JUTRANJA PESEM. — PESEM SAMOTE.                    683
JANKO GLASER:
JUTRANJA  PESEM.
Pred najino spalnico oreh stoji, v njem vsako jutro kos žvrgoli, zahvalnico Bogu poje:
za zeleni grm, ki v njem gnezdo ima, za visoki vrh, ki prepeva z njega svojo srečo in hrepenenje svoje ...
Tudi meni si sreče gnezdo dal
in nad njim hrepenenja si zvezdo vžgal —
hvala, Bog, Ti za oboje!
IGO   GRUDEN:
PESEM SAMOTE.
Želje — razpeti mramorni oboki čez mračnost dalj, ki me od tebe loči... slonim pod njimi v žalostni nemoči, na oknu skrila sem obraz med roki.
S kostanjev vetra vzdihujoči zvoki nemirno gostolijo  v tihi  noči; brsti že popje, skoro se razpoči — na oknu skrila sem obraz med roki.
Zakaj, ah, moram toliko trpeti?
O ti, ki pahnil si nas v mrak skrivnosti,
zakaj ne daš vsaj v miru nam živeti?
Ko da poplavil me oblak je gosti, le sebe slišim v daljno noč ihteti izpod bremena utrujene mladosti.
<Ž^>