20 Intervju: IRENA KODELE KRAŠNA Pogovarjal se je Damjan Vinko Irena Kodele Krašna (1969) je ena bolj znanih naravovarstvenic na Primor- skem, če ne v Sloveniji. »Njeni« Vipavci pravijo, da je tista, ki argumentirano zagovarja celo komarje. Za študij bio- logije se je odločila zaradi rastlin, saj se je živali bala, a je skozi študij zara- di statičnosti rastlin razvila veliko za- nimanje za živali. Je oseba, ki o vsaki skupini želi nekaj vedeti in hkrati zna to znanje prenesti na druge. Že v sre- dnji šoli je vedela, da želi postati te- renska biologinja in hkrati učiteljica. V svoji vasi je učila podaljšano bivanje, še pred tem je učila biologijo na ljud- ski univerzi, nato pa v osnovni šoli. Službovala je tudi kot naravovarstve- nica in muzejska kustosinja; danes je ravnateljica. Na pedagoški poklic se je pripravljala sproti, venomer je brala in si delala zapiske, kakšna učiteljica želi postati. V kalupu ji ni prijetno, ne želi delovati v pretirano določenem proce- su dela. Rada tvega za visoke cilje in si želi spremembe na bolje, pri tem pa se je že večkrat najedla zarečenega kru- ha. S pedagoškim delom je povezana tudi prek dolgoletne organizacije mla- dinskih raziskovalnih taborov. Kamor je na Primorskem tabor odšel, so mu sledili mnogi otroci, tudi domačine pa je v izvedbo tabora venomer aktivno vključevala. Skozi celotno poklicno ka- riero se je drži vodilo upati si narediti nekaj drugače, se temu predati in pre- mikati meje, preizkušati nove metode. Za seboj je pustila že mnogo sledi, v prihodnosti pa nas bo zagotovo še pre- senetila. Poleg več sto otrok, ki jih je navduševala nad naravo, je na podlagi izkušenj z njo vzklil novodobni dijaški tabor, pričele so se delavnice v vrtcih, terenski vikendi v Vipavski dolini … Tam sem jo tudi obiskal, intervju sva opravila ob njenih dišečih vrtnicah. Začniva tam, kjer sva se spoznala. Vrsto let si pod okriljem in pokroviteljstvom različnih organizacij na Primorskem vodila mladinske raziskovalne biolo- ške tabore, na katerih so se mnogi mla- di prvič resneje spoznali s slovensko naravo. Koliko je bilo teh taborov, kdaj je bil prvi? Z organizacijo prvega tabora sem začela leta 1994, a ga je nato zaradi rojstva pr- vega od mojih treh otrok vodila Magda- lena Jejčič, tako da si tega ne prištevam. Moj res prvi je bil leto kasneje. Ker smo prejeli nekaj sredstev preko razpisa, ki je sofinanciral »ekološke« aktivnosti, je bil malce drugačen. Popisovali smo divja odlagališča smeti, iz odpadne embalaže smo izdelovali uporabne izdelke, anketi- rali smo krajane … Seveda pa smo imeli tudi nekaj pravih bioloških skupin, ki so raziskovale ptice, male sesalce, ribe … Po- sebnost tega tabora je bila tudi, da so ude- leženci spali na svojih domovih. Ni bilo enostavno, saj smo jih po različnih vaseh pobirali že ob pol petih zjutraj in jih do- mov vračali okoli enajste zvečer. Tabori so nato potekali nepretrgoma do leta 2013, ko je na Predmeji potekal moj (zaenkrat še) zadnji tabor, 19. po vrsti. Vodstvo ene- ga izmed njih (Vilenica 2003) je na mojo prošnjo prevzel dolgoletni udeleženec in kasneje mentor na taborih Aljaž Rijavec, enega pa sem vodila skupaj s tabo (Buda- nje 2008). Kako so se ti tabori sploh začeli? Že v srednji šoli sem na Valu 202 poslu- šala poletna javljanja z astronomskega tabora in zmeraj sem si želela, da bi tudi jaz šla tja. Astronomija me je zanimala, ni pa mi bilo jasno, kako so ljudje za tabor izvedeli in kako to, da v mojem okolišu ni takega tabora. Vsi meni znani so bili ali v Prekmurju ali na Štajerskem. Tako sem si rekla, da bom sama organizirala tak tabor, ko bom imela možnost. Ničesar nisem ve- dela o organizaciji, vedela sem le, da jaz bi. In vse se je nekako začelo na mojem prvem in zadnjem Raziskovalnem tabo- ru študentov biologije (RTŠB) – Smast 1993. Tam sem spoznala Tomija Trilarja, in čeprav sem se njegovi skupini priklju- čila po naključju, je to zaznamovalo celo moje nadaljnje življenje. Na RTŠB sem na- mreč prišla šele drugi dan tabora, ko so vse skupine že odšle na teren. Prva se je s terena vrnila Tomijeva skupina (ptice in Irena Kodele Krašna na Nanosu. (foto: Gašper Kodele) 21 mali sesalci), saj so bili odšli na teren še pred sončnim vzhodom. Medtem ko sem čakala, da se s terena vrne skupina za dvoživke, v kateri je bila moja prijateljica, sem klepetala z udeleženko Tomijeve sku- pine, ki me je povabila, da se jim pridru- žim. Tomi me je resno vprašal, ali me delo v njegovi skupini res zanima in ali bom v skupini ostala do konca tabora, saj nima rad »turistov«. Nisem si mu upala reči, da samo čakam na »dvoživke«, zato sem mu zatrdila, da me ptice zanimajo. Čeprav ni- sem povedala vse resnice, se nisem zlaga- la – ptice so me res zelo zanimale in tudi v skupini sem ostala do konca tabora, saj sem do kosila že vedela, da so tudi mali sesalci super. Tomijev pristop me je ulo- vil. Tako sem se na RTŠB naučila, kakšen mora biti tabor in kako se ga izvede. Po- trebovala sem samo še organizacijo, ki bi tabor otrokom ponudila. Takrat sem na Ljudski univerzi Ajdovščina v večerni šoli učila biologijo mladostnike, ki so bili izključeni iz okoliških osnovnih šol. Naša tajnica je bila tudi tajnica Zveze prijate- ljev mladine Ajdovščina in ravno ona me je vprašala, ali bi bila pripravljena zanje organizirati biološki tabor. Našla sem jo! Organizacijo. Tako sem se taborov dejan- sko lotila. Ali so se tabori skozi čas spreminjali? Začetni tabori so bili bolj način počitni- škega varstva, kar je včasih pripeljalo do težav z disciplino. Dogajalo se je tudi, da so določeni udeleženci kar naenkrat ne- napovedano odšli domov in potem je bilo veliko skrbi in iskanja ... Dobivali smo tudi otroke, ki jih ni bilo varno pustiti samih doma in so jih zato starši pripeljali k nam. Od leta 1997 sem tabore organizirala pod okriljem Zveze organizacij za tehnično kulturo (ZOTKS). Nadaljnji tabori so bili resneje zastavljeni, večji pomen smo da- li raziskovalnemu delu, vabila pa so bila poslana učiteljem biologije po vsej Slove- niji in ne več le iz lokalnega okolja. Tako so pričeli prihajati otroci, ki jih je to po- dročje zanimalo. ZOTKS je poskrbela za finančno plat, vedno je tudi uredila zava- rovanje vseh otrok, sama organizacija in izvedba tabora pa sta bili moja dolžnost. Večkrat so mi pri tem seveda pomagali mentorji. Vsako leto sem kot vodja tabo- ra čutila večjo odgovornost. Otroci so se čedalje bolj spreminjali, starši še bolj. Na koncu so se mi že dogajali klici ogorčenih staršev, če na taboru ni bilo tuša. Taborov se verjetno ne bi lotevala toli- ko let, če ne bi tudi tebi osebno pome- nili veliko. Seveda. Če živiš na periferiji, si odrinjen od dogajanja v Ljubljani. Tam so potekali biološki večeri in drugi podobni dogodki, ki se jih zaradi skrbi za svoje otroke ni- sem udeleževala. Čutila sem pomanjkanje stikov z ostalimi biologi in zato mi je ta- bor pomenil tudi stik s stroko. Če ne grem jaz v Ljubljano, morajo biologi iz Ljublja- ne priti k meni, sem si rekla. V zameno za minute, preživete ob bioloških debatah s kolegi, mi ni bilo težko prevažati mine- šter in golažev ter loviti jajc po prtljažni- ku. Smeha je bilo seveda tudi na pretek. Tabor je bil tako zame kot tudi za otroke in mentorje tisti teden, na katerega smo čakali celo leto. Na srečo so me tudi do- ma podpirali. Lahko si predstavljaš, da ni bilo lahko, saj sem prvi tabor vodila kot mlada mamica z enim enoletnim sinom in drugim na poti. Ampak zame je bil tabor nuja. Moj argument je bil, da ne hodim na kavo, ne hodim na žure, samo ta teden naj mi pustijo, saj ga potrebujem za svo- jo dušo. Kasneje so me udeleženci tabora spodbujali, da nisem odnehala, saj sem videla, koliko jim tabor pomeni. Večina udeležencev se taborov spominja še leta po njih; kako so jih komaj čakali. Tabori sicer niso potekali povsem »šol- sko«, kajne? Že po drugem letu sem ugotovila, da se moj koncept tabora kljub mojemu takra- tnemu poklicu ne ujema s klasičnim peda- goškim pristopom. To ne smejo biti šolski naravoslovni dnevi, v okviru katerih je vse načrtovano z delovnimi listi ipd. Ne, delo terenskega biologa je nekaj drugega. Greš v neznano, ne veš, kaj te bo doletelo. Lahko bo deževalo, lahko bo močno son- ce, lahko da sploh ne boš mogel na teren in se bodo morali otroci drugače zamotiti. Tako so mentorice, ki so bile »zgolj« uči- teljice, izpadle. Mene je zanimala vsebina tabora, kdo bodo mentorji, kaj se bo dela- lo, kje bomo jedli in kje spali, da se bodo otroci in mentorji lepo imeli ter se pri tem veliko naučili. Pri vsebinskem delu tabo- ra sem povsem zaupala mentorjem. Zelo mi je bil všeč njihov raziskovalni pristop, saj te izkušnje otroci v šoli skoraj niko- li ne dobijo. Pomembno mi je bilo, da je mentorjem delo zanimivo, saj je bilo tako zanimivo tudi otrokom. S svojim žarom mentor povleče otroka za sabo. Zaradi vsega tega smo se vsa ta leta vsi imeli in se počutili dobro. Mentorstvo na taborih je bilo res pe- stro. Kako si nas poiskala? Ali so imeli prednost lokalni biologi? Če je bil kakšen dober lokalni biolog, sem ga seveda vzela. Pomembno mi je bilo, da je mentor dober terenski biolog, da obvla- da področje in da ima občutek za delo z otroki. Ponavadi sem iskala mentorje po priporočilih, od mentorja do mentorja. Prvi mentor je bil Tomi, ki mi je na pr- vih taborih pomagal najti večino ostalih mentorjev. Alja Pirnat je bila poznanstvo s faksa. Bolj kot skupine na taboru so mi bili pomembni ljudje, ki jih bodo vodili, zato skupin nikoli nisem vnaprej določa- la. Poleg domačinov Petra Valiča, Primoža Pahorja in Aljaža Rijavca, ki me je najdlje spremljal, so bili ostali mentorji z vseh koncev Slovenije. No, dolgo let si me spre- mljal tudi ti, ki nisi domačin. Helena Lesar je iz Ljubljane, Slavko Polak s Pivškega, Andrej Kapla iz Zasavja, Dejan Galjot z Go- renjske, Barbara Zakšek s Štajerske, Maja Cipot iz Prekmurja … Domačini so bili še mentorji nebioloških skupin: geologinji Mojca Zega in Jasmina Rijavec, arheolog Tomaž Fabec, etnologinja Katja Hrobat ... Mnogo vas je bilo v vseh teh letih. Malo je taborov, v okviru katerih se združujejo različne stroke. Zakaj si se na taborih odločila imeti tudi nebiolo- ške skupine? Malo zaradi popestritve tabora, a naj- bolj je bilo to odvisno od mentorjev. Na začetku sem imela za mentorico lokalno učiteljico, ki je anketirala domačine o uporabi zdravilnih zelišč. Kasneje smo pogosto imeli arheološko, etnološko in geološko skupino, kdaj tudi likovno. Imeli Na RTŠB – Smast 1993, kjer se je prvič srečala s prostoživečimi pticami. Skupinska fotografija s tabora v Budanjah leta 2008, s še ne dva meseca staro hčerko Dominiko. 22 smo tudi okoljske ali naravovarstvene skupine. Erika Jež je vodila skupino, ki je raziskovala svetlobno onesnaževanje, Bo- jana Fajdiga je več let vodila skupino za naravne vrednote. Vedno sem bila odprta za dobre ideje; kako je do njih prihajalo, pa so bile različne zgodbe. Če nekdo do- bro predstavi svojo temo otrokom, ni po- membno, za katero temo gre. Redko najdemo tabore, ki so namenje- ni tako široki ciljni publiki, kot je bil tvoj. Katere so prednosti takega pristo- pa? Naš tabor je bil namenjen učencem višjih razredov osnovne šole in srednješolcem, kdaj pa smo sprejeli tudi koga mlajšega ali starejšega. Udeležencev med seboj nismo ločevali, odgovornost in zadolži- tve so imeli vsi enake. Tudi skupin nismo oblikovali po starosti. Odnosi med udele- ženci so bili spoštljivi, ne glede na starost. Sin Gašper, ki je vrsto let hodil z menoj na tabore in bil kot udeleženec vrsto let najmlajši, pravi, da so mu tabori ogromno pomenili, ker so ga starejši jemali kot sebi enakovredno osebo in ne kot otroka. To spoštovanje in sprejemanje različnosti je bilo na taboru res očitno. Tabora so se zaradi tvojega truda in prostovoljstva vseh vpletenih lahko udeležili tako rekoč vsi, ne glede na gmotni položaj. Koliko udeležencev je šlo skozi tabore? Pri 15. taboru sem napravila pregled in ugotovila, da je bilo do takrat dobrih 450 različnih udeležencev. Na posameznem taboru je bilo od 25 do največ 43 udele- žencev. Eni so se seveda ponavljali, neka- teri so bili na taboru tudi po šestkrat, a takih je bilo malo. Kakšna polovica je bila tistih, ki so bili na dveh ali več taborih. Nekaj udeležencev je kasneje postalo tu- di mentorjev. Zanimanje za tabor je bilo veliko in včasih smo imeli tudi po 60 pri- jav, zato je bilo težko narediti izbor med prijavljenimi. Kasneje sem se naučila, koliko reklame je ravno dovolj in kdaj naj zaključim z zbiranjem prijav. Na taborih sem vedno želela imeti po spolu čim bolj uravnoteženo strukturo udeležencev, za- to (čeprav tega ni nihče vedel) prijavni rok na tabor za punce ni bil enak kot za fante. Zadnjih pet mest na taboru je bilo vedno rezerviranih za fante, saj so se ti običajno prijavljali zadnji trenutek. Vem, da fantje delujejo drugače, in zdelo se mi je škoda, da zaradi te drugačnosti ne bi prišli na tabor. Kaj pa anekdote s taborov? Uf, dosti jih je bilo. Na Vogrskem so zadnji večer Petru Valiču namazali katrco s smr- dečim muljem. Ker je moral naslednji dan že zgodaj zjutraj družino peljati na morje, smo katrco ob dveh ponoči odšli na ben- cinsko črpalko oprat. Tamkajšnja delavca mi sprva nista verjela, da resno mislimo prati avto sredi noči, a ko sta ga zagleda- la, sta pralnico hitro odprla. Ko smo prišli nazaj v šolo, sem Petru naročila, naj avto parkira pod lučjo, kjer smo ga imeli celo noč na očeh. Ena skupina je namreč še hodila naokoli in zganjala norčije in res nisem želela še enkrat do pralnice. V Pre- garjah smo imeli najboljše iskanje zakla- da, ki se ga še danes vsi dobro spomnimo. Igro smo sestavili tako, da je imela vsaka ekipa po enega člana iz vsake skupine na taboru. Če je ekipa hotela rešiti vse izzive, je bil vsak član nujno potreben. Kako mi je žal, da takrat nismo tega snemali. Ob komentarjih tekmovalcev smo mentorji pokali od smeha. Najmlajše udeležence, ki so bili utrujeni in bi radi šli spat, so starejši celo nosili s sabo, saj niso vedeli, kdaj jih bodo potrebovali. Tudi vprašanja so bila res dobra, saj so povzela delo cele- ga tedna, tekmovalci pa so morali sodelo- vati tudi z domačini. Zadnja noč je bila na vsakem taboru nekaj posebnega, saj na- slednji dan ni bilo več terenskega dela in se nikomur ni mudilo spat. To je bila tudi priložnost za mazanje z zobnimi pastami, podtikanje kobilic v spalne vreče … Od vseh udeležencev je kasneje le pe- ščica šla študirat biologijo, nekaj več sorodne vede. Kako gledaš na to? Namen tabora ni bil promocija študija bi- ologije, temveč približati otrokom naravo, v njih zbuditi raziskovalni čut, jih naučiti opazovati okolico. Naučili so se razisko- valnega pristopa in to pride v življenju vedno prav. Na začetku tabora so si zasta- vili raziskovalno vprašanje (npr. katere vrste kačjih pastirjev žive na določenem območju) in v času tabora iskali pot do odgovora, ki ga vnaprej niso poznali. Tu- di mentorji bioloških skupin niso vsi do- študirali biologije, še manj jih v terenski biologiji opravlja svoj poklic. Življenje te pač odpelje kam drugam. Bolj pomemb- no se mi zdi, da imamo naše ljudi na vseh položajih. (smeh) Da imamo naravoslov- no izobražene ljudi z občutkom za nara- vo med ekonomisti, pravniki, arhitekti, gradbeniki, politiki. Te ljudi rabimo! Ve- mo, kam vodi prepričevanje prepričanih. Velika pestrost poklicev, ki so jih ti mladi kasneje v življenju izbrali, obogati naše delo. Tega, da so odkrivali nekaj novega, doživljali naravo in jo spoštovali, ne bodo pozabili. Biologija ni bila ves čas v ospredju ta- bora, četudi so tabori prinašali več za- nimivih odkritij. Od otrok si zahtevala vsakodnevno poročanje, ob koncu ta- bora so staršem in drugi javnosti pred- stavili rezultate. Tako so se vežbali v javnem nastopanju, sproti ugotavljali, kaj jim je všeč in kaj ne, hkrati pa eval- virali delo mentorjev. Ali si imela še kakšne druge »prikrite« prijeme? Poročanje se je izkazalo za dobro, kljub temu da so se temu vedno upirali. Nekega večera sem hotela poročanje preklicati, ker smo hiteli na večerni teren in ker so se ga vsi otroci otepali. A se je kar naen- krat zgodil upor, da kako ne bo poročanja, če pa so se pripravili nanj. In potem sem sprevidela: vsi bodo vedno godrnjali, a moja naloga je, da vztrajam pri tem. V re- snici to tudi rabijo – prav vsi. Poročanje je dajalo taboru neko strukturo in vsi so Med pilotiranjem ultralahkega letala nad Vipavsko dolino. 23 terensko delo jemali bolj resno. Vedeli so, da bodo zvečer morali nekaj povedati in da bodo izpadli neresno, če ne bodo nič vedeli. Vsak si je tako poskušal čez dan zapomniti vsaj par stvari, da je imel zve- čer kaj poročati. Hkrati je to tudi vplivalo na kvaliteto tabora in na zagnanost otrok pri njihovem delu. Zanimivo jih je bilo opazovati, kako so bili iz dneva v dan bolj vešči javnega nastopanja. Prvi dan so še bili sramežljivi, redkobesedni, tretji dan pa so že suvereno predstavljali delo svoje skupine. Prav je, da smo mlade navajali k temu. Pa tudi, da ste jih mentorji drugih skupin ob koncu še dodatno spraševa- li, saj niso nikoli vedeli, kaj jih utegnete vprašati, in so si zato še bolj prizadevali. Vsakodnevno označevanje na skupnem zemljevidu, kje so bili na terenu, je bilo prav tako pomembno za njihovo osvešče- nost, v katerem okolju so se dejansko po- tikali. Kopilot je o tem še nekaj vedel, ker je mentorju pomagal z atlasom. Za ostale je bila bolj važna glasna glasba na radiu. A žal so se tabori končali. Zadnje tabore sem izvajala v svojem pro- stem času, ki ga je bilo vedno manj. Že predzadnje leto je bilo zame zelo napor- no. Projekt, na katerem sem bila zaposle- na, je bil v zaključni fazi izvajanja, odpira- la sem novo podjetje, ker sem vedela, da novega projekta in s tem rednega dohod- ka vsaj še nekaj let ne bo. Dela doma je bilo čez glavo, tam me je čakala še hčer- ka. Obenem so bili na taboru že moderni otroci, ki jih je bolj kot narava zanimalo ugodje nastanitve, pogrešala pa sem tudi nekatere mentorje, ki ste bili več let mo- ja desna roka pri sami izvedbi tabora. In tako sem končala pri taboru številka 19. Tudi podporne organizacije so se čedalje bolj bale odgovornosti, nobena pa ni bila pripravljena tabora prevzeti od mene. Ta- ko še vedno ostaja ideja o 20. taboru, da zaokrožimo obdobje. In ta en, ki še manj- ka, je vedno v zraku, ko se vidim s starimi taborskimi znanci. Mislim si, da se bo en- krat zgodil tudi ta! Oddelek za biologijo na ljubljanski univerzi ni bil nikoli neposredno vple- ten v tabore, z izjemo posameznih mentorjev, ki so bili tam zaposleni. Na isti fakulteti Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire recimo izvaja svoj srednješolski tabor. Novodobni biološki dijaški tabor je bil plod dela posameznih društvenikov, ki so si na podlagi vtisov s tvojega tabora želeli poletja še bolj zapolniti s tabori. Samo- stojnih študentskih taborov je še več. Kako vidiš vse te tabore v službi bio- logije? Bolj slučajno so bili nekateri mentorji tudi zaposleni na univerzi (npr. Andrej Podob- nik, Gregor Bračko, Gorazd Urbanič, Maja Zagmajster), sicer pa s fakultetami uradno nismo nikoli sodelovali. Strinjam se, da je tovrstno izobraževanje v službi biologije. Interes vseh nas biologov je, da čim več prebivalstva razume probleme narave, se zaveda svojega vpliva nanjo. Žal se biologi premalo odpiramo drugim; predvsem to velja za znanstvenike, akademike. Treba je spremeniti miselnost v družbi. Zelo me moti, ko v nacionalni in lokalni strategiji razvoja vidim zapis, da je narava naša pri- ložnost in da je naša država oziroma obči- na zeleno območje, pa dlje od zapisa take misli ne pride. Kot da je ozelenitev obmo- čja zeleno obarvan asfalt. In potem smo biologi nazadnjaki, češ da ne dopustimo razvoja. Nič nam ne pomaga, če smo stro- kovnjaki na svojem področju. Moramo se odpirati in svoje znanje predajati drugim, da bodo razumeli pomen ohranjanja na- rave. Pravnikom, ekonomistom, gradbeni- kom ... Zato so bili tabori prava stvar in bi jih morali nadaljevati. Sploh ker so otroci čedalje bolj oddaljeni od narave. Če nimaš stika z naravo, ne moreš razviti odnosa do nje in ti je to nekaj nepotrebnega. Tako vidiš travnik samo z vidika, da je treba na njem delati. Ko sem delala na Zavodu RS za varstvo narave (ZRSVN), so sodelavci pri nekem posegu postavili pogoj, da je treba škarpo ozeleniti. Izvajalci so posle- dično škarpo pobarvali v zeleno. Treba se je zavedati, da biologi živimo v enem ve- solju, gradbeniki v drugem vesolju – in mi vesoljci se moramo med seboj spoznati, da bomo razumeli drug drugega. Nevarno je, če se družimo samo med sabo. Si zdravstvena tehnica, univerzitetna diplomirana biologinja in profesorica biologije. S katero temo si zaključila študij? Tema je bil razvoj velikega in malega smrekovega lubadarja na treh mikrokli- matsko različnih območjih Trnovskega gozda. Izbor teme je sicer svoja zgodba. Za individualno nalogo pri ekologiji živa- li sem odšla k Ivanu Kosu in si zaželela, da bi jo opravila na temo ene velike živa- li. Prišla sva do tega, da bom raziskovala srne, natančneje njihovo okuženost. To je nato pomenilo, da sem zbirala iztrebke srn in štela gliste v teh iztrebkih pod mi- kroskopom. Moja velika žival je bila tako samo v naslovu. Ponujeno mi je bilo, da bi s to temo nadaljevala za diplomo. Tega ni- sem želela, saj sem si res želela raziskova- ti neko veliko žival. Takrat se z medvedi in zvermi na katedri še niso ukvarjali, zato sem hitro ugotovila, da moram idejo iska- ti drugje. Rada imam gozd, zato sem šla do strica, ki je bil v Ajdovščini vodja enote gozdne uprave. Ponudila sem mu brez- plačno raziskavo na njemu prilagojeno temo. Takrat se je v gozdnem rezervatu Smrečje v Trnovskem gozdu zgodil večji vetrolom in gozdarje je zanimalo, ali bodo te spremembe povzročile tako povečanje pojavljanja lubadarja, da bo ogrožen osta- li gozd. Tako sem prišla vsaj do živali, ki se jo vidi s prostim očesom, velika pa še vedno ni. A je vsaj večja od gliste. Nisem razmišljala o trti, čeprav bi v lokalnem okolju hitro našla službo, povezano z njo. Šla sem tja, kamor me je vodilo srce, kar počnem še danes. Poznamo te tudi kot članico netopir- skega društva. Kako so te zapeljali ne- topirji? Netopirji imajo spet svojo zgodbo, pove- zano s tabori. Imela sem več predsodkov Na zaključni prireditvi na mladinskem razisko- valnem biološkem taboru – Breginj 2005. (foto: Griša Planinc) Na travniku ji igra srce že od mladih let. 24 o njih in potem pride na moj tabor Maja Zagmajster s kopico zloženk. Takrat so ravno ustanovili SDPVN. Maja me je na ta- boru vprašala, ali bi se včlanila v društvo, reči ne pa je zame zelo težko. Posredno je nato nastala raziskovalna naloga učen- cev OŠ Ivana Roba, pri kateri mi je Maja pomagala s projektno idejo. Moja učen- ca sta tako vsako nedeljo štela izletanje vejicatih netopirjev na gradu Rihenberg, naredila odlično nalogo, vse to pa je bilo potem prva zasnova za nadaljnje raziska- ve za območje Natura 2000. Kmalu za tem sem prišla na ZRSVN, in ker sem sodelo- vala pri tej nalogi, se je razumelo, da se na netopirje spoznam. Prav resno pa se z nji- mi na terenu nisem ukvarjala. Sodelovala sem na kakšnih mreženjih v naših koncih, tudi odšla na kak teren, kdaj skrbela za nebogljene osebke, ostalo delo pa je bilo bolj teoretično in vezano na analizo po- datkov, ki so jih zbrali drugi. Torej se ne bi oklicala za netopirko? Ne bi si drznila, nikakor. Enkrat me je na taboru Griša Planinc okregal, češ za kate- ro skupino sem specializirana, saj da mora vsak biolog obvladati vsaj eno. Ojoj, kaj pa naj bi jaz? Ker sem se nad tem zamislila, sem nato odšla k Tomiju in ga vprašala za nasvet, za kaj bi se lahko specializirala. Še vedno pa sem hotela »veliko« žival. Pre- dlagal mi je kobilice in tako sem se doma razglasila za kobiličarko, si na podstreš- ju uredila prostor za zbirko kobilic in se skupaj z družino odpravila na svoj prvi teren na Nanos. Zamahnem enkrat, dva- krat z mrežo in Gašperja piči čebela. Tako se je moj prvi teren tudi hitro končal. Še nekajkrat sem nato odšla na teren, a se iz tega ni razvilo nič, čeprav je bilo v začetku resno zastavljeno. Posledično sem bila na ZRSVN potem odgovorna za dve skupini – netopirje in kobilice. Kasneje sem ugo- tovila, da mi ni treba biti strokovnjak za posamezno skupino. Sem oseba, ki o vsaki skupini želi nekaj vedeti in hkrati zna to znanje prenesti ljudem brez biološke izo- brazbe na njim razumljiv način. Vidim se v interpretaciji narave in najmanj tak mo- ra tudi biti pravi naravovarstvenik. Med 2003 in 2007 si službovala na no- vogoriški enoti ZRSVN. Kako si sploh prišla na zavod? Biolog v naših krajih službo najlažje do- bi kot učitelj. Tako se je začela tudi moja poklicna pot. Že med študijem biologije pa sem občudovala Petra Skoberneta in njegova dela, zato sem si zelo želela delati v naravovarstvu – natančneje na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine, iz katerega je kasneje nastal samostoj- ni Zavod RS za varstvo narave. Ko sem bila še učiteljica v podaljšanem bivanju v Budanjah, sem se spraševala, ali še že- lim ostati v šolstvu ali bi raje poskušala slediti svojim sanjam o naravovarstvu. Poslala sem prošnjo na lokalno območno enoto ZRSVN, ne da bi imeli odprt kakšen razpis, in dobila odgovor, da bodo biologa potrebovali, a da trenutno ne smejo zapo- slovati. Nato sem dobila službo učiteljice v Šempetru, kjer sem učila štiri leta. In en dan, ko se grem na fakulteto dogovorit z Gorazdom Urbaničem za mentorstvo na taboru, slučajno srečam Huberta Potoč- nika. Sporoči mi, da na novogoriški enoti ZRSVN iščejo biologa. Takoj sem mu odvr- nila, da je to moja služba, na katero čakam že pet let. Nič še ni bilo dorečenega, raz- pis sploh še ni bil objavljen, a pred pole- tjem sem v šoli svoj kabinet že pospravila z mislijo, da se jeseni ne vrnem nazaj. Na razgovoru sem jih prepričala tudi z vsemi aktivnostmi, o katerih sva že govorila. V meni so prepoznali pridno punco, ki se bo lotila vsega in bo samoiniciativna. Že ko sem se prijavila na razpis, sem seveda vedela, da to ni tista služba, o kateri sem sanjarila. Da to niso terensko preživeti dnevi, fotografiranje vsega lepega, kar nam naša narava ponuja, temveč da bom večino dela opravljala v pisarni med zako- ni, pravilniki in uredbami. ZRSVN je javni zavod z jasno zapisanimi pristojnostmi in nalogami. Tu ni umetniške svobode ... Če je tebi nek dotični košček narave všeč, to še ne pomeni, da se ga lahko obvaruje. Kako je bil dejansko videti tvoj vsak- dan v tej največji javni službi naravo- varstva? Moje delovno mesto na Zavodu ni bilo najbolj tipično. Že ko sem prišla tja, sem zaradi preteklih izkušenj s projekti hitro pričela pripravljati prijavo na medna- rodni razpis. Del mojega dela je bil tako povezan s projektom 1001 kal, ki sva ga s pokojnim Igorjem Maherjem izvajala skupaj. Name je padel predvsem pisarni- ški del, finance in poročila, Igor pa je pre- vzel teren. Odlično sva sodelovala! Vedno sem mu lahko zaupala, da bo svoje delo opravil, četudi ga je mnogokrat zaključil šele tik pred dogovorjenim rokom. Drugi del mojih delovnih obveznosti je bil pove- zan z varstvom netopirjev in kobilic, kar- tiranjem njihovih con v območjih Natura 2000, izdajanjem mnenj za posege, ki bi lahko vplivali na te vrste ipd. Tretji del mojih nalog pa je vključeval promocijo in pojasnjevanje programa Natura 2000 različnim deležnikom. Pri zadnjem sem predvsem razlagala kmetom, kako je lah- ko Natura 2000 zanje priložnost. Ohranila sem tudi stik s šolami. Bili smo prva ob- močna enota, ki je resno delala s šolami in vrtci. Terena, vsaj takega, kot sem sem Ljubezen do narave je podedovala po očetu. Za dobre rezultate projekta gre tudi plavat v kal. Na sliki med odstranjevanjem rogoza v Goškem kalu leta 2007. (foto: Igor Maher) 25 si ga idealistično predstavljala, sploh ni bilo veliko. Vodja enote Mirjam Gorkič je imela izreden posluh za zaposlene in je delovne naloge razporejala tako, da so jih opravljali tisti, ki so bili na določenem po- dročju najboljši. Obenem je zelo zaupala zaposlenim. Izredno pravniškega dela ta- ko nisem dobivala, saj je hitro ugotovila, da mi to ne leži najbolj, veliko pa sem bila v stiku z domačini in otroki. Rada sem de- lala z vrtci. Kajti če pozitivno vplivaš na otroke v tej starosti, bodo nosili to pozi- tivno izkušnjo skozi vse svoje življenje. Pomembno je, da otrok, še preden razvije predsodek, sam vidi, da krastača ne pov- zroča poškodb na rokah. Enako vlogo so imeli tudi naši tabori. Ali ste morali pri delu prebirati stro- kovne, favnistične prispevke, ki so var- stvu narave tudi namenjeni? Ker sem bila odgovorna za dve skupini, sem sicer bdela nad objavami, a tega mi ni nihče zaukazal in mislim, da je bilo to prepuščeno vsakemu posamezniku. Po- datki so seveda osnova, brez tega nimaš ničesar. Mirjam je razumela pomen prido- bivanja podatkov, tudi zato je tabore pod- pirala. Treba si je priznati, da je s tabori Zavod pridobival podatke. Mentor je imel pokrito prenočišče, hrano in potne stro- ške, hkrati pa je imel priložnost, da razi- šče neko območje. ZRSVN bi vsekakor mo- ral imeti urejeno bazo podatkov, pri tem pa sodelovati z mnogimi strokovnjaki. Če je za t. i. vrste Natura 2000 to še nekako urejeno, kje so zavarovane vrste? Če drži, kar pravite v društvih, se bojim, da delo še vedno sloni na naključnih podatkih. Na ZRSVN si vodila tudi projekt 1001 kal – 1001 zgodba o življenju (2004– 2007). Od kod ime projekta? Pred tem projektom je na območni enoti Piran potekal projekt 101 kal, in ko smo iskali ime za svoj projekt, smo izhajali iz tega. Če so na Obali imeli 101 kal, jih ima- mo v naši mnogokrat večji enoti vsaj ti- soč, smo si rekli. To je bila osnova gradnje imena, a nekaj nam je še manjkalo, zato sem spraševala naokoli o tej ideji. Hitro jo je nekdo povezal s 1001 nočjo, znano zgodbo. Po par dnevih medenja je padla še odločitev, da je to zgodba o življenju. Botrov imena je bilo kar nekaj. Med drugim ste v tem projektu pred- videli obnovo najmanj petih kalov, na koncu pa ste jih obnovili mnogo več. Od kod tolikšna razlika? Razlika v rezultatih je nastala iz dveh dej- stev. Ob prijavi projekta sem želela zago- toviti, da bodo rezultati zagotovo doseže- ni. Igor je želel napisati večje število, a mu nisem popustila. Rezultat lahko preseže- mo, a ne sme nam biti v breme. To je bilo moje vodilo, beseda najmanj je bistvena. Pozanimali smo se, kolikšna je cena ob- nove enega kala, in tako smo rezervirali sredstva za obnovo petih. Vedeli smo, da četudi nihče ne bo želel sodelovati pri ob- novah, jih bomo lahko obnovili najmanj pet. A ker so različne organizacije in posa- mezniki pokazali velik interes za obnovo in bili pripravljeni pomagati, smo rezultat občutno presegli. Predpogoj za obnovo je bil namreč velika pripravljenost lokalne skupnosti, saj smo le tako lahko zagoto- vili, da bodo tudi po izvedenem projek- tu prebivalci skrbeli za kal. Navsezadnje smo jih obnavljali tako za lokalne živali in rastline kot tudi za ljudi same. Kal je ven- darle njihov. Pri marsikaterem kalu so vse delo opravili krajani in smo morali kupiti le material. Tako smo s sredstvi, ki smo jih imeli na voljo, lahko obnovili kar 17 kalov. Z vidika sodelovanja mnogih deležni- kov je bil projekt izjemen. Vanj sta z Igorjem vključila krajevne skupnosti, ribiške in lovske družine, gozdarje, bi- ološka društva in zavode, šole, vrtce, posameznike ... Tako obsežnega sode- lovanja pri strokovnem projektu ka- sneje na ZRSVN verjetno ni bilo več. Tega si sicer ne upam trditi, ker me že to- liko let ni na Zavodu, zagotovo pa to velja za novogoriško enoto. Projekt kot celoto se vsekakor lahko vzame kot vzoren pro- jekt Zavoda. A moram poudariti, da je za tako uspešnost projekta levji delež res prispeval Igor. Njegova predanost! Ugoto- vil je, da je kal tisti biotop, ki je njemu kot invalidu dostopen, saj je z džipom lahko prišel skoraj do vsakega kala. Izvrsten je bil v vzpostavljanju stika z ljudmi. Ne bi si mogla želeti boljšega sodelavca. Hkra- ti sva oba verjela, da je naloga dobrega naravovarstvenika združevati vse te de- ležnike in da le tako lahko vplivaš na po- zitivne spremembe v naravi. Vse prepogosto se zdi, da je pri ureja- nju krajine „najpomembnejše“, da na koncu stoji tabla. Ali je bilo tudi pri tem projektu tako? Vse obnovljene kale smo označili z napisi, vklesanimi v kamne. To je namreč trajna rešitev, kamen pa je tudi značilnost Kra- sa. S tem smo preprečili modo onesna- ževanja narave s tablami. Predvsem v današnji dobi, ko so možne raznovrstne druge rešitve, takrat pametni telefoni in spletne vsebine preko npr. QR-kode še ni- so bile splošno dosegljive. Z Igorjem sva se strinjala, da je pomembno tudi to, kam kamen postavimo. Da ne kazi kala in ne »buta« obiskovalcu v oči. Kasneje so tudi v drugih projektih posnemali najin mo- del, a najinega sporočila marsikje niso ra- zumeli. Najprej vidiš skalo, šele nato kal za njo. Ko sva pri kamnih, po tvoji zaslugi naj- demo v dolini Branice tudi posebne ka- mne s poslikanimi kačjimi pastirji. Ti kačji pastirji so nastali po našem tabo- ru na Erzelju leta 2012. Tam je KS Erzelj v okviru lokalne akcijske skupine organizi- rala projekt, v okviru katerega so uredili tematsko pot po vodnih virih Erzelja. Za- radi tabora smo se z domačini bolje spo- znali in vprašali so me, katero vrsto bi si lahko izbrali za simbol te poti. Predlagala sem jim velikega studenčarja. Kačji pastir- ji so kot kažipot sedaj sicer modre barve, ker simbolizirajo vodno pot. A inspiracija so bili ti rumeno-črni letalci. S projektom sem lahko uresničila nekaj, kar me je pri delu na ZRSVN motilo. Pri sodelovanju s kmeti smo jim lahko le razlagali, da sta ohranjena narava in Natura 2000 prilo- žnost, nismo pa jim mogli aktivno poma- gati npr. s pisanjem projektov. Kdo pa jim bo, če smo mi tisti, ki se spoznamo na na- ravo in poznamo vrste? Zato sva se z Igor- jem tudi odločila, da greva na samostojno podjetniško pot. Igor je ustanovil podjetje Ekomaher, jaz pa zavod Rdeči apolon. Ho- tela sva pomagati lokalnim skupnostim izkoristiti priložnost, ki jo ponuja Natura 2000. Pri enem takem projektu, ki se je Slovenska vojska je vzela naša priporočila še preveč resno; Strelišče Mlake, 23. 1. 2007. (foto: Martina Stupar) Ob v projektu 1001 kal prenovljenem Goškem kalu najdemo diskretno označbo kala. (foto: Damjan Vinko, 4. 7. 2011) 26 izvajal v dolini Branice, sem sicer kasne- je znova sodelovala z ZRSVN in se za čas projekta tam tudi ponovno zaposlila. Med 2008 in 2011 si kot kustosinja v Prirodoslovnem muzeju Slovenije so- delovala v mednarodnem projektu KljučDoNarave. Kako je prišlo do tega? Spet Tomi. Oktobra 2007 me je na obroč- kanju seznanil s svojo ugotovitvijo, da če sem odprla svoj zavod, očitno ne name- ravam dočakati upokojitve na ZRSVN. V muzeju je imel projekt, v okviru katerega je potreboval biologa, ki ima stike s šola- mi. Tako me je povabil. Priznala sem mu, da se v Ljubljano ne bi vozila, saj sem bila takrat ravno v tretje noseča. Nasmehnil se je in odgovoril, da bi delala od doma. Spomladi sem sicer na ZRSVN dobila novo pohištvo, si uredila pisarno in s sodelavko sva se še hecali, da sedaj pa lahko tu doča- kava pokoj. A jaz sem pol leta po tem dala odpoved in januarja sva s Tomijem že bila sodelavca. Namen projekta je bil za evropsko mla- dino oblikovati določevalna orodja za spoznavanje biodiverzitete. Kakšne naloge si opravljala? Moja naloga je bila že razvite določevalne ključe prenašati v šole, da bi jih učitelji pričeli uporabljati kot delovno orodje, s katerim bi otroci spoznavali biotsko pe- strost. O spletnih straneh takrat nisem vedela še nič, a sem se želela naučiti, saj nisem želela za vsako malenkost Tomija prositi za pomoč. Rekla sem si, da če so spletno stran SDPVN izdelali biologi, bom to zmogla tudi sama. V knjižnici sem si izposodila Oblikovanje spletnih strani za telebane in še par podobnih knjig, pa je šlo. Uredila sem slovensko spletno stran projekta, nato pa se lotila urejanja dolo- čevalni ključev. Kakšna pa je bila učinkovitost projekta? Projekt je bil v slovenskih šolah dobro sprejet in po rezultatih projekta smo se kot država zavihteli na drugo mesto, takoj za Italijani, ki so bili vodilni partnerji. Kot sistematiku so mi bili določevalni ključi vedno zanimivi, saj mi razvrščanje in pre- dalčkanje ležita. Že pri kobilicah sem hi- tro videla, kje so napake v določevalnem ključu. Ključ je za otroke zelo pomembno orodje, uči ga opazovati. Škoda, da je malo učiteljev tako delo zagrabilo na dolgi rok. V treh letih projektnega dela si jih ravno motiviral, kar je v rigidnem šolskem sis- temu zelo težko. Uvajanje novosti je stvar desetletja. Po treh letih so učitelji komaj začeli spoznavati uporabnost ključev in takrat je bilo projekta že konec. Žal pre- den bi se stvar zasidrala in bi učitelji pri- lagodili svoje delo. Kasneje sem v muzeju vodila tudi podoben bilateralni projekt SIIT, ki pa se je v Sloveniji izvajal samo v zahodnem delu države. Ali imamo pri nas sedaj dovolj tovr- stnih orodij? Neeee ... To je tako podhranjena zadeva. Zelo me moti, ko vidim, kako površno ljudje opazujejo. Primerjajo dve rastli- ni in ugotovijo, da sta povsem enaki, saj vidijo le enako obarvan cvet, povsem pa spregledajo obliko listov in številne dru- ge znake. Zato ne maram knjig v stilu 100 rastlin, saj z njihovo pomočjo ljudje nabi- rajo rastline za različne pijače, čeprav ra- stlin sploh ne znajo opazovati in jih tudi ne poznajo. Ko od takih ljudi dobim v dar takšen napitek, si ga ne upam poskusiti. Določevalni ključ je po mojem mnenju idealno orodje, s katerim se človek nau- či gledati. Ko se otrok nauči opazovati na tak način, se tega nauči za zmeraj. V pro- jektu mi je bilo zanimivo opazovati risbe otrok. Ko so narisali risbo neke rastline pred uporabo določevalnega ključa, je bi- la to zelo shematska risba. Ko so rastlino določili s ključem, so jo ponovno narisali in na podlagi te risbe si točno vedel, kate- ro vrsto so določali, saj so prepoznali in narisali vse glavne znake. Po naravovarstvu in muzeju si se znova odpravila v šolstvo. Od leta 2015 na- prej si ravnateljica Osnovne šole Dani- la Lokarja Ajdovščina. Ali je bila želja po opravljanju tega poklica prisotna dalj časa? Pri učenju v razredu sem res uživala. Po- uk mi je uspelo peljati na način, da učenci niso imeli občutka, da se učijo, hkrati pa so se res veliko naučili. Takrat me mesto ravnateljice sploh ni zanimalo, ker sem to delo jemala predvsem kot birokratski poklic. A z leti sem videla, da rada vodim projekte, da mi gredo finance od rok in da sem kot sistematik dobra v predalčkanju. Kot učiteljica sem videla, da je sistem tež- ko spreminjati. Bila sem razočarana nad šolstvom in tudi zato sem presedlala na naravovarstvo, brez želje, da se vrnem v šolstvo. Svetovalka na Zavodu za šolstvo mi je napovedala, da se v teh vodah nekoč znova srečava, a ji nisem verjela. Vendar v sebi nisem našla miru. Vedela sem, da se da z učenci delati drugače in da se lahko brez muke naučijo veliko več. Ko se je pro- jekt v muzeju končal, sem se znova začela spraševati, ali ne bi ponovno poizkušala spremeniti sistema na bolje. Če želim šolo spremeniti, jo lahko le v vlogi ravnatelja, o čemer sem resno razmišljala že med obema projektoma v muzeju, priložnost pa sem zagrabila šele po koncu drugega. Razmišljala sem o ravnateljevanju na ka- kšni manjši osnovni šoli, a sem pristala na eni večjih osnovnih šol v Sloveniji, ki sem jo kot otrok tudi sama obiskovala. Kot ravnateljica imam še vedno enaka vodila kot poprej – razbijati tabuje, premikati Irena ovenčana z damaščanskimi vrtnicami v dolini vrtnic Kazanlik v Bolgariji. S sodelavci ZRSVN (OE Nova Gorica) pri spoznava- nju varovanih območij v dolini Kolpe, 9. 6. 2006. (foto: arhiv ZRSVN) 27 meje, preizkušati nove metode –, vse na podlagi vodila, ki mi ga je na fakulteti vce- pil Rudi Ocepek: „Če zmore en, zmore še drugi.“ Ponosna sem na naše dosežke in velike pozitivne spremembe na celotni šoli. Rada tvegam, ker le s tem lahko nekaj spremenim na bolje. Zelo sem vesela, ko pride do mene kak učitelj z utrgano ide- jo. Pri tem se držim vodila, da če je nekaj dobro za naše učence, je dobro tudi za šo- lo. Seveda se zavedam ogromne odgovor- nosti. Odgovorna sem za 650 učencev, za več kot sto zaposlenih in edino ravnatelj je osebno odgovoren za vse, od kvalitete pouka do strehe, ki pušča. Pred slabima dvema letoma ste ob otvoritvi nove šole prikazali različne generacije šolarjev, od katerih je bila ena generacija v kostumih pionirjev. Ob proslavo se je obregnila lokalna po- litičarka in jo zlorabila. Kako gledaš na takšno nabiranje političnih točk? Še danes ne morem verjeti, koliko grozlji- vih sporočil sem dobila. Bila so to sporo- čila ljudi, ki niso bili na prireditvi in niso starši naših otrok. Mnenje so si ustvarili zgolj na podlagi neke objave, ki je bila politično obarvana in vzeta iz konteksta. Grozno je, kako malo je potrebno, da se v ljudeh prebudita obsojanje in sovraštvo. Sem oseba, ki zelo ceni svobodo in ki jo za svoje delo tudi potrebuje, zato mi je bilo še toliko huje spoznati, kako malo je po- trebno, da se tudi v današnjem času svo- boda kaj hitro izgubi. Kako lahko ljudje s predsodki vse dobro zapravijo in kako se vse to dogaja pod pretvezo svobode go- vora. Kako lahko pride napačna oseba na visok položaj in se ponovi zgodba iz sre- dnjega veka s sežiganjem čarovnic. V so- dobni civilizirani družbi. Še vedno pa sto- jim za in s kolektivom, ker smo pripravili dober kulturni program. Še enkrat bi ga. Ali si tudi pri delu na ZRSVN kdaj doži- vljala pritiske politikov? Pritiski politikov so bili prisotni npr. v času vetrnih elektrarn, ki so bile načr- tovane na naši območni enoti. To je bil moj prvi stik z našimi politiki. Zanimivo se mi je zdelo, da odločitev o izdaji nara- vovarstvenega soglasja ni bila v njihovi pristojnosti, pa so nam na sestankih vse- eno večkrat rekli, da jih nismo prepričali s svojimi utemeljitvami. Pozabljali so, v čigavi pristojnosti so strokovna mnenja in kdo je sploh strokovnjak ter da naravo- varstveno soglasje ni politični dokument. Nikoli nisem postala aktivistka, saj sem vedno na strani stroke in ne na strani po- litičnih odločitev. Še vedno pa se borim, npr. tudi za vzpostavitev brezžičnega omrežja na naši šoli, saj lokalna politika v tem zaenkrat še vedno ne vidi pomena. Ironično, na moji šoli zaradi neprimerne opreme še vedno ne moremo uporabljati interaktivnih določevalnih ključev, ki sem jih razvijala pred desetimi leti! Doma imate od 2013 tudi družinsko podjetje, ki je nastalo iz ljubezni do »zgodovinskih vrtnic«. Imate največjo ponudbo starih sort vrtnic pri nas. Ali veš, koliko imate trenutno sadik? Ja, lahko bi na transparent napisala Vrtnice Kodele z vami že 5 let. Priznam, da ne vem točno, koliko imamo sadik, a jih je okoli štiri tisoč. Imamo pa približno 550 različnih sort. Nekaj jih imamo tudi samo po eno, dve rastlini. Znova sva pri zarečenem kruhu. V življenju sem res pojedla ogromno zare- čenega kruha. En kos bom pojedla danes, ko greva s hčerko po psa. Vrtnice so tudi moj zarečen kruh. Prav v okviru SIIT pro- jekta je Univerza v Trstu naredila brskal- nik po sortah vrtnic, ki jih imajo v parku Sv. Ivan v Trstu. V brskalnik vneseš glav- ne značilnosti vrtnice (barva in oblika cveta, vonj …) in iz baze dobiš tiste sorte, ki ustrezajo kriterijem. Kot biologinjo me je zelo motilo, da zapravljajo denar za vr- tnice, medtem ko je bistvo projekta biot- ska pestrost in ogrožene rastlinske vrste. Nekega dne me je v trgovini pritegnil kup sadik vrtnic z lepimi fotografijami na em- balaži, ki so me premamile, da sem mami kupila eno rumeno. Ko je vrtnica čez par mesecev zacvetela, cvetovi še zdaleč niso bili taki kot tisti na sliki. Ali se je z ma- no poigrala narava, ne vem. Do takrat še nikoli nisem videla takega cveta vrtnice, kot je bil tisti prvi cvet. Pomislila sem, kaj pa, če je burbonka. Zanje sem le slišala, a nisem vedela, po čem se jih prepozna. Poskušala sem jo prepoznati s pomočjo prej omenjenega brskalnika, a je med za- detki ni bilo. Med nadaljnjim brskanjem in raziskovanjem ugotovim, da moja vr- tnica sicer ni burbonka, da pa na svetu še obstajajo stare sorte vrtnic, ki omamno dišijo. Da obstajajo vrtnice, ki so lep grm, tudi ko ne cvetijo. Da obstajajo take vrtni- ce, ki niso občutljive na bolezni. Eno tako vrtnico bi rada imela tudi jaz! A žal takih v Sloveniji nisem našla. In tako se je po- rodila nova poslovna ideja. Z možem sva se več kot 20 let ukvarjala z vzgojo sadik vinske trte in letno smo jih cepili okrog 200.000. Od leta 2008 se s trto ne ukvar- jamo več, saj je to zelo tvegana dejavnost, a vrtnice so jim po boleznih in načinu dela podobne, tveganje pa je bistveno manjše. Vrnila sem se h koreninam. Biologijo sem šla študirat zaradi rastlin in zaradi gene- tike. Kljub klišejem vrtnice dajejo neome- jeno možnosti za zadovoljevanje te plati biologinje v meni. Nekoč bo ena od vrtnic tudi moja, saj jo bom sama vzgojila s kri- žanjem. A sedaj še ni čas za to. Ali ti je kakšna od vaših sort še posebej pri srcu? To je tako, kot če bi me vprašal, kateri od mojih otrok mi je najljubši. Vsaka skupina ima svoje značilnosti, prednosti, slabo- sti. Zato pred nakupom želim od kupca izvedeti, za kakšen namen jo želi imeti, kaj od nje pričakuje, kakšno je rastišče. Tako mu svetujem, katera vrtnica bi mu najbolj ustrezala. Prva moja imenska vr- tnica je Yolande d‘Aragon. Božansko diši, ima ogromne cvetove. Če jo znaš prav ne- govati, raste v obliki čudovitega grma in lepo cveti. Če je ne znaš, bo rasla v zrak kot dolga prekla. Zato je zame zanimiva, saj lahko z njo ljudem pokažem, kaj lahko iz vrtnice naredijo, če jo pravilno neguje- jo. Všeč so mi tudi damaščanke, vrtnice, iz katerih se pridobiva rožno olje in pripra- vlja rožne vodice. Zdravilnost teh priprav- kov sem preizkusila tudi na svoji koži. Ze- lo so mi všeč prvobitne vrtnice, podobne šipkom, z enostavnimi cvetovi. Pri vsaki vrtnici mi zaigra srce, razen pri »klasični« rdeči vrtnici iz cvetličarne. Kam gre Irena sedaj še lahko naprej, kakšni so tvoji izzivi za v prihodnje? Ko se bom odločila, da ne bom več rav- nateljica, se vidim znova v biologiji, mor- da pri vrtnicah. Ker sedaj toliko delam z ljudmi, si bom verjetno spet zaželela več dela v naravi. Odprta sem za vse možno- sti in točnih načrtov še nimam. Življenje mi je prineslo veliko zanimivih ponudb in zagotovo bom še kakšno čudno sprejela. V pokoju pa se ne vidim nikoli, saj ne mo- rem biti pri miru. Vrtnica sorte Yolande d‘Aragon. Uporaba ključa za določanje lesnatih rastlin.