jezara v notranjostjo slana.	Plamenci (Phoenicopterus rtiber) TrupiaFflcterus itterus)-
Miha Podlogar


Pravzaprav sem hotel preživeti letošnji dopust med tropskimi ribami - prvič z digitalno kamero v roki. Velika želja: Maldivi, kajpak. Cene agencijskih paketov so bile sicer sprejemljive, vendar se je
izkazalo, da so vsa boljša mesta zasedena mesece vnaprej. Za pomoč sem pobrskal po svetovnem spletu. Slovenski podvodni fotografi so me zasuli z odgovori, najbolj prepričljiv pa je bil Mariborčan, ki mi je zagotovil, da se lahko brez obotavljanja odločim za otok Bonaire.
rr
•. • - v
Ü £*i5*li - «vat
l-Sk

. Legvani na-4Soniaru.
—	—	- v	— -	. - w
■	__^s
Površina: 2'90 km5	'	Zanimive rastline:- - ^ v . .
Najvi|ja točka: Brandaris Hill,240 rrr'»l_ kaktusi (¿tenocereus griseus,	-*
Št. opazovanih vrst ptic: 205	,Sl¡ppilocerifs cepandus), Pcosopjs
Št. globalno ogroženih vrst ptic: 2 juliflora, Acacia tortuosa, Qapparfe
Št. naseljenih vrst ptic: 4	indica	_
I Viri ogrožanja: turizemrpašnja koz irK»«* Varstvo narave: . - ^ , VVasbington -«legfciggi t^ional Park"

J.
Bonaire? Bonaire!!
Seveda sem spet takoj pobrskal po spletu in presenečeno ugotovil, daje tam razen obilice ribjega sveta tudi pravi raj za ornitologe. Na njem biva, kol stalnice, selivci ali prezimovalci, prek 180 vrst ptic. To je srednji od treh otokov nizozemskih Antilov v Karibskem morju, družbo mu delata - zahodno na račun ruma precej bolj znani Curaçao, vzhodno od njega pa najmanjša Aruba. Dolg je vsega 40 kilometrov in precej drugačen od tistega, kar pričakujemo od karibskega otoka. Ko so ga Španci zavzeli pred slabimi petsto leti.
so do tal posekali bujne pragozdove, do-morodske Indijance pa pobili ali odpeljali kot sužnje. Poznejši gospodarji Nizozemci so nadaljevali v enakem slogu in sedanji domačini so (zelo lepa) temnopolta mešanica, potomci sužnjev, pripeljanih z vseli vetrov. Govorijo jezik papiamento, ki je ravno tako kombinacija španskega in mnogih drugih. Uradni jezik pa je kljub temu. da so dobili samostojno državo, še vedno nizozemski.
Priti na Bonaire je zelo preprosto. V Amsterdam vas pripelje naša Adria. od
tam pa KLM vzdržuje vsakodnevno neposredno povezavo s svojo nekdanjo kolonijo, kjer še sedaj drži večino niti v svojih rokah. Po deveturnem poletu sem se znašel v nekem drugem svetu. Vreme je vse leto enako. Podnevi okrog 31, ponoči pa 24°C. Morje pa neverjetno prijetnih 27-28°C. Dežje prava redkost. Pa vendar ni prevroče, ker ves čas piha rahel do močan veter. »Narodna noša« v teh krajih sestoji iz majice in kratkih hlač. Imel sem srečo, da je ravno v času prihoda potekal pustni karneval. Čeprav domačinov ni več kot 15.000. je sprevod skozi glavno
i VE I PTIC 8
letnik 9, icevilka 4. december 2003
ORNITOLOSKI POTOPIS
fotn Mih.i Podkupit Pisani kuščarji v narodnem parku dobesedno zahtevajo, da jih nahraniš.
mesto Kralendijk trajal okrogli dve uri. In to kakšen - brez stiropora in krep papirja. kot ga vidimo pri nas, pravi Rio de Janeiro v malem!
Pokrajino bi se dalo razdeliti na štiri različne tipe. Obala je nazobčana s koralami in v vodo je mogoče varno priti samo na posebnih mestih. Severni del otoka, kije obrnjen proti oceanu, je popolnoma divji in ga bičajo tako divji valovi, da na kopanje ali potapljanje niti pomisliti ni mogoče. Je popolnoma nenaseljen. Velik osrednji del otoka je prava puščava, poraščena z bodičastim grmičevjem in kaktusi vseh velikosti. Seveda je videti tudi nekaj palm. vendar so vse do zadnje zasajene in jih namakajo dvakrat dnevno. Ptiči in kuščarji to vedo in se takrat pridejo napajat. Južni del otoka zavzemajo ogromne soline, katerih lagune spreminjajo barvo iz ure v uro, glede na višino sonca in položaj oblakov. Tu človek dobesedno obstane odprtih ust. Lagune obrobljajo mangrove, ki tvorijo močvirja, v katerih se seveda hrani, gnezdi in skriva množica ptic.
Preveč vsega
Pripravljen na takšno obilico različnega živalskega sveta sem privlekel s seboj kar precej opreme. Kot popolnoma odvečen seje izkazal teleskop. Ptice so neverjetno zaupljive in je veliko večino časa za opazovanje zadoščal navaden daljnogled ali pa pogled skozi 500-milimetrski telcob-jektiv. Bolj boječi so samo tisti pobrežni-ki. ki priletijo čez zimo iz osrednje Severne Amerike ter večja vrsta od obeh zelenih papig - lora (Amazona barbaden-sis). ki jo še vedno lovijo za prodajo, čeprav je zaščitena. Manjše, karibske papige (Araiinga perlinax). ki jih domačini kličejo prikiči. pa se v velikih jatah potepajo po naseljih in nas ob šestih zjutraj zbujajo namesto budilke.
Ker sem se hvalabogu odločil, da ostanem v tem raju cele tri tedne, je bilo dovolj časa za raziskovanje tako pod vodo kot nad njo. Naj tokrat povem nekaj več o pticah.
Ptičarjenje je tu tako enostavno, da bolj ne bi moglo biti. Le zgodaj zjutraj je treba vstati. Po enajsti namreč ni na spregled ne živali ne ljudi. Vse, kar živi, se skrije pred ubijalsko močnim soncem. Že na poti na obalo je v grmovju vse polno manjših ptic. ki so skoraj vse po vrsti zelo pisane. To sicer ne velja za tropskega oponašalca (Mimus gilvus), ki se vede kot naša sraka in je nadvse radoveden. Redkeje lahko srečamo bisernooke-ga oponašalca (Margarops fuscatuii), ki si svoje ime popolnoma zasluži. Pogosta sta mala ptička, zlati gozdičar (Dendroica pelecliia) in bananakuit (Coereba Jlaveo-la). Na otoku živijo tri različne vrste grlic, ki se precej razlikujejo od naših. Najmanjšo, navadno talno grlico (Coliimbigallina passerina), ki je velika kol naš kos. je moč opazovati samo ob redkih vodnih izvirih v srednjem delu otoka. Zelo nerada ¿leti. raje teka sem ter tja. Posebnost je golooki golob (Coluniba corensis), ki sicer gnezdi v mangrovah. videti pa gaje mogoče tudi. ko se pride hranil v mesto. Nobena redkost ni kolibri. Kjer okrog hiš bogatejših prebivalcev raste bujno (namakano) tropsko cvetje, vsakih nekaj minut prileti ali modrorepi kolibri (Chloroslilbon mellisugus) ali pa dornasol (Chrvsilampis mosquitus).
foto Miha Podlugar Snežna caplja (Egretta tlmla) čaka, da ji morski valovi prinesejo plen - rakovice in majhne ribe.
V znamenju čapelj
Najštevilnejše ptice na obali so čaplje. Najmanjša med njimi je ameriška zelena caplja (Buiorides virescens). Zaradi sključene drže je videti še manjša, kot je v resnici. Ko se nasiti, se skrita v grmovju ne premakne več ur. Od tam vas vedno zagotovo opazuje vsaj ena. Zelo pogosta je kravja caplja (Biihulcus ibis). Precej večja snežna caplja (Egreita tlmla) vsakokrat v zadnjem trenutku odskoči pred velikim valom. Tribarvna caplja (Egreita iricolor) je zelo zanimiva s svojim načinom lova rib. ko jim v senci razširjenih kril ponuja
foio M'h,t Moill.';:-"'
Bisernooki oponašalec (Mcirgtirops fuscatus) živi samo na Bonairu, zato ga ni najti v naših seznamih ptic. Srečati gaje mogoče samo pri redkih sladkovodnih izvirih v otoški notranjosti.
SVET PTIC 9
revija DOPPS - Birdlile Slovema
ORNITOLOŠKI POTOPIS
folo Mtha Podloga'
Polojnik (Hiniontopus hiinantopus) v teh krajih ni tako redek kot pri nas. Jate, ki lahko štejejo
tisoč in več osebkov, niso nič posebnega.
zadnje »zatočišče«. Največja od vseh je prezimovalka. ameriška siva caplja (Anica hemdias). ki je precej večja od naše. saj je visoka kar 1,3 m.
Manjših pobrežnikov kar mrgoli, tako da sem se od blizu lahko nagledal debeloklju-nega deževnika (Charaditts svilsonia), pritlikavega prodnika (Ca Ud ris inimitilla) in malega rumenonogega martinca (Tringa flavipes). Zelo sem se razveselil malega škurha (Numemus phaeopus), ki ga pri nas ne vidimo zelo pogosto. Doživetje posebne vrste so bili kamenjarji (Arenaria inierpres). Skupinica kakih deset se ti približa celo na manj kot meter in potem te zvedavo ogledujejo z drobnimi črnimi očcsci. Menda priletijo z Aljaske in tu prvič v življenju vidijo človeka. Nad morsko obalo cel dan krožita dva posebneža. Sijajne burnice (Fregata ntagniflceiis) so kol pribite na modro nebo in čakajo, da bodo lahko kaki drugi ptici speljale plen. Ribji orel (Pandion haliaetus) se zapodi na vodno gladino tudi po desetkrat zapored in še vedno ostane praznih krempljev. Na plitvinah, a nikoli v bližini obale, lovi rjavi strmoglavcc (Stila leticogaster). Nepozabne prizore pričarajo rjavi pelikani (Pelecamis occidentalis). Pri lovu jih je mogoče opazovati samo na obali nasproti solinskih lagun. Niso boječi in videti je, kot da bi se bahali s svojimi letalskimi mojstrovinami in veščino lova. Videl sem eno samo vrsto galeba - azteškega (Lartts atricilla) - in nekaj čiger - kraljevo (Sterna ma\ima), kričavo (S. sandicensis) in navadno (S. Iiirundo).
Na vsakega otočana dva plamenca
Za nekatere vrste seje treba odpeljati v soline in v mangrove. Tam živi populacija plamcncev (Phoenicopterus ruber), ki so menda bolj živo obarvani kol kjerkoli drugje. Vseh 30.000 seveda ne boste nikdar videli. ker so skriti v oddaljenih lagunah, ki so zavarovane kot rezervat in vanje vstop ni dovoljen. Še najlaže jih je opazovati, ko prihajajo pit sladko vodo. ki se nabira v blatnih lužah. Tu vidimo tudi edino ende-mično vrsto race - panamsko (A nas baita-mensis). Našel sem manjšo jato. ki je bila preveč oddaljena, da bi jo lahko posnel. Če uživate, ko pri nas ugledate polojnika (llitnaiiiopiis liimantopiis). se jih boste na Bonairu naveličali - jate štejejo na stotine primerkov na enem mestu. Če se odločite raziskati narodni park, rezervat VVashington-Slagbaai. morate najeti terensko vozilo - obvezno s klimatsko napravo. Z navadnim avtomobilom ne morete shajati. Ob vhodu se začudite opozorilu, daje odprt le od osmih zjutraj do petih popoldne. Oni že vedo - čeprav ni ravno velik, je toliko zanimivega, »ceste« pa tako razdrapane. da še vedeli ne boste, kdaj je minil dan. Kaktusi, bodičevje. prah, skale. Povsod so lepa modra jezera, ki so vsa po vrsti slana - zanimiva samo za pobrežnike. Precej je tudi manjših jat plamencev, ki priletijo na hranjenje. Vodo za pitje je vsekakor treba vzeti s seboj. Tu boste prvič zagotovo srečali tudi dve najbolj značilni ptici -rumenega trupiala (Icterus nigrogularis). ki je velik kot naš kos ter plete zanimiva viseča gnezda, in še nekoliko večjega, oranžno-rumenega trupiala (Icterus icterus). Ko se
ta skrivnostno oglasi, vam gre srh po hrbtu. Pa je že zdrobljen piškot dovolj, da se konča vsa skrivnostnost. V istem trenutku se pred vašimi nogami začnejo dobesedno pretepati trupiali obeh sort, grlice, pisani kuščarji, legvani vseh velikosti - in koze. Te zadnje so najhitrejše in jih morate nagnati, da drugi pridejo na vrsto. Nekaj več sreče je treba, da zagledaš ujedo kara-kara (Polvborus plancttsj. Hrani se predvsem z mrhovino, običajno pa poseda na vrhu najvišjega kaktusa v okolici.
Otok za vedno
Na Bonairu sem poleg zelo prijaznih domačinov srečal še dve vrsti ljudi. Prve. ki so prišli in se niso več vrnili, in druge, ki že razmišljajo, kako bodo našli čas in denar, da bodo ta raj obiskali vnovič. Soline na otoku so ene največjih na svetu, pa v trgovinah najdete samo ameriško kameno sol. Njihov pridelek še ne-prečiščen naložijo na velike ladje in odpeljejo v ZDA. Velika večina obiskovalcev se pride potapljat: kljub razkošnemu ptičjemu svetu ves čas nisem srečal niti enega ornitologa. Za liste, ki vas je potovanje zamikalo: cene so podobne, kot pri nas. precej dražji so samo filmi. Če si upate. obiščite spletni naslov: http://www.camacdonald.co m / b i rd ing/ca rbonai re. htm.
foto: Miha Podlogar Najbolj pogoste kopenske ptice Bonaira so nadvse pisane. Rumeni trupial (Icterus nigrogularis) se zelo nenavadno oglaša - kot slabo namazana vrata. Plete zanimiva viseča
gnezda.
SVIT PTIC 10