
MmaBMamm&Mm

MBmm

lEES

■MamBaoBBi

OKTOBER 1994, CENA 231 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 61 102

V OBJEKTIVU

1 .Slovenski mladinci so svetovni prvaki y  kategoriji raket za
doseganje višine - Sl B.Andrej Vrbec, Jože Čuden [vodja reprezen¬
tance), Matjaž Požun in Tomaž Kogej na zmagovalnem odru preje¬
majo odličja in pokale iz rok predsednika podkomisije za raketno
modelarstvo pri ČIAM FAI, g. Howarda Kuhna.

2. Priprave na start RV raketoplana kategorije S8E, s katerim je
Matjaž Požun na letošnjem svetovnem prvenstvu osvojil bronasto
medaljo v mladinski konkurenci.

3. Otokarja Hluchyja lahko pogosto srečamo ob modelarski pisti na
Barju z RV maketo motornega letala Piper J3. Maketa klasične,
lesene konstrukcije ima razpetino kril 1 800 mm in tehta 8,5 kg.
Poganja jo dvotaktni motor Dolmar s prostornino 33 cm 3  in močjo

4. Svoj najnovejši izdelek, 6 metrov dolgo maketo letala DC-9Super
80, je zadnjo avgustovsko nedeljo na modelarskem mitingu v Lescah
predstavil domačin Marjan Mencinger. Model izjemnih razsežnosti
e ob navdušenju številnih obiskovalcev tudi uspešno poletel nad
leškim letališčem.

5. Za ponazoritev svojih projektov potrebujejo arhitekti pomoč
maketarjev. Na slikije ena od zamisli obnove ljubljanskega hotela
Lev. Maketo je po načrtih projektantov izdelal Miha Kozjek iz
Ljubljane.

Foto: Domen Hluchy, Miha Kozjek in Roman Zupančič

1RT7*-?

n n , 1  »i

186671

REPORTAŽA

10. svetovno prvenstvo
raketnih modelarjev

Leszno — Poljska, 3.-10. september 1994

Slovenska reprezentanca je na pravkar'
končanem Svetovnem prvenstvu za člane
in mladince osvojila skupno osem medalj
in znova dokazala, da sodi v sam sve¬
tovni vrh in se lahko enakovredno kosa s
takimi raketnomodelarskimi velesilami,
kot so Rusija, ZDA, Češka, Poljska in
Slovaška. Dosežki kažejo, da ekipa
dozoreva in da medalje, osvojene pred
dvema letoma na Floridi, niso bile zgolj
naključne.

V Lesznu na Poljskem se ie v dneh od
3. do 10. septembra na jubilejnem 10.
svetovnem prvenstvu pomerilo rekordnih
175 tekmovalcev iz 19 držav v sedmih
kategorijah v članski in tokrat prvič tudi v
mladinski konkurenci. Slovenijo je zasto¬
pala 14-članska reprezentanca Letalske
zveze Slovenije, v kateri so sodelovali
vrhunski raketni modelarji iz treh društev:
ARK Komarov iz Ljubljane, ARK Vega iz
Sevnice ter MMK iz Logatca (7 v članski
in 6 v mladinski konkurenci). Vsi funkcio¬
narji reprezentance so bili hkrati tudi tek¬
movalci, tako da z izjemo sodnice-ča-

somerilke v ekipi ni bilo dodatnih sprem¬
ljevalcev.

Poleg že uveljavljenih reprezentantov
so tokrat v mednarodni areni prvič na¬
stopili tudi obetavni mladi modelarji, na
katere je vodstvo reprezentance resno
računalo. Načrtno delo z mladimi se je
obrestovalo na najboljši možen način,
saj je ekipa v kategoriji raket za dose¬
ganje višine (Sl B) s prepričljivo prednost¬
jo osvojila prvo mesto. Za zmago sta bila
najbolj zaslužna Tomaž Kogej in Andrej
Vrbec, člana Astronavtsko raketarskega
kluba Komarov iz Ljubljane, ki sta prispe¬
vala zlato in srebrno medaljo tudi med
posamezniki. V izredno slabih vremen¬
skih razmerah, močnem vetru in nizki
oblačnosti, je prišla do veljave dobra tak¬
tika vodstva, ki je znalo izkoristiti pravi
trenutek lansiranja modelov in ustrezno
izbrati pogonske motorje, da modeli ne
bi leteli prenizko ali previsoko, sicer me¬
rilci ne bi izmerili višin. Solidno je na¬
stopil tudi tretji član ekipe, Matjaž Požun
(ARK Vega), ki je zasedel 11. mesto.

Urednikov predal

Težave majhnega ljudstva v primerjavi z
velikimi so v tem, da mora vsako dejanje
opraviti neprimerno bolje od ostalih, da mu
izrečejo zasluženo priznanje — pa naj bo to
na katerem koli področju človekove ustvarjal¬
nosti; od tistih, življenjsko pomembnih, do
povsem vsakdanjih in povprečnemu človeku
bližjih ter lažjih za uveljavitev, kot je denimo
šport. S tem seveda ne zagovarjam trditve,
da so vrhunski dosežki v športu laže
dosegljivi oziroma nekaj, kar pride samo od
sebe. V športu ni velikih dosežkov brez truda,
vztrajnosti in znanja, pa tudi precej samoza¬
vesti je treba. To velja za vse zvrsti; med nji¬
mi tudi za tehnične športe, ki so še vedno pre¬
več odrinjeni ob rob dogajanja na tem
področju, čeprav se z njimi ukvarja kar pre¬
cej ljudi, zlasti mladih. Prav športniki so za
mlado slovensko državo in njeno promocijo v
svetu v razmeroma kratkem času naredili več
kot marsikdo drug. S ponosom lahko ugo¬
tavljamo, da jih je med njimi'precej iz naših
vrst; takih, ki so rasli in se izpopolnjevali v
društvih tehnične kulture, pa naj bodo to
padalci, piloti ali modelarji.

Ko smo predlani ob tem času poročali o
prvih medaljah za samostojno Slovenijo, ki
so jih na svetovnem prvenstvu na Floridi osvo¬
jili naši raketni modelarji, so našo zastavo še
zamenjevali z rusko, za Slovenijo pa se po¬
vprečnemu Američanu in še komu drugemu
niti sanjalo ni, kje pravzaprav leži. Danes, ko
spet pišemo o uspehu naših raketarjev, ki je
še toliko večji, ker so zanj zaslužni tudi mladi
tekmovalci, pa naše dosežke na tem po¬
dročju cenijo in spoštujejo tudi v deželah,
kjer je ta dejavnost precej bolj razvita in
množična.

Dejstvo, da smo se z aktivnim sodelovan¬
jem v mednarodnih združenjih, predvsem pa
z vrhunskimi športnimi rezultati v zelo krat¬
kem času uveljavili v svetu in so nam zaupali
tudi organizacijo tako zahtevnega mednaro¬
dnega tekmovanja, kot je svetovno prven¬
stvo, bi moralo biti dokaz in spodbuda za
vse tiste posameznike in skupine pri nas, ki
še niso prerasli ozkih lokalnih okvirov in
gledajo na svojo dejavnost le v luči lastnih
interesov, ki le redko kdaj presežejo klubske
okvire, da lahko le v povezavi z ostalimi so¬
rodnimi društvi s skupnimi močmi dosežejo
tisto, za kar se bolj ali manj zavzemajo vsak
zase. Pomembno je, da se doseže soglasje o
organizaciji pomembnejših prireditev ali
morebitnem skupnem nastopanju, predvsem
pa, da se začnejo urejati medsebojne raz¬
prtije, ki jih je med modelarji na žalost še
vedno preveč.

Morda bodo dosežki raketnih modelarjev,
ki so znali preseči ozke klubske okvire in
združiti moči za doseganje skupnega cilja,
spodbudili vse tiste, ki jim to še ni uspelo.
Slovenski prostor je premajhen, da bi vsakdo
trmoglavo vztrajal na svojem, nesposoben
dialoga s tistimi, s katerimi ga veže celo ista
interesna dejavnost.

Jože Čuden, urednik

Barve Slovenije na 10. SP raketnih modelarjev v Lesznu so zastopali: (stojijo od leve proti desni)
Drago Perc, Dejan Kolman, Egon Engelsberger, Jože Čuden (vodja reprezentance), Anton
Sijanec, Tomaž Kogej, Andrej Vrbec, Miran Gosak, (spredaj) Aljoša Žnidaršič, Marjan Čuden,
Mateja Kozjek (časomerilka), Matevž Dular, Miha Kozjak in Matjaž Požun.

TIM 2 • oktober 1994 • 1

REPORTAŽA

Srebrna medalja za ekipo, v kateri so nastopili
Miha Kozjek, Egon Engelsberger in Jože
Čuden, je naš doslej največji dosežek v kate¬
goriji raketoplanov.

Za ekipo, ki je v kategoriji raketopla¬
nov (S4B) zasedla odlično drugo mesto,
bi lahko dejali, da je posrečena kombi¬
nacija športnikov treh generacij, ki vsak
zase vnašajo v ekipo dolgoletne izkušnje,
znanje in mladostni polet. Jože Čuden,
Egon Engelsberger in Miha Kozjek (vsi
ARK Komarov) so v ekipi združili vse na¬
šteto in osvojili za Slovenijo prvo medaljo
v panogi, kjer doslej še nismo bili povsem
v vrhu. Med posamezniki sta se dva naša
tekmovalca uvrstila med deseterico: Jože
Čuden, ki je "letel" z modeli z zložljivim
krilom, je zasedel 8. mesto, mojster kla¬
sike, veteran Egon Engelsberger pa me¬
sto za njim, kar so dobri obeti za v pri¬
hodnje. Izrazitih favoritov za zmago med
posamezniki ni bilo, saj so bile razlike
med najboljšimi zelo majhne. Na koncu
je največ točk zbral Dorin Torodoc iz
Romunije, kot najbojj homogena ekipa
pa so se predstavili Čehi.

Pri RV raketoplanih žal ni nastopila
naša prva ekipa, v kateri so tudi že nosil¬
ci medalj s svetovnih in evropskih prven¬
stev. Zaradi denarnih težav je na SP
odpotoval samo Miran Gosak (MMK Lo¬
gatec), ki je v hudi konkurenci le za 22
sekund zgrešil uvrstitev v fly-off in s tem
izgubil možnosti v boju za vrh. Med
ekipami so po pričakovanju prevladovali
Slovaki, ki so se izkazali že v tekmah za
svetovni pokal. Izvrstno so nastopili tudi
Nemci, ki so se z enakim seštevkom kot
Slovaki, a slabše uvrščenimi posamezni¬
ki, morali zadovoljiti z drugim mestom.
Svetovni prvak za leto 1994 je postal
Slovak Štefan Mokran, za prijatelje Pišta,
športnik z dolgim tekmovalnim stažem, ki
že vrsto let dosega dobre rezultate v več
tekmovalnih disciplinah.

in Matevž Dular ekipno zasedli visoko
četrto mesto; nekoliko manj uspešni so
bili pri raketah s padalom (S3A) in rake¬
toplanih (S4B), kjer so "leteli" dobro, a so
jim sodniki povsem neupravičeno pri¬
sodili dve ničli. Protesti vodstva po kon¬
čanem turnusu so bili seveda zaman.

Izvrstno so nastopili tudi člani. V uvod¬
ni tekmi z raketami s trakom smo upra¬
vičeno pričakovali medaljo, a se nam je
ta zaradi smole z motorji v prvem turnusu
le za las izmuznila iz rok. Razlike pri vrhu
so bile zaradi slabih vremenskih razmer
izredno majhne. Motorjem, s katerimi
smo še poleti dosegli vrsto dobrih rezulta¬
tov, se je zaradi vlage podaljšal traser,
zaradi česar so se strimerji odpirali že
med padanjem modela proti tlom. Z mo¬
torji druge serije smo zaostanek skoraj
povsem nadomestili, a za medalje je bilo
to še vseeno nekoliko premalo. Več sreče
so imeli tokrat drugi, predvsem ekipni
zmagovalci Čehi, pa tudi Američani s
Hironko na prvem in 0'Bryanom na tret¬
jem mestu.

Pri raketah s padalom je ekipa odločno
krenila v boj za načrtovano medaljo.
Dragu Percu (ARK Vega), branilcu naslo¬
va svetovnega prvaka pri raketah s
padalom (S3A), na koncu ni manjkalo
veliko do ponovitve dosežka izpred dveh
let, a je na žalost nekoliko zaostal za
Romunom Petrejem. Kljub temu je srebrna
medalja izreden uspeh. Ekipno bi lahko
dosegli precej več, če ne bi naleteli na
nam izjemno nenaklonjeno sodniško troj¬
ko, ki je z nekaj nerazumljivimi odločitva¬
mi v zadnjem, odločilnem turnusu grobo
oškodovala ostale tri naše tekmovalce.

Rakete višinke so bile tokrat očitno
naše najmočnejše orožje, saj je na stop¬
ničke za zmagovalce stopil tudi nekdanji
svetovni prvak v tej kategoriji, Marjan
Čuden (ARK Komarov), ki je tokrat v Sl B
osvojil bron. Tudi člani so bili zelo blizu
uspeha, kakršnega so dosegli mladinci.
Tone Sijanec je izvedel za mnoge naj¬
lepši dvostopenjski let dneva z zakas¬
nitvijo odmetavanja pristajalnega sistema
prve stopnje, s katerim je končal tek¬
movanje na 17. mestu. Če bi Jožetu
Čudnu merilci izmerili vsaj enega izmed
izjemno visokih letov, bi se zagotovo
veselili še ene medalje.

Za mnoge najlepši polet dvostopenjske rakete-
višinke z zakasnitvijo odpiranja pristajalnega
sistema prye stopnje je izvedel naš reprezen¬
tant Tone Sijanec.

V hotelski sobi, ki skoraj bolj spominja na
delavnico, Drago Perc še zadnjič pregleduje
svoje modele, s katerimi bo naslednji dan
skušal obraniti naslov svetovnega prvaka v
S3A.

Čeprav so naši modelarji za tekmova¬
nje pripravili tudi dvostopenjske modele,
ni manjkalo veliko, pa jih zaradi slabega
vremena sploh ne bi mogli uporabiti. Na
srečo se je vidljivost med tekmovanjem
toliko izboljšala, da so po prvih štartih z
enostopenjskimi modeli lahko lansirali
tudi dvostopenjske; za nas še posebej
uspešno.

Bogato bero mladinskih medalj je v ka¬
tegoriji radijsko vodenih raketoplanov
(S8E) povečal Matjaž Požun s tretjim
mestom, kar je ob skromni udeležbi na¬
stopajočih v tej kategoriji zadoščalo še
za ekipno srebro. Mladinci so bili blizu
medalje tudi pri raketah s strimerjem
(S6A), saj so Tomaž Kogej, Andrej Vrbec

Marjan Čuden, nekdanji svetovni prvak v ka¬
tegoriji raket za doseganje višine, je po sed¬
min letih spet stopil na stopničke za zmago¬
valce v tej panogi.

2 • TIM 2 • oktober 1994

REPORTAŽA

Edini slovenski predstavnik v kategoriji RV
raketoplanov S8E, Miran Gosak se je v boju
za točke enakovredno kosal z največjimi moj¬
stri tega športa.

Makete so bile in ostajajo za gledalce
najbolj privlačne. Naši niso sodelovali v
nobeni od maketarskih panog, čeprav so
se tako mladinski kot članski reprezan-
tanti pripravljali za ta nastop. Nazadnje
je vodstvo reprezentance odločilo, da se
letos zaradi časovne stiske temeljiteje pri¬
pravimo za ostale panoge, nastop med
maketarji pa preložimo na prihodnje
leto, ko bo na sporedu evropsko prven¬
stvo.

Maketarji se pri izbiri prototipov še
vedno odločajo za preizkušene variante.
Prevladujejo razne izvedbe Arian, Sa-
turni in Sojuzi, za gradnjo Space Shuttla
ali Burana pa očitno še nihče ni zbral
dovolj poguma. Edini korak v tej smeri so
naredili Američani, ki so v show-progra-
mu lansirali polmaketo Space Shuttla. V
merilu je bil izdelan le Orbiter, ki je po
ločitvi od improviziranega busterja lepo
pristal s pomočjo naprave za radijsko
vodenje.

Kljub železnemu repertoarju večine
sodelujočih pa je treba priznati, da so
tekmovalci močno napredovali pri zah-

George Gassaway (ZDA) je požel buren
aplavz za polet radijsko vodenega vesolj¬
skega čolnička, s katerim je nastopil v show-
programu ob koncu tekmovanja.

Ruski reprezentant Levih, ki je bil na zadnjem
SP ob zmago v kategoriji S7 zaradi enega
samega neodprtega padalca na enem od
dvanajstih delov makete, je tokrat z enako
maketo Sojuza zasedel drugo mesto.

tevnosti ponazoritve letov maket. Za me¬
dalje je bil potreben najmanj tristopenjski
let ter vsaj še kakšen dodaten posebni
efekt, tako da so navzoči lahko resnično
uživali ob spremljanju vrhunskih pred¬
stavitev najboljših maketarjev sveta. Z
majhno prednostjo je naslov svetovnega
prvaka osvojil Jan Kotuha (Slovaška) s
Saturnom 1B pred Rusom Aleksandrom
Levihom, moralnim zmagovalcem izpred
dveh let z obveznim Sojuzom, ter izjem¬
nim Američanom Bobom Biedronom,
sicer inženirjem aeronavtike, zaposlenim
pri NASI, ki očitno vztraja pri maketah

Dolgo skrbno varovana sovjetska skrivnost,
raketa-nosilka Proton, je hitro postala zanimi¬
va tudi za maketarje. Z nio je prvič doslej
nastopil Rus Považnjuk. Žal se mu polet
makete ni posrečil.

Tibor Gira, član zmagovalne slovaške ekipe,
čaka na dovoljenje za štart svoje makete
Ariane 10.

evropskih raket nosilk Ariane. Če bi
kateri koli od teh mojstrov stopil na
najvišjo stopničko, bi bilo to povsem
zasluženo.

Tekmovalna določila v kategoriji S5 so
močno skrčila seznam zanjo primernih
raket. V poštev pridejo predvsem dvo¬
stopenjske rakete, ki imajo drugo stopnjo
s čim manjšim premerom, zato ni čudno,
da je polovica tekmovalcev nastopila z
Nike Cajuni, zmagal pa je z raketo Nike
Apache kdo drug kot Bob. Biedron.
Zanimivo taktiko so ubrali Romuni, ki so
se odločili za gradnjo Arian. Stopnja
zahtevnosti gradnje teh raket je tolikšna,

Novi svetovni prvak pri maketah-višinkah je
postal Američan Bob Biedron. Na sliki pri¬
pravlja za let prvo stopnjo makete Nike Apa¬
che.

TIM 2* oktober 1994 • 3

REPORTAŽA

da so si že pri ocenjevanju izdelave na¬
brali precejšnje število točk. Oblika
rakete Ariane pač ni primerna za do¬
seganje velikih višin leta, zato pa je bila
zaloga točk s statičnega ocenjevanja
tolikšna, da je pri mladincih zadoščala
celo za ekipno zmago, pa tudi člani niso
veliko zaostali za najboljšimi.

Po številu osvojenih med v alj so bili
najboljši Slovaki, sledijo jim Cehi in Rusi,
Slovenija pa je pristala na izvrstnem
četrtem mestu, zato jo poznavalci že uvr¬
ščajo v ožji krog favoritov za evropsko
prvenstvo, ki bo prihodnje leto v Liptov¬
skem Mikulašu na Slovaškem.

Dobršen del zaslug za vrhunske do¬

sežke naših reprezentantov nosijo tudi
sponzorji, podjetniki in delovne organi¬
zacije, ki so se odločile pomagati sloven¬
skim raketarjem. Brez njihove podpore
ne bi bilo mogoče tako uspešno izpeljati
celega projekta, zato naj ob tej pri¬
ložnosti naštejemo vse, ki so kakor koli
pripomogli k temu uspehu. To so: UNI-
HEM d.o.o., Mestna zveza organizacij
za tehnično kulturo Ljubljana, Geodetski
zavod Slovenije, REMIKO — Mladi teh¬
nik, Belinka — Perkemija, MACH, Ajdina
inženiring, Jutranjka, Kin-Pic, Inplet,
Mercator KZ, Ključavničarstvo Vavtar,
MIBO modeli in Nebec Hobi. Posebej
velja omeniti tudi glavnega proizvajalca

kakovostnih raketnih motorjev Delta
češke proizvodnje, g. Jirija Taborskega,
ki že vrsto let dobavlja motorje slovenski
reprezentanci.

Prav zaradi vrhunskih dosežkov naših
raketnih modelarjev je Mednarodna
aeronavtična federacija (FAI) zaupala
izvedbo naslednjega SP Sloveniji. Na
spomladanskem zasedanju CIAM-a [ko¬
misije za modelarstvo) v Parizu je tudi
uradno potrdila našo kandidaturo. Prven¬
stvo bo jeseni leta 1996 v Ljubljani, orga¬
niziral pa ga bo Astronavtsko raketarski
klub Vladimir M. Komarov.

Jože Čuden

REZULTATI SP V ČLANSKI KONKURENCI

Sl B (rakete za doseganje višine)

Posamezno:

1. Korjapin Aleksej Rusija 624 m

2. Jjan Li Kitajska 597 m

3. Čuden Marjan Slovenija 577 m

17. Sjanec Tone Slovenija 443 m

44. Čuden Jože Slovenija -

Ekipno:

1. Poljska 1603 m

2. Ukrajina 1449 m

3. Češka 1332 m

1 1. Slovenija 1020 m

S3A (rakete s padalom)

Posamezno:

1. Petre Nicolae Romunija 900 + 310

2. Perc Drago Slovenija 900 + 203

3. Jurina Michal Slovaška 900 + 0

24. Čuden Marjan Slovenija 777

30. Kozjek Miha Slovenija 694

48. Čuden Jože Slovenija 412

Ekipno:

1. Slovaška 2572

2. Latvija 2561

3. Nemčija 2508

10. Slovenija 1883

S4B (raketoplani)

Posamezno:

1. Torodoc Dorin Romunija 672

2. Barnes.Philip ZDA 644

3. Pukl Jan Češka 632

8. Čuden Jože Slovenija 540

9. Engelsberger Egon Slovenija 494

17. Kozjek Miha Slovenija 354

Ekipno

1. Češka 1609

2. Slovenija 1388

3. Latvija 1328

S5C (makete za doseganje višine)

Posamezno:

S3A (rakete s padalom)

Ekipno:

4 • TIM 2 • oktober 1994

PRILOGA

Model jahte NINA I RC

Spodnji del trupa

Zgornji del trupa

Model jahte, katerega načrt objav¬
ljamo v tokratni prilogi, se z dolžino 670
mm uvršča med večje ladijske modele te
vrste in je namenjen bolj izkušenim mode¬
larjem, ki dobro obvladajo osnovne mo¬
delarske tehnike ter nimajo težav pri
branju načrtov; poleg tega ne bo odveč,
če imajo nekaj smisla za improvizacijo in
za iskanje samostojnih rešitev. Modelarji
z nekoliko krajšim stažem pa naj se
natančno držijo navodil. Z jahto NINA I
RCJahko tekmujemo v razredih MC-1 in
MC-3, če pa vanjo vgradimo napravo za
radijsko vodenje, bomo lahko z njo vozili
po jezerih in tekmovali v razredu F-3 E.

Gradiva

Pravilno izbrana gradiva, orodja in
pripomočki ter primerno delovno okolje
so rešitev za vrsto težav na poti do dobre¬
ga modela. Potrebujemo naslednja
gradiva: 3 mm debelo vezano ploščo,
balsov, topolov, lipov ali kak drug furnir,
letvice iz lipovine, topola, sambe, smreke
ali balse, belo PVAc lepilo, kontaktno le¬
pilo (Neostik SK 801, UHU greenit), epo-
ksidno lepilo, brezbarvni nitrolak, smu¬
kec, japonski papir ter barvni nitrolak ali
barvo v pršilki.

Orodja in pripomočki

Od orodja potrebujemo: rezljačo s pri¬
borom in z žogicami za rezljanje, mo¬
delarski nož, brusilno deščico, brusilni
papir št. 100 ali 1 20, vodobrusilni papir
št. 240 in 400, ploščat čopič, spajkalnik
s priborom, komplet finih pil, kopirni
papir, bucike, kovinsko ravnilo, trikotnik,
šablonsko desko in papirnat trak (trak
za teleprinterje brez kopije).

Gradnja

Gradnja je klasična, torej iz lesa, z
rebri, letvicami in furnirjem, brez
uporabe umetnih smol, ki so danes v
modelarstvu že skoraj nepogrešljive. Trup
modela jahte NINA I RC je iz dveh
delov; isto velja za njena rebra, kar se
lepo vidi z načrta. Oba dela trupa bomo
naredili ločeno, prav tako pa bomo pose¬
bej izdelali tudi zgornji del krmnega
zrcala (R7), ki je iz polnega lesa.

Začnemo z rebri, ki jih navadno
prekopiramo na vezano ploščo, lahko pa
jih tudi prerišemo ali prefotokopiramo z
načrta in fotokopije nalepimo na vezano
ploščo. Izrežemo jih z rezljačo ali z mo¬
delarskim nožem in natančno obrusimo;
posebno pazljivo s pilo obdelamo utore.
Nato jih še enkrat pregledamo in (če je
potrebno) oštevilčimo. Na papirnat trak
prerišemo tloris krova s položaji reber in
ga položimo na šablonsko desko.
Pritrdimo ga z lepilnim trakom.

Najprej sestavimo ogrodje za spodnji
del trupa. Obdelana rebra zalepimo pra¬
vokotno na označene položaje na
središčno letvico, ki smo jo z bucikami
pribili na papirnat trak na šablonski de¬
ski, kamor smo že prej narisali tloris kro¬
va s središčnico in lege reber. Začasno
jih utrdimo z bucikami, še enkrat preveri¬
mo pravokotnost in počakamo, da se le¬
pilo posuši. Nato v utore vstavimo
veznice in jih privežemo s tanko žico. Z
drobno letvico nanesemo v utore lepilo
ter zategnemo žice, s katerimi smo
privezali veznice k rebrom. Začasno jih
lahko pritrdimo tudi z bucikami. Ko je
ogrodje trupa suho, odstranimo žice in
odvečno lepilo ter ogrodje natančno
obrusimo z brusilnim papirjem št. 120.
Pomagamo si z brusilno deščico in pilo.

Model je najbolje prekriti s trakovi
furnirja na dvojni diagonalni način.
Največ 30 mm široke trakove furnirja le¬
pimo na ogrodje pod kotom, ne večjim
od 45°. Ko prekrijemo vse površine, jih
obrusimo in v nasprotni smeri položimo
naslednjo plast tako, da se trakovi furnir¬
ja med seboj križajo.

Če nameravamo model prekriti s
križno zlepljenim furnirjem, iz kartona ali
šeleshamerja naredimo šablone za bočni
opiati in opiati dna. Najlaže jih narišemo
tako, da primeren kos tanjšega kartona
ali šeleshamerja pritisnemo ob bok trupa,
pripnemo s ščipalkami in s svinčnikom
začrtamo ob spodnjem robu med šči¬
palkami. Dele, ki jih pokrivajo ščipalke,
narišemo tako, da vsako posamezno šči¬
palko odmaknemo, začrtamo in jo pri¬
pnemo nazaj. Pri risanju linije spodnjega
roba karton pritisnemo z eno, zarišemo
pa z drugo roko. Ko šablono izrežemo,
jo spet položimo ob bok in popravimo
morebitna odstopanja. Na enak način
narišemo in naredimo tudi šabloni za
dno modela. Šablone za prekrivanje na¬
rišemo vedno nekoliko večje. To naredi¬
mo tako, da konico svinčnika vodimo
nekoliko poševno od zunanjih linij
(robov). Sedaj s pomočjo šablon na¬
rišemo opiate na primerne kose križno
zlepljenega ali debelejšega balsovega
furnirja in jih izrežemo. Najprej nalepi¬
mo obe bočni opiati. Ko se lepilo posuši,
obrežemo in obrusimo robove, ponovno

TIM 2 • oktober 1994 • 5

PRILOGA

pritrdimo trup na šablonsko desko ter dru¬
go za drugo prekrijemo še levo in desno
polovico dna.

Kadar uporabljamo samo eno vrsto
lepila (belo ali epoksidno), stisnemo
zgornji rob opiate k zgornjemu robu
boka s ščipalkami, spodnje robove pa
začasno pritrdimo in stisnemo t  bucikami
ali s samolepilnim trakom. Se hitreje
prilepimo oplato s kombinacijo obeh vrst
lepil. Na ogrodje jo najprej prilepimo s
kontaktnim ali trenutnim lepilom, nato pa
robove zalijemo z belim ali epoksidnim
lepilom. Po sušenju odstranimo odvečno
lepilo in pripomočke za začasno pritrje¬
vanje ter trup obrusimo z brusilnim papir¬
jem št. 150 za les. In še nasvet: buciko, s
katero smo pritrdili oplato k ogrodju,
najlaže izvlečemo tako, da jo nekoliko
zavrtimo. Kadar ne gre s prsti, uporabi¬
mo majhne ploščate klešče. Tako ne
poškodujemo površine, kar se pri grobem
puljenju bucik rado zgodi. Na zunanja
robova dna nalepimo odbojnika valov
(izdelamo ju iz križno zlepljenega furnir¬
ja ali iz tanke vezane plošče) in pazimo,
da je kot, ki določa nagib odbojnikov, na
obeh bokih enak.

Sledi vnovično brušenje zunanjih
površin in robov ter lakiranje notranjih in
zunanjih površin trupa z brezbarvnim
nitrolakom.

Prvi nanos laka naj bo zelo tekoč (kot
olje za sončenje). Z njim izdatno pre¬
mažemo vse notranje in zunanje
površine. V težko dostopna mesta v
notranjosti lak vlijemo in ga razlijemo z
nagibanjem modela na vse strani. Po
vsakem nanosu laka zunanje površine
narahlo suho prebrusimo z vodobrusilnim
papirjem št. 240. Pri drugem lakiranju
dodamo v lak nekaj smukca (približno
1 0 %). Ko se drugi nanos laka posuši, ga
obrusimo z vodobrusilnim papirjem št.
240. Vse zunanje površine prekrijemo z
japonskim papirjem in jih tako še dodat¬
no zaščitimo. Luknjice od bucik ter manj¬
še in večje napake pred prekrivanjem
zakitamo z modelarskim kitom (zmes
smukca in brezbarvnega nitrolaka v
enakem razmerju) in suhega zbrusimo s
finim vodobrusilnim papirjem.

Vgradnja pogonskega sklopa

Pogonski sklop, ki ga sestavljajo elek¬
tromotor, nosilec elektromotorja, gred,
kardan, ladijski vijak, krmilo, akumula¬
torske baterije in stikalo, vgradimo v
model, ko je ta površinsko popolnoma
obdelan. Začnemo pri nosilcu za elektro¬
motor, ki ga naredimo iz 2 mm debele
aluminijaste žice in ga oblikujemo po
obodu elektromotorja. Tak nosilec je
primeren za pritrditev večine elektromo¬
torjev, ki jih uporabljamo za pogon mod¬
elov v razredih MC. Elektromotor pritrdi¬
mo v nosilec z nekaj elastikami. Bolj
zahtevna je vgradnja motorja, ki je s
togo kardansko vezjo prikjjučen na
pogonsko gred. V razredih MC to ni tako

pogosto, saj se navadno uporablja
gibljiv kardan. Nosilec zalepimo z epok¬
sidnim lepilom in koščkom steklene tka¬
nine, s katero ojačamo stik.

Sledi izrezovanje odprtine za vodilo
gredi; mere zanjo povzamemo z načrta.
Elektromotor z nekaj elastikami pritrdimo
v nosilec in s kardanom povežemo
pogonsko gred z gredjo elektromotorja.
Pogonsko gred potisnemo skozi izrezano
odprtino v dnu, nato privijemo še ladijski
vijak in vse dele začasno pritrdimo s
samolepilnim trakom. Preverimo lego gre¬
di, kardana in ladijskega vijaka, tega
nekajkrat zavrtimo in primerjamo z lego
na načrtu. Če ta ustreza, prelepimo izrez
ob vodilu gredi z lepilnim trakom in
odprtino zalijemo z epoksidnim lepilom.
Navadno uporabljamo za takšna lep¬
ljenja epoksidno lepilo s krajšim strjeval-
nim časom (5 minut do 1 ure).

Napisali smo že, da je krmilo zelo
pomemben^ del tekmovalnega modela v
razredu MČ-1, zato ga je treba kar se da
natančno izdelati in vgraditi v model.
Krmilo je narejeno iz 3 mm debele
medeninaste varilne žice in medeninaste
pločevine, vodilo za os krmila pa je
medeninasta ali bakrena cevka z notra¬
njim premerom 3 mm. Spodnji konec
krmilne osi zažagamo in v zarezo
prispajkamo krmilno ploščico. Na zgor¬
nji strani vrežemo navoj M3, ki naj sega
še 3-4 mm v vodilo. Obliko ploščice pre¬
rišemo z načrta. Krmilo privijemo z mati¬
co M3, pod katero podložimo po eno
navadno in vzmetno podložko. Ko je
krmilo dovolj trdno vpeto, nad prvo privi¬

jemo še eno matico M3, da preprečimo
odvijanje.

Približna lega akumulatorskih baterij je
predvidena že v načrtu; narisana je tudi
točka, v kateri mora biti težišče modela.
Tega določi konstruktor in se vedno
določa za popolnoma opremljen model.
S premikanjem težišča močno vplivamo
na plovne lastnosti modela, zato je tre¬
ba model opremiti tako, da ima težišče
tam, kjer je to predvideno v načrtu.
Manjša odstopanja lahko popravimo že
z majhnim premikanjem akumulatorskih
baterij, pravilno lego težišča pa določi¬
mo z uravnovešenjem modela na robu
trikotne letvice. Na modelu označimo
lego težišča in ga položimo na rob
letvice v označeni točki. Baterije pre¬
mikamo toliko časa, da je model v
ravnovesju, dokončno pa ga bomo
uravnovesili po preskusnih vožnjah v
vodi, najbolje v bazenu.

Če smo model prekrili z barvnim japon¬
skim papirjem (dobi se tudi pri nas), ga
niti ni treba barvati. Zadostovalo bo, če
ga samo dodatno okrasimo s črtami in
morda nanj nalepimo še kakšno nalepko.
Ko ga še zadnjič prelakiramo z razmero-
•ma gostim brezbarvnim nitrolakom in se
nanos dobro posuši (čez 24 ur), površine
spoliramo s pasto za poliranje avtomo¬
bilov in zdrgnemo z mehko krpo.

Priprava modela za spuščanje

V nosilec pritrdimo elektromotor, ki smo
ga pred barvanjem vzeli iz modela, in ga
s kardanom povežemo s pogonsko gred¬
jo. To prej namažemo z gostim oljem ali
z mastjo, ki preprečujeta trenje gredi v

6 • TIM 2 • oktober 1994

PRILOGA

drsnih ležajih, hkrati pa delujeta kot tes¬
nilo in onemogočata vdor vode. Boljše
gredi imajo kroglične ležaje. Sedaj ses¬
tavimo krmilo in ga dobro pritrdimo. Ce
smo izdelali krmilni mehanizem (načrt
zanj je bil objavljen v reviji TIM
1993/3), to ni potrebno. Akumulatorske
baterije postavimo v nosilec in jih pritrdi¬
mo z elastikami. Elektromotor prek stikala
povežemo z baterijami. Žice moramo na
stikalo obvezno prispajkati. Na gred
privijemo vodni vijak in ga nekajkrat
zavrtimo, da preverimo, ali se gred

Trup in kabina (v trupu se vidijo nosilci za
kabino)

mehko vrti. Ko postavimo model na stoja¬
lo in se prepričamo, da je vijak prost, za
krajši čas vključimo elektromotor. Ze po
zvoku lahko presodimo, ali se ta vrti brez
zatikanja. Ce se to ne zgodi, vse
povezave še enkrat natančno pre¬
gledamo in poskusimo, seveda še pred
preskusom na vodi, odkriti in odpraviti
napako. Ko vključimo motor, zaznamo
na roki za krmo modela zračni tok, ki ga
povzroča vrtenje vodnega vijaka. Ce
tega ni, pomeni, da se vijak vrti v
nasprotno smer. Napako odpravimo
tako, da med seboj zamenjamo pola
(+ in -) napetostnega vira.

Preden model prvič spustimo, ga
položimo v vodo — pa ne zato, da bi
videli, ali plava, pač pa zato, da ugo¬
tovimo, ali ima pravilno lego. Model
pravilno leži v vodi takrat, ko je ravni del
zgornje linije krova vzporeden z vodno
gladino. Za večino modelov naj bi bila
to osnovna lega na vodi. Nekateri modeli
pa imajo pravilno lego takrat, ko so nag¬
njeni nekoliko naprej (na kljun, oziroma
imajo krmo nekoliko dvignjeno. Podobno
osnovno lego morajo imeti tudi tisti mo¬
deli, ki med vožnjo preveč dvigujejo pre¬
mec.

Krmilo naravnamo za vožnjo na¬
ravnost (še prej se prepričamo, ali je
dovolj trdno privito), opozorimo pomoč¬
nika na nasprotni strani bazena ter spu¬
stimo model. S preskušanjem ugotovimo,
kako moramo nastaviti krmilo, da bo
model držal smer in dosegel čim večjo
hitrost. S pogostim spuščanjem in sodelo¬
vanjem na tekmovanjih si bomo pridobili
praktično znanje in izkušnje, ki so potreb¬
ne za doseganje dobrih rezultatov.

Križno lepljenje furnirja

Furnir za lepljenje najprej narežemo
na primerne kose, ki so vedno nekoliko
večji od površine, ki jo nameravamo
prekriti. Za zunanjo plast odrežemo trak
furnirja v obliki pravokotnika, kjer je
stranica a nekoliko daljša od trupa mo¬
dela, ki ga prekrivamo, stranica b pa
nekoliko širša od širine boka oziroma
dna modela. Letnice v zunanji plasti
morajo biti vzporedne z daljšo stranico
(a). Za  notranjo plast narežemo pra¬
vokotnike, ki so lahko iz različno
širokega furnirja, tako da je njihova
dolžina enaka stranici b, letnice pa so
pravokotne na stranico a.

Furnir lepimo na ravni podlagi (šablon¬
ska deska, delovna miza), ki jo prej
zaščitimo s časopisnim papirjem. Lepimo
lahko z belim lepilom, največkrat pa za
to uporabljamo kontaktna kavčukova le¬
pila (Neostik SK 801, Pattex, UHU gree-
nif itd.).

Lepilo v tanki plasti nanesemo na eno
stran furnirja. Ko je na otip suho, furnirja
stisnemo med seboj tako, da so letnice
druge plasti pravokotne na letnice prve.
Nato vse skupaj dobro sprešamo s starim
kuhinjskim valjarjem, pomagamo pa si
lahko tudi z litrsko steklenico.

Za prekritje palube, kabine in včasih
tudi za oplato dna in bokov potrebujemo
troplastni križno zlepljen furnir. Pripra¬
vimo ga na podoben način. Prvo plast
naredimo iz enakih trakov v obliki pra¬
vokotnikov, druga (vmesna) plast pa je
sestavljena iz pravokotnikov tako, da je
njihova skupna dolžina enaka dolžini
prve plasti. Vse tri plasti zlepimo med
seboj tako, da so letnice vmesne plasti
ravokotne na letnice zunanjih plasti (ris-
a) in vse skupaj dobro povaljamo.

Prekrite površine obrusimo, prekrijemo z
japonskim papirjem in do konca obde¬
lamo po že opisanih postopkih.

Prekrivanje z japonskim papirjem

Površina, ki jo želimo prekriti z japon¬
skim papirjem, mora biti gladka in nekaj¬
krat prelakirana s prozornim nitrolakom.
Za prekrivanje potrebujemo japonski
papir, nekoliko razredčen brezbarvni
nitrolak, britvico, modelarski nož in
majhen ploščat ali okrogel čopič dobre
kakovosti. Najprej ukrojimo japonski
papir tako, da ima približno obliko
površine, ki jo nameravamo prekriti.
Nato ga z nitrolakom in čopičem najprej
utrdimo (zalepimo) oziroma fiksiramo v
nekaj točkah, običajno na robu površine,
ki jo prekrivamo. Ko se lak posuši, japon¬
ski papir enakomerno in zelo pazljivo
(rad se strga) napenjamo in istočasno
lakiramo po celi površini ter ga gladimo s
čopičem in prsti. Ko smo model prekrili z
japonskim papirjem, počakamo, da se
brezbarvni nitrolak dobro posuši (naj¬
manj 24 ur), nato pa površino pazljivo in
narahlo obrusimo z vodobrusilnim papir¬
jem št. 600 in ponovno prelakiramo z
brezbarvnim nitrolakom, ki smo mu prej
primešali nekaj smukca. Na tak način
navadno lahko prekrijemo vse površine
na modelih, ki so bile prekrite s furnirjem,
letvicami, balso in vezano ploščo, ali
dele, narejene iz polnega lesa, medtem
ko površine, ki so sestavljene iz reber in
letvic (letalska krila in druge dele mode¬
lov, grajene na ta način), prekrivamo z
japonskim papirjem nekoliko drugače.

Prihodnjič: NINA I RC z radijskim
vodenjem. '

Roman Zupančič

Kosovnica

TIM 2 • oktober 1994 • 7

MODELARSTVO

Oldtimer

Načrti za različne izdelke iz vezane
plošče so bili včasih v reviji TIM zelo
pogosti in razstave tehničnih dosežkov
modelarskih krožkov na šolah so kazale,
da se precej mladih odloča za graditev
takih modelov. Kasneje se je zanimanje
bralcev nekoliko preusmerilo na področje
elektronike, računalništva in radijskega
modelarstva, sedaj pa v uredništvo spet
prihaja vse več pisem, v katerih prosite
za načrte avtomobilov, tovornjakov, vla¬
kov in podobnega, kar bi bilo mogoče
narediti iz vezane plošče.

Da bi ustregli čim večjemu številu mla¬
dih modelarjev, smo se odločili za obja¬
vo nekoliko nevsakdanjega načrta old-
timerja - starinskega športnega avtomo¬
bila, ki je "dirjal" po cestah v prvih deset¬
letjih tega stoletja. Oblika teh vozil še da¬
nes navdušuje ljubitelje avtomobilizma,
maketarji pa jih večinoma izdelujejo iz
pločevine. O tem smo v naši reviji pisali
pred dvema letoma.

Načrt pred vami je namenjen pred¬
vsem tistim, ki že imajo nekaj izkušenj z
graditvijo modelov iz vezane plošče,
seveda pa se lahko ob pomoči (po stažu)
starejšega modelarja izdelave lotijo tudi
začetniki. Načrt je narisan v merilu 1:1,
kar velja tudi za vse sestavne dele, neka¬
teri elementi (kolesa, žarometi, rezervoar
za gorivo in škatla za orodje) pa so zara¬
di lažje predstave narisani še v prečnem
prerezu. Narejen model je mogoče
pobarvati in ga polepšati z različnimi
dodatki (vetrobransko steklo, oblazinjeni
sedeži itd.).

Material

Glavni material je 3 mm (za nekatere
elemente 5 mm) debela vezana plošča, ki
jo je mogoče žagati brez težav, poleg te
pa potrebujete še nekaj ostankov 1,5-2
mm debelega bukovega furnirja, kos
tankega kartona in približno 20 cm dolg
kos žice s premerom 2 mm.

Orodje

Vse potrebno orodje (rezljača, mizica s
svoro, nož in sveder 03 mm najdete v
vsakem modelarskem kompletu, k temu
pa je treba dodati še risalni pribor, kopir¬
ni papir, nekaj grobega in finega brusil¬
nega' papirja, lepilo za les, elastike, šči¬
palke za perilo ter rašpo in kombinirke, s
čimer pa najbrž ne bo težav.

Izdelava

Vse sestavne dele prekopirajte na ve¬
zano ploščo in čim bolj natančno izrez¬
ljajte. Točno število posameznih elemen¬
tov najdete v kosovnici. Z rašpo popra¬
vite morebitne nepravilnosti pri žaganju,
nato pa se lahko lotite sestavljanja.

Začnite s podvozjem. Na del 1 najprej
prilepite armaturno ploščo (5), v katero
prej na desni strani (naš oldtimer je bil
angleške proizvodnje) nekoliko pod ko¬
tom izvrtajte luknjo za os volana (13), in
stranici kabine (6), na sprednji del pa po

dva dela s številko 2 in 9, ki jih prekrijte s
furnirjem (4). Da se bo ta prilegal brez
špranj, stranici motorja (9) že pred leplje¬
njem obrusite nekoliko postrani. Pokrov
prtljažnika (7), ki je iz furnirja, izrežite za
kak milimeter večji, ko se lepilo posuši, pa
ga obrusite in stične robove narahlo
zaoblite. Pri lepljenju si pomagajte z ela¬
stikami. Na dno kabine prilepite podsta¬
vek sedežev (8), ki ga izrezljajte iz 5 mm
debele vezane plošče; nanj boste kasneje
montirali sedeže, ki so sestavljeni iz delov

KOSOVNICA

8 • TIM 2 • oktober 1994

TIM 2 • oktober 1994 • 9

MODELARSTVO

10, 11 in 12. Vse robove zlepljenih
sedežev zaoblite s finim brusilnim papir¬
jem.

Sledi lepljenje maske motorja (3),
nosilcev koles (15), v katera prej izvrtajte
luknje za osi koles, ter nosilcev sprednjih
(17) in zadnjih blatnikov (1 č>). Ti so
namenoma debelejši, da je stična površi¬
na med njimi in blatniki (19, 20) čim več¬
ja. Blatnike naredite iz furnirja in jih nad
paro ukrivite v ustrezno obliko. Pri njiho¬
vem lepljenju na nosilce si pomagajte s
ščipalkami za perilo. Med sprednji in
zadnji blatnik na obeh straneh prilepite
še stopničko (18). V armaturno ploščo
(5) prilepite os volana (13) in volan (21),
na njen zgornji del pa nekoliko pod
kotom še okvir vetrobranskega stekla
(22). Pazite, da bo stik med tema ele¬
mentoma čim boljši. Na sprednji del
podvozja prilepite ščitnik (35) iz furnirja

in skozi odprtine v njem še oba žaro¬
meta, ki jih sestavljajo po trije deli (glej
prerezi).

Med tem, ko se lepilo suši, naredite
kolesa. Ko na platišča (23) z obeh strani
prilepite po en del 24, dobite grobo
obliko kolesa, ki jo je treba nato še precej
popravljati. Tisti, ki imajo v domači
delavnici tudi električni vrtalnik z navpič¬
nim stojalom, naj prevrtano kolo trdno
privijejo na daljši vijak ter ga vpnejo v
vrtalnik. Na takšni improvizirani stružnici
obrušena kolesa bodo res popolnoma
okrogla in enakomerno obrušena, pa še
precej hitreje bodo narejena. K vsakemu
kolesu (z izjemo rezervnega na prtljaž¬
niku, kjer zadostujeta le dva) prilepite po
tri distančnike (25). Notranja dva prevr¬
tajte - skoznju boste nasadili in zalepili
osi - zunanjega pa samo nekoliko obrusi¬
te po robu.

Ostala je še izdelava ročic menjalnika
(26) in ročne zavore (27), škatle za orod¬
je (31, 32), lopute prtljažnega prostora
(36) in rezervoarja. Tega naredite tako,
da med dve središčno zlepljeni okrogli
stranici (34, 35) nalepite v valj zvit plašč
iz tankega kartona. Se laže je rezervoar
narediti kar iz kosa balse.

Zaradi boljše zaščite pred vlago in pra¬
hom izdelek dvakrat prelakirajte z brez¬
barvnim nesvetlečim nitrolakom. Tisti, ki
želijo bolj pisan model, pa naj s pomočjo
slik v kakem katalogu, reviji ali knjigi
izberejo ustrezno barvno kombinacijo,
vendar morajo posamezne dele barvati
sproti, torej že med sestavljanjem.

Izdelava oldtimerja je tako pri kraju. Če
ste bili pri delu pazljivi, je pred vami mo¬
delček vozila, ki kljub temu, da je narejeno
iz vezane plošče, daje vtis, kot da bo vsak
čas reklo brrrm - in zapeljalo s police...

Malej Pavlič

10 • TIM 2 • oktober 1994

MODELARSTVO

TIM 2 • oktober 1994 • 11

MAKETARSTVO

Šola plastičnega maketarstva (21. del)

Viri barvnih vzorcev in podatkov
o označevanju

Mitja Maruško

V prejšnji številki revije TIM smo ome¬
nili izvrstno primerjalno delo ameriškega
maketarja Davida H. Klausa, ki je v
samozaložbi in preprosti obliki izdal eno
temeljnih del na področju primerjalnih
analiz barvanja in označevanja letal. V
uvodnem delu so na kratko predstavljeni
različni sistemi označevanja barv in
najbolj znane zbirke barv, v nadaljeva¬
nju sledi kratek opis določanja uradne
lestvice kamuflažnih barv v posameznih
armadah in obdobjih, večji del publikaci¬
je pa predstavlja tabelarični pregled
znanih podatkov o barvah, ki so jih ali jih
še uporabljajo v posameznih državah.
Preglednica vsebuje navedbo imena
barve, primerjavo z lestvico Federal
Standard No. 595 a, navedbo uporabe
barve (na letalu), opombo o kombinaciji
barv v kamuflažni shemi in na koncu še
številko vira informacije.

Delo ni vseobsegajoča enciklopedija.
Tako je npr. med podatki o barvah v
španski državljanski vojni naveden le
podatek o barvi nemškega izvidniškega
letala fieseler Fi-156 storch, čeprav se je
v tej vojni na obeh straneh zvrstilo veliko
različnih tipov letal z raznovrstnimi kamu-
flažnimi shemami. Pod rubriko Jugosla¬
vija boste našli le podatke za helikopter
alouette lil, o Sloveniji in njenih letalih pa
sploh nič. V veliko pomoč je preglednica
kamuflažnih shem po tipih letal.
Preglednica britanskega standarda BS
381C/FS prinaša primerjave barv z FS,
Methuen, RAL in avstralskim standardom
AS 2500.

Graditeljem ameriških letal zadnje sve¬
tovne vojne je v pomoč lestvica ANA
Bulletin. Gre za Army-Navy Aeronautical
(ANA) bilten št. 157 in 166, ki je prinesel
standardne vzorce za barvanje letal
obeh vej letalstev v letu 1943. Priložena
je tudi preglednica standarda TT-C-595,
ki je predhodnik FS-a. Izjemno uporabna
je preglednica, ki za večino barv iz re¬
gistra FS prinaša podatke o barvah proiz¬
vajalcev Pactra, Tamiya, Gunze, Hum-
brol, Testors, Floquil, X-tracolor, Polly S
itd.

Klaus zaključuje delo s pregledom
literature in viri informacij za njegovo
obsežno delo. Vsi uporabljeni viri pa niso
vedno neposredni vir informacij. Publi¬
kacija je naprodaj skupaj z žepno izdajo
barvnih vzorcev FS.

i**  hA-  Hi IBS HM

- ■- ■ »*»■■

; J  1  ■

Methuenova knjižica barvnih vzorcev s kar¬
tončkom za primerjavo.

Barvne karte Vitochats so bile eden prvih
poskusov zagotovitve avtentičnih barvnih
virov.

Aerocamova barvna tabela sodobnih britan¬
skih kamuflažnih letalskih barv.

Barvni vzorci v prilogi h knjigi ponatisov urad¬
nih navodil za maskiranje britanskih letal v 2.
svetovni vojni.

V literaturi, ki se ukvarja s posredova¬
njem podatkov o barvah letal iz 1. sve¬
tovne vojne — sem spada npr. angleška
revija Windsock — pogosto uporabljajo
britanski Methuen sistem opisovanja
barv. To je knjižica natisnjenih barvnih
vzorcev (FS je zbirka originalnih barvnih
vzorcev!), ki se je najprej pojavila kot
izdaja danskega Farver i Farver leta
1961. Knjižico so povzeli pri britanskem
Methuenu in od tedaj so izšle že tri nji¬
hove izdaje. Sistem barv je v 60. letih
uporabila British Aircraft Maintenance
Group pri restavratorskih projektih, bri¬
tanski maketarji pa so ga začeli uporab¬
ljati v prepričanju, da je najbolj uni¬
verzalen sistem. Zal se vse tri izdaje
Methuen Handbook of Colour razlikujejo
in zato niso povsem zanesljiv vir.

V sistemu Methuen je razvrščenih 30
barv barvnega kroga, ki označujejo tudi
stran v publikaciji. Na vodoravni osi so
stolpci od A do F, ki označujejo lestvico
vsebnosti črne barve, v osmih vodoravnih
vrsticah, označenih z 1 do 8, pa narašča
svetlost barve. Pri oznaki za barvo 3F8
posreduje s prvo številko vrstni red, z dru¬
go črko navpični stolpec in z zadnjo
številko vodoravno vrstico. Publikaciji je
priložen preluknjan kartonček, ki omo¬
goča primerjavo vzorca na predmetu z
barvnim vzorcem v knjigi.

Ameriškemu registru FS je enakovreden
nemški RAL standard, ki ta hip vsebuje
nekaj manj kot 200 vzorcev. Ta standard
utegne biti zanimiv predvsem za slo¬
venske maketarje, saj ga uporabljajo tudi
načrtovalci kamuflažnih shem za oklepna
vozila in helikopterje slovenske vojske.

Angleška knjigotrška firma Albion Scott
Ltd, ki je angleški trg zalagala z letalsko,
vojaško in zgodovinsko literaturo, je leta
1978 začela izdajati serijo barvnih tabel
z naslovom Vitocharts. Tabela št. 1 je pri¬
nesla barve nemške Luftwaffe, št. 2
francoskega vojnega letalstva 1900-
1 945, št. 3 japonskega kopenskega in
mornariškega letalstva, št. 4 britanskega
letalstva, št. 5, 6, 7 in 8 pa so predstavile
barve ameriških vojaških letal vseh
rodov. V zbirki 30 barvnih kart so se
znašle tudi preglednice manjših letalstev,
npr. egiptovskega, izraelskega, polj¬
skega in češkega. Za barvne vzorce so
bile uporabljene Humbrolove barve.

12 • TIM 2 • oktober 1994

MAKET ARSTVO

Temeljno delo o italijanskih barvah najdete v
knjižici, ki jo je založil Klub plastičnih make-
tarjev iz Ravene.

Nalašč za potrebe maketariev so pri založbi
Monogram izdali vodič za barvanje nemških
letal v letih 1935-1945.

Štiri knjige Johna M. Elliota o barvah in kamu¬
flažah ameriškega mornariškega letalstva in
marinskega zbora so najbolj obsežno delo o
letalskih kamuflažah in barvah.

Razlog japonskega uspeha — združitev
najboljšega. Serija Model Art prinaša obilico
načrtov, fotografij in barvnih vzorcev.

Kartam so bile priložene primerjalne pre¬
glednice vseh tedanjih proizvajalcev
barv in predlagana razmerja za mešanje
ustreznih odtenkov barv. Preglednice
Vitocharts so bile eden prvih resnejših
poskusov zagotovitve avtentične informa¬
cije o barvah. Ker so bile barve
označene le z imeni in ustreznimi podat¬
ki za mešanje barv posameznih proizva¬
jalcev, jih je bilo treba dopolnjevati z li¬
teraturo, ki je podrobneje opisovala
kamuflažo posameznih letal. Vitocharts
so bile in so ostale vir za poznavalce,
večjega komercialnega uspeha in razšir¬
jenosti pa niso bile deležne. Za resnejše
ocenjevanje barvnih vzorcev so izostale
navedbe virov, ki so jih uporabili pri¬
pravi jalci.

Zadnji poskus te vrste so barvni vzorci
sodobnih britanskih Kraljevski letalskih
sil, Mornariškega letalstva in Armadnega
zračnega zbora, ki so jih izdali . pri
Aerocamu. Tabelo sestavlja 36 vzorcev
barv, ki jih uporabljajo za maskiranje
letal in helikopterjev. Ob vsakem vzorcu
je navedeno ime, oznaka britanskega
standarda in oznaka iz barvnega katalo¬
ga Compucolor. Na štirih straneh so
temeljna pojasnila o uporabi barv, kar
dvigne ta vir barvnih vzorcev na raven
avtentičnega vira informacij.

Muzej Kraljevskih letalskih sil je s
pomočjo britanske založbe Arms and
Armour Press leta 1976 založil faksimile
uradnih navodil za maskiranje britanskih
letal v 2. svetovni vojni s prilogo 32
barvnih vzorcev. Knjižica z naslovom
British Aviation Colours of World War
Two je najboljši vir podatkov o britanskih
barvah in kamuflažah.

Eno najboljših in presenetljivih knjižnih
del je prav gotovo knjiga o barvah in
kamuflažnih shemah italijanskega vojne¬
ga letalstva v letih 1935-1943, ki ga je
izdal Klub plastičnih maketarjev iz
Ravene. Knjiga prinaša podroben opis
sistema barvanja, ki se je razlikoval od
proizvajalca do proizvajalca, kopije
originalnih dokumentov in tabelo italijan¬
skih kamuflažnih barv.

Med najbolj zaslužne založnike kako¬
vostne literature o zgodovini letalstva in
kamuflažnih sistemih posameznih letal¬
stev brez dvoma sodi ameriška firma
Monogram Aviation Publications iz
Massachussettsa. Njihovo prvo in danes
že klasično delo je uradni barvni vodič
za nemška letala v letih 1935-1945.
Publikacija je natisnjena na kartonskih li¬
stih, ki jih je mogoče vzeti iz nosilcev in
uporabiti med gradnjo makete, ne da bi
vas motila velika knjiga na vedno pre¬
majhni delovni mizi. Veliki barvni vzorci
so natančni posnetki vzorcev barv, ki so
jih dobili z ostankov nemških letal v

ameriških muzejih. Uvodoma je pri¬
kazana teorija barve v merilu, ki jo je
predstavil Patrick Donahue. Z barvnimi
vzorci so ponazorjene posvetlitve več
osnovnih nemških kamuflažnih barv. Za
vsa pomembnejša nemška letala in
rakete so podane kamuflažne sheme.

Eno najbolj obsežnih in najbolj popol¬
nih del o označevanju in maskiranju letal
je Monogramova serija štirih knjig o
ameriškem mornariškem letalstvu in
marinskem letalskem zboru. Razvoj
označevanja in kamufliranja je bogato
ilustriran od leta 1911 do leta 1993.
Obilico barynih fotografij in shematskih
prikazov oznak spremljajo tablice
barvnih vzorcev in preglednica primerjav
med FS 595B, FS TT-C-595, Munsell
ANA in ANA Bulletin standardnimi siste¬
mi označevanja barv.

V kakovostni ponudbi maketarske lite¬
rature prednjačijo Japonci. V seriji Model
Art so na voljo monografski prikazi
nemške Luftv/affe, posameznih japonskih
letal in obeh rodov japonskega letalstva v
zadnji vojni, pa tudi najbolj znanih letal
2. svetovne vojne, kot so npr. spitfire,
mustang in leteča trdnjava B-l7. Ob
obilici fotografij in načrtov v merilu je v
vsaki publikaciji še list z barvnimi vzorci
in navedbo razmerij za mešanje barv
japonskih proizvajalcev Tamiya in Gun-
ze.

Vsa opisana literatura ima eno samo
napako — visoko ceno. Celo premoženje
je potrebno odšteti za Monogramove
izdaje, saj so tabelarične barvne priloge
največkrat ročno delo. Kljub visoki ceni
pa vsa kakovostna dela hitro poidejo. Ce
avtorji v angleških revijah lahko napotijo
bralce maketarskih revij na javne
knjižnice, potem ostajamo pri nas brez
moči ali ustreznega nasveta. Toda vsak
maketar si lahko počasi in vztrajno gradi
svojo datoteko barvnih vzorcev že, če
preprosto zbira vzorce barv, ki jih
uporablja. Z leti boste lahko ugotovili, da
posamezni proizvajalci pod kako številko
iz barvne lestvice ne ponujajo vedno iste¬
ga odtenka barve. Nekatere barve, ki bi
morale biti načeloma popolnoma enake,
se pri različnih proizvajalcih precej
razlikujejo. Lastna barvna datoteka z več
barvnimi vzorci vam bo vedno pomagala
ponazoriti vpliv lakirnih premazov, ki
navadno potemnijo vsako nesvetlečo
osnovno barvo. Prav o tem pa bomo
pisali prihodnjič.

Vsi, ki bi želeli podrobnejše informaci¬
je o predstavljenih publikacijah in
možnostih njihovega nakupa, naj se
obrnejo na naslov: Komisija za letalsko
maketarstvo pri LZS, Mitja Maruško,
Tržaška 48, 61 111 Ljubljana. Pismu ob¬
vezno priložite znamke za odgovor.

TIM 2 • oktober 1994 • 13

MAKETARSTVO

Maketarski fotostrip

Tokrat vam prvič predstavljamo novo
maketarsko rubriko, v kateri bomo s
pomočjo številnih fotografij podrobneje
opisali gradnjo posamezne makete. V teh
predstavitvah ne bomo govorili le o
tehnikah sestavljanja maket, ampak tudi
o kakovosti makete. Pozornost bomo
usmerili v gradnjo maket letal, ki smo jih
in jih še vedno srečujemo na slovenskem
nebu.

Mraz K-65 Čap v merilu 1 : 32

1. Hasegawina maketa nemškega izvid-
niškega letala fieseler Fi 156 storch
(štorklja) v merilu 1 : 32 je že stara make¬
ta, ki po kakovosti površinskih detajlov ne
zaostaja za najnovejšimi izdelki. Ko so

po koncu 2. svetovne vojne v Nemčiji
nehali izdelovati to letalo, je v češki
tovarni Mraz še tekla proizvodnja, ki so
jo Nemci tja preselili v zadnjih letih
vojne.

Pri Fieselerju so letalo zasnovali kot
odgovor na razpis Nemškega letalskega
ministrstva v letu 1935, ki je želelo letalo
za zveze s kratkim vzletom in možnostjo
prevoza ranjencev. V konkurenci z ostali¬
mi proizvajalci je Fieseler zmagal z
izjemno preprosto in_za proizvodnjo
ceneno konstrukcijo. Štorklja je lahko
vzletela že po 65 m in pristala na slabih
20 m z nekaj čelnega vetra. Prvi prototip
je poletel na pomlad 1936 in izpeljanko
Fi 156 C-l so Nemci hitro preizkusili v
bojih na španskem nebu. Naslednico z
oznako Fi 156 C-2 so oborožili s 7,9 mm
strojnico MG 151 v zadnjem delu
kabine. Izpeljanka Fi 1 56 C je pomenila
glavnino od 2549 letal, izdelanih med
vojno. Letala so uporabljali na vseh
bojiščih in mnogi nemški generali so imeli
svoje lastne štorklje.

Letalstvo Kraljevine Jugoslavije je tik
pred vojno kupilo nekaj štorkelj. Med
vojno so z njimi leteli piloti Neodvisne
države Hrvaške, po vojni pa je
Jugoslovansko vojno letalstvo kupilo
nekaj na Češkem izdelanih letal mraz
K-65 Čap. Ko so letala v 50. letih odsluži¬
la svoj vojaški rok, so jih dodelili Letalski
zvezi Jugoslavije; eno od teh letal je v

letih 1 960 d_o 1 963 letelo v mariborskem
aeroklubu. Čap z registracijo YU-COE je
letel do 5. junija 1963, ko ga je Franc
Mordej preletel v Zemun, kjer je postal
Čap eden prvih letal nastajajočega
letalskega muzeja. Letalo je danes raz¬
stavljeno v beograjskem Muzeju jugoslo¬
vanskega letalstva s civilnimi oznakami in
prav to letalo so upodobili za maketo
Hasegawinega Fi-1 56 C storcha.

Gradnja notranjosti pilotske kabine

2. Kabina štorklje je bila kar prostorna,
zato nam maketa v merilu 1 : 32 ponuja
priložnost, da v njeni notranjosti pokaže¬
mo, kaj zmoremo. Češka izpeljanka
mraz K-65 Čap je imela nekoliko dru¬
gačno instrumentno ploščo in razpore¬
ditev instrumentov na njej. Hasegawino
reliefno oblikovano instrumentno ploščo
je mogoče izvrstno pobarvati, vendar
smo se določili, da iz 0,2 mm plastike
naredimo povsem novo in uporabimo
fotografijo instrumentov.

3.Instrumente najprej natančno nariše¬
mo. V fotoaparat vstavimo krajši kos
posebnega filma, ki služi za mikrofilma-
nje dokumentov. Ta film je zelo kon¬
trasten in po razvijanju da pozitivno
sliko. Z nekaj preslikavami na različni
oddaljenosti od risbe bomo zagotovili
pravo velikost. Tako pridobljeni negativ
položimo na fotografski papir in
osvetlimo. Končni izdelek je negativni
odtis naše risbe. Instrumente nalepimo
na hrbtno stran instrumentne plošče, ki
smo jo površinsko detajlirali v skladu s
fotografijo kabine muzejske štorklje.

4. Čeprav je bila štorklja YU-CEO sani¬
tetna izvedba, za gradnjo njene makete
ni treba bistveno spreminjati trupa letala.
Vojaške izpeljanke niso imele notranjih
oblazinjenih sten, zato s plastično ploščo
nadomestimo svetlo rjavo oblazinjeno
notranjost letala. Vse nosilne zatiče na
stranicah trupa obrusimo.

5. Na požarno pregrado zalepimo nekaj
hidravličnih vodov in križno rešetkasto
ogrodje, na katerega so'pri Hasegavvi
pozabili. Tudi vodila za plin in ročica za
trimer višinskega krmila sta samogradna
dodatka iz plastike in tanke bakrene
pločevine.

6. Desna stran kabine je dopolnjena z
oblogo in stikalno ploščo.

7. V desni polovici trupa izrežemo večjo
odprtino, skozi katero so v trup letala
lahko položili nosila. Na maketi bomo
vsa vratca odprli, zato bo notranjost tru¬
pa dobro vidna. Na obeh stranicah iz

14 • TIM 2 • oktober 1994

MAKETARSTVO

plastičnih cevi zgradimo jekleno žično
Konstrukcijo trupa. Na sliki 6 so to dobro
vidne temne niti.

8. Tla kabine so v Hasagavvini izvedbi
rahlo poenostavljena. Pred pilotov sedež
nalepimo tanko plastično ploščo, ki po¬
nazarja oplato iz vezane plošče. Na
opornice nalepimo dodatno električno
instalacijo.

German seatbelt

9. Nožna krmila najdemo v Eduardovem
kompletu vodil za nemška letala 2. sve¬
tovne vojne (kat. št. 32-001).

10. Večina vojaških štorkelj je imela gole
kovinske pilotske sedeže, v modelu YU-
COE pa so bili sedeži oblazinjeni.
Uporaba kakršne koli tkanine ne bi zago¬
tovila avtentične ponazoritve, zato smo
uporabili tanko aluminijasto folijo. Na
tanko kovino z iglo zlahka vtisnemo
križni prešiv platnene prevleke. Enako
gradivo uporabimo tudi za nosila, ki jih
prebarvamo z bledo sivo rjavo barvo.

11. Podnožje pilotovega sedeža zahteva
temeljite popravke. Novo nosilno pod¬
nožje izdelamo iz preluknjane plastične
plošče, krmilno palico pa vzamemo iz
Hasegawinega kompleta.

12. Nosilno ogrodje je v štorklji dobro
vidno. Uporabimo kar Hasegawine ses¬
tavne dele, ki jim dodamo nosilno prečno
oporo za nosila in temeljito obrusimo
nosilce za krila. Po večkratnem umerjanju
prileganja posameznih sestavnih delov
lahko trup naposled zlepimo.

1 3. V kabini letala so namestili zavese, ki
so ranjenca ali bolnika varovale pred
sončno pripeko. Tanka aluminijska folija
je spet najbolj primerno gradivo za
dvodelno zaveso na stropu kabine. Na
nosilno ogrodje dodamo še tanjšo žično

oporo zasteklitve pilotske kabine. Za
pritrditev teh kovinskih delov smo upora¬
bili cianoakrilatno lepilo. Na sliki 12 je
dobro viden debel nanos kita na stični
rob obeh polovic trupa.

Sprememba zasteklitve pilotske
kabine

14. Hasegawa nam v kompletu ponuja
izpeljanko Fi-156 C s strojničnim gnez¬
dom v zadnjem delu kabine. V ta namen
je bil ta del izbočen. Ker je imela kabina
letala K-65 Čap ravno streho, moramo
pazljivo izrezati ves zgornji del zastekli¬
tve, iz prozorne PVC plošče pa izrežemo
natančno prilegajoči nadomestni del.
Običajna lepila tu ne pomagajo kaj pri¬
da, ker je ta del rahlo usločen in nam
zakoni fizike nenehno nagajajo z raz-
mikanjem stičnih robov. Cianoakrilatno
lepilo uporabimo previdno, saj nam nje¬
govi hlapi lahko hitro poškodujejo pro¬
zorno površino. Stični rob dokončno
zatesnimo z belim mizarskim lepilom.

15. Ko je nov del zasteklitve dobro pritr¬
jen, se lahko lotimo zamudnega lepljenja
notranjih delov steklene strukture, ki je na
maketi v merilu 1 : 32 dobro vidna. Povrh
vsega je tanko žično ogrodje na pravem
letalu prevlečeno s tekstilno prevleko, na
robovih stekel pa so svetlo krem tesnilni
pasovi. Na desni strani del zasteklitve
odrežemo.

Nadaljevanje prihodnjič

Mitja Maruško

TIM 2 • oktober 1994 • 15

MAKETARSTVO

TIMOVO IZLOŽBENO OKNO

Italerijeve novosti iz
trboveljskega Metronic
Kometa, d.o.o.

Heinkel He-111 H-22 z letečo
bombo V-l (Italeri 037 - 1 : 72)

V delu letošnjega programa se Italeri
opira na že obstoječe kalupe in tudi
heinkel He-1 1 1 H-22 pri tem ni izjema. Z
dodatkom Dragonove leteče bombe in
nekaterih novih prozornih delov je na
razpolago ena zadnjih izpeljank delovne
mule nemškega vojaškega letalstva
(Luftwaffe). V letu 1944, ko je Nemčija
izgubila atlantsko obalo z izstrelišči
letečih bomb V-l, so v naglici preuredili
številne bombnike heinkel He-1 1 1 H-6,
H-l 6 in H-21. Izpeljanka H-22 je od prejš¬
nje H-20 podedovala električno vrtljivo
topovsko kupolo s topom MG 131.

Na svetlo sivi plastiki je rahlo dvignje¬
na in neznatno valovita panelizacija, kar
nakazuje na delno izrabljen kalup.
Podvozje je standardne Italerijeve ka¬
kovosti, čeprav prostori za kolesje niso
detajlirani. Notranjost letala je kljub veli¬
ki stekleni kabini le slabo vidna, posadka
in oborožitev pa sta izdelani solidno. Za
pritrditev nosilcev leteče bombe ne smete
izvrtati lukenj pred lepljenjem kril.

S heinklom He-111 H-20 z neobičajno kamu¬
flažo je Italeri dopolnil svojo ponudbo izpe¬
ljank tega klasičnega nemškega bombnika.

Ker so v škatli tudi vsi sestavni deli za
poprejšnje izpeljanke, so možnosti večje
od tistih, ki vam jih ponuja majhen listič z
nalepkami (oznake so le za dve letali:
He-111 H-22 iz Stab/KG 3 iz leta 1944
in He-1 11 H-20 iz TG 30 iz leta 1945).
Fotografski dokumenti o teh letalih so red¬
ki, zato se morate zanesti na podatke v
načrtu, kjer je predlagana zanimiva she¬
ma v dveh osnovnih zelenih barvah z
modrimi lisami.

Po preizkusih v Peenemundeju leta
1943 so oblikovali bombniško enoto
lll/KG 3, ki je domovala na letališčih na

Nizozemskem. V avgustu je ta enota na
London odvrgla več kot 300 bomb V-l,
90 na Southampton in 20 proti
Gloucestru. Od več kot 1200 odvrženih
bomb V-l jih je le peščica dosegla cilj,
saj so bili tako natovorjeni bombniki
lahek plen britanskih nočnih lovcev.

UH-1B "Huey" (Italeri 040-1 : 72)

Bellov helikopter UH-1B "Huey" je bil
delovni konj ameriških marincev v
Vietnamu. Italeri je presenetljivo izbral
prav ta helikopter, ki je že nekajkrat
doživel upodobitev v tem merilu, in delo
opravil odlično. Rahlo reliefna pane¬
lizacija s potrebnimi vgraviranimi detajli
ustreza privlačno izdelani maketi.
Notranjost je za merilo 1 : 72 dobro
detajlirana, pogrešamo le nalepke za
instrumentno ploščo. Sestavljanje je hitro
in preprosto. Tanki prozorni deli se dobro
prilegajo in vrata zadnjega dela kabine
lahko pustite odprta.

Prijetno presenečenje so nalepke za
UH-1B ameriške armade iz Vietnama,
UH-1B avstralskega letalstva in licenčno
izdelani "Huey" japonskega vojnega

Italerijev beli UH-1 B "huey" je najboljša make¬
ta tega klasičnega helikopterja iz vietnamske
vojne.

letalstva, ki so tiskane na tankem
svetlečem nosilnem filmu. Klasične
težave, doslej povezane z Italerijevimi
nalepkami, znajo postati preteklost. Za
ameriško izpeljanko je na razpolago
dodatna oborožitev, 40 mm metalec
bomb na nosu in lanserji nevodljivih raket
ob trupu. Toda maketa ni brez pomanj¬
kljivosti. Čeprav je trup pravilnih oblik in
mer, pa tudi glavna elisa je dovolj široka,
je vendarle 16 mm prekratka. Podatki o
barvah so podani z navedbo Testorsovih
barv, ki jih najdete tudi v slovenskih
trgovinah.

Mig-1 5  (Italeri 033- 1 : 72)

Sovjetski lovec mig-15 je bil neprijetno
presenečenje za ameriške pilote na korej¬
skem nebu, ko so se prek kitajske meje v
letu 1 950 začele valiti eskadrilje severno¬
korejskih in kitajskih letal. V pičlih dveh
letih po koncu druge svetovne vojne so v
Mikojanovem konstrukcijskem biroju iz¬
koristili zamisli nemškega konstruktorja
Kurta Tanka, ki jih je vgradil v projekt Ta-
183, in britanski reakcijski motor rolls-
royce, ki so ga Sovjeti (navkljub naspro¬
tovanju vojaških struktur) kupili od bri¬
tanske vlade. Prototip je poletel leta
1947 z licenčno izdelanim motorjem VK-
1. Letalo je odlikovala izjemna gibčnost,
hitrost vzpenjanja in največja višina leta.
V letu 1949 je bila nared izboljšana
izpeljanka mig-15 bis. Mig-15 so
licenčno izdelovali na Češkoslovaškem in
Poljskem, v svoji oborožitvi pa so ga
imele številne države vzhodne politične
poloble.

Sovjetski mig-15 prestreza ameriški strateški
bombnik v 50. letih. Italeri je v sodelovanju z
Dragonom ponudil lepo izdelano, čeprav
nekoliko premajhno maketo tega klasičnega
reakcijskega lovca.

Italeri-Dragonova maketa miga-15 je
lično izdelana, z vgraviranimi detajli na
svetlo sivi plastiki. Neprijetno pre¬
senečenje so mere makete, saj krilom
manjka kar 10 mm razpetine, trup pa je
prekratek za 2,5 mm. Embalaža makete
obljublja le mig-15, v škatli pa se skriva
poskus upodobitve modela mig-15 bis,
kar nakazuje predvsem oborožitev v
nosu letala. Zračne zavore na trupu ima¬
jo oblike, značilne za izpeljanko mig-15.
Podvozje je dobro izdelano, v pilotski
kabini pa so podani osnovni detajli na
obeh konzolah in instrumentni plošči.

Vgravirana panelizacija ni povsem toč¬
na. Izvrstna ilustracija na škatli je lahko
ustrezen vir informacij za popravke.
Aerodinamične pregrade na krilih nimajo
značilne vdolbine, predvsem pa so za
merilo nekoliko predebele. Hvalevredna
je ponudba 250-litrskih dodatnih krilnih
rezervoarjev za gorivo, ki so značilni za
letala iz korejske vojne. Izvrstno zastek¬
litev spremljajo enako kakovostne nalep¬
ke, ki pa na žalost ponujajo oznake le za
eno sovjetsko letalo.

Po stari Airfixovi maketi iz 50. let in v
primerjavi s po merah sprejemljivimi
maketami češkega KP, je Italerijev mig-
15 prijetna osvežitev ponudbe, saj so z

16 • TIM 2 • oktober 1994

izdajo dodatnih oznak pohiteli pri števil¬
nih drugih proizvajalcih. Vsi, ki bi želeli
maketo popraviti na ustrezne mere, bi
imeli preveč dela, zato vam svetujemo,
da maketo dokončate brez pretiranih
posegov.

Rafale C (Italeri 026) in Rafale-M
(Italeri 036 - 1 : 72)

Pri Italeriju radi pohitijo s ponudbo
maket letal, ki so še na stopnji
preizkušanja. Francoski projekt večna¬
menskega letala za prihodnje tisočletje je
nastal kot francoski odgovor na nenehne
razprtije pri načrtovanju in gradnji t. i.
Evropskega lovca, ki se od leta 1983
vrstijo med vodilnimi evropskimi država¬
mi. Po nekoliko večjem demonstracijskem
prototipu rafala A je leta 1986 prvič
poletel enosedežni rafale C1 in leta
1992 še mornariška izpeljanka rafale
M01. Francozi načrtujejo zamenjavo
številnih mornariških in kopenskih letal z
večnamenskim rafalom, zato je letalo
deležno številnih preizkusov.

Italerijeva maketa rafalov C1 in M01
je lep izdelek, ki je tudi po merah v meri¬
lu sprejemljiv. Površinski detajli so rahlo
izbočeni, zato pa tanki in komaj opazni.
Večina stikov med sestavnimi deli je
lahko brusljivih, zato s sestavljanjem te
makete ni večjih težav. Pilotska kabina je
malce utesnjena, katapultni sedež pa
prekratek, toda vsa "maketarska kirurgi¬
ja" je tu odveč, ker v javnosti še ni
fotografije notranjosti zasteklitve kabine,
tako da je najbolje kabino kar zapreti.

Krmilne površine lahko zlahka izža-
gate in odklonite. Podvozje je že klasične
Italerijeve dobre kakovosti, le notranjost
prostorov za kolesje je malce izmišljena.
Med sestavnimi deli najdete dva dodatna
rezervoarja za gorivo, ki ju doslej na pro¬
totipih ni bilo mogoče opaziti, štiri rakete
mica in dve raketi magic II ter ustrezne

Če ste ljubitelj prototipnih izvedb letal, potem
je Italerijeva ponudba kot nalašč za vas.
Kopenski rafale C in mornariška izpeljanka ra¬
fale M01 ponujata po merah ustrezno maketo
večnamenskega letala za prihodnje tisočletje.

_ MAKET AR STVO

nosilce na trupu in krilih letala. Na krilih
manjkata še dva zunanja nosilca.

Navodila za barvanje obeh maket so
jasna in vsebujejo FS-oznake za
posamezne barve. Prototip rafale C1 je
grafitno črne barve, zato moramo običaj¬
no nesvetlečo črno barvo nekoliko
posvetliti in na koncu rahlo spolirati z
grafjtnim prahom. Mornariška inačica
naj bi bila golobje siva (FS 36320), kar
pa je samo sprejemljivi približek, saj
Francozi ne uporabljajo ameriških barv.
Nalepke so zadovoljive, čeprav nekatere
oznake niso povsem pravih velikosti.
Natisnjene so na nesvetlečem nosilnem
filmu. Rafale M01 intenzivno preizkuša¬
jo, zato se je na njem pojavilo že nekaj
dodatne opreme, kot so npr. "rilec" za
prečrpavanje goriva v zraku in ohišja za
senzorje pred kabino. Rafale je izjemno
privlačno letalo in to Italerijevo maketo
priporočamo tudi začetnikom.

Westland Ivsander Mk III (Italeri 804
- 1 : 48)

To je še en star znanec, predstavljen kot
novinec v Italerijevem programu za leto
1994. Testorsov lysander Mk III je maketa
iz 70. let, ki jo je na trg znova poslal itali¬
janski Italeri. Britanska firma Westland je
tik pred 2. svetovno vojno izdelala izvid-
niško in transportno letalo z možnostjo
vzleta in pristanka na izjemno kratkih raz¬
daljah. Lysander je bil okreten, tih, pa tudi
dobro oborožen za naloge nočnega
vsiljivca v Hitlerjevi evropski trdnjavi.

Maketa v merilu je 1 : 48 je pravilnih
mer, z rahlo dvignjenimi detajli in dobro
ponazoritvijo strukture kril. Prednja zvez¬
da motorja bristol mercury je dobro izde¬

VVestlandov lysander je bil večnamensko letalo
z izjemno nizko pristajalno hitrostjo, s katerim
so tihotapili zavezniške agente v zaledje Hit¬
lerjeve trdnjave. Testorsov kalup ni novost, ven¬
dar je maketa lično izdelana ter kot taka za¬
nimiv dodatek v zbirki letal v merilu 1 : 48.

lana, le nosilno strukturo opiate (del št.
1 8) lahko nadomestite z ročno izdelanimi
deli. Izdatno zastekljena pilotska kabina
je skopo detajlirana, kar velja tudi za
nosilce manjših bomb na podvozju in pod
trupom letala. Krmilne površine boste
zlahka izrezali še pred lepljenjem ses¬
tavnih delov. V zaprti pilotski kabini lično
pobarvani sestavni deli povsem zadostu¬
jejo, če pa se odločite za odpiranje zas¬
teklitve, boste morali v samogradnji izde¬
lati zanimivo notranjost letala.

Nalepke na nesvetlečem in tankem fil¬
mu so na voljo za lysander Mk I iz 239.
eskadrilje RAF in ly$ander Mk III letalskih
sil Svobodne Francije, ki jih je v Tuniziji
vodil general de Gaulle.

Letalo lysander je privlačen posebnež,
ki bo popestril vašo zbirko v merilu 1 : 48
in ponudil izziv vsem tistim, ki bi radi
pokazali kaj več.

Mitja Maruško

UGODNOSTI IN NAGRADE ZA STARE
IN NOVE NAROČNIKE REVIJE TIM

Za vse, ki želite prejemati revijo TIM na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo prefotokopirate ali kar
prepišete in izpolnjeno pošljete na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 61 1 1 1
Ljubljana.

Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespremenjeno ceno revije, poleg tega
pa še 20-% popust pri nakupu knjig in priročnikov naše založbe.

Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. oktobra 1994 prispele na naš naslov, bomo
izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad.

Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so: Stane Lavrih, Rimska 14, 61295 Ivančna gorica,
Urša Zlodej, Pod Si jo 14, 64290 Tržič in Nejc Las, Keršičeva 6, 61420 Trbovlje. Čestitamo!

NAROČILNICA

Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal
po položnici.

Ime in priimek:

Naslov:

Poštna številka in kraj:

Datum:Podpis:

Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani

TIM 2 • oktober 1994 • 25

MAKETARSTVO

Maketa male železnice

Naselja in hiše

Če želimo lep videz makete, je najbolj
preprosto, da hišice kupimo. Najbolj
znane tovarne raznih hišic so: FALLER,
VOLLMER, KIBRI in POLA, so pa seveda
še druge. Hišice so naprodaj v obliki se¬
stavljank (Bausatz po nemško ali Kit po
angleško) iz plastičnega materiala (naj¬
večkrat je to polistiren), ki jih moramo po
priloženih navodilih pazljivo sestaviti in
zlepiti. Za večje poslopje, kot je 70 cm
dolg kolodvor na sliki, je treba sestaviti
prek 700 delcev, od sten in streh z žle¬
bovi do okenskih okvirjev in samih oken.
Za lepljenje uporabljamo posebno lepilo
za polistiren, ki ga prodajajo iste
tovarne. Za normalne zlepke je dobro le¬
pilo v tubi, za lepljenje zelo ozkih in
drobnih delcev pa je primerno le tekoče
lepilo v steklenički, ki ima za nastavek
tako ozko cevčico (kapilaro), da teče le¬
pilo le po malih kapljicah. Lepilo poli¬
stiren nekoliko raztopi, da je stik bolj
čvrst. V vsakem zavojčku s hišico so na¬
risana navodila za vrstni red lepljenja.
Navadno je treba najprej vstaviti in
prilepiti okna in vrata ter razne drobnja-
rije na stenah, šele potem pa lahko te
zlepimo po robovih, da dobimo ogrodje
hiše. Sledi sestavljanje in lepljenje strehe,
kamor že prej prilepimo dimnike. Na
koncu pridejo na vrsto še razne ograje,
antene in žlebovi - najprej vodoravni ob
robu strehe in nato navpični. Delati je tre¬
ba natančno in hitro, ker lepilo razmero¬
ma hitro veže. Če kanemo premalo lepi¬
la, se delčka ne sprimeta, če pa ga je
preveč, traja sušenje predolgo in vidijo
se ostanki lepila. Za sestavljanje ome¬
njenega postajnega poslopja iz 700
delčkov je en dan premalo; manjše hiše,
ki imajo le do 100 sestavnih delov, pa je
mogoče sestaviti v dveh urah. Izbira hišic
je zelo velika, cena omenjenega velikega
Kolodvora pa je kar 175 DEM ali okoli
14.000 SIT. Manjše stanovanjske hišice
so seveda cenejše: dvonadstropni blok
stane 45 DEM, enodružinska hišica 20
DEM, kmetija 30 DEM, cerkev z dvema
zvonikoma 80 DEM, grad z merami
tlorisa 30 x 35 cm pa celo 150 DEM.

Modeli hiš so navadno natančni pos¬
netki izbranih originalov, kar še posebno
velja za postajna poslopja, cerkve in

gradove. Založba BAHNVERLAG iz
Miinchna ponuja hišice iz kartona, ki so
približno trikrat cenejše. Na tanjšem kar-

Železnica povezuje med seboj nase¬
ljene kraje. Tam so železniške postaje s
svojimi značilnimi poslopji, v naseljih pa
stanovanjske hiše in druga poslopja. Če
se držimo načela, da naj bo maketa čim
bolj natančen posnetek resničnega oko¬
lja, moramo nanjo "nazidati" tudi hiše.
Hiše ali stavbe pa služijo različnim na¬
menom. Na maketo bomo morali najprej
postaviti hiše za potrebe železniške pos¬
taje. Na postaji imamo vsaj glavno pos¬
tajno poslopje z večjim, pokritim ali manj¬
šimi peroni. Tu potniki kupijo vozne karte
in čakajo na prihod vlaka; navadno je
tam tudi pisarna za prometnika, ki skrbi
za varno odvijanje prometa. Če je make¬
ta malo večja, ne smemo izpustiti skla¬
dišča za tovorni promet, kjer sprejemajo,
hranijo in odpremljajo tovor, ki ga pre¬
važajo vlaki. Stavba ima navadno ob
progi v višini dna vagonov rampo, ki
omogoča lažje natovarjanje oziroma
raztovarjanje. Pomembna je tudi manjša,
višja stavba za nadzor in upravljanje
prometa; ena je navadno pri vstopu, dru¬
ga pa pri izstopu s postaje. Na večjo po¬
stajo sodi še kurilnica za oskrbo in hram¬
bo parnih lokomotiv ali remizg za mo¬
torne in električne lokomotive. Če je pro¬
stora še kaj, lahko postavimo manjšo
barako za shrambo orodja. Na slikah je
nekaj modelov postajnih stavb, izdelanih
iz polistirena.

Na maketi morajo stati tudi stanovanj¬
ske hiše. V mestu bomo postavili nad¬
stropne bloke, ob robu enodružinske hiši¬
ce, na pobočju pa kako kmetijo, kjer bo
poleg stanovanjske hiše še hlev s sked¬
njem. Tudi ti modeli so prikazani na
slikah. V mestu so navadno še razna jav¬
na poslopja (pošta, banka, šola, trgovska
hiša, gostilna, hotel in cerkev), marsikdo
pa rad postavi na maketo grad. Ostanejo
še industrijski objekti - tovarne, rafinerija
nafte, toplarna in kje ob vodi žaga ali
mlin.

Na manjši maketi za vse našteto goto¬
vo ne bo prostora. Prilagoditi se bomo
morali velikosti makete, razpoložljivemu
prostoru in našim sposobnostim ter denar¬
nim možnostim. Ob železniški postaji je
lahko mesto ali pa samo vas. Za mesto
rabimo vsaj 30 x 40 cm prostora. Tam je
lahko manjši trg z vodnjakom, zraven pa
kakih 15 hišic, tako da bomo lahko us¬
tvarili še ulico. Hiše so lahko starinske,
kar je bolj slikovito, ali pa moderni
stanovanjski bloki. Mešati oboje med
seboj ni primerno. Če imamo dovolj pro¬
stora, naredimo na enem koncu staro, na
drugem pa novo mesto. Tudi Ljubljana ali
Škofja Loka imata ločen stari in novi del.

Na svoji najnovejši maketi sem na vzpetini ob
postaji postavil staro mesto z vodnjakom na
trgu pred postajo.

Spodaj na ravnini stoji novo mesto z mo¬
dernimi stanovanjskimi bloki, hotelom in poš¬
to.

Na prejšnji maketi sem hiše postavil tako, da
je nastal spredaj mali trikotni trg, malo daljša
vzdolžna in dve krajši prečni ulici.

Model kolodvorske stavbe v Bonnu je dolg
70 cm in sestavljen iz več kot 700 plastičnih
delcev v devetih barvah.

26 • TIM 2 • oktober 1994

MAKETARSTVO



Tovorno skladišče z rampo za natovarjanje
vagonov je dolgo 16 cm.

| { Schonblick

Ta moderna postajna zgradba je dolga le
30 cm in primerna tudi za manjšo maketo.

Na manjši postaji je tudi stavba za nadzor
prometa majhna. Ta je kupljena in iz plastičnih
delov.

tonu so v zelo dobrem barvnem tisku na¬
risane vse stene in streha z vsemi detajli.
Vrata in okna so nekoliko vtisnjena, da so
videti bolj resnična. Dela in pazljivosti pri
sestavljanju in lepljenju je več, čvrstost
take hišice pa je manjša kot pri plastični.

Če upoštevamo, da je treba na maketo
z dvema postajama postaviti dve postajni
poslopji (poleg tega na eni še tovorno
skladišče) in okoli 15 stanovanjskih hišic
ter še kakšno kmetijo, lahko hitro izraču¬
namo, da bomo za vse to potrebovali kar
450 DEM ali 36.000 tolarjev. Ker pa
denarja najbrž nimamo preveč in ker ga

Podobna stavba je narejena doma iz kartona
in pobarvana s tempera barvami. Ni tako lepa
kot kupljena, a še vedno služi svojemu na¬
menu.

Model kurilnice za dve parni lokomotivi meri v
tlorisu 30 x 20 cm, visok pa je 9 cm.

Remiza za električne lokomotive je dolga 33
in visoka 1 1 cm, saj imajo električne lokomo¬
tive na strehi odjemnike toka.

je pametneje porabiti za tire, vagone in
lokomotive, nam ne preostane drugega,
kot da se sami lotimo izdelave hišic iz
kartona. Prav gotovo ne bodo tako lične
kot kupljene. Prve tri, ki bodo najbrž bolj
grde, bomo postavili nekam v ozadje, ko

pa se bomo delu privadili in hišice skrbno
pobarvali z vsemi detajli, bodo tudi te
"home made" hišice lahko stale v prvih
vrstah naše makete. Na fotografiji bodo
videti kot prave.

V papjrnici kupimo 2 ali 3 mm debel
karton. Če bo tanjši, se bodo stene upo¬
gibale in zlepki ne bodo držali, če pa bo
debelejši, bomo teže izrezovali okna in
vrata. Za manjše hiše uporabimo torej
debelino 2 mm, za večje pa 3 mm. Naj¬
prej si moramo zamisliti obliko in velikost
hiše. Tloris hiše naj bo med 6 x 9 in 9 x
12 cm, višina pa 14 cm (če gre za
dvonadstropni blok) oziroma največ 8
cm (če gre za enodružinsko hišico). Na
milimetrski papir (to je enostavneje) na¬
rišemo vse stene z okni in vrati ter streho.
Mere nato točno prerišemo na karton in
začnemo "graditi". Se prej iz debelejše¬
ga kartona izrežemo osnovno ploščo, ki
naj bo na vseh straneh za kak centimeter
večja od tlorisa. Nanjo narišemo tloris,
na katerem bomo sestavljali stene, da bo
med njimi res pravi kot.

Preprosta pločevinasta baraka za orodje je
dolga le 11 cm.

Ta modemi petnadstropni stanovanjski blok, ki
je visok kar 20 cm, za manjšo maketo ne bi bil
primeren.

TIM 2 • oktober 1994 • 27

MAKETARSTVO

Glavno orodje za izdelavo hišic iz kar¬
tona je zelo oster nož, podoben rezilu
OLFA, v katerega vstavimo rezilo, ki ga
nato košček za koščkom lomimo, ko se
skrha. Poleg tega rabimo še kratko kovin¬
sko ravnilo, ob katerem bomo rezali kar¬
ton, leseno podlago (da ne uničimo mize)
in seveda lepilo. Najboljše je univerzalno
(npr. UHU Alleskleber), včasih pa tudi
belo lepilo za les (npr. UHU Coli). Kot
"gradbeni material" lahko uporabimo še
drobno valoviti karton od raznih škatel (ki
mu odlepimo eno plast papirja in dobimo
valovito obliko, s katero bomo lahko po¬
nazorili salonitne plošče), prozorno pla¬
stiko (od škatel za zdravila, kekse in
podobno), lesene letvice s prerezom 3 x
3 in 5 x 5 mm, prazne plastične ali ko¬
vinske vložke od kemičnih svinčnikov in
flomastrov (za žlebove in drogove tele¬
fonske napeljave) ter še številne druge
drobnjarije, ki jih je pri gradnji makete
vedno mogoče koristno uporabiti. Seve¬
da bomo na koncu rabili barve in čopiče.
Za karton je najbolj ustrezna barva
SINKOLIT (ali sorodna), ki jo svetlo obar¬
vamo z dodatkom tempera barvic. Od
čopičev rabimo dva ploščata (širine 3 in
8 mm) ter koničastega za vodene bar¬
vice.

Malo večja družinska hiša ima tloris 13x12
cm in je visoka 7 cm.

Na grič lahko postavimo vikend hišico, ki je še
manjša.

Najprej skrbno izrežemo vsa okna in
vrata, saj je to laže narediti na velikem
kartonu, kot pa pozneje na malih stenah,
če bi te najprej izrezali. Da bomo dobili
ostre robove in izrezane kote, mora biti
konica rezila noža zares ostra. Ko izre¬
žemo vse stene in streho, se lotimo "za¬
steklitve". Možnosti je več. V tujini dobi¬
mo zavojčke s plastičnimi okni in vrati

S slike se vidi, koliko detajlov omogoča pla¬
stični model. Poglejte samo okenske okvirje in
okna!

Različne hiše lahko poljubno sestavljamo v
sklope ter iz njih oblikujemo trge in ulice.

Poštna stavba je dolga 23 in visoka 10
centimetrov.

raznih velikosti, ki jih po robovih
namažemo z lepilom in vstavimo v odpr¬
tine. Če takih oken nimamo, iz prozorne
plastične folije izrežemo ploščice, ki so
vsaj za 5 mm večje od odprtine okna. Na
notranji strani stene namažemo lepilo
okoli okenske odprtine in tja pritisnemo
prozorno ploščico. Se laže, vendar tudi
manj  lepo je odprtine prelepiti s prozorno
samolepilno folijo. V obeh primerih je tre¬
ba nato narisati okenske okvirje in križ
med stekli. Za to uporabimo zelo tanke
vodoodporne flomastre (npr. Staedtler
LUMOCOLOR). Najprej s črno ali temno
rjavo barvo narišemo na notranji strani
toliko širok rob, da ga bo z zunanje
strani videti malo več kot milimeter, nato
pa narišemo še okvir med stekli. Uporabi¬
ti moramo ravnilo, sicer bodo okviri ve¬
gasti. Če pogledamo tako okno z zuna¬
nje strani proti svetlobi, bo videti kot
pravi zastekljen okenski okvir. Če bo hiša
z notranje strani razsvetljena, moramo
čez vsako okno znotraj prilepiti prozoren
barvni papirček (v eni sobi naj gori rume¬
na, v eni zelenkasta, spet drugod
rdečkasta luč). Pri delu je potrebna
natančnost in prvih pet oken verjetno ne
bo najboljših, zato jih najprej naredimo
na zadnji steni. Za vrata bomo nalepili
na notranji strani stene nekoliko debelejši
papir rjave barve, nato pa z zunanje
strani narisali kljuko.

Sedaj se lahko lotimo lepljenja sten. Če
so te iz 3 mm debelega kartona, bomo
3 mm debel rob nalepili kar neposredno
na drugo steno. Če pa je stena debela le
2 mm in je hiša bolj dolga, moramo ob
rob prilepiti vsaj 5 cm dolg kos letvice s
prerezom 3x3 mm. Letvico najprej
prilepimo na eno steno, ko se lepilo
posuši, pa še ob drugo. Na enak način
zlepimo še drugi dve steni in naposled
oba osušena dela skupaj, da dobimo
ogrodje hiše. Sledi izdelava in lepljenje
strehe. To naredimo kar iz enega kosa, ki
ga na sredini narahlo zarežemo, da stre¬
ho lahko upognemo. Streho je treba še
"prekriti" z opeko. V tujini lahko kupimo

28 • TIM 2* oktober 1994

MODELARSTVO

papir, potiskan kot rdeča streha z opeko,
mi pa bomo vzeli tempera barvo in kar¬
ton pobarvali. Ko bo suh, bomo nanj z
ostrim, trdim svinčnikom narisali vzdolž¬
ne in prečne črte, ki bodo ponazarjale
opeko. Če se bomo odločili za kritino iz
salonitnih plošč, valovit karton z malimi,
ozkimi valovi (ki mu prej odstranimo
zaščitno plast papirja, da se vidijo va¬
lovi) prilepimo na karton za streho in ga
pobarvamo s sivkasto barvo. Dimnik
naredimo iz letvice s prerezom 5x5 mm.
Na spodnji strani ga odrežemo pod

Za lepljenje drobnih plastičnih delcev moramo
uporabljati posebno lepilo v steklenički z zelo
ozkim vratom, ki omogoča nanašanje lepila
po drobnih kapljicah.

Iz kartona, na katerem so narisane vse stene in
streha, je treba najprej izrezati okna in vrata.

kotom, ki je enak padcu strehe, pobarva¬
mo ga sivo ali rdeče in prilepimo na stre¬
ho. Sedaj na debelo namažemo zgornje
robove vseh sten z lepilom in poveznemo
nanje streho. Z obema rokama kako mi¬
nuto streho tiščimo ob robove, da se
dobro prilepi. Žlebov za zdaj še ne
bomo delali, ker je njihova izdelava pre¬
več zahtevno. Kdor pa vseeno želi, naj
vzame slamico za pitje in jo po dolžini
pazljivo razpolovi ter prilepi ob spodnji
rob strehe. Odtočne žlebove je najlaže
narediti iz izrabljenih vložkov kemičnih
svinčnikov.

Na koncu (najbolje dvakrat) prebarva¬
mo stene ter zunanje okvire oken in vrat.
Hiša je s tem gotova. Naš prvi izdelek se
po videzu najbrž še ne bo mogel kosati s
Kupljenimi hišami, zato ga bomo posta¬
vili nekam v ozadje makete in se pri
naslednjih hišah bolj potrudili.

Prihodnjič bomo objavili načrte za hiši¬
co ali dve ter podrobno opisali sestav¬
ljanje, da boste lahko potem sami načrto¬
vali in izdelovali hišice po svojih zami¬
slih.

Vlado Zupan

Modelarski triki

Motorju
je hladno

Med letenjem v zimskem času se pod¬
hlajeni motor pri nizkih vrtljajih pogosto
ustavi. Pomagamo si tako, da na glavo
motorja pritrdimo kovinsko objemko, ki jo
kupimo v trgovini z avtomobilskimi deli.
Ta postopek je uporaben zlasti pri majh¬
nih modelarskih motorjih, do 5 cm 3
delovne prostornine, ki se v prostem teku
hitro ohladijo in’ustavijo, saj svečka sa¬
ma ne more zanesljivo vžigati goriva.

Z omenjenim postopkom prihranimo
tudi nekaj denarja. Ni nam namreč treba
kupovati vročih svečk ali v gorivo doda¬
jati nitrometana, acetona in podobnega.
Svečke so drage, nitrometan, aceton in
podobni dodatki pa so eksplozivni, dragi
in zdravju škodljivi.

Pritrditev
krmil nekoliko
drugače

V zadnji številki lanskega letnika revije
TIM smo opisali način pritrditve krmil na
krilu letalskega modela s pomočjo lepil¬
nega traku ali folije za prekrivanje. V
modelarstvu pa poznamo tudi druge
načine, npr. s pomočjo silikonskega kita.
Ta način je boljši od prej opisanih.
Pritrditev s pomočjo silikonskega kita
namreč zmanjšuje tresljaje, je gibljiva,
odporna na gorivo in vremenske vplive
(temperaturne spremembe) ter zagotavlja
tudi dobre aerodinamične lastnosti.
Oglejmo si postopek (risbi 1 in 2). Na
krilu iz stiropora ločimo (odrežemo) krilce
ali zakrilce. Vse površine obrusimo in
očistimo prahu. Na 20 mm široko dešči¬
co, ki jo izrežemo iz 2 mm debele balse,
nalepimo dvostranski lepilni trak, nato pa
deščico prilepimo na spodnjo stran krila
oziroma na stik s krilcem ali zakrilcem. S
pomočjo injekcijske brizgalke režo širine
1,5 do največ 2 mm zapolnimo s silikon¬
skim kitom, ki ga lahko vanjo nanesemo
neposredno iz manjše tube. Ko je reža
zapolnjena, s pomočjo lesenega klina
potisnemo kit do njenega dna. Po 24
urah odstranimo deščico z lepilnim
trakom in s tem je postopek končan.

Pri tem načinu je najbolje uporabiti

leseni klin

prozoren silikonski kit, s kakršnim zates-
njujemo npr. okenska stekla ali akvarije.
Na risbi 3 je prikazan postopek pritrditve
krmil na zgornji strani krila.

Otokar Hluchy

TIM 2* oktober 1994 • 29

RA DIJSKO VODENJE

Timov test daljinskih
stikal RSC 225 in
RSC 235

dr. Jan I. Lokovšek

Uvod

Električni pogon modelov je tako
domač, da o njem ne gre izgubljati
besed, nekoliko več pozornosti pa še
vedno velja vključevanju pogonskih elek¬
tromotorjev. Tako rekoč vsi proizvajalci
naprav za daljinsko radijsko vodenje
imajo v svojem programu regulatorje in
stikala za daljinski vklop. To pot sem
preizkusil najcenejši izpeljanki (pod 100
DEM) firme FUTABA/ROBBE, ki so ju za
preizkus ljubeznivo posodili v Mode¬
larskem centru na Ciril-Metodovem trgu
14 v Ljubljani.

Mehki vklop

V "starih časih" smo elektromotorje
vključevali s stikali oziroma kontakti rele¬
ja, vendar tak vklop ni dober niti za
motor niti za baterijo, še manj pa za
stikalo. Tokovni sunek ob vklopu namreč
precej skrajša življenjsko dobo vseh
naštetih komponent. Z razvojem tehno¬
logije in polprevodniških stikal v obliki
močnejših FET tranzistorjev je postalo
"življenje lažje" tudi za modelarje. Tako
stikaio se namreč sklene "počasi", tj. tok
naraste počasi. Ta "počasi" navadno
znaša desetinko sekunde ali še manj,
tako da ne pomeni občutne izgube časa
ob vklopu, ima pa neprecenljivo prednost
pri življenjski dobi elektromotorja in
NiCd celic.

RSC 225 in RSC 235

Obe daljinski stikali sta majhni (43 x
27 mm) in lahki (32 g brez priključkov).
Njuna podobnost je tako velika, da mo¬
rate dobro pogledati, za katero izpe¬
ljanko gre, čeprav ima močnejša neko¬
liko krepkejše (2,5 mm^) kable. Ker vezji
prodajajo brez priključkov, jih morate
prispajkati sami. Tudi električni vezalni
načrt je do pičice enak; razlika je le v
vrsti močnostnih FET-ov. Poenostavljeno
shemo sem narisal na risbi 2.

Vezje vsebuje krmilno elektroniko, ki
zazna spremembo dolžine krmilnega im¬
pulza; poleg tega ima vgrajeno tudi za¬
znavo previsoke temperature (PT) in
prenizke napetosti pogonske baterije
(PCO) ter varnostno funkcijo, t. i. POR
(Power On Rešet). Ta prepreči nenadno
vključitev motorja ob vklopu sprejemnika.

V tej izvedbi je spremenjen način vklopa,
ki tu temelji na spremembi napetosti br¬
nenja na RC členu in ne več na neposred¬
ni primerjavi dolžine impulza. Ker je ta
preklop torej določen z vrednostmi se¬
stavnih delov, v vezju ni npr. spremen¬
ljivega upora, s katerim bi nastavili točko
preklopa. Ker je ta približno na sredini
(1,5 ms), nas to ne moti. Ob izključitvi se
vključi tudi zavora, tj. tranzistor T2 kratko
sklene pogonski elektromotor. Ta do¬

datek je nujen pri modelih z zložljivim
vijakom, kot so npr. modeli počasnejših
jadralnih letal. Vezje napaja tudi spre¬
jemnik za radijsko vodenje, kar pomeni,
da ima t. i. BEC. Ta je brez stikala; vključi
se takoj, ko priključimo pogonsko bateri-

j°.

Daljinsko stikalo RSC 225 je namenjeno
za tokove do 25 A (največ dve minuti),
RSC 335 pa do 35 A (1,5 minute). Prvo
ima za vklop (tranzistor Tl z risbe 2)

TABELA

Slika 1. RSC 225 in RSC 235 — miniaturnost
pred vsem

Risba 2. Osnovni načrt daljinskega stikala z
zavoro

Risba 3. V primeru, da imate pomožno bateri¬
jo, vežite diodo in po potrebi tudi stikalo.

vzporedno vezavo dveh tranzistorjev RFP
50N05L, drugo pa SMP 60N03-10L.

Pri večjih tokovih se 1  obe stikali kar
dobro segrejeta, zato ju je priporočiivo
montirati "na prepih". Ker pri jadralnih
modelih naredimo približno (do) minuto
dolg vzlet in nato približno deset minut
jadramo, se v tem času elektromotor, po¬
gonske baterije in seveda tudi stikalo
dovolj ohladijo.

Montaža v leteči model

Vezje z napajanjem iz pogonske bate¬
rije daje kljub mnogim varnostnim ukre¬
pom vedno slab občutek. Ko pade na¬
petost pogonske baterije na 5 V, ni mo¬
goče več vključiti pogonskega motorja,
tako da ima naprava (sprejemnik) takrat
vso baterijo zase. Pa vendarle imamo
raje tudi baterijo za sprejemnik, čeprav
le manjšo (100-250 mAh) in le za vsak
primer.

Kaj se zgodi, če imamo oboje? Takrat
je napetost BEC-a za malenkost (0,2 V)
večja od nazivne napetosti štirih NiCd
celic, kar pomeni majhen tok v baterijo,
ki ne moti. Pač pa BEC podpira baterijo,
če je le-ta šibkejša, in dokler zmore, nosi
tudi večji del bremena, kar je zelo korist¬
no. Kaj se zgodi, če se vezje pokvari in
ne izključi pogonskega motorja? Takrat
črpa stikalo energijo iz sprejemniške
baterije - in sicer tudi za pogon elektro-

30 • TIM 2 • oktober 1994

motorja. To je za baterijo z majhno
kapaciteto (100 mAh) preveč, napetost
se sesede in naprava za vodenje odpo¬
ve. Za tak primer uporabite diodo in pre¬
prečite praznjenje baterije skozi daljin¬
sko stikalo (risba 3). Najboljša za ta
namen je t. i. Schotky dioda, ki ima manj¬
ši padec napetosti, tako da ne ovira delo¬
vanja s sistemom BEC.

Kdaj pa kdaj bi si želeli tudi stikalo za
vklop, saj moramo na tekmovanjih veliko
postoriti tudi še potem, ko smo pogonsko

RADIJSKO VODENJE

baterijo že priključili. Edina možnost je
ta, da stikalo priključimo kot diodo oziro¬
ma zaporedno z diodo, če želimo imeti
oboje in nočemo brskati po vezju. Tako
lahko vse rešimo samo s prekinitvijo rde¬
če žičke priključnega kabla za servome-
hanizem. Obstaja tudi možnost, da isto
izvedemo s pomočjo podaljška tako, da
samo vezje ostane nedotaknjeno.

Tak vklop je seveda dober za tistih
nekaj deset minut, ko čakate na tek¬
movanje, ker vezje kljub vsemu jemlje iz

pogonske baterije tok nekaj mA. Le-ta
lahko teče cel dan, ne da bi motil. Ne
moremo pa pustiti baterije tako priklju¬
čene cel teden!

Stikalo RSC 225 oziroma RSC 235 je
majhen, lahek in zanesljiv izdelek, rešen
vse nepotrebne navlake, ki bi utegnila
povečati težo modela. Pohvalimo lahko
dobro konstrukcijo, miniaturnost in raz¬
lične zaščite, poočitamo pa dejstvo, da
ni stikala za vklop BEC-a.

Modelarski triki

Regulator se

Na modelarskih tekmovanjih slišite po¬
gosto jezne ugotovitve: "Regulator brez
vzroka izklaplja" ali pa "Imam 90,-amper-
ski regulator, pa je ocvrt!" Zakaj je tako?
Kako je mogoče, da se vezje, ki naj bi
preneslo do 90 A obremenitve, pregreje
že pri 25 A?

Regulatorji enosmernih motorjev v mo¬
delarstvu delujejo namreč na impulzni
način. To pomeni, da se FET, ki deluje kot
stikalo, izmenično vklaplja in izklaplja.
Razmerje med časom vklopa in izklopa
pa določa moč oziroma pomeni t. i.
zvezno regulacijo. Vklop pa na žalost ni
idealen, temveč zahteva nek čas. Vzrok
temu je velika vhodna kapacitivnost FET-
ov - in v tem prehodnem času FET porab¬
lja moč. Razmere ilustrira risba 1, ki kaže
idealiziran in dejanski primer.

Idealno (teoretično) regulator ne po¬
rablja moči, če so vklopi in izklopi trenut¬
ni, kot je razvidno iz diagramov toka in
napetosti na močnostnem FET-u. Spodnji
trije diagrami pa nas podučijo, da ostane
nekaj moči tudi na stikalu, če preklop tra¬
ja določen čas. To razloži tudi zanimiv
pojav, da se regulator greje le, ko deluje
npr. s polovično močjo, ne pa tudi takrat,
ko je popolnoma odprt, tj., ko vozimo s
polnim plinom.

Kaj se sicer še zgodi, ko je regulator
pregret? Večina teh dragih vezij je seve¬
da polna različnih zaščit, med katerimi je
tudi temperaturna (OTP = Over Tempera¬
ture Protection). Ko se vezje pregreje, ta
zaščita preprosto izključi pogon in pusti
modelarja na pomolu z dolgim nosom.
To je tisti izklop, za katerega niste vedeli,
zakaj je prišlo do njega. Ko ste model
pobrali, je vse delovalo normalno, saj se
je regulator medtem ohladil.

Če pa menite, da ste vozili s polnim
plinom, in se je, denimo, 80 A regulator
vseeno pregrel, to pomeni, da nekdo
"laže". Z drugimi besedami: regulator ni
bil popolnoma odprt in najpogostejši
vzrok za to so motnje. To razloži tudi

greje

pojav, da se vam zdi, da model ne
dosega tiste hitrosti, kot jo v drugih
okoliščinah, npr. na treningu.

Kaj storiti?

- Čim več vozimo s polnim plinom in
imejmo pri tem neko rezervo pri hodu
krmilne ročice na oddajniku. Poln plin naj
dosežemo že pri 3/4 hoda.

-Nekateri modelarji vežejo vzporedno
z regulatorjem še stikalo, npr. RSC 50, ki
pomaga pri polni moči.

- Poskrbite za hlajenje. V ladijskih tek¬

movalnih modelih vedno hladimo pogon¬
ski elektromotor in prava malenkost je
hladiti še regulator. Oglejmo si predela¬
vo značilnih regulatorjev.

Za MC 1 16 moramo (npr. z brusilnim
strojčkom) z zadnjega FET-a, ki ima
"srajčko", najprej odstraniti zgornji del.
Ta FET sl uži le za zavoro in se kot tak ne
greje, ne sme pa priti v stik z drugimi!
Skozi preostale tranzistorje potisnemo
aluminijasto ali medeninasto cevko za
hladilno vodo tako, da se tesno prilega
FET-om. Po potrebi si lahko pomagamo
tudi s spajko ali pasto za boljši toplotni
stik. Detajl te predelave sem skiciral na
risbi 2.

Pri "ploščatih" regulatorjih, kakršen je

npr. RSC 680, je delo lažje, saj imajo po
meri odrezano aluminijasto ploščico, ki
služi za hlajenje, vse skupaj pa je v pla¬
stičnem črevu, ki opravlja vlogo ohišja.
Najprej odstranimo omenjeno črevo, pri
nameščanju novega pa damo vanj eno
ali dve 4 mm debeli aluminijasti hladilni
cevki tako, da se tesno prilegata ploščici.
Za to dobro poskrbi plastično črevo, ki se
na povečani temperaturi krči; dobite ga v
večini modelarskih trgovin in v trgovinah
z elektrotehniškim^ materialom! Razmere
ilustrira risba 3. Če premorete nizkotem-
peraturno spajko, lahko hladilno cevko
prispajkate neposredno na FET-e, ki so
najbolj obremenjeni. To pa je že bolj za¬
htevno delo, ki ni za vsakogar.

dr. Jan I. Lokovšek

TIM 2 • oktober 1994 • 31

ELEKTRONIKA

Prostorski efekt

Kakovost predvajanega zvoka ni odvis¬
na le od zvočnega signala, temveč od
več različnih dejavnikov. Ni vse v frek¬
venčnem obsegu signala, razmerju sig¬
nal/šum in popačenju; veliko pomenita
tudi širina in globina stereoefekta. Prva
je odvisna predvsem od položaja zvoč¬
nih omaric in razdalje med njima, druga
pa je veliko večji problem. Postopek, s
katerim lahko v sobi ali v avtomobilu ust¬
varimo vtis koncertne dvorane, je razme¬
roma preprost, ^vendar zahteva posebno
avdioopremo. Že pred leti so se na trgu
pojavile profesionalne avdiokomponente
(prenosni radiokasetofoni, mešalne mize
in končni ojačevalniki), ki so imele vgra¬
jen elektronski prostorski efekt. Zal so te
aparature precej drage. Pri pravem pro¬
storskem efektu (kvadrofoniji) poslušalec
sliši direktni (neposredni) zvok oziroma
zvok z odra ter odmev (iz ozadja dvora¬
ne). Za to potrebujemo najmanj štiri
zvočnike: dva pred poslušalcem in dva
za njim. Prav tako postavimo tudi mikro¬
fone pri snemanju: dva potrebujemo za
snemanje direktnega zvoka, dva pa za
snemanje odmeva iz dvorane. Do tu gre
še vse gladko, ko pa želimo štirikanalni
signal posneti na običajno avdiokaseto,
se amater znajde pred nepremostljivo
oviro. Obstajajo sicer aparature, ki štiri¬
kanalni signal zakodirajo v dvokanalni
signal, pri predvajanju pa ga nato spet
spremenijo v štirnikanalni signal. Tudi te
so precej drage in zelo zahtevne za
samogradnjo. Vendar pa vse to rii edini
razlog, zaradi česar kvadrofonija ni do¬
živela večjega razcveta. Poleg aparature
za kodiranje in dekodiranje potrebujemo
namreč tudi dva stereoojačevalnika in
štiri zvočne omarice, kar dodatno po¬
draži zvočni sistem. Kaj pravzaprav sliši
poslušalec v veliki koncertni dvorani in
kaj tisti, ki posluša posnetek koncerta v
svoji sobi? Prvi sliši predvsem prevladu¬
joči zvok, ki prihaja z odra, vendar pa to
še ni vse. Velik del zvočne slike, ki jo
sprejmejo njegova ušesa, prispeva tudi
akustika dvorane (risba 1). Pri dobri aku¬
stiki dvorane in pravilnem ozvočenju se
zvok čudovito obogati. Zanimivo je, da
odmev sestavlja vsota ekstremno levih in
ekstremno desnih signalov, ki združeni
predstavljajo odmev. Za vse to je poslu¬
šalec posnetka prikrajšan. Če dobro po¬
gledate risbo 2, ki kaže poslušalca v raz¬
meroma majhni sobi s slabo akustiko, vi¬
dite, da sicer sliši močan zvok iz zvoč¬
nikov pred njim, odbitega zvoka pa sko¬
raj ni. Kar pa še vseeno pride do
poslušalčevih ušes, ima poleg izredno

nizke jakosti tudi neenakomerno zastopa¬
nost levega in desnega kanala. Majhen
prostor z veliko raznovrstnega pohištva
žal ne more obogatiti zvoka, saj tak pro¬
stor zvok bolj vpija kot odbija. Poenostav¬
ljeno lahko rečemo, da tej sobi manjka le
odmev. Večina avdiozanesenjakov upo¬
rablja za ozvočenje svoje sobe štiri
zvočne omarice (v vsakem kotu eno). To
sicer ustvari neke vrste prostorski efekt,
vendar še zmeraj ne daje občutka glo¬
bine prostora. Zvok res prihaja iz vseh

strani, ne da pa se določiti, kje je spredaj
in kje zadaj; občutek je nekako tak, kot
bi sedeli na sredini okoli nas zbitega
orkestra. Če pa na zadnji par zvočnih
omaric privedemo signal, ki je razlika
levega in desnega kanala (L-D ali D-L),
dobimo zelo zanimiv rezultat. Zvočno
sliko, ki se pojavi v sobi, kaže risba 3.
Na njej vidimo, da je zvočna slika za
hrbtom poslušalca zelo podobna zvočni
sliki, ki jo občuti poslušalec v koncertni
dvorani. Opisana metoda pa ni zanimiva

Risba 4

le zaradi preprostosti, temveč tudi zaradi
izredne cenenosti. Če namrec^že imamo
štiri zvočnike, potrebujemo le še dva kon¬
denzatorja, nekaj uporov in potenciome¬
ter

Če odštejemo levi in desni kanal stereo-
signala, dobimo monosignal brez kom¬
ponente, ki je enaka v obeh kanalih.
Signal L-D vsebuje izrazito levo kompo¬
nento in izrazito desno komponento ste-
reosignala. Razliko,stereokanalov je prav
lahko dobiti: dodatni zvočnik preprosto

priključimo med pozitivna izhoda obeh
kanalov (risba 5). Da je temu res tako, si
podrobno oglejmo dogajanje na doda¬
nem zvočniku. Če se pojavi na izhodu
stereoojačevalnika enak signal, začne v
prvem trenutku na levem izhodu napetost
rasti v smeri od minus izhoda k plus izho¬
du (enako tudi na desnem izhodu). Ker je
za levi in desni zvočnik signal čisto
navaden, oba oddajata enako, zvočnik,
ki je vezan med oba plus izhoda, pa je
tiho. Zanj se rastoča napetost sproti

Risba 1

Risba 2

Risba 3

32 • TIM 2* oktober 1994

ELEKTRONIKA

sprednji zvočniki

zadnji zvočniki

R'=bcri tekst

Risba 6

izničuje in dokler ni med kanaloma vsaj
najmanjše razlike, zvočnik molči.

Konstrukcija vezja

Gotovo vam je znano, da stereosig-
nalu frekvence pod 200 Hz ne moramo
določiti smeri izvora. Nekateri avdiosiste-
mi imajo za te frekvence celo le en zvoč¬
nik, zato za nizke frekvence pravzaprav
ne potrebujemo vezja za prostorski efekt.
Za srednje in visoke frekvence pa so
razmere popolnoma drugačne: višja ko
je frekvenca, laže določimo smer njene¬
ga izvora. Zato za izvedbo preprostega
prostorskega efekta ne potrebujemo ba¬
sovskih zvočnikov, marveč le majhni
zvočni omarici s srednjetonskim in visoko-
tonskim zvočnikom. V praksi se izkaže,
da za zadovoljiv učinek zadošča celo le
en par širokopasovnih zvočnikov. Ce še
nimamo štirih zvočnih omaric, lahko upo¬
rabimo kar kakovostna širokopasovna
avtomobilska zvočnika. Vezje, ki jima ga
moramo dograditi, kaže risba 6.

Ob pogledu na to vezje bo marsikdo
podvomil v obljubljeno delovanje; potre¬
bujemo namreč le dva bipolarna konden¬
zatorja, ki preprečujeta basovskim frek¬
vencam dostop do "zadnjih" zvočnikov,
vzporedna vezava upora in potenciome¬
tra pa služi za nastavitev jakosti efekta.
Ce je potenciometer nastavljen na naj¬
večjo upornost, zadnja zvočnika oddaja¬
ta le L-D signal, z manjšanjem upornosti
med sponkami potenciometra pa se pros¬
torski efekt vedno bolj zmanjšuje in na
koncu izgine; zadnja zvočnika sta prak¬
tično vzporedno vezana s sprednjima
zvočnikoma. Zaradi možnosti nastavlja¬
nja učinka in njegovega izklopa moramo

paziti pri razporejanju zvočnikov. Zadnji
zvočnik, ki je priključen na levi plus iz¬
hod, mora biti tudi na levi strani sobe -
nasproti sprednjega levega. Enako velja
za zvočnika na desnem kanalu. V vezje
lahko po potrebi dodamo še upora R', ki
služita za prilagoditev jakosti zvoka
prednjih in zadnjih zvočnikov. Njuna
upornost naj bo med 2,2 in 10 fl/1 0 W.
Bolj priporočljivo je za zadnji par upora¬
biti zvočnike z manjšim izkoristkom.

Kljub nezahtevnosti vezja pa se pri nje¬
govi gradnji lahko srečate z nekaj te¬
žavami. Prva so vsekakor bipolarni kon¬
denzatorji, ki jih je razmeroma težko
dobiti. Bipolarni kondenzator 100 pF lah¬

ko zamenjamo z dvema zaporedno (!)
vezanima navadnima elektrolitskima kon¬
denzatorjema kapacitivnosti 220 pF. Dru¬
ga težava je potenciometer za moč
10 W. Najboljša rešitev je uporaba več-
položajnega preklopnika (risba 7). Z
njim odpade tudi vprašanje moči. Vezje
je namreč dimenzionirano za moč ojače¬
valnika do 20 W, za večje moči pa
moramo ustrezno povečati moč uporov in
uporabiti kondenzatorje za večjo na¬
petost.

Po Elektor Electronics, Julij / August 94

priredil

Miha Zorec

A

V 5  %

ELEMENTI

HTE

PODJETJE ZA TgGOVINO, STORITVE IN INŽENIRING
S PODROČJA ELEKTRONIKE d. o. o.

61000 LJUBLJANA, Roška 19 - Tel.: 061/301-178 in 061/301-234 - fax.: 061/301-234

Odprto: vsak delavnik od 9. do 17. ure

V naši prodajalni lahko dobite:

• kompletne serije logičnih, linearnih in
avdiovideovezij

• mikroprocesorje, spominska vezja in periferijo

• tranzistorje, triake, tiristorje, diake in diode

• optoelektronske elemente, LED-diode in

• kristale in filtre

• upore, trimerne potenciometre in
kondenzatorje

• konektorje in kable

• inštrumente, multimetre in pribor

• programatorje

• hladilna telesa, ventilatorje in ohišja

• spajkalnike in drugo orodje

• strokovno literaturo

Material pošljemo tudi po povzetju. Naročniki revije TIM imajo pri nakupu kompletov vseh potrebnih
delov za izdelavo naprav, katerih načrti so objavljeni v reviji, 5 %  popusta. Cene kompletov veljajo
do spremembe tečaja SIT/DEM, če bo ta večja od 10 % (po tečaju BS).

TIM 2 • oktober 1994 »33

RAČUNALNIŠTVO

Moj osebni računalnik (9. del)

Grafično okolje MS
Windows (2. del)

Miha Zorec

PROGRAM MANAGER:

lile

Arrange Icons

1 MIHA

2 Corel Graphics

3 Netvrork

4 Main

5 Accessories

6 DARJA

7 VGA Utilities

8 Applications
V9 InterACTIVE

More Windows...

odprte programske'
skupine zloži
eno poleg druge

uredi ikone ;

seznam

programskih

skupin

PROGRAMSKA SKUPINA ACCESSORIES :

V prvem nadaljevanju smo si ogledali
zavesni menu FILE in njegove ukaze.
PROGRAM MANAGER poleg tega menu-
ja vsebuje še tri druge: OPTIONS, WIN-
DOW in HELP. Kaj ponuja zadnji, pove
že njegovo ime. Z njegovim odprtjem
dobimo dostop do raznovrstnih napotkov
in pojasnil glede uporabe okolja
VVindovvs. Kljub izredno pestri vsebini in
velikemu številu naslovov se velikokrat
zgodi, da ne najdemo iskane informacije
ali pa je le-ta preškopa za rešitev nastale¬
ga problema.

Menu OPTIONS vsebuje tri nastavitve,
ki se navadno izvršijo po vnosu Oken v
računalnik. Nastavitve, ki jih želimo
sprožiti, preprosto izberemo (odklju¬
kamo) s klikom miške, aktivne pa posta¬
nejo šele pri vnovičnem zagonu Oken.
Prva nastavitev, ki jo ponuja menu
OPTIONS, se imenuje Avto Arrange
(samodejno urejanje). Če je ta nastavitev
izbrana, se ikone ob zagonu Oken uredi¬
jo samodejno. Naslednja nastavitev -
Minimize on Use - ob zagonu kakega
windows programa samodejno skrči
okno Program managerja in vse ostala
okna neaktivnih programov v ikone.
Nekoliko nerodna stran te nastavitve je,
da se pri vključitvi Oken Program ma-
nager javi v obliki ikone in ga moramo
vsakokrat z dvojnim klikom miške
odpreti. Zadnja možnost, ki jo ponuja
menu OPTIONS - Save Settings on Exit -
omogoča shranitev videza Program man¬
agerja ob izhodu iz okolja Oken. To nas¬
tavitev navadno vključimo potem, ko smo
si izoblikovali videz Program managerja
in želimo zapustiti okolje Oken, po
naslednjem zagonu Oken pa jo izključi¬
mo. Če je ta nastavitev izbrana, je zapi¬
ranje Oken namreč veliko počasnejše -
ne glede na to, ali smo obliko spremenili
ali ne.

Zadnji menu Program managerja, ki si
ga moramo ogledati, se imenuje WIN-
DOW. V taki ali podobni obliki ga
srečamo v vseh programih okolja Oken.
Poleg spiska vseh oken Program ma¬
nagerja vsebuje še tri zelo uporabne nas¬
tavitve. Prva - Cascade - uredi vsa tisti
hip odprta okna tako, d v a z zamikom leži¬
jo drugo nad drugim. Če vam to ni všeč,
lahko uporabite možnost Tile, ki zloži
odprta okna Program managerja druge¬
ga poleg drugega, pri čemer izenači tudi
velikost oken. Arrange Icons je v bistvu
ukaz, ki uredi razmetane ikone.

Programska skupina ACCESSORIES

Programska skupina ACCESSORIES
vsebuje več uporabnih programov. Ti so
vključeni v osnovno okolje Oken in jih ni
treba vgrajevati posebej. Kljub izredni
enostavnosti lahko zadovoljijo večino
potreb povprečnega uporabnika. Če
vsake toliko časa napišemo kako krajše
besedilo, pismo ali dopis, prav gotovo ne
potrebujemo profesionalnega urejevalni¬
ka besedil (npr. Word za Okna). Okna
imajo namreč preprost, a uporaben ure¬
jevalnik besedil VVRITE, ki popolnoma
zadošča v ta namen. Za risanje pre¬
prostih risbic nam Okna ponujajo pre¬
prost risarski program PAINTBRUSH, kjer

lahko z miško narišemo tudi prave umet¬
nine. Programska skupina ACCESSO¬
RIES vsebuje tudi beležko - NOTEPAD -
kamor zapišemo krajše zapiske. Pro¬
gramček CARDFILE omogoča izdelavo
predalčkov s karticami. Imamo tudi ko¬
ledar, računalnik, uro itd.

Marsikateri uporabnik Oken niti ne ve,
kaj vse mu ponujajo ti preprosti pro¬
gramčki. Za pisanje krajših in oblikovno
manj zahtevnih besedil obremenjuje ra¬
čunalnik z obsežnim in predvsem počas¬
nim urejevalnikom Word za Okna, na¬
mesto da bi enako delo opravil z živahn¬
im malčkom VVRITE, pri tem pa prihranil
denar in predvsem prepotrebne mega¬
bajte na trdem disku.

34 • TIM 2 • oktober 1994

ZA SPRETNE ROKE

Graviranje stekla
s pomočjo orodja

MINICRAFT

Kadar želimo podariti nekaj resnično
osebnega, izberemo darilo, ki nosi ini¬
cialke (začetnici imena in priimka)
obdarovanca, saj monogram oplemeniti
izdelek. Kozarci z začetnicama so videti
prvovrstni; zakaj si jih ne bi omislili tudi
vi! Lahko jih podarite ali pa zase izdelate
prav takšne, kot ste jih že dolga leta
želeli, pa nikoli našli v trgovinah.

Za graviranje stekla oziroma kovine
vam predlagamo uporabo orodja MINI¬
CRAFT, ki ga na našem trgu ponuja pod¬
jetje G-M&M, d.o.o., 61290 Grosuplje,
Brvace 1 1. Natančno električno orodje
MINICRAFT je namenjeno natančnim lju¬
dem. V 70. letih tega stoletja si ga je
zamislil g. Behrendt iz Nemčije. Pri svo¬
jem konjičku je potreboval drobno elek¬
trično orodje, ki ga takrat še ni bilo
mogoče kupiti. Ker je bil po poklicu
inženir, je oblikoval orodje v skladu s svo¬
jimi potrebami. Kmalu je opazil, da se
zanj zanimajo tudi njegovi prijatelji, zato
je prvotnemu orodju dodal še druga in
serija MINICRAFT je zagledala luč sveta.
Družbo Minicraft je leta 1983 kupila fir¬
ma Black & Decker, ki je leta 1987
proizvodnjo usmerila v britansko okrožje
Durham, vendar je Minicraft ostal neod¬
visen del sistema Black & Decker, izdelki
MINICRAFT se danes prek različnih
posrednikov prodajajo v več kot 30
državah sveta.

Kovino in steklo je mogoče gravirati z
gravirnim peresom MB 185. Držalo
aparata ima obliko peresa, je lahko in
udobno za prijemanje. Preprosto upo¬
rabo omogoča tudi stikalo, občutljivo na
dotik. Menjava nastavkov je povsem
nezahtevna; vse opravimo brez privija¬
nja - po sistemu "vtakni-izvleci". Strojč¬
ku je priložena tudi diamantna koni¬
ca, namenjena za uporabo brez po¬
prejšnje priprave. Za zahtevnejše
uporabnike je primerna graverska garni¬
tura MB 1 86.

Vsestransko in enostavno miniaturno
orodje sestavljajo prej omenjeno lahko
držalo v obliki gravirnega peresa (MB
1 85), v katerem je vgrajen elektromotor,
poleg tega pa še transformator z vtičem
na koncu 1,8 m dolge priključne vrvice,
diamantna konica in dva brusilna kamna.
Komplet vsebuje tudi papirno šablono za
okrasno graviranje na steklo in plastično
šablono za varnostno označevanje vred¬
nejših predmetov (videorekorderjev,

Slika 1. Monogram, oblikovan s prekrivanjem
črk.

kamer, avtoradiov). Komplet MB 186 je
naprodaj v priročnem plastičnem kovčku
za prenašanje in shranjevanje. Delovna
napetost motorčka je 12 V, največja
hitrost pa 1 1 300 vrtljajev v minuti (pri
12 V). Orodje tehta 75 g.

Steklo lahko gravirate tudi s kompletom
orodja MB 1037, ki je visoke kakovosti
in ga sestavljajo brezžični vrtalnik, polnil¬
nik in 15 dodatkov za vrtanje, brušenje,
graviranje, rezkanje, skobljanje, polira¬
nje in peskanje. Naprodaj je v lični škatli
za shranjevanje in prenašanje. Brezžični
vrtalnik ima mnoge prednosti, saj nas
priključni kabel ne ovira pri delu. Ker je
mogoče tri vgrajene NiCd akumulatorske
celice polniti, je orodje pripravljeno za
delo kjer koli in kadar koli, dopolnilne

Slika 2. Posamezne črke monograma prilepi¬
mo na notranjo stran kozarca.

Slika 3. Najprej graviramo obrise črk, nato pa
še ploskve.

nastavke pa je mogoče menjati brez
ključa zgolj z lahkim pritezalnikom.
Ergonomsko oblikovano ohišje, ki tehta
440 g, omogoča udoben oprijem, dvoj¬
na gonilna gred pa tiho delovanje
motorčka, ki je zračno hlajen, kar mu
omogoča dolgo življenjsko dobo.
Največja hitrost je 13 500 vrtljajev v
minuti. Vrtalna kapaciteta znaša 230
lukenj s premerom 3 mm ali 400 lukenj s
premerom 2 mm v 10 mm debel mehak
les. Cas polnjenja akumulatorjev je 12
ur. Opisano orodje si izberite glede na
namen in obseg uporabe. Glavne last¬
nosti obeh kompletov orodja so prika¬
zane v preglednici.

Poleg električnih aparatov MINICRAFT
potrebujete za graviranje še kozarce

TIM 2 »oktober 1994 *35

ZA SPRETNE ROKE __

oziroma druge steklene predmete ter
šablono z vzorci ali primerno abecedo.
Obliko črk si izmislite sami, pomagate si
lahko tudi z računalniškim izpisom
želenih črk monograma, še bolj osebno
pa bo darilo z imitacijo lastnoročnega
podpisa obdarovanca (gotovo imate kje
shranjeno kako njegovo osebno sporoči¬
lo ali pismo). Če ste kljub vsemu ostali
praznih rok in nimate pri roki ne osebne¬
ga računalnika ne kopirnega stroja, ste
brez umetniške žilice, imate pa dovolj
spretnosti in natančnosti, potem lahko
uporabite za osnovo tudi abecedo, ki
vam jo predlagamo (risba 1). Črki mono¬
grama lahko ležita druga poleg druge ali
pa se prekrivata. Tak monogram obliku¬
jete s pomočjo milimetrskega papirja in
kopij posameznih črk (sliki 1 in 3).
Steklene izdelke lahko okrasite tudi z
graviranimi fantazijskimi vzorci.

Osnutek vzorca ali monograma
nalepite na notranjo stran kozarca (slika
2). S pomočjo gravirnega seta najprej
izrišite obrise vzorca ali črk, nato pa
polne površine osenčite z rahlim gravi¬
ranjem (slika 2). Svetujemo vam, da si
izkušnje naberete na kozarcih za gorči¬
co, šele potem pa se lotite pravega krista¬
la.

Alenka Pavko Čuden

Monogram na darilu
je kot pika na i

Če niste dovolj pogumni, da bi se lotili
graviranja stekla ali če vam žepna suša
preprečuje nakup orodja MINICRAFT, se
nikar ne odpovejte "začinjenju" svojih
izdelkov z monogramom.

Kadar pričakujete goste (npr. ob rojst¬
nem dnevu), lahko sedežni red pri mizi
vnaprej označite z monogrami na papir¬
natih prtičkih. Ni vam torej treba zaprav¬
ljati žepnine za pisane prtičke, pač pa
navadne, bele prtičke okrasite z barvnimi
monogrami povabljencev (slika 3 na
strani 35). Vzemite raje manj vpojne pr¬
tičke, da ne boste imeli težav s "krvave¬
njem" barve na papirju.

Iz prozorne folije za grafoskop si pri¬
pravite šablono. Začetnice prerišite na fo¬
lijo s tankim alkoholnim flomastrom ter jih
natančno po risbi izrežite z olfa nožem
ali škarjicami za nohte. Folijo-šablono

sedaj položite na rob prtička ter s pomoč¬
jo gobice nanesite barvo. Ta mora biti
gosta, da se ne bo razlivala. Nanašajte
jo le s polaganjem gobice, nikakor pa ne
poskušajte barve "brisati", sicer boste
zmazali vzorec.

Robčke, krpe za brisanje posode ali
brisače lahko okrasite tudi z vezenim mo¬
nogramom (slika 1). Če pa želite zelo
velik monogram (npr. na okrasni blazini),
se zamudnemu vezenju velikih površin
izognete tako, da monogram izrežete iz
blaga kontrastne barve. Z velikimi šivi ga
pritrdite na sredino blazine (lahko si
pomagate tudi z lepilnim trakom) ter črke
obrobite tako, da jih hkrati tudi šivate na
blazino (slika 2). Posebno lepe so lanene
blazine naravne barve z belim mono¬
gramom, pogled pa bodo pritegnile tudi
prefinjene blazine z monogramom v
osnovni barvi blazine, le tekstura blaga

Slika 1. Tekstilne izdelke lahko okrasite na
star, preizkušen način - z vezenjem.

Glavne lastnosti orodja MINICRAFT MB 1 86 in MB 1037

Oznaka
Vir energije
Največja hitrost
Masa

MB 186
12 V

11 300 vrt/min
75 g

MB 1037

3 x Ničd celice = 3,6 V
13 500 vrt/min
440 g

Gm

G-M&M, d.o.o., 61290 Grosuplje, Brvace 1 1
tel.: n.c. (061) 763-511
fax: (061) 763-023

KUPON ZA BREZPLAČEN CENIK IN VSE OSTALE INFORMACIJE

Ime in priimek:_

Naslov:-

Kraj in poštna št.:


Prosim, pošljite mi:

□ cenik za natančno orodje MINICRAFT

□ cenik celotnega programa orodij Black & Decker ^ BLACK S. DECKER

MINICRAFT

Čitljivo izpolnjen kupon, ki ga lahko tudi prepišete ali prefotokopirate, pošljite
na naslov: G-M&M, d.o.o., Brvace 11,61  290 Grosuplje.

36 • TIM 2 • oktober 1994

ZA SPRETNE ROKE _

za črke naj se razlikuje od osnovnega
blaga.

Tudi papirnate izdelke (npr. pisemski
papir) lahko okrasite z začetnicami. Če ni¬
mate družinskega pečata za pečatenje
pisem, na pisemski papir narišite mono-
gram s svinčnikom, ga "pobarvajte" z lepi¬
lom za papir ter posujte z lesnim prahom,
finim žaganjem, peskom ipd. (slika 3).

Videzu pisemskega papirja pa morate
seveda prilagoditi tudi vsebino - v oseb¬
no pismo razkošnega videza prav gotovo
ne sodijo neumnosti in slovnične napake.

Alenka Pavko Čuden

Slika 2. Okrasne blazine z našitim monogra-
mom

Slika 3

pregibanje papirja. Z olfa nožem zareži¬
te označene zareze v obliki črke V. Vse
štiri zgibane kose zlepite skupaj v venec
na označenih površinah.

Na raznobarvne kose kolaž papirja
prerišite 20 listov s pomočjo pripravljene
šablone ter jih izrežite. Na mestu, kjer je
navadno pecelj, zarežite 0,5 cm dolge
zareze, kot je označeno na risbi 1.
Posamezen list zarežite in prepognite po
označenih črtkanih črtah (risba 1), tako

Venček

Če neradi delate s pločevino ali se vam
zdi izdelava kovinskih okrasnih listov pre¬
več zahtevna, se lotite izdelave papir¬
natega jesenskega venca. Potrebujete list
rjavega tršega kolaž papirja formata A3,
manjše kose kolaž papirja v rdečih, rja¬
vih, zeleno rjavih, oker in zlatorumenih
odtenkih, lepilo, olfa nož ter luknjač in os¬
tanek vrvice.

List (risba 1) prekopirajte, prerišite na
trši papir ter izrežite. Na izrezano papir¬
nato šablono prerišite tudi črte, ki
označujejo pregibe. Osnovo za venec
(risba 2) štirikrat prerišite na rjavi kolaž
papir (tudi prekinjene črte in zareze v
obliki črke V) in izrežite po zunanjem
robu. Pregib rahlo zarežite v loku po
prekinjeni črti in pazite, da ne prerežete
papirja; plitva zareza bo le olajšala

----ZAREŽI IN ZAPOGNI

< ZAREZA ZA LIST

da središčna linija naredi »hrib«, leva in
desna pa »dolino«.

Liste barvno uredite v krog na ravni
površini tako, da bodo barvni prehodi
čim bolj zabrisani. Na spodnji del vsake¬
ga lista, kjer se sicer začne pecelj, kanite
malo lepila in list zataknite v zarezo v
obliki črke V na vencu ter prilepite. Pre¬
krivanje listov kaže slika 1.

Če želite venček obesiti na zid, osnovo
preluknjajte z luknjačem. Skozi luknjico
napeljite zanko iz ostanka preje ali pa
venček obesite s pomočjo kljukic za
obešanje novoletnih obeskov. Venček bo
tudi lep okras na mizi poleg posode z
jesenskim sadjem.

Alenka Pavko Čuden

TIM 2 • oktober 1994 • 37

_ _ _ ZA SP RETNE R OKE__ _

Gugalnica za stare in mlade

Guganje je ena najbolj priljubljenih
aktivnosti otrok, pa tudi odrasli včasih
radi sedejo na gugalnico. Prenosno
lahko izdelate sami in spremljala vas bo
vsepovsod.

Za njeno izdelavo potrebujete 2 cm
debelo poskobljano smrekovo ali hrasto¬
vo desko z merami 50 x 25 cm in 6 m pri¬
bližno 8 mm debele najlonske vrvi.
Zaradi varnosti je priporočljivo za manj¬
še otroke narediti košarico, za izdelavo
katere potrebujete 2 m dolgo leseno pali¬
co s prerezom približno 40 x 40 mm. (Za
otroke izdelajte ožjo različico z merami v
oklepajih!)

Postopek izdelave

Na desko zarišemo središča izvrtin in
krivine, izvrtamo luknje, posnamemo
robove, površine obrusimo ter zaščitimo
z lesolom - in sedišče je gotovo.
Sestmetrsko vrv razpolovimo in dobljene
konce zatalimo nad plamenom vžigalni¬
ka, s čimer preprečimo cefranje. Ele¬
mente za košarico izdelamo iz kvadratne
palice, tako da jo narežemo na ustrezne
dolžine in prevrtamo. Gugalnica bo lep¬
ša, če bo vmes nekaj okroglih elementov.

Sestavljati začnemo tako, da vse konce
vrvi povlečemo skozi izvrtine s spodnje
strani sedišča. V ustreznem vrstnem redu
nanizamo še elemente košarice, z nji¬
hovim številom pa uravnavamo potrebno
velikost. Elemente utrdimo tako, da nad
njimi na vrvi naredimo vozel.

-sprednja vez

10

krogla

010

^-stranska vez
-vezni elementi
-sedišče

a


e

420 (320)

500 (400)

lh

Osi


Gugalnico obesimo na vodoraven
drog, v naravi pa na debelejšo vejo. Vrv
nekajkrat ovijemo okrog nje in zaveže¬
mo. Paziti moramo, da je sedišče vodo¬
ravno.

Veliko užitkov pri izdelavi, predvsem
pa pri guganjul

Boris Kozinc

38 • TIM 2 • oktober 1994

__ _ TIMOVI OG LASI_

TIMOVA NAGRADNA AKCIJA

Vse bralce, dosedanje poverjenike na
šolah in ljubitelje revije TIM obveščamo,
da bomo v letošnjem šolskem letu začeli
z nagradno akcijo pridobivanja novih
naročnikov. Njen namen je dvigniti
naklado revije, s tem pa tudi zagotoviti
nižjo ceno ali povečanje obsega, saj bi
radi ustregli željam čim večjega števila
bralcev, ki pričakujejo na straneh TIMA
še več prispevkov in obogatitev vsebine
z novimi rubrikami. Za zdaj nam obseg
revije tega ne dopušča.

V akcijo pridobivanja novih
naročnikov se lahko vključi vsak izmed
vas. Pokažite TIM učencem v šoli, sošol¬
cem, prijateljem in znancem ali članom
vašega društva, ki jih zanimajo tehniške
dejavnosti. Marsikdo naše revije sploh
ne pozna in bi jo z veseljem naročil.

Vse, kar morate storiti, je, da nam
pošljete naročilnico (lahko jo tudi prefo-
tokopirate) z naslovom in lastnoročnim
podpisom novega naročnika. Revijo
bomo pošiljali neposredno na njegov
nasjov.

Če boste uspeli zbrati vsaj 10 novih
naročnikov, boste kot nagrado za vaš
trud prejemali vse leto vaše izvode TIMA

brezplačno, hkrati pa boste sodelovali v
nagradni akciji, pri kateri bomo 15
najbolj uspešnih sodelavcev nagradili z
bogatimi nagradami naših sponzorjev.

V sklad nagradne akcije so doslej že
prispevali podjetje G-M&M, d.o.o. iz
Grosupljega z orodji firme Black &
Decker, UNIHEM, d.o.o. z darilnimi pa¬

keti lepil firme UHU ter Mitol iz Sežane s
svojimi izdelki. Nagradni akciji se bodo
pridružili še novi sponzorji, tako da bo
seznam vseh nagrad znan ob zaključku
akcije, ki bo trajala do konca letnika ozi¬
roma šolskega leta.

O poteku akcije vas bomo v reviji
sproti obveščali.

NAROČILNICA

Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po
položnici.

Pošiljajte mi-izvod(ov) revije TIM.

(Ime in priimek)_

(Točen naslov naročnika)

(Poštna številka in kraj)

(Datum) (Podpis naročnika)

Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani.

TIMOVI OGLASI

PRODAM še ne prekrito maketo letala
Citabria z razpetino kril 2000 mm
(25.000 SIT) ter motorja VVebra 20 in
10 cm 3  z reduktorjem.

Otokar Hluchy
Ul. Metoda Mikuža 1 8
61000 Ljubljana
Tel.: (061) 342-469

PRODAM igralno palico Sigma za PC XT
in AT.

Aleš Krajnc
Cesta na Ljubečno 1
63000 Celje
Tel.: (063) 31-439

PRODAM ribiški motorček avstrijske to¬
varne Byron in ribiško vrvico debeline
0,18.

Milan Jungič
Alpska c. 15
64260 Bled
Tel.: (064) 78-996

PRODAM novo, opremljeno motorno
letalo BASIC 4 STAR brez RV-naprave
(350 DEM), novo motorno akrobatsko
letalo Suhoj SU-26 mx (450 DEM), jahto
Nina (10 DEM), popolnoma opremljen
model čolna Nelly (45 DEM) ter sestavl¬
jena modela letal Vrabec (10 DEM)
in Ka_nja (8 DEM).

Joža Štern
C. na Rupo 21
64000 Kranj
Tel.: (064) 215-753

KUPIM načrte RV jadralnih letal z razpe¬
tino kril 1900-2500 mm, prodam pa
načrt za izdelavo makete Dubrovačke
nave (višina 730 mm, dolžina 580 mm)
na petih listih formata Al (cena 1500
SIT) in načrt za izdelavo 1,4 m visokega
Eifflovega stolpa iz vžigalic (cena 500
SIT).

David Osojnik
Špeglova 26
63320 Velenje

Tel.: (0609) 617-881 (zvečer)

PRODAM model jadralnega letala DG
300 ELAN z razpetino kril 4000 mm,
VOLL GFK.

Milan Lenart
Tel.: (064) 331-081

PRODAM astronomski teleskop-refraktor
(objektiv 60 mm, f = 800 mm, okularja 4
mm in 23 mm, iskalo N = 12, 90° priz¬
ma, zaslon za opazovanje Sonca,
fotografski priključki, filtra SUN in
NOON, trinožno kovinsko stojalo z
možnostjo smerne in višinske nastavitve
tubusa) za 350 DEM, računalnik C 64 z
vsemi priključnimi kabli, modulom,
disketnikom, kasetnikom, disketami
5,25", literaturo ter kasetami z igrami in
programi (cena po dogovoru), prodam
pa tudi jadralno padalo Crazy firme
Charlie, DHV 1, f = 4,5 z nosilnostjo do
100 kg, nastavljivim sedežem (nizko
vpetje) vponkami in nahrbtnikom
(tovarniška izdelava, atest, opravljenih
približno 50 poletov). Cena je 800

Vojko Travner
Tomšičeva 31
63320 Velenje
Tel.: (063) 852-951

PRODAM popolnoma opremljeno HOe
maketo male železnice na plošči z mera¬
mi 860 x 600 mm (možnost razširitve) in
voznim parkom (1 lokomotiva, 6
vagonov) za 400 DEM. Po naročilu
izdelujem posamezne detajle za
postavitev na maketo (stavbe, mostovi,
predori itd.) v sistemih HO, N in HOe.
Vojko Travner
Tomšičeva 31
63320 Velenje
Tel.: (063) 852-951

REMIKO

BTC, Hala D, Letališka 3, Ljubljana
tel.: 061/18-51-668

Odprto: ob delavnikih od 9.00 do 19.00
ob sobotah od 9.00 do 13.00

MLADI TEHNIK

NOVA TRGOVINA Z
MODELARSKO OPREMO

TIM 2 • oktober 1994 • 39

UGANKARSKI KOTIČEK

Zlogovna dopolnjevanka

Besede, ki jih zahtevajo opisi, vpišite v lik. Ob
pravilni rešitvi boste na označenih poljih dobili
ime in priimek znamenitega švedskega kemika
(1833-1896), ki je izumil dinamit in strelno
želatino, je pa tudi ustanovitelj sklada, iz
katerega od začetka tega stoletja Švedska
akademija v Stockholmu podeljuje nagrade
najbolj zaslužnim ljudem.

-MOD-NA-PRA-REC-TEL

1. vnetje mandeljnov, 2. krema za čevlje, 3.
sedež avstrijskega predsedstva na Dunaju, 4.
modrijan, 5. vrsta gospodarske združbe, 6.
dedov oče;

Mala križanka

Vodoravno: 1. drugo ime za Jadran, 7. po¬
mladanska solata, ki jo nabiramo po travnikih,
8. ime črke S, 9. ime filmske igralke Gardner,
10. grški' polotok, na katerem ležijo Atene,
12. rimska številka 4, 13. hud naliv, 16. kemij¬
ski znak za radij, 17. ime švedskega pisatelja
Hansona, 19. star človek, 21. glavno mesto
Albanije;

Navpično: 1. površina, 2. proizvodi destila¬
cije, 3. različna soglasnika, 4. azijska država
z glavnim mestom Bagdad, 5. indonezijski
otok z glavnim mestom Džakarta (iz enakih črk
kot VAJA), 6. oče; 11. ime starejšega sloven¬
skega košarkarja Daneua, 13. del roke ali
noge, 14. ura (latinsko), 15. tuje moško ime
(iz enakih črk kot LENA), 1 8. srbsko moško
ime (okr. Aleksander), 20. 100 m 2 ;

Posetnica

MATEJ LU(Ž)AR

ig

Matej se poklicno ukvarja z vedo o pridobi¬
vanju kovin iz rud. Katero? (Pri rešitvi črko Ž
izpustite!)

Rešitve nagradnih ugank iz prejšnje številke
TIMA:

Zlogovnica: britvica, Gillette
Serpentine: Mihajlo Pupin

Dopolnjevanka: model

Nagrade za pravilno rešene uganke v 1. šte¬
vilki revije TIM prejmejo:

1. Zdenko Stare, Ptujska 76, 62327 Rače

2. Matjaž Smerdu, Vrtna ul. 3, 61000 Ljub¬
ljana

3. Matevž Čadonič, Trubarjeva 12, 68340
Črnomelj

Rešitve ugank prepišite na dopisnico (ne trgaj¬
te revije!) ter najkasneje do 20. oktobra
pošljite na naslov: Tehniška založba Slovenije,
d. d., Lepi pot 6, 6111  1 Ljubljana (s pripisom
"Timove uganke"). Trije izžrebani reševalci
bodo po pošti prejeli lepe knjižne nagrade
naše založbe.

KAZALO __

UREDNIKOV PREDAL 1

10. SVETOVNO PRVENSTVO RAKETNIH MODELARJEV 1

MODEL JAHTE NINA I RC - PRILOGA 5

OLDTIMER 8

ŠOLA PLASTIČNEGA MAKETARSTVA (21. DEL)

VIRI BARVNIH VZORCEV IN PODATKOV
0 OZNAČEVANJU 12

MAKETARSKIFOTOSTRIP 14

TIMOVO IZLOŽBENO OKNO - ITALERUEVE NOVOSTI IZ
TRBOVEUSKEGA METRONIC KOMETA, D.0.0. 16

MAKETA MALE ŽELEZNICE - NASEUA IN HIŠE 26

MODELARSKI TRIKI -

MOTORJU JE HLADNO 29

PRITRDITEV KRMIL NEKOLIKO DRUGAČE 29

TIMOV TEST DALJINSKIH STIKAL RSC 225 IN RSC 235 30

MODELARSKI TRIKI - REGULATOR SE GREJE 31

PROSTORSKI EFEKT 32

MOJ OSEBNI RAČUNALNIK |9. DEL)

GRAFIČNO OKOUE MS WINDOWS (2. DEL) 34

GRAVIRANJE STEKLA S POMOČJO ORODJA MINICRAFT 35
MONOGRAM NA DARILU JE KOT PIKA NA I 36

VENČEK 37

GUGALNICA ZA STARE IN MLADE 38

TIMOVA NAGRADNA AKCUA 39

UGANKARSKI KOTIČEK 40

TIM 2

Revija za tehniško ustvarjalnost mladih

OKTOBER 1994, LETNIK XXXIII,  CENA 231 SIT, POŠTNINA PLAČANA PRI POSTI 61102

Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d.

Naslov uredništva: Lepi pot 6, 61 11 1 Ljubljana, telefon: 061 /213-749 (uredništvo),
061/213-733 (naročniški oddelek), fax: 061/218-246.

Revija izhaja desetkrat na leto. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu.
Posamezna številka stane 231,00 SIT, polletna naročnina pa 1 155,00 SIT.

Žiro račun pri SDK Ljubljana: 50101-603-50480

Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Miha Zorec, Roman
Zupančič.

Odgovorna urednica; Mihela Mikuž

Urednik revije: Jože Čuden

Oblikovanje in tehnično urejanje: Božidar Grabnar

Tisk: Tiskarna Ljubljana

Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za
znanost in tehnologijo Republike Slovenije

Revija spada med publikacije, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov
na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo in šport št. 415-95/94 mb z dne 23. 2. 1994.

FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI:

Vsem tistim ljubiteljem raketnega modelarstva, ki bi želeli v živo spremljati polete najlepših
maket sveta, a doslej še niso imeli te priložnosti, se bo želja lahko uresničila čez dve leti, ko
bo svetovno prvenstvo v Ljubljani.

Foto: Jože Čuden

40 • TIM 2 • oktober 1994

430 strani
velikega
formata
na umetniškem
papirju
za manj kot
6000 tolarjev.

Na obroke,
za naročnike
revije TIM
pa še
ceneje.

• Na svetu živi ok. milijon in pol žival¬
skih vrst, od tega je dve tretjini žuželk.
Ptičev je npr. 9000 vrst, sesalcev pa
4000. Vso to množico živali je
nemogoče predstaviti v eni knjigi.
Vsakdo ponuja svoj izbor.

• Tehniška založba Slovenije vam
predstavlja skoraj 1000 živali iz
različnih vrst, rodov, družin, redov in
razredov. Izbor je narekovalo fotograf¬
sko gradivo različnih agencij, ki se

ukvarjajo z živalsko fotografijo. K
fotografijam je bilo treba napisati
primerno besedilo.

• Posebnost so torej barvne fotografije
živali. Vsaka žival je na kratko
opisana: kakšna je videti, kje živi, kako
se hrani, kakšne navade ima, kako se
razmnožuje. Živali so razvrščene po
abecedi slovenskih strokovnih zo¬
oloških imen, pri vsaki pa je napisano
tudi njeno latinsko ime, razred in red.

• Za lažje iskanje smo knjigi dodali še
kazalo latinskih in slovenskih imen, ki
ga izvirnik - knjiga je nastala v Italiji -
nima. Slovenski fotografi pa so izdajo
obogatili s kakimi 20 živalmi, ki so
značilne za našo favno.

• Knjige z barvnimi fotografijami živali
so pri nas redke. Slikovna enciklopedi¬
ja živali  je zadnja v tej vrsti redkih
knjig.

NAROČILNICA

Nepreklicno naročam knjigo: Plačam v 1, 2, 3 obrokih

SLIKOVNA ENCIKLOPEDIJA ŽIVALI za ceno 5985,00 SIT

Priimek in ime-

I Ilira _Poštna št-Kraj_

Datum-Podpis-

Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani.

UHU  V DOBREM IN V ZLU

Lepila za vse materiale

« L

© *■

UHU

1

harti

Vmallpiast

0

UHU UHU ©

coli coli

ffofa/ežn Holzlelm.

^ c0?-

©

UHU 'fix
&fest

d.o.o. Kajakaška 30 61211 Ljubljana-Šmartno
Telefon: (061) 59-275, Telefax: (061) 59-296

20 • TIM 2 • oktober 1994 XIM 2  . oktober 1994 • 21

TIM 2 • oktober 1994 • 19

ON

ON

<u

Xi

O

5

O

(N

<N

18 • TIM 2 • oktober 1994 TIM 2 • oktober 1994 • 23