica, Antona Lajovi­ca Pesem o tkalcu, Dvořakovo Rusalko in Mesec, ki nemo zreš.6 Umrla je 28. maja 1931 v Ljubljani. Poko­pana je na ljubljanskem pokopališču Žale. Šolska mladina na Vrhniki se je 31. maja udeležila maše zadušnice.7 Ob njeni smrti je učiteljica in pesnica Nuša Rape napisala o njej članek v Učitelj­skem tovarišu. Bila je njena učenka, ko je pela v pevskem zboru Glasbene Matice. Zelo jo je občudovala. Zatem se je srečala z njo na svojem prvem službenem kraju na Vrhniki, kjer jo je prva uvajala v učitelj­ski poklic.8 Spomnila se je je tudi v reviji Žena in dom in ji posvetila pesem Ni smrti. V njej je za­pisala, da bo vedno ostala v našem spo­minu.9 Opombe: 1 Tovarišu Vendelinu Sadarju v spomin. Uči­teljski tovariš 1935/36, (16. 1.), št. 24, str. 4. 2 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Učiteljišče v Ljubljani, LJU 198, Izpiti 1909–1914, t. e. 34, arh. e. 204. 3 Iz Jugoslavije. Učiteljski tovariš 1922, (22. 6.), št. 25, str. 2. 4 Iz XVIII. seje višjega šolskega sveta. Učitelj­ski tovariš 1921, (18. 8.), št. 34, str. 4. 5 Zgodovinski arhiv Ljubljana, VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka na Vrhniki, Kronika osemrazredne osnovne šole na Vrh­niki, IV. knjiga, škatla št. 1. 6 Odkritje Cankarjevega spomenika na Vrh­niki. France Dobrovoljc: Cankarjev album. Maribor, 1972, str. 311; Damir Globočnik: Cankarjev spomenik na Vrhniki. Vrhniški razgledi št. 13, 2012, str. 154. 7 Zgodovinski arhiv Ljubljana, VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka na Vrhniki. Kronika osemrazredne osnovne šole na Vrh­niki, knjiga V, škatla št. 1. 8 Nuša Rape: Jelici Vuk – Sadarjevi na zadnji poti. Učiteljski tovariš 1930/31, (11. 6.), št. 44, str. 2. 9 Nuša Rape: + Jelici Vuk – Sadarjevi, dobri ženi, odlični pevki in učiteljici (+ 28. maja 1931) v spomin. Žena in dom 1931, str. 293. JELICA VUK SADAR (1894–1931), učiteljica Tatjana Hojan JULIJA SPITZER (1895–1958), učiteljica in šolska upraviteljica Julija Spitzer (1895–1958), učiteljica in šolska upraviteljica (foto last: Amalija Majer). Rodila se je 9. februarja 1895 v Verdu, št. 70 (danes Sternenova ul. 1), Vrhnika. Oče je bil upokojeni stotnik František Spitzer, roj. v Strmilovu na Češkem, mati Julijana, roj. Flak, iz Verda. Pred njenim rojstvom so starši živeli v Trstu. Osnovno šolo je končala na zasebnem zavodu Lichtent­hurn v Ljubljani, nato je odšla na učite­ljišče, ki ga je končala z maturo 9. julija 1914. Prosila je za mesto praktikantke na vrhniški šoli, a ni bila sprejeta. Za nepla­čano šolsko praktikantko je bila na tej šoli sprejeta šele leto kasneje. Imenoval jo je okrajni šolski svet z odlokom z dne 19. decembra 1915. 27. septembra 1915 je bila sprejeta v učiteljsko organizacijo Slomškova zveza. Poučevala je v prvem razredu s 27 deklicami, na dekliški šoli in v ponavljalni šoli. V šolskem letu 1916/17 ni poučevala. 24. oktobra 1916 je rodila nezakonsko hčerko Vero Marijo. Med voj­no je bila nekaj časa zaposlena na vrhni­ški davčni upravi.1 5. oktobra 1920 je postala nadomestna uči­teljica v Blatni Brezovici. Nadomeščala je nadučitelja Josipa Zakrajščka. 14. septem­bra 1921 je nadomeščala učiteljico Valen­tino Vrhovec Vidic na Logu, 2. novembra istega leta je postala stalna učiteljica brez stalnega učnega mesta v Notranjih Gori­cah. Šele avgusta 1923 je postala stalna učiteljica s stalnim učnim mestom na dvo­razrednici v Podlipi in tam delovala do av­gusta 1945.2 Strokovni izpit je opravila 11. novembra 1922. Poučevala je lahko na javnih ljud­skih šolah s slovenskim in nemškim uč­nim jezikom, kot učiteljica ženskih ročnih del pa na splošnih ljudskih in meščanskih šolah. Pomožno je lahko poučevala tudi verouk na ljudskih šolah.3 Po letu 1935 je postala šolska upraviteljica na šoli v Podlipi. 12. julija 1945 je prejela dekret za učiteljico in začasno šolsko upraviteljico v Podlipi, a že 27. avgusta 1945 je bila ime­novana za učiteljico na Vrhniki.4 V Podlipi je skrbela za šolski vrt, za starše prirejala predavanja o vzgojnih in gospo­dinjskih temah. Vodila je tudi mladinske prireditve. Še posebej pa se je zavzela za pouk ženskih ročnih del in prirejala raz­stave otroških izdelkov z namenom, da se čisti dobiček teh porabi za nakup šolskih potrebščin revnim učencem. V ročnih de­lih je poučevala odrasla dekleta. Bila je članica telovadnega društva Sokol.5 Na šoli sta delovala Podmladka Rdečega kri­ža in Jadranske straže, naročeni so bili na mladinska lista Naš rod in Vrtec ter knjige Mladinske matice. V Ocenjevalnem listu za šolsko leto 1931/32 so jo ocenili tako: »Učno delo, metoda, učni uspeh: Vestno in skrbno druži vrline stare in so­dobne delovne šole; prav dobro. Strokovna izobrazba: Vsestransko izobražena, načitana, pozna strokovno literaturo delovne šole; prav do­bro. Zanimanje za službo: Požrtvovalno in marljivo z vestno pisme­no pripravo za vsako učno uro; odlično. Vedenje v službi in izven službe: Brezhibno in korektno, značajno in po­nosno, a ljubeznivo v šoli in uslužno med narodom; odlično. Delo na narodnem prosvečivanju: Predava o gospodinjstvu in poučuje odra­sla dekleta ženska ročna dela; prav dobro. Ostalo eventuelno delovanje in svojstva učitelja, ki ga označujejo kot vzgojitelja in državljana: Rodoljubna učiteljica in samo članica S. K. J.; prav dobro. Splošna ocena: prav dobro. Njena učenka Marjanca Leskovec se spo­minja: »Od leta 1930 smo se učenke v osnovni šoli v Podlipi veliko učile ročnih del. Učila nas je prizadevna učiteljica Juli­ja Spitzer. Premožnejše so si same nabavi­le material za delo, revnejšim je ona sama priskrbela blago.6 Na Vrhniki je leta 1945 poučevala v dru­gem razredu. Sodelovala je pri prireditvi ob praznovanju Miklavža in pomagala pri izvedbi mladinske spevoigre Triglavska roža, ki je bila 3. februarja 1946. Na seji učiteljskega sveta 10. aprila je predava­la o gospodarsko političnem položaju v naši državi. 25. maja je sestavila program ob praznovanju rojstnega dneva maršala Tita.7 Ob koncu šolskega leta je zbolela in se 30. septembra 1946 upokojila. Umrla je 9. junija 1958 v Ljubljani, 11. junija je bila pokopana na Vrhniki. Mari Lovriša, oskrbovanka Doma starej­ših v Logatcu, nekoč tudi njena učenka v Podlipi, je o njej povedala: »Učiteljica Spitzer je bila fejst babnica. Sem ji rada pomagala in mi je vedno kaj prišparala. Učila me je tri leta.«8 Opombe: 1 Uslužbenski list. Zgodovinski arhiv Ljublja­na (v nadaljevanju ZAL), VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka Vrhnika, škatla 4. 2 Izpričevalo učne usposobljenosti za obče ljudske šole, 11. 11. 1922. ZAL, VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka Vrhnika, škatla 4. 3 Personala. ZAL, VRH 48, Osnovna šola Jane­za Mraka na Vrhniki, škatla 4. 4 Personala, 1918–1946. ZAL, VRH 46, Osnov­na šola Podlipa, škatla 75. 5 Ocenjevalni list za šolsko leto 1931/32. ZAL, VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka Vrhni­ka, škatla 4. 6 Marija Stanonik: Pozabljene spretnosti. Lo­ški razgledi 1984, str. 66. 7 Zapisniki sej učiteljskega sveta 1945/46, ZAL, VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka Vrhnika, škatla 2. 8 Le eno je potrebno. Časopis o življenju v domu. Logatec 2010, junij, str. 5. Julija Spitzer - v drugi vrsti osma z leve - dijakinja učiteljišča v Ljubljani pred prvo svetovno vojno (foto last: Amalija Majer). JULIJA SPITZER (1895–1958), učiteljica in šolska upraviteljica Uslužbenski list Julijane Spitzer, (ZAL, VRH 48, šk. 4). JULIJA SPITZER (1895–1958), učiteljica in šolska upraviteljica Tatjana Hojan HINKO RAVBAR (1905–1985), učitelj, šolski upravitelj in nadzornik Hinko Ravbar (1905–1985), učitelj, šolski upra­vitelj in nadzornik Rojen je bil 19. februarja 1905 v Vrhovljah pri Sežani. Imel je devet bratov, on je bil najmlajši, deseti brat. Oče je bil Janez Rav­bar, po domače Županov, mati Viktorija Legiša, po domače Kolmanova. Imela sta gostilno. Hinko je štiri razrede osnovne šole obiskoval na Repentabru (Vrhovljah), v letih 1911–1915. Učiteljišče je obiskoval v Tolminu med letoma 1920 in 1925. Maturi­ral je 28. junija 1925 v Vidmu, ker je zaradi Gentilejeve reforme1 učiteljišče v Tolminu postalo italijansko. Vojaščino je služil v letu 1926–27 v Brescii v Italiji. Do leta 1928 je poučeval v več krajih po nekaj mesecev – najprej na Repentabru, nato v Utovljah, Podgradu in Velikem Dolu. Nato je več kot eno leto učil v Štjaku, nakar je bil odpuščen. Izselil se je v Jugoslavijo. 18. maja 1930 je na učiteljišču v Ljubljani opravil dopolnilni zrelostni izpit iz sedmih predmetov s prav dobrim uspehom. Leta 1929 je nastopil službo v Srednji Bi­strici v Prekmurju, kjer je ostal do febru­arja 1932. Poročil se je z učiteljico Marijo Minko Šušteršič iz Verda. Imela sta dva otroka, sina Zlatana in hčerko Jelko. Od 10. do 22. avgusta 1931 je obiskoval uvo­dni in metodični tečaj za učitelje na bano­vinski vinarski in sadjarski šoli v Maribo­ru. Kraljevska banska uprava Dravske ba­novine ga je 12. februarja 1932 imenovala za voditelja kmetijske nadaljevalne šole v Srednji Bistrici. Ker pa je bil kmalu nato premeščen v Zamostje, šola ni bila ustano­vljena. 18. aprila 1932 je na mariborskem moškem učiteljišču opravil praktični uči­teljski izpit z dobrim uspehom.2 Februarja 1932 sta bila z ženo premešče­na v Zamostje, kjer sta bila do 1. oktobra 1936. Bil je šolski upravitelj in aktiven član učiteljskega društva. V šolskem letu 1936/37 je poučeval v Šen­tjurju pri Grosupljem, od 1937 do 1942 pa v Dobrniču, kjer je bil tudi upravitelj šole. Tudi tu je bil aktiven član učiteljske­ga društva. Na zborovanju v Žužemberku 16. decembra 1939 je imel predavanje Uči­telj in njegovi uspehi v šoli.3 Za Ministrstvo prosvete je objavil statisti­ko šole Dobrnič v šolskem letu 1940/41. Med vojno bil zaprt in avgusta 1942 odpe­ljan v italijansko internacijo. Med 4. mar­cem in 19. septembrom 1943 so mu ustavili službene prejemke. Po kapitulaciji Italije in razpustitvi taborišča v Monigu - Treviso je bil v šolskih letih 1943/44 in 1944/45 zača­sno zaposlen na Vrhniki. V Ocenjevalnem listu za šolsko leto 1943/44, ki ga je podpisala šolska upra­viteljica Marija Petkovšek, je zapis, da je »njegova vnema pri delu vestna, vedenje v službi popolnoma pravilno in vedenje zu­naj službe neoporečno«. Po koncu druge svetovne vojne je prišel v Tržič/Monfalcone po nalogu Pokrajinske­ga narodnoosvobodilnega odbora v Trstu ustanavljat večerne tečaje slovenskega je­zika. Naletel je na številne ovire. Najprej je bilo potrebno dobiti dovoljenje od oddelka za prosveto pri Zavezniški vojaški upravi. Tam so odgovorili, da še niso prejeli od­redbe za ustanavljanje slovenskih šol oz. tečajev, vendar so bili to le izgovori. Kljub nasprotovanju so pričeli s pripravami za tečaje. Popisali so vse mladinke in mladin­ce slovenskih staršev, ki bi se radi naučili slovenščine, ter vse šoloobvezne otroke, da bi jih pripravili na pouk v slovenskih šolah. Število je bilo veliko. Potrebne pro­store za pouk so našli v italijanski osnov­ni šoli. Prosili so ravnatelja šole, da jim da vsaj med šolskimi počitnicami na razpola­go nekaj učilnic. Ta je sprva odklonil, ker je šlo za slovenske tečaje, vendar je moral, čeprav nerad, popustiti. Tako so pričeli z delom z velikim odobravanjem slovenskih staršev, katerih otroci dolga leta niso v šoli slišali slovenske besede.4 Nekaj mesecev leta 1945 je poučeval v Tr­žiču (Monfalconu), v šolskem letu 1945/46 pa v Sežani. Začasno je prevzel mesto kra­jevnega šolskega nadzornika, novembra 1945 je postal didaktični ravnatelj za okraj Sežana. Ker je v soglasju s Pokrajinskim narodnoosvobodilnim odborom posku­šal kot učno gradivo uveljaviti slovenska berila, ga je Zavezniška vojaška uprava odpustila, zato je v šolskem letu 1946/47 poučeval v Senadolah, ki so bile v coni B. 30. septembra 1947 se je vrnil v Sežano, ko je bila ta priključena Jugoslaviji.5 Na kmetijskem nadaljevalnem tečaju, ki je bil v Sežani med 10. decembrom 1946 in 10. aprilom 1947, je vsak drugi teden po dve uri predaval gospodarstvo in praktič­no kemijo. Že v sredini šolskega leta 1947/48 so ga prestavili na osnovno šolo Lokev. Tedaj je poslal Ministrstvu za prosveto v Lju­bljani ugovor. V njem je napisal, da je bil v 22 letih službovanja prestavljen že šest­najstkrat in da si želi končno urediti svoj dom. Okrajni ljudski odbor, oddelek za prosveto v Sežani, mu je odgovoril, da je bila dodelitev v Lokev nujna, neodložljiva in bo le začasna, saj bo trajala le do konca šolskega leta. V začetku šolskega leta 1948/49 je bil imenovan za učitelja na sedemletko v Hr­pelje, istočasno pa tam tudi za upravni­ka dijaškega doma. Vendar tam ni ostal, ampak je bil že 17. septembra 1948 pre­stavljen na nižjo gimnazijo v Tomaju, kjer je ostal do februarja 1952. Kot predmetni učitelj se je vrnil na nižjo gimnazijo Se­žana. 30. junija 1951 je diplomiral na Višji pedagoški šoli v Ljubljani iz skupine zgo­dovina-geografija. V Ocenjevalnem listu za šolsko leto 1951/52 so o njem zapisali: da je poučeval zemljepis in zgodovino v vseh treh razredih, matematiko pa v 1. in 2. razredu, skupaj 24 ur. Poleg šolskega dela je predaval na ljudski univerzi, sode­loval pri dramskem odseku in pri šolskih proslavah z nagovori in predavanji. Pri šolskem delu je pokazal veliko prizadev­nost, rednost, natančnost in načrtnost. Poučeval je tudi učence v gospodarstvu ter vodil večerno delavsko gimnazijo. Splošna ocena je bila: »da se je pokazal kot zelo vesten in prav dober učitelj in vzgojitelj«.6 V šolskem letu 1952/53 je bil prestavljen na nižjo gimnazijo v Ilirski Bistrici, kjer je služboval dve leti do 5. septembra 1954, ko je prišel na Vrhniko, kjer je ostal do upokojitve. Na Vrhniki je na nižji gimnaziji poučeval prve štiri razrede, skupaj 183 učencev. Na prvi šolski konferenci, 10. septembra 1954, je ravnatelj pozdravil nova člana kolektiva Ivanko Pajnič in Hinka Ravbarja. Povedal je: »Oba poznata družbene, gospodarske, pro­svetne in politične prilike na Vrhniki, zato ne bo težko delo ne v šoli in ne izven nje.« V šolskem letu 1955/56 je bil razrednik 2. c razreda. Skrbel je za zgodovinska in zemljepisna učila. Na prvi redovalni konferenci, 29. oktobra 1955, je predaval o rapalski pogodbi ob njeni 35-letnici. V ravnateljevem poročilu je zapisano, da je bilo predavanje »zelo skrbno in dobro se­stavljeno«. Bil je član šolskega odbora, predsednik sindikalne podružnice in v nadzornem odboru Društva prijateljev mladine. V Ocenjevalnem listu za šolsko leto 1954/55 je ravnatelj Stane Volk o njem zapisal: »Tov. je kot zgodovinar in zemljepisec na zavodu odličen predavatelj, ki zna s svojo nazornostjo in lepim odnosom do dijakov zaktivizirati ves razred. Pri zgodovini polaga veliko pažnjo na vzročnost dogod­kov, pri zemljepisu pa gospodarsko stran in tako doseže trajno pomnenje predelane učne snovi. Z očetovsko blagohotnostjo v razredu in tovariškim odnosom do ostalih sotovarišev na šoli dokazuje talent prave­ga učitelja in vzgojitelja.« Ob šolski reformi leta 1958 so bile ustano­vljene osemletne osnovne šole in ukinjene nižje gimnazije. Zato je tudi nižja gimna­zija na Vrhniki postala II. osnovna šola Ivana Cankarja. Hinko Ravbar je tako na njej 1. septembra 1958 nastopil službo predmetnega učitelja za zgodovino in zemljepis. Od leta 1963 je poučeval tudi nov predmet Nauk o komu­ni. Ravnatelj je večkrat hospitiral v njego­vem razredu. 8. januarja 1960 je v 6. b ra­zredu Ravbar učil o Jakobinski diktaturi. Ravnatelj je ob tem zapisal: »Pri izvajanju te za učence težke teme, je tov. pokazal, da je odličen praktik in pedagog.« 11. aprila 1961 je v 7. a razredu obravnaval ilindensko vstajo. Ravnatelj je ob obisku te ure zapisal, da učitelj »prisili učence, da mislijo«. V Vprašalni poli za ocenitev učnega in vzgojnega osebja za šolsko leto 1960/61 so o njem zapisali, da poučuje zgodovino in zemljepis v višjih razredih in je razre­dnik 8. b razreda. Poleg razrednega dela je član šolskega odbora in v upravnem odboru ljudske knjižnice. Ob podrobnem opisu njegovega dela je še posebej nave­deno: »Imenovani je odličen pedagog, z dobrim poznavanjem predmetne smeri. Z raznimi ponazorili, z različnimi član­ki, diafilmi in s slikami zna učence ak­tivno pritegniti k sodelovanju ter doseže zelo lepe uspehe. Učne ure ima metodič­no pravilno porazdeljene ter zainteresira učence, da sami zbirajo članke in slike po raznih časopisih in revijah ter prina­šajo v šolo kot dopolnilo k učni snovi.« Za njegovo vestno delo je dobil oceno »se posebno odlikuje«. Posvečal se je tudi poklicnemu svetova­nju. Ob začetku šolskega leta 1963/64 je za učence sedmih razredov pripravil pre­davanje »Zakaj je izbira poklica važno ži­vljenjsko vprašanje?«, 2. novembra 1963 pa za učence 7. in 8. razredov predavanje »Kaj te veseli?«. Na učiteljski konferenci, 10. marca 1965, je imel predavanje z naslovom: »Kratek oris zgodovine Vrhnike do XX. stoletja«, na konferenci 26. maja 1966 pa predava­nje »Vrhnika med NOB«. V šolskem letu 1965/66 je organiziral šolsko skupnost, ki je bila ustanovljena 16. oktobra 1965. V šolskem letu 1967/68 je pripravil predava­nje ob 50-letnici oktobrske revolucije.7 Upokojil se je 1. septembra 1968. Umrl je 12. januarja 1985 na Vrhniki, kjer je tudi pokopan. V knjigi Globoko so korenine je objavil ob­sežen članek, ki ga je napisal o dogodkih v prvi svetovni vojni.8 Njegova nečakinja Nada Ravbar je zapisa­la: »Oba, stric Hinko in teta Minka (Mari­ja), sta bila izredna človeka in odlična pe­dagoga. Iz njega je vela življenjska radost in hudomušnost, iz nje materinska mili­na. On je v razredu umel oživljati mrtvo preteklost, ona vcepljati abecedno čarov­nijo v male glavice. Oba sta resnično znala učiti in naučiti.«9 Opombe: 1 Gentilejeva šolska reforma, osnovnošolski zakon iz leta 1923, imenovan po takratnem ministru za šolstvo, filozofu G. Gentileju. Predpisal je pouk samo v italijanščini že v prvih razredih osnovnih šol. Do leta 1927 je bilo okrog 400 slovenskih in hrvaških osnovnih šol v Julijski krajini spremenje­nih v italijanske, enako srednje šole v Idriji, Tolminu in Pazinu. 2 Slovenski šolski muzej, arhivska zbirka. Osebni fond Hinka Ravbarja. 3 JUU – sresko društvo v Žužemberku. Uči­teljski tovariš 1939/40, (7. 12.), št. 18, str. 3. 4 Slovenski šolski muzej, arhivska zbirka. Osebni fond Hinka Ravbarja. 5 Po drugi svetovni vojni je bila mirovna pogodba z Italijo podpisana 10. februarja 1947, v veljavo pa je stopila 15. septembra 1947. 6 Slovenski šolski muzej, arhivska zbirka, osebni fond Hinka Ravbarja. 7 Zgodovinski arhiv Ljubljana, VRH 47, Osnovna šola Ivana Cankarja, Zapisniki učiteljskih konferenc. 8 Prva svetovna vojna in čas pred njo. Globo­ko so korenine. Izola, 2003, str. 59–107. 9 Prav tam, str. 56–57. Diploma Hinka Ravbarja na Višji pedagoški šoli v Ljubljani iz zgodovine in geografije, 30. junij 1951. (Slovenski šolski muzej, arh. zbirka, osebni fond Hinka Ravbarja.) HINKO RAVBAR (1905–1985), učitelj, šolski upravitelj in nadzornik Potrdilo o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije Hinka Ravbarja. Sežana, 18. september 1951 (Slovenski šolski muzej, arh. zbirka, osebni fond H. Ravbarja). HINKO RAVBAR (1905–1985), učitelj, šolski upravitelj in nadzornik HINKO RAVBAR (1905–1985), učitelj, šolski upravitelj in nadzornik Tatjana Hojan MARIJA RAVBAR (1907–1993), učiteljica in šolska upraviteljica Marija Ravbar (1907–1993), učiteljica in šolska upraviteljica Marija Šušteršič se je rodila 20. junija 1907 v Verdu. Oče je bil Ivan šušteršič, vodja obrata Parketarne Lenarčič v Verdu, mati Julijana, roj. Šulgaj iz Jeličnega Vrha nad Idrijo. Sestra Stanka je bila učiteljica, brata Janeza so leta 1943 ubili italijanski voja­ki.1 Osnovno šolo je obiskovala na Vrh­niki, 2. in 3. razred meščanske šole pa pri šolskih sestrah v Šmihelu pri Novem mestu. 4. razred meščanske šole je obi­skovala pri uršulinkah v Škofji Loki, nato pa nadaljevala šolanje na učiteljišču pri šolskih sestrah v Mariboru. Spričevalo o zrelostnem izpitu je dobi­la leta 1926. Takoj je začela poučevati na Vrhniki, kjer je nadomeščala manjkajo­čega učitelja. Še istega leta je bila presta­vljena na šolo Črenšovci, kjer je ostala do leta 1932. Nato je bila dodeljena v šolo Za­mostje. Poročila se je z učiteljem Hinkom Ravbarjem. Z možem je nato službovala v Sv. Juriju pri Grosupljem in Dobrniču. Med poučevanjem v Dobrniču je leta 1939 napisala za Slovenski šolski muzej zgodo­vino šole2. V šolskem letu 1943/44 je bila premeščena na podružnično šolo Drenov Grič, 1944/45 pa na Vrhniko. Tu je prevze­la v 2. razredu višje ljudske šole uro učne­ga jezika in uro zgodovine. Leta 1945 je učila v Doberdobu, oktobra 1946 pa je bila imenovana za upraviteljico šole v Sežani, kjer je bila do leta 1952. 10. decembra 1946 je bil na šoli kmetijsko nadaljevalni tečaj, na katerem so poučevali štirikrat teden­sko po tri ure. Marija Ravbar je poučevala zdravstvo vsak drugi teden po eno uro. Te­čaj je trajal do 10. aprila 1947. Leta 1947 je bila tajnica Slovensko-hrvat­ske prosvetne zveze, oddelka za šolstvo.3 Ta zveza je nastala iz Slovenske prosvetne zveze, ki je bila v Trstu ustanovljena 7. ok­tobra 1945. Leta 1947 se je preimenovala v Slovensko-hrvatsko zvezo. V šolskem letu 1950/51 je vodila v Tomaju, kjer je služboval njen mož, kuharski tečaj. Trajal je od decembra do marca, obisko­valo ga je 22 deklet in žena iz okoliških vasi. Poleg praktičnega dela so poslušala tudi predavanja iz vzgoje, zdravstva in o sestavi hrane. Ob koncu tečaja, 9. marca, so predstavile svoj kuharski izdelek.4 Med letoma 1952/53 in 1953/54 je bila šol­ska upraviteljica v Pivki. Do leta 1950 je bila šola sedemletka, nato pa so se višji razredi sedemletke preimenovali v nižjo gimnazi­jo, osnovna šola pa je postala samostojna.5 Na Vrhniko se je vrnila v šol. letu 1954/55. Prevzela je 2. c razred. Ker pa je manjkalo učiteljev v 3. c razredu, je v njem poučeva­la prirodopis dve uri, pisanje pa eno uro. Vodila je zbirko učil na šoli in pripravljala nekatere proslave. Leta 1960 je zbolela in se upokojila. Umrla je 15. decembra 1993 v Izoli. Pokopana je na Vrhniki. Opombe: 1 Podatek hčerke Jelislave Ravbar Tovornik. 2 Slovenski šolski muzej, dokumentacijska zbirka, mapa šole Dobrnič. 3 Alojzij Geržinič: Boj za slovensko šolstvo na Primorskem za delovanja dr. Srečka Baraga pri ZVU. B. Aires, 1983, str. 158. 4 Teh naših … 50 let. Sežana, 1997, str. 10 in 14. 5 150 let šole v Pivki 1855–1965–2005. Pivka, 2005, str. 15. Zapis v Uslužbenskem listu Marije Ravbar (SI AS 231, šk. 37). MARIJA RAVBAR (1907–1993), učiteljica in šolska upraviteljica Simona Kermavnar LITOŽELEZNA DEDIŠČINA 2. polovice 19. in prvega desetletja 20. stoletja na Vrhniki in Stari Vrhniki Devetnajsto stoletje je bilo čas industrijske revolucije in z njo povezane splošne upo­rabe litega železa. Ta material srečamo za konstrukcijske, arhitekturne in funkci­onalne namene (stebri, konzole, ograje) ali kot povsem dekorativne izdelke (vaze, živali…). Modeli za večkratno uporabo so omogočili tudi široko dostopne kopije umetniških skulptur, npr. antičnih. Ker je bila druga polovica stoletja v Evropi čas sistematične gradnje vodovodnih in kanalizacijskih napeljav — pri čemer je ključno vlogo igralo lito železo —, je veliko kulturne dediščine iz tega časa vezane na te projekte, tako vodnjaki, pitniki, vodne črpalke itd. Ob koncu 19. stoletja so bile aktivnosti na področju gradnje vodovo­dov, ki jih je v okviru habsburške monar­hije spodbujal tudi cesar Franc Jožef I., v polnem razmahu v slovenskih mestih in večjih krajih, v začetku naslednjega stole­tja pa so zajele tudi manjše kraje in vasi na podeželju. Na Vrhniki je izgradnjo vodovoda spodbu­dila epidemija kolere leta 1886, in 1892. je občinski odbor sklenil, da ga napeljejo. Na začetku naslednjega leta so prosili deželni odbor, naj pošlje češkega arhitekta in hi­drologa Jana Vladimírja Hráskega,1 ki je bil v letih od 1884 do1897 tudi kranjski de­želni inženir; deželni zbor je prošnji ugo­dil. Hráský je izdelal načrt ter pripravil predračun stroškov za napeljavo vodovo­da. Projekt so nato predložili v obravnavo deželnemu zboru in zaprosili za finančno podporo, kar pa je preprečil ljubljanski župan Ivan Hribar, tako da Vrhnika po­moči ni dobila in niso mogli začeti z deli. Ugodnejše razmere so se pokazale šele leta 1899, vendar tokrat s predloženim na­črtom in predračunom ni bila zadovoljna deželna vlada. Podrobnejše načrte je nato 1901. izdelal deželni inženir Wick (Vik).2 Občinski urad na čelu z županom Gabri­jelom Viktorjem Jelovškom (1858–1927), ki je kar dvajset let nepretrgoma opravljal župansko funkcijo (1888–1908), je po ure­ditvi vseh zadev s parcelami in odškodni­nami 10. julija 1903 v dnevnem časopisju objavil razpis za izgradnjo vodovoda za trg Vrhniko.3 Avgusta istega leta so na občinski seji sklenili, da bo dela izvedlo dunajsko podjetje inženirja Carla Wagen­führerja,4 ki je dalo najugodnejšo ponud­bo in je že malo prej uredilo vodovod v sosednjem Logatcu.5 Gradnja na Vrhniki je bila končana naslednje leto,6 dela je vodil gradbeni inženir Matko Prelovšek.7 Kolavdacija je potekala septembra 1905 in ponovno 1906 in 1907, ker so se pokazale nekatere pomanjkljivosti, ki jih je moral izvajalec odpraviti. Leta 1904 je isto pod­jetje napeljalo vodovod tudi na Stari Vrh­niki, načrte je prav tako izdelal inženir Wick.8 Iz tistega časa se je tako na Vrhniki kot Stari Vrhniki ohranilo kar nekaj litožele­znih predmetov, ki so neposredno vezani na napeljavo vodovodov. Najbolj repre­zentativen na Vrhniki je seveda vodnjak z nimfo,9 ki vse od postavitve leta 1904 stoji ob Tržaški cesti pred nekdanjo Ljudsko šolo, sedanjo OŠ Ivana Cankarja (zgraje­na med letoma 1903—1904).10 Kot je bila navada pri nas in pravzaprav v celotnem srednjeevropskem prostoru, so take vo­dnjake podarile tvrdke ob zaključku vodovodnega projekta kot zahvalo za na­ročilo.11 Kot se vidi z razglednice, ki jo je založil Rudolf Rutner12 in je bila posneta kmalu po izgradnji šole, je prvotno pro­sto stal v parku pred stavbo, sedaj je po­stavljen na betonski podstavek in obdan z grobim okroglim betonskim obodom. Vodnjak sestavlja nizek osemkoten pod­stavek, na katerem stoji z girlandami okra­šen zvonast del, iz katerega izrašča širo­ka, dvakrat stopnjevana banjasta skodela, okrašena ob vznožju s kanelurami in zgo­raj s kanelurami in puncami. Tik pod ro­bom so po štiri levje glavice in majhne ro­zete. Vrh krona kip delno razgaljene nimfe v kontrapostni postavitvi, na desnem ra­menu z obema rokama pridržuje amforo, goli roki krasita obročka, lase ima spete v figo in okrašene z diademom. V skladu s pozno stopnjo historizma je kip inspirira­la antična skulptura, a najverjetneje ne gre za kopijo konkretnega grškega ali rimske­ga originala, pač pa je umetnik vzore iskal predvsem v post-canovovski tradiciji. Na amforo je postavljena še vaza z valovitim robom, iz katere brizga voda, ki se izliva v skodelo ter nato skozi levje glavice na tla oz. v betonski obod. V Sloveniji so poleg vrhniškega ohranje­ni še trije litoželezni vodnjaki z nimfo, in sicer v Logatcu, Črnomlju in v Šmarje­ških Toplicah (ta vodnjak je prvotno stal v Novem mestu). Vsi prihajajo iz Salmove livarne v Blanskem na Moravskem (Fürst Salm’sches Eisenwerk Blansko). Odlitki fi­gure so identični, podstavki pa glede na različne modele variirajo, šmarješki in lo­gaški sta identična. Gre za izdelke umetniškega liva, ki je vrhunec doživel v 1. polovici 19. stoletja v Nemčiji in na današnjem Poljskem v okviru Pruskih kraljevih livarn, kmalu pa so se jim pridružile tudi druge, med katerimi je izstopala omenjena moravska livarna. Kot rečeno, je bil vodnjak takoj po posta­vitvi upodobljen tudi na razglednicah, in ni znano, da bi se Vrhničani nad nimfo zgražali ali menili, da je razlog pohuj­šanja. Nasprotno so v istem času menili Novomeščani. Tam je po zaključku nape­ljave vodovoda postavljeni vodnjak spro­žil plaz zgražanja. Dolenjske novice so ob njegovi postavitvi konec aprila 1904 zapisale: »Na sv. Florijana trgu postavi­li so te dni vodnjak, na vrhu pa podobo ženske, ki je tudi za poletni čas prelahko oblečena, in je vsem pametnim meščanom v opravičeno izpodtiko. Nejevolja vsled te nesramne sohe je zares velika […] A huje in najhuje je to, da se mladina obojega spola in vsake starosti zbira tam okrog ter dela surove opazke […].«13 Vendar so vodnjak umaknili šele leta 1926 in ga prepeljali v Šmarješke Toplice. Do nedavnega se je na podlagi avstrij­skega izvajalca vodovodov predvidevalo, da so vodnjaki prišli iz neke avstrijske (dunajske)14 livarne. Ivan Stopar15 jih je edini (konkretno črnomaljskega) pravil­no povezal s Češko. Narejeni so bili, kot rečeno, v Salmovi livarni v Blanskem na Moravskem,16 eni najpomembnejših livarn umetniškega liva v okviru habsburške mo­narhije, ki je bila poslovno in tudi sorod­stveno povezana z našo takratno najpo­membnejšo železolivarno, Auerspergovo v Dvoru pri Žužemberku.17 Leta 1896 je li­varna iz Blanskega prešla v last praške del­niške družbe Akciová společnost strojír­ny/Maschinenbau-Aktiengesellschaft. Najzaslužnejši za razcvet blanske livarne je bil Hugo Franc starogrof (1776—1836), edini otrok iz zakona med Karlom kne­zom Salm-Reifferscheid-Krautheimom in Pavlino Auersperško, hčerko grofa in od leta 1783 kneza Karla Jožefa Auersperga iz Kočevja, ustanovitelja železarne v Dvoru. S proizvodnjo litoželeznih vodnjakov so v Blanskem začeli v 2. polovici 19. stoletja in nadaljevali do prvih desetletij 20. stole­tja, pri čemer se njihova oblika praktično ni spreminjala. Naročiti jih je bilo mogoče po katalogu. Livarna je imela svoje agen­cije mdr. na Dunaju in v Gradcu. Model št. 34,18 kakršen je tudi vrhniški okrasni vo­dnjak, je imel v svoji trgovini npr. tudi gra­ški trgovec madžarskega rodu Sigmund Juhász.19 Detajli so na vrhniškem vodnja­ku danes poškodovani, pred dvema leto­ma je bil precej površno prebarvan s črno barvo, čeprav je za izdelke blanske livarne zelo značilna sivkasta barva, močno pa ga degradira tudi postavitev v grob rumenka­sto-modro pobarvan betonski obod. Na Vrhniki in Stari Vrhniki je ohranjenih kar nekaj identičnih litoželeznih ventil­nih pitnikov višine okoli enega metra. So v obliki stebriča s krožno bazo, stebrič se navzgor oži in je razdeljen v štiri polja s po enim rombastim okrasom na sredini. Zaključi se s krožnim pokrovom s signa­turo izvajalca del, čisto na vrhu je stož­čast zaključek s pecljem. Praktično enake pitnike, a brez napisov ali pa z napisom drugih livarn in še bolj običajno izvajalcev vodovodarskih del srečamo tudi drugje po Sloveniji in širše.20 Ročaji in izlivke, pa tudi stožčasti zaključki, so bili v preteklosti pogosto odtrgani in so jih včasih nadome­stili bolj ali manj prvotnemu zgledu zvesti nadomestki. Kot rečeno, vsi imajo na kapi signaturo Wagenführerjeve tvrdke *WIEN * C. WAGENFÜHRER JNGENIEUR:21 na Vrh­niki stojijo pri hišah Na Klancu 5, Stara ce­sta 35 in na križišču Poti na Košace ter poti proti cerkvi sv. Trojice. Vodovod na Stari Vrhniki je bil poleti 1904 večinoma že dograjen.22 Kot vidimo z načrta, datiranega 27. decembra 1901 in pod katerega se je podpisal deželni inže­nir Wick,23 je bilo predvidenih vsaj osem ventilnih pitnikov (nem. Ventilbrunnen; domačini jim pravijo štirne), eden od njih z napajališčem, in več kot deset hidrantov. Ohranile so se štiri »štirne«: Ježenčanova (hišna št. 13),24 pri Bajtni hiši (št. 69),25 Kobalova (št. 21)26 in Bizjakova (št. 42);27 zadnji imenovani imata zraven betonski koriti za napajanje živine. Še iz časa pred napeljavo vodovoda pa je litoželezna vodna črpalka pri Andrejčk­ovcovi hiši (Stara Vrhnika 38, rojstna hiša slikarja Simona Ogrina)28; prvotno je bilo zraven korito za napajanje živine. Zgor­nji del (pokrov) črpalke manjka, tako da je višina 133 cm le približna. Z mesnatimi listi okrašen podstavek je na tla pritrjen s štirimi vijaki. Gre za izdelek livarne Emila Garvensa, ki je bil znan hannovrski proi­zvajalec vodnih črpalk.29 Zanje so značilni kanelirani vitki stebriči in izlivke v obliki stilizirane orlovske glave, kar lahko vidi­mo tudi na starovrhniškem primeru (po­doben, prav tako signiran izdelek, srečamo npr. v Vrabčah na Primorskem). Na izlivki je signatura GARVENS, na drugi strani iz­livke je žig 21 DA in na obročku 21 D/ X. Ohranjena sta tudi vsaj dva identična lito­železna umivalnika, oba z napisom okoli pipe C. WAGENFÜHRER/ WIEN, in sicer na zunanjščini z arkadnimi hodniki členjene vrtne fasade Stržinarjeve hiše na Vrhniki (Voljčeva c. 13) ter na Stari Vrhniki (št. 62) t. i. Španov lijak,30 ki se danes nahaja v notranjščini hiše. To ni njuna primarna lokacija in zato tudi nista ohranjena v po­polni obliki, kar je pri lavabojih tudi sicer zelo pogosto, ker so jih skoraj vedno pre­stavljali in je bil pri tem poškodovan ali uničen spodnji del s konzolo, izlivka pa zamenjana z novejšo izvedbo (večinoma neprimerno). Njuno okrasje (akantovje, školjčni in jajčni motiv, girlandi) izhaja iz antičnih oblik, skleda je oblikovana v spo­dnjem delu kot kanelirana čaša z robom, okrašenim z jajčnim ornamentom. Drug pomemben segment litoželezne de­diščine predstavljajo ograje. Lito železo se je namreč izkazalo kot opti­malen material pri njihovem oblikovanju in domišljija oblikovalcev se je lahko pol­no razmahnila. Uporabljajo se seveda lah­ko tako na urbanih (parkovne, obcestne, pokopališke) kot zasebnih površinah in objektih (balkonske, notranje spiralne itd.). Tu omenimo še nosilne konzole, ki so večkrat nadomestile kamnite. Na Vrhniki se je ohranilo za naše razmere zavidljivo število primerkov litoželeznih ograj, ki so večinoma zasnovane z verti­kalnimi palicami (v nasprotju npr. s ho­rizontalnimi, diagonalnimi, mrežo, itd). Fragmentarno ohranjena ograja obdaja te­raso pred vrhniško župnijsko cerkvijo na Hribu, zgrajeno med letoma 1850 in 1852.31 Sprva je potekala tudi vzdolž kamnitega stopnišča in obdajala slopa, ki flankirata pot do župnišča zraven. Prerez stebričev (v. 147 cm) je štirilisten, konica je v obliki akantovih listov, vme­sne palice (v. 130 cm) pa imajo zaključ­ke v obliki sulic, flankiranih s po dvema akantovima listoma. Praktično enako ograjo srečamo ob zidu na severni strani pokopališča okoli nagrobnega spomeni­ka družine Mulley,32 le dimenzije so tam manjše (v. stebriča 118 cm, v. vmesnih palic 100 cm. Levo od tega nagrobnega spomenika stoji monumentalna, po letu 188433 zgrajena odprta grobna kapela rodbin Jelovšek in Pollak, kjer je poko­pan tudi župan Gabrijel Jelovšek. Robu­stna litoželezna ograja zapira vhod in stranski stranici (v. stebričev 140 cm, v. vmesnih palic 121 cm. Prerez stebričev je prav tako štirilisten.34 Omenimo še ogra­jo nagrobnega spomenika rodbin Lenar­čič-Lovrenčič. Litoželezna ograja krasi tudi mali balkon vogalne nadstropne hiše ob zavoju stare glavne ceste na nekdanjem Glavnem trgu, ob nekdanji povezavi med rečnim prista­niščem in podružnično cerkvijo sv. Le­narta, sedaj Cankarjev trg 10 (RNKD ev. št. 17953). Hiša je na tem mestu stala že v 18. stoletju, v zadnji četrtini 19. stoletja je dobila novi triosni obcestni fasadi.35 Konec 19. stoletja jo je kupil Jakob Rado­slav Hočevar in v pritličju odprl lekarno.36 V nadstropju severne fasade je majhen balkon podprt s kamnitima konzolama in ograjen z litoželezno ograjo s pleteni­nastim vzorcem, ki jo vidimo že na leta 1897 odposlani razglednici.37 Identično balkonsko ograjo srečamo na hiši št. 67 v Planini pri Rakeku,38 kjer je portal da­tiran z letnico 1905. Litoželezna ograja z vegetabilnim okrasom obdaja dostop v nadstropje po zunanjih stopnicah pri vili na Cankarjevem trgu 3A (t. i. Sternenova hiša; RNKD ev. št. 14334), gank hiše na nekdanji Sv. Pavla cesti (sedaj Voljčeva cesta, št. 14) pa obdaja ograja s pletenina­stim okrasom; v novejšo leseno ograjo so vdelani fragmenti enake ograje na balko­nu hiše na Stari cesti št. 27. Obcestna ter vrtna ograja furmanske domačije ob nek­danji Tržaški cesti (Ljubljanska 12; portal nosi letnico 1843) je blizu izdelkom Auer­spergove dvorske livarne. V hrib zidana nadstropna Kranjčeva (tudi Bučarjeva) trgovsko-stanovanjska hiša na Voljčevi cesti (št. 19) ima pravokoten tloris in dvokapno streho s cestno frčado. Zgra­jena je bila v 2. polovici 19. stoletja za tr­govca Bučarja.39 V pritličju glavne fasade so tri polkrožne odprtine, ki jih zapirajo železne vratnice, na južni strani so po­dobna, a nižja vrata in podobno obliko­vano okno, prav tako zaprto z železnimi polkni. Etaži ločuje venčni zidec, vanj pa sta v osi glavne fasade vstavljeni litožele­zni nosilni konzoli (nem. Balkonträger), ki sta še pred nedavnim nosili balkonček z litoželezno ograjo, to pa so pred kratkim odstranili,40 a je ohranjenega več fotograf­skega gradiva. Enak tip ograje srečamo pri korni ograji župnijske cerkve Brezmade­žnega Spočetja Device Marije v Turjaku ter na balkonu nad glavnim vhodom dvor­ca Brinje (Seitenhof) pri Grosupljem; pri­pisana je Auerspergovi dvorski livarni (v letih 1692—1723 so bili Auerspergi lastniki dvorca).41 Konzoli sta okrašeni z rastlin­sko ornamentiko v obliki vitice z rozeto v sredini, ki se potem razdeli v dva akanta­sta izrastka, od katerih je notranji okrašen s cvetom v obliki grozdiča, zunanji pa je volutast. Zelo pomembno vlogo je imelo lito železo tudi pri opremi pokopališč. Sem poleg že omenjenih ograj sodijo nagrobni in poko­pališki križi (v tujini večkrat srečamo tudi Kalvarije), nagrobne plošče, sarkofagi, razne svetilke. Večina te dediščine je bila pri nas v minulem stoletju uničena, pro­dana za staro železo ali pa prenesena na sekundarne lokacije. Na starovrhniškem pokopališču se tako ni ohranil niti en lito­železen nagrobni križ, na vrhniškem pa le eden; ohranjen pa je tudi pokopališki križ. Vrhniško pokopališče42 je bilo sprva okoli župnijske cerkve in na njem so pokopavali do leta 1836. Tega leta je razsajala kolera, na dan so pokopali tudi do dvajset mrli­čev43 in pokopališče je postalo premajhno. Za silo so zato ogradili prostor na pobo­čju južno od cerkve, kjer je pokopališče še danes. Po sredini v smeri vzhod-zahod poteka osrednja pot, sredi katere stoji li­toželezen pokopališki križ s Križanim (v. ok. 80 cm), postavljen na visok kamnit podstavek, ki je spodaj okrašen s štirimi levjimi šapami. Križ obroblja žlebič, stiči­šče krakov pa je poudarjeno s koničasti­mi izrastki, na njem sta pritrjena odlitka Križanega in zvitek z napisom INRI. Za odlitek Križanega je značilna elegantna S linija vitkega telesa, ki je na križ pribito s štirimi žeblji, kljub temu da Jezusova desna noga prekriva levo. Kristus glavo nagiba na svojo desno stran, lasje mu pa­dajo na ramena. Prt je okoli ledij privezan z vrvjo. Enake odlitke pri nas srečamo npr. na pokopališču v Selu, Čepovanu in Bovcu (v Bovcu nogi prebada en žebelj) na Primorskem, pri čemer se ujemajo tudi mere. Iz srednje Evrope omenimo identič­na odlitka na pokopališčih v Blanskem in v Dusnoku (hrv. Dušnok) na jugovzhodu Madžarske; pri vseh omenjenih križih je sam križ drugačen. Na plinti litoželezne­ga podstavka križa v Dusnoku je pritrjena ploščica z napisom S. JUHÁSZ Graz. Ne gre za ime livarja, pač pa že omenjenega trgovca Juhásza, ki je imel v Gradcu tr­govino z železnimi izdelki. Po rodu je bil Madžar, 1847. je prišel v Avstrijo44 (to je tudi okviren t. p. q. za omenjene Križane v Sloveniji). Tovrstne Križane je imela v repertoarju livarna Ferrum Frýdlant nad Ostravicí (nem. Friedland an der Ostrawi­tza) na Moravsko—Šlezijskem, kjer so v 19. in na začetku 20. stoletja v velikem številu izdelovali litoželezne pokopališke, nagrobne in druge votivne križe. Vrhniški križ je model št. VII iz njihove ponudbe pokopaliških križev45. Litoželezen perforiran nagrobni križ z brstičnimi zaključki krakov na grobu dru­žine Umek-Grom z višino 148,5 cm sodi med srednje velike. Na bazi je upodoblje­na personifikacija Vere (Fides), oblečena v peplos in z velikim križem v eni roki ter s kelihom v drugi;46 atributa predstavljata temelj krščanske vere, vero v križanega Kristusa in v čudež zakramentov. Stoji pod dvoločno stolpičasto neogotsko arhi­tekturo s fialama oz. fialami. Žal ta del prekriva cipresov grm in ga lahko vidimo le s hrbtne strani, aplika z žarki manjka. Pod Križanim je okrogla napisna plošča, obdana z bršljanovimi lističi, ki simbo­lizirajo spomin, neumrljivost in večno življenje. Tovrstne nagrobne križe sta v svoji ponudbi imeli že omenjena Salmova livarna (model št. 17 iz rubrike Grabkre­uze in pa Těsín (Erzherzogliche Industri­ewerk Teschen) v Šleziji in jih na naših pokopališčih pogosto srečamo, včasih tudi na sekundarnih lokacijah v funkciji znamenj. Varianta takega križa z zvitkom z napisom INRI je v križ vdelana kartuša. Odlitke Križanega s tega križa (v. 40 cm, razpon rok 30,5 cm) pa sploh srečamo zelo pogosto na nagrobnih križih, zna­menjih in tudi v kapelah (npr. Sanabor): Kristusovo telo kot da lebdi, glavo nagiba na svojo desno stran, opasica je okoli bo­kov pritrjena z vrvjo, kazalca in sredinca sta na obeh rokah iztegnjena. Nekaj takih odlitkov hrani tudi muzej v Blanskem in jih je zagotovo izdelovala (tudi) Salmova livarna. Na cestni fasadi Košutove hiše v Gradišču (št. 11)47 v bližini pokopališča je vzidan fragment nekdanjega litožele­znega nagrobnega križa, od katerega se je ohranil le spodnji relief z upodobitvijo klečeče žalujoče Marije Magdalene. V po­nudbi so take križe imele livarne Rokycan (Klabava), Beroun, Marienthall in Blansko (1924).48 Pod reliefom je vzidana kamnita plošča z letnico 1804, ki pa sicer z litožele­znim delom ni neposredno povezana. Neohranjeno Prvi most čez Ljubljanico med vrhniškim bregom in Verdom so zgradili leta 1790, 1888. je bil postavljen nov litoželezen, na obeh straneh obdan s po dvema kandela­brskima plinskima svetilkama. Otvoritev verdskega mostu je sovpadla s štiridesetle­tnico vladanja cesarja Franca Jožefa I., zato je bil imenovan tudi most »Franc Jožef«. Naročil ga je veleposestnik, tovarnar in po­litik Franc Kotnik (1828—1890)49 z Verda pri neki dunajski livarni.50 Šlo naj bi za »prvi tovrstni objekt na Kranjskem«,51 kar ne drži, saj je bil v Ljubljani že 1867 postavljen litoželezni t. i. Hradeckega most (tudi Če­vljarski, Šuštarski, Radetzkega, Mrtvaški imenovan po sekundarni lokaciji v bližini bolnišnic in mrtvašnice), izdelan v dvorski livarni (dunajski inženir Johann Hermann, rojen na Češkem).52 Kot lahko vidimo s starejših razglednic, je v središču trga nasproti nekdanjega hote­la Črni orel, ki ga je dal leta 1850 zgraditi veleposestnik Jožef Kotnik, stal pitnik ste­brnega tipa (nem. Brunnenständer, Drucks­tänder) z zbiralnikom za vodo v obliki vaze na stebriču. Na razglednici iz leta 1901 ga tam še ni videti,53 okoli leta 1910 pa že in je bil torej postavljen v času dokončanja vrh­niškega vodovoda. Želja proizvajalcev tovr­stnih izdelkov je bila ne le oskrbovati ljudi in živali z vodo, pač pa poudariti pomen te dobrine in zanjo ustvariti primeren »dom« ter za ljudi prostor druženja. Lokacija pred Črnim orlom je zagotovo bila taka, v pri­tličju sta bili gostilna in kavarna, v prvem nadstropju pa velika dvorana, v kateri je gostovala leta 1876 ustanovljena čitalnica, žarišče vrhniškega kulturnega življenja v času slovenskega narodnega prebujenja. Sodeč po tej kratki predstavitvi lahko re­čemo, da se je na Vrhniki in Stari Vrhniki v primerjavi z nekaterimi drugimi mesti in kraji pri nas ohranilo relativno veliko li­toželezne dediščine, in sicer izdelkov raz­ličnih livarn, npr. dvorske Auerspergove, Salmove, Ferruma, Garvensa itd., več pa bodo razkrile nadaljnje raziskave.54 Spletni viri Kamra, Hočevar, Cankarjev trg 10 (https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/hocevar­-cankarjev-trg-10.html, stanje 18. 2. 2019). Litoželezni vodnjak na Vrhniki (https://www.mojaobcina.si/vrhnika/novice/litozelezni-vo­dnjak-na-vrhniki.html, stanje 16. 2. 2019). Občina Vrhnika. Kulturna dediščina (https://www.vrhnika.si/?m=pages&id=14, stanje 12. 2. 2019). Projekt izgradnje logaškega vodovoda konec 19. in na začetku 20. stoletja (https://www.mo­jaobcina.si/logatec/novice/projekt-izgradnje­-logaskega-vodovoda-konec-19-in-na-zacet­ku-20-stoletja.html, stanje 20. 3. 2019). Vodovod na Stari Vrhniki 1904 (http://www.staravrhnika.si/cms1/index.php?option=com_content&task=view&id=52&Itemid=86, stanje 21. 3. 2019). Arhivski viri - Ilustrirani katalog Maschinenbau-Aktien­gesellschaft vormals Breitfeld, Daněk & Co. Eisenwerke Blansko, konec 19./začetek 20. stoletja (Blansko, Muzeum Blanenska) - Entwurf einer Wasserleitung für Ortschaft Alt Oberlaibach, Gemeinde Oberlaibach, pol. Bezirk Umgebung Laibach. Situation (Osebni arhiv Eme Goričan) - Fototeka ZVKDS (OE Ljubljana) Časopisni viri - Razpis, Slovenec, 11. 7. 1903, str. 9. - Dnevne novice. Vodovodi, Slovenec, 27. 8. 1903, str. [2]. - Piše se nam. Iz Novega mesta, Dolenjske novi­ce, 1. 5. 1904, str. 81—82. - Dnevne novice. Vodovod na Stari Vrhniki, Slovenec, 21. 7. 1904, str. 3 Slovenec, 21. 7. 1904, str. [3]. Literatura MAROLT 1929: Marijan MAROLT, Dekanija Vrh­nika: topografski opis, Ljubljana 1929. MIHEVC 1937: Franc MIHEVC, Spomini logaške­ga vedeža, Logatec 1937 (tipkopis). DOBROVOLJC 1972: France DOBROVOLJC, Cankarjev album, Maribor 1972. ŽARGI 1980: Matija ŽARGI, Izdelki umetni­škega železnega liva železarne na Dvoru, v: Železarna na Dvoru pri Žužemberku. Zgodovi­na, tehnologija, izdelki (katalog razstave), str. 43—59, kat. št. 112—114. KURENT 1984: Tine KURENT, Litoželezni pre­fabrikanti in drugi izdelki dvorske železarne v grosupeljski krajini, Zbornik občine Grosuplje, 13, 1984, str. 203—208: 206—207. VAVKEN 1985: Juša VAVKEN, Umetnostna ne­premična dediščina v Logatcu, Varstvo spome­nikov, 27, 1985, str. 73—84. ŠUMRADA, ŠKRABEC 1990: Janez ŠUMRADA, Milan ŠKRABEC, »Vrhnika, prečuden kraj«. Kraji v občini Vrhnika na starih razglednicah, Vrhnika 1990. BRATE 1991: Tadej BRATE, Tehniški spomeniki, Ljubljana 1991. GROLICH 1991: Vratislav GROLICH, Blanenská umělecká litina (katalog razstave), Brno–Blan­sko, 1991. KNIPS 1996: Achim KNIPS, Deutsche Arbeit­geberverbände der Eisen- und Metallindustrie, 1888—1914, Stuttgart 1996. HUMAR 1998: Gorazd HUMAR, Zmajski most, Nova Gorica 1998. ŽARGI 1999: Matija ŽARGI, Železni vodnjaki, Rast, 61, februar 1999, str. 61–62. Fontane illuminate 2000: Fontane illuminate, Arredo & Cittr, 13, 1, 2000, sl. 172, 188. Vrhnika. Turistični informator 2001: Vrhnika. Turistični informator, Vrhnika 2001. MOHAR 2002: Rozika MOHAR, Semič v obdobju narodnega prebujanja, Semič 2002. ŽARGI 2002: Matija ŽARGI, Auerspergova žele­zarna, Zgodnja industrijska arhitektura na Slo­venskem. Vodnik po arhitekturi (zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine), ur. Jerneja Batič, str. 112—114. OBLAK 2003: Nataša OBLAK, Veliki ljudje v malem kraju. Zgodovinski razvoj in pomen Ko­tnik-Lenarčičevega posestva v Verdu, Vrhniški razgledi, 4, 2003, str. 25–75. SERŠE 2003: Aleksandra SERŠE, Kakšno vodo so pili na Vrhniki v 19. stoletju?, Arhivi (Zbor­nik ob sedemdesetletnici Marije Oblak-Čarni), 26, 2003, št. 1, str. 115–118. STOPAR 2003: Ivan STOPAR, Brinje (Seitenhof), Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 2: Dolenjska. 4: Med Igom, Ribnico in Kočevjem, Ljubljana 2003, str. 31–35. GORIČAN, GARAFOLJ, GROM 2004: Ema GO­RIČAN, Anita GARAFOLJ, Anka GROM, Stara Vrhnika 560 let (zgibanka), Stara Vrhnika 2004. OBLAK ČARNI 2004: Marija OBLAK ČARNI, Gabrijel Jelovšek – vrhniški župan v letih 1889–1908, Vrhniški razgledi, 5, 2004, str. 11–18. SERŠE 2004: Aleksandra SERŠE, Ob stoletni­ci vrhniškega vodovoda, Vrhniški razgledi, 5, 2004, str. 73—78. STOPAR 2004: Ivan STOPAR, Črnomelj (Tscher­nembl), mestni grad, v: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 2: Dolenjska. 5: Bela krajina, Ljubljana 2004 (ponatis 2007), str. 11–20. HORVAT 2005: Franci HORVAT, Sto vodnjakov na Slovenskem, Ljubljana 2005. OBLAK MILČINSKI 2005: Tatjana OBLAK MIL­ČINSKI, Vrata v Verdu. Oblikovni in simbolni pomen hišnih vhodov, Vrhniški razgledi, 6, Vrh­nika 2005, str. 93–224. ROBLEK 2008: Polona ROBLEK, Hiše se spremi­njajo, sledovi ostajajo. Sprehod po vrhniški Sta­ri cesti, Vrhniški razgledi, 9, 2008, str. 64–139. ZALOKAR 2009: Polona ZALOKAR, Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo, 2: Vrhniško Gra­dišče skozi stoletja, Vrhniški razgledi, 10, 2009, str. 9–51. Študentje 2011: Študentje 4. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Etnološka inter­pretacija itinerarija »Po poteh Cankarjeve ma­tere«, Vrhniški razgledi, 12, 2011, str. 326–353. ZALOKAR 2011: Polona ZALOKAR, Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo, 3: Voljčeva cesta in Klis, Vrhniški razgledi, 12, 2011, str. 68—133. BĚLOVÁ 2012: Jana BĚLOVÁ, Funerální litina podbrdska ve svěle kantaktů s cenrty v 19. stole­tý výroby litiny v Prusku a na Morave (disertaci­ja), Praga 2012. HUMAR 2012: Gorazd HUMAR, Kratek sprehod skozi zgodovino gradnje mostov na ozemlju današnje Slovenije, od davnine do začetka 2. svetovne vojne/ A short Walkthrough of the History of Bridge-building on the Territory of Present-day Slovenia: from Prehistory to the be­ginning of World War 2, Arhitektov bilten: AB, 42, št. 195/196 (november 2012), str. 54—57. KERMAVNAR 2014: Simona KERMAVNAR, Vo­dnjak z nimfo, v: Upravna enota Logatec. Obči­na Logatec (zbirka Umetnostna topografija Slo­venije, 5, ur. Blaž Resman), Ljubljana 2014, str. 187—188, sl. 261. GORIČAN 2015: Ema GORIČAN, Stara Vrhnika. Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo (predstavi­tev 65 hiš, popisanih v franciscejskem katastru leta 1824), Vrhnika 2015. SAPAČ 2015: Igor SAPAČ (s sodelovanjem Fran­cija Lazarinija), Arhitektura 19. stoletja na Slo­venskem, Ljubljana 2015. GORIČAN, GARAFOLJ, GROM, KRVINA 2016: Ema GORIČAN, Anita GARAFOLJ, Anka GROM, Joži KRVINA, Stara Vrhnika (zgibanka), Stara Vrhnika 2016. GRANDA 2016: Stanko GRANDA, Akumulacija kapitala na Vrhniki, Vrhniški razgledi, 17, 2016, str. 9—34. KERMAVNAR 2016: Simona KERMAVNAR, Javni spomeniki na Logaškem (1. del), Logaške novice, oktober 2016, str. 25—26. KERMAVNAR 2017 a: Simona KERMAVNAR, Litoželezni vodnjak na Vrhniki, Naš časopis, 27. 2. 2017, str. 13. KERMAVNAR 2017 b: Simona KERMAVNAR, Opomba k litoželeznemu vodnjaku v Logatcu, Logaške novice, junij 2017, str. 20. KERMAVNAR 2018 a: Simona KERMAVNAR, Litoželezni vodnjaki v Črnomlju, Šmarjeških Toplicah, Logatcu in na Vrhniki, Belokranjec, 4/21, 2018, str. 26—27. KERMAVNAR 2018 b: Simona KERMAVNAR, Idrijski vodnjak z rudarjem, Kronika, 66/2, 2018, 245—252. KERMAVNAR 2018 c: Simona KERMAVNAR, Pokopališki križ v Bovcu, Sočasnik, 19/4, 2018, str. 37. KERMAVNAR 2018 d: Simona KERMAVNAR, Lavabo s pokopališča v Zavratcu, Idrijske novi­ce, 21. 9. 2018, str. 5. LUBEJ 2018: Uroš LUBEJ, Hradeckega most, v: Mostovi (zbirka Naša dediščina), Ljubljana 2018, str. 85—92. KERMAVNAR 2019 a: Simona KERMAVNAR, Litoželezna nagrobna križa livarne Ferrum na pokopališču na Golacu, Občinsko glasilo Hrpe­lje-Kozina, junij 2019, str. 19. KERMAVNAR 2019 b: Simona KERMAVNAR, Projekt izgradnje logaškega vodovoda konec 19. in na začetku 20. stoletja (1. del), Logaške novi­ce, junij 2019, str. 26. Opombe: 1 SERŠE 2003, str. 116. 2 SERŠE 2003, str. 118; SERŠE 2004, str. 75. 3 Razpis, Slovenec, 11. 7. 1903, str. 9; SERŠE 2003, str. 118. 4 SERŠE 2003, str. 118; SERŠE 2004, str. 75. 5 V Logatcu so vodovod začeli graditi poleti 1897, načrt je prav tako naredil Jan Vladimír Hráský. Gl. Projekt izgradnje logaškega vo­dovoda konec 19. in na začetku 20. stoletja (https://www.mojaobcina.si/logatec/novi­ce/projekt-izgradnje-logaskega-vodovoda­-konec-19-in-na-zacetku-20-stoletja.html, stanje 20. 3. 2019); KERMAVNAR 2019 b, str. 26; gl. tudi MIHEVC 1938, str. 28. 6 Na Sveti Trojici stoji vodni zbiralnik (vodo­hram) z napisom Vodovod zgrajen 1904, ko je županoval Gabrijel Jelovšek; gl. tudi Štu­dentje 2011, str. 331—332; SAPAČ 2015, str. 662. Ob stoletnici vrhniškega vodovoda je bilo napisanih nekaj temeljnih člankov na to temo, ki se omenjajo tudi v pričujočem besedilu (v njih so navedeni tudi arhivski viri), izšla je peta številka zbornika Vrh­niških razgledov, posvečena 100-letnici Jelovškove Vrhnike, in koledar z naslovom 1904 2004 100-letnica Jelovškove Vrhnike, kjer je bilo s fotografijami predstavljeno tudi nekaj litoželeznih predmetov. 7 SERŠE 2004, str. 78. 8 SERŠE 2004, 75—78; gl. tudi op. 23 tukaj. 9 Ikonografsko bi bilo kip verjetno najbolj smiselno razložili kot Danaido. Stoparje­va (STOPAR 2004, str. 17) interpretacija, da gre za svetopisemsko Rahelo, se glede na njeno izzivalno držo zdi manj verjetna; gl. tudi HORVAT 2005, str. 141; KERMAV­NAR 2017 a, str. 13; Litoželezni vodnjak na Vrhniki (https://www.mojaobcina.si/vrhnika/novice/sosed-sosedu/litozele­zni-vodnjak-na-vrhniki.html, stanje junij 2017). 10 Neorenesančna stavba po načrtu arh. Fran­za Kaudela (SAPAČ 2015, str. 661). 11 V zvezi s sedaj šmarješkim vodnjakom so Dolenjske novice zapisale: "Podarjenemu konju se ne gleda na zobe,"kar dodatno po­trjuje trditev, da so ti vodnjaki k nam prišli kot dar (Piše se nam. Iz Novega mesta, Do­lenjske novice, 1. 5. 1904, str. 81—82). 12 Objavljena v ŠUMRADA, ŠKRABEC 1990, sl. 19. 13 Piše se nam. Iz Novega mesta, Dolenjske novice, 1. 5. 1904, str. 81—82. Tako burne reakcije morda nekoliko lažje razumemo v kontekstu. V Novem mestu je bil vodnjak postavljen na mestu nekdanje cerkve in so meščani sodili, da tja torej sodi znamenje ali kaj podobnega, vsekakor pa ne vodnjak s kipom razgaljene nimfe. 14 VAVKEN 1985, str. str. 80; HORVAT 2005, str. 161, 165. 15 STOPAR 2004, str. 17. 16 KERMAVNAR 2018 a, str. 26—27. 17 GROLICH 1991, str. 21; za sorodstveno po­vezavo med njima gl. KERMAVNAR 2018 b, str. 245, 249—250. 18 Rubrika Ornamentale Auslaufbrunnen v katalogu iz 2. polovice 19. stoletja Fürst Salm‘sches Eisenwerk Blansko – Niederla­gen: Wien, Marxergasse Nr. 28 — Brünn, Grosser Platz 21 in pa v katalogu s konca 19./začetka 20. stoletja Maschinenbau-Ak­tiengesellschaft vormals Breitfeld, Daněk & Co. Eisenwerke Blansko. 19 Gl. Fontane illuminate 2000, sl. 172, 188. 20 Npr. v sosednjem Logatcu (Notranjska c. 54, Stara c. 62) brez signature, ki je morda bila odstranjena pri kasnejših prenovah pitnikov. V Novem mestu s signaturo izva­jalca inž. G. Rumpla, v Kalu in Kobaridu signatura milanske tvrdke Gallieni Vigano Marazza in Bopp & Reuther iz Meinheima, v Višnjah pri Colu KONRAD LACHNIK JN­GENIEUR LAIBACH, itd. 21 Gl. tudi Projekt izgradnje logaškega vodo­voda konec 19. in na začetku 20. stoletja (https://www.mojaobcina.si/logatec/novi­ce/projekt-izgradnje-logaskega-vodovoda­-konec-19-in-na-zacetku-20-stoletja.html, stanje 20. 3. 2019). 22 Dnevne novice. Vodovod na Stari Vrhniki, Slovenec, 21. 7. 1904, str. [3]; OBLAK ČARNI 2004, str. 15; SERŠE 2004, str. 77; Vodovod na Stari Vrhniki 1904 (http://www.stara­vrhnika.si/cms1/index.php?option=com_content&task=view&id=52&Itemid=86, sta­nje 21. 3. 2019). 23 Entwurf einer Wasserleitung für Ortschaft Alt Oberlaibach, Gemeinde Oberlaibach, pol. Bezirk Umgebung Laibach. Situation (Osebni arhiv Eme Goričan). 24 GORIČAN 2015, list 5. 25 GORIČAN 2015, list 24; GORIČAN, GARA­FOLJ, GROM, KRVINA 2016. 26 Študentje 2011, str. 333—334; GORIČAN 2015, list 9. 27 Fotografija objavljena v GORIČAN, GA­RAFOLJ, GROM 2004; GORIČAN, GARA­FOLJ, KRVINA, GROM 2008; GORIČAN 2015, list 4, 14. 28 GORIČAN 2015, list 15. 29 KNIPS 1996, str. 317. 30 Fotografija objavljena v GORIČAN, GARA­FOLJ, GROM 2004; GORIČAN, GARAFOLJ, KRVINA, GROM 2008. Na železniški postaji Hrpelje-Kozina je vzidan identičen lavabo z enakim napisom, primarnost lokacije pa je tudi tam vprašljiva. Na Vrzdencu je pri vho­du hiše št. 50 identičen umivalnik, a brez signature. Kot lahko vidimo z identičnega lavaboja na pokopališču v Zavratcu na Idrij­skem z napisom ANT. KUNZ/ M. WEISSKIR­CHEN (Mährisch Weisskirchen je nemško ime za Hranice na Moravskem) ali na lava­boju, ki ga hrani Mestni muzej v Ljubljani, na katerem je napis JOSEF STADLER/ LAI­BACH, so proizvajalci uporabljali pogosto enake modele in spremenili le napise (gl. KERMAVNAR 2018 d, str. 5). 31 Cerkev so zgradili na temeljih starejših treh stavb (MAROLT 1929, str. 29; AMBROŽIČ 2002, str. 25 sl.; SAPAČ 2015, str. 662). 32 Na bazi nagrobnika so vklesane letnice 1868, 1882 in 1902. 33 SAPAČ 2015, str. 661. Tega leta je namreč umrla Marie Kobal Jelovšek, ki je od v mav­zoleju pokopanih umrla prva. 34 Zelo podobni ograji npr. v Ljubljani vzdolž Cankarjeve ceste nasproti Narodne galerije ali okoli Narodnega muzeja (temeljni ka­men položen 1883). 35 SAPAČ 2015, str. 659. 36 ROBLEK 2008, str. 69—71. Kamra, Hočevar, Cankarjev trg 10 (https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/hocevar-cankarjev­-trg-10.html, stanje 18. 2. 2019). V Gradcu se je izšolal za magistra farmacije in se 1895. poročil s Kristino Sadnikar, sestro kamni­škega zbiratelja umetnin in starin dr. Josipa Nikolaja Sadnikarja. 37 ŠUMRADA, ŠKRABEC 1990, sl. 3 (založnik Brilej). Lepo je vidna tudi na razglednici iz leta 1907 (objavljena v DOBROVOLJC 1972, sl. 449, str. 297, kjer se hiša navaja kot last Gabrijela Jelovška). 38 Ta ima na vogalih poudarjena stebriča z ra­stlinsko ornamentiko, na Vrhniki manjkata. 39 SAPAČ 2015, str. 660. 40 ZALOKAR 2011, str. 73, 100—101 (na obja­vljeni fotografiji je litoželezna ograja še na svojem mestu); SAPAČ 2015, str. 660 (na ob­javljeni fotografiji hiša že brez ograje). 41 KURENT 1984, str. 206—207; STOPAR 2003, str. 33—35. 42 SAPAČ 2015, str. 661. 43 AMBROŽIČ 2002, str. 21, op. 50. 44 KERMAVNAR 2018 c. 45 Gl. tudi KERMAVNAR 2019 a, str. 19. 46 Vir za tako upodobitev je vplivno delo Ico­nologia (1593) italijanskega ikonografa Ce­sara Ripe. 47 ZALOKAR 2009, str. 34—35. 48 Železárny král. města Rokycan (BĚLOVÁ 2012, str. 279—280). 49 Okolica Vrhnike sicer slovi po kamnu, sam Kotnik pa je bil lastnik opekarske tovarne in bi bila izbira teh materialov bolj pri roki. Vendar je z odločitvijo za litoželezno kon­strukcijo verjetno želel pokazati tudi svojo naprednost in seznanjenost z dogajanjem drugje v Evropi, saj je leta 1858 diplomiral na visoki tehniški in inženirski šoli na Du­naju, tako da ga je gotovo poznal iz prve roke (gl. OBLAK 2003, str. 32, 73, op. 54: v Verdu je istočasno zgradil velik goveji hlev, prav tako z litoželezno nosilno konstrukci­jo; GRANDA 2016, str. 15). 50 OBLAK 2003, str. 26, 32, 73, op. 54. 51 DOBROVOLJC 1972, str. 295; Vrhnika. Tu­ristični informator 2001, str. 15; OBLAK MILČINSKI 2005, str. 95; Občina Vrhnika. Kulturna dediščina (https://www.vrhnika.si/?m=pages&id=14, stanje 12. 2. 2019). 52 Gl. npr. ŽARGI 1980, str. 49—50, kat. št. 112—114; BRATE 1991, str. 49; HUMAR 1998, str. 39—40, 43, 54; ŽARGI 1999, str. 91—92; ŽARGI 2002, str. 112—114; HUMAR 2012, str. 56; LUBEJ 2018, str. 85—92. 53 ŠUMRADA, ŠKRABEC 1990, sl. 21. in 22. 54 Pri pisanju članka se posebej zahvaljujem Milanu Koudelki iz muzeja v Blanskem, ki je tudi avtor fotografije št. 28, Emi Goričan in osebju Cankarjeve knjižnice na Vrhniki, še posebej Nataši Oblak Japelj. Vrhnika, vodohram na Sveti Trojici (foto: Simona Kermavnar) Vrhnika, litoželezni vodnjak z nimfo ob Tržaški cesti pred zadnjo obnovo 2018 (foto: Simona Kermavnar) LITOŽELEZNA DEDIŠČINA Ilustrirani katalog s konca 19./začetka 20. stoletja Maschinenbau-Aktiengesellschaft vormals Breitfeld, Daněk & Co. Eisenwerke Blansko (© Muzeum Blanenska) LITOŽELEZNA DEDIŠČINA Vrhnika, kapa s signaturo na pitniku ob cesti na Košace (foto: Simona Kermavnar) Vrhnika, ventilni pitnik ob cesti Na Košace (foto: Simona Kermavnar) Stara Vrhnika, t. i. Bizjakova štirna (foto: Simona Kermavnar) Stara Vrhnika 21, ventilni pitnik pri hišni št. 21 (foto: Simona Kermavnar) Načrt vodovodne napeljave na Stari Vrhniki iz leta 1901(Stara Vrhnika, osebni arhiv Eme Goričan) LITOŽELEZNA DEDIŠČINA Vrhnika, Voljčeva c. 13, lavabo na Stržinarjevi hiši (foto: Simona Kermavnar) Stara Vrhnika 38, vodna črpalka in detajl s signaturo proizvajalca (foto: Simona Kermavnar) Fototeka ZVKDS, Vrhnika, »Voljčeva cesta 21- župnišče«, maj 1970 (foto: Juša Vavken) LITOŽELEZNA DEDIŠČINA Vrhnika, ž. c. sv. Pavla, stebriči litoželezne ograje so precej poškodovani (foto: Simona Kermavnar) Vrhnika, litoželezna ograja pri Jelovškovem mav­zoleju (foto: Simona Kermavnar) Vrhnika, litoželezna ograja pri nagrobnem spo­meniku družine Mulley (foto: S. Kermavnar) Vrhnika, mavzolej družine Jelovšek (foto: Simo­na Kermavnar) Vrhnika, vila Cankarjev trg 3A, litoželezna ograja (foto: Simona Kermavnar) Vrhnika, hiša Cankarjev trg 10, litoželezna bal­konska ograja (foto: Simona Kermavnar) Vrhnika, hiša Voljčeva c. 14, litoželezna balkon­ska ograja (foto: Simona Kermavnar) LITOŽELEZNA DEDIŠČINA Risba litoželezne ograje dvorca Brinje (Seiten­hof), izrez (vir: KURENT 1984, str. 206) Vrhnika, nosilna konzola pri hiši Voljčeva c. 19 (foto: Simona Kermavnar) Fototeka ZVKDS, OE Ljubljana, VRHNIKA – mesto F. 115 (9039/št.: Litoželezna ograja s konzoloma na hiši Voljčeva c. 19 pred njeno odstranitvijo; (foto: Mojca Arh Kos) Vrhnika, litoželezen pokopali­ški križ (foto: Simona Kermav­nar) Vrhnika, litoželezni Križani s po­kopališkega križa (foto: Simona Kermavnar) Model št. VII iz ponud­be pokopaliških križev livarne Ferrum Frýdlant nad Ostravico. LITOŽELEZNA DEDIŠČINA Nagrobni križ iz ilustriranega kataloga Fürst Salm'sches Eisenwerk Blansko — Niederlagen: Wien (Marxergasse Nr. 28) — Brünn (Grosser Pla­tz 21) (© Muzeum Blanenska) Vrhnika, pokopališče, nagrobni križ družine Umek-Grom (foto: Simona Kermavnar) Blansko, Muzeum Blanenska, Križani (foto: Mi­lan Koudelka) Vrhnika, fragment nekdanjega nagrobnega kri­ža z reliefom žalujoče Marije Magdalene na hiši Gradišče 11 (foto: Simona Kermavnar) LITOŽELEZNA DEDIŠČINA Vrhnika na razglednici iz okoli leta 1900 (vir: Zbirka starih razglednic Cankarjeve knjižnice Vrh­nika, ID 8090058) LITOŽELEZNA DEDIŠČINA LITOŽELEZNA DEDIŠČINA LITOŽELEZNA DEDIŠČINA Niko Nikolčič Matužinov ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI Kozolec je sveta beseda! »… Mogoče najbolj legendarni je pa Zlatorogov zmaj. Ne bomo šli v zgodbo o Zlatorogu, ampak o vrednotah Zlatoroga. Poglejmo, Zlatorog – kozel, slovenska sveta žival. Peruno­va sveta žival je kozel. In kozolec! Da ne bi kdo pozabil na kozolec! Naši kmetje so še tisoč let po zmagi krščanstva, še konec 19. stoletja, kozlove rogove, oblikovane iz vej grmovja, obešali na kozolce. Kajti Perun je bog strele in on ni metal strel na svojega kozla, saj je ta ščitil kozolec. Kozolec je sveta beseda. Neprevedljiva, da je ne bi kdo prevajal, to je kozo­lec, Visoka pesem slovenskega ljudskega stavbarstva. Gre tudi za izjemno organizacijo dela. Danes se gremo fakulteto za organizacijo dela, takrat je pa vaški mojster vse fante postavil na svoje mesto, pa takole: horuk, horuk, horuk! Za štiristo let so postavili kozolec brez enega žeblja, samo z lesenimi čepki, noben potres ga ne bo podrl. Če pa gre en stro­kovnjak danes statiko, leseno konstrukcijo kozolca preverjat – sami idealni izračuni. Da se ne bi danes kdo pozabil pokloniti pred toplarjem, kozolcem ...« Dušica Kunaver1 KOZOLEC – SLOVENSKA POSEBNOST Umestitev razvoja kozolcev v okvir zgodo­vinskih okoliščin pokaže: da so kozolci nastali v 16. stoletju; da so se uveljavili v 17. stoletju; da so dosegli veliko tipsko ra­znovrstnost, oblikovalski vrh in največjo razširjenost v 19. stoletju.2 To je ena od de­finicij kozolca, morda najbolj znana. Ko­zolec je samostojna in stalna, vertikalna, pretežno lesena in odprta, pokrita napra­va za sušenje in spravilo.3 Med raziskovalci in strokovnjaki se še ve­dno krešejo mnenja tako o nastanku in iz­voru kozolcev kot tudi o definiciji kozolca in tipih. Kozolci so slovenska posebnost tako po številu kot tudi po obliki, čeprav jih najdemo od alpskega sveta do ukrajin­skih step. Najdemo jih na območju celotne Slovenije, razen v Pomurju in na Krasu, segajo pa tudi izven meja današnje Slove­nije. Vendar ni takega bogastva različnih izvedb na tako malem prostoru, kot je slo­vensko etnično ozemlje. Zaradi izrazito povsem določene gradnje kot posledice skrčenih namembnosti zgradbe na minimum, uporabljenega ma­teriala – večinoma lesa in zaradi arhitek­turnih matematičnih razmerij so kozolci skozi stoletja postali najznačilnejša go­spodarska poslopja, vraščeni v pokrajino – so postali simbol slovenskega podeželja in spomenik slovenskega ljudskega stavbar­stva. Zdi se, da od tod izvira mogočnost in lepota lesenih konstrukcij v krajini. Tovrstna poslopja so imela omejen nabor opravil: sušenje, skladiščenje pridelkov in hramba kmečkega orodja. A kot vsi spe­cializanti v svojem času se je umaknil in uklonil novim človekovim zahtevam. »Lesenim harfam«, kakor jih poimenuje Ladislav Lesar4, ni preostalo veliko: ali so postala odlagališča česarkoli ali počasi čakajo na svoj konec. V Blatni Brezovici je manj kot 100 hišnih številk in 41 kozolcev. V času priprave tega zapisa se je polegel stegnjenec s plaščem na Postrana. Se pravi, da je skrajni čas, da popišemo vse obstoječe kozolce v našem prostoru. Čas je že, da se kozolci v Blatni Brezovici nehajo »skrivati« za hišami ali da »bežijo« iz vasi proti pokopališču ali v barjansko ravnico na mah. Na Slovenskem kozolci, bogastvo ljudskega stavbarstva, večinoma odhajajo pred našimi očmi v pozabo. Nekoč so ljudski kreatorji, tesarji, uporabnost teh čudovitih zgradb izkori­stili do konca za sušenje in spravilo žita, detelje, sena, koruze ter hrambe orodja in strojev. Z enostavnimi tesarskimi prijemi »na lajšto«5 so včasih celo nepismeni iz roda v rod vezali ljudske mojstrovine do same lepote matematičnih razmerjih ko­rena iz 2 in zlatega reza6, ki nas še dan­danes navdihujejo. Redki kozolci so ostali ohranjeni s prvotnimi sestavnimi deli. Še redkejši so obdržali svojo prvotno funk­cijo in služijo svojemu namenu. Če pa že skladiščijo poljščine, so to največkrat v »vesoljska jajca-balirano seno v svetloze­leni plastiki«. (Tudi v Blatni Brezovici.) Arhitektura kozolcev sledi delitvi slo­venskega etničnega ozemlja na pokraji­ne. Tako velja, da so gorenjsko-koroško­-predalpski kozolci sloki, po tipu toplarji ali stegnjenci, po gradbenem materialu nemalokrat z zidanimi, kamnitimi ali v novejšem času betonskimi stebri. Med­tem ko so štajersko-dolenjski-notranjski čokati, tipsko raznovrstni, praviloma z le­senimi stebri. Blatenški sodijo v to drugo skupino. Seveda to pravilo ni zakoličeno, kajti njihova zgradba je lahko različna od vasi do vasi ali celo od mojstra do mojstra. Tako najdemo v Blatni Brezovici tudi ko­zolce z zidanimi stebri. Obstaja več tipov kozolcev, ki so se razvili zaradi potreb in zmožnosti lastnikov, raz­položljivih gradbenih materialov in vre­menskih nevšečnosti v določenem okolju: stegnjeni kozolec, stegnjenec s plaščem, vezani kozolec, nizki kozolec, kozolec na kozla, prislonjeni kozolec ... Izpeljanka stegnjenega kozolca je dvojni stegnjeni kozolec – povezana vrsta stebrov brez skupne strehe. Tovrstnega kozolca ni v Blatni Brezovici. Približek sta bila po­vezana repa pri Lahovem kozolcu. Repa sta bila sicer posledica požara, ker lastnik ni obnovil kozolca v celoti, ampak samo polovico. Polovica kozolca sta sestavljala repa na dva štanta, polovico pa toplar na dva štanta. Zato je imel ta kozolec nenava­dno, a značilno silhueto.7 RAZVRSTITEV KOZOLCEV Blatna Brezovica, vas na barjanskem osa­melcu, v času nastanka tega sestavka ob­sega stalno prebivajočih 357 ljudi, zadnja zaporedna hišna številka je 918. Vas ima 41 kozolcev. V Franciscejskem katastru9 (do takrat naj­popolnejšem tekstovnem popisu in gra­fičnem narisu) so vrisani kozolci v izme­rah v razmerju 1 : 2880 in so med seboj primerljivi. Iz mape je razvidno, da so na isti lokaciji takratnih kozolcev tudi danes zgradbe. Ni nujno, da so to iste stavbe. V pisnem delu pa, žal, je omenjeno samo to, da gre za »lesene stavbe«. Izmera za ka­taster Blatne Brezovice je opravljena že v prvem letu podelitve patenta 1824 in nje­gove izvedbe na Kranjskem. V današnjem uradnem popisu stavb sta omenjena samo dva kozolca, ki sta starejša od leta 1824. To sta: Kocjanov na Melah iz 1800 in Ga­šperjev kozolec z Griča na Vasi iz 1791. Vendar je slednji doživel korenito obnovo in preureditev – skoraj ne spominja več na kozolec. Medtem je Kocjanov še v dobri kondiciji, čeprav je tudi tu gospodar spre­menil namembnost objekta v skladu s svo­jimi potrebami. Tako smem domnevati, da so kozolci na Vasi in Melah stari vsaj 200 let ali več. Težava je v tem, da se med seboj križajo obstoječi podatki med katastrom, zemljiško knjigo, vedenjem lastnikov in vpisom razvid stavb. Vse kozolce lahko razvrstimo na več nači­nov. Glede na to, da je bila bolj rodovitna obdelovalna zemlja na samem osamelcu relativno blizu prebivališč, so tudi kozolce večinoma vezali na osamelcu. Znotraj in zunaj vaškega obroča Delitev kozolcev znotraj ali izven kolovo­za – poljske poti je mišljena tudi kot po­stavitev na osamelcu ali postavitev na bar­ju. To je predvsem prostorska postavitev. Kozolci na barju so podvrženi večji vlagi, grozijo jim poplave. Kozolci na barju so naslednji:11 Umkov na Gmajni, Kotavljav na Gmajni, Francinov v Bču, Šuštarjev na Gmajni, Ru­dlnov v Mežniji, Albinov na Postrana, Na­godetov na Postrana, Jerejčkov na Blatu, Jurežev na Blatu, Skubicov na Dolinici in Andrejčikov na Podolah. Vsi ostali so na osamelcu, torej znotraj tega obroča. Po delih Blatne Brezovice Po svoje je delitev kozolcev glede na pro­storsko postavitev v Blatni Brezovici prav­zaprav pogojena s časom, v katerem so jih postavili. Splošno znano je, da so jih povsod postavili na konec vasi oz. na poti s polja. Tudi tu je tako. Do vasi so lahko s kmetijskih površin dostopali iz smeri: - Mele in Grič iz smeri cerkve Sv. Jakoba, - s Podstrane med Zalaznikovim in Jerinčkovim kozolcem na Lopati, - s Podstrane preko Privoza, - s Podstrane mimo Gašperjevih, - z Gmajne, od Zrnice, z Velikega maha po glavni cesti Bevke–Sinja Gorica in po stari poti skozi Kurjo vas, - po Dolinici skozi Kurjo vas, - s Podrejne, z Zalazov mimo Županovih, - izza griča mimo Jureževih, - z Blata preko Kravje doline. Tako je nastala aleja na Mandrgah, Lopati in Melah, skupaj devet obstoječih kozol­cev na slabem kilometru: Gostiševa ma­keta kozolca na Mandrgah, Gostišev na Lopati, oba Zecova na Mandrgah, Zalazni­kov na Lopati, Lahov na Melah, Kocjanov na Melah, Mežnarjev na Melah, Jerinčkov na Lopati. Bilo jih je še več, pa so naredili prostor stanovanjskim objektom ali pa so se sami polegli. Eden od teh padlih kozolcev je bil Kavcev, še zadnji s slamo kriti kozolec v vasi. Polegel se je leta 1955. Poleg tega je Lahov kozolec edini iz Blatne Brezovice notiran v slovenski knjigi o ko­zolcih.12 Od šestih kozolcev na Privozu je ostal le eden. Ostali so prepustili prostor novim potrebam prebivalcev vasi. V času nastanka velikih toplarjev v vasi je na Slovenskem prevladovala ekstenziv­na pridelava kmetijskih pridelkov. Zaradi prostorske omejitve osamelca Blatna Bre­zovica, konfiguracije terena in eksteziv­nega kmetijstva so jih postavili v breg za hišami, svinjaki, hlevi in skednji (v tem vrstnem redu). Nekateri kozolci pa so ostali kot osamelci na barju. TIPOLOGIJA KOZOLCA Najenostavnejši je stegnjeni kozolec (ste­gnjenec), ki ga sestavlja ena vrsta stebrov, med seboj zvezanih z latami in pokritih z ozko streho. Stebri so bili običajno iz hrastovega lesa, ponekod tudi zidani ali kamniti. Zecov stegnjenec na Mandrgah. Obstaja še ena izpeljava stegnjena kozol­ca. To je stegnjenec s plaščem, stegnjeni kozolec s podaljšano streho z enega ali dveh oken, na eni strani, lahko celo do tal. Francetov na Mah, Gostišev na Vasi Najbolj znani je vezani kozolec (toplar), ki je sestavljen iz dveh vzporedno posta­vljenih vrst stebrov z latami, povezanih s skupno streho. Ta tip kozolca je imel več­namensko funkcijo, saj so poleg sušenja v dveh nadstropjih prostor pod kozolcem uporabljali za spravljanje voz in poljedel­skega orodja. Nekateri proučevalci menijo, da je pravzaprav samo ta tip kozolca »pravi kozolec – toplar«. Boštjanov v Kurji vasi, Francetov na Vasi, Gašperjev na Vasi, Gostišev na Mandrgah, Gregorkov na Vasi, Jerajev na Privozu, Je­rinčkov na Lopati, Jerinčkov na Vasi, Kocja­nov na Melah, Umkov na Gmajni, Umkov na Vasi, Zalaznikov na Lopati, Zecov na vasi, Lahov na Melah, Mežnarjev na Melah. Kasnejša izpeljanka tovrstnega kozolca je nizki kozolec samo z enim nadstropjem, velikim prostorom brez brane in dreves – »pod streho«. Andrejčikov na Podolah, Cenetov v Kurji vasi, Francinov v Bču, Jakov v Kravji do­lini, Jerejčkov na Blatu, Jerejčkov v Kravji dolini, Jurežov v Kravji dolini, Kotavljev na Gmajni, Lingovcov na Vasi, Maroltov na Vasi, Nagodetov na Postrana, Rudlnov v Mežniji, Tonetov v Kravji dolini, Šuštarjev na Gmajni, Zecov na Mandrgah, Žakljev v Kurji vasi, Županov na Vasi. Obstaja še ena izpeljava nizkega kozolca. To je kozolec na kozla (psa), nizki kozolec s podaljšano streho na eni strani, slonečo na krajših stebrih. Petrinov v Kurji vasi, Skubicov na Dolinici. Manj znan tip kozolca je prislonjeni ko­zolec. To je vezani kozolec, na eni strani prislonjen k skednju, hlevu ali podu. Jerajev na Gmajni, Jožkov na Zavrteh Čeprav po definiciji pravzaprav ne sodi pod kozolec, lahko pod drugo uvrstimo zgradbo, ki združuje bivalne prostore v pritličju in hrambo pridelkov (predvsem sena) v podstrehi na enak način kot v ko­zolcu pod streho, in sicer s prepihom na čelu in začelju z večplastnim zatrepom (vsaj z dvema). Tudi konstrukcija ostrešja je podobna. Večinoma gre za trapezasto ostrešje. Tovrstno »večnamensko« zgrad­bo dopolnjujejo še hlev, kašča in svinjak, lahko tudi klet. Matužinova domačija v Kurji vasi Delitev kozolcev po lastništvu Kozolce bi lahko delili tudi po načelu la­stništva. Socialna struktura lastnikov ne določa lastništva, tipov in velikosti ko­zolcev. Smiselnost tovrstne delitve bi bila pred drugo svetovno vojno ali še bolje pred zemljiško odvezo leta 1848, ko so med drugim tipi kozolcev in njihova veli­kost označevala velikost kmetije13 in vice versa, dedni zakonodaji v drugi polovici 19. stoletja v avstrijskih deželah. Dokonč­no se je socialna struktura vasi porušila zaradi agrarne reforme po drugi svetovni vojni. Razmerje med velikostjo posesti in velikostjo kozolca ni več nujno premočr­tno in enoznačno. Delitev kozolcev po straneh neba Blatna Brezovica je majhno razpotegnje­no gručasto strnjeno naselje. Kozolci pa so bili razporejeni levo in desno od glavne ceste pa tudi levo in desno od poti, ki je vodila iz vasi proti cerkvi. Severno-seve­rovzhodna stran osamelca je bolj strma, zato je na tem koncu osamelca manj ko­zolcev. Ta trditev drži samo deloma. Zgo­dovinsko gledano, je večina toplarjev bila res zgrajena na osamelcu ali v bregu na južni-jugozahodni strani Na Verlinci14 ali pa na poti proti cerkvi in pokopališču. Ka­sneje, v drugi polovici 19. in v 20. stol., pa so jih postavljali po vasi in barju glede na priročnost in novogradnje. Začel je prevla­dovati nizki kozolec, zlasti v 20. stol. do leta 1965, ko vežejo še zadnje konstrukci­je v arhitekturni formi, ki jo prepoznamo danes kot kozolec ali njihov približek v Blatni Brezovici. Barjanski osamelec z vasjo leži v jugoza­hodnem delu Ljubljanskega Barja v smeri severozahod–jugovzhod. Mogoče tretjina ali četrtina vseh kozolcev v Blatni Brezo­vici stoji na trdnih, kamnitih tleh. Večina kozolcev v Blatni Brezovici stoji vzdolžno v breg, redki so postavljeni pravokotno na klančino ali pa so postavljeni na mehkih barjanskih tleh. Gospodarji so se soočali z dilemami, kako in kje postaviti kozo­lec: relativna bližina oz. daljava do njiv in travnikov ali bivališč, bližina sosednih podobnih naprav, konfiguracija tal, prisoj­na ali osojna lega glede na osamelec, smer vetra in glede na navidezno pot sonca oz. število sončnih ur, ki so namenjene suše­nju pridelka. O tem je pisal že Anton Melik v tridesetih letih prejšnjega stoletja: »Končno je še spre­govoriti dve, tri o »orijentaciji« kozolca, to je – v kateri smeri se postavlja ta zgradba. Na prvi pogled se zdi, da bi moral kmet pri tem upoštevati dva momenta. Prvič in predvsem je važno, da sije solnce ves dan na sušeče se žito in bi bilo za to najprikla­dneje, da se postavi kozolec s podolžno osjo v smeri sever–jug ali JJZ–SSV. Drugič bi bilo upoštevati smer hudega vetra in viharja, ki more seveda kozolec lažje prevrniti, ako stoji poslopje prečno na njegovo smer. Naj­pogostejši veter je na Slovenskem JZ do Z in v tej smeri se pojavljajo tudi najsilovitejši viharji; kozolci bi morali tedaj stati v smeri Z–V, da bi bili najbolj zavarovani pred vi­harjem. Ozir na solnce in ozir na viharje si pri nas potemtakem nasprotujeta, ne glede na to, da viharji tudi iz drugih smeri niso redki. Res se v mnogih primerih vidi, da se ravnajo kmetje pri orijentaciji kozolca po­glavitno po solncu, tu, in tam po prevladu­jočem vetru, vendar je pokazalo premotri­vanje večjega števila primerov po različnih predelih, da ni odločujoč niti prvi, še manj drugi ozir, marveč po večini popolnoma drug faktor.« 15 V kozolcu so največkrat tla zbita zemlja ali ilovica, redko pa tudi tlakovci. Manj zna­no je, da so nekatere gospodinje pozimi gojile »kapš« in druge vrtnine pod latami v pripravi na pomlad. V času pisanja samo gospodinja pri Kocjanovih goji vrtnine tudi na ta način, in to ne samo pozimi. ŠT. FOTO KOZOLEC mikrolokacija17 GEOGRAFSKO zem. širina – severno zem. dolžina – vzhodno v stopinjah, min. in sek. POSTAVITEV v smeri strani neba (približek)18 LETO IZDELAVE/POPRAVE 1 Albinov na Postrana 45°58'4.87«S; 14°20'30.74«V vzhod–zahod 1938/1991 – streha 5 Francetov na Mah 45°58'2.82«S; 14°19'56.49«V vzhod–zahod 1919 6 Francetov na Vasi 45°58'20.65«S; 14°20'8.79«V severovzhod–jugozahod 1857/2003 – streha 8 Gašperjev na Vasi 1 45°58'25.32«S; 14°20'2.14«V severovzhod–jugozahod 1771/1952 – obnovljen, streha 9 Gašperjev na Vasi 2 45°58'23.36«S; 14°20'1.73«V severozahod– jugovzhod 1860/1992 – streha ŠT. FOTO KOZOLEC mikrolokacija17 GEOGRAFSKO zem. širina – severno zem. dolžina – vzhodno v stopinjah, min. in sek. POSTAVITEV v smeri strani neba (približek)18 LETO IZDELAVE/POPRAVE 11 Gostišev na Vasi 45°58'27.25«S; 14°20'2.40«V severovzhod–jugozahod 1983 12 Gregorkov na Vasi 45°58'22.23«S; 14°20'4.02«V severovzhod–jugozahod 1915 (?) 13 Jakov v Kravji dolini 45°58'30.71«S; 14°19'55.54«V severovzhod–jugozahod 1937 15 Jerajev na Privozu 45°58'20.99«S; 14°20'11.01«V severovzhod–jugozahod 1982 (?) 16 Jerejčkov na Blatu 45°58'32.81«S; 14°19'43.44«V jug–sever 1978 17 Jerejčkov v Kravji dolini 45°58'32.81«S; 14°19'43.44«V sever–jug 1938 18 Jerinčkov na Lopati 45°58'18.82«S; 14°20'23.00«V severozahod–jugovzhod 1857 21 Jurežov na Blatu 45°58'34.43«S; 14°19'47.39«V vzhod–zahod 1943 22 Kocjanov na Melah 45°58'16.88«S; 14°20'24.54«V severozahod–jugovzhod 1800/1910 – streha 24 Lahov na Melah 45°58'14.98«S; 14°20'26.69«V severozahod–jugovzhod 1920/1943 – streha 27 Mežnarjev na Melah 45°58'16.32«S; 14°20'25.10«V severozahod–jugovzhod 1860 28 Nagodetov na Postrana 45°58'9.14«S; 14°20'18.64«V severovzhod–jugozahod 1937 33 Tonetov v Kravji dolini 45°58'27.38«S; 14°19'55.84«V sever–jug 1937 35 Umkov na Vasi 45°58'21.83«S; 14°20'4.86«V severovzhod–jugozahod 1860 36 Zalaznikov na Lopati 45°58'19.74«S; 14°20'21.40«V severozahod–jugovzhod 1900/1910 – streha 37 Zecov na Vasi 45°58'23.23«S; 14°20'3.51«V severovzhod–jugozahod 1915 ŠT. FOTO KOZOLEC mikrolokacija20 GEOGRAFSKO zem. širina – severno zem. dolžina – vzhodno v stopinjah, min. in sek. POSTAVITEV v smeri strani neba (približek) LETO IZDELAVE/POPRAVE 2 Andrejčikov na Podolah 45°58'20.74«S; 14°20'34.13«V jugozahod–severovzhod 1948 3 Boštjanov v Kurji vasi 45°58'24.95«S; 14°20'20.34«V severozahod–jugovzhod 1937 4 Cenetov v Kurji vasi 45°58'25.40«S; 14°20'18.94«V jugovzhod– severozahod 1932 7 Francinov v Bču 45°58'29.28«S; 14°20'22.49«V jugozahod–severovzhod 1900 10 Gostišev na Lopati 45°58'19.66«S; 14°20'22.47«V jugozahod–severovzhod 1899/1967 – streha 14 Jerajev na Gmajni 45°58'23.57« S; 14°20'28.49«V jugovzhod– severozahod 1955 19 Jerinčkov na Vasi 45°58'29.82«S; 14°20'7.22«V jug–sever 1930 20 Jožkov na Zavrteh 45°58'18.82«S; 14°20'23.00«V severozahod–jugovzhod 1937 23 Kotavljev na Gmajni 45°58'27.28«S; 14°20'26.28«V jugozahod–severovzhod 1857 25 Lingovcov na Vasi 45°58'26.20«S; 14°20'10.07«V jugozahod–severovzhod 1943/1994 – obnovitev, predelava 26 Maroltov na Vasi 45°58'29.83«S; 14°20'5.26«V jugovzhod– severozahod 1922/1995 – obnovitev strehe 29 Petrinov v Kurji vasi 45°58'22.52«S; 14°20'23.08«V jug–sever 1899 30 Rudlnov v Mežniji 45°58'7.14«S; 14°20'42.46«V jug–sever 1850 31 Skubicov na Dolinici 45°58'20.62«S; 14°20'32.78«V severozahod–jugovzhod 1929 32 Šuštarjev na Gmajni 45°58'23.02«S; 14°20'33.11«V severozahod–jugovzhod 1930 ŠT. FOTO KOZOLEC mikrolokacija20 GEOGRAFSKO zem. širina – severno zem. dolžina – vzhodno v stopinjah, min. in sek. POSTAVITEV v smeri strani neba (približek) LETO IZDELAVE/POPRAVE 34 Umkov na Gmajni 45°58'27.84«S; 14°20'29.50«V jugozahod–severovzhod 1890/1950 – streha 39 Zecov na Mandrgah 1 45°58'20.64«S; 14°20'20.83«V severozahod–jugovzhod 1990 38 Zecov na Mandrgah 2 45°58'20.42«S; 14°20'20.98«V severozahod–jugovzhod 1990 40 Žakljov v Kurji vasi 45°58'25.87«S; 14°20'16.60«V severozahod–jugovzhod 1973, 1992 – streha 41 Županov na Vasi 45°58'30.01«S; 14°20'1.96«V jugovzhod– severozahod 1900 KOZOLCI, KI JIH DANES NI VEČ Medtem ko so obstoječi kozolci našteti in razvrščeni v okviru tipologije kozolca (glej zgoraj), so že podrti našteti in razvr­ščeni glede na pozicijo v vasi, na osamelcu ali barju. Od teh, ki jih ni več, naj bi bil najstarejši Boštjanov na Golem hribu. na Vasi: Reklevcov, Smukov, Jerejčkov, Janezov, Andrejčkov, Mescov, Lahov, Lovrinov, še en Lovrinov, Kazinov, Martinčkov na Golem hribu: Nagodetov, Kavcov, Boštjanov na Postrana: Jerajev, Gregorkov v Kurji vasi: Bognarjev, Matužinov, Matužetov, Žaklov na Velikem mahu: Lingovcov, Kocjanov na Mahu: Bognarjev21 Iz seznama je najbolj očitno, da je bilo največ kozolcev podrtih na Vasi. Vas se namreč navzven ne more širiti. V zadnjih petdesetih, sedemdesetih letih se je spre­menila socialno-ekonomska struktura vasi. Gospodinjstev, ki bi se preživljali samo s kmetijstvom, je malo, »čistih« kmetov je za vzorec. Tehnologija v kmetijstvu že zdavnaj ne potrebuje več kozolca, kot ga poznamo. Vedno znova se kaže potreba po gradnji novih bivališč. NAJBOLJ IZPOSTAVLJENI DELI KOZOLCA (glej sliko na strani 105) Basa ali baba (temelj) Kateri del je najpomembnejši element v arhitekturi kozolca? Zaradi izredne sood­visne povezanosti delov so pravzaprav vsi pomembni – začenši z babo. V Blatni Bre­zovici ji pravijo basa. To je prvotno raz­širjeni, spodnji neobdelani masivnejši del stebra, širok 30 do 40 cm, različno visok – do pol metra. Običajno je dodan temelj – podstavek iz kamna ali betona. Spodnji del stebra22 najbolj trpi, zato je tudi najbolj občutljiv del stebra – dovzeten za vlago. Vse je odvisno od strukture tal. Steber Od njega je odvisna stabilnost zgradbe. Poleg base je najbolj občutljivi del kozol­ca. Nanj pritiskajo sile z vseh strani. Upo­rabljeni material je trd les. Največkrat je hrast, pa tudi kostanj. Predvsem pri starej­ših toplarjih so nekateri lastniki zamenja­li lesene stebre z zidanimi. Pri popravlja­nju, obnovi kozolcev in njihovih stebrov so uporabili kamen, opeko in malto. Zato tudi prihaja do različnih datumov nastan­ka kozolca. V Franciscejskem katastru je vrisana stavba, ki ustreza kozolcu na tem mestu. Kar pomeni, da stoji na tem mestu kozolec že izpred 1824. V zemljiški knjigi je prvi vpis 1850, na prečnem drogu – rigel­nu pa je vpisana letnica 1869. Žal lastnik nima podatka, ali je šlo pri zadnji številki za popravilo, obnovo ali povsem za novo zgradbo na mestu starega kozolca. Druge vrste kozolcev imajo lesene stebre. Pant, pa tudi roka, ročica Pant je podporni tramič, običajno del vo­galne okvirne konstrukcije na čelu kozol­ca, zavetruje (varuje) konstrukcijo23, da se ne zloži. Povezovanje je lahko v celoti, s popolnimi diagonalami ali s krajšimi ro­čicami. Načinov vpetja je več: direktno iz stebra v čelno brano kot del brane do po­veznika, iz stebra na rigel in podpora iz stebra polkrožno zavita – »velbana« pod rigel. Za razliko od nekaterih dolenjskih toplarjev so blatenški panti likovno skro­mni, brez ornamentov in mizarskih ume­telnosti. Panti so najmanj štirje, lahko pa sta tudi po dva panta na steber. Brana, drevo, hodnik, v križe Brana je ploskovna prepletenost tramičev na čelu kozolca. Gostota prepletenosti je različna. Odvisna je od časa nastan­ka kozolca. Načeloma so starejše vezave bolj goste. Ni pa nujno tako. »Drevo« je pokončni tram v čelni brani. V Blatni Bre­zovici so kozolci – toplarji najpogosteje na dve drevesi. Čelni drevesi omejujeta pro­stor – imenujejo ga hodnik, prvo nadstro­pje. Hodnik počiva na dveh glajdih, dolgih tramih po dolžini kozolca. Ta dva pa sloni­ta na rigelnih – prečnih tramih med stebri kozolca. Če se le da, je ta prečni tram – ri­gel nekoliko izbočen. S tem se vsaj malo prenese teža hodnika na stebra. Na več načinov lahko gospodar vstopa v hodnik in podstreho. Samo v Zalaznikov kozolec se dostopa zunaj po stopnicah na »gank« (balkon) in nato v hodnik. V prvo nadstropje toplarjev in v večino nizkih ko­zolcev v vasi se vstopa s pritličja skozi od­prtino v prvem nadstropju. Po čem se rav­na višina pritličja? S polnega in praznega lojtrnika in s tal se mora s posebnimi vi­lami dosegati prvo nadstropje – v hodnik ograjen z vseh štirih strani z navzkrižno prepletenimi tramiči. Od tod domač izraz »metati seno v križe«. V druga dva nizka kozolca, Županovega in Andrejčikovega, se vstopa preko čela v podstreho po lestvi. Lega, poveznik Lega je horizontalni tram, ki leži vzdolž na stebrih in nosi špirovce, s tem pa stre­ho samo. Legi sta ponavadi dve, navadno sta povezani s poveznikom – prečnim tramom, ki teče pravokotno nanju in s špirovcema tvori trikotno strešno kon­strukcijo24; lega je lahko kapna (ob kapu, na spodnjem robu kapa), slemenska (na vrhu, v slemenu) ali vmesna25. Včasih pa je dodana še ena kapna lega, ki omogoča večji napušč. Blatenški toplarji pa tudi ve­čina nizkih kozolcev imajo zelo dodelano ostrešje. Streha počiva na dodani kapni legi in vmesni strešni legi. Glajd, konzola Brane in hodnik nosita najmanj dva vzdol­žna trama – glajda. Glajd se konča z izpo­stavljeno konzolo nad riglnom.26 Kako re­šiti zaključek konzole, da je ne bi prehitro uničila moča? S prirezom konca konzole z vrha navzdol in nazaj približno 45 stopinj, je ena možnost. Druga varianta je monta­ža dodatnih deščic, ki prikrijejo konec konzole. Deščic je lahko več. Samo zgo­raj ali zgoraj in na obeh straneh. V obeh variantah je omogočeno lažje odtekanje meteorne vode. Leseni in kovani klini Za vezavo lesenih elementov kozolca so dandanes v uporabi kovani klini. Prvo­tno pa so uporabljali lesene zatiče, čepe – klince. So iz trdega lesa. Zgoraj je širši del, da ne izpade, spodaj pa ožji, da lahko najdemo odprtino v konstrukciji; deluje le, če je zaradi vlage napet – izsušen izpa­de. Po pripovedovanju kolarjev je mnogo bolj enostavno »izbijati« klince kot kovane kline. V drugi polovici 19. stol. so v nove kozolce premožnih lastnikov že vgrajevali prve kovane kline. Njihova uporaba se na splošno razširi po 1. svetovni vojni.27 Streha in strešna kritina Kozolci v Blatni Brezovici so čokati. Na­klon strehe je 45 stopinj. Kasnejše izme­re in izračuni kažejo, da je to idealni kot, pod katerim je največ sonca na naši sever­ni zemljepisni širini (44 stopinj severno)28. Sončni žarki pri takem naklonu padajo skoraj pravokotno na streho in imajo najve­čjo moč. Nimamo namreč načrtov kozolca izpred 200–300 let. Zdi se, da so ljudska pamet in stoletne izkušnje privedle do ob­stoječega rezultata. Večino streh pokrivajo zarezniki (folz) ali pa bobrovec. Se pa naj­dejo salonitke na kakšnem kozolcu, ki ga je gospodar bodisi popravljal bodisi prila­godil svojim potrebam. Eden prvih večjih stroškov pri popravilu kozolcu je ravno to popravilo. Je na udaru slabih vremenskih razmer, tako da počasi strešniki odpadajo ali pokajo, nosilni špirovci in vzdolžne le­tve pa trohnijo. Potrebno je prekrivanje ali »prelajštanje«, tj. menjava ustreznih delov. Gospodar običajno čaka tako dolgo z me­njavo, da menja strešno kritino naenkrat. Tak poseg lahko stane po pripovedovanju tudi več kot deset tisoč evrov. Višina stro­škov je odvisna od velikosti – površine stre­he, kritine in potrebe po menjavi ostrešja. Prav velik strošek je eden od razlogov, da kozolci odhajajo v spomin. Trapezasto ostrešje Nosilni del strešne konstrukcije običajno sestavljajo: prečni tram – poveznik med kapnima legama spodaj, vzdolžna trama – vmesni legi, najmanj štiri sohe – štolbahi s povezovalnimi prečnimi trami – dve pod­porni ročici med lego in soho ter s stran­skimi pomožnimi podpornimi trami. Vse skupaj v narisu izgleda kot geometrijski lik trapez. Od tod ima tudi ime. Poveznik skrbi, da se streha ne sesede sama vase, medtem ko kapna, vmesna in slemenska lega nosijo špirovce s kritino. Z višino sohe je gradbenik določil višino čopa. Enostavno ostrešje na stegnjencu Preprosta manjša 2-kapna strešna kon­strukcija na stebrih in prečnih tramih na stebrih, dodanih malo pred vrhom stebra. Dolžina trama določa širino napušča. Lege (slemenska in obe kapni) so zelo skupaj in nosijo kratke tramiče – špirovce. V vasi je samo nekaj primerkov tovrstnih izvedb na stegnjencih oz. na toplarjevem repu. Zaboj, opaž Zaboj je z opažem obito čelo 2. nadstropja kozolca, lahko tudi obeh nadstropij (ho­dnika in podstrehe). Običajno je dvo- ali troslojen. Enoslojno je zaprtje (čela) v niz­kem kozolcu, redkeje dvoslojno. Nekateri gospodarji toplarjev zaradi poenostavitve in posledično pocenitve ob popravilu za­menjajo oba ali vse tri sloje z enojnim opa­žem. Ta včasih prekrije tudi čelno brano v hodniku. Razlog tiči tudi v tem, da ni več potrebe po zračenju pridelkov. Hkrati pa varuje notranjost pred vetrom in padavi­nami. Menjava opaža je posledica trohne­nja lesa. Samo ena izvedba opaža v vasi je mizarsko obdelana z umetniškim pridi­hom. Dva kozolca sicer sodita v tip nizke­ga kozolca. Je pa njuna streha dvignjena na dodano lego v toliko, da je izkoriščen tudi notranji prostor pri kapni legi. Pod­streha je prostornejša. Zaradi te konstruk­cije bi lahko temu rekli »dvignjen nizki kozolec«. Pri dvignjenem delu je opaž na vseh štirih straneh kozolca obit s spodaj zaobljenimi deskami. Pri enem pa je opa­zno prirezan zaradi dovoza bal sena z na­kladalnikom. Okrasne odprtine, golobnjak Lično izrezane prezračevalne line na čelu različnih oblik imajo večznačen pomen. Propuh je ena od značilnosti. Odprtine v obliki kare, srca, pika, pa tudi sonca (bož­ja luč) in monštrance so lahko podpis te­sarja, želja ali zahteva naročnika. Morda za srečo, morda samo prošnja za božje varstvo. Včasih so na strehi tudi glineni kipci mačka, petelina kot zaščitnika do­mačega ognjišča ali varuha pred rdečim petelinom – ognjem.29 Manj znano je, da so nekateri lastniki gojili golobe za pri­boljšek pri obedu. Na to opominjajo odpr­tine v čelu kozolca s pristajalno poličko in gnezda znotraj kozolca. Late, lesene stene Običajno je število lat med 16 in 18 in ne manj kot 13–14 pri toplarju. Namenjene so sušenju žita, detelje, ajde, sena in ko­ruze. Na late so v času nastanka kozol­cev obešali poberke detelje, snope žita v taki količini, da so lahko viseli čez late, da jih je sušil vzgonski prepih. Razdalja med latami pa je morala biti tolikšna, da je bilo sušenje učinkovito in da pridelki niso padali po tleh. Kot pomoč so upo­rabljali leseno pripravo – hlapca. Oblika hlapca se je morala ravnati po razdalji med latami, da je »fiksno« sedel na late. »Hlapec« dejansko spominja na stol z na­slonjalom, nataknjen z zgornjim delom na late. Je v pomoč pri vdevanju pridel­ka med late (»v late«). Človek lahko nanj sede ali stoji. Število lukenj za late v stebru načenja njegovo trdnost. Zato je graditelj v zidan steber vzidal pokončni tram z luknjami. To lepo vidimo pri Lahovem kozolcu. S tem je zidani steber trdnejši, kot bi ne­mara bil zaradi številnih lukenj za late v zidanem stebru. Včasih so nosilne luknje lat v lesene stebre vrezali ročno. Late so običajno iz obdelanega smrekovega lesa cca 10 cm kvadrat v prerezu na dolžino štanta. Ker je smrekovina sorazmerno mehak les, se ga je dalo ukriviti v toli­ko, da je po potrebi sedel v utor v stebru. Late se v utoru nato učvrstili s kajlami. KOZOLEC JE VEČ KOT KOZOLEC Čedalje več je kozolcev brez lat. Ali med stebri zevajo odprtine ali pa je eden ali več štantov obitih z deskami – ponekod ves ko­zolec. Razlog je v tem, da ni več pridelkov za sušenje v latah. Tako je npr. Lingovcov kozolec spremenjen v mizarsko delavni­co in ves obit z lesom. Gašperjev je zara­di terena in priročnosti dovoza materiala umaknil late v enem štantu. Pri Gregor­kovih so mu dodali električno napeljavo. Gospodar pri Jožkovih je izkoristil kon­figuracijo terena in v bregu vzidal klet v spodnji del prislonjenega kozolca. Lastnik nizkega Cenetovega kozolca, zgrajenega v breg, je v zidani izravnavi tal kozolca imel skrivališče za živež med 2. sv. vojno. Na Mandrgah so pri Zalaznikovih vložili nekaj dodatnega truda, da so si prilagodili kozolec. Med drugim so tla deloma tlako­vali. Še posebej je v kozolcu všečen sistem škripčevja za dvig obračalnika od tal. Zani­miv je detajl, ob katerem se nasmehneš min­ljivosti: leseni klinec in električna napeljava. Zecov toplar na Mandrgah je gorel dva­krat, nato ga je gospodar spremenil v niz­ki kozolec. Tako je odstranil obe nadstro­pji in spustil streho na stebre, lego in rigel. Po celi vasi je avstrijsko-ogrska vojska v prvi svetovni vojni nastanila pratež. Konje pa je dala v vaške toplarje. Po pripovedo­vanju naj bi bila v enem izmed njih konj­ska bolnica. Na te čase spominja napis na Francetovem kozolcu na Vasi »STALL No. 10« (Hlev št. 10) ali pa napol prepereli sledovi zob na latah v Umkovem kozolcu na Gmajni in Gašperjevem na Vasi. Z nji­mi naj bi prišel nadležen plevel rogovil­ček (lat. Galinsoga parviflora). Resnica pa je ta, da je plevel že mnogo prej »prišel« v naše kraje. Še bolj zanimiva je najdba osta­lin iz obeh svetovnih vojn na Jožkovem ko­zolcu: čelada iz prve in kanister iz druge. Vaško mlatilnico pod Lahovim kozol­cem so pripeljali med 1. svetovno vojno iz Vojvodine. Bila je že rabljena. Sprva so jo poganjali konji ali govedo s hojo v kro­gu (na gepelj), nato so vaščani usposobili dizelski pogon, na koncu pa so uporabili elektriko. V vasi so mlatili žito pri tistem kmetu, ki je imel vsaj pet vozičkov žita. Tisti sosedje, ki so ga imeli manj, so ga morali pripeljati. Mlatilnico so uporabljali do konca sedemdesetih let oz. do prihoda kombajnov. Posojali so jo tudi kmetom v Bevke in Sinjo Gorico. Leta 2002 so v vasi na pokopališču dobili novo poslovilno vežico (45°58'6.50«zem. širine; 14°20'29.10« zem. dolžine). Sprva vaščanom rešitev arhitektke Nataše Oblak Japelj ni bila povsem po volji. Zdaj pa so nanjo ponosni. Sama zgradba spominja na estetiziran kozolec brez pritličja. Po­gled od Lahovega kozolca proti vežici še potrjuje podobnost. In ne nazadnje je pri Gašperjevih primer ohranjanja spomina na kozolce in njiho­vo gradnjo. Franc Umek je izdelal že tri makete domačih kozolcev. Prva maketa kozolca krasi dvorišče pred njihovo hišo ob glavni cesti Vrhnika–Blatna Brezovica–Bevke. Vse tri makete so verne kopije dveh domačih kozolcev. NESREČE KOZOLCEV Najstarejši kozolci – toplarji so ranljivi skozi čas. Že res, da nekateri toplarji lah­ko preživijo 200 ali celo 300 let ob primer­nem vzdrževanju in da jih zaobidejo ne­sreče: ogenj, vreme, vlaga, bio (črvi), spre­menjena namembnost in naša nemarnost. Ogenj je smrtni sovražnik lesa. V Blatni Brezovici je gorel marsikateri kozolec, ka­kšen tudi dvakrat. Razlogi so: udar strele, človeški faktor (otroška igra, nepazljivost, pa tudi goljufivi nameni lastnika ...). Ni pa znano, da bi kdaj prišlo do samovžiga, npr. sena. Posledica gorenja je vedno ka­tastrofalna. Potrebna je obnova polovice in celega kozolca ali pa samo ostrešja. La­stniki se ob tem odločajo tudi o spremem­bi kozolca. Tako je lastnik toplarju spustil podstreho in še polovico prvega nadstro­pja, drugi lastnik je obnovil po dolžini samo polovico kozolca; od druge polovi­ce je ostal samo osamljeni osmojeni čelni steber; tretji lastnik je namesto obnove ce­lega kozolca obnovil polovico, drugo pa je zapolnil z dvojnim stegnjencem. Ožgani­ne so še vidne na marsikaterem kozolcu. Kozolce načenjajo tudi vremenske ujme. V času iskanja gradiva za to besedilo so kot posledica nevihtnega delovanja na­rave polegli repi na kozolcih na Melah. Prav hudih viharjev pa v Blatni Brezovici v novejšem času ne pomnijo. Se pa je vas izognila najhujšemu. Pravi tornado je za­jel del Slovenije v soboto, 23. 8. 1986. Od Hotedršice do Tomišlja je rušil vse pred sabo. V naši občini, kar se kozolcev tiče, so bile najbolj prizadete Bevke. Blatno Brezo­vico pa je tornado samo oplazil. Županov kozolec je bil tako ob oba repa (temelji so še danes vidni) in na Maroltovem kozolcu je deloma pometalo strešnike. Menda je bil v Bevkah vsak objekt poškodovan, tudi ko­zolci. Med drugim jih je vihar pometel 23.30 Če ga gospodar ne uporablja in ne vzdržu­je, imajo lesni črvi zabavo v tramih, križih in špirovcih. Les spreminjajo črvi in nji­hove ličinke v žaganje. Ljudska modrost, da za svoje delovanje tudi lesni črvi potre­bujejo mir, ni daleč od resnice. Kozolec se mora uporabljati. Nekatere podstrehe in hodniki blatenških toplarjev so izpraznje­ni ali pa je že več let v njih obležalo seno. Tudi sprememba namembnosti in delno spreminjanje elementov lahko posredno krajša življenjsko dobo kozolca. V zgrad­bi, obiti z deskami, so notranje in zunanje sile drugačne kot pri odprti arhitekturi ko­zolca. Zaprtje čela z deskami, tudi čelne brane, brez zračnih odprtin ne omogočajo prepuha. Kdo pravi, da ne more priti do samovžiga? Na vlažnih tleh najbolj trpijo stebri oz. base. Tudi kamniti ali betonski temelji se različno pogrezajo v podstat. Na Barju, na severni strani osamelca, se ob vodi na ste­brih, latah in na strešnikih nabirajo alge. Les gnije. Sčasoma se zaradi vremenskih in drugih neustreznih razmer spremeni statika. Kozolec kleca, stebri, križi in stre­ha popuščajo, zaboj odpada, late se lomi­jo, strešniki pokajo in odpadajo. Kadar se poruši statika, tudi laične oči lahko takoj opazijo, da kozolec »kleca« na enem ste­bru. Najbolj očitno se to vidi pri kozolcu s čelnimi zidanimi in vmesnimi lesenimi stebri, kjer je nosilnost zidanega stebra bi­stveno večja od lesenega. Kozolec se »kri­vi« na prizadetem stebru. Konča se s tem, da križi, brana, steber ali dva dokončno popustijo in kozolec »se poleže« – zapelje proti tlom na najšibkejšem delu. Medtem ko druge pomanjkljivosti ali poškodbe opazi le izurjeno oko. Gospodar si pomaga na več načinov. Za­časno rešitev najde v oporniku. To je po­možni stranski tram, ki delno razbremeni pritisk oz. težo na baso s tem, da prenese težo strehe nase – mimo stebra. Ponavadi je neposredno vpet na eni strani v vzdol­žni in/ali prečni tram ter v kamniti podsta­vek na drugi. Trajnejša rešitev je seveda v ojačanju, podzidave temelja, menjavi base pa tudi stebra ali odrezanje gnilega dela stebra, imobilizacija stebrov ali drugih de­lov kozolca s kovinskimi objemkami, vi­jačenjem ali spenjanje s klamfo itd. Poleg stebrov rešuje gospodar kozolec z začasni­mi popravili: menjava odpadlih desk, me­njava lat, prelajštanje ostrešja in menjava kritine, menjava tramov in tramičev. VELIK POŽAR V BLATNI BREZOVICI, 26. JULIJA 1898 V novejši zgodovini je dokumentiran velik požar v Blatni Brezovici 26. julija 1898. Ve­lik del vasi je takrat zgorel. To je čez dvaj­set objektov: hiš, kozolcev, svinjakov in skednjev v vasi, ki je takrat premogla štiri­deset hišnih številk. Na požar spominja ki­pec Sv. Florjana v stenski niši pri Gregorko­vih – v hiši, do koder se je razširil ogenj od Kurje vasi, kjer je začelo goreti. Po pripo­vedovanju naj bi kipec izdelal podobar in rezbar Ivan Buh z Vrhnike.31 Starejših va­ščani še pomnijo, da so še nekaj desetletij potem romali v procesiji, ki so jo sami or­ganizirali. Procesija je trajala najmanj uro. Šla je iz Blatne Brezovice do Bevk in naprej do Ljubljanice pri Kaminu. Tu so potem s čolni prečkali Ljubljanico in pot nadaljeva­li do Žalostne gore, kjer je bila darovana v začetku maja maša v čast Sv. Florjana, za­ščitnika pred požarom. Po drugi svetovni vojni so, konec štiridesetih (1948/49) let, prenehali s procesijami. Vaščani pa so se še vedno udeleževali maš po lastni presoji: s čolni čez Ljubljanico pri Kaminu, peš po mlinarski poti čez staro strugo Ljubljanice pri Stari štirni ali pa premožnejši z vozovi naokoli čez Vrhniko, Verd in Borovnico. V šestdesetih pa so počasi opustili spomin in opomin na tragedijo. Takratni časopisi so poročali o požaru. Glede na to, da so si navedeni podatki – skope notice – zelo podobne ali enake, ve­lja domneva, da je vir podatkov o požaru uradno poročilo takratne oblasti in da za­pisovalci niso »poročali s terena«.32 Požar je našel odmev tudi v cerkvenem občestvu na Vrhniki. Zapisano je: »... Vrhnika: 11. septembra se bo pri službi božji zjutraj in po deseti uri po cerkvi (Sv. Pavla na Vrhni­ki – op. avtorja) pobiralo za revne pogorelce iz Blatne Brezovice ...«33 KOZOLCI - KULTURNA DEDIŠČINA BLATNE BREZOVICE Od 41 kozolcev v vasi je Zavod za varstvo kulturne dediščine34 skupino petih (5) ko­zolcev35 južno od hiše Blatna Brezovica 8 vpisal v register 20. aprila 2015 kot profa­no stavbno dediščino z režimom dedišči­na priporočilno in podrežimom: stavbna dediščina. Opis: Skupina petih kozolcev toplarjev z lesenimi, opečnimi in kamnitimi stebri z različnimi števili oken. Strehe so simetrič­ne dvokapnice, krite z opečno in temno sivo kritino. Na enem kozolcu je letnica 1899. Lokacija: Kozolci stojijo ob cesti med cer­kvijo sv. Jakoba in vasjo, jugovzhodno od vasi Blatna Brezovica. EŠD (Evidenčna številka dediščine): 30173. Tip: profana stavbna dediščina. Režim: dediščina priporočilno. Podrežim: stavbna dediščina. Stanje podatka: 2019_04_15. Naselje: BLATNA BREZOVICA. Občina: VRHNIKA. OE ZVKDS: ZVKD Ljubljana. Površina: 12.996,08 m2. Dediščina priporočilno: http://giskd6s.situla.org/evrdd/P_11_11_02.htm#dp. Stavbna dediščina: http://giskd6s.situla.org/evrdd/P_11_11_02.htm#osd. KOZOLCE SO VEZALI Nekateri kozolci oz. toplarji v Blatni Brezo­vici so stari dvesto let ali več let. O takra­tnih graditeljih ni podatkov. V dokumentih in ustnem izročilu – spominu prebivalcev vasi pa ostaja družina Lenarčič, ki je v prvi polovici 20. stol. pustila močan pečat. To je bil čas gradenj nizkega kozolca. Kar je ugo­tovil že Anton Melik leta 1931: »Ta kozolec izdaja štedljivost in treznost pri gradnji ter predstavlja cenejšo zgradbo nego na pr. do­slej opisani toplarji.«36 Okoli 1909 se Tonetov oče z družino pe­tih, v Bistri rojenih otrok, preseli v Bla­tno Brezovico v že postavljeno hišo (leta 1892). Tu se rodi naslednjih šest otrok. V Blatni Brezovici so izbrali drugo obrt. Postali so samouki. Iz kolarjev so se pre­levili v cimpermane – tesarje. Tonetov oče je imel v službi: sina, brata, bratranca in Francinova dva: Janeza in Žana Jerina. Skupaj s sorodniki ali posamezno – Bo­gnarjevi in Reklevcevi so vezali pred­vsem nizke kozolce ali kozolce na psa med 1. in 2. sv. vojno ter še nekaj časa po drugi: Maroltov (1922), Francinov (1927), Pri Mežniji (1929), Cenetov (1932), Ja­kov (1939), Lingovcev (1943) Matužinov (1946) in Andrejčikov (1948). Večinoma pa je vezal kozolce na »Coklarsko-Borov­niško stran«, glede na to, da je njihov rod izhajal iz Bistre in jim je bila Borovnica bližja kot kraji na tej strani Ljubljanice. Ko je vstavil zadnji strešnik, je dejal: »Če bo tole držalo, bo tudi dež«, in je opravil malo potrebo na strehi novogradnje. V petdesetih letih so v vasi zadnje kozolce vezali poleg Bognarjevih in Reklevcevih tudi nekateri drugi. Tako je Jože Jeraj, tudi tesar, postavil leta 1955 domači kozolec na Gmajni37, enega zadnjih v vasi. ODLOMKI IZ INTERVJUJA Z LAHOVO MAMO38 … N. N.: Kateri je najstarejši kozolec v vasi? L. M.: Zdi se mi, da je Boštjanov, pa se je podrl od starosti pod snegom po drugi sve­tovni vojni. Pa se moram tud jaz podret, ker sem stara!? N. N.: Pa ja! Tako hitro pa to ne gre, ne! Znova sva se zasmejala. Njen smeh se mi je zdel pristen, brez grenkobe pritiskajo­čih let. N. N.:Na isti strani je stal kot Hkavcev? L. M.: Na isti strani. Samo Hkavcev je bil prej, nato pa je bil Boštjanov. Je bil z opeko krit. Hkavcev pa s slamo. Nekateri kozolci v vasi so bili stari tudi več sto let. Naš kozo­lec s konca hiše je bil prvotno s slamo krit. Star naj bi bil tristo let. Podrli smo, ker je bil preč. Kmetje naj bi dobili material za ta kozolec in za ostale v vasi z nakupom lesa z razprodane graščine »Kašlanov grad« ob propadu grofov. N. N.: Kdaj pa je bil narejen tisti vaš ko­zolec iz knjige Slovenski kozolec!? L. M.: Ne bi vedela, kateri je bil ta prvi na tem mestu. Strela je zažgala naš kozolec leto dni zatem, ko smo kritino iz slame za­menjali s strešno opeko. Treščila je vanj tisti dan, ko so Italijani požgali obe Ligojni leta 1942. Sem bosa tekla po mokrem pesku do kozolca, takrat ni bilo asfalta, da so mi noge zatekle. Takrat je zgorela debela votla hru­ška nedaleč stran. Oj, kako je bučalo. Na po­gorišču so ostali samo zidani stebri. Od za­varovalnice smo dobili povrnjen denar – lire v vrednosti žebljev za obnovo in nič več. Leta 1943 smo ga obnovili. Od prvotnega je polo­vica ostal toplar, na mesto druge polovice pa smo postavili dva enojna kozolca – samca ali stegnjena kozolca kot podaljšek toplarja. Obnovili so ga domačini: Bognarjev Tone, Reklevceva dva: Janez in France in Jerinč­kov oče. Bili so glavni krovci, cimpermani, ostali vaščani so pomagali. Jaz sem jim pa malico nosila. Takrat se je več pelo po vasi. Pa bolj zabavno je bilo. Pred kratkim se je posušilo brinje med kozolcem in kapelico, ki sem ga posadila nekaj let po požaru. Bilo je starejše od petdeset let. N. N.: Kaj pa ste sušili v njem? Koruzo, seno? L. M.: Seno na latah. Pomagali smo si s posebnim stolom. Rekli smo mu hlapec. Potem pa smo metali seno na podstreho (cimper). Spodaj smo imeli spravljene vozo­ve. Spodaj pod štantom pa smo gospodinje sejale solato in zelje (kapš). Tako da so bile sadike pripravljene za presaditev. Tudi pod ostalimi kozolci po vasi so gospodinje seja­le solato, zelje, rdečo peso. N. N.: Kaj pa ste še imeli pod kozolcem? Vozove, orodje? L. M.: Takrat, ko je bila nevihta, smo hite­li spravljati vozove pod streho, potem je pa vse zgorelo. … Kozolec Ob cesti stojim pa požiram plin. Pred leti so mi kruh vozil, da sem ga še drugim delil. Zdaj pa tu bedim samo za spomin. Lahova mama GRADNJA KOZOLCA MED DRUGO SVETOVNO VOJNO Posebnost Lingovcovega kozolca je v tem, da je edini v vasi, ki so ga postavili med 2. svetovno vojno, leta 1943, nekaj mese­cev pred kapitulacijo Italije. Drugih novih kozolcev ni bilo. So pa pri Lahovih morali prelajštati kozolec na Melah, da so sanira­li ostaline požara, posledice udara strele. Ob prošnji za stavbni ogled je moral po­sestnik Jože Popit predložiti načrt gradnje v dveh izvodih. Na načrtu je kot avtor podpisan Lenarčič Janez, tesar iz Blatne Brezovice 31 (Reklevcev); na kasnejšem komisijskem ogledu in na gradbenem do­voljenju pa je kot stavitelj zapisan tesarski mojster Lenarčič Anton, Blatna Brezovica 20 (Bognarjev). Očitno sta si delila delo in odgovornost. Gradbeno dovoljenje – prepis 39 G. Popit Jože, pos., Bl. Brezovica 23 Rešuje prošnjo z dne 17/5 1943. Vam na podlagi krajevne komisijske obravnave z dne 24/5 1943 dovoljujem, da smete po predloženem in odobrenem načrtu zgradi­ti za svojo hišo vezan, z opeko krit kozolec. Stavba mora stati 1 1/2 m od zemljišča Mu­šič Janeza in istotoliko od zemljišča Mušič Matevža. Na strehi ob obeh mejaših se morajo name­stiti snežni držaji in to takoj, ko bo streha postavljena. Pri stavbnem ogledu ste se zavezali napram mejašu Mušič Janezu, da ne boste njemu ali njegovim pravnim naslednikom branili postaviti slično stavbo ob vašem zemljišču, napram mejašu Mušič Matevžu pa, da mu bodete dovolili raztegniti podstrešje hleva in da mu bodete odprodali cirka 15 m2 ze­mljišča. Tu se je v stavbnem zapisniku po­svedočilo in je za obe stranki obvezno. Taksa po tar. post. 5 v znesku 8 lir je pla­čana v kolku ter nalepljena in predpisano uničena na tem dovoljenju. To stavbno dovoljenje velja 2 leti. Proti njemu je prost priziv, ki bi se imel vložiti v neprostopni dobi 14 dni od dneva vročitve tega odlo­ka pri podpisanem županstvu na okrajno glavarstvo v Ljubljani. Stavbna taksa zna­ša 30 lir, kom. stroški / lir. Občina Vrhni­ka, dne 25/5 1943.Tajnica: Skvarča. Župan: Hren DVOJEZIČEN ŽIG: Na sredi italijanski grb. Zgoraj: Regno d'Italia, Provincia di Lubi­ana, Comune di Vrhnika. Spodaj: Kralje­vina Italija, Ljubljanska pokrajina, Občina Vrhnika. POVZETEK Kozolce tudi prodajajo in selijo na drugo lokacijo40. V Blatno Brezovico so tako pri­peljali vsaj tri kozolce: Jerejčkov na Blatu, Francetov na vasi in Jerajev na Privozu. Prvega iz Verda v drugi polovici 20. stol., hkrati druga dva iz Podplešivice s posesti Kušljanov grad v Notranjih Goricah pred več kot dvesto leti. Grad je bil najverjetneje zgrajen v 15. stol., ime pa je dobil po enem izmed lastnikov – baronih Kuschlan. Okoli leta 2000 so prodajali kozolec – topler na dva štanta v Kurji vasi. Lastnik ga menda ni uspel prodati. Kozolec se je moral uma­kniti stanovanjski hiši za mlado družino. Ravno tako se je zgodilo s sosednjim Ma­tužinovim kozolcem na kozla in tako z marsikaterim v vasi. POGLED NAPREJ Če ima gospodar kozolec, ne pomeni samo, da je lastnik dragocene vernaku­larne arhitekturne dediščine (tj. arhitek­tura, plod nešolanih mojstrov, ki so svoje znanje gradili na tradiciji, dediščini pred­nikov in na svojih izkušnjah …)41, ampak tudi aktivno vzpostavlja odnos do svojih korenin. Vzdrževanje zahteva znatna finančna sredstva. Malo je lastnikov, ki bi bili pri­pravljeni vložiti več sredstev, kot je nujno potrebnih. Tako je tudi v Blatni Brezovici. Lastniki so prepuščeni sami sebi pri fi­nanciranju popravil ali temeljite obnove. »Štukajo« od popravila do popravila. Veli­ka večina kozolcev obstaja na ta način. Ožja in širša skupnost ne izkazujeta ve­čje pripravljenosti pomagati posameznim lastnikom pri njihovi obnovi. Lahko pa bi bilo drugače. Lahko bi se minimalno zgledovali po Šentrupertu in njihovi Doli­ni kozolcev. Lahko bi izkoristili naziv Za­voda za varstvo kulturne dediščine petih kozolcev na Melah in Lopati kot profano stavbno dediščino. Ne dvomim, da bi ob vloženi energiji uspeli pridobiti ta naziv tudi za druge kozolce na Vasi. To pa bi bilo dobro izhodišče za pridobitev denar­nih sredstev. Skupnost bi lahko stimulirala lastnike ko­zolcev za večji lastni vložek sredstev s tem, da vloži dodatna sredstva za obnovo kozol­cev na Vasi, Lopati in Melah. Sem optimist. Verjamem, da lahko pridobimo dodatna dr­žavna in evropska sredstva. Skupnost lah­ko ustvari turistično-informativno-učno notranjo vaško pot. Pot kozolcev. Da se po­staviti repliko Boštjanovega ali Kavcovega kozolca z interaktivnimi delavnicami. Če je vaška skupnost stopila skupaj in postavi­la Bobrovo učno pot okoli vasi – zakaj ne bi postavila še Poti kozolcev? ALI PA ... Današnji toplarji so preveliki in dragi za vzdrževanje. Lastniki tako pustijo kozol­ce, da se poležejo sami od sebe. Morda jim celo malce pomagajo ali pa jih spre­menijo v skladu s svojimi željami, potre­bami in možnostmi. Na mestu kozolcev in ostalih zapikov vernakularne arhitek­turne dediščine rastejo skladišča, garaže, delavnice in stanovanjski objekti. Število kozolcev, kot jih poznamo, se zmanjša na dva, tri toplarje. Časa dela svoje. Tudi ko­zolci mu ne uidejo. Panta rei – »vse teče.« NEKATERA DOMAČA IMENA IN MANJ ZNANI UPORABLJENI IZRAZI k'zouc kozolec štant okno v kozolcu, prostor med dvema stebroma visle (redkeje) svisli, 1. nadstropje v kozolcu, obdano s prepletenimi križi kapš kapus, zelje klinc leseni klin, čep, običajno kvadratast z okroglo konico propuh prepih basa baba, spodnji razširjeni del stebra folz zaréznik, strešna opeka, ožlebljena na vzdolžnih robovih bobrovec gladka ročno izdelana, na enem koncu zaokrožena strešna opeka prelajštanje die Laiste (nem.) letva, »lajšta« – popravilo strehe, popravilo ostrešja hlapec stol, obešen v latah, na katerem so stali, ko so vdevali pridelke v late rumpelkamra die Rumpelkammer (nem.), shramba za staro šaro, ropotarnica – odlagališče rabljenih, večinoma neuporabnih stvari rigel der Riegel (nem.) zapah, razpora, vez – prečnik, prečni tram med dvema stebroma, nosilec čelne brane monštranca navadno umetniško izdelana priprava, v kateri je v zastekljeni odprtini vidno nameščena posvečena hostija, uporablja se pri krščanskih obredih, procesijah kajla der Keil (nem.) zagozda, klin, razpiralo – tukaj zagozda štolbah, štolbaum der Stolbaum (nem.) opornik v rovu – soha, pokončni tram, del brane in strešne konstrukcije trapezastega ostrešja bognar der Wagner (nem.) kolar, domače ime družine Lenarčič – pri Bognarjevih nečke etn. podolgovata plitva posoda iz enega kosa lesa, zlasti za mesenje toponím lastno ime kraja ali kakega drugega dela zemeljskega površja, zemljepisno ime gépelj priprava za vrtenje pogonske gredi, npr. za pogon mlatilnic, ki jo poganja vprežna živina klámfa železna priprava, za začasno spenjanje lesenih delov; penja, skoba zavetrovanje sistem prečnih opor, ki preprečuje, da bi se konstrukcija zložila, pri kozolcu brana in ročica rep podaljšani del toplarja oz. nizkega kozolca, običajno stegnjenec VIRI IN LITERATURA Informatorji Marija Hladnik, 1910–2008 Janez Verbič, 1925–2018 Terezija Nikolčič, 1935– Valentina Lenarčič, 1936– Stanko Petrič, 1929– Franc Umek, 1933– France Nagode, 1948– Posebna zahvala Kocjanovim za vzpodbudo. Spletni viri GURS, Datum podatkov: 26. 3. 2019, datum vpi­sa podatka 3. 4. 2019. Pregledano na naslovu, v nedeljo, 7. 4. 2019: https://gis.iobcina.si/gisa­pp/Default.aspx?a=Vrhnika Iz predavanja Dušice Kunaver, Zmaji v sloven­skem izročilu in motivika ljubljanskega zmaja, transkript predavanja, Trubarjeva hiša literatu­re, 2013. Pogledano na svetovnem spletu, 13. 4. 2014 na naslovu: http://www.trubarjevahisaliterature.si/index.php/component/content/article/36­-program/397-dusica-kunaver Selitev toplarja, ogled videodatoteke, 23. 4. 2019 na: https://www.youtube.com/watch?v=Ubo3KNohfL8 Register nepremične kulturne dediščine je uradna računalniško podprta zbirka podatkov kulturne dediščine na območju Slovenije, ki je v pristojnosti države. Ogled: 6. 5. 2019 na svetovnem spletu https//gisportal.gov.si/portal/apps/webappwiewer/index.html?id=403a54629867466e940983d70a16ad9e Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije, SI AS 176/A/A12, Franciscejski kataster, k. o. 12 Blatna Brezovi­ca, grafični del, list VI. Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL VRH 2, t. e. 9: fond Občina Vrhnika, Gradbene zadeve 1867–1945, 1046. Prošnja za gradnjo, ogled na mestu gradnje, gradbeno dovoljenje in načrt za postavitev Lingovcovega kozolca na Vasi. Časopisi Niko Nikolčič: Gradnja kozolcev – Povem vam četrto zgodbo : Intervju z g. Trevnom, Naš časo­pis, Vrhnika, leto 2006, št. 326, letnik 33, str. 13. Niko Nikolčič: Marija Hladnik, Kees Wynen in Lahov kozolec v Blatni Brezovici – Povem vam tretjo zgodbo: del intervjuja, Naš časopis, Vrh­nika, leto 2006, št. 325, letnik 33. Ogenj. Domoljub: Slovenskemu ljudstvu v po­duk in zabavo, štev. 15. V Ljubljani, 4. avgusta 1898. Letnik XI., str. 180. (Ogenj.) Slovenec: Političen list za slovenski narod, štev. 168. V Ljubljani, v sredo, 27. julija 1898. Letnik XXVI. (Ogenj.) Slovenec: Političen list za slovenski narod, štev. 170. V Ljubljani, v petek, 29. julija 1898. Letnik XXVI. Požar je ... Slovenski list: Neodvisno slovensko krščanskosocijalno glasilo, štev. 44. V Ljublja­ni, v soboto, 6. avgusta 1898. Letnik III., str. 230. Se bo pri službi božji ... Nadškofijski arhiv Lju­bljana. ŽU Vrhnika: Cerkveno oznanilo za 11. september 1898. Literatura RIBNIKAR, PETER 1982: Peter Ribnikar, Ze­mljiški kataster kot vir za zgodovino, Zgodovin­ski časopis, Ljubljana, leto 1982, letnik 36, št. 4, COBISS ID4428342, str. 327 in 329. Gorazd Makarovič: Kdaj so nastali kozolci? Etnolog : glasnik Slovenskega etnografskega muzeja, Letn. 17 = (68) (2007), Ljubljana, CO­BISS ID969350, str. 209. JUVANEC, ZUPANČIČ 2014: Borut Juvanec, Domen Zupančič, Arhitektura Slovenije. Bese­dnjak vernakularne arhitekture. Ljubljana, I2, SAZU, 2014, COBISS ID271168768. JUVANEC 2007: Borut Juvanec: Kozolec, i2 : Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana, 2007, CO­BISS-ID229562112. Čop, Cevc 1993: Čop, Jaka, Cevc, Tone, Sloven­ski kozolec = Slovene hay-rack, Agens, Žirovni­ca, 1993, COBISS-ID35981824. HAZLER 2004: Dr. Vito Hazler: Tudi kozolci so slovenska razpoznavnost! SLOVENSKI KO­ZOLEC: včeraj, danes, jutri : prispevki posve­tovanja, Ljubljana : Turistična zveza Slovenije, 2004, COBISS ID213545216. JUVANEC 2010: Juvanec, Borut, Arhitektura Slovenije. 3, Vernakularna arhitektura, osrednji pas = Architecture of Slovenia. [3], Vernacular architecture, central part, Ljubljana. SAZU, Univerza v Ljubljani, i2, Fakulteta za arhitektu­ro, 2010, COBISS.SI-ID 252852480. LESAR 1985: Ladislav Lesar: Lesene har­fe, Kmečki glas, Ljubljana, 1985, COBISS­-ID2323464. MELIK 1931: Melik, Anton: Kozolec na Sloven­skem, Znanstveno društvo, 1931 (v Ljubljani : Merkur), V Ljubljani, 1931, COBISS ID 28731648. ČESEN, KOČAR, POGOREVC 2008: Ur. Andrej Česen, Stane Kočar, Bojan Pogorevc: Lesarski terminološki slovar. Ljubljana, Lesarska založ­ba, 2008, COBISS.SI-ID=242469120. TOMŠIČ 1973: Tomšič, France, Slovensko-nem­ško slovar, Državna založba Slovenije, Ljublja­na, 1973, 2. izd., COBISS.SI-ID=7499521. TOMŠIČ 1974: Tomšič, France, Nemško-sloven­ski slovar, Državna založba Slovenije, Ljublja­na, 1974, 3. izd., COBISS.SI-ID=5703941. SSKJ 2014: Slovar slovenskega knjižnega jezika, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2014, 2. izd., COBISS.SI-ID=274207744. Opombe 1 Iz predavanja Dušice Kunaver: Zmaji v slovenskem izročilu in motivika ljubljan­skega zmaja, transkript predavanja, Tru­barjeva hiša literature, 2013, pogledano na svetovnem spletu, 13. 4. 2014 na naslovu: http://www.trubarjevahisaliterature.si/index.php/component/content/article/36­-program/397-dusica-kunaver 2 Gorazd Makarovič: Kdaj so nastali kozolci? Etnolog, št. 17, 2007, Ljubljana, str. 209. 3 Borut Juvanec: Kozolec, i2 : Fakulteta za ar­hitekturo, Ljubljana, 2007, str. 42, COBISS­-ID229562112, str. 11. 4 Ladislav Lesar: Lesene harfe, Kmečki glas, Ljubljana, 1985, COBISS-ID2323464. 5 Niko Nikolčič: Gradnja kozolcev – Povem vam četrto zgodbo, Intervju z g. Trevnom, Naš časopis, Vrhnika, leto 2006, št. 326, le­tnik 33, str. 13. 6 Borut Juvanec: Kozolec, i2 : Fakulteta za ar­hitekturo, Ljubljana, 2007, str. 61, COBISS­-ID229562112. 7 Oba repa sta se polegla v letu 2014. 8 GURS, Datum podatkov: 26. 3. 2019, datum vpisa podatka: 3. 4. 2019. Pregledano na na­slovu, v nedeljo, 7. 4. 2019: https://gis.iobci­na.si/gisapp/Default.aspx?a=Vrhnika. 9 Peter Ribnikar, Zemljiški kataster kot vir za zgodovino, Zgodovinski časopis, Ljubljana, leto 1982, letnik 36, št. 4, COBISS ID4428342, str. 327 in 329. V pripravah za uvedbo stabilnega – franci­scejskega katastra v avstrijskih deželah ima odločilno vlogo cesarski patent Franca I. z dne 23. 12. 1817. Izmera zemljišč je temeljila na obširnih pripravah in na novih dosežkih zemljemerstva v začetku 19. stoletja. Fran­ciscejski katastrski operat ima dva dela, spisovnega in grafičnega. Spisovni del je se­stavljen po obrazcih, v katerih so zajeti vsi podatki o izmeri in podatki za pridobitev hitre informacije o posameznem posestni­ku ali o posameznem zemljišču. Spisovni del katastrskega operata sestavljajo: zapi­snik (protokol) zemljiških parcel, zapisnik (protokol) stavbnih parcel, izkaz površine zemljišč po katastrskih kulturah, abecedni seznam zemljiških posestnikov, popis mej katastrske občine, seznam neznanih la­stnikov zemljišč, zapisnik o izračunavanju površine zemljišč, pismena dokazila o ime­novanju. Ob tem velja poudariti, da katastr­ski operat na Kranjskem ne vsebuje zadnjih treh sestavnih delov franciscejskega kata­strskega operata. Triangulacija in katastr­ska izmera sta bili opravljeni na Kranjskem v letih 1822–1826. 10 SI AS 176/A/A12, Franciscejski kataster, k. o. 12 Blatna Brezovica, grafični del, list VI. 11 Večina navideznega obroča elipsaste obli­ke poteka po makadamski cesti okoli osa­melca, ki občasno služi kot obvoznica ob cestnih zaporah v vasi, nato po sprehajalni pešpoti, po kolovozu in na koncu med nji­vami. Je meja med osamelcem in barjem. Deloma se ujema s turistično-izobraževal­no Bobrovo potjo. Skubicov Podolam in An­drejčikov na Podolah sem uvrstil ravno tako med kozolce z barja, kljub temu da stojita znotraj obroča cesta-pot-kolovoz okoli Bla­tne Brezovice. Tako sta dosegljiva visokim vodam. Andrejčikov je vedno na meji ob po­plavah na barju. Ob stoletnih vodah pa bi bil tudi Skubicov v vodi. 12 Čop, Jaka, Cevc, Tone, Slovenski kozolec = Slovene hay-rack, Agens, Žirovnica, 1993, COBISS-ID35981824, str. 123. V knjigi k opisu fotografije sicer piše, da gre za vrsto kozolca, kjer sta združena dva tipa, in sicer vezan kozolec in pridruženega dvojnega stegnjenega kozolca. Vendar avtor ne poja­sni te povezave. Tudi ne umesti Lahovega kozolca tja, kamor spada, in sicer v Blatno Brezovico, ampak se zadovolji z lokalizacijo »Okolica Vrhnike«. 13 Grunt, pol grunta, četrt grunta, tretjina grunta in kajža-bajta so uradne mere, ki so bile določene glede na velikost kmetije oz. dajatve, ki jih je morala oddati kmetija cer­kvenim in posvetnim oblastem. Med dru­gim so zapisani v pisni del popravljenega katastra iz leta 1866. V ljudskem izrazoslov­ju so se ohranili domači izrazi: polovnjak, tretinar, četrtinar za oznako velikosti kme­tije oz. lastnika-gospodarja. 14 Na Verlinci je nekdanje ledinsko ime. Ozna­čuje del na osamelcu na jugozahodu vasi s sadovnjaki in travniki. Tega imena doma­čini ne uporabljajo več. Namesto tega se je uveljavila uporaba poimenovanja na Vasi ali na Postrana. Tu so doma največji kozolci – toplarji na štiri štante. 15 Melik, Anton: Kozolec na Slovenskem, Znanstveno društvo, 1931 (v Ljubljani : Mer­kur), V Ljubljani, 1931 COBISS ID 28731648, str. 31–32. 16 Vpogled na: Prostorski portal RS Ministr­stva za okolje in prostor, Geodetske uprave Republike Slovenije – Javni vpogled o nepre­mičninah, medmrežje, 28. aprila 2019: http://prostor3.gov.si/javni/login.jsp?jezik=sl 17 Prostorska umestitev kozolcev v okviru le­din oz. mikrolokacij znotraj vasi. Skozi čas so se ledine in ledinska imena spreminjala, izginjala ali pa so nastala nova poimenova­nja majhnega dela vasi, npr. Zavrteh (Za vr­tovi). 18 Osamelec Blatna Brezovica se dviga nad barjem kot obrnjene nečke, zato je orienta­cija kozolca največkrat odvisna od terena, manj pa od strani neba (sever, jug, vzhod, zahod), ki prinaša sonce, veter ali dež. Iz istega razloga so notirane smeri (jug, jugo­vzhod, vzhod, severovzhod, sever, severo­zahod, zahod in jugozahod) bolj ali manj približki. Prva beseda v orientaciji (npr. jugovzhod ...) označuje smer, iz katere obi­čajno uporabniki vstopajo v kozolec. 19 Prav tam. 20 Prav tam. 21 Kozolci vasi Blatne Brezovice, ki so se sami polegli ali jih je uničil ogenj ali pa so bili podrti namensko. Stanje: julij 2016. Zapisal: Stanko Petrič starejši. Zadnji, Gregorkov stegnjenec s plaščem, se je polegel v času pisanja tega besedila, tj. 2017 (op. avtorja). 22 Borut Juvanec, Domen Zupančič: Arhitek­tura Slovenije. Besednjak vernakularne arhitekture. Ljubljana, I2, SAZU, 2014. CO­BISS ID271168768, str. 24. 23 Borut Juvanec: Kozolec, i2 : Fakulteta za ar­hitekturo, Ljubljana, 2007, str. 42, COBISS­-ID229562112, str. 59. 24 Prav tam, str. 99. 25 Prav tam, str. 76. 26 Prav tam, str. 67. 27 Dr. Vito Hazler: Tudi kozolci so slovenska razpoznavnost! SLOVENSKI KOZOLEC: včeraj, danes, jutri : prispevki posvetovanja, Ljubljana : Turistična zveza Slovenije, 2004. COBISS ID213545216, str. 12. 28 Borut Juvanec: Kozolec, i2 : Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana, 2007, COBISS­-ID229562112, str. 56. 29 Eden zadnjih glinenih mačjih varuhov se je na Jožkovem kozolcu razgledoval po barju. Lastnik ga je pred kratkim umaknil med menjavo strešne kritine. 30 Narava se je zarotila – posledice sanirane škode po prvih ocenah za 5 milijard dinar­jev, Naš časopis, Vrhnika, leto 1986, št. 135, letnik 14, Leto 86, str. 1. 31 Več o njem glej: Polona Zalokar, Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo (III. del) – Volj­čeva cesta in Klis. Vrhniški razgledi, št. 12, 2011, str. 79. 32 DOMOLJUB, štev. 15. V Ljubljani, 4. avgu­sta 1898. Letnik XI., str. 180. Slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo. Ogenj. Dne 26. pretečenega meseca je popo­ludne na Blatni Brezovici pri Vrhniki gore­lo. Ogenj je uničil 8 hiš, 11 kozolcev z žitom in senom, 4 skednje in 2 hleva. Škoda je ve­lika, zapalili so baje otroci. Na pomoč sta prihiteli gasilni društvi z Vrhnike in Verda. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-NTBTE8XR/5ee6aaa6-5c5d-404c-8633-54536acd66c3/PDF SLOVENEC, štev. 168. V Ljubljani, v sredo, 27. julija 1898. Letnik XXVI. Političen list za slovenski narod. (Ogenj.) Kakor se nam poroča, je včeraj ogenj upepelil do polovice velike vasi Blatne Brezovice pri Vrhniki. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-XMM4MELO/ea­7fef90-4728-499b-9fa8-53621c5a120e/PDF SLOVENEC, štev. 170. V Ljubljani, v petek, 29. julija 1898. Letnik XXVI. Političen list za slovenski narod. (Ogenj.) Kakor smo že omenili, je v torek po­poludne na Blatni Brezovici pri Vrhniki go­relo. Ogenj je uničil 8 hiš, 11 kozolcev z ži­tom in senom, 4 skednje in 2 hleva. Škoda je velika, zapalili so baje otroci. Na pomoč sta prihiteli gasilni društvi z Vrhnike in Verda. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-5JG8TZTM/0d205da0-5282-4020-a3fc-4d34927d658a/PDF SLOVENSKI LIST, štev. 44. V Ljubljani, v soboto, 6. avgusta 1898. Letnik III., str. 230. Neodvisno slovensko krščanskosocijalno glasilo. Požar je 26. julija upepelil na Blatni Brezovi­ci pri Vrhniki 25 poslopij. Škode je 25000 gld. http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-0KDRJC2V/7f83a7e2-406e-4880-a589-c39e76d96893/PDF 33 Nadškofijski arhiv Ljubljana. ŽU Vrhnika: Cerkveno oznanilo za 11. september, 1898. 34 Register nepremične kulturne dediščine je uradna, računalniško podprta zbirka podat­kov kulturne dediščine na območju Sloveni­je, ki je v pristojnosti države. Ogled: 6. 5. 2019 na svetovnem spletu https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=403a54629867466e940983d70a16ad9e 35 Gostišev, Jerinčkov, Kocjanov, Tešarjev in Lahov (op. avtorja). »Južno od hiše Blatna Brezovica 8« – Malce netočno poziciranje petih kozolcev. Bolj pravilno in smiselna postavitev bi bila jugovzhodno od hiše Bla­tna Brezovica 8, in sicer ne glede na pred ali po preštevilčenju hišnih številk v letu 1954. 36 Melik, Anton: Kozolec na Slovenskem, Znanstveno društvo, 1931 (v Ljubljani : Mer­kur), V Ljubljani, 1931, COBISS ID 28731648, str. 19. 37 Niko Nikolčič: Marija Hladnik, Kees Wýnen in Lahov kozolec v Blatni Brezovici – Povem vam tretjo zgodbo: del intervjuja, Naš časo­pis, Vrhnika, leto 2006, št. 325, letnik 33, str. 13. Marija Hladnik – Lahova mama je doži­vela častitljivo starost 98 let (1912–2010). Vse do konca svojih dni je bila iskrivega hudo­mušnega značaja. 38 Prav tam. 39 SI ZAL VRH 2, t. e. 9: fond Občina Vrhnika, Gradbene zadeve 1867–1945, 1046. 40 Selitev toplarja, ogled videodatoteke, 23. 4. 2019 na youtubu: https://www.youtube.com/watch?v=Ubo3KNohfL8 Kozolec ne dosega pretirane cene. Od ponud­be z dogovorom do cene največ 4000 Eur za toplar na štiri štante. Ponudbe obsegajo kozol­ce, dele kozolcev, knjig in slik. Večina med nji­mi so že na prvi pogled potrebni temeljite ob­nove. Ogled, 26. 4. 2019 na www.bolha.com 41 Borut Juvanec, Domen Zupančič: Arhitek­tura Slovenije. Besednjak vernakularne arhitekture. Ljubljana, I2, SAZU, 2014, CO­BISS ID271168768, str. 131. ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI Franciscejski kataster l. 1824 s kozolci, ki so naknadno poudarjeni s črno barvo. Hiše danes Današnji kozolci Navidezen obroč okoli BB Imena ledin in ostali toponimi Mežnija, Postrana, Mah, Blato, Njive, Lasc, Pod goveko, Bč, Gmajna, Podole, Gozd, Kravja dolina, Vas, Za vrtovi, Mandrge, Kurja vas, Dolinica, Lopata, Mele. ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI Na južni-jugovzhodni prisojni strani osamelca stoji 21 kozolcev.16 ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI Na severni-severnovzhodni osojni strani osamelca so naslednji kozolci, skupaj 20.19 ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI Gostišev kozolec na Lopati: domače poimenovanje posameznih delov kozolca (avtor prikaza: Niko Nikolčič). ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI Jakov kozolec: domače poimenovanje posameznih delov ostrešja (avtor prikaza: Niko Nikolčič). ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI Lata – od alg zelena in ogrizena od konjskih zob, iz časa 1. svetovne vojne. »Stall Nö 10« na rigelnu Francetovega kozolca. Poslovilna vežica v Blatni Brezovici. Maketa Gašperjevega kozolca iz 1791. Ostaline 1. in 2. sv. vojne z Jožkovega kozolca. ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI Postavljanje cimpra – ostrešja v stari Jelovškovi opekarni v Sinji Gorici pred 2. sv. vojno. Zgoraj od leve proti desni: Lovro Jerina (Francinov), Franc Lenarčič (Bognarjev), Franc Lenarčič (Reklevcev). Spodaj s sekiro v roki je Anton Lenarčič – Bognarjev Tone (roj. 1900) v Galletovem gradu v Bistri. Bil je sovrstnik zadnjega lastnika gradu Bistra. Tonetov oče (roj. 1862) je bil kolar. Izdeloval je vozove. Foto: iz družinskega albuma Valentine Lenarčič. ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI Načrt Lingovcovega kozolca v gradbenem dovoljenju, Občina Vrhnika, 25. 5. 1943 (gl. op. 39). ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI FOTOGRAFIJE ALEJE KOZOLCEV posnel avtor prispevka v letih 2011-2019. 1. Albinov kozolec na Postrana, 2019 2. Andrejčikov kozolec na Podolah, 2012 3. Boštjanov kozolec v Kurji vasi, 2012 4. Cenetov kozolec v Kurji vasi, 2011 5. Francetov kozolec na Mah, 2019 6. Francetov kozo­lec na Vasi, 2011 ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI 7. Francinov kozolec v Bču, 2010 8. Gašperjev kozolec na Vasi, 2013 9. Gašperjev kozolec na Vasi, 2014 10. Gostišev kozolec na Lopati, 2012 11. Gostišev kozolec na Vasi, 2014 12. Gregorkov kozolec na Vasi, 2014 ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI 13. Jakov kozolec v Kravji dolini, 2011 14. Jerajev kozolec na Gmajni, 2012 15. Jerajev kozolec na Privozu, 2012 16. Jerejčkov kozolec na Blatu, 2012 17. Jerejčkov kozolec v Kravji dolini, 2012 18. Jerinčkov kozolec na Lopati, 2012 ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI 19. Jerinčkov kozolec na Vasi, 20. Jožkov kozolec na Zavrteh, 2012 21. Jurežov kozolec na Blatu, 2012 22. Kocjanov kozolec na Melah, 2012 23. Kotavljev kozolec na Gmajni, 2010 24. Lahov kozolec na Melah, 2012 ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI 25. Lingovcev na Vasi, 2011 26. Maroltov kozolec na Vasi, 2012 27. Mežnarjev kozolec na Melah, 2012 28. Nagodetov kozolec na Postrana, 2019 29. Petrinov kozolec v Kurji vasi, 2011 30. Rudlnov kozolec v Mežniji, 2015 ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI 31. Skubicov kozolec na Dolinci, 2011 32. Šuštarjev kozolec na Gmajni, 2012 33. Tonetov kozolec v Kravji dolini, 2011 34. Umkov kozolec na Gmajni, 2019 35. Umkov kozolec na Vasi, 2012 36. Zalaznikov kozolec na Lopati, 2012 ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI 37. Zecov kozolec na Vasi, 2012 38. Zecov kozolec stegnjenec na Madrgah, 2012 39. Zecov kozolec na Mandrgah, 2012 40. Žakljov kozolec v Kurji vasi, 2011 41. Županov kozolec na Vasi, 2012 ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI ALEJA KOZOLCEV V BLATNI BREZOVICI Marta Rijavec SOBOSLIKARSTVO NA VRHNIKI V 20. STOLETJU Ob razstavi Romana Suhadolnika1 Malar je vreden vse hvale in časti, Ker nam je zmalal tolk lepih reči: Bog mu je zdravje dal, pamet to pravo zbral, Da nam tako je znal zmalat lejpo! Dr. Karel Štrekelj: Slovenske narodne pesmi; Pesmi pobožne, 6716 Začetke risanja, barvanja in grafičnega urejanja prostorov in bivališč lahko posta­vimo v prazgodovino, ko je človek z narav­no barvo risal na stene in strope jam, na previse, lubje, les in na skale. Motivi so bili različni, predvsem so risali divje živali, ki so jih lovili, ponekod pa so odkrili tudi odtise dlani, kar naj bi veljali kot prazgo­dovinski podpis. V času starih civiliza­cij je stensko slikarstvo služilo ritualom, sporočanju, komunikaciji, označevanju in estetskemu izgledu prostorov. V antič­nem obdobju že najdemo okrasitev sten v zasebnih hišah premožnih ljudi. Stenske poslikave so se spreminjale in v najširšem smislu vseskozi ohranjale estetske in zgo­dovinske vrednote. Slikopleskarstvo je ena od vrst stenskih po­slikav. Z odkritjem manj zahtevnih materi­alov in barv so postale poslikave dostopnej­še širšemu krogu ljudi. Slikopleskarstvo je obdelovanje zidnih površin – lesa, kamna, mavca ali opeke z barvo; najpogosteje pa je namenjeno popestritvi beline sten v bival­nih prostorih in drugih zgradbah. Barve, ki jih pri soboslikarstvu najpogo­steje uporabljajo, so navadno apnene, pol­disperzijske in disperzijske. Vendar imajo barve globlji pomen. Dokazano je, da vpli­vajo na naše počutje in zdravje, saj v našem domu pokrivajo 70–80 % bivalnega okolja. V petdesetih letih 20. stoletja je bila aktual­na obdelava sten z valjčnimi odtisi in upo­raba jupola (namesto apna in krede). Nekatere kmetije so imele celo svoje valjč­no orodje; soboslikarskih poslikav pa so se posluževale bolj premožne družine. Slikopleskarskih tehnik je več. Najpo­gostejše so: vtiskanje barvnega vzorca na stensko površino z reliefnim valjčkom; tiskanje z gobo, s krpo ali z zvito krpo, običajno na suho ali na delno suho povr­šino. Pri rezanju barve s ščetko, čopičem ali z glavnikom najprej stene pobarvamo s svetlejšim odtenkom. Ko se ta posuši, nanesemo temnejši odtenek, ki ga reže­mo, in tako dobimo črtast vzorec. Rezanje sloja barve je lahko enakomerno, vzorčno ali naključno. Škropljenje barv, marmori­ranje in tiskanje z okroglim čopičem so medsebojno podobne tehnike, ki ustvar­jajo naključne barvne vzorce. Risanja vzorcev s šablonami in napihovanje del­cev v vzorec sta podobni tehniki, le da se prva izvaja na suho, druga pa na svežo podlago. Tehnika "fresco" zahteva do­brega in hitrega mojstra, ki zna ustvarjati na svežo podlago. Ta tehnika je zelo zah­tevna še zlasti pri večjih površinah. Za kvaliteto je potrebna velika natančnost in enakomernost pritiska na površino in, ne glede na tehniko slikopleskarskih del, do­bra priprava površin. V današnjem času te tehnike obvladajo le redki mojstri so­boslikarji. Slikopleskarska tradicija v družinah na Vrhniki Frančišek Markelj, 1857–1916, je prišel leta 1895 na Vrhniko iz Železnikov z ženo Iva­no Mohorič in s sinovi Antonom, Francem in Štefanom. Za selitev na Vrhniko jih je nagovoril stric g. Šubic iz znane poljanske slikarske družine, ki je živel in delal na Vrhniki pri slikarju Simonu Ogrinu.2 S se­boj so pripeljali nekaj panjev in se tu naprej ukvarjali s čebelarstvom. Oče Frančišek se je zaposlil na žagi v Močilniku, mama Iva­na je imela branjarijo. Prvih deset let so se večkrat selili, leta 1905 pa kupili Tomšičev svet v Novi vasi in zgradili hišo. Sin Anton, 1884–1965, je ostal doma; bil je slikopleskar in prevoznik; Antonov sin Stane, 1919–1979, je nadaljeval slikople­skarsko obrt, živel je v Verdu. Sin Franc, 1886–1970, je z ženo Ano, roj. Fefer iz Preserja, od veleposestnika Jelov­ška kupil staro hišo na Petkovškovi uli­ci na Vrhniki in jo obnovil (Babji grad). Franc se je izučil za čevljarja, prodajal ši­valne stroje in se 1911. leta začel ukvarjati s fotografijo. Njegov sin, Bogomir Markelj, je uspešno nadaljeval fotografsko obrt. Sin Štefan, 1890–1976, z ženo Minko Ti­eschler, je kupil hišo nedaleč od svojega doma, v Novi vasi. Bil je cenjen slikople­skarski mojster: Z bratom Antonom sta s Simonom Ogrinom hodila slikat cerkve tudi v Metkovič in Split za več mesecev.3 Štefan je sam delal šablone, popravljal dotrajane, obvladoval je pripravo barvnih odtenkov in učil mlajše generacije sobo­slikarjev – pri njem je nabiral znanje tudi Ivan Slavec. S Štefanom Markljem je veli­ko delal Milan Pajsar, ki mu je mojster po­leg znanja predal tudi del svojih delovnih pripomočkov. Ljudje se spominjajo Štefa­na kot umirjenega človeka, s "kanglico" za pasom, pri delu je požvižgaval in bil poln hudomušnih dovtipov. Pri Obrtnem centru je bil eden od treh mojstrov. Rod Markljevih je zaznamoval svoj čas v čebelarski, slikopleskarski in fotografski dejavnosti. Janez Suhadolnik, 1924–2011, se je izučil obrti med 2. svetovno vojno, pri Egidiju Šušteršiču (roj.1902) v Ljubljani. Mojstrski izpit je opravil 1961. leta. Njegov stanovski kolega je bil v tistem času tudi Slavko Šin­kovec. V podjetju "Slikoplesk" v Ljubljani je Janez delal 23 let, nato eno leto v Komu­nalnem podjetju na Vrhniki, zatem pa v Industriji usnja Vrhnika do upokojitve leta 1984. Delo za stranke je združeval tudi z nekaterimi stanovskimi kolegi na Vrhni­ki. Poslikave s šablonami so naročale pre­možnejše vrhniške družine. Pri prevze­manju večjih in obsežnejših del so si sli­kopleskarji med seboj pomagali; Janez in Roman Suhadolnik sta bila del te zgodbe. Obrt je nadaljeval sin Roman, ki ima v očetovi zapuščini ohranjene tudi njegove učbenike za mojstrski izpit. Med zajetno literaturo s praktičnimi na­potki sta tudi učbenika Strokoznanstvo za sobno slikarstvo in Strokoznanstvo za ple­skarje. Oba učbenika je priredil prof. Ivan Žnidarčič, založila pa kr. banska uprava dravske banovine, odd. za trgovino, obrt in industrijo, Ljubljana, 1940. Tretji učbe­nik je Dodatek k veliki Dunajski šoli.4 V teh učbenikih so zapisane in razložene zakonitosti in napotki, ki jih je moral tedaj poznati mojster slikopleskarske obrti, da­nes pa so ta znanja v večji meri poslovne skrivnosti in domena kemijske stroke. Naj­zahtevnejše je bilo delo s šablonami, izde­lovali so jih privatniki in tovarne šablon.5 Danes šablon pri nas ni mogoče več kupiti, zato so primerki, ki jih je ohranil Janez Su­hadolnik, zanimivi in dragoceni. Zaradi obsežne in dobro ohranjene zapu­ščine bi na Vrhniki lahko imeli spominsko zbirko slikopleskarske obrti, ki ji je sodob­na tehnologija odvzela pravi žar barv in čar linij. Kako slikovita je ročna tehnika posli­kav, potrjujeta obe razstavi o slikopleskar­stvu na Vrhniki. Poleg razstave iz leta 2019 (gl. op. 1) tudi leta 2018 v Društvu upoko­jencev Vrhnika postavljena razstava: Ro­man Suhadolnik, slikopleskar. "Ambiental­ni motivi v luči slikopleskarskega poklica".6 Franc Fefer, 1895–1968, je prišel na vrh­niško Mrakovo ulico 14 iz Preserja. Na Vrhniki je z Markljevimi čebelaril in z njimi pleskal po hišah ter pomagal slikar­ju Ogrinu pri poslikavah cerkva.7 Otroci: Franc, 1922–1995, Mara in Stane, 1924–1974, trgovec in vsestranski glasbenik; da­nes je Stanetov sin Roman Fefer, roj. 1957, industrijski oblikovalec, ki dela kot grafič­ni oblikovalec in kot črkoslikar. Ivan Slavec, 1903–1972, poznan pod vzdev­kom Funckov Johan. Družina je živela v hiši Gradišče 5 in nato na Stari cesti v ne­posredni bližini gostilne Turšič. Solidno podjetje je delovalo od leta 1949. zaposlo­valo je 6 delavcev. Znano je bilo po vsej občini zaradi strokovno dobro izvršenih del.8 Otroci: Janez, 1936–1913, Ivka, 1938 in Jaka, 1944. Za ta poklic se je odločil tudi Janezov sin Jani, Janez Slavec, ml., roj. 1956, ki se je izučil pri stricu Jakatu. Družina je bila v celoti vpeta v slikopleskarsko obrt. Veliko dela je bilo pred veliko nočjo, pripoveduje Franc Križaj-Franko, poleti, ko so ljudje obnavljali stavbno pohištvo in prostore, v jesensko-zimskem obdobju pa so največ obnavljali pohištvo in različne interierne predmete. Ker je bilo pozimi manj dela, je večina teh družin, tudi Slavčevi, ime­la čebelarstvo kot dopolnilno dejavnost. Vajeniško obdobje je bilo polno različnih izkušenj, saj so fantje opravljali tudi do­mača opravila za mojstra. Sedaj se tega obdobja spominjajo z nasmeškom, saj je bil to čas, ko so se kot najstniki seznanjali s stroko in spoznavali življenje. Na začet­ku učenja je bilo samo beljenje sten, obno­va oken, rolet … dekorativne tehnike, ki so bile večinoma domena mojstrov, so prišle na vrsto kasneje. Bilo je več slikarskih kot pleskarskih del. Mladi na Vrhniki so se za poklic slikople­skarja usposabljali najprej pri družinah, nato v Obrtni šoli na Vrhniki, generacije po 2. svetovni vojni pa v Centru strokov­nih šol v Ljubljani, Mariboru in v Šoli za slikarsko-pleskarsko stroko v Kranju. Va­jeniško prakso so opravljali pri Ivanu Slav­cu in v Obrtnem centru; pri Slavčevih se je izučilo za pomočnika več kot dvanajst mladih fantov. Nekateri so se za krajši čas zaposlili pri njem, drugi pri Obrtnem cen­tru, v Komunalnem podjetju ali kot obr­tniki zasebniki. Pri Obrtnem centru na Vrhniki so vajeni­ško prakso opravljali: Milan Kump, Marko Nagode, Milan Pajsar, Andrej Pišek, Ro­man Suhadolnik in Peter Vrbančič. Obrtni center Vrhnika (OCV) je bil l. 1961 ustanovljen z namenom, da združi vso obrtniško dejavnost na območju Vrhni­ke in s svojimi uslugami pokriva potrebe Vrhnike, Borovnice, Logatca, Šentjošta, Horjula in širše Notranjske. Imel je upravo in delavnice različnih strok; OCV je združeval v delovno skupnost na­slednje poklice: čevljarje, dimnikarje, elek­tričarje, knjigoveze, keramičarje, kleparje, frizerje, peke, pečarje, slaščičarje, slikople­skarje in steklarje. Na začetku je bilo zapo­slenih 80 ljudi, v poslovno najuspešnejših letih – v osemdesetih prejšnjega stoletja, ko so gradili bloke in avtocesto, pa čez 100. Uprave OCV so bile v Črnem orlu, na Hribu in na Gradišču 19. OCV so vodili direktorji: Ivan Kenk, Jože Krašovec, Bernard Malavašič, Marjan L. Možina, Jože Trampuž in krajši čas tudi nekateri drugi. Podjetje je imelo uspešna in manj uspešna obdobja. Delovalo je 36 let, od 10. aprila 1961 do 7. marca 1997. Delavnice so bile na različnih lokacijah po Vrhniki; slikopleskarska je bila najdlje v dvoriščni stavbi Kunstljeve vile; mojstri slikopleskarske delavnice v OCV so bili: Štefan Markelj z Vrhnike, mojster Kette iz Logatca in Alojz Puc iz Podkraja. V spominu Vrhničanov so ti "fantje v be­lem", z lestvijo na rami in z drugim orod­jem za pasom – peš, na kolesu, z vozičk­om, s triciklom ali na mopedu, ostali kot simbol za prenovo in preobrazbo. Ko so izpolnili pričakovanja svojih strank, so po njihovem odhodu domovi zaživeli v novi svetlobi, barvi in toplini, ki jih je mojster poklica izvabil iz palete svojega znanja in občutenja. Danes je vse manj mojstrov, ki so vešči zahtevnejših slikopleskarskih tehnik; vendar so še – Roman Suhadolnik je zagotovo eden izmed njih. Slikopleskarstvo tako ostaja živi del kul­turne tradicije in našega bivalnega okolja tudi v prihodnosti! Poslikave z vzorci iz zapuščine Janeza Suhadolnika, Ivana Slavca in drugih je izdelal Roman Suhadolnik. Nekaj predstavljenih primerov je poslikanih z valjčki. SOBOSLIKARSTVO NA VRHNIKI V 20. STOLETJU Družine Franceta, Toneta in Štefana Marklja. Slikano leta 1951 ob obisku sorodnikov z Martinj Vrha in Železnikov. Prva vrsta: med otroci so Peter, Božo in Drago Verbič ter Mirko Markelj. Druga vrsta: Ivanka Markelj, por. Furlan, Ana Markelj, roj. Fefer, iz Preserja, z vnukom Branetom Zalaznik v naročju, Franc Markelj z vnukinjo Marušo Zalaznik v naročju, Frančiška Markelj, roj. Lenarčič, z Drenovega Griča, Tone Markelj, Štefan Markelj, Tinca Markelj por. Verbič. Za njimi med sorodniki: prvi z leve Tone Zalaznik-Ipavcev, pred njim desno Francka Zalaznik, roj. Markelj; zadaj, prvi z desne Marjan Markelj, pred njim Karel Verbič, četrta z desne Cirila Markelj, por. Todorovič. (Vir: 100 let Nove vasi, Vrhnika 2005, str. 33, dokumentirala Cirila Todorovič.) Janez Suhadolnik. Janez Suhadolnik in Janez Pezdir. SOBOSLIKARSTVO NA VRHNIKI V 20. STOLETJU Franc Fefer z ženo Heleno, roj. Založnik, hčerko Marico, ter sinovoma Francem in Stanetom. (Vir: 100 let Nove vasi, Vrhnika 2005, str. 40.) Učbenika Strokoznanstvo za sobno slikarstvo in Strokoznanstvo za pleskarje, Ljubljana 1940. Last Romana Suhadolnika. Tretji učbenik: dodatek k Veliki dunajski šoli s prvo stranjo dvojezičnega kazala. Last Romana Suhadolnika. SOBOSLIKARSTVO NA VRHNIKI V 20. STOLETJU Skupina vajencev pri Ivanu Slavcu leta 1955. Od leve proti desni stojijo: Janez Grom, Andrej Gabrovšek, Ivan Leskovec, Meliton Velkavrh, Janez Slavec, Jože Grom, Janez Ceme in Janez Krvina. Sedijo: Franc Fefer, oče Ivana Slavca in Ivan Slavec. Skupina zidarjev, slikopleskarjev in drugih delavcev ob gradnji nove Mantove v šestdesetih letih 20. stoletja. Stojijo: Vinko Žakelj, Ivan Leskovec, Janez Slavec, ?, ?, Djuro Škoda, ?, ? in Janez Pajsar. Spredaj: Šerif Rizvić, ?, Andrej Mesec, Frenk Petrič, Stane Lukančič, ?, ?, Jože Jereb in Stane Velkavrh. SOBOSLIKARSTVO NA VRHNIKI V 20. STOLETJU Praznovanje 20-letnice Obrtnega centra Vrhnika v Močilniku 1981. Zadaj z leve proti desni: Dušan Lazar, Jernej Šparenblek, Meliton Velkavrh, Zlatko Mustadanović, Silvester Pivk, Drago Hodnik, Milan Kump, Dušan Vovk, Pavle Ogrin, Marjan Pivk, Peter Vrbančič, Sandi Jurjevčič, Maks Trpin, Milan Žitko, Jani Slavec, Ivan Korenč, Andrej Pišek, Marjan Nagode, Milan Jevšek, Karlo Ponikvar, Roman Suhadolnik, Vlado Obreza, Anton Žigon, Jože Trček, Janez Mihevc, Alojz Puc, Marko Leskovec, Janez Grom, Vinko Žakelj, Jožica Levc, Elica ?, direktor Jože Krašovec, Janez Slavec, Jožica Zelenjak, Marija Turšič in Edvard Zupan. Stenske poslikave, izdelane po šablonah iz zapuščine Ivana Slavca (izdelal: Roman Suhadolnik). Odprtje razstave 19. 11. 2019 v Cankarjevem domu na Vrhniki. Roman Suhadolnik s stanovskimi kolegi in podjetniki ter predstavniki Obrtne zbornice Vrhnika in Obrtne zbornice Slovenije. Od leve: Franc Križaj, Franc Habat, Anton Černič, Aleksander Gorečan, Matjaž Majdič, Roman Suhadolnik, Dušan Presetnik, Simon Hlebec, Vinko Žakelj, Andrej Gabrovšek, Igor Pipan. Stenske poslikave, izdelane po šablonah iz za­puščine Janeza Suhadolnika (izdelal: Roman Suhadolnik). SOBOSLIKARSTVO NA VRHNIKI V 20. STOLETJU Informatorji: Jože Krašovec, Marija Turšič, Adela Cankar, Pa­vel Mrak, Janez Kenk in Marjan L. Možina. Opombe: 1 Razstava "Malar je vreden vse hvale in časti. Slikopleskar Roman Suhadolnik", avtorice Marte Rijavec v Galeriji Cankarjevega doma na Vrhniki je bila na ogled od 19. novembra do 15. decembra 2019. 2 Zapiski Francke Zalaznik roj. Markelj, 2006 (rokopis). (Hrani MDV). 3 Prav tam; Jože Suhadolnik, Simon Ogrin 1851-1930, slikar, Vrhnika 2001, str. 23. 4 Die Grosse Wiener Schule. Ernst Oldenbruch, Kritzendorf – Wien. 5 V zapuščini Janeza Suhadolnika so ohra­njena naslednja imena izdelovalcev šablon: Friedrich Wolfrum&Co: Malerse Schablonen Fabrik, Wien VIII/2, Josefstadter Strasse 87; Davorin Johan, agenturni i komisioni po­sao, Zagreb, Ilica 47; "Šablona" atelje za izdelovanje soboslikarskih vzorcev, Okorn Anton, Ljubljana, Vižmarje 49; Mrak Stan­ko, sobni in dekoracijski pleskar, Ljubljana, Pred Škofijo 19, telefon 34-05; »Novost, za­stupstvo i skladište inostranih fabrika mo­lerskih šablona, radle i molerskih pribora, Breder i Kovač. Novi Sad, Kralja Petra II. ulica 55, telefon 20-84. 6 Razstava je bila na ogled 17. 4. do 30. 5. 2018 v Domu upokojencev Vrhnika, zanj predse­dnica Elica Brelih, organizacija in postavitev: Marta Rijavec, Roman Suhadolnik, Željko Jadanič, besedilo: Marta Rijavec, fotografije: Smiljan Ogorelec, oblikovanje: Marjan Rija­vec. 7 Zapiski Francke Zalaznik, roj Markelj, 2006 (rokopis). (Hrani MDV). 8 Grega Novak, Ob petdesetletem jubileju vrh­niške šole 1904-1954. Izšlo julija 1954. Str. 54. Ciril Petrič SREČEN JE BIL, KDOR SE JE LAHKO IZUČIL ZA POKLIC Spomini Ciril Petrič (1922–2014) v svojih spominih odkriva življenjsko zgodbo, podobno zgodbam prenekaterega mladeniča pri nas. Izhajal je iz številne družine, ki sta ji omogočila preži­vetje izjemna delavnost in iznajdljivost staršev. Po končani osnovni šoli sredi tridesetih let 20. stoletja ni našel možnosti, da bi se izučil za poklic, kar je bila njegova velika želja. Zaposlil se je v opekarni in v času, ko ta ni obratovala, opravljal druga priložnostna dela. Po končani drugi svetovni vojni je služil vojaški rok. Bila so to leta pomanjkanja in iz vojske se je vrnil s težko tuberkulozo. Premagal je bolezen. In ko je obujal spomine, je s ponosom povedal, da ima kljub težavam polnih štirideset let delovne dobe. O družini Ciril Petrič je bil rojen na Vrhniki 8. julija 1922 v družini Avguština Petriča in ma­tere Marjete, roj. Krašovec. Njegov ded Jernej Petrič se je z družino iz Verda od Križaja leta 1876 preselil na Vrhniko, ko je bil Avguštin star 6 let. S seboj so prinesli hišno ime Križajček1. Hišo na vrhniškem Klancu je kupil očetov stric, bogat trgovec v Grazu – Nemškem Gradcu. Nemški so rekli Grazu zato, da so ga ločili od Polho­vega Gradca. Cirilova mati je bila rojena na Klancu2 leta 1878. V njeni družini je bilo več deklet: Je­rica, je umrla za tuberkulozo stara 20 let, Marjeta, Jožefa se je poročila k Roglu na Vrhniki, tri pa so z možmi odšle v Ame­riko v začetku 20. stoletja, tj: Polona, por. Treven, Anča, por. Gržel, in Mici, por. No­vak. Po poroki sta oče Avguštin in mati Mar­jeta najprej stanovala na Stari cesti, blizu Langenvalterja, verjetno pri Mihevcu. Še pred Cirilovim rojstvom so se preselili v Jelovškovo (Idrijsko) skladišče ob Ljublja­nici (danes Ljubljanska cesta 17). Tu so ži­veli 25 let. V skladišču je bilo pet strank. Štiri v pritličju, in sicer družina Avguština Petriča, družina njegovega sina, Kettejeva in še ena družina. V nadstropju je bila še ena stranka. Oče Avguštin je delal najprej na posestvu pri Lenarčiču v Verdu kot vrtnar in milo­stljiva – tako so naslavljali gospo Lenar­čičevo – je bila z njim zadovoljna. Okoli leta 1908 pa je šel delat v Jelovškovo ope­karno. Prva svetovna vojna Med prvo svetovno vojno je bil oče avstro­-ogrski vojak najprej v Nemškem Gradcu in nato v Judenburgu, kjer je bil hauptmanov purš3. V Judenburgu je bil v času upora 17. pešpolka. Vojaki so bili utrujeni, siti vojne, vrnili so se z ruskega ujetništva, želeli so domov, in ko so jih nameravali spet poslati na fronto, so se uprli. Po zadušitrvi upora je vojaško poveljstvo hotelo regiment postroji­ti in odbrati vsakega desetega za ustrelitev. Očetu, ker je bil hauptmanov purš, ni bilo treba iti v vrsto. Med tem je prišla pomilo­stitev in na smrt so obsodili le voditelje upo­ra in jih ustrelili. Med voditelji upora je bil tudi Vrhničan Karel Možina4 (roj. 1895). Na Vrhniki ima danes svojo ulico, a ljudje skoraj ne vedo več, kdo je bil Karel Moži­na. Možinov brat je bil strojnik v Impeksu, nato pri Jelovšku. Šola Leta 1928 je šel Ciril v šolo. Šola nosi le­tnico 1904. Oče mu je pripovedoval, da so šolo gradili v času, ko je bil župan Gabrijel Jelovšek. Na mestu, kjer stoji šolsko po­slopje, so zabili pilote 12 metrov globoko. Gradnjo šole je nadziral vrhniški mojster Ogrin, gradilo pa je ljubljansko podjetje Tonnies. Delale so tudi ženske. Mešale so malto in jo nosile v vedrih na glavi. Težka vedra so podlagale s svitki. Plačo so imele manjšo kot moški. Ciril se spominja učiteljev: Ivana Michler­ja, Ljudmile Sirnik, Slavka Vuka in Ivana Strehovca. Po končani osnovni šoli si je želel, da bi se izučil za ključavničarja. A mojster Prošnik je že imel vajenca in Ci­rila ni sprejel. Takrat je bilo težko dobiti mesto vajenca. Srečen je bil, kdor se je lah­ko izučil za poklic. Ciril je začel delati v Jelovškovi opekarni, kjer sta že delala oče in brat. Najprej je delal pri rezanju ilovice. Pobiral je smeti, ki so se nabirale na nožu­-struni. Za tem je bil odnašalec pri ročni izdelavi bobrovca. Oče je pregledoval pečeno opeko in jo po kvaliteti sortiral v tri kategorije. Brat je bil ringar5. Hiša Cirilovih staršev Svojo hišo so Petričevi začeli graditi leta 1928. Oče je dobil posojilo pri Kmečki po­sojilnici na Vrhniki, 5.500 Din, kolikor je bila parcela na Sapu – Sinji Gorici ob glav­ni cesti. Hišo je zidal Žitko iz Podlipe. Leta 1932 je bila hiša pod streho, vanjo so se preselili maja naslednje leto. Kasneje so hišo dvignili za eno nadstropje. Klju­čavničar Simon z Vrhnike je naredil šte­dilnik za 300 Din. Denarja v banki zaradi krize ni bilo mogoče dvigniti, prepisali so ga iz ene knjižice na drugo. Lastniki hiše so bili oče, mati in brat France, ki je bil strojnik na Jelovškovi žagi. Ob veselju selitve v lastni dom je družino zadela ve­lika nesreča. Maja 1933 se je brat France s kolesom ponesrečil pri Frtici na Dreno­vem Griču. Umrl je v bolnici. Pokopali so ga v Ljubljani. Žage na Vrhniki6 Na Lošci je bila Lenarčičeva žaga. Ta je bila še iz 19. stoletja. Les, ki so ga zvlekli iz gozdov nad Verdom, so v Retovju spu­stili po Ljubljanici do Lošce, kjer je bil na­rejen pristan. Od tu so ga spravili do žage. Mojstri na žagi so bili Kunstlji-Gašpurji in Krašovec. Poleg žage je bila tu še tovarna za lesne izdelke. Izdelovali so harmonije, stole in drugo pohištvo. Med delavci je bilo precej žensk. Imele so lažje delo in so bile manj plačane od mo­ških. Po večini so lakirale deske z mešani­co špirita in šelaka7. Žaga je imela za proizvodnjo elektrike po­končni kotel (parni stroj). Takega je imel tudi kovač Tomšič v Verdu. Ciril ga je vi­del, ko je hodil mimo Tomšiča na Johe, tj. polje med Verdom in Bistro, kjer sta sta­la dva kozolca. Kovač je imel parni stroj zunaj in nato transmisijo za brusni stroj. Pri Lenarčiču so delali tudi gajbice za po­maranče. Organizirali so mlade fante, da so jih zbijali. Ciril je tudi zbijal, pomagal je bratu. Skladišče za gajbice je imel Le­narčič na Riglu. Od tu jih je vozil s svojim 2,5-tonskim tovornjakom z motorjem na paro na postajo na Vrhniko. V Retovju so bile tri žage samice, kjer so žagali samo z eno klino (listom), največ colarice8 (24 ali 25 mm debeline). Lastniki teh žag so bili kmetje. Tudi v Močilniku je bilo več žag. Še dolgo je tam stalo poslopje, kjer je bila ena od žag. Les so rezali pozimi, ker poleti ni bilo dovolj vode. Iz Močilnika proti Mirkam je imel žago posestnik Kotnik z Mirk. Ko se je po letu 1922 odprl trg z Italijo, so delali na žagah vse dni v tednu v dveh iz­menah. Delali so tudi ob nedeljah do 12. ure. Deske, colarice in škarete, so vozili na železniško postajo Verd ali na postajo Vrhnika. Z Vrhnike so jih peljali do Bre­zovice in od tam naprej po tržaški progi v Italijo. V Gradišču je bila Tomšičeva žaga. Mihael Tomšič je imel tu še mlin in usnjarno. V mlinu je delal ruski vojni ujetnik, ki so ga klicali »Ruski«. Imel je klopico pred mli­nom in je bil vedno tam. Tomšič je imel svojo elektriko že v 20. letih prejšnjega stoletja9. Nabavil je najmodernejšo loko­mobilo z dvema cilindroma – batoma. Za­nimivo je bilo njegovo korito10, po katerem je speljal vodo od elektrarne do usnjarne kakih 50 m daleč. Korito je bilo iz hrasto­vega lesa, široko približno 1 m in pol in 1 m globoko, stalo je na tramovih 1 m in pol visoko. Skozi Gradišče je takrat peljala le zasebna pešpot, po kateri Tomšič ni dovo­lil prehoda z živino. Opekarne Na Vrhniki je bilo več opekarn11, Kotniko­va je bila na desni, Jelovškova pa na levi strani Ljubljanice, nižje od najstarejše, Frölichove opekarne. Teodor Frölich je na Vrhniko prišel iz Av­strije sredi 80. let 19. stoletja12. V njegovi opekarni so imeli krožno peč (»ringofen«) na drva in na šoto in 40 m visok dimnik. Načrt(e) za opekarne so delali v Avstriji. V opekarnah se je dobro zaslužilo. Brat, ki je bil ringar, je zaslužil dnevno 90 Din. Ko so v Ljubljani zidali Dukičeve bloke13, so z Vrhnike odpeljali en dan dva čolna opeke in en dan tri čolne. Delali so vse dni v te­dnu, tudi v nedeljo. V opekarnah so delali 10 ur na dan, poleti od 7. ure do 12. in od 13. do 16., pozimi pa od 7.30 do 12. in od 13. do 16.30. Opoldne so imeli eno uro odmora za kosilo. Izdelava opeke Glino so v glinokopih naložili na vagončke in jo iz jam »gor« potegnili. Tu so jo stresa­li na kupe in jo pustili ležati eno leto. Šele uležana glina je šla v predelavo v bike14. To so bile naprave, kjer sta dva težka valjarja, notranji manjši in zunanji večji, krožila na jekleni plošči in jo med kroženjem drobila in gnetla, ter jo skozi šobe (luknje v plošči) potiskala v komoro pod njo. Tu pripravlje­na glina je šla nato v obdelavo za zidake, predvsem pa za različne vrste strešne opeke: prešano, vlečeno, zarezano (folc15), ročno izdelano. Pri Kotniku so delali prešano strešno ope­ko, pri Jelovšku pa vlečeno. Zareznika (folca) pri Jelovšku niso delali. V ta velike opeke so pri Kotniku vtisnili štemplje, pri Jelovšku pa ne. Cenjen je bil ročno izdelan strešnik – bo­brovec, ker je bil bolj hrapav in sneg po njem ni tako drsel. Dobro zdrobljeno in zgneteno ilovico je delavec potisnil v po­seben model za bobrovec, posut z drobnim peskom. Na odmerjeno debelino je glino od­rezal in na določeno mesto potisnil košček gline za kavelj, ki ga je oblikoval z drugo roko in opeko spet posul s peskom. Odna­šalec je surovo opeko odnesel v lope na po­lice za sušenje. To sta delala dva delavca. En delavec je naredil 2000 strešnikov na dan, v desetih urah. Zidak pa so delali tudi iz gline direktno iz jame, če je bila suha. Če pa je bila premokra, so jo mešali z glino, ki so jo imeli pokrito na kupu. Glino so za ta namen navozili pod streho. Če je glina zmrznila, so jo sekali s se­kiro. Poskusili so jo minirati, a se to ni dalo. Fran Kotnik je v svoji opekarni naredil ope­ko za svoj 23 m visok dimnik. Socialni položaj delavcev v opekarni Delavci v cegunci so prejemali plačo teden­sko. V soboto so 5 minut preje končali z delom in odšli v pisarno. Tam so jih klicali po vrsti – najprej najstarejše – in jim izro­čili kuverte z zaslužkom in obračunom. Ni se jim bilo treba podpisati, da so denar pre­jeli. Odtegovali so jim za bolniško blagajno, ker so bili vsi zavarovani za primer bolezni. Vendar so bolniško dobili le v času, ko so bili zaposleni. Brezposelni niso bili zavarovani. Leta 1934 je Bolniška blagajna v Ljubljani objavila, da bo podprla brezposelne. Vajenci niso dobivali plače. Na cegunci pozimi niso delali. Odpuščati so začeli že septembra, stari delavci pa so na­vadno delali do božiča, ko so vse odpustili. Z delom so začeli spet po 1. februarju, ko se je dan podaljšal. Takrat še ni bilo električne razsvetljave. Ko so bili doma, niso imeli nobenih dohod­kov. Pokojnino so dobili le državni usluž­benci: financarji, železničarji, poštarji, de­lavci pa ne. Izjema so bili delavci v Tobačni tovarni v Ljubljani. Kako so se družine preživljale v času gospodarske krize Delavci so v času brezposelnosti iskali priložnostna dela. Ko je npr. sredi tride­setih let arheolog Šmid na Dolgih njivah izkopaval rimsko naselbino Nauportus, so pomagali brezposelni delavci. Pov­sod je bilo treba skrajno varčevati. Hrano so si ljudje pridelovali sami. Dru­žine so na najeti zemlji pridelale krom­pir, koruzo, fižol, doma so redili praši­če, kokoši in drugo. Tudi v Cirilovi družini so občutili kri­zo. Oče je v najtežjem času, ko se je vse ustavilo in so delali le še pri Lenarčiču, v dveh letih imel delo le tri mesece. Hra­no so pridelali doma. Obdelovali so šest njiv, ki so jih imeli v najemu na Špehar­jevemu svetu pod Hruševco. Zgodilo se je, da jeseni ni bilo dovolj denarja za plačilo najemnine. Mati se je s strahom po nedeljski maši zjutraj oglasila pri Špeharjevih in prosila za odložitev pla­čila. Gospodinja ji je z razumevanjem odvrnila: »Boste že, ko boste mogli.« Delali so vsi, otroci so imeli določeno, kaj je njihovo delo, npr. koliko koruznih storžev mora vsak orobkati. Mati je vsta­jala vsak dan pred zoro, že ob 4. uri, da je vse postorila na polju in doma. Vsako nedeljo je šla še k sv. Pavlu k maši, uro daleč. Oče je šel v cerkev le dvakrat na leto, »imel je za sabo Judenburg!«. Pridelovali so ječmen, koruzo, korenje, krompir, peso, zelje, repo in drugo ze­lenjavo, spomladi so posejali tudi nem­ško deteljo za kravo Sivko. Ječmen in koruzo so skupaj zmleli in dobili dobro moko za žgance. Oče, ki je bil nekoč vr­tnar, je znal obdelovati zemljo. Vse njive so rodile dvakrat na leto. Vsako leto so zredili dva prašiča. Ko so se leta 1933 preselili v svojo hišo, pa so redili tudi kravo, čeprav niso imeli lastne zemlje. Krave Sivke niso krmili samo s senom, pripravljali so tudi rezance iz pese in po­dobno. Tako je imela odlično mleko. Ne­kaj so ga oddali v vrhniško mlekarno in enkrat celo dobili zanj drugo nagrado za kakovost. Lačni niso bili, le kruha ni bilo. Nadomeščali so ga žganci. Žganci z mle­kom so bili vsakodnevni zajtrk. Mati, ki je v mladosti služila pri davkarju, je bila iznajdljiva kuharica. Jeseni so si za zimo pripravili kad kislega zelja in kad kisle repe. V Kranjčevi trgovini na Stari cesti, kjer so prodajali na debelo, pa so kupili celo vrečo moke. Pozimi so jedli za kosi­lo kislo zelje in koruzne žgance ali kislo repo in štruklje. Včasih tudi ješprenj. Ob nedeljah juho iz govedine in pražen krom­pir. Za malico je kaj ostalo od kosila, za večerjo pa je bil redno koruzni močnik z mlekom, ob nedeljah žitna kava in kruh. Ječmen za kavo so sami pražili. Včasih so dodali nekaj zrn surove prave kave. Ko so imeli koline, so delali krvavice in mesene – kranjske klobase. Nadevali so tudi želodec, ki je bil na mizi za veliko noč. Prekajeno meso so jedli preko leta. Navadno so ga kuhali v ješprenju. Meso so okadili in sušili pri sorodnikih v Sinji Gorici, ki so še imeli črno kuhinjo. Ko so nekoč dali na ogenj stare švelerje (žele­zniške prage), se je vse meso spridilo. Pri Cirilu so nato kar doma naredili sušilnico za meso in kurili za dimljenje samo suha bukova polena in brinje. Obveščanje občanov Vse pomembne stvari v občini, tudi v zve­zi z delom, je razglašal občinski tajnik Miha Jerina (Majk) v nedeljo po jutranji maši pred farno cerkvijo. Kdor je hotel biti na tekočem, kaj se v občini dogaja, je bil ob nedeljskih jutrih pred cerkvijo sv. Pa­vla. Vsako nedeljo se je zbralo veliko ljudi. Tam je imel mesar Hodnik svoj kiosk za meso, da so ga lahko gospodinje spotoma nabavile za nedeljsko kosilo. Podoben ki­osk, kjer so prodajali meso, je bil tudi tam, kjer je danes Cankarjev spomenik. Za da­našnjo sodnijo pa je bila stojnica, kjer so prodajali pecivo in sicer kifeljčke po 1 di­nar in po 2 dinarja kot polž zvite kolačke, napolnjene z rožičevo moko, namočeno v mleku. Delavci pa so se navadno zbrali v Čempu­hovi gostilni, kjer so se z mojstri dogovar­jali o začetku dela. Še nekaj o Impeksu16 Frölichi so imeli poleg opekarne tudi pivo­varno. Po zaprtju pivovarne je tam začela delovati Tovarna mesnih konzerv. Z žele­zniške postaje Vrhnika je Tovarna konzerv zgradila svoj industrijski tir, ki je prečkal cesto Ljubljana–Trst, do tovarne konzerv. Železniški tir je potekal za Gromovo hišo, kretnica pa je bila v tovarni. Vsak dan so pripeljali 4 do 5 vagonov živine. V tovarni je bilo ok. 200 zaposlenih. Izdelovali so predvsem konzerve za vojsko. V času kri­ze je Impeks propadel. Kupila ga je Jugo­bruna iz Kranja z namenom, da bi naredili tekstilno tovarno. Župan dr. Janko Marolt pa je temu nasprotoval. Jugobruna je bila lastnica Impeksa do leta 1945. Od Impeksa nazaj je bilo Oblakovo17 skla­dišče. Tu je pivovarna Union iz Ljubljane skladiščila pivo. Skladišče je bilo zidano in obokano. To je bila dolga stavba, ki je imela dva vhoda. Ob stavbi je bil prehod, po katerem so gonili v Ljubljanico napa­jat živino. Pozimi so s parizarji vozili tja 15 cm debele kose ledu iz bajerja. V Lju­bljanici v bližini skladišča so (bili) vidni stebri rimskega mostu. Ob bregu pa je bil podest, kjer je stala čolnarska uta, v kateri so čolnarji lahko prespali. Nižje doli, tam, kjer je bila gostilna Lovec (danes Kotnik), so še ostanki Jelovškovega Miramara. Vi­soka kovana ograja ob cesti pa je gotovo še idrijska. Sodar (pintar) Oblak je delal 25-litrske sodčke za pivo, najprej za Frölichovo pi­vovarno, nato za Union. Stroje je poganjal z geplom. Imel je avto na paro s trdimi gu­mami. Parna žaga, trgovina z lesom, industri­ja zabojev Magušar Na območju Impeksa je imel Milan Ma­gušar, Gorenjec iz Radovljice podjetje: Parna žaga, trgovina z lesom, industrija zabojev (družba z. o. z.) 18. Izdeloval je gajbice za pomaranče za Izrael. Zaposle­nih je imel 20 do 23 ljudi. Gajbice so imele posebno obliko. Bile so spodaj malo ožje in so imele vžgan napis. Imel je gater – polnojermenik, na katerem je žagal de­ske za gajbice: škarete (debeline 13 mm) in colarice (debeline 23 ali 24 mm). Za proizvodnjo svoje elektrike je imel parni stroj (na železnih kolesih) in generator. Pred drugo svetovno vojno je kupil gozd v Delnicah, kamor mu je tesarski mojster Lojze Jurjevčič preselil vrhniško tovarno. Magušar je bil edini, ki je povabil svoje delavce za novo leto. Vozil se je z motorjem, gospa Magušarjeva pa je imela kočijo. Z njo se je vozila v Ope­ro v Ljubljano. Motorje sta imela na Vrhniki tedaj še Bri­celj in Jelovšek (Indiano). Nesreča vrhniškega avtobusa Po prvi svetovni vojni je ostal na Vrhniki mehanik Krajcer. Bil je šofer pri Kunstlju. Vozil je češko Tatro. Prevoznik Ivan Wi­esbauer pa je imel avtobus, ki je vozil na progi Ljubljana–Vrhnika. Njegov avtobus se je decembra leta 1930 zaletel v vlak med Drenovim Gričem in Logom. Nepregledno križišče ceste Ljubljana–Vrhnika in žele­znice so uredili po drugi vojni z nadvo­zom ceste nad železniško progo.19 Vrhniški špital Špital so imenovali hišo na današnji Jelov­škovi ulici, kjer je cvetličarna in s cestne strani bife. V špitalu so prebivali občani, ki so bili brez dohodka (občinski reveži), kot Jeračnikov Tone, invalid iz prve sve­tovne vojne, ki je imel pokvarjeno nogo, pa Mešečeva Francka in drugi. Mešečeva Francka je hodila na Mulajeve njive na­birat deteljico. Občinski reveži so imeli dovoljenje, da so vsak petek hodili prosit od hiše do hiše, da so si zbrali za hrano. Ljudje so jim dajali 25 ali 50 par ali morda 1 dinar, nekateri so pred njimi tudi zaprli vrata. Ob nedeljah po prvi maši so navadno za­sedali občinski odborniki. Ko je bil župan Stanko Hočevar, so na enem teh sestankov sklenili, da Vrhničani prebivalcem špitala ne smejo več dajati gotovine, ampak bloke za hrano, ki so jih dobili na občini. Te so trgovci sprejemali za blago namesto de­narja in jih nato na občini vnovčili. Kasarne na Stari Vrhniki Leta 1939 je jugoslovanska vojska začela zidati kasarne na Stari Vrhniki. Italijanska vojska je po okupaciji leta 1941 z gradnjo nadaljevala. V dveh stavbah pri gasilskem domu na Stari Vrhniki so imeli italijanski vojaki mule. Rupnikova linija20 Obrambni sistem železobetonskih utrdb, ki naj bi branil jugoslovansko-italijansko mejo pred morebitnim napadom Italije, so začeli graditi pred drugo svetovno vojno. Delo je vodil Rupnik. Prišel je na Vrhniko in tu delal izpit za polkovnika. Stanoval je v Jelovškovi hiši ob današnji Ljubljanski cesti. Ko je vojska prišla gradit, je imela še tovornjake s trdimi gumami, podedo­vane od Avstrije. Ko so ustanovili Štab za utvrdživanje, so začeli drugače delati. Nek­do je ukradel načrte in jih izročil Italija­nom. Za delo so najemali tudi domačine. Na Petkovcu je delala firma Josip Dedek. Ta je delala tudi betonsko cesto Ljubljana –Radovljica. Dedek je imel prvi tovornjak – kiper za razkladanje, nakladali pa so še ročno. Poleg šoferja je imel tudi sovoznika (mitfarerja). Po vojni je bila firma Dedek nacionalizirana, prevzelo jo je podjetje Gradis. Pri Rupnikovi liniji je delal tudi Ciril. Mo­ral je prinesti potrdilo, da je zanesljiva oseba. Septembra 1940 je začel delati pri Sv. Treh Kraljih, 15. decembra pa se je delo ustavilo zaradi mraza. Zadnji bunker so betonirali pri Sori. Druga svetovna vojna Pozimi ni bilo dela. Spomladi 1941 je bila že vojna. Aprila je Vrhniko zasedla itali­janska okupacijska vojska. Pri Jelovšku, kjer je bilo do 120 zaposlenih, med vojno niso delali, vse delavce so odpustili. Ciril je našel delo na železnici Brezovica–Lju­bljana. Nekaj časa je delal na progi, nato je dobil delo v železničarski tiskarni. Na pro­gi je bilo delo zelo težko. Tračnice so bile dolge 12,5 metra, Italijani so imeli celo 30 m dolge. V tiskarni je bilo delo lažje, a nevarno zaradi svinca. Tisti, ki so delali s svincem, so dobili dnevno pol litra mleka. Po vojni Ciril je kot najmlajši v družini ostal na domu. Po končani drugi svetovni vojni je nekaj časa delal pri čiščenju ruševin borovniškega viadukta. Novembra 1946 je odšel na služenje vojaškega roka. Te­daj so služili v pešadiji dve leti, v tan­kovskih enotah tri in v mornarici štiri leta. Dodeljen je bil v tankovsko enoto v Prištino. V zimi 1946/47 je zaradi težkih razmer (pojavi četništva, huda zima) v Srbiji zmanjkalo vojakov, zato so pešadiji podaljšali služenje za eno leto in ga za to­liko zmanjšali tankistom. Tako je služil le dve leti in sicer devet mesecev v Prištini in ostalo v Skopju. Iz vojske se je vrnil bolan, s tuberkulozo. Dolgo se je zdravil na Gol­niku, v Ljubljani, v Valdoltri. Premagal je bolezen in se vrnil na delo v tiskarno. Ko je obujal spomine, je s ponosom povedal, da ima kljub težavam za seboj polnih šti­rideset let delovne dobe. Na Vrhniki, februarja 2009 Po pripovedovanju Cirila Petriča zapisala Marija Oblak Čarni. Za objavo je besedilo uredila in pripravila opombe. Opombe: 1 Sonja Anžič, Prebivalstvo občine Vrhnika na prelomu 19. in 20. stol., Vrhniški razgle­di, št. 7, leto 2006, str. 233. 2 Prav tam. 3 Purš v stari Avstriji vojak, dodeljen oficirju za pomoč na domu, sluga; stotnikov sluga. 4 Jože Rode: Vrhnika skozi stoletja, Ljubljana 1997, str. 67. 5 Ringarji so vozili in zlagali surovo opeko v peč in nato žgano pobirali in vozili iz peči. 6 Več o žagah glej: Olga Pivk: Mlini in žage na Vrhniškem. Vrhniški razgledi, št. 14, 2013, str. 55–73. 7 Tj. smola nekaterih indijskih dreves, ki se uporablja zlasti za proizvodnjo lakov. 8 Colarica – eno colo debela deska, približno 2,5 cm (avstrijska cola 2,63 cm). 9 Tomšič je imel že leta 1920 na Hribskem potoku postavljeno Wolfovo lokomobilo z močjo 65 KM, ki je s pomočjo transmisij poganjala žago in druge pomožne stroje za obdelovanje lesa. Glej: Janez Žitko, Elektri­fikacija Notranjske II, Vrhniški razgledi, št. 11, 2010, str. 161. 10 Korita se spominja Marija Habič. Glej: Spo­mini na našo mladost v Gradišču, Vrhniški razgledi, št. 10, 2009, str. 52. 11 Olga Pivk: Vrhniške opekarne. Vrhniški razgledi, št. 12, 2011, str. 199–211. 12 Sonja Anžič: Prebivalstvo občine Vrhnika na prelomu 19. in 20. stoletja – 3. del. Vrhni­ški razgledi, št. 7, 2006, str. 241. 13 Stanovanjski bloki med današnjo Štefanovo in Puharjevo ulico v Ljubljani, ki so jih zgra­dili leta 1933. Silvester Kopriva, Ljubljana skozi čas, Ljubljana 1989, str. 154. 14 Zdenek Mohar: Bajerji. Vrhniški razgledi, št. 13, 2012, str. 253. 15 Der Falz (nemško) zareza, žlebič; der Falz­ziegel zarezana opeka, zareznik: strešna opeka, ožlebljena na vzdolžnih robovih (Slovar slovenskega knjižnega jezika, peta knjiga, Ljubljana 1991). 16 Mišljeno je območje stavb, ki jih je v začet­ku 19. stoletja kot mogočno pivovarno zgra­dil Valentin Klemenčič. Kasneje se je menja­lo tako lastništvo kot vsebina (dejavnosti) obsežnega kompleksa. 17 Pristaniško skladišče. Danes stojita na tem mestu stanovanjski hiši družin Barbo in Oblak. 18 Glej: op. 6 zgoraj, str. 71–72. Leta 1933 je družba vzela v najem industrijski tir, ki ga je leta 1921 zgradila Tovarna konzerv: Karol Rustja, Vrhniška lokalna železnica. Vrhni­ški razgledi, št. 4, 2003, str. 89. 19 Prav tam, str. 83–84. 20 Več glej: Matevž Grošelj: Rupnikova linija v občini Vrhnika, Vrhniški razgledi, št. 16, 2015, str. 160. SREČEN JE BIL, KDOR SE JE LAHKO IZUČIL ZA POKLIC Družina Avguština Petriča in Marjete, roj. Krašovec. Od leve: Ančka, mati Marjeta, Anton, pred njim Viktorija, oče Avguštin s Cirilom v naročju, Marjeta, za njimi: Frančiška, France, Avguštin, Jožef, Janez. Slikano ok. leta 1924 pred idrijskim skladiščem. (Fotografija je privatna last.) Avguštin Petrič z ženo Marjeto pred svojo hišo, ok. leta 1933. (Fotografija je privatna last.) SREČEN JE BIL, KDOR SE JE LAHKO IZUČIL ZA POKLIC Spričevalo Cirila Petriča o dovršeni osemrazredni narodni šoli na Vrhniki, 28. junija 1936. (Kopijo hrani Muzejsko društvo Vrhnika.) SREČEN JE BIL, KDOR SE JE LAHKO IZUČIL ZA POKLIC SREČEN JE BIL, KDOR SE JE LAHKO IZUČIL ZA POKLIC Ob 50. obletnici konca osnovne šole z nekdanjimi sošolci, leta 1986. Ciril sedi na tleh, desni. (Fotografija je privatna last.) SREČEN JE BIL, KDOR SE JE LAHKO IZUČIL ZA POKLIC Sonja Malovrh OB RAZSTAVI: POTI IVANA MALAVAŠIČA Od samouka do vsestranskega umetnika OB 90. OBLETNICI ROJSTVA Avtorica razstave: Sonja Malovrh Urednica razstave: dr. Katarina Oblak Brown Sodelavci: Ivan Malavašič Andrej Malavašič dr. Katarina Oblak Brown Anton Koščak Barbara Kuzmič Oblikovalka: Milena Oblak Erznožnik Avtorji fotografij: Ivan Malavašič, družinski arhiv Andrej Malavašič Sonja Malovrh Mavric Pivk Tone Planinšek Egon Kaše Vido Repenšek in drugi Razstavo so pripravili: Muzejsko društvo Vrhnika (predsednica dr. Katarina Oblak Brown) Zavod Ivana Cankarja Vrhnika (direktor Boštjan Koprivec) Cankarjeva knjižnica Vrhnika (direktorica Sonja Žakelj) Vrhnika, 19. september 2017 POTI IVANA MALAVAŠIČA IVANOVO OTROŠTVO IN MLADOST Ivan se je rodil kot prvorojenec staršema očetu Johanu in materi Heleni, 30. septem­bra 1927, v majhni hišici na obrobju Rovt, tik ob Podlipi. Od tu je lep pogled na grič s cerkvijo sv. Brikcija. Hišo je zgradil stari oče France, ki je izhajal iz družine Valavco­vih iz Smrečja. Z ženo Katro, ki je prišla iz Žirov, sta imela tri otroke: najstarejši Fran­ce se je kasneje odselil v Ameriko, drugi Polde je živel v Zagrebu, najmlajši Johan, Ivanov oče, pa je ostal na domačiji. V tej družini je bilo pet otrok, poleg najstarej­šega Ivana še sestra Mici (1930), brat Raj­ko (1931), sestri Francka (1937) in Anica (1939). V družini so bivali skupaj s starima staršema. Že stari oče France je bil po poklicu mizar, zato se je tudi pri hiši reklo pri Tišlerju. Mi­zarska dela je opravljal doma, pogosto pa si je oprtal torbo z orodjem in šel za delom, kjer so mizarja potrebovali. Med vojno je z njim hodil tudi Ivan in sta skupaj obnavlja­la požgane hiše. Tudi Ivanov oče je delal v mizarstvu. Ka­sneje je postal lovski čuvaj pri dr. Ivanu Lovrenčiču z Vrhnike, ki je imel v okolici Podlipe v zakupu lov in bil tiste čase tudi predsednik lovske zveze Dravske bano­vine. Poleg tega je opravljal še razna pri­ložnostna dela, med drugim je izdeloval umetniška kopita za lovske puške in rezba­ril, kar je komaj zadostovalo za preživlja­nje. Prijel je tudi za slikarski čopič in nasli­kal več slik. Poslikal je platno – zaveso na odru gasilskega doma v Podlipi z motivom narave – brežina ob vodi. V prvi svetovni vojni se je boril na zahodni fronti, kasneje pa je bil Maistrov borec za severno mejo. Ivan je prepričan, da je veselje do slikanja in pisanja dobil po njemu. Mati Helena je skrbela za družino. Obde­lovala je njivo, ki so jo imeli v najemu in hodila na dnino, da je odslužila dolg zanjo. S seboj je jemala otroke, ki pa ji pri delu niso veliko pomagali. Družina je živela v revščini, katero je Ivan še posebej občutil, saj je še kako dobro vedel, da imajo v vasi najmanjšo hišico in da nimajo zemljišča. Ivan je vseh osem razredov osnovne šole obiskoval v Podlipi. Šola mu ni delala te­žav, saj je bil bister in delaven. Dostikrat je bil zaradi uspešnosti in hkrati revščine de­ležen zbadljivk; predvsem od sošolcev, ki se pri pouku niso odrezali najbolje. Nade­jal se je, da bo šel naprej v višje šole, tako se je tudi govorilo, a mu je načrte oteževala revščina, dokončno preprečila pa vojna. Pa vendar vežejo Ivana na njegovo otro­štvo lepi spomini, predvsem na praznike. Posebno so mu bili blizu božični večeri, ki so jih praznovali v krogu domače družine. Imeli so navado, da so vse tri svete veče­re, šli »okoli ogla« in molili. Ko so se vrnili v hišo, so v sobi pokleknili in odmolili do konca vse tri rožne vence. Potem je sledila slovesna večerja, še zlasti, če so dobili od sosedov koline. Skupaj so šli k polnočnici in tam je Ivan prisluhnil njemu najlepši pe­smi »Sveta noč, blažena noč«. Tudi velike noči se dobro spominja in butare na cvetno nedeljo, ki jo je držal visoko nad glavo, da je bila videti še večja. Pozimi je Ivan rad smučal, poleti lovil čmr­lje, se kopal v vaškem potoku in balinal z vaškimi fanti. Velikokrat pa je ostajal sam in se prepustil razmišljanju. Družina Malavašič: z leve stari oče France, sta­ra mati Katarina, mama Helena in ata Johan, spredaj z leve sedi brat Rajko, stojita sestra Mici in Ivan; okoli leta 1932. Ivan Malavašič: Slovenski materi Komu komu najlepša pesem, ki v srcu se rodila je, doni veselo in ljubeče, pozdrave trosi in želje? Slovenski materi v zahvalo, najlepša pesem se glasi; in vanjo vtkano je, vpleteno, kar lepega srce želi! Oj hvala ti, slovenska mati, za vse skrbi, odpovedi in ker vsa dolga že stoletja, za dom in rod skrbela si! Saj tvoje hčere in sinovi branili so naš lepi svet, ker ti si jim v srce vsadila ljubezni zveste blagi cvet. Dokler še kaj bo takih mater, živel bo naš ponosni rod, zastava naša plapolala, po morju plul slovenski brod! To zemljo, z znojem prepojeno, tvoj sin, o mati, bo oral, v pozdrav ji hčere vence pletle – Triglav bo naš simbol ostal! Mama Helena, (roj. leta1904–umrla leta1989). Oče Johan, (roj. leta1900–umrl leta 1945). Ministranta Ivan (desni) in brat Rajko (levi); okoli leta 1935. POTI IVANA MALAVAŠIČA Stara hiša »pri Tišlerju«, z leve: Ivan, žena Ančka, mati Helena, nečakinja Marija, sin Jani in hči Miri; okoli leta 1960. Tišlerjevi – Ivanovi sorodniki okoli leta 1962: Spodaj z leve čepijo: Rajko ml., sin brata Rajka; Jelka, hči Rajkove žene Angele; Marta, hči Rajka; Vanda, (stoji) hči sestre Francke; Jani, (sedi) sin sestre Mici; Tatjana, (stoji) hči sestre Mici; Miri, hči Ivana (stoji). Sredina z leve: Jani, sin Ivana; mama Helena (sedi), v njenem naročju Branko, sin Ivana; mamin stric France iz Amerike, v njegovem naročju Mojca, hči sestre Anice; Ivanka, sestrična mame Helene; Francka, sestrična mame Helene. Zgoraj z leve: brat Rajko; Angela, Rajkova žena; Ivan (med vrati); žena Ančka; Ivan, mož sestre Francke; Janez, mož sestre Mici; sestra Mici. Družina med vojno: z leve spredaj sestra Francka, mama Helena, sestra Anica, zadaj sestra Mici, Ivan in brat Rajko; leta 1944. V ČASU VOJNE Bilo je 6. aprila 1941, ko so rezervisti, jugo­slovanski vojaki, prišli z okoliških hribov v podlipsko vas, z namenom, da bi domači­nom vzeli vprežno živino in jih obvestili o začetku vojne. Veliko vaških mož in fantov je bilo tedaj na orožnih vajah, tudi Ivanov oče je bil nekje ob bolgarski meji. Nekaj dni pozneje so v vas prišli še Italijani. Lju­dje se jih spominjajo po čudnih navadah; v potoku so streljali na vsako ribo, na ptice po drevesih, kradli čebulo z njiv in jajca iz kokošnjakov, zaradi česar jih niso marali. Že naslednje leto, v zgodnji pomladi, se je začelo hujše gorje. Takrat so se Italijani znesli nad kmetijami na Korenu in požga­li njihove domačije. Nad horjulsko dolino se je vila krvava zarja, ki so jo podlipski vaščani z grozo opazovali. Kmalu za tem so Italijani požigali v Ligojni. Nevarnost se je bližala tudi Ivanovi vasi in v nedeljo, 2. avgusta 1942, je v Podlipi zagorelo. Naj­prej Jerebova domačija, pozneje še druge. V bojazni za življenje so se oče ter sinova Ivan in Rajko skrili v bližnjem potoku. S strahom so opazovali, kako hitro so se širili ognjeni zublji. Gorelo je pol vasi, a žrtev k sreči ni bilo. Njihova domača hiša je ostala nepoškodovana. V tem požaru sta zgoreli Ivanovi prvi sliki v akvarel tehniki, ki sta bili izobešeni v Vrtnarjevi gostilni. Oče se je pridružil vaški straži v Šentjoštu in kasneje domobrancem. Odšel je v Zapla­no, kjer so ustanovili postojanko. Življenje v vasi se je nekoliko umirilo in ljudje so zače­li obnavljati požgane domove. V tem času, prežetem s strahom, so se skoraj vsi fantje iz podlipske vasi priključili vaški straži. Vojna se je končala spomladi leta 1945. Ta­krat je Ivan še zadnjič videl svojega očeta odhajati proti Vrhniki in potem je izginil za vedno. Še danes ne ve, kje počiva njegovo truplo. Isto leto je umrl tudi stari oče. Ker je bila družina zaznamovana z domobran­stvom, so tudi Ivana poklicali na zaslišanje v Logatec, ga tam zadržali kot jugoslovan­skega vojaka in kasneje pogosto premešča­li po raznih krajih Slovenije. Pozno jeseni je bil ponovno poslan na slu­ženje vojaškega roka, tokrat v Bosno in tam ostal do pomladi leta 1948. Mati Helena je medtem morala še trše poprijeti za delo, še pogosteje je hodila na dnine, da je preži­vela družino in Ivanovo staro mater. Nje­no stisko so opazili nekateri vaščani in ji pomagali, še zlasti Janeščevi in Bogatajevi. POTI IVANA MALAVAŠIČA Ivan Malavašič Slovenec bom ostal Sončni žarki božajo planine, v jezerih odseva svit neba, veter nežno kodra naše morje, gozd skrivnostno pesem šepeta. Včasih pa vihar divja prek polja, siv oblak zakrije nam nebo, butajo valovi ob obalo, da nam v grozi srca utripajo. Stresel je vihar nam domovino in grozil, da zniči dela sad, da bo led prekril cvetoča polja, da nikoli več ne bo pomlad! A kot eden vstali so sinovi, dvignili se domovini v bran, da svobode že bleste sinovi In sovrag, vihar, je bil pregnan. Kot SLOVENEC sem bil rojen in SLOVENEC bom ostal, vse dokler srce bo bilo, bom viharjem kljuboval! Trdna kot triglavska stena moja odločitev je, saj ljubezen zvesta vodi moje misli in želje! Ivan med služenjem vojaškega roka v Bosni; med letoma 1946–1948. Ko je ata že odhajal proti Vrhniki, sem pohitel k potoku, tja kjer smo zajemali vodo, da bi ga od tam še enkrat videl. Res je bilo tako, toda opazil sem, da tam nisem sam. Tudi ded France, atov oče, je bil tam, gotovo iz istega razloga, saj je tedaj, ko je atova postava izginila za obzorjem, vzdihnil: »Nikoli več ga ne bom videl!« In res je bilo tako! Družina po vojni pred domačo hišo: z leve spredaj sestra Mici, mati Helena, sestra Anica, zadaj sestra Francka, brat Rajko in Ivan; med letoma 1945–1950. ZAPOSLITEV Pomladi leta 1948, ko se je Ivan vrnil od vojakov, se je ponovno srečal z domačimi cerkvenimi zvonovi, ki jih je vsa leta služe­nja močno pogrešal. V tem času so v Pod­lipski dolini regulirali potok in tam je dobi­lo zaposlitev več ljudi, tudi on in njegova sestra Mici. Za družino so se začeli boljši časi, saj sta s sestro oba zaslužila, pa še od sorodnikov iz Amerike je prišel kakšen pa­ket. Brat Rajko se je izučil za električarja in dobil delo na Vrhniki. V pozni jeseni, ko so se dela pri urejanju hudournikov konča­la, je Ivan naredil tečaj za usnjarja in se še istega leta, decembra, zaposlil v Industriji usnja Vrhnika. Opravljal je delo nianserja. Iz pripravljenega barvnega vzorca je moral do potankosti izdelati recepturo za barv­no mešanico, s katero so pozneje barvali usnje. To delo mu je bilo zaupano, ker so v njem spoznali talent dobrega poznavalca barvnih nians. Sprva se je na delo vozil s kolesom, pozne­je pa je delavce vozil tovarniški tovornjak. V hudi zimi leta 1952, ko je zapadlo veliko snega, je v obe smeri pešačil. V Industriji usnja Vrhnika je ostal vse do upokojitve. Usnjar: Bil je skromen tih delavec, ki svoja premišljevanja beleži na papir in platno. Iz tega se razbere njegov emotivni svet, nave­zanost na Podlipsko dolino, dom, mater, zemljo in kmečko življenje. POTI IVANA MALAVAŠIČA Ančka Krvina – Ivanova izbranka; okoli leta 1950. Ivan na delovnem mestu v Industriji usnja Vrhnika; okoli leta 1955. POROKA – DRUŽINA, DOM Ančka Krvina – Ivanova izbranka Ambruževa Ančka se je rodila leta 1929 kot šesti otrok v družini s štirinajstimi otroki. Bila je desetletna deklica, ko je šla služit za pesterno k Jerebovim na Podpesek. Po letu dni služenja si je zlomila roko in se vrnila domov, namesto nje pa je šla služit njena sestra. Poleti leta 1942 ob požigu Podlipe so v po­žaru izgubili vse. Pogorel jim je dom, kozo­lec, hlev in živina v njem. Začasni dom so jim nudili domačini v podlipski dolini; za mesec dni so se preselili k očetovi sestrični Toni, nato bili dve leti pri Matičku, kasneje, vse do leta 1950 pa so živeli v stari Vrtnar­jevi bajti. Medtem so si v jedru vasi sezidali novo hišo, kamor so se aprila 1950 preselili. Ančka je želela postati šivilja, a ji ni uspe­lo. Nato je v Logatcu obiskovala 3-mesečni administrativni tečaj in bila od leta 1948 do 1950 zaposlena kot administratorka na Krajevnem ljudskem odboru – KLO v Podlipi. Pozneje se je zaposlila v Industriji usnja Vrhnika. Ivan Malavašič: Ančka Ančka rada smeje se, vedno je vesela, pesmice prepeva si, zraven pridno dela. Sem zato oženil jo, v domek svoj pripeljal, da še jaz bom z njo vesel, pesmice prepeval. Družinsko življenje Leta so se nizala in prišel je čas ženitve. Ivan si je za svojo življenjsko sopotnico iz­bral Ančko Krvina, Ambruževo iz Podlipe, ki je živela nedaleč stran. K njej je začel za­hajati leta 1953 in ji med vasovanjem pod oknom igral na orglice. Poročila sta se 30. aprila 1955 na matičnem uradu na Vrhni­ki, proti večeru pa še v cerkvi sv. Brikcija v Podlipi. Ohcet so imeli v domači hiši pri Ambruževih, na kateri so igrali Modrijani iz Žažarja. Nato je Ivan ženo Ančko od­peljal na svoj dom, kjer so živeli skupaj z njegovo materjo Heleno. Ko se je jima je začela družina večati, je začelo v hiši pri­manjkovati prostora. Stisko je opazil ma­min stric in kupil Matičkovo hišo, v katero se je nato preselila mama Helena. V zakonu so se jima rodili štirje otroci: leto po poroki sin Janez (Jani), hči Marija (Miri) leta 1958, sin Branko leta 1961 in leta 1966 sin Andrej. Mati Ančka je po roj­stvu prvega otroka leta 1956 ostala doma, gospodinjila in skrbela za družino, Ivan pa je hodil na delo. Bili so uigrana srečna družina, se veliko pogovarjali in smejali. Ivan je bil skrben mož in oče; svoje otro­ke je rad spodbujal k risanju, jim igral na harmoniko, še zlasti, če je ob njem pela hči Miri. Poroka, Ivan in Ančka Malavašič; 30. april 1955. Ivan z ženo Ančko; okoli leta 1955. Družina: spredaj z leve hči Miri in sin Jani, zgoraj mama Helena, žena Ančka, Ivan; okoli leta 1962. POTI IVANA MALAVAŠIČA Ivan s harmoniko, žena Ančka, hči Miri in v naročju sin Andrej; leta 1968. Ivan Malavašič Ti mala deklica Ti mala deklica, najdražji moj zaklad, ti hčerka ljubljena – nadvse imam te rad! Lepši kakor zvezde, lepši kakor lune, lepši kakor sonca tvojih je oči sijaj! Hči Miri pri birmi; leta 1970. Ivan – začetek gradnje nove hiše; leta 1970. Ivan z ženo Ančko v novi hiši; leta 1976. Hiša, v kateri so živeli, je bila stara in do­trajana, zato sta razmišljala o gradnji nove. Žena je od svojih staršev dobila nekaj sveta pri fantovskem križu na 'Tarnc' in leta 1970 sta z gradnjo začela. Z večino lastnega dela se jim je uspelo pozimi leta 1975 vseliti. Otroci so odraščali, se izučili, zaposlili in si ustvarili družine. Danes ima Ivan osem vnukov in tri pravnuke. Toda komaj so se vselili, je žena zbolela za neozdravljivo boleznijo. Zdravstveno stanje se ji je hitro slabšalo. Ivan ji je že­lel nuditi vso pomoč, zato se je leta 1979 predčasno upokojil. Bolezen je hitro napre­dovala in leta 1988 je morala oditi v Dom upokojencev na Vrhniko. V letih, ko jo je obiskoval, se je srečeval z drugimi varovan­ci Doma in občasno sodeloval na njihovih prireditvah. Žena se je 7. decembra leta 2000 za vedno poslovila. Po nekaj letih je za hudo bolezni­jo zbolela še njegova hči Miri in januarja 2008 umrla. Izguba hčerke ga je hudo pri­zadela. Tolažila ga je misel, da je bila vedno dobrega in iskrenega srca in da ni imela sovraštva v sebi. Obe, ki ju je imel neiz­merno rad – žena in hči Miri – počivata na podlipskem pokopališču, na katerem je leta 1989 našla večni mir tudi njegova mati. In kot pravi Ivan, v življenju nista le pomlad in poletje, sta tudi jesen in zima. POTI IVANA MALAVAŠIČA • Tam kjer je sonce, tam so tudi sence. • Žena Ančka na bolniški postelji; leta 1998. Grob Tišlerjevih na podlipskem pokopališču, kjer je pokopana mama Helena; leta 2017. Ivan z vnuki; z leve: Maja, Anja, Eva, Tjaša, v naročju Rebeka, Ivan, pravnukinja Larisa, Igor, Vesna in Robi; leta 2007. Ivan Malavašič – PRITRKOVALEC V Podlipi je bilo v navadi, da se je za velike praznike in druge cerkvene slovesnosti »ro­potalo« z veliko ragljo v zvoniku, se pritrka­valo in slovesno zvonilo, čemur je Ivan že kot otrok rad prisluhnil. Na podstrešju do­mače hiše si je naredil svoj »zvonik« in nanj obesil odslužene kovinske kose in del vo­dne žage ter se učil pritrkavanja. Mati mu je večkrat dejala, da mu je verjetno zvonjenje tako blizu, ker se je rodil v petek popoldne, ravno v času popoldanskega zvonjenja. Po vojni je v vasi ostalo le nekaj pritrkoval­cev, saj se mnogi niso vrnili. Zaradi tega pri­manjkljaja je »Kovačev« Štefan, ki je ostal, povabil Ivana, naj pristopi mednje. Od ta­krat dalje je Ivan preživljal ves svoj prosti čas pod cerkvenim zvonikom, se učil pritr­kovanja in poslušal žlahtne tone zvonov. Leteče melodije zvonov so mu tako prirasle k srcu, da je ob njih vztrajal celih 70 let. V zvonik je prihajal med prvimi in pritrkaval, da je zvenelo po vsej Podlipi in okolici. Na­zadnje se je vanj povzpel in prijel za »kem­belj« leta 2008, ko je bila v Podlipi birma. Pritrkaval pa ni le v domači cerkvi, gostoval je po vsej Sloveniji, se srečeval z drugimi pritrkovalci, ki so imeli tako kot on dobro glasbeno znanje, kulturno širino in tehnič­no vedenje o zvonovih. Svoje izkušnje in znanje pritrkavanja je širil tudi na mlade. Da bi se ta zvrst umetnosti ohranila in bila v spodbudo, je v sodelovanju z Julijanom Strajnarjem s Slovenske akademije znano­sti in umetnosti napisal prvi priročnik za pritrkovalce – Pesmi slovenskih zvonov, ki je leta 1987 izšel pri Mohorjevi družbi. V njem je zapisanih več kot 250 melodij, od preprostih za začetnike do zahtevnih za iz­kušene pritrkovalce. Okrog leta 1948 je prišla s strani države odredba o le triminutnem cerkvenem zvo­njenju. Tako je bilo pritrkavanje skoraj one­mogočeno. Ivan se je te odredbe držal le nekaj časa, potem pa začel čas pritrkavanja podaljševati in kmalu je bilo tako kot prej. Podlipski zvonovi; 24. junij 2001. Pojo zvonovi vsem enako, a vsak drugače sliši jih; oj blagor mu, ki v njih napevu zazna ljubezen božji dih! Pritrkovalec Ivan; leta 1995. Podlipska cerkev leta 2012. POTI IVANA MALAVAŠIČA Podlipski pritrkovalci, z leve: Vinko Železnik, Tone Železnik, Stanislav Brenčič, Ivan Malava­šič; okoli leta1950. Podlipski moški pevski zbor pod vodstvom Ivanke Corn Mlinar – »Soudatove«, Ivan – skrajno desni; v letih 1954–1960. Ivan z učenci pritrkavanja, Krajevna knjižnica Rovte; 21. junij 2007. Oj pojte zvonovi, oj pojte glasno, tam v tihi vasici pod belo goro; Vaš glas naj poboža zelene rebri in skromno gomilo, kjer mama mi spi! Pritrkovalce je pot v zvonik vodila mimo kora. Med mašo, ko so zvonovi utihnili, so se fantje posedli na zadnjo klop na koru in od tu je imel Ivan priložnost od blizu obču­dovati in poslušati pevce, ki jih je vodil An­ton Železnik, starejši. Ker je v vasi takrat že obstajal moški pevski zbor, pod vodstvom Ivanke Corn – Mlinar, »Soudatove«, se mu je priključil in pozneje pristopil še k cerkve­nemu pevskemu zboru. Ivan pritrkava v Krajevni knjižnici Rovte; 21. junij 2007. POTI IVANA MALAVAŠIČA Ivan Malavašič igra na orgle; okoli leta1996. Ivan Malavašič – ORGANIST IN PEVOVODJA Ivan se je v svoji mladosti učil igranja različ­nih instrumentov kot samouk. Znal je igrati na orglice, kitaro in klavirsko harmoniko. Prvo harmoniko mu je izdelal mojster Av­gust Železnik z Vrhnike, vendar jo je kmalu zamenjal za večjo, znamke »Alberto«. Za­četnega igranja tega instrumenta se je učil iz drobne strokovne knjižice. Glasbene in­strumente je igral nekaj let, obenem pa se je posvečal tudi slikanju in pisanju pesmi. Ko je prevzel orglanje v cerkvi, je druge in­strumente odložil in poslej zaigral nanje le ob domačih praznovanjih. Začetki orglanja segajo v leto 1976, po smrti zborovodje podlipskega cerkvenega pevskega zbora in organista Antona Žele­znika. Takrat ga je kot pevca v domačem cerkvenem zboru k orglanju naprosil ka­plan Alojzij Golob z Vrhnike. Kmalu je na pobudo nekaterih sopevk prevzel še vode­nje pevskega zbora. Kljub temu, da je doma imel klavirsko har­moniko in je note že nekoliko poznal, je bilo sprva igrati na orgle zelo težko. Dajal je le uvodni ton in igral improvizirane me­digre. Z veliko volje in vztrajnosti je napre­doval, sprejemal kritike in pohvale ter bil do sebe kritičen. Delo cerkvenega organista in pevovodje mešanega cerkvenega pevskega zbora je opravljal dolga desetletja, vse do leta 2016. Ob prenehanju mu je msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof, 2. aprila 2016, za dol­goletno aktivno ukvarjanje s pritrkovanjem ter za štiridesetletno zvesto in požrtvovalno opravljanje službe organista in zborovodje v župniji Podlipa podelil priznanje in zahvalo. Poleg tega je bil aktiven tudi na prosve­tnem področju zborovskega petja. Bil je pevovodja podlipskega mešanega pevske­ga zbora Lipa, s katerim je gostoval po različnih krajih. Kratek čas je vodil tudi domači moški oktet in štiri leta vokalno skupino trio Brin. V letih od 1964 do 1968 je bil vodja glasbe­nega tria v Podlipi, v katerem je sprva igral kitaro »havajko«, pozneje tudi harmoniko. V triu so prepevala mlada podlipska dekle­ta in skupaj so večkrat nastopili na doma­čih prireditvah. Glasbene vaje so imeli ob nedeljah po maši pri njemu doma. Pet let je pel v pevskem zboru Usnjar v In­dustriji usnja Vrhnika. Leta 1995 je prevzel vodenje pevskega zbora Zarja v Domu upo­kojencev Vrhnika, s katerim so gostovali po Sloveniji. Od leta 1995 so imeli vsaj šest po­membnejših nastopov na srečanjih pevskih zborov Socialnih zavodov Slovenije, stano­valcev Domov primorske regije; v Novem mestu, Ilirski Bistrici, Hrastovcu, Ankaranu, Lokvah, Ljubljani in srečanje ostarelih v Lo­gatcu. Prvi letni koncert so priredili v Domu upokojencev Vrhnika 10. oktobra 1997. Naslednje leto so izdali kaseto z napevi in recitacijami. Kot pevovodja pevskega zbora Zarja je prenehal kmalu po smrti žene. Trio Brin, z leve Vinko Grbec, Andrej Mala­vašič, Ivan Malavašič; Gasilski dom Podlipa, okrog leta 1992. Mešani cerkveni pevski zbor iz Podlipe pod vodstvom Ivana Malavašiča – Revija cerkve­nih pevskih zborov na Vrhniki; med letoma 1983–1984. Mešani cerkveni pevski zbor iz Podlipe na sre­čanju pri Vrtnarju; leta 2010. Mešani cerkveni pevski zbor iz Podlipe na letnem srečanju pri Vrtnarju; leta 2016. POTI IVANA MALAVAŠIČA Stari vaški godec – le kdo ga ne pozna – kjerkoli se ustavi, povsod je on doma. Zarja: Le v dobrih in iskrenih srcih se rodi tisto najlepše, ki kakor biser gorski privre na dan. To pa je pesem, najlepša in najžlahtnejša oblika človeške govorice. Podlipski instrumentalni trio – Ivan s kitaro; v letih od 1955 do 1960. Moški pevski zbor Industrija Usnja Vrhnika, pod vodstvom Toneta Jurjevčiča; ob 30-letnici mladinskih delovnih brigad (MDB), leta 1976 v Cankarjevem domu na Vrhniki. Podlipski mešani pevski zbor Lipa; Gasilski dom Podlipa, maj 1987. Podlipski pevski zbor – moški oktet; Gasilski dom Podlipa, maj 1987. Pevski zbor Zarja pod vodstvom Ivana Malavašiča na srečanju pevskih zborov v Dravljah; 1997. POTI IVANA MALAVAŠIČA Ivan Malavašič – osnutek v rokopisu; med letoma 1980–1990. Ivan Malavašič – PISATELJ Kakor Ivana že vse življenje spremlja me­lodija zvonov in misel nanje, ga spremlja tudi literarno delo. Ceni talent, ki mu je bil podarjen, ne zanemarja ga, pač pa razvija. V mladosti je veliko bral in živel v svetu literarnih junakov. To mu je pomagalo, da ni razmišljal o nevarnostih in strahotah resničnega življenja, obenem pa ga spod­bujalo k literarnemu ustvarjanju. Pisati je začel pri štiridesetih letih, v času, ko je bil zaposlen v Industriji usnja Vrhnika. Najprej je pisal kratke zgodbe in črtice in jih objavljal v tovarniškem glasilu Usnjar, kasneje tudi v Kmečkem glasu, Ognjišču, Družini, Brazdah in celovški Nedelji. Pozneje, ko se je upokojil, je začel pisati po­vesti in romane. Pravi, da je napisal okrog 120 romanov in povesti in okoli 130 črtic. Pri nastajanju zgodbe se pisatelj drži kon­cepta, da najprej oblikuje osnovno misel – zgodbo, katero razdeli na poglavja, nato predvidi dogajanje v vsakem poglavju, do­loči naslov in šele tedaj se loti pisanja. Slovenskemu bralcu je Ivan Malavašič po­znan kot humoristični pisatelj. Ljudski hu­mor mu je uspelo povzdigniti na umetniško raven pripovedi, ne da bi pri tem koga žalil. Pri tej umetniški zvrsti pisanja so bili nje­govi vzorniki Fran Milčinski, Janko Mla­kar, Jaroslav Hašek in drugi. V zbirki Ena baba rekla, je napisal kar 31 humorističnih črtic, za vsak dan v mesecu po eno. Neka­tere črtice in humoreske je objavljal tudi pod psevdonimom Erazem. Ivan je dobro poznan tudi kot mladinski pisatelj; v delih namenjenim mladim, zgodbo obogati še z moralnimi poduki. V svojih delih pogosto opisuje preprostega človeka v domačem kmečkem okolju, va­ške posebneže ter navade bližnjih krajev. V sicer vsakdanjih okoliščinah zna najti du­hovit presežek, ki ga dela prepoznavnega. V več zgodbah je opisal življenje izseljen­cev, v katerih se močno odraža hrepenenje in ljubezen po domovini. Prav eden izmed zadnjih romanov – Domovina (še neobja­vljen), opisuje čas ob osamosvojitvi Slove­nije. V njegov izbor se uvrščajo tudi zgodbe s pridihom verske vsebine, ki pomembno vplivajo na oblikovanje slovenske krščan­ske zavesti. Ivan Malavašič je bil eden iz­med prvih piscev in hkrati »steber« Kmečke knjižne zbirke, ki jo je leta 1972 začel z iz­rednim uspehom izdajati Kmečki glas. Njegova knjižna dela so izšla pri različ­nih založbah; Celjska Mohorjeva družba, Ognjišče, Kmečki glas, Salve, Katehetski center, v samozaložbi in Muzejsko društvo Vrhnika. Od leta 2005 jih v trdi vezavi in z lično naslovno ilustracijo izdaja Založba Koščak iz Ljubljane. Predstavitev knjige na Kurenu, voditeljica Ivica Merlak, Ivan Malavašič in založnik Anton Ko­ščak, 16. september 2005. Srečanje z Ivanom Malavašičem v Cankarjevi knjižnici Vrhnika, z leve založnik Anton Koščak, Ivan Malavašič in Ivica Merlak; maj 2009. - Humoristične zgodbe v knjigi: Ena baba rekla, 2004. Ilustracija naslovnice: Ivan Malavašič. - Rdeče nebo; Vrhniški razgledi 2, 1999. Ilustracija naslovnice: Ivan Malavašič. - Zvonar Matija, povest, 1994. - Biografsko delo Spomini, 2009. Domači večer s pisateljem Ivanom Malavašičem, voditeljica Ivica Merlak in založnik Anton Ko­ščak, Krajevna knjižnica Rovte, 20. december 2005. POTI IVANA MALAVAŠIČA Ivanova delovna soba; leta 1999. Nekaj knjižnih del, ki jih je izdala Založba Koščak. Samostojna književna dela: 1988 Zvonovi Marije Vnebovzete – povest, Ognjišče – Koper, 183 str. 1989 Erazem iz grape – povest, Kmečki glas – Ljubljana, 185 str. 1990 Klic večne ljubezni – povest, Ognjišče – Koper, 176 str. 1993 Pozabljeni – roman, Ognjišče – Koper, 247 str. 1994 Zaznamovana – povest, Salve – Ljubljana, 195 str. 1994 Zvonar Matija – povest, Družina – Ljubljana, 148 str. 1997 Jankov Majnik – šmarnice, Salve – Ljubljana, 65 str. 1998 Zakladi – slikanica za otroke, Salve – Ljubljana, 24 str. 1999 Rdeče nebo – roman, Vrhniški razgledi 2, Muzejsko društvo Vrhnika, 121 str. 1999 Pomlad v naši deželi, besedilo – devetdnevnica k božjemu služabniku Lojzetu Grozdetu, Salve – Ljubljana, 63 str. 2004 Ena baba rekla – humoristične črtice, samozaložba Ivan Malavašič – Podlipa, 134 str. 2005 Prigode Hostarjevega Matevža – mladinska povest, Založba Koščak – Ljubljana, 190 str. 2005 Ukleti graščak z Ulovke – mladinska povest, Založba Koščak – Ljubljana, 183 str. 2006 Bučmani, tepke in zaklad – mladinska povest, Založba Koščak – Ljubljana, 190 str. 2006 Kurji britof – mladinska povest, Založba Koščak – Ljubljana, 191 str. 2006 Organistov božič – božične črtice, Mohorjeva družba – Celje, 161 str. 2007 Drugačne počitnice – mladinska povest, Založba Koščak – Ljubljana, 172 str. 2007 Pritrkovalec Marko – povest in dodatek, Pesmi naših zvonov (priročnik za pritrkovalce), Založba Koščak – Ljubljana, 206 str. 2007 Večni ženin – humoristična povest, Založba Koščak – Ljubljana, 188 str. 2009 Spomini – biografska pripoved, Založba Koščak – Ljubljana, 71 str. 2011 Mora – roman o odpuščanju, Založba Koščak – Ljubljana, 159 str. 2017 Dota, kaj baba! Založba Koščak – Ljubljana, 159 str. Zgodbe, objavljene v reviji Ognjišče: 1987 Večerni zvon. 1987 Ni mi žal, da smo šli na morje. 1987 Sončna jesen. 1990 Pogovor na sveti večer. 1990 Oh, ta mladina. 1990 Petrov in Andrejev dopust. 1991 Kakor tudi mi odpuščamo. 1993 Velikonočno jutro. 1997 Mojih sedemdeset samorastniških let. 2001 Dva Miklavža. 2002 Toplota domače hiše. 2002 Odločilni obisk. 2005 Pojdi kar danes z menoj. 2005 Takih je nebeško kraljestvo. 2007 Kmalu boš ostala sama. 2008 Srečanja. 2008 Če kruhek pade ti na tla. 2009 Pobožal je zvonove. 2010 Šmarnice. 2017 Od zvonov v cerkev. Zgodbe, ki so izšle kot podlistki: 1980 Bregarjeva Francka, Kmečki glas. 1986 Leskovčeva Zalka, Kmečki glas. 1987 Pepi iz Podtepke, Kmečki glas. 1987–1989 Ljubezen mame Tilke, Ognjišče. 1993 Zvonar Matija, Družina. 1994–1996 Viharnik, Ognjišče. 1995 Uslišane prošnje, Brazde. 1998 Rože ljubezni, Nedelje. 2003–2004 Na ledenih stenah, Ognjišče. Rojstvo, Brazde. Neobjavljena prozna dela – tipkopisi: Veliko Ivanovih del je ostalo neobjavljenih, vendar kljub temu še vedno zavzeto piše. Trenutna tematika njegove zgodbe posega v življenje kmeta, ki je v sedanji družbi vi­dno zapostavljen. Pisatelj pravi, da so bili za kmeta že boljši časi in da se čuti dolžne­ga zapisati, kako se mu sedaj godi. Upa, da se bo našel založnik in to zgodbo objavil, si­cer bo tudi to delo ostalo shranjeno v obliki tipkopisa na policah njegovega arhiva, kot jih je že toliko do sedaj. Seznam tipkopisov: 1985 Pesem zvonov, 178 str. 1985 Pepe iz Podtepke, 152 str. 1985 Leskovčeva Zalka, 177 str. 1986 Sam, 156 str. 1988 Erazem, 153 str. 1989 Zvestoba, 160 str. 1990 Napačna pot, 170 str. 1993 V večnem žaru, 177 str. 1993 Družina in življenje, 172 str. 1994 Cvetovi dobrote, 172 str. 1994 Kraljici miru, 143 str. 1994 Uslišane prošnje, 170 str. 1994 Vzdih ranjenega srca, 176 str. 1995 Križev pot mame Marjete, 169 str. 1995 Izumirajoči, 168 str. 1996 Napev Marijinih zvonov, 169 str. 1996 Skozi viharje, 165 str. 1996 Klic samote, 176 str. 1997 Mlinarjeva Barica, 155 str. 1997 Klic dolžnosti, 152 str. 1997 Dih smrti, 159 str. 1998 Kje je moj mili dom, 160 str. 1998 Mili dom, 156 str. 1998 Rože ljubezni, 162 str. 1998 Mutasti sodnik, 156 str. 1998 Z ljubeznijo skozi viharje, 180 str. 1999 Zamolčane solze, 157 str. 2000 Poštar Vinko, 159 str. 2000 Posebnež, 161 str. 2001 Mladost sredi viharjev, 159 str. 2001 Nova pomlad, 159 str. 2001 Prepozno, 162 str. 2002 Sosedova hči, 164 str. 2002 Pesem velikonočnih zvonov, 162 str. 2002 V vrtincu življenja, 161 str. 2002 Cvetovi maja, 156 str. 2003 Novi časi, 157 str. 2004 Dišeči kruh, 156 str. 2004 Zakotski pritrkovalci, 169 str. 2004 Sestrina oporoka, 170 str. 2005 Pesem tihe doline, 169 str. 2006 Marijini zvonovi, 164 str. 2006 Počitnice, 154 str. 2006 Ljubezen z veliko začetnico, 154 str. 2006 Marijina pesem, 152 str. 2006 Marijin harmonikar, 154 str. 2007 Mevža, 154 str. 2007 Sosedska sprava, 156 str. 2007 Domovina, 154 str. 2007 Dota, 154 str. 2008 Pota dobrote in ljubezni, 155 str. 2008 Na razpotju, 155 str. 2008 Družinski obisk, 154 str. 2008 Samotar, 152 str. 2009 Mama, 153 str. 2010 Ljubezen zmaguje, 153 str. 2010 Romar, 152 str. 2011 Bregarjev Marko, 165 str. 2011 Sanje, 154 str. 2011 Sprava, 154 str. 2012 Pirhi, 152 str. 2012 Vaši in naši, 153 str. 2012 Smrdetov Tinče, 153 str. 2012 Tinče, 153 str. 2013 Spomini Bregarjevega Janka, 152 str. 2013 Negotovi časi in ljudje, 152 str. 2014 Ko cvetijo šmarnice, 153 str. 2014 Ni vse zlato kar se sveti, 153 str. 2014 Povej mi resnico, 151 str. 2014 Pod varstvom vnebovzete, 153 str. 2015 Splet ljubezni, 151 str. 2015 Usmiljenje in ljubezen, 154 str. 2016 Družina, 152 str. 2016 Bregarjev Pepe, 152 str. 2016 Odpuščanje, 152 str. 2016 Nezaceljene rane, 152 str. 2017 Pod Marijinim varstvom, 82 str. Leto nastanka zgodbe ni znano: Blago srce, 157 str. Bregarjevi, 158 str. Brez ljubezni, 176 str. Češirkov Jernač, ljudska igra, 62 str. Daj mi svoje srce, 164 str. Darovanje, 165 str. Domačija na robu gozda, 181 str. Hiša in dom, 154 str. Kratkohlačnik, 156 str. Ljubezen mame Tilke, 172 str. Ljubezen v prelomnih časih, 162 str. Ljubezen v skromnih časih, 177 str. Mama Nežka in njeni otroci, 158 str. Markove dogodivščine na rdečem planetu, 154 str. Napevi Zakotskih zvonov, 159 str. Nevarne steze, 172 str. Odsev izgubljenega raja, 190 str. Orglar Marko, 159 str. Oveneli cvet, 165 str. Pesem sončne doline, 168 str. Pisma (velikonočni zvonovi), 65 str. Pojdiva gledat jaslice, 173 str. Poljanski slavček, 163 str. Posvojenka, 153 str. Poteptane sanje, 158 str. Potovanje Vregarjeve Francke, 156 str. Rojstvo, 177 str. Roža ljubezni, 162 str. Sence in svetloba, 201 str. Skrivnost ljubezni, 151str. Slovenec Janez, 155 str. Slovenska mati, 82 str. Sosedje, 127 str. Sovraštvo in ljubezen, 168 str. Šipkova (Ančka), 121 str. Šmarnice (Kraljici miru in slovenskim ma­teram), 135 str. Turško znamenje, 154 str. Viharnik, 178 str. Vrisk harmonike, 173 str. Zaupanje, 153 str. Zgodbe za mlade, 37 str. Zvezde nad domačijo, 166 str. Zvon miru, 167 str. POTI IVANA MALAVAŠIČA Potrdilo upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev o članstvu DSP; leta 1998. Arhiv doma – neizdana dela; leta 2017. Z nepremagljivo voljo in vztrajnostjo je ustvaril bogato zakladnico knjižnih del, ki jih odli­kuje žlahtni ljudski humor in bo ostal za vedno vpisan v zgodovino uspešnih slovenskih piscev povesti in romanov, ki so s svojim delom ne le razvedrili bralca, pač pa prispevali k ohranjanju ljudskih izročil. Da ima Ivanovo pisanje globljo vrednost, je potrdila petčlan­ska komisija priznanih slovenskih besednih ustvarjalcev oziroma kritikov, ki ga je 16. decembra 1998 sprejela v Društvo slovenskih pisateljev. Alenka Bibič: Ivanu se zdi škoda, da bi pozabil tisto, o čemer premišljuje. Zato vsako svojo misel zapiše. Kadar ima čas, pa jo obdela v vezani besedi ali prozi. Sredi svojega čudežnega sveta, sveta barv, rim in glasbe, se počuti najsrečnejši človek na svetu. POTI IVANA MALAVAŠIČA Ivan riše pred domačo hišo, leta 1969. Ivan Malavašič – SLIKAR Ivana je že iz šolskih klopi dalje zanima­lo likovno barvno upodabljanje in risanje. Njegov talent je opazila podlipska šolska učiteljica Julija Spitzer in mu večkrat pre­pustila, da je na tablo risal namesto nje. Resneje se je začel posvečati slikanju, ko je prišel od vojakov. Najprej je slikal akvarele, pozneje v oljni tehniki. Že ko je bil poro­čen, se je tri leta ob nedeljah izobraževal na amaterski slikarski šoli »Ivan Rob« v Ljubljani pod vodstvom akademskega sli­karja Rajka Slapernika. Nato se je pridružil ljubljanskemu amaterskemu društvu Klas. Tu se je seznanil s tehniko in mešanjem barv, kompozicijo, barvanjem in risbami ter dozoreval v zrelega samorastniškega umetnika. Ob ustanovitvi Društva likovnih samorastnikov Ljubljana je postal tudi nji­hov član ter v njem aktivno sodeloval dolga desetletja. Z veseljem se je srečeval z likovniki, ki so prav tako ljubili barve in ustvarjanje. Do­bivali so se v Slapernikovem ateljeju v Lju­bljani ali v naravi, največkrat na Špici in v čolnarni na Prulah. V začetnih letih likov­nega ustvarjanja je letno naslikal okrog 60 pejsažev, predvsem v oljni tehniki, skice za te slike pa v akvarelih. Želel je biti originalen in imeti svoj stil, zato pogosto ni bil zadovoljen s tistim, kar je naslikal. Njegovi vzorniki so bili slikarji impresionizma, npr. Grohar, ki so ga nav­duševali glede barvne kompozicije, med­tem pa sta ga po psihološki strani pritegni­la Smrekar in Birola. Zgledoval se je sicer po vzornikih, vendar želel slikati tako, kot je čutil in ob tem do­umel besede pesnika Prešerna: »Pusti peti moj´ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril«. Pri izbiri motivov je imelo pomembno vlo­go preživljanje počitnic v Strunjanu, kjer je kot delavec IUV z družino večkrat do­pustoval v njihovem počitniškem domu. V zgodnjih jutranjih urah se je rad sprehajal ob obali in beležil vtise, ki jih je doživljal. Prevzela so ga oljčna drevesa, katere je umeščal na slike z motivom morja. Kasneje je na platna upodabljal še druge prizore iz narave, kmečke arhitekture, pokrajine, po­dobe zgaranih ljudi, tihožitja pa tudi naive. Ob vsem tem si je močno želel, da bi nje­gove slike vzbujale ljubezen do narave. Uveljavil se je tudi kot portretist, vendar je modele v svojem okolju težko našel. Sosedje, ki jih je naprošal za poziranje, so menili, da je to čista izguba časa in otro­čarija. Poskušal je pri vaških otrocih, a se tudi ni obneslo. En otrok mu je po prvih potezah zaspal, drugi je planil v jok … Re­šitev je videl v tem, da je za nadaljnje por­tretiranje uporabljal fotografije. Ivan - slikar. Portret žene Ančke. Odprtje razstave v Industriji usnja Vrhnika in podelitev nagrade; 4. marec 1977. POTI IVANA MALAVAŠIČA Od mladosti pa do danes je naslikal več kot tisoč slik. Mnoge je postavil na ogled na skupinskih in samostojnih razstavah. Ne­katere krasijo stene poslovnih zgradb na Vrhniki in v njeni okolici, mnoge so odku­pili zbiratelji zasebnih zbirk po Sloveniji in tujini, med njimi jih je jordanski častni generalni konzul kupil kar štirinajst. Pot so našle tudi v Ameriko in Avstralijo. Ve­liko jih je podaril domačim, prijateljem in znancem; številne, različne po motivih in tehniki slikanja, pa opozarjajo nase na nje­govem domu. Že ob svoji sedemdesetletnici je beležil okoli 40 razstav, od teh je več kot deset samostojnih, ki jih je prirejal po različnih krajih Slovenije. Prvič se je na samostojni razstavi predstavil leta 1961 v Logatcu. Kasneje je razstavljal na Vrhniki, v Postoj­ni, Števerjanu v Italiji, Verjah pri Medvo­dah in drugje. Zadnjič se je s samostojno razstavo javnosti predstavil leta 2007 na Vrhniki, ob svoji 80-letnici. Mnogokrat je razstavljal tudi na skupinskih razstavah po Sloveniji, npr. v Ljubljani, (1984 Extempo­re) Mariboru, Trebnjem, Brestanici in dru­gje. Pozneje evidence o razstavah ni vodil. Ivan je z lastno ilustracijo dopolnjeval besedila svojih knjižnih del, njegova po­sebnost pa je predvsem v tem, da je z ilu­stracijami opremil tudi več naslovnic, med njimi: Domači vasici – 1977, Ne bom na tuje hodil – 1987, Ukleti graščak z Ulovke – 2005, Prigode Hostarjevega Matevža – 2005, Kurji britof – 2006, Bučmani, tepke in zaklad – 2006, Večni ženin – 2007, Pritr­kovalec Marko – 2007, Drugačne počitnice – 2007 in Spomini – 2009. Opremil je tudi naslovnici knjig avtorja Jurija Marussiga; Mavrični šal in Vonj po suhi travi. I. M. To je še vedno moja vas Med drevjem skrita vas leži in potok skozi njo šumi, kot nekdaj strehe se bleste, na oknih rože še žare. Beseda naša tu zveni in zvon iz lin glasno doni, na vrtu jabolka zore, na polju mak šopiri se. Brežina ob vodi, 2012. Ivanove ilustracije v oljni tehniki na platnih in na naslovnicah njegovih knjig. POTI IVANA MALAVAŠIČA Prijatelja, Ivan Sivec in Ivan Malavašič (ok. leta 2002). Ivan Malavašič – PESNIK Ivan je začel pisati pesmi pred dobrimi petdesetimi leti, ko je za predvajano naro­dno–zabavno glasbo na radiu skrbel ure­dnik Boris Kovačič. Takrat so v radijski od­daji povabili k sodelovanju pisce besedil, da pošljejo svoje pesmi. Ivan je poslal be­sedilo pesmi Domači vasici, ki jo je že prej spisal za šolsko nalogo svoji sestri, in za­njo prejel prvo nagrado. Ansambel Lojzeta Slaka, ki je do tedaj igral le instrumentalno glasbo, je to pesem leta 1964 uglasbil kot svojo prvo vokalno in z njo dosegel izje­men uspeh. Po izboru priljubljenosti se je pesem takoj uvrstila v sam vrh slovenske narodno–zabavne glasbe. K Ivanu so začeli prihajati po besedila razni ansambli, med njimi: Ansambel Franca Miheliča, Ansam­bel Otavia Brajka, Ansambel Franca Fle­reta, Ansambel Jožeta Krežeta, Ansambel Bratov Poljanšek in drugi. To ga je spodbu­dilo k pisanju in do sedaj je napisal okrog 1800 pesmi in se tako zapisal v zgodovino slovenske domače glasbe. Danes prepeva njegova besedila vsaj 60 narodno–zabav­nih ansamblov doma in v tujini. Napevi so posneti na gramofonskih ploščah, kasetah in zgoščenkah. Ivan se pri snovanju pesmi lažje izraža v lepši pesniški obliki, če napiše besedilo on in ga nato uglasbi skladatelj, in ne obra­tno. Pri pisanju se vedno trudi, da pesem nosi sporočilo z vzgojnim namenom in se po vsebinski naravnanosti prilagaja najšir­šemu bralstvu. Njegovi verzi so ritmično gladki in spevni, zaradi česar se uvršča med najuspešnejše slovenske pesniške sa­morastnike kmečkega rodu. V njegovih be­sedilih se močno odraža ljubezen do mate­re, navezanost na domači kraj ter ljubezen in spoštovanje do domovine. Napisal pa je tudi nekaj pesmi z nabožno vsebino. • Najlepše zdravica pa v čast domovini pod nebom svobodnim naj glasno doni. • Ivan Malavašič Domači vasici Tiha, kakor biser skrita, sredi lepih teh dolin; vsa v zelenje si ovita, vzbujaš na mladost spomin. Oj preljuba vas domača, vse je tamkaj prelepo; misel se nazaj mi vrača, kadar v srcu je težko. Ko že davno, v časih težkih, sem odšel za delom v svet; zabil nikdar nisem nate domovine skriti cvet. Vas podlipska srečna bodi, naj se ogne te gorje! sin tvoj, ki po tujem blodi vedno srčno ljubi te. V knjižni obliki je izdal štiri pesmarice: Domači vasici (1977, 80 pesmi), ki jo posveča domači va­sici, Vrhniki in vsej prelepi slovenski ze­mlji v pozdrav. Ne bom na tuje hodil (1987, 101 pesem), v knjigi so pesmi raz­deljene po ciklusih: Pesmi v srcu, Ne bom na tuje hodil, Ponosna bodi, Časi so se spremenili, Portreti in Ljubezen. Zvonovi (2000, 57 pesmi), pesmi so razdeljene na cikluse: Slovenski materi, Zvonovi, Vsak dan čakam, Podobe v srcu, Kakor v zibelki leži, Ko harmonika zapoje. Pesmi iz Podlipe (2015, 51 pesmi), v knjigi so zbrane naj­lepše pesmi, ki jih avtor posveča domači dolini. Od leta 1996 je član Društva pesnikov slo­venske glasbe in eden najplodnejših avtor­jev z veliko epsko širino. Izdana knjižna dela Ivana Malavašiča že vrsto let spremlja njegov dober prijatelj, pi­satelj Ivan Sivec. Ob izidu knjige Zvonovi – pesmi, je o pesniku zapisal: »Kdor se je kakorkoli približal Ivanovemu delu, je lah­ko spoznal, da je stkano iz prave preje, z velikim smislom za humor na eni strani ter značilno slovensko otožnostjo na drugi«. POTI IVANA MALAVAŠIČA Zvočni posnetki Na zvočnih posnetkih so poleg besedil drugih avtorjev, uglasbena tudi besedila, ki jih je napisal Ivan Malavašič. Gramofonske plošče: Trio Lojzeta Slaka (Domači vasici), 1964. Ansambel Lojzeta Slaka (Ansambel Lojzeta Slaka), 1970. Ansambel Jožeta Krežeta (Zabučale gore), 1970? Ansambel Jožeta Krežeta (Kol'kor kaplic tol'ko let), 1970? Viški fantje (Viški fantje), 1970? Beneški fantje (Pojdem v Benečijo), 1970? Henček (Ansambel Henček in njegovi fantje), 1970? Trio Bordon (Smo od morja), 1970. Instrumentalni trio Lojzeta Slaka (Triglav), 1970? Ansambel Lojzeta Slaka (Ansambel Lojzeta Slaka), 1971. Ansambel Franca Flereta (Ansambel Franca Flereta), 1971? Ansambel Jožeta Krežeta (Gor čez izaro), 1971? Ansambel Jožeta Krežeta (Sreče, zdravja in veselja), 1971? Ansambel Rudija Marondinija (Stara čuvajnica), 1972? Beneški fantje (Stari mornar), 1972? Veseli hmeljarji (Veseli hmeljarji), 1972? Ansambel Jožeta Krežeta (Iz srca za srce), 1972? Feniks (Ansambel Feniks), 1973? Dobri znanci (Ansambel Dobri znanci), 1973? Viški fantje (V stenah Triglava), 1974? Ansambel Janeza Jeršinovca (Ansambel Janeza Jeršinovca s Planšarji), 1974? Ansambel Vandrovček (Ansambel Vandrovček), 1974? Dobri znanci (Ansambel Dobri znanci), 1974? Veseli hmeljarji (Ansambel Veseli hmeljarji), 1974? Ansambel Rudija Marondinija (Ansambel Rudija Marondinija), 1974? Ansambel Dobovskih pet (Vigred rož je natrosila), 1974? Zvočne kasete: Ansambel Simona Legnarja (Veseli godec), 1993. Fantje izpod Rogle (Pesem slovenska naj živi), 1993. Slovenskogoriški kvintet (50 let imaš), 1993. Pevski zbor Zarja (Kdor poje rad, ostaja mlad) zborovodja Ivan Malavašič, 1998. Burkat, Henček (Zlati Henček), 2011. Primorski fantje (Primorski fantje). Zvočne zgoščenke (CD): Erazem in Zrele češnje (Kdor ima največ ko umre, zmaga), 1998. Original Alpenoberkrainer (Musikfest in Oberkrain), 2000. Ansambel Snežnik (Darilo nevesti), 2007. Ansambel Javor (Prav vsak je meden), 2008. Ansambel Prosen (V Žažarju), 2008. Ansambel Franca Žerdoner s prijatelji (Moj Šentjanž), 2008. Flere Franc (Mlado dekle), 2008. Ansambel Lojzeta Slaka (Čebelar), 1995, 2009, 2012. Flere Franc (Zlate melodije iz glasbene skrinje), 2009. Ansambel Jurčki (Zadnja noč), 2009. Ansambel Lojzeta Slaka (Diamantnih 30), 1994, 2009. Ansambel bratov Poljanšek (Slovenska pesem, 2009). Ansambel Franca Miheliča (Ansambel Franca Miheliča), 2010. Ansambel Čepon (Za veselo družbo), 2010 Ansambel Lojzeta Slaka (Visoko nad oblaki), 1970, 2010 Ansambel Lojzeta Slaka (Glas Harmonike), 1972, 2010 Ansambel Lojzeta Slaka (Mavrica) 1979, 2010 Ansambel bratov Poljanšek (Žena ob tebi sem srečen) 2010 Podkrajski fantje (Naš Podkraj) 2011 Igor in Zlati zvoki (Igor in zlati zvoki z uspešnicami Lojzeta Slaka), 2011 Ansambel Snežnik (Naj pesem odmeva), 2012 Ansambel Javor (Cvet pomladi), 2012 Spisek zvočnih zapisov zajema: Ime ansambla, naslov zvočnega posnetka in leto izida po Cobiss zapisu. Gramofonske plošče različnih ansamblov. Prva izdana gramofonska plošča Trio Lojzeta Slaka, Domači vasici, leta 1964. Zvočne kasete. Gramofonske plošče različnih ansamblov. POTI IVANA MALAVAŠIČA Ivan Malavašič – PUBLICIST Ivan Malavašič se je uveljavil tudi kot pu­blicist. Miselno in pisno se odziva na aktu­alne dogodke v domačem kraju in v širši slovenski javnosti. Svoja stališča in ko­mentarje že vrsto leta objavlja v različnih časopisih; Brazde, Usnjar, Kmečki glas, Naš časopis in drugje. Nekaj naslovov njegovih prispevkov: Veseli muzikantje iz mesta pod Pohorjem, Kmečki glas, 11. 9. 1969. Ob dnevu mrtvih, Usnjar, november 1977. Ob stoletnici rojstva Otona Župančiča, Usnjar, 1977. Oktet »Kašča« iz Verda, Naš časopis, marec 1978. Ženam ob njihovem prazniku, Usnjar, marec 1978. Stržinar Jože je najstarejši krvodajalec na Vrhniki, december 1978. Kramljanje ob in o malici, Usnjar, 1978. Ozrimo se okoli sebe, Naš časopis, 1985. Prišla bo pomlad in kultura, Naš časopis, februar 1986. In vas dobiva novo podobo, Slovenske brazde, 11. 8. 1994. Poletni utrip v zeleni dolini, Naš časopis, avgust 1995. Ob bistrem potoku je mlin, Naš časopis, avgust 1995. V Kopru imajo nove zvonove, 19. 10. 1995. Sporočilo – Pesem – vzdih srca! 1996. Novoletno zrcalo, 19. 12. 1996. Iskrice v očeh, Brazde, 1997. Januarski utrinki iz doma upokojencev, februar 1998. Poljanski zvonovi, Ognjišče, 1999. O najlepši pesmi II., Družina, 12. 6. 2005. France Dremelj – Aco, slikar in naš rojak, Usnjar. Razstava Miligoja Dominka, Usnjar. Slovenski zvonovi pojo, Slovenske brazde. Zima v Podlipi, Slovenske brazde. Veseli pevci in muzikanti, Kmečki glas. Kako so praznovali – osmi marec, Usnjar. Vrhnika, prečuden kraj. Peli pa so jih mati moja. Vrhnika – Razstava in srečanje v domu upokojencev. Zgoščenke. • Danes se bije trd boj med dobroto, resnico in ljubeznijo ter med sovraštvom, lažmi in grabežljivostjo.• Nekaj objavljenih člankov v raznih časopisih. POTI IVANA MALAVAŠIČA Ivan v vlogi humorista na gasilski veselici v Podlipi; 20. julij 1952. ... DRUGE DEJAVNOSTI Mladostna zagnanost je Ivana popeljala tudi na gledališke odre. Preizkusil se je v vlogi recitatorja, humorista in igralca. Na­pisal je več skečev in krajših iger; med nji­mi je napisal dve daljši: ljudsko igro v pe­tih dejanjih »Češirkov Jernej« in komedijo v treh dejanjih »Ljubezen v Podhrastu«, s katero se je KUD Podlipa – Smrečje, pred­stavilo občinstvu leta 1991. V lastni režiji z domačimi igralci je uprizoril nekaj svojih krajših iger ter prenekatero Finžgarjevo in Nušićevo. Leta 1967 je sodeloval v oddaji Pokaži, kaj znaš. Udeleževal se je številnih literarnih srečanj po Sloveniji, ki so jih običajno pri­rejale knjižnice, med njimi tudi v Krajev­ni knjižnici Rovte, kjer je pogovore z njim vodila Ivica Merlak. Skupaj z založniki je prirejal predstavitve izdanih knjig. Večkrat je doniral knjižna ali likovna dela, katerih prejemniki so bili: Center za usposabljanje in varstvo invalidnih oseb Domžale, Ka­mnik (1997), Dom Marije in Marte Logatec (1997), Radio Ognjišče (1998), Odbor za papežev obisk in Slomškovo Beatifikacijo (1999), Dom starejših občanov Kamnik (2002), Škofijska Karitas Koper (2009) ter drugi. Dolga leta je bil prostovoljni gasilec in krvodajalec. Napisal je več kot 60 pogrebnih govorov umrlim krajanom in jih prebral ob njiho­vem zadnjem slovesu. Svakinja Rozka se spominja, da je od leta 1945 do 1970 pisal tudi poslovilne besede na venčne žalne trakove, vence pa je izdelovala sovaščanka Antonija Jereb. Ivan Malavašič je spoštovan tudi s strani cerkvenih dostojanstvenikov, kar doka­zujejo številne voščilnice, ki jih ob večjih cerkvenih praznikih že leta prejema od nadškofa msgr. Alojzija Urana, ljubljanske­ga nadškofa-metropolita Franca Rodeta in drugih. Z njimi se je kot organist in zboro­vodja srečeval ob cerkvenih slovesnostih v Podlipi; pri birmah, blagoslovu novih zvo­nov in tudi po drugih župnijah, kar jih je prijateljsko povezalo. Življenje je neulovljivo. Kadar mislimo, da smo ga spoznali, se nam navrže še z večjo skrivnostjo. Kar od njega ujamemo, je le kapljica. Bolj se mu približamo, večji ocean je pred nami. Vanja Uvali-Kosijer: Ivanova ustvarjalna vnema nima meja. Ivanov nastop v oddaji Pokaži, kaj znaš na Radio–Televizija Ljubljana; 21. februar 1967. PRIZNANJA, ZAHVALE, NAGRADE V času ustvarjanja je za svoja dela prejel številna priznanja in zahvale: 1969 Priznanje za uspešno sodelovanje na razstavi likovnikov – amaterjev / Ob­činski svet ZKPO Maribor. 1970 Priznanje za uspešno sodelovanje na II. razstavi likovnikov – amaterjev / Občinski svet ZKPO Maribor. 1971 Priznanje za uspešno sodelovanje na III. razstavi likovnikov – amaterjev / Občinski svet ZKPO Murska Sobota. 1972 Priznanje za uspešno sodelovanje na IV. razstavi likovnikov – amaterjev / Občinski svet ZKPO Krško. 1973 Zahvalnica za pomoć u 1973 godini / Međunarodni fond »Gladno djete« Zagreb. 1983 Zahvala za sodelovanje na razsta­vi DELU; ZNANJU – PRIZNANJE / Zveza sindikatov Slovenije – Mestni svet Ljubljana. 1975 Za uspešno sodelovanje / Trio Slak. 1977 Odlikovanje z redom dela s srebrnim vencem / Z ukazom predsednika SFRJ Josipa Broza Tita – Beograd. 1991 Priznanje za aktivno delo na podro­čju pesništva, pisateljevanja, slikar­stva, glasbe in pomoč v našem KUD / KUD Podlipa – Smrečje. 1996 Zahvala za dolgoletno sodelovanje ob 25-letnici delovanja / Ansambel bratov Poljanšek. 1999 Priznanje ob 10-letnici KUD Podlipa – Smrečje / ZKO Vrhnika. 1999 Orfejevo priznanje za dolgoletno so­delovanje; ob 30-letnici slovenskega festivala domače zabavne glasbe / Radio – Tednik Ptuj. 2000 Zlata plaketa Ivana Cankarja / Obči­na Vrhnika. 2000 Priznanje za dolgoletno vodenje me­šanega cerkvenega pevskega zbora Podlipa / M. Malovrh. 2003 Zahvala za dolgoletno sodelovanje ob 30-letnici delovanja / Ansambel bratov Poljanšek. 2004 Priznanje za sodelovanje na kultur­nem dnevu / Osnovna šola Ivana Cankarja Vrhnika. 2004 Priznanje za Barjanske zgodbe / JSKD – Območna izpostava Vrhnika. 2004 Cecilijino priznanje za 30 let delova­nja v slovenski cerkveni glasbi / Slo­vensko Cecilijino društvo. 2004 Priznanje pritrkovalcu za življenjsko delo / PDDBK 2004. 2005 Priznanje pritrkovalcu – mojstru sta­rosti / Nadškofija Ljubljana – Pritr­kovalno društvo Dolenjske in Bele Krajine. 2014 Po Ivanu Malavašiču je bil poimeno­van prostor v novi stavbi Cankarjeve knjižnice Vrhnika – Malavašičev ko­tiček. 2016 Nadškofijsko priznanje in zahvala za dolgoletno aktivno ukvarjanje s pritrkavanjem ter za 40-letno zvesto in požrtvovalno opravljanje službe organista in zborovodja v župniji Podlipa / msgr. Stanislav Zore – lju­bljanski nadškof. 2016 Naziv Častni občan Občine Vrhnika kot kulturnemu ustvarjalcu za dol­goletno ustvarjalno umetniško delo / Občinski svet Občine Vrhnika ob občinskem prazniku v letu 2016. POTI IVANA MALAVAŠIČA Odlikovanje z Redom dela s srebrnim vencem / Z ukazom predsednika SFRJ Josipa Broza Tita – Beograd; leto 1977. Častni občan Občine Vrhnika, kulturnemu ustvarjalcu za dolgoletno ustvarjalno umetni­ško delo / Občinski svet Občine Vrhnika ob občinskem prazniku v letu 2016. I. M.: Najlepša roža Kje cvete najlepša roža? Roža, ki ne oveni, ki je večno lepa, mlada. So že zrle jo oči? Jaz pa vem, oj vem za rožo, rožo, ki najlepša je; skromno, tiho in ponižno ta najlepši cvet cvete! V srcu materinem biva, materi v očeh žari, cvet ljubezni nesebične – lepšega na svetu ni! Dokler sonce bo sijalo, rože nam krasile svet in bo rod človeški bival – ovenel ne bo ta cvet! Nadškofijsko priznanje in zahvala za dolgole­tno aktivno ukvarjanje s pritrkavanjem ter za 40-letno zvesto in požrtvovalno opravljanje službe organista in zborovodje v župniji Podli­pa / msgr. Stanislav Zore – ljubljanski nadškof; leto 2016. Nagrade: 1971 Najboljši tekst / STOP revija za TV, radio, film in zabavno glasbo, Lju­bljana. 1976 Najboljše besedilo / TOZD VEČER Maribor. 1997 Nagrada za življenjsko delo dr. Fe­ryja Souvana za zakladnico sloven­skih besedil. 2003 Nagrada Marjana Stareta za najbolj­še besedilo / SAZAS Radio – Tehnik Ptuj. V znak zahvale ali priznanja je prejel tudi številne simbolične predmete. Šentjernejski petelin – simbolično pri­znanje; Šentjernej. POTI IVANA MALAVAŠIČA Ivan Malavašič – VSESTRANSKI SLOVENSKI UMETNIK Ivan zaradi bogatega ustvarjanja že dolga leta uživa sloves vsestranskega slovenskega umetnika. Vrelci njegovega navdiha niso nikoli presahnili. Še preden dokonča nače­to delo, že se v njem prebuja nova pesem, zgodba ali podoba slike. Tako je bilo nekoč in je še danes. Nihče ne more ravnodušno mimo njegovih del. Nekoga pritegne pesem, drugega bese­da proze ali podoba na platnu, mnogi opa­zijo vse. Marsikdo rad prisluhne Ivanovim melodijam zvonov; te bodo odmevale še dolgo potem, ko bo njegova roka omagala. Kljub visokim letom ga navdaja upanje v lepšo prihodnost, pripadnost domovini in slovenski besedi. Bogastvo, ki se zrcali v njem, je neomeje­no, preprosto in široko razprto za vse ljudi. Trudil sem se, kolikor so pač bile sposobne moje skromne moči, da bi bile vse te lju­bezni take, da bi tudi obrodile vsaj malo sadu. če bo morda tako, je bilo vredno, da sem živel in da živim. Ivan Malavašič O SEBI »Različne so poti človeškega življenja, raz­lične po dolgosti in vsebini. Nekatere so bolj vesele, druge manj, kakor že. Po nava­di pa je tako, da je vsakega nekaj. In ko se človek znajde blizu tam, kjer se po navadi pot konča, se ozira nazaj na prehojeno pot in včasih pomisli, da bi marsikaj drugače ravnal, če bi mu bilo dano še enkrat začeti od začetka. Morda bi bilo res drugače, toda le kdo mora vedeti, če ne bi bilo še slabše? V mojem preteklem življenju je bilo tako, da so razmere narekovale moja dejanja; šele ko sem se upokojil, sem postal bolj sam svoj gospodar. Vojna mi je zaznamovala mladost in naj­lepša leta in tega se ni dalo preprečiti! Vrstili so se lepi in manj lepi dogodki in leta so minevala hitro, da se človek čudi. Veliko sem slikal in pisal, pritrkaval in igral na orgle, morda bo kaj ostalo za menoj, morda pa bo končalo na smetišču. To pa vem, da sem se trudil, resnično tru­dil, da bi naredil kaj dobrega! Tudi zaradi tega sem nekoliko bolj zadovoljen! Na kratko sem opisal svojo pot. Sodba je vaša!« Ob pisateljevi 90-letnici in kandidaturi za Prešernovo nagrado 2018, izide pri Založ­bi Koščak nova Malavašičeva knjiga »Dota, kaj baba!«. POTI IVANA MALAVAŠIČA VIRI: Informatorji: Ivan Malavašič Andrej Malavašič, sin Ivana Malavašiča Rozi Merlak, svakinja Ivana Malavašiča Anton Koščak, Založba Koščak Ivica Merlak, upokojena knjižničarka Knjižnice Logatec Objavljeni članki različnih avtorjev o Ivanu Malavašiču: Bibič Alenka: Barve, rime in note iz Podlipske do­line – Tovariš, 16. 7. 1968, str. 10–13. Merlot Tomaž in Snežnik Filip: Lipovi bogovi – Samota, ki jo pretrga samo krik klarineta – Ne­deljski dnevnik, 1. 12. 1968, str. 8. Urbanc Bogdan: Naš portret Ivan Malavašič – Usnjar, 1970. Sitar Sandi: Poti in stranpoti samorastništva – Dnevnik, 14. 3. 1977, str. 14. Maurer Neža: Domači vasici – Kmečki glas, 23. 11. 1977, str. 15. Tone Štefanec: Ivanove velike ljubezni – Naš ča­sopis, december 1991, str. 8. Drago Papler: Ivan Malavašič – slikar, pisatelj, pesnik Erazem je teme posvetil preprostemu člo­veku – Brazde, 7. 1. 1993, str. 4, 5. Ne. M.: Ivanovih sedemdeset samorastniških let – Naš časopis, oktober 1997. Zadravec Jože: Znanec iz Podlipe, ki lovi reko v klobuk – Ivanovih sedemdeset samorastniških let: v sliki, besedi, glasbi – Družina, 12. 10. 1997, str. 22. S. S.: Ivan Malavašič član društva slovenskih pi­sateljev – Naš časopis, januar 1999. S. S.: Župan sprejel pisatelja Ivana Malavašiča – Naš časopis, marec 1999. Galič Jože: Pesmi, povesti in slike s podeželja – Ognjišče, 2002, str. 12. Čuk Silvester: Ivan Malavašič; Dve povesti na leto – Ognjišče, št. 8/2005, str. 15. Uvalič Kosijer Vanja: Nikoli upokojeni ljudski pe­vec – Notranjske novice, 23. 12. 2005, str. 24. Sivec Ivan: Če delaš, te nič ne zebe – Nedelo, fe­bruar 2006. Žajdela Ivo: Osebnost leta: Pisatelj preprostih lju­di – Družina št. 38, 23. 9. 2007. A. S.: Ivan se posveča slovenski domovini – Delo – Novice, 9. 10. 2007. Tominc Gašper: Ivan Malavašič razstavljal na Vrhniki – Naš časopis, 29. 10. 2007, str. 41. Silvester Čuk: Ivan Malavašič, Drugačne počitni­ce (rubrika: Priporočamo berite) – Ognjišče št. 7, 2007, str. 82. Silvester Čuk – Ivan Malavašič, Pritrkovalec Mar­ko (rubrika: Priporočamo berite) – Ognjišče št. 9, 2007, str. 83. Turk Miha: Ivan Malavašič - Ognjišče, št. 12/2007, str. 35–37. Žitko Jure: Prvo razstavo mu je požgal okupator – Novice, 20. 1. 2009, str. 12, 13. I. S.: Igrivi spomini ljudskega Ivana – Novice, 20. 5. 2009, str. 27. Tominc Gašper: Svetovni dan knjige obeležili z vsestranskim umetnikom Malavašičem – Naš ča­sopis, 2009. Čuk Silvester: Ivan Malavašič, Mora (rubrika: Pri­poročamo berite) – Ognjišče, št. 9, 2011, str. 106. Travar Roman, CM: Zvonovi so vedno bili del mene – Prijatelj št. 2, april, maj 2012, str. 6–12. Bogataj Marko: Pritrkovalski večer – Naš časopis, 25. 3. 2013. Malovrh Sonja: Literati našega kraja – Naš časo­pis, oktober 2013. Tominc Gašper: Nekoč je bilo pomanjkanje hra­ne, danes pa poštenja – Naš časopis, 30. 11. 2015, str. 9. Žajdela Ivo: Ljubezen do zvonov, slikanja in pisa­nja – Družina, 7. 2. 2016, str. 8. Tominc Gašper: Ivan Malavašič postal častni ob­čan – Naš časopis, 30. 5. 2016, str. 4. Žajdela Ivo: Organistov božič – Družina. S. S.: Nova knjiga Ivana Malavašiča – Ukleti gra­ščak z Ulovke – Naš časopis, str. 40. Teršek Silvo: Življenje ni praznik – Kmečki glas. Stare Marjan: Kdo je Ivan Malavašič – neutrudni samorastnik z vrhniškega konca? Bogataj Marko: Vrhnika – Vrhniški pritrkovalci. Daf: Ljudski pesnik nima časa za prave počitnice – Dnevnik, str. 34. Marko Čuk: Ivan Malavašič – Bibliografija Ognji­šče, 2017. Wikipedija – Ivan Malavašič, slovenski mladinski pisatelj in slikar. Cobiss – zvočni zapisi. Nepopolni viri: Srce mi da ukaz; Slikam iz nuje – pesnim iz rado­sti – Kmečki glas, 28. 4. 1966, str. 18. Naš sodelavec Ivan Malavašič prejel prvo nagra­do – Usnjar, 1976. Ob Malavašičevi razstavi – Naš časopis, april 1977. Malavašič in Smole v razstavnem salonu IUV – Naš časopis, 1985. Hudomušnež s Pokojišča – Kmečki glas, 27. 5. 1987. Naši preizkušani bratje – Ognjišče, oktober 1987, str. 42–44. Nalijmo si čistega vina – Kmečki glas, 11. 11. 1987. V igri je – detektiv – Kmečki glas, 20. 1. 1988. Gost meseca – Ognjišče, marec 1994, str. 6–10. Ivanovih sedemdeset samorastniških let – Braz­de, 16. 10. 1997, str. 6. Izšla nova zbirka pesmi Ivana Malavašiča – Naš časopis, 27. 6. 2000. Pritrkovalec Marko – Dodatek Pesmi naših zvo­nov – Družina, 1. 7. 2007, str. 15. Razstava Ivana Malavašiča v prostorih IUV – Usnjar, 1977, str. 18. Poti in stranpoti samorastništva – Ustvarjalnosti delavca, slikarja Ivana Malavašiča – Usnjar, 1977, str. 19. Pritrkovalec Malavašič – Delo. Samorastniških sedemdeset let. Večno mladi pevci. Ženitev v Podhrastu – beseda urednika, 1992. Razstava zajema tudi fotografije, vzete iz časo­pisnih člankov in iz knjige Spomini - Založba Koščak. Spremna beseda k literarnim delom Ivana Ma­lavašiča: Ivan Malavašič: Spomini, Založba Koščak, 2009. Ivan Malavašič: Ena baba rekla, Samozaložba, 2004. Ivan Malavašič: Pritrkovalec Marko, Založba Ko­ščak, 2007. Ivan Malavašič: Drugačne počitnice, Založba Ko­ščak, 2007. Ivan Sivec: Rdeče nebo, Vrhniški razgledi 2, Mu­zejsko društvo Vrhnika, 1999. Ivan Malavašič: Bučmani, tepke in zaklad, Založ­ba Koščak, 2006. Ivan Malavašič: Prigode Hostarjevega Matevža, Založba Koščak, 2005. Ivan Malavašič: Kurji britof, Založba Koščak, 2006. Ivan Malavašič: Večni ženin, Založba Koščak, 2007. Ivan Malavašič: Ukleti graščak z Ulovke, Založba Koščak, 2005. Matej Leskovar: Mora, Založba Koščak, 2011. Ivan Malavašič: Pesmi iz Podlipe, Založba Ko­ščak, 2015. Ivan Sivec: Zvonovi – pesmi, Samozaložba, 2000. Ivan Sivec: Ivanovih sedemdeset samorastniških let, ZKO Vrhnika, september 1997. Organistov božič, Celjska Mohorjeva družba, 2006. V času priprav za objavo Poti Ivana Malavašiča nas je razžalostila vest, da se je njegova pot končala. Ivan Malavašič je umrl 11. marca 2019. POTI IVANA MALAVAŠIČA Gašper Tominc KRONIKA ZA LETO 2018 Tudi jubilejni Novoletni koncert je dvakrat zaporedoma napolnil Veliko dvorano Cankarjevega doma. JANUAR 6. januar – V vojašnici na Raskovcu so obeležili dan Poveljstva sil Slovenske voj­ske. Slavnostni govornik je bil načelnik generalštaba generalmajor Andrej Oster­man, zbrane pa je nagovoril tudi poveljnik sil Slovenske vojske brigadir Milko Petek. Po večletnem premoru je bilo Poveljstvo sil Slovenske vojske ponovno vzpostavlje­no na Vrhniki 12. maja 2017. 6. januar – Dramska sekcija Sadika, ki deluje v okviru KUD Ligojna, je na odru gasilskega doma premierno predstavila veseloigro Zakonske nadloge. Premie­ri so sledile še tri ponovitve (13., 20. in 27. januar), dvorana je bila vedno polna. Igrali so Marinka Kupec, Franc Podlipec st., Jože Čamernik, Darinka Svete in Olga Frank, režisersko taktirko pa je držal Ja­nez Cankar. 6. januar – Orkester Simfonika Vrhnika pod vodstvom Marka Fabianija je v Can­karjevem domu izvedel že 30. Novoletni koncert. Na odru so sodelovali še Meša­ni pevski zbor Mavrica in Mešani pevski zbor dr. Frančišek Lampe iz Črnega Vrha ter gostja pevka Eva Černe. Koncert je simbolično naznanil začetek jubilejnega leta Ivana Cankarja ob 100-letnici njegove smrti, zato je bila tudi tematika koncerta obarvana s pisateljevimi deli. 12. januar – Vrhniška izpostava Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD) je v Cankarjevem letu izdala brošuro Uglasbitve besedil Ivana Cankarja, ki jih je zbral in uredil Mitja Gobec. Brošuro so dobili v dar vsi pevski zbori občin Vrhnika, Borovnica in Log­-Dragomer ter vse izpostave JSKD po Slo­veniji. 24. januar – Na Osnovni šoli Ivana Can­karja Vrhnika je potekalo Regijsko tekmo­vanje za Cankarjevo priznanje v znanju knjižne slovenščine. Zbralo se je več kot 140 tekmovalcev osnovnih in srednjih šol iz osrednje Slovenije. 25. januar – V Cankarjevem domu na Vrh­niki je potekalo javno predvajanje radijske igre (Radio Slovenija) Vse za blagor domo­vine, ki jo je na podlagi Cankarjeve Nove­le doktorja Grudna za radio priredil Igor Torkar. Po koncu igre sta Niko Nikolčič in Nives Kovač iz Cankarjeve knjižnice Vrh­nika predstavila, v kakšnih okoliščinah je Cankar napisal omenjeno novelo. 30. januar – V galeriji Cankarjevega doma je postavila svoja dela na ogled ljubiteljska slikarka Tatjana Verbič – Vanda. To je bila njena druga samostojna razstava v doma­čem kraju, poimenovala jo je Zamolkloze­lena voda Močilnika. Razstava je bila na ogled do 4. marca. 31. januar–3. februar – V Ljubljani je pote­kal 29. sejem turizma, kjer se je predstavi­la tudi Vrhnika. Rdeča nit predstavitve je bilo Cankarjevo leto. FEBRUAR 1. februar – V Cankarjevi knjižnici Vrh­nika so odprli razstavo čipk, izdelanih v spomin na Ivana Cankarja. Čipke so bile delo klekljaric Društva upokojencev Vrh­nika. V Malavašičevem kotičku so bile po­stavljene na ogled do 31. junija. 6. februar – V kabinetu župana Stojana Ja­kina se je na vljudnostnem obisku s svojo ekipo mudil načelnik Generalštaba Slo­venske vojske generalmajor Andrej Oster­man. Obe strani sta potrdili odlično sode­lovanje, med drugim je bilo govora tudi o načrtovanju odkritja Cankarjevega kipa v vojašnici na Raskovcu. 6. februar – Kulturno društvo Ivana Can­karja Bevke je v osrednjem vrhniškem kulturnem hramu odprlo razstavo »A mate kaj za pusta hrusta?«, s katero je društvo dokumentiralo obdobje bevških pustnih karnevalov od 1962 do 2017. 7. februar – V Župnijskem vrtcu Vrhnika se je mudil predsednik države Borut Pa­hor. Otroci in vodstvo vrtca so mu pripra­vili prisrčen sprejem. 7. februar – Zasnežena idila Starega Mal­na je bila prizorišče 74. branja Cankarje­vih besedil, s katerim so bralci (Turistično društvo Blagajana Vrhnika) obeležili tudi praznik kulture. Sodelovalo je dvanajst bralcev, prisluhnilo pa jim je številno ob­činstvo. 7. februar – V mali dvorani Cankarjevega doma je potekal pogovorni večer s pred­stavnikom največje opozicijske stranke SDS Janezom Janšo. Pogovoru, ki ga je vodil občinski svetnik Daniel Cukjati, je prisluhnilo čez sto obiskovalcev. 8. februar – V predsedniški palači v Lju­bljani je potekal dan odprtih vrat in spre­jem za Prešernova nagrajenca in nagra­jence Prešernovega sklada. Kulturni pro­gram so pripravili člani Okteta Raskovec z Vrhnike in Franci Bozovičar, ki je zbrane s svojo interpretacijo odlomka Cankarje­vega dela spomnila na obeležbo 100. oble­tnice pisateljeve smrti. 9. februar – V avli vrhniške glasbene šole so odprli gostujočo dokumentarno razsta­vo ob 200-letnici ustanovitve prve glasbe­ne šole v Ljubljani pod naslovom »Dosto­pno in plemenito«. Razstavo sta pripravili Zveza slovenskih glasbenih šol in Glasbe­na šola Vrhnika. 9. februar – Kulturno društvo Drenov Grič-Lesno Brdo je ob kulturnem pra­zniku pripravilo v dvorani na Drenovem Griču kulturni večer. Poleg domačega pev­skega društva so se predstavili tudi plesna skupina pod vodstvom Vesne Petrač in domači glasbeniki, ki obiskujejo vrhniško glasbeno šolo. 10. februar – Na Stari Vrhniki so v domu krajevne skupnosti pripravili pustovanje. Najprej so na svoj račun prišli otroci s plesno-družabnimi igrami, po otroškem pustovanju pa so prišli na svoj račun od­rasli s plesom. Osrednja nit večera so bili kavbojci in vse, kar je povezano z njimi. 11. februar – V športni dvorani pri OŠ Antona Martina Slomška na Vrhniki je potekalo osrednje pustovanje v vrhniški občini. Tri ure dolgo rajanje je bilo name­njeno mladim družinam, programsko pa so ga obogatili Anika Horvat, čarodej Gre­gor, Plesna šola Urška Vrhnika, vrhniške mažoretke in Damjan Debevec. Posebna tričlanska žirija je izbrala šest najboljših mask, ki so prejela praktična darila. 12. februar – Ob 75. obletnici ustrelitve de­vetih partizanov – med njimi je bil pesnik Ivan Rob – 12. februarja 1943 na obronku Ligojne, je pred tamkajšnji spomenik po­ložila venec delegacija Združenja borcev za vrednote NOB Vrhnika z županom Stojanom Jakinom na čelu. V soboto, 17. februarja, pa je Združenje na Vrhniki v Vinotoču Pr' Oblak pripravilo spominsko uro, posvečeno spominu tem devetim par­tizanom, ustreljenim v Ligojni. Zbrane je nagovoril Miha Butara, predsednik Zveze Slovenskih častnikov. Sledil je kulturni program z recitacijami in branjem Can­karjevih del. 13. februar – Marcel Hirscher je novi olim­pijski prvak v alpski kombinaciji na zim­skih olimpijskih igrah. Avstrijski šampion je upravičil status favorita ter v Pyeon­gchangu osvojil svojo prvo zlato kolajno na olimpijskih igrah. Slovenci se niso vmešali v boj za kolajne. Najboljši med njimi je bil Štefan Hadalin na osmem mestu. 20. februar – Cankarjeva knjižnica Vrhnika je obeležila 72. obletnico ustanovitve IUV z intervjujem s Tonetom Rožmancem, vodjo vzdrževalne dejavnosti v omenjeni tovar­ni. Intervju, ki ga je z Rožmancem vodila Nataša Oblak Japelj, je nastal kot prispevek za usnjarski simpozij v Šoštanju. Dogodek v knjižnici si je ogledalo veliko nekdanjih zaposlenih, »v živo« pa je svoje občutke in kritiko na račun razmer in nekaterih odlo­čitev vodilnih nanizal tudi Rožmanc. 27. februar – Občina Vrhnika je prejela sklep o upravičenosti do evropskih sred­stev za gradnjo kolesarske poti in pešpoti od Kulturnega centra do Voljčeve ceste v višini 207 tisoč evrov. Celotna investicija je ocenjena na 1.255 MIO evrov. MAREC 2. marec – V Tehniškem muzeju v Bistri pri Vrhniki so odprli razstavo Znanje brez meja, na kateri so predstavili izbor 14 uspe­šnih inovatorjev in znanstvenikov s po­dročij znanosti in tehnike, ki so odšli v tujino ali jih je pot zanesla v Slovenijo. Z razstavo, ki so jo pripravljali dobro leto, so želeli v muzeju pokazati, da imajo lahko migracije tudi pozitivne učinke. V razstavi so zajeli širok časovni okvir od 16. stoletja do danes in vanjo vključili več znanstvenih področij. Razstava je bila odprta do 3. decembra. 5. marec – Na 57. Pokalu Vitranc v Kranj­ski Gori je nastopil tudi Starovrhničan Štefan Hadalin. Iz ozadja s številko 46 se je zavihtel v slalomski finale, v katerem je uprizoril popoln napad ter z najbolj­šim časom finalne vožnje, hitrejši je bil tudi od Marcela Hirscherja, s 13. mestom prišel do svojega najboljšega dosežka v svetovnem pokalu. 6. marec – OŠ Ivana Cankarja in Zavod Ivana Cankarja Vrhnika sta pripravi­la razstavo ročnih in likovnih izdelkov učencev prve triade, ki obiskujejo šolske interesne dejavnosti: oblikovanje gline, ročne spretnosti, živilski in čipkarski krožek ter klekljanje. Razstava je nosila naslov: »Enajsta šola danes …«. 9. marec – Športna zveza Vrhnika se je v Cankarjevem domu poklonila lokalnim športnikom, ki so v pretekli sezoni dose­gli dobre športne rezultate. Zlato plaketo so prejeli: Iza Obal (atletika), Jošt Urban­čič (nogomet), članska cheerleading ekipa Šolskega športnega društva Log-Drago­mer, Liza Urbančič (cheer ples), Tjaša Ža­kelj (cheer ples), Ajda Opeka (kolesarje­nje) in Štefan Hadalin (smučanje). Slednji je bil tudi razglašen za športnika leta 2017. 10. marec – Na potoku Bela v središču Vrhnike je potekalo spuščanje gregorčk­ov. Nekateri so jih prinesli s seboj, drugi pa so jih izdelali v Domu upokojencev Vrhnika, kjer je pred začetkom spusta po potoku potekala ustvarjalna delavnica na temo plovil. Spust je poleg otroškega ve­selja spremljala še živa glasba ter sladki prigrizki. 10. marec – V Kulturnem centru Vrhnika je potekala že četrta izmenjava Podarim dobim, kjer so izmenjevali oblačila, igra­če, pripomočke in manjšo opremo za dom. Dogodka se je udeležilo več kot dvesto obi­skovalcev, ki so prinesli ogromno stvari in odhajali s polnimi vrečami ter nasmehi na obrazu. Dogodek je pripravilo 20 mamic prostovoljk, ostala oblačila pa so romala k vrhniški in borovniški Karitas. 17. marec – V Cankarjevem domu je pote­kala 51. Območna revija pevskih zborov in skupin z območja Vrhnike, Borovnice in Log-Dragomerja. Prireditve pod okriljem lokalne JSKD se je udeležilo devet zbo­rov: MePZ Ivan Cankar Vrhnika, MePZ Društva invalidov Vrhnika, MePZ KUD Drenov Grič-Lesno Brdo, Moški pevski zbor Štingl'c Borovnica, Mešani cerkveni pevski zbor KUD Podlipa-Smrečje, Ženski pevski zbor Tonja Borovnica, Oktet Rasko­vec, MePZ Mavrica in Mešani cerkveni pevski zbor sv. Pavla Vrhnika. Strokovni spremljevalec revije je bil Tomaž Pirnat. 25. marec – Starovrhničani so na cvetno nedeljo postavili v farni cerkvi kar 17 me­trov veliko butaro velikanko«. Segala je prav do stropa cerkve. Zanjo so porabili kar tri prikolice zelenja. 27. marec – V Cankarjevem domu na Vrh­niki je potekala slovesnost ob odprtju razstave 130 let delovanja Olepševalnega društva Vrhnika oz. Turističnega društva Blagajana Vrhnika, kot se danes imenuje njegov naslednik. V avli so odprli razsta­vo, na velikem odru pa je potekala slove­snost. Zbrane je nagovorila predsednica društva Mirjam Suhadolnik, program pa so oblikovali Big Band Vrhnika, Trlce in učenke OŠ Antona Martina Slomška Vrh­nika. Predsednik Turistične zveze Slove­nije, Dominik S. Černjak, je najbolj aktiv­nim članom društva podelil priznanja. 29. marec – V Cankarjevem domu na Vrh­niki je potekala letna skupščina Art kino mreže, katere član je tudi Kino Vrhnika. Skupščine se je udeležilo več kot dvajset predstavnikov različnih kinematografov iz celotne Slovenije. APRIL 4. april – Gradnja prizidka pri vrhniškem zdravstvenem domu je začela zamujati za načrtovanim terminskim planom, zato so gradbišče obiskali člani občinskega sveta. Razlog za zamudo so nepredvidene težave na gradbišču in menjava lastnika firme, ki je gradila prizidek. 7. april – Potekala je že tretja delovna ak­cija v organizaciji Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika za vzpostavitev nove tematske pešpoti ob Ajdovskem zidu na Zaplani. Skupaj s prostovoljci so zid očistili podra­sti in grmičevja. 8. april – V Gonarsu je potekala tradicio­nalna zabavna prireditev Festa delle Ron­dini (Praznik lastovic), ki ga je organizi­ralo lokalno združenje trgovcev in obr­tnikov pobratene občine Gonars. Srečanja so se v organizaciji ZIC Vrhnika udeležili župan Stojan Jakin, vrhniški košarkarski klub in pihalni orkester. Župan Gonarsa je svojemu vrhniškemu kolegu izkazal čast tako, da sta skupaj odprla Dom upokojen­cev Gonars. Košarkarji so se pomerili z italijanskimi sovrstniki, pihalni orkester pa je igral na povorki skozi mesto. 10. april – Tretji dobrodelni koncert OŠ Ivana Cankarja Vrhnika je minil v prije­tnem vzdušju recitacij in petja. Program so oblikovali učenci sami, zapela sta pev­ska zbora Ivanjščice in Drumlca. Zbrana sredstva so namenili šolskemu skladu za pomoč socialno ogroženim učencem. 14. april – V dvorani Cankarjevega doma na Vrhniki je potekal tradicionalni Po­mladni gala koncert orkestra Simfonika pod taktirko Marka Fabianija. Na odru sta se mu pridružila Mešani pevski zbor Mavrica in njen podmladek »Mlada Ma­vrica«. 16. april – V avli Cankarjevega doma so od­prli razstavo o Cankarjevem spomeniku na Vrhniki. Razstava je luč sveta ugledala že leta 2006, tokrat pa so jo dopolnili še z deli dveh vrhniških kiparjev, Alenke Vidrgar in Bojana Mavsarja. Posebnost razstave so bili prvič razstavljeni načrti oz. grafični listi Cankarjevega spomenika. Razstava je bila delo Muzejskega društva Vrhnika. 17. april – Obrat Kemisa v Sinji Gorici je po daljšem zaprtju zaradi požara leta 2017 in sanaciji objekta ponovno začel skladiščiti nevarne odpadke. Dosedanjega direktorja Emila Nanuta je maja zamenjal Boštjan Šimenc. 18. april – Na odru Cankarjevega doma je Glasbena šola Vrhnika predstavila ba­letno predstavo Alica v čudežni deželi. Nastopili so vsi plesni razredi, ki so tako navdušili polno dvorano, da aplavza ni in ni hotelo biti konec. 19. april – V OŠ Ivana Cankarja Vrhnika je potekala 36. Petkovškova likovna koloni­ja, ki je bila posvečena Cankarju. Na njej je sodelovalo sedem osnovnih šol; mladim ustvarjalcem pa so se pridružili še vrhni­ški umetniki: Tiana Čvorak, Petar Laza­rević, Bojan Mavsar in Vasja Stojanovski. Vodja kolonije je bil likovni pedagog Jure Zorić. Slikali so na velike betonske plošče, ki so jih na koncu postavili v skulpturo kvadrov v parku pred šolo. 19.–22. april – Na Vrhniki, na dveh loka­cijah – v Klubu Orfej v Sinji Gorici in v Cankarjevem domu – je potekalo Regij­sko srečanje gledaliških skupin osrednje Slovenije. Obiskovalci so si lahko ogledali štiri uprizoritve, na zadnji pa so podelili tudi priznanja. Prireditev je potekala pod okriljem lokalnega JSKD. 25. april – Deske gledališkega odra v Can­karjevem domu so zasedli člani oz. dijaki gledališke skupine Gimnazije Vič s pred­stavo »Hrepenenje … To je hrepenenje, Di­oniz!«, in sicer pod vodstvom mentorice, prof. Alenke Ocvirk Zelič. 25. april – Moja Ljubljanica je v prosto­rih Kulturnega centra Vrhnika pripravila okroglo mizo na temo lesene konice – su­lične osti z Ljubljanskega barja. Občani so tako lahko iz ust strokovnjakov izvedeli za najnovejše izsledke raziskav na tem po­dročju. 40 tisoč let staro leseno konico, ki so jo odkrili pri Sinji Gorici, so v začetku marca prepeljali iz Rimsko-germanskega muzeja v Mainzu, kjer je bila na konser­vaciji. Spremljajoča razstava je bila odprta do 2. maja. 26. april – V Cankarjevi knjižnici je po­tekala predstavitev zbornika Največji uspehi vrhniške košarke 1969/73, avtor­ja Franja Modrijana. Ob tej priložnosti je Košarkarski klub Vrhnika zlati vrhniški generaciji izročil posebna priznanja. 30. april – Slavnostni trak novo asfaltira­ne ceste mimo Doma obrtnikov so prere­zali župan Stojan Jakin, predsednica KS Vrhnika Center Vera Miljković in predse­dnik Območne obrtno podjetniške zborni­ca Vrhnika Simon Hlebec. Cesta povezuje Tržaško in Staro cesto. Prvi pogovori o ureditvi te trase so stekli že pred tridese­timi leti. MAJ 4. maj – V spomin na 73 let od odhoda okupatorske vojske z Vrhnike in v spomin umrlih za svobodo so predstavniki Zdru­ženja borcev za vrednote NOB Vrhnika in Občine Vrhnika na grobnico na Drči polo­žili venec. 4. maj – Dvorano Cankarjevega doma so zasedli vrhniški osnovnošolci, ki so si prišli ogledat predstavo domačinke Nata­še Keser, ki je po literarni predlogi Frana Milčinskega pripravila avtorsko predstavo Tolovaj Mataj. 4. maj – V okviru Cankarjevih dni so se v osrednjem vrhniškem kulturnem hramu mudili folkloristi iz sosednje Borovnice – Folklorna skupina Šumnik. Pomlajena skupina, ki deluje v okviru KD Borovni­ca, je pripravila celovečerni plesni nastop »Pogreto zelje«. 5. maj – V veliki dvorani Cankarjevega doma je potekala slovesnost ob 73. oble­tnici osvoboditve Vrhnike. Polna dvorana je lahko prisluhnila tržaškemu partizan­skemu pevskemu zboru Pinko Tomažič; slavnostni govornik pa je bil Marijan Križ­man, podpredsednik Zveze združenj bor­cev za vrednote NOB Slovenije. 6. maj – Člani gledališke skupine Sadika so še zadnjič v tej sezoni uprizorili ko­medijo Zakonske nadloge, tokrat na odru Cankarjevega doma. 8. maj – Konec lanskega novembra je za­vod Škrateljc iz Bevk izdal pod skupnim imenom »Cankar v stripu« tri stripovske zvezke, ki obsegajo Cankarjeva dela »Moje življenje«, »Hlapec Jernej in njego­va pravica« ter »Hlapci«. Stripovsko delo so tokrat v Cankarjevem domu predsta­vili ilustratorji in avtorji stripov: Andrej Rozman, Boštjan Gorenc, Žiga X Gombač. Zbrane pa je nagovoril Uroš Grilc iz ome­njenega zavoda. 9. maj – V Galeriji Cankarjevega doma na Vrhniki se je mudil Lado Jakša s svojim večmedijskim projektom o Ivanu Cankar­ju – »Da bi slišali na svoja ušesa in videli na svoje oči«. Kot že pove naslov razstave, so lahko obiskovalci razstavi fotografij tudi prisluhnili. 9. maj – Na predvečer obletnice Cankarje­vega rojstva je bila v cerkvi na Sveti Trojici nad Vrhniko sveta maša za Ivana Cankar­ja, ki jo je daroval vrhniški župnik Mohor Rihtaršič. Bogoslužje je popestril gostu­joči zbor Antona Foersterja iz Ljubljane, po njem pa so odprli razstavo »Podobe iz sanj« primorske slikarske Mire Ličen Krmpotić. Dogodek je organiziralo dru­štvo Nauportus Viva. 10. maj – Slavnostna akademija ob ob­činskem prazniku je bila posebna, kar nenazadnje pritiče Cankarjevemu jubi­lejnemu letu. Delu proslave, literarnemu glasbenemu večeru »Skozi življenje Ivana Cankarja«, je bilo namreč mogoče v živo prisluhniti preko radijskih valov po vsej Sloveniji ali si ga ogledati na spletni stra­ni. V drugem delu pa je potekala podelitev občinskih priznanj: Jože Rode je postal častni občan, Milan Jerman in Marko Fa­biani sta prejela zlati plaketi, Slavka Štirn in Franjo Čretnik srebrni, Marjeta Novljan in Društvo ljubiteljev narave in običajev Notranjske bronasto, štab občinske Civil­ne zaščite pa je prejel tako imenovano žu­panovo priznanje. 10. maj – Na ploščadi pred vojašnico Po­veljstva sil Slovenske vojske na Raskovcu sta predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in župan Občine Vrhnika Stojan Ja­kin odkrila doprsni kip Ivana Cankarja. Kip je delo kiparja Edina Šćuke iz Ljublja­ne. Kulturni program prireditve so oboga­tili kvintet trobil orkestra Slovenske vojske in učenci (Ajda Kogoj Fabčič, Živa Matevc in Vid Koprivec) vrhniških osnovnih šol z recitacijami domovinskih besedil, nagra­jenih na natečaju. 11. maj – Na Klancu 2, na dvorišču za Can­karjevo spominsko hišo, je potekala slo­vesna podelitev 50-tih vogalnikov z moti­vom pisateljeve podobe, džezve in kave, ki jih je izdelal akademski kipar mag. Bojan Mavsar. Predali so jih sokrajanom Klanca in tistim lastnikom hiš, v katerih so nekoč stanovali Cankarjevi. Izdelava vogalnikov je bil še eden od projektov v okviru Can­karjevega leta. 11. maj – Ob svetovnem dnevu medicin­skih sester je Center za krepitev zdravja Zdravstvenega doma Vrhnika pripravil na zelenici pred Zavodom Ivana Cankarja Vrhnika tako imenovani Dan zdravja, na katerem so obiskovalce osveščali o pome­nu zdravega življenja. 11. maj – Pihalni orkester Vrhnika se je na odru Cankarjevega doma predstavil s »Pomladnim koncertom«, ki je poslušalce zazibal v ritmih Južne Amerike. 12. maj – Pevsko društvo Ivana Cankarja je v okviru Cankarjevega leta v osrednjem kulturnem hramu organiziralo prvi del Drugega mednarodnega pevskega festiva­la. Predstavilo se je osem društev, ki nosi­jo ime po vrhniškem pisatelju: KUD Ivan Cankar (v nadaljevanju IC) Ljubljana, KD IC Jurovski dol, KD IC Tabor, KD IC Bev­ke, KUD IC Šmartno v Tuhinju, Slovenska kulturna skupnost Timoške krajine »Ivan Cankar« Zaječar, Avstralsko-slovensko društvo Geelong – Slovenski klub IC ter MePZ IC Vrhnika. Največ pozornosti so poželi zdomci. Drugi del koncerta sledi v decembru. 12. maj – Planinsko društvo Vrhnika je ob zaključku gradnje koče na Planini nad Vrhniko pripravilo družabno srečanje. S tako imenovanim »likofom« se je Pla­ninsko društvo Vrhnika zahvalilo vsem, ki so na kakršenkoli način prispevali k uspešnosti zastavljenega cilja. Sponzor­jem in dobrotnikom so podelili priznanja, zbrane so nagovorili predstavniki lokalne oblasti, slovenske planinske zveze in vrh­niškega planinskega društva. Sama koča s tem uradno še ni bila odprta, saj še ni prejela uporabnega dovoljenja. 14. maj – V prostorih male galerije Can­karjevega doma je potekalo javno predva­janje radijske igre Kurent, po koncu pa so obiskovalci lahko prisluhnili še pogovoru z Ireno Avsenik Nabergoj. Dogodek so or­ganizirali: 3. program Radia Ars, Zavod Ivana Cankarja Vrhnika in Cankarjeva knjižnica Vrhnika. 17. maj – V Cankarjevem domu je potekal zaključek sedmega festivala otroške poe­zije Rima Raja. Na njem je sodelovalo 107 osnovnih šol, katerih učenci so poslali 720 pesmi. Pri mlajših so slavile: Ema Eržen z Vrhnike, Neža Ravnak iz Šempetra in Zoja Petkovšek iz Novih Jarš, pri starejših pa Marta Lajovec iz Ljubljane, Gaia Stergar iz Laporij in Klara Bukovšek iz Kranja. Or­ganizatorji (OŠ Ivana Cankarja Vrhnika, CKV, ZIC, Glasbena šola Vrhnika in Uroš Vošnjak) so ob tej priložnosti izdali zbor­nik z vsemi prispelimi pesmimi. 19. maj – V Parku pri Lipi samostojnosti je Big Band Vrhnika organiziral pomladni koncert, na katerem so predstavili svoje novosti. Koncert je potekal pod šotorom in je bil dobro obiskan. 20. maj – Na Stari Vrhniki so na žegnanj­sko nedeljo imeli blagoslov kapelice Kri­stusa križanega sredi vasi, ki so jo obna­vljali od leta 2014. 22. maj – Cankarjeva knjižnica in Zavod Ivana Cankarja sta v osrednjem vrhni­škem kulturnem hramu pripravila ume­tniški večer »Oj, ta noč milobe polna!«, na kateri so predstavili ponatis Cankarjeve Erotike in odprli slikarsko razstavo Boja­na Mavsarja na temo Erotika. 26. maj – PGD Verd je praznovalo 135 let svojega delovanja, kar je proslavilo s slo­vesno parado in gasilsko veselico. Največji pečat prireditvi pa je dal sprejem novega vozila, to je avtocisterno AC 35/100. 26. maj – Pred Cankarjevim domom je v organizaciji Zavoda Ivana Cankarja Vrh­nika in pražarne Escobar potekal tretji Festival kave – Dan za skodelico kave, na kateri so več tisoč glavo množico obisko­valcev razvajali s kulinaričnimi dobrota­mi, katerih rdeča nit je bila kava. V goste je prišel tudi svetovni prvak v kuhanju kave v džezvi Konstantinos Komninakis. Med drugim so pripravili tudi delavnice okušanja kave in razstavo starih predme­tov, povezanih s kavo. 26. maj – Na Raskovcu, kjer domuje Vo­jašnica Ivana Cankarja Vrhnika, je bilo zelo živahno. Vojska je za obiskovalce pri­pravila dan odprtih vrat, na katerem so si lahko ogledali njeno opremo. Največ po­zornosti so pritegnile vožnje z vojaškimi vozili, poseben pečat pa so prireditvi dali še preleti vojaških letal in spust padalcev. 28. in 30. maj – Zaradi velikega zanima­nja je tradicionalni letni koncert štirih or­kestrov Glasbene šole Vrhnika potekal kar dvakrat. Pred nabito polno dvorano Can­karjevega doma so se predstavili: Godalni orkester, Harmonikarski orkester, Simfo­nični orkester in Pihalni orkester. Zbrane je nagovorila ravnateljica Glasbene šole Vrhnika Dominika Naveršnik. 30. maj – Konec maja je ameriška obramb­na agencija za ujetnike, pogrešane in ubite v akciji, potrdila, da posmrtni ostanki, ki jih je ekipa raziskovalcev izkopala leto dni pred tem za cerkvijo na Pokojišču, dejan­sko pripadajo letalcu ameriških zračnih sil, 22-letnemu Alonsu Orlandu Duranu, ki je 25. 2. 1944 z ameriškim bombnikom libe­ratorjem strmoglavil v bližini Zavrha. Se­strelili so ga nemški lovci in protiletalske baterije. Posmrtne ostanke so prepeljali v ZDA, kjer naj bi ga pokopali v Santa Feju v ameriški zvezni državi Nova Mehika. JUNIJ 2. in 3. junij – Zavod Ivana Cankarja Vrhnika je v sodelovanju s KD Vespas­jan, italijansko skupino Legio I’Italica za ponazarjanje zgodovine, s Skupino Stik, zavodom Arheoved, društvom Divja, Hrvaškim pomorskim in zgodovinskim muzejem z Reke in z ZKVDS na Zapla­ni pred gostilno Mesec priredil Rimske dneve. Obiskovalcem so predstavili vsa­kodnevno in vojaško opremo Rimljanov, starorimsko kulinariko, družabne igre tedanjega časa ali pa se ob rimskem zidu podali na vodeno nabiranje gob in zelišč. 5. junij – Na odru Cankarjevega doma sta v okviru Jazz koncerta nastopila Jazz Band Glasbene šole Vrhnika pod mentorstvom Zale Kejžar ter Big Band Glasbene šole Vrh­nika pod vodstvom Matjaža Kajzerja. 9. junij – PGD Stara Vrhnika je v nekdanji vojašnici na Stari Vrhniki pripravilo dan odprtih vrat: prikazali so pravilno gašenje jedilnega olja, ogledati si je bilo mogoče reševalno opremo, pripravili so bazen za prikaz uporabe potapljaške opreme ter med drugim uprizorili reševanje iz pro­metne nesreče dveh vozil. Društvo je svo­jo 110. obletnico delovanja obeležilo 25. avgusta z veliko vrtno veselico in podeli­tvijo priznanj. 8.–9. junij – Na tradicionalnem turnirju v futsalu (Siliko Rem power turnir), ki ga v vrhniškem športnem parku prireja Futsal klub Siliko, so slavili člani štajerske ekipe SM team, ki so zlati pokal na Vrhniki dvi­gnili že tretje leto zapored. Organizator je med najboljše ekipe razdelil rekordnih 3200 evrov. Sodelovalo je 24 ekip iz vse Slovenije. 15. junij – Argonavtski dnevi so se za­čeli na velikem odru v športnem parku. Nastopila sta orkestra Big Band RTV Slo­venija in Simfonika Vrhnika ter MePZ Mavrica. Gostje so se z glasbo in petjem (solistka Eva Kovačič) sprehodili po kra­jih Cankarjevega življenja, seveda pa ni manjkal tudi grški melos. Program sta povezovala Juš Milčinski in Rok Bohinc. 15.–24. junij – V tem času so v organizaciji Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika potekali že 26. Argonavtski dnevi, ki so privabili rekordno število obiskovalcev. Zvrstilo se je okoli 90 dogodkov, ki jih je obiskalo okoli 30 tisoč ljudi. 16. junij – Noč na Vrhniki je obiskalo več tisoč ljudi, ki so prišli prisluhnit Plavemu orkestru, Miranu Rudanu, Challetu Salle­tu, Alyi in Pankrtom. Ob polnoči je nebo razsvetlil tradicionalni ognjemet. 16. junij – V Parku samostojnosti so se predstavili vrhniški ribiči, katerih druži­na vstopa v 63. leto starosti. Obiskovalci so si lahko ogledali preparirane trofeje, pobrskali po številnem tiskanem gradivu o ribištvu ali pa se pogovorili z ribiči. 16. junij – Pri lovski koči na Ulovki je pra­znovala najstarejša slovenska lovska dru­žina – vrhniški lovci – ki je obeležila 140 let delovanja. Zbrane je nagovoril stareši­na družine Jure Petkovšek, besedo pa so dobili tudi predstavniki pobratenega dru­štva iz Gonarsa in župan Stojan Jakin. Ju­bilejno druženje so popestrili Domžalski rogisti in Oktet Raskovec. 16. junij – V popoldanskih urah je v špor­tnem parku potekal dobrodelni frizerski maraton, v okviru katerega so frizerke in vizažistke opravljale svoje storitve v za­meno za prostovoljne prispevke. V dvanaj­sturnem maratonu, katerega pobudnica je bilo vrhniško frizerstvo Neška, so zbrali 2250 evrov, ki so jih namenili v dobrodel­ne namene. 16. in 17. junij – V okviru Argonavtskih dnevov je potekal tradicionalni 9. medna­rodni rokometni turnir Harpaston. Sode­lovalo je 15 ekip in okoli 230 mladih igralk rokometa. Razpisane so bile tri kategorije, Vrhničanke (Športno društvo Rokometna šola Vrhnika) pa so slavile v kar dveh kate­gorijah: letnik 2007/08 in kadetinje, letnik 2002/03. 17. junij – Gasilsko veselico na Zaplani so v okviru Argonavtskih dnevov popestrili s posebno prireditvijo za otroke. Na obisk je prišla mravljica Ula, ki je za najmlajše pripravila kopico športnih in ustvarjal­nih preizkušenj. Vsi otroci, ki so uspešno opravili naloge, so se na koncu potegovali za glavno nagrado – bon v vrednosti 200 evrov v eni od trgovin s čevlji. 18. junij – V okviru Argonavtskih dnevov je bilo poskrbljeno tudi za dobro telesno počutje. Dekleta so na športni ploščadi lahko poplesavale v ritmih športne salse pod vodstvom Natalye Kobzar, Viktorije Manzinni in Irene Pfunder Tkalec. 19. junij – V galeriji Cankarjevega doma je potekalo odprtje razstave del sodelujočih na Simpoziju Zaplana. Ta je potekal med 14. in 16. junijem. Sodelujoči so ustvarjali v različnih slikarskih in fotografskih teh­nikah, osrednja tema simpozija pa je bil Ivan Cankar. Razstava je bila na ogled do 20. septembra. 19. junij – Big Band Vrhnika je kar dva­krat zabaval vrhniško občinstvo. Prvič je nastopil v Parku samostojnosti s solistom Andrejem Jesenovcem (19. junij), drugič pa v bazenu (21. junij), kjer se je orke­stru pridružil legendarni Janez Bončina – Benč. 20. junij – Tradicionalni večer stand-up komedije v okviru Argonavtskih dnevov tudi tokrat ni razočaral. V nekdanjem ba­zenu so pred dobro razpoloženo publiko nastopili: Perica Jerković, Rok Bohinc, Eva Virc ter Rok Škrlep. 21. junij – Na prvi poletni dan se vrhni­ški ljubitelji kulture že četrt stoletja na povabilo Cankarjeve knjižnice Vrhnika zbirajo v Cankarjevem lazu, kjer počastijo spomin na največjega slovenskega pisate­lja. Tokratni gost je bil dr. France Bernik, sproščene tone prireditvi pa so dali MePZ Ivana Cankarja Vrhnika, Bor Seušek in Andrej Rozman – Roza. Uro dolga prire­ditev, ki jo je vodila Mirjam Suhadolnik, se je po tradiciji zaključila s štrukeljci in češnjami. 22. junij – Na Stari cesti je potekal Dioni­zov večer, to je sejemsko-družabna prire­ditev, na kateri so stojnice z izdelki ume­tnostne obrti, hkrati pa vrhniška društva in organizacije kuhajo svoje kulinarične posebnosti. Obiskovalci so se lahko po simbolični ceni najedli do sitega, zbrana sredstva (416 evrov) pa so romala v do­brodelne namene. Posebnost dogodka je bil tudi orjaški vrhniški štrukelj, dolg 22 metrov, ki ga je skuhala ekipa koče na Pla­nini. 23. junij – Okoli dvesto športne avanture željnih mladih se je podalo na 10-kilome­trsko traso s preko 30 ovirami – na tako imenovani Argotlon. Trasa je potekala v okolici Vrhnike, obsegala pa je vse: od brodenja po hladni vodi do plazenja pod električnim pastirjem. Zmagovalci so bili vsi, ki so prispeli na cilj. 24. junij – 26. Argonavtski dnevi so se zaključili s tradicionalnim koncertom Me­šanega pevskega zbora Ivana Cankarja v cerkvi sv. Lenarta v središču Vrhnike. Pro­gram so popestrile še učenke Cankarjeve osnovne šole z deklamacijami odlomkov iz Cankarjevih del. 24. junij – Turistično društvo Blagajana je v Starem malnu pripravilo tradicional­no prireditev »Tu smo doma«, na kateri so se vrhniška društva predstavila obisko­valcem. Nastopilo je veliko domačinov, poskrbljeno je bilo tudi za živo glasbo in dobro jedačo. 24. junij – V času Argonavtskih dnevov je v Starem malnu pod umetniškim vod­stvom akademskega kiparja Bojana Ma­vsarja potekala forma viva, v okviru ka­tere sta Boštjan Kavčič in Ervin Potočnik izdelovala leseni skulpturi. Kavčič je izde­lal skulpturo z naslovom »Sila na klancu«, Potočnika pa je navdihnilo pisateljevo delo Sveti Janez v Biljkah, na temo katere­ga je izdelal istoimensko skulpturo. Ume­tnika sta uporabila les ginka, ki je bil pred leti posekan na Vrhniki. Po načrtu naj bi skulpturi postavili na Sveto Trojico. 24. junij – Športno društvo Agonija je pri­pravilo že osmo leto zapored Argonavtski kolesarski maraton, na katerem je sodelo­valo več kot petsto kolesarjev. Podali so se lahko na različne trase, prilagojene kon­dicijski pripravi sodelujočih. Na najdaljši trasi, na kateri je nastopilo tudi šest tuj­cev, je ciljno črto najhitreje prevozil Av­strijec Marco Marina. 25. junij – V Parku samostojnosti je po­tekala osrednja občinska slovesnost ob dnevu državnosti. Slavnostni govornik je bil dr. Boštjan Žekš, ki se je spraševal, zakaj neki smo tako nezadovoljni z lastno državo. Zbrane je nagovoril tudi župan Stojan Jakin, pečat prireditvi pa je dalo še veteransko dejanje, molitev za domovino in kulturni program v izvedbi Pihalnega orkestra Vrhnika, Robija Pepeljaka, Vida Koprivca, Melanie in Tomija Popita. Pri­reditev je povezovala Mirjam Suhadolnik. JULIJ 2. julij – Zavod Ivana Cankarja je začel s Poletnim vklopom, tj. s počitniškim var­stvom za osnovnošolce. Pester program in zagnani animatorji so razlog, da so že po prvih štirih tednih zabeležili rekordno udeležbo. Povprečno se je na dan udele­žilo 156 otrok, skupno pa je vpisanih že več kot 550 otrok. Po dobri izkušnji izpred leta dni sta se programu ponovno pridru­žili tudi občini Horjul in Log-Dragomer. 7. julij – Veterani vojne za Slovenijo Vrh­nika-Borovnica so organizirali že četrti spominski pohod – »Memorial Toneta Jesenka«. 94 pohodnikov je pot vodila s Stare Vrhnike preko Kurena na Plani­no. Pot je bila polna obujanja spominov na nedavno zgodovino, društvo pa je od krovne organizacije Zveze veteranov voj­ne za Slovenijo prejelo priznanje ob 20. obletnici obstoja. 14. julij – Skozi središče Vrhnike je pote­kal svečani mimohod gasilcev in njihovih vozil v čast 140. obletnici PGD Vrhnika. Osrednja slovesnost z govori in podelitvi­jo priznanj je potekala v športnem parku. Prireditev so sklenili z blagoslovom nove avtocisterne, zatem pa je sledilo druženje ob zvokih žive glasbe. 16. julij – Koča na Planini je po pridobitvi uporabnega dovoljenja in po sklepu seje Upravnega odbora Planinskega društva Vrhnika uradno začela obratovati. 30. julij – Tretje leto zapored je v Parku samostojnosti potekala Knjižnica pod krošnjami v izvedbi Cankarjeve knjižni­ce Vrhnika. Knjižnica pod krošnjami je v juliju obratovala preko celega dneva, v avgustu pa samo ob petkih v času cikla prireditev Poletje na Vrhniki. Del gradiva je predstavljala tudi zbirka Ivana Cankar­ja, s katero so se poklonili Cankarjevemu letu 2018. AVGUST 1. avgust – Na Vrhniko se je v okviru pro­jekta Europ.raid pripeljalo 230 vozil Peu­geot 205, v katerih so bili mladi Franco­zi, Belgijci, Italijani in Poljaki. Gostitelji – Turistično društvo Blagajana Vrhnika in partnerska društva – so jih sprejeli v špor­tnem parku, kamor je prispelo okoli 800 mladih. Pripravili so jim sprejem s kultur­nim programom. Naslednje jutro pa so se odpeljali novim dogodivščinam nasproti. 4. avgust – Člani KD Stara Vrhnika in prijatelji od drugod (Vrzdenec, Drago­mer, Dolenjska, Vrhnika) so se s konjsko vprego in odeti v narodne noše udeležili 75. srečanja narodnih noš v Beljaku (Vil­lacher Kirchtag). Tokrat so se v Beljak od­pravili že deveto leto zapored. 7. avgust – Že v zgodnjih jutranjih urah so v parku pred Kavarno Park začeli delavci z obžagovanjem odmrle rdeče bukve. Obči­na se je zaradi potencialne nevarnosti nje­nega trhlega lesa odločila, da jo odstrani. Po navedbah Zavoda RS za varstvo narave je odmrla zaradi del na rastišču, ki so ob­segala betoniranje in izkop. 1.–10. avgust – Mladinski odsek Planin­skega društva Vrhnika je organiziral 54. planinski tabor za mlade v Krnici pod Vr­šičem. Udeležilo se ga je 90 otrok, vodni­kov, mentorjev in spremljevalcev. 14. avgust – Na julijskih seji Upravnega odbora Planinskega društva Vrhnika je gospodarski odsek za gradnjo nove koče na Planini v sestavi Roman Novak, Metka Krašovec, Jernej Drašler, Milan Jerman, Milan Pavlin in Peter Suhadolnik predal društvu vso dokumentacijo v povezavi z omenjeno gradnjo. Odbor naj bi razrešni­co dobil predvidoma na septembrski seji. Društvo je za namen gradnje koče na Pla­nini do 14. avgusta 2018 zbralo 630.505,24 evrov, od tega 390.801,71 evrov gotovine in za 239.803,53 evrov storitev. 17. avgust – Rušitvena dela cestninske po­staje Vrhnika so potekala med 17. in 20. avgustom ter nato še med 24. in 27. av­gustom. Priključek je bil za promet zaprt samo omenjene dni, ostale dni je promet potekal nemoteno. Rušitvena dela na ce­stninski postaji na Logu so trajala dlje, končno pa je bil promet na omenjeni re­laciji sproščen 20. septembra. Postaja je stala 36 let. 25. avgust – Komaj je štarter Nočnega teka na Vrhniki ustrelil s pištolo, ki je na­znanjala začetek teka, že se je ulil dež in vztrajno padal tako rekoč do konca teka. Kolesarski vzpon na Ulovko, ki je potekal pred tem, je na srečo potekal še po su­hem. Le redki so se odločili za kombina­cijo obeh podvigov: kolesarskega vzpona in nočnega teka po ulicah Vrhnike. Pri kombinaciji je bil najhitrejši Matej Jakša s časom 47:47, pri teku na 10 km pa Matej Šturm (31:19). Organizator dogodka je bilo Športno društvo Agonija. 27. avgust – Podjetje Fortrade, ki se ukvar­ja z veleprodajo pohištva v Sloveniji in tujini, je po 25 letih obstoja postavilo nov mejnik – v poslovni coni pod Hruševco je odprlo novo visokoregalno skladišče z ra­čunalniško podporo. SEPTEMBER 1. september – V KS Podlipa-Smrečje je od leta 2015 do 2018 potekala rekonstruk­cija 50 let starega vodovodnega omrežja. Hkrati so izboljšali hidrantno omrežje tudi za okoliške kmetije. Po zaključku del je bil 1. 9. na dvorišču Celarske kmetije ob­novljeni vodovod, predan v uporabo. 9. september – Turistično društvo Blaga­jana Vrhnika je v Starem malnu podelilo v luči spodbujanja lepega okolja, v katerem živimo, priznanja lastnikom najlepše ure­jenih hiš v občini. Druženje je popestrila zasedba Sax Ladies. 12. september – V prostorih razstavišča Moja Ljubljanica je odprl fotografsko raz­stavo Foto klub Okular Vrhnika. Razstava je bila na ogled do konca oktobra 2018. 16. september – Športno društvo Podli­pa-Smrečje je skupaj z Gostilno Jurca or­ganiziralo Tek Podlipa 2018. Tekmovalo je 49 tekačev v 16 kategorijah. 21.–23. september – V cerkvi sv. Trojice je tretje leto zapored potekala tridnevna pri­reditev v čast klasični glasbi in zborovske­mu petju Festival Vrhnika. Odprli so ga mladi: klavirski trio Glasbene šole Vrhni­ka, Manja Maček, Jakob in Luka Maklin. Večer je nadaljeval klavirski trio ljubljan­skega konservatorija: Urška Gutnik, Miha Grmek Seražin in Ana Kosmač. Večer je sklenil Trio Rupnik (Manca, Anže in Nejc Rupnik). Sobotni nastop so zaznamovali dramski igralec Janez Škof in četica mla­dih glasbenikov iz Glasbene šole Vrhnika, nedeljski program pa je zapolnil Franci Bozovičar z branjem odlomkov Cankarje­vih del in člani Okteta Raskovec. 25. september – V galeriji Cankarjevega doma je bilo odprtje slikarske razstave »Cankar v času« umetnikov Stanislava Ma­kuca in Draga Leskovarja. Osrednja nit sli­karskih del obeh avtorjev je bil Ivan Cankar. 30. september – Prešerno veselje otrok je bil zaščitni znak sobote, ko se je v Bevkah »odpirala« nova tematska pot, prežeta z domišljijo in znanjem – 3,2 km dolga Pot močvirskih škratov na Mali plac. Idejni oče poti je Uroš Grilc iz Zavoda Škrateljc, na poti pa otroci zbirajo žige ter preko pra­vljice odkrivajo naravne znamenitosti, do­mišljijo pa jim podžigajo še lesene skulp­ture škratov in živali ob poti. OKTOBER 2. oktober – V preddverju Cankarjevega doma je svoja vrata odprla razstava Pisana beseda v slovenskem prostoru na poštnih znamkah in razglednicah. Filatelistična in kartografska razstava je bila posvečena velikanu pisane besede Ivanu Cankarju. Na odprtju razstave je bilo mogoče ku­piti tudi srebrnike s Cankarjevo podobo, na izpostavljenem poštnem okencu Pošte Slovenije pa je bil na voljo tudi priložno­stni žig. Razstava je bila odprta do 22. ok­tobra. 6. oktober – V vrhniškem športnem par­ku je potekal že 7. Oberfest, na katerem ni manjkalo ne piva ne zabave. Za živo glasbo so poskrbeli Klapa Bonaca, Nina Donelli in Modrijani. 6. oktober – Od prvega septembra so za­posleni na OŠ A. M. Slomška Vrhnika in učenci že lahko uporabljali nov prizidek k šoli z osmimi novimi učilnicami. Ura­dno odprtje s slovesnim rezanjem traku pa je sledilo dober mesec kasneje, 6. ok­tobra. 10. oktober – Kulturno društvo Stara Vrh­nika je na velikem odru Cankarjevega doma predstavilo družinsko zgodbo v pi­smih »Bilo je nekoč«. 12. oktober – Tekom obnove komunalnih vodov na območju Gradišča na Vrhniki so komunalni delavci naleteli na arheološke ostanke. Arheologi so našli ostanke zgo­dnjerimske poselitve oz. arhitekture. Med drobnimi najdbami so prevladovali od­lomki opek. Odkrili pa so tudi druge grad­bene materiale, ki so pripadali ostankom luksuzno opremljenih bivalnih objektov: odlomke rdeče obarvanega ometa in mo­zaično kocko iz belega kamna ter številne odlomke okenskega stekla (1. stol. n. št.). V zahodnem delu gradbišča je bilo odkrito severno obzidje poznorimske utrdbe, ki je oklepala srednjeveško naselje Gradišče ali Hrib. Obzidje so odkrili v dolžini 33,4 m. Za datacijo obzidja žal ni bilo odkritih da­tacijskih elementov. Domneve o izgradnji utrdbe so za zadnjo četrtino 3. stoletja. Na osnovi skromnih odlomkov prazgodovin­ske keramike lahko domnevamo na ob­močju Gradišča ali Hriba tudi na prazgo­dovinsko poselitev (v bronasti in železni dobi). Vse najdbe bodo po končani analizi in končni objavi rezultatov predane pri­stojnemu Mestnemu muzeju Ljubljana (MGML). 12. oktober – V prosvetnem domu v Šen­tjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem so odprli gostujočo razstavo z Vrhnike: foto­grafsko razstavo po motivih pisateljevih del, grafična dela Bojana Mavsarja, dele stripa o Cankarju, glinene in keramične izdelke vrhniških učencev ter univerz za tretje življenjsko obdobje iz Domžal in Ljubljane. Razstavo so predstavili: Ta­tjana Oblak Milčinski iz Cankarjevega doma Vrhnika, predsednica Muzejskega društva Vrhnika Katarina Oblak Brown, direktorica Cankarjeve knjižnice Sonja Žakelj in avtorica knjig »O človeku, ki je iskal srečo« Zdenka Obal. Dogodek je bil popestren še z dramskim recitalom »Brez­časnost Ivana Cankarja« v izvedbi Ale­ksandra Tolmaierja in Dua FinePlus. 12. oktober – Vrhniško združenje borcev za vrednote NOB je pri Štampetovem mo­stu pripravilo spominsko slovesnost ob obletnici njegovega miniranja med okupa­cijo leta 1943. Z rušenjem tega pomembne­ga objekta na Južni železnici so onemogo­čili Nemcem povezavo z bojiščem v Italiji. 13. oktober – Civilna zaščita Vrhnika je na železniški postaji pri kamnolomu na Ver­du pripravila veliko občinsko vajo sistema zaščite, reševanja in pomoči. Scenarij je predvideval železniško nesrečo in uhaja­nje nevarnih snovi. Na vaji je sodelovalo več kot 350 operativcev. 16. oktober – V sejni sobi je občina z iz­branimi izvajalci podpisala pogodbo za dokončanje del na prizidku vrhniškega zdravstvenega doma. Ti naj bi v roku od 45 do 75 dni dokončali tista potrebna gradbe­na in obrtniška dela, da se bo objekt »za­prl«. Zaradi stečaja glavnega izvajalca del so namreč dela na objektu zastala. 16. oktober – Varstveni center Tončke Ho­čevar in oblikovalka Martina Obid – Mla­kar ter Zavod Ivana Cankarja Vrhnika so v osrednjem kulturnem hramu na Vrhniki pripravili razstavo keramike »Bela krizan­tema«. Razstava je bila na ogled do 4. no­vembra. 17. oktober – V Cankarjevi knjižnici Vrh­nika je v okviru Grabeljškovega večera predstavil svojo novo knjigo Marcel Šte­fančič: »Ivan Cankar: eseji o največjem«. Program so obogatili še z branjem Can­karjevih del in z glasbo. 24. oktober – Društvo Nauportus viva je tako kot pretekla leta pripravilo proslavo ob dnevu suverenosti. Prireditev je pote­kala v Cankarjevi knjižnici Vrhnika. Na okrogli mizi so sodelovali France Volek, France Cukjati in Vladimir Brezar, ki so se dotaknili tistih usodnih dni osamosvo­jitve. Spomnili so se tudi v tem letu premi­nulega Franceta Kvaternika, prvega vrhni­škega župana po osamosvojitvi Slovenije. 24. oktober – V avli Cankarjevega doma je odprl fotografsko razstavo Martin Jelo­všek z Drenovega Griča z naslovom »Ko svetla noč zemljo objame«. Odprtje raz­stave so popestrile članice glasbene sku­pine Diversa. 25. oktober – V mali dvorani Cankarjevega doma je potekala predstavitev 18. Vrhni­ških razgledov, ki na 311 straneh prinašajo zanimive članke številnih avtorjev. Zbor­nik sta izdala Muzejsko društvo Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja Vrhnika. 28. oktober – Dobitnik Borštnikovega pr­stana za življenjsko delo je postal Janez Škof, dramski igralec SNG Drama, rojen v Kranju, ki danes živi v Verdu. NOVEMBER 7. november – Nujna medicinska pomoč vrhniškega zdravstvenega doma je po no­vem bogatejša za novo vozilo – hibridno toyoto, ki omogoča hitre in močne po­speške. Investicija je bila vredna 46 tisoč evrov. Vrhniška nujna medicinska pomoč dnevno v povprečju izvozi trikrat, od tega sta najmanj dva nujna primera. 7. november – Zavod Ivana Cankarja in vsestranska umetnica Milka Emilija Er­bežnik so skupaj pripravili slikarsko raz­stavo »Tam od vzhoda, od Ljubljane divna pesem se glasi«. Razstava je bila odprta do 2. decembra. 11. november – Natanko sto let po tistem, ko so utihnili topovi prve svetovne vojne, se je padlim v tej vojni poklonila tudi Ob­čina Vrhnika s postavitvijo spominskega obeležja na Sveti Trojici. Več kot dvesto imen je zapisanih na spomeniku iz po­horskega tonalita, ki ga je oblikovala ki­parka Alenka Vidrgar. Odprtje je pospre­mil orkester Slovenske vojske, zbrane sta nagovorila župan Stojan Jakin in častna predsednica Muzejskega društva Vrhnika Marija Oblak Čarni, kaplan Primož Meglič je skulpturo blagoslovil. Gonilna sila pri postavitvi spomenika je bilo Muzejsko društvo Vrhnika ob finančni podpori Ob­čine Vrhnika. 13. november – V avli Cankarjevega doma so odprli dokumentarno razstavo Muzej­skega društva Vrhnika o prvi svetovni vojni, z osredotočenostjo na Vrhniko. V nadaljevanju večera so lahko obiskovalci prisluhnili predavanju Vrhničana Dimi­trija Kebeta na temo Cankarjeve smrti, za katero predavatelj meni, da je bila plod agresivnega napada srbskih političnih na­sprotnikov. 16. november – Nogometni klub Dren – Vrhnika je uradno prevzel novo pomo­žno nogometno igrišče z umetno travo v športnem parku v središču mesta. Gre za pomemben mejnik v razvoju nogometne infrastrukture, saj bo omogočil tudi zim­ske treninge. 16. november – Dramska sekcija KD Ivana Cankarja Bevke je v bevški kulturni dvora­ni pripravila premiero gledališke predsta­ve Katoliki.koma v režiji Gregorja Čušina. Ponovitev je sledila naslednji dan in še 21. decembra. 18. november – Na lokalnih volitvah za županski stolček je največ glasov prejel ne­odvisni kandidat Daniel Cukjati, 36,47 %. Z njim se je v drugi krog podal Peter Ga­brovšek, ki je prejel za štiri odstotke manj glasov, tj. 32,47 %. Tretjemu kandidatu za župana Viktorju Sladiču z Liste za Razvoj Vrhnike in podeželja je bitka za županski stolček ušla za dobrih sedemdeset gla­sov – zbral je 31,11%. Na volišča je odšlo 13.546 volivcev (47,01% udeležba). 24. november – V župnijski cerkvi na Vrh­niki je potekala slovesna sveta maša za Ivana Cankarja. Daroval jo je ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Po maši je sledil še kratek kulturni program. 19. november – V Cankarjevi knjižnici na Vrhniki so gostili zaključek literarnega in likovnega natečaja za osnovnošolce in srednješolce na temo »Cankar danes« in »Cankar in jaz«. Zbrana dela, 20 črtic in 27 likovnih ilustracij, so predstavili v zborni­ku »Črtice«. 20. november – V Cankarjevi knjižnici Vrhnika je potekala predstavitev nove knjige o Ivanu Cankarju, avtorja dr. Igorja Grdine, »Ivan Cankar – portret genija«. 24. november – JSKD in njegova območna izpostava na Vrhniki so v Cankarjevem domu organizirali državno srečanje odra­slih literatov in hkrati podelili priznanja za najboljše samozaložniške knjige. Med prejemniki priznanj ni bilo Vrhničanov. 25. november – V Zaplani so v deževnem nedeljskem dopoldnevu odprli novo mrli­ško vežico. Slavnosti trak 120 tisoč evrov vredne investicije sta prerezala predstav­nika tamkajšnjih krajevnih skupnosti Janez Pivk in Matjaž Škrubej ter župana Logatca (Berto Menard) in Vrhnike (Sto­jan Jakin). 25. november – Folklorna skupina Ligojna je pripravila v dvorani gasilskega doma v Ligojni celovečerni nastop ob praznova­nju 40. obletnice delovanja. Hkrati je mlaj­ša folklorna skupina, imenovana Cepci, praznovala 15. obletnico poplesavanja. Z zabavno uprizoritvijo vaškega življenja iz časov, ko so še vsak večer zbirali mleko pri odjemalcu v Ligojni, so na duhovit način po­peljali obiskovalce skozi venček tradicional­nih plesov in zgodovino folklore v Ligojni. 30. november – V Šmihelu pri Pliberku so odprli gostujočo vrhniško razstavo »Ivan Cankar: ob stoti obletnici smrti«. Raz­stava je bila popestrena še z dramskim recitalom »Brezčasnost Ivana Cankarja«, zbrane pa sta nagovorili še Tatjana Oblak Milčinski, vodja projekta Cankarjevo leto, in Nataša Oblak Japelj kot predstavnica Cankarjeve knjižnice in Muzejskega dru­štva Vrhnika. 30. november – V počastitev mednarodnega dneva invalidov je MePZ Društva invali­dov Vrhnika v veliki dvorani Cankarjeve­ga doma izvedel že 21. letni koncert. V go­ste so povabili MePZ Pentakord iz Zaloga pri Ljubljani. DECEMBER 1. december – Vrhniška Karitas je v Can­karjevem domu organizirala 14. dobro­delni koncert »Dva novčiča«. Slabi dve uri dolg glasbeni program so oblikovali lokal­ni in drugi izvajalci, zbrana sredstva pa so namenili socialno šibkim družinam. 1. december – NK Dren – Vrhnika je slove­sno odprl novo pomožno igrišče z umetno travo v Športnem parku Vrhnika. Investi­cija je vredna 165 tisoč evrov, od katerih je občina prispevala 50 tisoč, dobrih 31 tisoč Fundacija za šport in 20 tisoč Nogometna zveza Slovenije. Preostanek bodo pokrili sponzorji, donatorji in nogometni klub. 2. december – V drugem krogu lokalnih volitev je največ glasov prejel Daniel Cu­kjati – 53,58 %, neodvisni kandidat, ki je nastopil s podporo SDS, liste ZaLajf, NSi, SLS, SMC in Zeleni Slovenije. Prejel je 379 glasov več kot njegov tekmec, prav tako neodvisni kandidat s podporo liste Pove­zujemo Vrhniko in SD, Peter Gabrovšek (46,42 %). Volilna udeležba je bila 39,32%. 3. december – Združenje splošnih knji­žnic, Skupnost občin Slovenije in Ministr­stvo za kulturo RS so v Velikih Laščah ob zaključku drugega javnega natečaja pode­lili desetim občinam nazive »branju prija­zna občina«. Prejela ga je tudi Vrhnika. 3. december – Pred vhodom v Cankar­jev dom na Vrhniki so namestili bronasti relief Ivana Cankarja, delo akademske kiparke Alenke Vidrgar. V galeriji kultur­nega hrama pa so odprli slikarsko-kipar­sko razstavo »Iskanje podobe umetnika« pokojnega akademskega kiparja Janeza Boljke. Razstavljena so bila tudi nekatera prvič videna dela. 6. december – V osrednjem vrhniškem kulturnem hramu so se zbrali člani Dru­štva slovenskih pisateljev, da so počastili spomin na Ivana Cankarja. Sodelovali so: Erica Johnson Debeljak, Tanja Petrič, Jedrt Lapuh Maležič, Blaž Lukan, Mua­nis Sinanović, Denis Škofić, Jure Vuga in Lenart Zajc. Brali so odlomke iz svojih in Cankarjevih del. 7. december – Pevsko društvo Ivana Cankarja Vrhnika je pripravilo še dru­gi del mednarodnega festivala društev in zborov, ki nosijo v imenu naziv »Ivan Cankar«. Na velikem odru Cankarjevega doma so nastopili: zbor OŠ Ivana Cankar­ja »Kuštravci«, savinjski rogisti KD Ivan Cankar Tabor, dramska skupina iz Velike Loke, harmonikarji iz Plešivca pri Vele­nju, nižja srednja šola Ivan Cankar Trst, dijaki Državnega izobraževalnega zavoda Ivan Cankar – Žiga Zois – Jurij Vega iz Go­rice, KD Ivan Cankar iz Jurovskega dola, Slovensko KD Ivan Cankar iz Halmstadta in člani MePZ Camerata Slovenica Sloven­skega kulturnega društva Ivan Cankar Sarajevo. Večer je sklenilo pevsko društvo gostiteljev. 10. december – V vrhniškem Cankarje­vem domu je na predvečer 100. obletnice Cankarjeve smrti potekala osrednja dr­žavna slovesnost. Slavnostni govornik je bil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, kulturni program pa so poleg or­kestra Simfonika oblikovali še dramski igralci: Polona Juh, Jurij Souček in Iztok Valič. 11. december – Projekt »Cankarjevo leto« se je počasi iztekel. Odvilo se je okrog 400 različnih dogodkov. Na dan pisateljeve smrti se je odvila še ena zadnjih priredi­tev »Povsod je luč«. Od 11. ure in 12 minut dalje so na različnih koncih Vrhnike po­tekale kulturne prireditve, tudi ponoči, ki so se zaključile naslednji dan ob 19. uri in 18 minut. Nenavadni termini sim­bolizirajo datum Cankarjeve smrti: 11. 12. 1918. 17. december – Vrhniška Območna izpo­stava JSKD in ZIC Vrhnika so v Cankar­jevem domu pripravili koncert »Rondo hrepenenja«, s katerim so predstavili zbir­ko skladb za zbore in samospeve avtorja Tomaža Habeta na besedilo Ivana Can­karja. Skladbe so obiskovalcem predsta­vili MePZ Akademija za glasbo Univerze Ljubljana, vokalna skupina Ivana Cankar­ja Ljubljana, baritonist Jaka Mihelač in pi­anist Urban Stanič. 18. december – Na ustanovni seji novoi­zvoljenega 24-članskega občinskega sveta je zaprisegel novi župan Daniel Cukjati. 20. december – V Cankarjevem domu je potekala slovesnost ob dnevu samostoj­nosti in enotnosti. Zbrane je nagovoril gostitelj večera župan Daniel Cukjati, slavnostni govornik pa je bil predsednik Območne veteranske organizacije vojne za Slovenijo Marjan Rihar. 22. december – Na Sodnijskem trgu je potekal božično-novoletni sejem z otro­škima predstavama, na koncu katerih jih je obiskal še Božiček, ki je mednje razdelil darila. Popoldne je Klub vrhni­ških študentov organiziral božično-do­brodelno druženje z živo glasbo. Pečat dogajanju so dali tudi člani Lions kluba Vrhnika, ki so poskrbeli za Božičkova darila in za zbiranje prostovoljnih pri­spevkov za socialno ogrožene družine. 31. december – Vrhničani so se od starega leta lahko poslovili na Sodnijskem trgu, kjer je Zavod Ivana Cankarja pripravil sil­vestrovanje na prostem z glasbeno skupi­no Calypso. Niko Nikolčič in Nives Kovač. Predsednik Borut Pahor med najmlajšimi v Župnijskem vrtcu Vrhnika. KRONIKA ZA LETO 2018 Spomenik v Ligojni (foto: Simon Seljak). Nataša Oblak Japelj in Tone Rožmanc (foto: Katja Gotvajn). Prejemniki zlate plakete Športne zveze Vrhnika. KRONIKA ZA LETO 2018 Gradnja prizidka pri zdravstvenem domu. Nastopajoči v baletni predstavi Alica v čudežni deželi. KRONIKA ZA LETO 2018 »Pogreto zelje« je bilo polno humornih vložkov. Avtorji in ilustratorja so imeli po koncu predsta­vitve veliko dela s podpisovanjem stripov. Častni občan Jože Rode in župan Stojan Jakin. KRONIKA ZA LETO 2018 Katja Escobar iz vrhniške pražarne kave Esco­bar in desno svetovni prvak v kuhanju kave v džezvi Konstantinos Komninakis. Glavni akterji pri ponatisu Cankarjeve Erotike: Helena Primc, Boštjan Koprivec, Tatjana Oblak Milčinski in Sonja Žakelj. KRONIKA ZA LETO 2018 Odprtje dogodka sta popestrila Rok Bohinc in Juš Milčinski. Starešina vrhniške lovske družine Jure Petkov­šek med nagovorom. KRONIKA ZA LETO 2018 Koncerti Big Banda Vrhnika so v nekdanjem bazenu vedno dobro obiskani. Prireditev pod lipo samostojnosti. KRONIKA ZA LETO 2018 Parada gasilcev je potekala po Tržaški cesti. Udeleženci planinskega tabora v Krnici pod Vršičem (foto: MO PD Vrhnika). KRONIKA ZA LETO 2018 Veselje otrok ob eni od skulptur v gozdu. Petkov večer je odprl klavirski trio Glasbene šole Vrhnika: Manja Maček, Jakob in Luka Maklin. Slavnostni trak sta prerezala ravnateljica šole Darja Guzelj in župan Stojan Jakin. KRONIKA ZA LETO 2018 Sodelujoči na okrogli mizi (foto: arhiv DNV). Častna straža pred spomenikom. Novo vežico je blagoslovil vrhniški župnik Mo­hor Rihtaršič. KRONIKA ZA LETO 2018 Razstava v Šmihelu Levo: Peter Gabrovšek, desno: novoizvoljeni župan Daniel Cukjati. Slavnostni govornik predsednik RS Borut Pahor (10. december). KRONIKA ZA LETO 2018 Božiček ni prišel praznih rok. (22. december) Katarina Oblak Brown POROČILO O DELU MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA (MDV) V LETU 2018 Muzejsko društvo Vrhnika sem v letu 2018 zastopala predsednica dr. Katarina Oblak Brown. Izvršni odbor (Marija Malovrh, Metka Miklavčič, Nataša Oblak Japelj, Olga Pivk, Mira Rančov, Branko Stanov­nik, Tone Kos in Janez Žitko) in nadzorni odbor (Anka Grom, Majda Margon in Ma­rija Oblak Čarni) društva sta se v tem letu sestala dvakrat. Finančna sredstva za delo društva prispe­va vsakoletno Občina Vrhnika preko raz­pisa »Sofinanciranje ljubiteljske kulturne dejavnosti«, člani društva s plačilom čla­narine in prostovoljnimi prispevki. Nekaj denarja je prejelo društvo tudi s prodajo Vrhniških razgledov in manjši del z dona­cijo iz dela dohodnine. Najzahtevnejši vsakoletni projekt je izvedba raziskav s področja domoznan­stva ter priprava in izdaja društvenega zbornika Vrhniški razgledi; doslej smo izdali 18 številk. Delo zahteva celoletno dogovarjanje z avtorji in s svojci pred­stavljenih rojakov oz. z lastniki raziska­nih nepremičnin, ter intenzivno iskanje in preverjanje informacij v knjižnicah in regionalnih ali v republiškem arhi­vu. Zbornik dosega strokovni nivo; med drugim ga dostavljamo tudi v Etnografski muzej Slovenije, Slovenski šolski muzej ter na Filozofsko fakulteto, Oddelek za geografijo (Univerza v Ljubljani). Zbor­nik je dostopen tudi na spletnem portalu Dlib, zvezki 1-11, z dodatnim poročilom o zvezkih 1-17 v reviji Arhivi, 2018, št. 1. Na Dlib pridemo tudi preko spletnega portala Zgodovina Slovenije – SISTORY, s katerim upravlja Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani. V zadnjem letu je bilo opravljenih precej obsežnih in zahtevnih študij, večinoma vezanih na pomembnejše obletnice do­godkov (160 let Južne železnice, 100-le­tnica konca 1. svetovne vojne, 100-letnica Cankarjeve smrti): preučevanje Dekla­racijskega gibanja ob koncu 1. svetovne vojne in podpisovanja Majniške deklara­cije na Vrhniki, preučevanje gradnje pro­ge Preserje-Borovnica kot dela Južne že­leznice, preučevanje Vrhniških gostiln, vrhniških učiteljev, geografije (Podlipska dolina), vidnejših Vrhničanov, nekdanje Industrije usnja Vrhnika. Največji projekt leta 2018, republiškega pomena, pa je bil gotovo postavitev spomenika padlim in pogrešanim iz 1. svetovne vojne. To je bil raziskovalno (zbiranje imen) in finančno izredno zahteven projekt, ki se je izvajal več kot 10 let. Večina društvenih projektov je izpeljana v dobrem sodelovanju z Zavodom Ivana Cankarja Vrhnika in Cankarjeve knjižni­ce Vrhnike, posredno ali neposredno tudi z Občino Vrhnika, ter z mnogimi drugimi lokalnimi združenji. Velikega pomena pa je sodelovanje z institucijami na republi­ški ravni. Na portalu SISTORY (Inštitut za novejšo zgodovino) se nahajajo naši popisi okoli 10.000 prebivalcev Vrhnike (raziskave so objavljene v več številkah Vrhniških razgledov); popis in urejanje je nastalo v projektu “Popis prebivalstva Slovenije 1830–1931” v sodelovanju Muzej­skega društva Vrhnika in Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Z Inštitutom za novejšo zgodovino sodelujemo v projektu “Zbira­nje podatkov o slovenskih vojaških žrtvah 1. svetovne vojne”. KRONOLOGIJA DOGODKOV: Januar. 10. januarja se je sestal uredniški odbor Vrhniških razgledov ter pregledal vsebino nastajajoče številke in terminske možnosti izida. Februar. 26. februarja smo izpeljali 1. sejo izvršnega in nadzornega odbora z nasle­dnjimi točkami dnevnega reda: Občni zbor 2018, izdelava logotipa MDV in izid Vrhniških razgledov št. 19 in 20. V fe­bruarju se je urednica Vrhniških razgle­dov obrnila na muzej Moja Ljubljanica s prošnjo za poročila o novih arheoloških najdbah na Vrhniškem. Poročila bi se v obliki člankov objavila v zborniku Vrhni­ški razgledi. Ga. Irena Šinkovec iz muzeja je prošnjo posredovala dalje arheološkim raziskovalcem. Marec. 21. marca smo izpeljali redni letni občni zbor Muzejskega društva Vrhnika. Kot uvod k sestanku je bila predvajana DVD arhivska dokumentacija strojarskih del v nekdanji IUV (last Nika Šušteršiča). 25. marca sta MDV in Zavod Ivana Cankar­ja Vrhnika na pobudo novinarja Leskovca predstavila lokalne dogodke Cankarjeve­ga leta za Radio Prvi – RTV Slo. 26. marca je bilo odprtje razstave »130 let delovanja Olepševalnega društva Vrhnika, sedanje­ga TD Blagajana Vrhnika« (dopolnjena razstava iz leta 2008 z naslovom »120 let delovanja Olepševalnega društva na Vrh­niki, avtorjev Marije Oblak Čarni in Igorja Berginca), ki so jo pripravili TD Blagajana, Muzejsko društvo Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja. Konec marca smo kot društvo v javnem interesu za Ministrstvo za kulturo pripravili obvezno poročilo o svojem delo­vanju v preteklem letu. April. 16. aprila smo odprli razstavo o Cankarjevem spomeniku z naslovom »Ljudstvu je spomenik všeč … še vedno«; gre za dopolnjeno razstavo iz leta 2006 avtorjev Marije Oblak Čarni in Igorja Berginca, z dodanim prispevkom o ki­parskem ustvarjanju na temo Cankarja Alenke Vidrgar in Bojana Mavsarja. 23. aprila smo se kot novo partnersko dru­štvo udeležili Zbora članstva Zveze kul­turnih društev Vrhnika. Glavne točke dnevnega reda so bile volilna konferenca, izdaja glasila Zbornik ZKD in počastitev Cankarjevega leta 2018. Maj. 10. maja smo v okviru Cankarjevih dni izvedli Dan odprtih vrat stalne raz­stave akad. slikarja Florisa Oblaka, ki je postavljena v prostorih nekdanjega roko­delskega doma. 24. maja smo Muzejsko društvo Vrhnika, Cankarjeva knjižnica Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja Vrhnika v Knjigarni Haček v Celovcu v sodelova­nju s Slovensko prosvetno zvezo predsta­vili dogodke v zvezi s počastitvijo Can­karjevega leta v naši občini. Naše društvo je sodelovalo z gostovanjem razstave o Cankarjevem spomeniku. Junij. 1. junija smo si pod vodstvom stro­kovnjaka za železnice g. Bogomira Trohe ogledali kraje, kjer so poskusili z železni­ško progo prečkati borovniško dolino v različnih zgodovinskih obdobjih. Ogleda­li smo si staro traso iz leta 1857 in objekte, ki so ostanek viadukta, staro in novo žele­zniško postajo, čuvajnico 666, italijansko čuvajnico in ostanek zaklonišča za gradi­telje nemške obvozne proge iz leta 1945. V pomladanskih, poletnih in jesenskih mesecih so potekale intenzivne pripra­ve za postavitev spomenika žrtvam 1. svetovne vojne na sv. Trojici (dogovori z občino, oblikovalko, izvajalci). Za izved­bo projekta smo v juniju pridobili tudi soglasja s strani Ministrstva za kmetij­stvo, gozdarstvo in prehrano, Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Turističnega društva Blagajana, ki je za spomenik odstopilo prostor na svojem ze­mljišču. Julija smo v lokalnem mesečniku Naš časopis objavili seznam padlih in po­grešanih, s pozivom občanom, naj nas na morebitne nepravilnosti ali manjkajoče podatke obvestijo. Pisma s podobnim po­zivom so bila razposlana še v vse krajevne skupnosti Občine Vrhnika. Julij. 13. julija smo organizirali ogled Lu­kacove – Ankine kašče na Stari Vrhniki, ki jo je leta 2007 odkupila in obnovila do­mačinka, članica društva, Anka Grom. 23. julija smo izpeljali 2. sejo izvršnega in nadzornega odbora z naslednjimi točka­mi dnevnega reda: Problem dostopnosti izvirov Ljubljanice v Močilniku, Zbiranje spominov za lokalno železnico Ljubljana – Vrhnika in Postavitev spomenika padlim in pogrešanim iz 1. svetovne vojne. V poletnih mesecih smo se z lastnikom dela zemljišča v Močilniku, g. Tomšičem, dogovarjali o možnostih rešitve dostopno­sti Močilnika in njegovih izvirov obisko­valcem. Ureditev lastništva in s tem pogo­jenega dostopa v prid občanov Muzejsko društvo Vrhnika odločno podpira. September. Konec septembra je bila nek­danja, zdaj častna predsednica MDV in glavna urednica Vrhniških razgledov Marija Oblak Čarni imenovana za častno članico Zveze Zgodovinskih društev Slo­venije, in sicer za ves njen prispevek k raziskavam zgodovine Slovenije, arhivski dejavnosti in tudi k »bogatemu razvoju Muzejskega društva Vrhnika«. Oktober. 12. oktobra smo Muzejsko dru­štvo Vrhnika, Cankarjeva knjižnica Vrh­nika in Zavod Ivana Cankarja Vrhnika na avstrijskem Koroškem – tokrat v Šentjan­žu - ponovno predstavili dogodke v zve­zi s počastitvijo Cankarjevega leta v naši občini. 15. oktobra smo se udeležili seje IO ZKD Vrhnika z glavno točko dnevnega reda: Dogovor o sodelovanju društev ZKD ob Cankarjevem letu na proslavi 20. de­cembra 2018. Muzejsko društvo je predla­galo sodelovanje s postavitvijo dopolnjene razstave »Ljudstvu je spomenik všeč … še vedno.« 20. oktobra smo izvedli izlet v Sa­vinjsko dolino, kjer smo obiskali Flosarski muzej v Ljubnem in Soržev mlin v Polžah pri Novi cerkvi. 25. oktobra je bila pred­stavljena nova številka zbornika Vrhniški razgledi 18, ki na 311. straneh vključuje osemnajst prispevkov devetih avtorjev. November. 11. novembra smo končno iz­peljali dogodek, ki smo ga pripravljali več kot 10 let, postavitev spomenika žrtvam 1. svetovne vojne na Sveti Trojici, v organi­zaciji MDV, TD Blagajana, CKV, ZIC-a in glavnega finančnega podpornika Občine Vrhnika. Spomenik je oblikovala akad. Kiparka Alenka Vidrgar. Pri dogodku so sodelovali še Slovenska vojska, Oktet Ra­skovec in Pritrkovalci sv. Pavla Vrhnika. V popoldanskih urah istega dne se je Anka Grom kot zastopnica društva ude­ležila predstavitve kandidatov za župana Občine Vrhnika in izpostavila problem ohranitve Idrijskega skladišča, monu­mentalne stavbe na Ljubljanski cesti 17 na Vrhniki, ki jo je pred 250 leti zgradila država za potrebe Idrijskega rudnika. 13. novembra smo bili zabeleženi kot partner­ji projekta »Zbiranje podatkov o vojaških žrtvah 1. svetovne vojne na Slovenskem« pri javni predstavitvi baze »Vojaške žrtve 1. svetovne vojne na Slovenskem«, ki jo je organiziral Inštitut za novejšo zgodovino. 30. novembra smo Muzejsko društvo Vrh­nika, Cankarjeva knjižnica Vrhnika in Za­vod Ivana Cankarja Vrhnika avstrijskim Korošcem še tretjič predstavili dogodke v zvezi s počastitvijo Cankarjevega leta v naši občini – tokrat v Šmihelu. Konec no­vembra smo v Cankarjevem domu Vrhni­ka ponovno, po 13 letih, postavili razstavo »Vrhnika v prvi svetovni vojni« (izdelano leta 2005), ob predavanju Dimitrija Kebe­ta, ki je predstavil svoje poglede na smrt Ivana Cankarja. December. Ob državni proslavi ob zaključ­ku Cankarjevega leta, ki se je v Cankarje­vem domu odvijala 10. decembra, je bila ponovno na ogled razstava »Ljudstvu je spomenik všeč … še vedno.« POROČILO O DELU MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA (MDV) V LETU 2018 Gostovanje dopolnjene razstave »Ljudstvu je spomenik všeč … še vedno!« v Knjigarni Haček v Celovcu (24. maj 2018). Ogled krajev v borovniški dolini, kjer so potekale trase Južne železnice v različnih zgodovinskih obdobjih. Pri čuvajnici 666. (1. junij 2018; foto. K. O. B.). POROČILO O DELU MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA (MDV) V LETU 2018 Ogled Lukacove – Ankine kašče na Stari Vrhniki (13. julij 2018; foto: Lilijana Stepic). Izlet v Savinjsko dolino: v Flosarski muzej v Ljubnem in v Soržev mlin v Polžah. Pred Sorževim mlinom. (20. oktober 2018; foto: K. Oblak Brown). Izšla je nova številka zbornika Vrhniški razgle­di, 18 (predstavitev 25. oktobra 2018, CDV). POROČILO O DELU MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA (MDV) V LETU 2018 Odkritje spomenika na Sveti Trojici in njegovo odkritje 11. novembra 2018. (Foto: Janez Tomšič) Izsek razstave »Vrhnika v 1. svetovni vojni« (november 2018, avla CDV, foto. K. O. B). POROČILO O DELU MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA (MDV) V LETU 2018 vrhniški razgledi Leto 19 (2018) Izdala in založila: Muzejsko društvo Vrhnika, predsednica Katarina Oblak Brown, in Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem, Vrhnika, direktor Boštjan Koprivec. Uredniški odbor: Igor Berginc, Franci Dovč, Anja Frković Tršan, Pavel Mrak, Marija Oblak Čarni (urednica), Nataša Oblak Japelj (namestnica urednice), Tatjana Oblak Milčinski, Olga Pivk, Mirjam Šemrov Lektoriranje: Mirjam Šemrov Tehnična ureditev, prelom: Milena Oblak Erznožnik Tisk: BIROGRAFIKA BORI d. o. o. Naklada: 350 izvodov Vrhnika, marec 2020 ISSN 1408 – 0583 – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana SLIKA NA NASLOVNICI: Litoželezni vodnjak z nimfo iz leta 1904 na Vrhniki ob Tržaški cesti pred OŠ Ivana Cankarja (foto: Nataša Oblak Japelj, 2020). SLIKE NA ZADNJI STRANI KNJIGE: Boštjanov kozolec v Blatni Brezovici (foto: Niko Nikolčič, 2019). Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor govori na osrednji državni slovesnosti na predvečer 100. obletnice Cankarjeve smrti 10. decembra 2019 v Cankarjevem domu na Vrhniki (foto: Gašper Tominc). Ivan Malavašič riše pred domačo hišo, 1969 (foto: družinski arhiv). C. Kr. profesor Baltazar Baebler z ženo Frančiško, hčerko Damjano in sinom Aleksijem med prvo svetovno vojno (foto: družinski arhiv dr. A. Beblerja). Skupina Vrhničanov pred spominsko kapelo na pokopališču v Judenburgu, 2004 (Naš časopis, 27. september 2004, str. 8). MDV Muzejsko društvo Vrhnika ZIC LETO 19 2018 VRHNIŠKI RAZGLEDI VRHNIŠKI RAZGLEDI 19 LETO 19 2018 VRHNIŠKI RAZGLEDI VRHNIŠKI RAZGLEDI 19