ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA LETNIK VII. LJUBLJANA 1959 ZVEZEK 2 Vse tri uvodnike letošnjega letnika »Kronike« posvečamo štirideseti oblet- nici ustanovitve in delovanja KP J. Tokrat prinašamo iz serije treh člankov drugega, ki obravnava dogodke ob samem ustanavljanju slovenskega dela KP J v letu 1920. Uredništvo USTANOVITVENI MANIFEST »DELAVSKE SOCIALISTIČNE STRANKE ZA SLOVENIJO« Z DNE 3. MARCA 1920 DUŠAN KE;RMAVNE;R »Tega manifesta, s katerim se zaključuje pot enotne socialnodemokratske stranke, ni- smo mogli nikjer najti« — tako smo morali zapisati v V. tomu Zgodovinskega arhiva Komunistične Partije Jugoslavije (Beograd 1951, str. 412), posvečenem socialističnemu gibanju v Sloveniji do leta 1920, a kmalu zatem smo pri urejanju dotlej nepregledanih papirjev v Narodni in univerzitetni knjiž- nici odkrili nemara edini ohranjeni izvod tega zgodovinskega dokumenta. Gre za ustanovitveni manifest »Delavske socialistične stranke za Slovenijo«, t. j. osa- mosvojenega levega krila dotlej enotne slo- venske socialnodemokratske stranke, ki se je šele po izstopu iz te stranke lahko pridru- žilo že na kongresu zedinjenja 19. aprila 1919 v Beogradu ustanovljeni »Socialistični delav- ski stranki Jugoslavije (komunistov)« in ki je nato po drugem kongresu te stranke v Vukovaru 20. do 24. junija 1920, preimeno- vane v Komunistično Partijo Jugoslavije, ostalo v njenem sestavu. Gre potemtakem za nekakšen »rojstni list« slovenskega dela KP J, za dokument torej, ki vsekakor zasluži, da ga »Kronika« objavi celotnega v letu, po- svečenem proslavljanju 40-letnice KP J. Pred besedilo manifesta uvrščamo (pod I.) nekaj njegove »predzgodovine«, t. j. kratek pregled diferenciacije v slovenski socialno- demokratski stranki, začete spomladi 1919 pod pritiskom revolucionarnega razpolože- nja v delavskih množicah in zaključene z razkolom stranke v februarju/marcu 1920. Brez takšnega uvoda dandanašnjemu in pri- hodnjemu bralcu, neseznanjenemu s prejš- njimi nasprotji v stranki, vsebina in idejai značaj manifesta ne bi mogla biti dovolj umijiva. Besedilu manifesta (pod II.) pa do- dajamo na koncu (pod lll.) še nekaj najnuj- nejšega ocenjevalnega komentarja. I. Dejstvo, da na beograjskem kongresu ze- dinjenja socialnodemokratskih strank Srbije in Bosne-Hercegovine ter večinskih levih kril hrvatske in vojvodinske socialnodemo- kratske stranke sploh ni bila zastopana slo- venska socialnodemokratska stranka niti po kakšnem manjšinskem zastopniku, ki bi bil izrazil simpatije slovenskega delavstva m zedinjenje ostalega proletariata Jugoslavije, razodeva tedaj še neoslabljeno strnjenost slovenskih socialnodemokratskih kadrov, ki jim je bila še prva skrb ohranitev enotnosti socialističnih vrst od desnih do levih, ne glede na -spreminjajoče se okolnosti, ki uteg- nejo nalagati zdaj desno, zdaj pa levo po- litiko. Tako so pojmovali socialistično po- litiko vsi avtoritativni slovenski socialni de- mokrati, ki so ob razsulu Avstrije jeseni 1918 ostali na ozemlju jugoslovanske Slovenije in ki so se sprva od prvega do poslednjega strinjali s politiko sodelovanja socialnoderao- kratske stranke v narodni in nato deželni vladi za .Slovenijo, v začasnem narodnem predstavništvu za vso državo v Beogradu in v tamkajšnji osrednji koncentracijski jugo- slovanski vladi, izpričujoč s tem stališčem popolno odtujenost vsakršnemu revolucionar- nemu konceptu. Močnejšega dokaza za po- polno prežetost slovenske socialne demokra- cije z reformizmom in za njeno tedanjo po- polno neodpornost zoper meščanski naciona- lizem ne more biti. Kar je bilo v tej socialni demokraciji idejnih elementov, nasprotujo- čih sodelovanju z meščanstvom in goječih perspektivo na revolucionarno zmago pro- letariata nad vladajočimi razredi, dosegljivo v bližnji prihodnosti s stopnjevanjem revo- lucionarnega vala na poti posnemanja okto- brske revolucije tudi v deželah srednje, za- hodne in jugovzhodne Evrope, vse tisto je 57 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO bilo prišlo v Trstu in v Gorici pod italijan- sko okupacijo, kjer se je zlahka predalo vplivu od dne do dne bolj zrevolucionira'e italijanske socialistične stranke. A tudi v jugoslovanski Sloveniji je bilo prav v času okrog beograjskega kongresa zedinjenja vi- deti, kakor da se bo socialna demokracija, dotlej strnjena na liniji »ininisterializma«, pod pritiskom naraščajočega revolucionar- nega razpoloženja delavskih množic enotna preusmerila iz sovladajoče primeščanske stranke v opozicionalno-revolucionarno, ka- kršna je bila na beograjskem kongresu usta- novljena »Socialistična delavska stranka (komunistov)«, predstavnica vsega ostalega proletariata Jugoslavije z izjemo hudo skr- čenih »ministerialističnih« manjšin na Hrva- škem in v Vojvodini. V tej smeri je izredna konferenca slovenske sooialnodemokratske stranke dne 15. aprila 1919 sklenila odpoklic obeh svojih »zastopnikov« — Antona Krista- na in Albina Prepeluha — iz deželne vlade, za Slovenijo in je dva meseca pozneje — 13. junija — izvrševalni odbor te stranke odpoklical iz te vlade oba njena prva vodi- telja, ki sta pa tako po prvem sklepu kakor tudi po tem odpoklicu vendarle še ostala v deželni vladi, kjer jima je toliko bolj pri- Jaka 2orga (ustreljen leta 1942 v Nišu kot talec) Meihrova hiša na Krekovem trgu tik pred prvo svetovno I vojno. V prvem nadstropju njenega dvoriščnega trakta sta j imeli lota 1919 in 1920 sedež obe najivažnejši organizaciji levega krila sociialne demokracije in potem nove »-Delavske socialistične stranke za Slovenijo«: ljubljanska organizacija JSDS in železiničarski sindikat. V teh prostorih so bile vse konference vodstva levega krila in vse večere politične diskusije, Mahrovo hišo je leta 1919 sklenil kupiti želez- ničarski sindikat in jo urediti za ^Delavski dom<, a je izvedbo tega sklepa preprečil Anton Kristan. Namesto nje je bila potem sredi leta 1920 kupljena manj ugodno hiša na sedanjem Novem trgu št. 2, kjer je bil nato »Delavski dom<, ki je rabil vsa dvajseta leta kot prostor zbiTanja, ljubljanskih komunistov. jala udeležba pri skrbeh in poslih meščan- stva, kakor pa sodelovanje z »zboljševizira- nimi« delavskimi in kmečkimi množicami; prepričana sta bila, da jima nastajajoča leva opozicija v stranki ne bo še mogla zrasti čez glavo^ in da bosta še nadalje lah- ko ugotavljala: »Pri nas na Sloivenskem bolj- ševizma ni bilo in ga še ni,« kakor je vzklik- nil 27. maja 1919 Anton Kristan v beograj- skem začasnem narodnem predstavništvu. Bila sta doTolj spretna, da tedaj nista za- vračala naravnost argumentacije pojavlja- joče se leve opozicije, ki je izražajoč raz- položenje množic trdila, da razredna delav- ska politika zahteva predvsem zedinjenje vsega proletariata Jugoslavije v enotno po- litično stranko in v enotne sindikate, ki bodo s svojo enotno močjo mogli delavstvu pri- dobiti več socialne zaščite, kakor pa je je prejemalo po poti sodelovanja z vladajočim meščanstvom, in ki bodo hkrati pripravljali delavstvo na prevzem oblasti, ki ga bo terjal nezadržni val proletarske revolucije, tedaj zmagovite že na Madžarskem in nemara čez kratek čas tudi v ostalem vzhodnem, sever- nem in zahodnem sosedstvu ... Oba desni- čarska voditelja sta samo venomer poudar- jala, da mora prav spričo svojih tedanjih, kakor tudi spričo prihodnjih nalog sloven- ska socialna demokracija — zlasti po zgledu avstrijske, pa tudi češke — ostati enotna in da se mora enotna zediniti s proletariatora ostale Jugoslavije, ko bo zedinjenje »do- zorelo«, ter sta svoj izstop iz deželne vlade samo odlagala na še »primernejši« trenu- tek ... A ne samo, da takšnega »trenutka« nista pričaikala, marveč se je Antonu Kri- stanu celo posrečilo, da si je na zaupniški 58 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA konferenci stranke dne 10. avgusta 1919 s prav pičlo večino izposloval »proste roke« glede vstopa v »demokratsko-socialistično vlado« pod predsedstvom Ljube Davidovica, v kateri je sprejel resor za šume in rude poleg dveh hrvatskih socialistov Vitomira Korača in Vilima Bukšega. Se pred tem si je bil Kristan utrdil pozicijo v vodstvu stranke z izključitvijo iz nje Nina Furlana. ki je ob moralni podpori primorskih sloven- skih socialistov in ob gmotni podpori ma- džarske sovjetske republike skupaj z Jakom Zorgo izdal julija 1919 prvo in edino šte- vilko »Baklje«, prvega slovenskega komuni- stičnega glasila, in začel s sistematično agi- tacijo proti ministerialistični politiki desni- čarskega vodstva med delavskimi množica- mi s silno prodornim uspehom v Trbovljah. V avgustu 1919 je Kristan dosegel tudi še izključitev iz stranke inž. Dragotina Gustin- čiča zaradi njegove kritike politike vodstva v poslednji številki »Demokracije«, ki se je pod uredništvom Alojzije Štebijeve »pri- znala h komunističnim idejam«. A spretno manevrirajoč z geslom ohranitve strankine enotnosti je Kristan še obdržal na uzdi od dne do dne bolj naraščajočo levo opozicijo v strankinih forumih, ki se je skušala ognili razkolu stranke in je hotela prepeljati stran- ko v celoti na protiministerialistično pot in k zedinjenju s »Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov)« s sklepom njene- ga prihodnjega XI. kongresa, na katerem je spričo vseobsežnega revolucionarnega raz- položenja med delavstvom računala z gotovo večino. Na čelu te — dejansko sredinske — leve opozicije v stranki so bili predvsem inž. Anton Stebi, urednik strankinega dnev- nika »Napreja« Rudolf Golouh, dr. Milan Lemež, tedaj organizator pomembnih stran- kinih političnih šol v Ljubljani, na Jeseni- cah in v Trbovljah, in vodilni funkcionarji najmočneje organiziranega sindikata, t. j. železničarskega, z Marcelom Zorgo, Josipom Petričem, Ljudevitom Vencajzom, Ivanora Makucem in dr. Kar pa je bilo še drugih avtoritativnejših socialnih demokratov iz predvojnega in medvojnega časa, so bodisi zvesto sledili avtoriteti mogočnega Antona Krisitana, ki jim je s svojo politiko pripo- mogel do trdnejših in veljavnejših pozicij v delavskem zadružništvu, v sindikatih, v bol- niških blagajnah, in ki jih je delavstvo za- čelo označevati kot »konzumarje in kranken- kaslerje«, ali pa jih je v njihovem omaho- vanju med levo opozicijo in desničarskim vodstvom Kristan spretno izkoričal za svoje namene, zlasti na XI. kongresu stranke, ki ga je dal najprej odgoditi za dva meseca od začetka septembra na začetek novem- bra 1919. Da bi obvladalo ta kongres, na katerem je tudi samo pričakovalo prevladujoče levi- čarsko razpoloženje, je desničarsko vodstvo predvsem poskrbelo, da vnaprej »obrezgla- vi« levo opozicijo. Temu namenu je služila aretacija za čas trajanja kongresa dveh od- ločnih levičarjev, ki bi mu utegnila zmesti račune, Lovra Klemenčiča in inž. Dragotina Gustinčiča, ki sta bila oba izvoljena kot delegata na kongres, čeprav je bil Gustinčič izključen iz stranke. (Nino Furlan je bil za- radi svojega tako uspešnega revolucionarne- ga »rovarjenja« v Trbovljah tedaj že nekaj mesecev v celjskih zaporih; bil je tudi ob- sojen in leta 1920 izgnan iz Jugoslavije na- zaj v okupirano Primorsko!) Še bolj pa je bila leva opozicija »obrezglavljena« z umi- kom iz vseh strankinih forumov in iz stran- ke kratek čas pred XI. kongresom inž. An- tona Štebija, ki ga je desničarsko vodstvo nenadoma lažno obdolžilo, češ da je bil ovadil vojaškemu poveljstvu častnika, sicer desničarskega socialista Zvonimira Bernota,; Marcel Žorga 59 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO da prireja predavanja v ljubljanski socia- listični organizaciji. Tako obrezglavljeno levo opozicijo je bilo na XI. kongresu kljub njeni večini mogoče izmanevrirati s kavču- kastimi sklepi, ki so se navidezno obračali proti ministerializmu in izjavljali za zedi- njenje jugoslovanskega proletariata, ne da bi bili vendarle naravnost naložili »zastop- nikom« stranke izstop iz beograjske in ljub- ljanske vlade ter pridružitev »Socialistični delavski stranki Jugoslavije (komunistov) <, ki je edina predstavljala tisti »jugoslovan- ski Proletariat«, s katerim se je bilo zediniti; tudi v izvrševalnem odboru stranke, ki mu je bila pridržana izvršitev teh kavčukastih sklepov, si leva opozicija ni znala zagotoviti večine. Po tako izvedenem kongresu kajpada ni moglo priti več do novega zbližanja med desničarskim delom vodstva, ki je nadalje- val s svojo dotedanjo politiko in ni našel nobenega »pravega« trenutka za izstop iz obeh vlad, in med tako za zmago na kon- gresu opeharjeno levo opozicijo, ki se je pod pritiskom vse ostrejšega bojevuega razpolo- ženja delavstva razvijala vse bolj v levo od dotedanje sredinske pozicije. Nasprotstvo med obema kriloma v stranki se je v zimi Ljudevit Vencajz .(irojen v avgustu 1876 v Kočevju, umrl 7. avgus.ta 1952 v Ljubljani) 1919/1920 vse bolj zaostrovalo, vrsta stran- kinih organizacij, predvsem politično naj- važnejša ljubljanska, je vodila opozicional- no politiko proti vladi, v kateri so sedeli strankini »zastopniki«. Menda že v januarju je leva opozicija zahtevala sklicanje izred- nega kongresa stranke, ki naj bi z novimi, nedvoumnimi sklepi zagotovil izvedbo skle- pov XI. kongresa v smeri opustitve ministe- rializma in zedinjenja jugoslovanskega pro- letariata. Malo zatem, 15. februarja 1920 pa se je zaključila tudi doba »demokratsko- socialistične« vlade, ki je odstopila in napra- vila prostor novi Protičevi vladi nasprotne strankarske koalicije brez demokratov in socialistov; tedaj so prenehali biti ministri in poverjeniki tisti socialni demokrati, ki dotlej niso hoteli ustreči vsesplošnemu de- lavskemu »pozivu«, naj odstopijo, in ki «o rajši tvegali, da je delavstvo vso njihovo ministerialistično politiko pripisalo na rovaš njihove osebne zainteresiranosti, češ da pro- dajajo in izdajajo koristi delavskega raz- reda buržoaziji, v katero skušajo splezati po hrbtu delavstva... Tedaj se je Anton Kri- stan, odtlej »kraljevski minister na razpolo- ženju«, vrnil iz Beograda v Ljubljano in je takoj napovedal, da bo zdaj »napravil v stranki red«, to se pravi obračun z levo opo- zicijo, ki mu je grenila sicer prijetno mini- strovanje ... Ta obračun je opravil na seji širšega ii> vrševalnega odbora stranke dne 22. februar- ja 1920, ki je najprej odobrila dotedanjo taJctiko stranke kot »pravilno, ker je utrdila |sic!| organizacije razredno zavednega pro- letariata v Sloveniji«, sprejela ministeriali- zem kot načelno dopusten, opustila stališče resolucije XI. kongresa, da »vprašanje mini- sterializma ne sme biti ovira za ujedinjenje jugoslovanskega proletariata«, in uvedla pra- vo izjemno stanje v stranki proti levi opozi- ciji, katere predstavnikom je očitala »težko kršenje strankine discipline«, ker so »v tež- kih političnih situacijah javno napadali mandatorje [= ministre!] stranke«, naložilo načelstvu stranke, da »ima v bodoče izklju- čiti iz stranke« vsakega takšnega napadalca in da »sme razpustiti organizacije, ki bi v svoji sredi ali na zunaj razvijale takšno agitacijo in razbijale enotnost stranke?. Hkrati si je desničarsko krilo zagotovilo iz- datno večino za vse takšne izredne ukrepe s tem, da je izvrševalni odbor kooptiral šest desničarjev, tri pa imenoval v načelstvo. S temi sklepi je desničarsko vodstvo po- stavilo levo opozicijo pred izbiro: ali se od- reče svoji politični liniji v smeri zedinjenja 60 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA S »Socialistično delavsko stranko Jugoslavi- je (komunistov)« ali pa izstopi iz stranke, da ne bi bila po drobcih in kosih iz nje iz- ključena. Tisti razkol, ki se mu je skozi vse leto 1919 leva opozicija na svojem sredin- skem stališču skušala izogniti, je nenadoma dozorel; postalo je jasno, da se zedinjenje jugoslovanskega proletariata ni moglo iz- vršiti brez razkola slovenske socialnodemo- kratske stranke. Razkol je razglasila seja 27 zaupnikov z razpustom najbolj ogrože- ne ljubljanske strankine organizacije dne 2. marca 1920; ta seja je sklenila izstop iz socialnodemokratske stranke in izvolila pri- pravljalni odbor nove »Delavske socialistič- ne stranke za Slovenijo«, kar je razglasila socialističnemu delavstvu z naslednjim ma- nifestom na posebnem letaku: Prva stran manifesta: Cena 20 vin. II. ^Proletarci vseh dežel, združite se.U SLOVENSKEMU PROLETARIJATU! Naša srčna želja je bila, da ostane slovenski proletarijat enoten, da ga v celoti pripeljemo v krog svojih bratov in sester na jugu, da enoten stopi z bratskim hrvatskim in srbskim delavstvom v veliko družino svetovnega pi^oletarijata. Ni šlo. Majhna skupina ljudi je preprečila naša stremljenja. V nedeljo, dne 22. februarja se je vršila seja izvrševalnega odbora » Jugoslovanske soci- jalnodemokratične stranke«. Sklepe te seje ste čitali v »Napreju«. Odobrili so ministerijalizem, odobrili sodelovanje strankinih zastopnikov v meščanskih vladah in dali strankinemu načelstvu pooblastilo, da sme razpustiti organi- zacije, ki bi se ne hotele slepo pokoriti tej skupini. V nasprotju s strankinim statutom so sprejeli v izvrševalni odbor nove člane, da tako še bolj utrde svoj absolutizem. S temi sklepi se je postavila ta skupina izven vrst socija- lističnega proletarijata, polastila se je nasilno strankinega izvrševalnega od- bora, s pomočjo katerega hoče vladati preko vseh sklepov strankinih zboro v. Dosedanje osrednje glasilo stranke »Naprej«, ki je pod vodstvom prejš- njega glavnega urednika vsaj uvaževalo sklepe in navodila zadnjega stranki- nega zbora, je ta skupina o zadnjem času izrabila d to, da je zavestno pri- pravila razkol v stranki, ki ga je izvedla z zadnjimi sklepi. V smislu teh sklepov so hoteli razpustiti ljubljansko krajevno politično organizacijo. Da to preprečimo, smo sami javili svoj izstop iz stranke in se proglasili kot se- staven del nove »DELAVSKE SOClJALISTICNE STRANKE ZA SLOVENIJO«. Zakaj smo to storili? Politika stranke že dolgo ni bila več razredna, pro- letarska; nasprotno bila je taka, da je škodovala delavstvu in delavskim orga- nizacijam. Skupina ljudi je izkoriščala slovenskega delavca v svoje osebne na- mene, izrabljala je stranko za konsolidacijo kapitalistov in za utrditev milita- rizma v novi državi. Zagovarjali so sodelovanje z onimi krogi, ki so organizi- rali boj proti sovjetski Rusiji, proti ruskemu proletarijatu, ki vzdržujejo v Beogradu zastopstvo ruskega carizma, katero zastopstvo danes preplavlja naše dežele z onimi krvniki, s katerimi je obračunal ruski delavec in kmet. Obto- žujemo jih izdajstva nad slovenskim proletarijatom! Proletarec in kapitalist ne moreta sedeti pri isti mizi, med obema je boj, ki se bo končal šele takrat, ko proletarijat premaga kapitalista in odpravi privatno lastnino na tovarnah, rudnikih, zemlji in trgovini. Zgoraj omenjena skupina pa je izgubila izpred oči te končne cilje, ona zasleduje cilje malomeščanstva, ona zagovarja skupno delo s kapitalisti, ki sesajo v delavnicah kri iz delavčevega telesa. 61 Očistiti moramo svoje vrste teh lažisocijalistov in lažiprijateljev delav- stva, da pride zopet poštenost na površje in da zmaga politika, ki jo razume delavec in za katero bodo stale delavske mase. Obtožujemo to skupino, da je preprečila ujedinjenje z jugoslovanskim proletarijatom! S svojo malomeščansko politiko, ki so jo delfJi na svojo roko, so onemogočili združitev jugoslovanskega delavstva. Onemogočili so to združi- tev zato, da morejo nemoteno gospodovati nad slovenskim delom jugoslovanske- ga delavstva, da ga morejo prosto prodajati zdaj eni, zdaj drugi kapitalistični vladi, da smejo v njegovem imenu prosto uganjati svoj -»trgovski« socijalizeni, ki jim je osebno, »moralno« in finančno že toliko koristil. Vendair je ta zdru- žitev nujno potrebna. Potrebna zato, da se ustvari enotna obrambna fronta proti notranji in zunanji reakciji, proti vsem sovražnikom jugoslovanskega proletarijata, potrebna zato, da se napravi konec tajnemu in odkritemu separa- tističnemu rovarjenju sumljivih elementov, ki delajo pri nas in v inozemstvu za vojno, ki bi jim pomagala razbiti enotnost jugoslovanskega ljudstva, ki naj bi bilo zopet plen v rokah imperijalističnih eksploaterjev. Jugoslovanski proletarijat in samo on more biti nositelj misli ujedinjenja in enote jugoslovanskega ljudstva. Druga stran: DELAVCI! SODRUGI! SODRUŽICE! SOCIJALISTI! ^ Odločilen trenotek je nastopil. Vsako nadaljnje obotavljanje bi bilo slo- ; venskemu delavstvu usodno. Maloštevilni pristaši desnega strankinega krila I so se postavili na stališče, s katerim se mi ne moremo strinjati, če hočemo 1 ostati dosledni. Pa ne samo to. Ti ljudje so pričeli proti nam tak boj, ki nas • sili v obrambo in nam nalaga dolžnost, da čuvamo to, kar smo vedno branili, j kar smo vedno smatrali za najsvetejše: čistost socijalizma in poštenost u i stranki. Sklepe strankinega zbora, torej najvišje strankine instance, so ti ljudje brezobzirno teptali in jih pretvarjali v smislu nepoštenih interesnih želj po- sameznikov na veliko škodo celokupnega proletarijata v Jugoslaviji. Sklepi zadnje seje izvrševalnega odbora, ki so bili obja-vljeni v osebnem glasilu , desničarske frakcije, so nam jasno pokazali, da hoče dvojica ali trojica ljudi spraviti slovenski proletarijat v struje, ki vodijo v malomeščanski tabor. Z najbrezobzirnejšim terorizmom nam hočejo zapreti usta, onemogočiti delo j in nas oblatiti pred našimii sodrugi. Temu mora biti konec. S položajem v stranki se je ljubljanska politična organizacija ponovno i pečala ter svoje sklepe, združene v resoluciji, v kateri zahteva takojšno skli- canje izvanrednega strankinega zbora, poslala izvrševalnemu odboru in vsem ; ostalim krajevnim političnim organizacijam v Sloveniji. Mi natančno vemo, j da se je večina organizacij pridružila naši zahtevi. Toda zgodilo se je zopet, da se večinski zahtevi niti to pot ni ugodilo, pač pa samovoljno in preko vseh sklepov strankinih zborov odredilo drakonične korake na škodo opozicije ter sprejelo v izvrševalni odbor, kakor tudi v načelstvo ljudi, ki nikogar ne za- \ stopajo, ker jih ni poslal tja strankin zbor. Morali smo proč od teh ljudi, ki so pogazili v blato, kar so sami leta inj dejetletja oznanjevali kot najvišji cilj slovenskega proletarijata. Morali smo i proč, da ohranimo čisto socijalistično misel, da branimo interese delavstva,) da ločimo poštenjake od nepoštenjakov. | Da moremo širiti čisto socijalistično misel, zagovarjati čiste delavske in-; terese in braniti svoje po^^tenje, se je osnoval konzoircij, ki bo izdajal tedniki »UJEDINJENJE«, \ ker ne moremo več smatrati malomeščanskega »Napreja« za svoje glasilo. 1 62 SODRUGI! SODRUZICE! Vaša dolžnost je, da z marljivim nabiranjem denarja za tiskovni sklad omogočite skorajšnje izdajanje strankinega dnevnika. Dosedanje glasilo »Na- prej« se je podalo posebno v zadnjem času na pot, ki vodi neizogibno v me- ščansko močvirje. Poslavljamo se za vedno od njega, ki se bliža z urnim ko- rakom svojemu nesrečnemu koncu. Zastavili pa bomo zato ose svoje sile, da ne bo odslej nobena proletarska družina brez >l]jedinjenja«. Vsi na svoje mesto in zmaga ujedinjenja jugoslovanskega proletarijata je zagotovljena! Vsi, ki z nami soglašate, podajte se nemudoma na delo. Ustanovite po vseh okrajih in krajih odbore, pododbore in zaupnike, agitirajte za naše glasile »Ujedinjenje« in naznanite nam čimpreje imena krajevnih zaupnikov ter šte- vilo naročnikov lista. Pripravite se obenem za prvi strankin zbor, ki se bo vršil v najkrajšem času in na katerem se bo ustanovila delavska socijalistična stranka za Slovenijo ter obenem izvršilo vse potrebno za ujedinjenje jugo- slovanskega delavstva. PRIJATELJI! Po dolgi, žalostni dobi brezvestnega spletkarjenja z interesi in ideali so- cijalističnega delavstva, po predolgem izkoriščanju stranke v osebne svrhe, se vračamo končno zopet na pošteno pot socijalizma, razredne vzgoje in raz- rednega boja, ki smoi jo mirno in zavestnoi hodili cela 10 let ja. Za ta naš po- šteni in prepotrebni čin nas bo peščica slepih toda pohlepnih lažisocijalistov blatila in nam očitala izdajstvo. Ne verjemite njihovim obupnim izbruhom! Saj \jih poznate! Izdajalci so ioni, ker so se prodajali kapitalističnim vladam in jim hlapčevsko služili, izdajalci so oni, ker so pogazili v blatu osebnih ambicij in koristi program stranke, kakor bomo dokazali v svojem listu. Mi gremo mirno svojo socijalistično pot, z nami pojdejo vsi, ki so osta'i zvesti delavski stvari. Živela delavska socijalistična stranka za Slovenijo, živel razredni boj, ži- velo ujedinjenje jugoslovanskega proletarijata! V Ljubljani, dne 3. marca 1920. Pripravljalni odbor delavske socijalistične stranke za Slovenijo v Ljuhljrni. Konzorcij »Ujedinjenja«. IIL Manifest odcepljenega levega krila slo- venske socialnodemokratske stranke dobro razodeva značaj tega krila na razvojni stop- nji, ki jo je doseglo ob razkolu. Na prvi po- gled je videti, kakor da njegova idejnost, kolikor je izražena v manifestu, ne ustreza »duhu časa« v letih 1919 in 1920, ko so ideje oktobrske revolucije preplavljale v mogoč- nih valovih vso Evropo, dajale tako silen pečat razpoloženju ljudskih, predvsem de- lavskih množic, da ni bilo opaziti nikake prave »konsolidacije« kapitalističnih reži- mov, okrog katere so se ubadale meščan- ske stranke, povsod s hvaležnostjo spreje- majoče pomoč desničarskih socialnodemo- kratskih voditeljev. V manifestu ni prav nič očrtana pot, ki bi vodila slovenski Pro- letariat k revolucionarnemu dejanju; v njem skoraj ne najdemo elementov revolucionarne' — marksističnoleninistične — teorije. A za- vedati se maramo, da so se v naše tedanje delavsko gibanje elementi takšne teorije šele začeli vnašati v hudo rudimentarnih obli- kah; skoraj docela je še prevladovalo krivo pojmovanje nastopajoče delavske revolucije 63 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNQ ZGODOVINO kot samoraslega,, spontanega procesa. Skoraj vse idejno težišče manifesta je v formuli: »Čistost socializma in poštenost v stranki«, v pozivu, da je treba delavsko stranko oči- stiti »ljudi, ki so pogazili v blato, kar so sami leta in desetletja oznanjevali kot naj- višji cilj slovenskega proletariata«, očistiti jo za to, »da pride zopet poštenost na po- vršje«, torej v smeri nazaj k obnovi nečesa izgubljenega, ne naprej k novim, v okviru socialne demokracije neznanim revolucionar- nim pojmovanjem. Zategadelj so na zatožni klopi manifesta predvsem domnevani nepo- šteni nagibi, zaradi katerih so desničarski voditelji »izrabljali stranko za konsolidacijo kapitalizma [»kapitalistov« je pač tiskovna pomota!] in za utrditev militarizma v novi državi«, njihovo »izkoriščanje slovenskega delavca v svoje osebne namene«, njihovo »prodajanje« slovenskega delavstva »zdaj eni, zdaj drugi kapitalistični vladi«, njihov ».trgovski' socializem, ki jim je osebno, .mo- ralno' in finančno že toliko koristil«, njihove »nepoštene interesne želje«, njihovo »predol- Inž. Aaton Stebi (astreljen leta d94i2 kot talec) go izkoriščanje stranke v osebne svrhe« — z zaključkom, da se je treba ločiti od »izda- jalcev«, ki »so pogazili v blatu osebnih am- bicij in koristi program stranke«, in vrniti »končno zopet na pošteno pot socializma, razredne vzgoje in razrednega boja, ki smo jo mirno [sic!] in zavestno hodili cela deset- letja«. Takšni obtožbi ni mogoče odrekati politične učinkovitosti, a tudi neodvisno od te svoje smotrnosti je bila v najpopolnejšem skladu s pojmovanjem delavskih aktivistov, zraslih v socialni demokraciji, ki so se čutili prodane od lastnih voditeljev in so jim oči- tali, da so za ministrske stolčke in za lastne gmotne koristi izdali koristi delavstva. Ta preprosta in nepoglobljena obtožba je šla po poti najmanjšega odpora, ni zahtevala nobenega preloma z izročenimi socialno- demokratskimi pojmovanji. Nasploh potrebe po prelomu s tem socialnodemoikratskim iz- ročilom vodstvo levega krila še ni občutilo; pred ta prelom je bilo prvič postavljeno na vukovarskem kongresu, kjer se večji del slo- venske delegacije še ni mogel zanj ogreti in se je po njem celo — sicer prav majčken — njegov del z Rudolfom Golouhom na čelu vrnil nazaj v desničarsko socialno demokra- cijo. Zaradi svoje navezanosti na socialno- demokratsko preteklost se je odcepljeno levo krilo omejilo na ime »delavska socialistična stranka za Slovenijo« brez pridevka v okle- pajih »komunistov«, ki ga je bila sprejela »Socialistična delavska stranka Jugoslavije (komunistov)« že na kongresu zedinjenja 19. aprila 1919. Kot posebno značilnost razcepa slovenske socialne demokracije v desno in levo krilo moramo poudariti odsotnost generacijskega momenta: Razcep je šel tako poprek skozi vse socialnodemokratske generacije od sta- rejših, tudi od najstarejše, t. j. tiste iz časov hainfeldskega kongresa leta 1888 in iz časov ustanovnega kongresa Jugoslovanske social- nodemokratske stranke leta 18%, pa do naj- novejše »vojne« generacije, da ni bil videti niti malo podoben kakšnemu nasprotstvu »mladih« proti »starim«, čeprav se je kaj- pada mladina nasplošno zbirala na levici. Sele pozneje, po »obznani« se je v sloven- skem delu KP J pojavilo in tudi vrsto let stopnjevalo generacijsko nasprotje ter je že »povojna« mladina, organizirana v SKOJ in z vso vnemo učeča se boljševiških in vsa- kršnih revolucionarnih naukov, »avantgar- distično« gojila pravo nezaupanje do starih socialnodemokratskih kadrov kot nosilcev socialnodemokratskih pojmovanj; v tem ne- ogibnem procesu premagovanja socialno- 64 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA demokratskih ostankov ali tako imenovane »boljševizacije« pa so stopali »mladim« bo- disi na čelo ali ob bok skozi vsa dvajseta leta in nekoliko tudi še v tridesetih letih zrevolucionirani bivši socialni demokratje iz vrst ustanoviteljev »delavske socialistične stranke za Slovenijo« v letu 1920. A vrnimo se k manifestu — k njegovi prav borni politični vsebini! Očitno je iz- hajal še z nekakšne »sredinske« zamisli, saj ni izražal nobene ofenzivne revolucionarne misli, pač zvest zavračanju vsakršnih — da uporabimo GoJouhov izraz ob XI. kongresu SQKjialnodemokratske stranke — »revolucio- narnih pretiravanj«, t. j. akcijske izrabe v množicah nakopičenih energij. Začrtal je iz- razito defenzivno politično linijo, ko je na- glasil združitev jugoslovanskega proletariata kot »nujno potrebno — zato, da se ustvari enotna obrambna [sic!] fronta proti notranji in zunanji reakciji«, pri čemer je obrnil ost proti »tajnemu in odkritemu separatistične- mu rovarjenju sumljivih elementov, ki dela- jo pri nas in v inoizemstvu za vojno, ki bi jim pomagala razbiti enotnost jugoslovan- skega ljudstva... [da] bi bilo zopet plen v rokah imperialističnih eksploaterjev«. Tej edini neposredno na politični položaj se na- našajoči izjavi manifesta je sledila še po- udarjena načelna deklaracija: »Jugoslovan- ski proletariat in samo on more biti nositelj misli ujedinjenja in enote jugoslovanskega ljudstva.« S to izjavo in deklaracijo je levo krilo razglasilo predvsem svojo pritrditev k doseženemu državnemu zedinjenju Jugoslo- vanov in svojo pripravljenost, da ta dosežek brani pred najreakcionarnejšimi elementi avstromonarhistične smeri, hkrati pa je z njo tudi povedalo, da prehaja preko narod- nostnih razločkov med Jugoslovani in da sprejema teorijo o njihovi narodnostni enot- nosti kot »naprednejšo« proti nazadnjaške- mu »separatizmu«. Enako stališče sta za- vzela tudi že beograjski kongres zedinjenja in nato še vukovarski kongres, ki se nista prav nič zavedala, da je takšno izhodišče onemogočalo delavskemu razredu resnično revolucionarno politiko, ker ga je naspro- ti elementarnemu nezadovoljstvu kmečkih množic nesrbskih narodov z režimom vele- srbske buržoazije objektivno približevalo prav temu režimu! Omejiti smo se morali le na bežno osvetli- tev »rojstnega lista« slovenskega dela KP J in le na nekaj momentov njegovega vznika, kateremu sta brž nato sledila prvo njegovo glasilo »Ujedinjenje« v marcu in aprilu 1920 in 11. aprila 1920 njegov prvi, ustanovni »strankin zbor«, ki bi oba zaslužila posebno osvetlitev, da bi bilo mogoče prav doumeti vso mero akcijske nepripravljenosti čelnega odreda slovenskega proletariata v njegovi siloviti razredni bitki ob železničarski stavki v aprilu 1920. Opomba : Obdobje slovenske socialne demo- kracije pred razkolom sem nekoliko obširneje prikazal že v študiji »Albin Prepeluh-Abditus — njegov idejni razvoj in delo«, ki je izšla kot do- datek (drugi del) spisa A. Prepeliih: Pripombe k naši prevratni d«bi (Ljubljana 1938), in sicer na str. 487—512. Kratek oris tega obdobja sem podal v predavanju »O odmevu oktobrske revo- lucije pri Slovencih v Mih 1947—Jl92il«, objav- ljenem v »Novih obzorjih« 1957, na str. 601—605. Izbrano gradivo o tem obdobju (tudi za slovan- sko socialnodemokratsko stranko na Primorskem) je v V. tomu Zgodovinskega arhiva KP J (Beo- grad 1951) na str. 377—-412 z mojimi opombami na str. 490—492. ~ D. K. 65