Drli, grof celjski,
(„Teharski plemiči.")
Opera v treh dejanjih.
Spisal Anton Funtek. Uglasbil Viktor Parma.
Izdalo iu založilo
„Dramatično društvo" v Ljubljani.
V LJUBLJANI.
Natisnila „Narodna Tiskarna
1895
Osebe:
Grof Urh celjski ...........Bariton.
Pengar, župan teharski.........Bas.
Marjetica, njega hči..........Sopran.
Ivan, nje ženin............Tenor.
Valentin, Ivanov tovariš.........Tenor.
Jerica...............Alt.
Romar............' . •	Bas-
Glasnik grofa celjskega.....' . . . .	Bas.
Fantje, dekleta, starejšine, viteški sluge, biriči, spremstvo grofovo.
Dejanje se vrši na Teharjih sredi 15. stoletja, •
2W <j>n
P ^JaVo
Predigra.
Prvo dejanje.
Hiša Pengarjeva; pred njo pogrnjena mizr Z jedne strani pridejo fantje, z druge dekleta; naposled Ivan z Marjetico.
Štev. i. Zbor in arija.
Fantov zbor.
Slovesen spev skoz vas doni, Le pojmo, krepka četa! Brez vseh skrbij živimo mi In ljubimo dekleta. Rudečih ust poljub sladak, Ljubečih rok objem gorak — Kaj treba še, da sreča Ljubezni se poveča ?
Očij brezdanjih živi kras In vitki stas života Ustvarjen je samó za nas, In naša vsa lepota !
A kar se v srcih vara godi, Velja le nam, to vemo mi — Kaj treba še, da sreča Ljubezni se poveča?
Pozdravljene, mladenke, tod, Vam bodi pesem peta! Zaroke mi slavimo god Najlepšega dekleta! Bog živi te, zaročni par, Bog čuvaj ti ljubezni žar, Da srečna sta, ta sreča I nam blaginjo veča! (Razvrsti se v polkrogu; Ivan z Marjetico poklekne pred Pengarja, da ju blagoslovi. Iz dalje se začuje večerni zvon.)
Prngar.
K Tebi, Bog, v višine svete, Plove prošnje moje glas : Za jedino svoje dete Oče moli sivolas!
Božja milost bodi z vama, Ki klečita pred menoj; Srčni zvezi sreča sama, Blagoslov očetni moj!
Da rodilo zlate klase Polje vama bi plodnd, Da le blage, lepe čase Zrlo vaju bi okcS.
Mir in zlogo novi hiši, Dece mile cvet in kras — Milostivo, Bog, usliši Prošnje te ponižni glas!
Mešani zbor.
Mir in zlogo novi hiši, Dece mile cvet in kras — Milostivo, Bog, usliši Prošnje te ponižni glas!
Štev. 2. Zbor.
Zbor deklet.
Ti cvela si med nami, Naš najmilejši cvet; Mč puščamo s tožbami Najlepšo vseh deklet; Oh, tebi pa trepeče Na ustnih srečen smeh : Daj Bog, daj Bog ti sreče
V	prihodnjih lepih dneh!
Mešani zbor.
Daj Bog, daj Bog ti sreče
V	prihodnjih lepih dneh!
Zbor deklet.
Nevesta bodeš zvila Cvetdv poročnih kras;
Na veke se ločila S tem vencem boš od nas ! Naj prosimo ljubeče Zatč v trenutkih teh : Daj Bog, daj Bog ti sreče
V	prihodnjih lepih dneh!
Mešani zbor.
Daj Bog, daj Bog ti sreče'
V	prihodnjih lepih dneh!
/bor deklet.
Oh, skoro se ti skrije Dekliških let sijaj, A že ti duša pije Ljubezni soj in slaj; Ljubezni soj trepeče Svet&l in čist v očeh : Daj Bog, daj Bog ti sreče
V	prihodnjih lepih dneh 1
Mešani zbor.
Daj Bog, daj Bog ti sreče
V	prihodnjih lepih dneh!
(Nastopi romar.)

Štev. 3. Recitativ in dvospev,
Pengar.
Kam li, častiti vas gospod, Tu mimo vodi pozna pot?
Romar.
Prisél po daljnem svetu Tuj romar sem v ta kraj; Pri svetem bil očetu, Domov potujem zdaj. A težka meni hoja, Teló želi pokoja; Zat<5, če tukaj smem V zavetji prenočiti —
Pengar.
Prispeli, mož častiti, K postrežnim ste ljudém. Če všeč vam v družbi naši In šum nocojšnji vas Mordá odtod ne plaši, Ostánite pri nas I
Romar.
Pozdrav vsi družbi vaši! Hitreje mine čas, Ko blagi se Ijudjé Pri dobri vinski časi Življenja veselé. Rad čujem šalo, smeh,
Veselje ni še greh. Ne dajte se motiti: V trenutkih hočem teh Za vas Boga prositi.
(Vsi razven Ivana in Marjetice sedejo za mizo. Ko sčde romar, odpnfe se mu halja in Valentin zapazi pod njo oster nož. Romar se hitro zapuž; Valentin ga odslej opazuje strogo.)
Marjetica.
Bridkost sred mi stiska, Kak<5 mi je tesn<5!
Ivan
A dej, čemu ta strah, Čemu ta pogled plah ?
Marjetica.
Poglej, kak<5 se bliska Popotniku ok6; Oh, jaz bojim se teh oči, Veruj, da romar tujec ni!
Ivan.
Kakč veliš? Kak govor čuden, Obraz kak<5 preplašen tvoj! Mož svet je to, popotnik truden, Ki tu prenočil bo nocoj.
Marjetica.
A jaz se ga bojim —
Ivan.	.
Čemu?
Da tujec je, naj te ne plaši. Saj miren je glasnik miru, Proseč blaginje hiši vaši. Uteši se, da lepi dan Veselo nama bo končan.
Marjetica in Ivan.
Živ6 se v duši meni Budi spomin krasžn, Da nama zaželeni Poročni pride dan !
Marjetica.
Svetil prizor se javlja: Glej, razsvetljen oltar —
Ivan.
Duhovnik blagoslavlja Pred njim ljubeči par.
Marjetica in Ivan.
Zavezi kliče sreče Pobožnih svatov zbor, A z mano ti proseče Oziraš se navzgor:
Ivan.
Cvetoča ti nevesta,
Marjetica. •Ljubeč ti ženin moj 1
Ivan.
Družica bodi zvesta 1
Marjetica. Ti zvest pri meni stoj! Oba.
A Bog nebeški brani Bridkostnih naju dnov, Bog nama stoj na strani In blagoslov Njegov!
Štev. 4. Scena.
Marjetica.
Globoko v duši strah me peče Bridk6st me zapustiti neče — Oh, glej 1 Kaj vidim ? Valentin Razjarjen vstaja — kaj poreče
(Stopita bliže.) •
Valentin.
Vam bodi vsem ta opomin, Ki z mano ste pri mizi zbrani Kdor skrivoma orožje hrani, Odldži ga!
(Fantje skočijo izza mize,) Prvi.
Ha, kaj, kak<5 ?
Drugi.
Da prav smo čuli?
Tretji.
Nam dč to?
Prvi.
Orožje mi ?
Drugi.
Čemu nam bo ?
Tretji.
Besedo, Valentin, preklici, Preklici jo pri tej-le priči!
Valentin.
Nikddrl
Fantje.
Ne žali nas!
Valentin.
Mirujte!
Kar sem ukazal, novič čujte: Orožje v stran!
Ivarl.
Prijatelj , mir! Čemu nocoj ves ta prepir? Povem ti, nisem ga zaslužil! Ti, ki vsekddr tak6 udan Z menoj si se, prijatelj, družil, Nocoj budiš prepir glasen.
Valentin.
Toda —
Ivan.
Ne, pusti!
Valentin.
Ali včdi: Izdajnik tu sedi pri nas!
Prvi fant.
Izdajnik ?
Drugi. Ha! In v naši sredi ?
Vsi.
Kje, kdo?
Marjetica.
Moj Bog!
Romar.
On žali vas ! Kdo neki v takem mirnem časi Orožje nosil bi na vdsi? Sevč, naposled, kje drugod —
Valentin.
Pustite v miru nas, gospod! K£j vi, če hodite po sveti, Orožje morate imeti ?
Romar.
Jaz? Mene brani častni stan; Uboštvo in imč je božje
Najboljše romarju orožje ; Lahk6 tedaj čez hrib in plan Potuje varno mož mirdn; ZaM —
Ivan (zgrabi romarja).
Dovolj, izdajnik kleti! Kaj tod se ti iz halje sveti ? Ha, nož ? To tvoj zaročni dar ? Zgrabite ga, to je slepar I (Vsi skočijo izza mize; nemir.)
Valentin.
Da, čujte! Pazno že ves čas, Kar tujec je priščl med nas, Pozorno sem na njega gledal, Ker ni mi všeč njegov obraz. In prav ko je za mizo sedal, Tedaj se halja mu odpnč, In svetel nož zablisne se. Že hotel nddenj sem skočiti, A nisem hotel vas plašiti —
Fantje.
Kaj, to slepar?
Nekateri.	. .
To romar ni?
Drugi.
Res, glejte, od strahu medli!
Vsi.
Zgrabimo ga!
(Obkolijo romarja.) Pengar.
In jaz vesel Tak(5 sem ga med nas vzprejel! Dej, kaj si hotel v mirni družbi ?
Nekateri fantje.
Kdo si? Odkod?
Ivan.
V čegavi službi? Romar.
Poglejte nož; vse vam povč, Morda spoznate zvezde tč.
Ivan.
Grb celjskih grofov!
Vsi (osupli).
Oh, gor j 6 !
Romar.
Hahž, kaj ne, to druga stvar? Mraz trese vas po vsem životi; Da nihče tod se me ne loti, Grof Urh je meni gospodar!
Ivan.
Zdaj ne! Mi gospodarji prvi!
Valentin.
Dej, česa iščeš v dražbi tej ?
Ivan.
Sicer ta nož se v tvoji krvi Namakal bode — brž povej!
Fantje.
Dži, prav! Predrl sleparja !
Romar.
Stoj!
Mogočen grof gospod je moj, Od srca vam vsekddr prijazen, Todi gorjč, če njega kazen —
Fantje.
Dovolj!
Ivan. Gov6ri!
Romar.
No, pa bodi! Poslan po svojem sem gospodi, Da romar prenočim pri vas In zvem, kjer spi nevesta mlada.
Marjetica.
Moj Bog! Gor j ž!
(Zgrudi se na klop in si zakrije obraz.) Dekleta.
Bog vlruj nas!
Ivan
Potem, .govori, kaj potem ?
Romar.
Počasi, vse vam še povem: Ko polnočni bi prišel čas, Tedaj dospel bi grof iz grada —
Ivan.
Peklá zalega! Torej to! Počakaj, Urh, ne bo takó. Se nam je dana ta oblast. Da branimo dekliško čast! —
Valentin.
Domov sedaj, domov, dekleta, Sedaj pač nam dohaja čas! Domov, a krepka naša četa Pozorno čula bo za vas 1 (Dekleta odhajajo preplašena; samó Marjetica in Jerica ostaneta.)
Štev. 5, Finale.
Ivan.
Dej, ali bode sam nocoj?
Romar.	*
Biriča vzame dva s seboj —
Ivan.
Takč se torej nam godi: Nobeden dom že varen ni. Celjan veli, in hlapcev četa Prihruje v hišo — tolpa kletal In jemlje, kar v roko dobi! Dokdaj tako, to vprašam vas, Grof bode še sramotil nas, Dokdaj odvajal nam dekleta ?
Marjetica. Jerica. Valentin. Pengar. Fantje
Tak('> se torej nam godi: Nobeden dom že varen ni. Celjan veli, in hlapcev četa Prihruje v hišo —- tolpa kleta! In jemlje, kar v rok6 dobi! Dokdaj tako, to vprašam vas, Grof bode še sramotil nas,
Dokdaj odvajal nam dekleta ?
* • ' •
Romar.
Tako tedaj velite vi, Da dom noben že varen ni. On zapovč; in hlapcev četa Prihruje v hišo — tolpa vneta! In jemlje, kar v rok(3 dobi. A čujte, kaj vam pravim jaz: Nikd&r ne pride tisti čas, Da njemu moč bi bila vzeta!
iS
Fantje.
Ha naša je nocoj osveta: Vračila je ugoden čas — Celjan, varuj se nas nocoj !
Ivan.
Vi torej družni ste z menoj ?
Fantje.
Da, vsi, ki tu smo zbrani!
Marjetica (se privije Ivanu).
Kaj hočeš? Oh, ljubljenec moj, Nikar, nikar] Pri nas ostani! Dobrotni Bog, kak strah, kak<5 Od groze mi drhti telcS . . . In oče tam —
Pengar.
Bog sam nas brani! Srčn<5 ga molil, prosil bom, Da ščitil bi ta častni dom.
Ivan.
Ne boj se, ljubo dete, Prišžl je čas osvete Za sto in sto krivic. Za čast se naše v£si V nebd prisega glisi. Naš klic je boja klic!
Fantov zbor.
Za dom, za čast! V neb<5 doni Prisega naša sveta! Kot jeden mož stojimo mi Za mila nam dekleta. Vihraj preteč vihar okrog, Zaščitnik naš je večni Bog — Naprej za prava sveta, Naprej, ponosna četa !
Drugo dejanje.
Hiša Pengarjeva z balkonom; blizu nje ob drevesi slonita Ivan in Valentin; za hišo prežiš fantje. Noč; samo Marjetičino okuo razsvetljeno.
Štev. 6 Romanca.
Ivan.
Zemljo noč pokriva, Svet pokojno spi; Blažen, kdor počiva
V	sanjah brez skrbi — Bog, varuj ga ti!
Ali kdor gré z doma,
V	srci zlobno strast, Kdor samotno roma Skrunit hišno čast — Bog, kaznuj ga ti!
V	duši svoji nosim Sliko nje zvestô ;
Zanjo molim, prosim Blaženo nebó — Bog, varúj jo ti!
Štev. 7. Scena quasi recitativo.
Valentin.
Polnoč se bliža Ako prav Govoril romar je, poslanec, Potem pač skoro naš pozdrav Začuje Urh, naš dobri znanec. In kak pozdrav! Vse žive dni Ne bode zábil te noči! Ne mehki glas mladenke mile, H kateri hoče iti v vás, Do cela drug mu bode glas, In zbal se bode njega sile. — A ti molčiš?
(Ivan strmi predse; ne gane se.)
Prijatelj, glej, Takó te nisem zrl doslej! Okó, sicér takó plamteče, Ugaša ti — život trepeče — Hej, kvišku, brate, v noči tej! Pomisli, ženin si na straži Za njó, umeješ li, za njó ?
(Ivan se zgane.) Junaka se nocoj izkazi, Za njo povzdigni pest mocnó;
Pogubi, kar se ti uprč — Tako — ok6 ti živo zre — Zdaj dvigaš glavo, stiskaš pest — Tako, zdaj si branitelj zvest Mladenke zveste!
Ivan.
D k, vsekdar! A glej, prebil sem hud vihar V trenutkih teh! Na mojo vero, Premišljal sem, kaj čaka nas, Če res izvedemo namero.
Valentin.
Ti?
Ivan.
Sram me je — nocoj je čas — On ali jaz!
Valentin.
On ali til Ivan.
In vender, glej. to me boli; Po takem dnevi taka noč! A bolj še mi pogublja moč Spomin na miljeno mladenko! Oh, ti ne veš, kakti je grenko, Kak<5 je bridko čustvo to, Da ondu v sobi toži, joka. A jaz — srci mi v prsih poka — Jaz tu stojim, ne vem, kakc5 . . .
Valentin, Ne veš? Pomisli nanj samo!
Ivan.
Da, nanj! . . . Prav zdaj morda se bliža, Da zvršil kleti bi namen 1 A predno nam odvede plen, Da Bog nasilnika poniža 1 Ej, grof, da te imam v oblasti, Pred mano v prah bi moral pasti, Vijoč se od strahii po tleh! A jaz s krvjč bi tvojo greh
Izbrisal na vse večne čase--
Ha, mirno!
(Marjetica in Jerica prideta na balkon; Ivan in Valentin se umakneta).
Štev. 8. Arija in dvospev.
Marjetica. Nevesta mlada bila — Ivan.
Cuješ li te glase?
Marjetica.
Presrečna sem tak6! Ljubezen meni mila Odprla je neb<5.
Spomin na dni cvetoče Dekliških mojih let,. Pogled na dni bodoče — Oh, lep je bil ta svet!
In zdaj ? . . . Prešla je doba, In v srci žgč bolest: Po sreči moji zloba Izteza ljuto pest!
Kot jastreb grof oholi Pridere v mirni stan, Nevesta plakam v boli Na svoj najlepši dan.
Če je pregreha bila, Da srečna sem tak6 Ljubezen mlado pila, Ne sodi me, nebo!
yerica.
Ne plakaj, bleda reva, Iz duše globočin! Na žalost tega dneva Izgini ti spomin!
Marjetica.
Ne, ne, oh, dušo bega Neznosna mi zavest: Na veke dneva tega Ostane mi bolest!
Jerica.
K Devici v srčni boli Ozriva se v nebo, Devico sveto moli In prosi- jo srčn6 !
Obe.
Sveta Deva, Zri nizdol 1 Tebi reva Tožim (toži) bol! Ti ublaži Mi (ji) vihar, Brani, straži Me (jo) vsekdar! Bridko joče Mi (ji) sreč; Slušaj vroče Te prošnji' : Sveta Deva, Zri nizdol! Tebi reva Tožim (toži) bol! Mene, (njo in) njega Vžruj zlega!
(Odideta v sobo. Ko utihne petje, začttje se iz dalje pesem grofo1
Štev. g. Entrée-valcek.
Grof (za prizorom).
Krepkô bi zavrisnil, Zaukal na glas Kot fant, ki k dekletu Gré svojemu v vâs.
Valentin.
Kaj ? Čuješ ? Brž, stopiva v stran — Sedaj prihaja —
Ivan.
Dà, Celjan I
A jaz —
(Hoče se izviti, Valentin ga zadržuje.)
Valentin.
Kaj hočeš? Kaj te moti? Miruj, ne hôdi mu naproti !
Ivan.
Ubijem ga na kletem poti! Valentin.
Mirûj ! Ti sam, a tam trijé — Poskrijva se — tam stopa žé. (Marjetica in Jerica se prikažeta pri oknu.)
Grof (bliže).
Veselo mi v prsih Utriplje srcé :
Deklé bom najlepše Pritisnil nasé.
Plačilo obema Cesarsko podám, A njo za plačilo Obdržal bom sam.
Ivan.
Gorjé ti bodi, grof, gorjé !
Marjetica.
O Bog — kaj vidim — tu so ié! (Valentin šiloma odtira Ivana v skrivišče; Marjetica in Jerica se skrijeta; v sobi ugasne luč. Skoro nastopi grof z dvema bi-ričema; vsi opravljeni po fantovsko.)
Grof (tiho).
Veselo mi v prsih Utriplje srcé: Deklé bom najlepše Pritisnil nasé!
Stev. io. Recitativ in podoknica.
Kaj hodita takó, bedaka, Kot prav ne vedela bi, kam? Sram vaju bodi, v dušo sram, Da senca vaju plaši vsaka ! Hitreje, pravim! Rad bi ié Mladenki zrl v oči lepé . . .
Resnično: ondu njen je dom, Kjer ženin skoro vstopil bom, Kadar pokliče romar nas. Prelepa noči Priroda tiha Povsodi zgolj ljubezen diha — Stražita zunaj me tačas, A ko velim, tedaj odtod Stopita sem.
Ririča.
Da, prav, gospod!
(Obstaneta.) Grof (zase).
Vse tiho! Kje li moj biričr Vse spi — nikjer ne čutim nič. In ona? Kaj če pesem moja Vzbudi mladenko iz pokoja? (Zapoje pod oknom Marjeti činim.) Tebi le se gldsi Spev ljubeči moj 1 Ti najlepša v v&si, Slušaj me nocoj I Daj, da te objamem, Od ljubezni vnet; JDaj, da s sabo vzamem Rožo vseh deklet' Rožo te gojiti Hočem zvest vrtnar, Ljubeč veren biti Hočem ti vsekdar!
Tihi hram odkleni
Brez strahu sedaj, In zaupno k meni Pridi' v naročaj. Nikdo te ne vidi, Če odpreš mi dom, Pridi torej, pridi, Da tvoj ženin bom. Noč, glej, zemljo krije In ljubezni žar Nama naj zašije V noči za vsekddr.
Marjetica in Jerica (v sobi).
Sveta Deva, Zri nizdol! Tebi reva Tožim bol: Mene, njega V&ruj zlega!
Grof.
Kaj to? Kak glas? Kaj neki moli?
Štev. ii. Scena, arija in zbor.
Pa ne, da bi poslanec moj — Ha, dalje! Bodi kakorkoli, S seboj odvedem jo nocoj! (Fantje planejo iz skrivališča; Ivan skoči h grofu, zgrabi ga z levo roko za vrat, z desnico mu nastavi nož na prsi. Drugi zalotijo biriča. Hrup. Marjetica, Jerica na balkonu.)
Ivan.
Postoj! Nikamor več odtod, Da ti odvajal bi dekleta? Ubij te gromi
Grof.
Ha, tolpa kleta, Razbojnikov ponočnih rod, Kaj hočete ? Zakaj mi pot Ustavljate? Res, jako častno: Trijč smo mi, hahd, a vas? Oj, teh junakov, ki na nas Krdeloma dre v d oblastno !
Ivan.
Urh, celjski grof, podaj se nam! (Grof se zdrzne, seže po skritem noži, aH Ivan mu ga izvije in vrže od sebe.)
Grof.
Ha, kaj, kak<5? Poguba vam! Dk, grof sem res, in moja moč Dovolj mendž. vam vsem je znana —
Ivan.
Kdo pač bi ne poznal Celjana ? Iz sirih grddov, tesnih koč Pobegne rddost in pok6j, Ko vanje grajskih hlapcev rdj Pridrč na grofovo povelje, Da mu zvrši ohole želje!
Grof.
Zatô se boj !
Ivan.
Čemu ? To noč Ne brani vas nobena moč. Zgrabite ga, če sam ne gré ! Zvežite grofovske roké.
Grof.
Kaj? Meni to? Nazaj, na stran! Jaz, celjski grof, vam ukazujem, Jaz, ki Zagorju poveljujem, Grof Urh, hrvaški zemlji ban —
Fantje. In naš jetnik sedaj !
Valentin.
To noč
Ne brani vas nobena moč.
(Pengar pride počasi, trudno iz hiše in stopi pred grofa. Fantje v polkrogu. Molk.)
Pengar.
Ti, ki o pozni uri, Ko spi vesoljni svet, Pred moje hodiš duri, Ti strah ženi, deklet, Od mene si proklet !
Dom skruniš moj pošteni, Od grešne strasti vnet — Daj, smrt odloči meni, A čuj, kaj dejem spet: Grof, bodi mi proklet! (Peugar odhaja; pred hišo se zgrudi na klop, podpri glavo in sedi nepremično. Molk; samo Marjetica ihti pri oknu. Skoro nat(5 prihiti z Jerico k očetu in ga tolaži.)
Grof.
Kaj je dejal, hahd ? Kaj hoče starec tžL ? Naj rajši spi domd!
Ivan in fantov zbor.
-
Ne rogaj se, za Boga! Gorje, kdor kletvi roga Očetni se takti! Trepeči od bojazni, Grof, pr&si, da ne kazni Pravično te neb<5!
Grof.
Dovolj! Prosite rajši sžmi. Da ne priščl bi nikdar dan, Ko vrne vam to noč Celjan! Gradu zapr6 vas tesni hrami, Podzemske ječe, kjer nikd&r Nebeški ne posije žar; Varujte se!

Št. 12. Scena in arija.
Fantje. Grof celjski, z nami Grof.
Nikdar!
Ivan. Zgrabite ga! (Fantje ga primejo.)
Naprej!
Grof.
Varuj vas Bog, ko pride čas! A ti, ki tod veluješ, dej, Kaj hočeš z mano v noči tej ?
Ivan.
Kaj hočem ? Poučiti vas, Da nihče v v3s ne sme k dekletom, Ki branimo jih mi! Pred svetom Sramota vaša se razkrij, Sicčr bodite brez skrbij. Zapremo vas v globoko klet, A jutri bode zvedel svet, Kje celjski grof je bil ujet!
Valentin iti fantje.
Ujet grof Urh pri nas — hahi, Kak6 novost bo lepa tž!
Grof.
Slušajte, fantje, kar vam dem: Pogum mi dobro vaš ugaja, A zdaj pustite me, naj grem.
Valentin.
Brez nas nikamor s tega kraja !
Ivan.
Ne, grof; kar nič ne bode s tem: Vi greste z nami —
Grof.
A za vraga! Kaj takšen vam zapor pomaga ? Bogato vse vas obdarim; Dovolj mi je zlate in blžga, Da vas tak6 poplačam ž njim, Kot knez noben, ni kralj ni car Slug zvestih plačal ni nikdar. — Kaj menite ? No, kaj velite ?
Ivan.
Grof, slabo ni, kar govorite, A tak obet ne mami nas. Čemu naposled takšen kras ? Solzč na njem gore prelite! Ne, polja nam dovolj rodč, Zlatži dovolj je v njivah naših, In sila rok, ki vas držč, Nam ljubša je od zlatov vaših.
Fantje.
Res je tak6.
Grof.
Čast, komur čast! Besedam moškim tem se čudim! Tak govor, to je prava slast: Zlati vam v izobilji nudim — Vi nečete. Spoštujem vas; Vedenje to je plemenito In vredno, da mu pride čas, Ko bode vsakomur očito. Zato velim tako gospod: Kaj, če s podpisom vas častitim, Prijatelji, uplemenitim?' Če s plemstvom vaš ponosni rod Na vekov vek nocoj okitim ?
Prvi fant.
Kako ?
Drugi. Uplemeniti nas?
Tretji.
Grof, tak obet vesel pozdravljam!
Prvi.
Za ceno to pustimo vas.
Grof.
Jaz pa obet vam svoj ponavljam. Besedo viteško zastavljam,
Da plemenit bo rod in dom! Dve zvezdi vam poklonil bom Od svojih treh, a vi pazite, Da nikdar jih ne zatemnite.
Nekateri fantje.
Čast grofu!
Vsi.
Čast in slava nam!
Grof.
A zdaj me, fantje, izpustite!
(Izpusti ga.) Ivan.
Grof, vidite, obetam vam, Če nas slepite kakorkoli —
Grof.
Kak(5 li? Starejšinstvo voli Vam jutri, svete Ane dan, Načelnika. Ves narod zbran Od blizu bode in okoli, In pri volitvi tudi jaz Navzočen bom z gospddo svojo. To bode baš ugoden čas. Da vse začuje voljo mojo. —-Vaš rod je hraber bil vsekddr, Junaških dedov vaših čini, Vsakomur so živč v spomini, Njih čet ni stri noben vihžlr.
To, fantje, bodi vzrok jedini, Da vas za plemiče priznam.
Ivan.
Dovolj ta vzrok nam prija sam. -ÍHHg-
Štev. 13. Finale.
Grof.
Plačilo pač drugačno Zaslužite zató, Da ste nocoj zvijačno Zalezli me tako. A bodi! Radi njé, Marjetice lepé, Opraščam vam samó.
(Marjetici.) A ti, ki sama kriva Nocojšnje si noči, Mladenka ljubezniva, Pristopi bliže ti!
(Marjetica se boječe približa; ž njo Jerica in Pengar. Marjetica poklekne pred grofa.)
Marjetica.
Proseč klečim pred vami tod: Bodite milostni, gospod!
Grof,
Vstani, vstani! Kazni Moje se ne boj; K meni brez bojazni Dvigni p6gled svoj!
Glej, sreč mi jasnil Teh očij je žar; Morda mi ugasnil
V	njem ne bo nikddr.
Ko na nočni stezi
V	dom se vračam svoj, Prvič, zadnjič sezi
V	roko mi nocoj !
(Drži jo dolgo za roko; hipno se obrne, da odide.)
Ivan.
Slobodno, grof, domov hodite, A jutri svoj obet zvršite. Kot hrast tako je čvrst naš rod, To pomnite vsekddr, gospod! (Grof odide z biričema.)
Fantov zbor.
Očetov junaški je meč Od krvi sovražne bil rdeč; Ž njo črke naš rod je zarisal, Listino si plemstveno spisal.
Karkoli ponosni nam ded Zapisal je nekdaj besed, Nikoli jih nismo zabili, Na veke jih bomo častili.
Globoko nam v prsih živč Junaško sreč in roke, Branitelji vedno resnice, A nikdar laži in krivice!
Tretje dejanje.
Odprt prostor na vasi; na sredi lipa, zadaj na vzvišenem prostoru bogato okrašen šator za grofa in starejšine. Pod lipo Ivan, Valentin in fantje. Zbor deklet prihaja pojoč, za njimi Pengar, Marjetica in Jerica. Iz dalje se čuje zvonjenje.
Štev. 14. Zbor in čveterospev.
Mešani zbor.
Zvonove čuj ubrane, Kakó pojó čez plan; Slovesno svete Ane Oznanjajo nam dan. Sedaj čez plan in goro Prihajal bode skoro Pobožni verni rod; Iz duše bo udane Praznoval svete Ane, Svetnice naše god. Zvonove čuj ubrane.
Kakó pojó čez plan, Slovesno svete Ane Oznanjajo nam dan!
(Pozdravljajo se in si podajajo roké.)
Ivan (Marjetici).
Bledo lice tvoje, Kalne ti oči — Reci, dčkle moje, Kaj li te teži?
Marjetica in ivan.
Ali ti je moči Vprašati takó ? Oh, spomin te noči Zali me (jo) hudó.
Ivan, Jerica, Pengar.
Zabi, kar prebila Bede si nocoj, Oj, mladenka mila, Zjasni pdgled svoj!
Marjetica.
Oh, kako zabila Bedo bi nocoj ? Oh, kako zjasnila Žalni pogled svoj I
Pengar.
Da, res, zabimo, kar je bilo: Iz noči lep se dan rodi, In solnce novič sije milo, Kad&r pobegne mrak noči. — Prepričan sem, da lepše dni Imeli bomo, če seveda Ostane grof nam mož beseda ; No, tudi to me ne skrbi. Če namreč kdaj na čast priseže, Obet ga takšen vselej veže —
Fantje. Beseda ta nas veseli
Pengar.
Zatorej upam, da veselo Poroke poslavimo dan; Umeje se, da vše krdelo Povabljam nanj —
Fantje.
Pozdrav srčan 1
Pengar.
In tudi druga čast vas čaka, Posebno tebe, vrli zčt, Ki vedno lep sodrugom vzglžd Podajaš pravega junaka. A tam že starejšine naše Prihajajo — tedaj tačas Pozdravljeno krdelo vaše!
Ivan.
Pozdravljeni 1
Fantje.
Bog živi vas!
(Pride šest starejšin; Peugar se jim pridruži, vsi odidejo proti šatoru. Fantje in dekleta se primejo za roke in zaplešejo.)
Štev. 15. Kolo.
Kolo pleše četa naša, Fantov zbor in zbor deklet, Srčna čustva pa razglaša Spev iz duše dna zapet.
Kaj veselje ne kipelo Glasno bi na dan tak6? Saj prelepo in veselo Žitje naše je mlad<5.
Kolo pleše četa naša, Fantov zbor in zbor deklet. Srčna čustva pa razglaša Spev iz duše dna zapčt. (Začuje se znamenje na rog; grof se približa s spremstvom.)
-gHi«-
Št. 16. Scena, arija in zbor.
Grof.
Ne dajte se motiti Na svete Ane god; Ta dan se veseliti Srčno ves mora rod!
Fantje.
Pozdravljeni, gospod, Grof celjski plemeniti!
Grof.
Rad gledam vas takd; Kdor dan na dan se trudi, Naj veseli se tudi, Da si zvedri glav6 Le dalje v lahki ples, Le pojte čvrsto vmes 1 (Cimdalje več nriroda prihaja; fantje in dekleta plešejo kolo; grof jih gleda nekaj časa, potem stopi s spremstvom v šator.)
Kolo.
Kaj veselje ne kipelo Glasno bi na dan takč? Saj prelepo in veselo Zitje naše je mlado.
Pleši, pevaj, četa naša: Zbor iz duše dna zapit
Srečo našo naj razglaša, Radost hvali mladih leti
(Grofov glasnik zatrobi pred šatorom na rog. Vse ljudstvo se obrne proti šatoru.)
Glasnik.
Vam vsem, ki zbrani ste okoli, Tako naznanja moj gospod: Dančs, na svete Ane god, Zbor vaših starejšin izvoli Načelnika, ki fantov voj Voditi bode mogel v boj In tudi mir doma braniti Načelniku se pokoriti Vsakomur je in v vseh stvareh, Tičočih hišnega se reda, In prav tak6 njega beseda Veljati mora v bojnih dneh. — Tak6 naznanja vam ta dan Urh, celjski grof in ortenburški, Zagorski knez, hrvaški ban, Slavonski ban in dalmatinski!
(Glasnik iz nova zatrobi na rog; starejšine stopijo v šator. Dočim se vrši volitev, stoji nekateri skupaj ; Ivan se potihoma razgovarja Z Marjetico. Nekateri fantje privalč pod lipo sodeč vina in pij<5, drugi plešejo z dekleti.)
Kolo.
Pleši, pevaj, četa naša! Zbor iz duše dna zapžt
Srečo našo naj razglaša, Rždost hvali mladih let!
(Grof in starejšine stopijo iz šatora ; glasnik zatrobi.)
Glasnik.
Tak(5 se daje vam na znanje, Ua Ivan Mlinarjev izbran je Za voja fantovskega roja.
Fantje.
Bog živi ga!
Vse ljudstvo.
Bog živi voja!
(Fantje vihtč klobuke in se gneto okolo Ivana.)
Glasnik.
Sedaj pred svojega gospoda Vdj stopi teharskega roda !
(Fantje z Ivanom na čelu stopajo proti šatoru.)
Fantov zbor.
Zastava vihrž, Orožje žvenkeče; Na borbo, hurž! Sovrag naj spoznž Krdelo grmeče!
Ivan se pokloni grofu.) Grof (začuden).
Ha, ti!
(Po kratkem molku.)
Prisezi mi v rok<5 Udanost trajno in zvesto.
Ivan (mu seže v roko). Prisezam vam, da branil bom V viharji, v miru rod in dom!
Grof (potegne meč in pokleknivšega Ivana ž njim trikrat plo-skoma udari po plečih).
Ne sluga, nego vitez moj Odslej boš v bojih stal z menoj 1 Načelnik ti si četi slavni, Pred njo plašan beži sovrag; Kot dedje tvoji starodavni Ti vodi jo do novih zmag! Pokonci prapor vselej nosi, Stoječ nezmajno kakor hrast, A meč s krvjo sovražno r6si, Če tčrja tvoja, moja čast. Sloboden ti, prost dom s teboj —-. Le vstani, vitez novi moj! (Viteški sluge prinesd Ivanu viteško opravo, den6 mu oklep ua prsi, opašejo križasti meč, posadi šlčm na glavo, obesijo široki ščit na levo rame in dado zastavo v roko. Dočim se to vrši, poje)
Fantov zbor. Zastava vihri, Orožje žvenkeče, Na borbo, huri! Sovrag naj spozni Krdelo grmeče \ (Fantje dvignejo Ivana na rame; veselo pozdravljanje zbranega ndroda.)

Štev. 17. Arijeta z zborom in arija.
Zbor deklet iu Marjetica.
Duša tvoja (moja) pije Sreče tiho slast, Saj i tebi (meni) sije Ljubijenčeva čast!
Vznesena postava — Kje li vitez tak? Slava tebi (meni), slava: Tvoj (moj) je ta junak!
Glasnik (zatrobi; potem)
Slušajte vi, ki tu ste zbrani, Kaj celjski grof vam še oznani!
Grof.
Kadar vihar se bojni vname,
Od vas zvestejših nimam slug.
Na moj ukaz vi dom in plug
Zapuščate in posel drug,
Hiteč na boj junaški zame.
Zvestobo t£ko sem ukrenil
Poplačati denašnji dan;
Začuj me torej, ndrod zbran:
Po milosti sem svoji sklenil,
Urh, celjski grof in ortenburški,
Zagorski knez, hrvaški ban,
Slavonski ban in dalmatinski,
Da vas povzdignem v plemski stan!
Od zvezd, ki se na modrem polji Ponosno v grbu mi blesti, Za grb vam dajem zvezdi dvd, A pismo to takc5 vam dč, Napisano po moji volji:' Za plemiče, to sem ukrenil, Priznavam vas od tega dnč; Začuj me torej, narod zbran: Po milosti sem svoji sklenil, Urh, celjski grof in ortenburški, Zagorski knez, hrvaški ban, Slavonski ban in dalmatinski. Da vas povzdignem v plemski stan! (Znamenje na rog; grof izroči listino Pengarju.) Vsi.
Celjanu slava! Prost naš rod! In plemenit! Vsakdd gospod! (Fantje točijo v kozarce, starejšine dvigajo čaše.)
Štev. 18. Finale.
Pengar.
P6rok sreče naše Bodi pismo vaše; Grof, zato i jaz V starejšin imeni Zanje hvalim vas. Viteška beseda,
Ki junak jo ceni, Veže vas odslej; Mirno torej gleda Nam ok6 naprej; Na blaginjo vašo, Grof, dvigujem čašol (Trkajo iti pij<5.)
Natočimo v čase svoje Kapelj zlatih še enkrat ; Z bratom brat naj srčno poje, Brata mi pozdravljaj brat!
Zemlja rodna, zemlja sveta, Tebi mi nazdravljamo! Tebi v blagost brez trepeta Srčno kri zastavljamo.
Zorne naše so mladenke, In možjč so r<5du čast — Živi, živi Bog Slovenke,
j. -> Cvetni logi, senčen gaj — Kvišku, bratje! V roko čaše:
(Trkajo, Ivan stopi k Marjetici in ji napija.)
Ivan.
Živi Bog slovenski raj!
Grof.
Dovolj tedaj! Da ne pozabim: Kadar poroke bode god, Tedaj pač upam —
Pengar.
Da, gospod!
Na te poroke god vas vabim, Če namreč s prostimi bi kmeti Hoteli v druščini sedeti.
Grof.
Ne pozabite, da ta dan Povzdignil sem vas v plemski stan, Da torej bodem v društvu vašem Kot v plemenitem zboru našem.
Fantje,
Na zdravje plemstvu! Slava nam! Napijmo še — grof, slava vam!
Ivan.
Takó tedaj končano Vse danes je lepó; Gospod, besedo dano Zvršili ste zTestó.
Grof.
Kar celjski grof obeta, Nikdár še zabil ni —
/vali.
Zahvaljam vas, gospod! A kaj beseda sveta, To vemo tudi mi!
Grof.
Dvignite zopet čase, Slaveč denašnji god ! — Nezmajno vselej stoj Krdelo zvesto vaše Za dom in ndrod svoj.
Krepkd spev d&ni vnet Na večne, večne čase Bog živi rodni svet, Da širi se in rase Sedaj in poznih let!
Vsi.
Krepko spev d6ni vnet Na večne, večne čase Bog živi rodni svet, Da širi se in rase Sedaj in poznih let! —
J^jiá- (str, €)¿. ffcêl ,
eesi¿t¿(^})¿. rticye fio) ¿. -
^uie r*<o¿ -	ir*
(T, X > a^a. jbttf** 4 y «j-ê&fe&vJ.f*
«
^Mr 1
	K
	M
	
O	t>
H	•-i
Oq	O
SB	<!
p	M
H'	O»
N	v
O	
O	O
H-	<5
O	H»
SS	t_>.
H«	CD
	c+
H»	H»
M	P
<	
a>	• »
Wi