SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
Leto XXI, 2
EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA
Februar 1974
20 let nazaj
Ena izmed prvih nalog, ki si jih je nadela Slovenska kulturna akcija, je bila prav ustanovitev revije, namenjene ljubiteljem umetnosti, vsem našim izobražencem, ki bi naj tako v esejih kakor v leposlovju posegali med dnevne probleme, našli jasnosti, opore in razvedrila v dneh tako zamotanih miselnih križišč.
Revija. . . naj bi bila na višini. Pri tem pa ne mislimo na težko umljivi slog pisanja, ampak na izbiro jasno pisanih sodobnih problemov, takih, mimo katerih ne more neben slovenski izobraženec, če hoče zadostiti vprašanjem v sebi in v okolju, v katerem živi.
Vsi naši kulturni delavci izven domovine, brez ozira na njih politično pripadnost, so vabljeni, da se strnejo okrog te kulturne revije, katere edina naloga bo skušati reševati v književnosti in znanosti, v čustvu in misli krščanske vrednote v času modernih razvrednotenj, kazati smer skozi sodobni kaos, skozi to nejasno m e d d o b j e, katerega prvi del smo sami doživeli in katerega drugi, neznan, čeprav od nas odvisen, se nemoteno približuje.
MEDDOBJE, naša nova kulturna revija, ne stopa na mesto nobene druge že izhajajoče revije, katerih vsaka je prenujno potrebna in je le želeti, da kakor vse naše delo v tujini, stremi stalno k popolnejši obliki, če smo na kaj lahko ponosni, smo lahko na svoj tisk v tujini. Moramo ga podpirati, brati in drugim posredovati. Tako se nam ne bo treba bati, da naši mlajši tonejo v vrvežu velemesta. Vkljub našemu tisku na zavidljivi stopnji, pa vendarle mislimo, da je le velik krog naših izobražencev brez svojega čtiva in nanje se bomo v prvi vrsti obrnili.
Kakor smo po eni strani prepričani, da si nihče ne more jemajti kulture v zakup, tako smo prav tako prepričani, da je njen krog dovolj širok in da je v njem samem dovolj prostora.
rojstni dan
' | ' ISTI FEBRUAR pred dvajsetimi leti v Buenos Aiesu ni bil manj vroč kot je X letošnji. In ustvarjalni žar, ki je podnetil peščico slovenskih kulturnikov na ameriškem jugu, da so si drznili v usodni korak USTANOVITVE SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE, ni bil manj živ, kot je živ danes na rojsltni dan naše ustanove; živ v vseh njenih rednih ustvarjalnih članih, pa v njenih zares številnih prijateljih po vseh kontinentih. Le zagon, tisti prvinski, rojstni, otroški zagon, ki je bil zmožen bruhati kulturne večere vsak teden ob redni prisotnosti do 150 prijateljev nekje na mestnem robu; gledališke predstave in recitale tudi po dvakrat na. mesec; koncertov in likovnih razstav pa celo vrsto; zagon, ki je rodil prave čudeže slovenske publicistike s tremi, štirimi, tudi petimi knjigami na leto, da ne omenjamo, kako je Meddobje takrat k slovenskemu željnemu bralcu prihajalo zares pogosto; tisti deški, pozneje mladeniški zagon, pravim, se je na pragu v tretje desetletje naše SKA nekako umiril, uravnal, utrdil. Kulturna akcija si je kljub začetnim težavam, mnogemu nasprotovanju, zadostnemu nerazumevanju, le utrla pot k slovenskim ljudem zunaj domovinske Slovenije. Nerežimska, večinska Slovenija od Ljubljane do Maribora, od Jesenic do Črnomlja pa je njeno rojstvo in njeno poznejše delo pozdravila z velikim upanjem, ga spremljala in ga še spremlja z mnogimi izkazi iskrene zavzetosti, priznanja, spoštovanja, bodrila in ljubezni.
Z resnimi načrti se je že ob samem rojstvu Kulturne akcije sprožilo tudi resno delo. Z resnim delom pa vredne stvaritve. Kdor ima oči, jih lahko vidi. Niso skrite. Sodelavcev ni manjkalo. Nazadnje: vsak član ustvarjalec, kot smo jih zvali takrat, je vedel, da s svojim delom pri SKA in v SKA dejansko sebi ustvarja; da dejansko ustvarja to, česar bi v nobenem drugem organizatoričnem sklopu v zdomstvu ne mogel. Kajti nobena druga slovenska ustanova v zdomstvu ni imela v svoji zasnovi in namenih in poslovanju zgolj kulturnega dela; zgolj pospeševanja, pobujanja in prizadevanja za plodno, poklicno rast slovenske umetnosti in znanosti v zdomstvu.
Slovenska kulturna akcija se je 1954 rodila iz življenjske nuje slovenskega umetnika, pesnika in pisca, filozofa in teologa, zgodovinarja in znanstvenika, glasbenika in gledališčnika, slikarja, kiparja in arhitekta — po lastni kulturno ustvarjalni skupnosti, ki naj mu je ne samo v moralno, marveč tudi v gmotno in organizatorično oporo pri ustvarjalnem delu; ki naj hkrati skrbi, da se bo slovenski zdomski svet bolj zanimal za svojega kulturnika, bolj cenil njegovo delo, bolj spoštoval njegov donesek k vredni ohranitvi slovenstva in njegovega genija, kot pa je delal do tistih dni. V obojem je Kulturna akcija uspela: povezala je v svoj krog zdomske kulturne ustvarjalce po vseh kontinentih; pritegnila si je vredne sodelavce iz slovenskega zamejstva; Buenos Aires pa je spremenila v nekakšno središče, odkoder so šle v slovenski zdomski, sem pa tja tudi v nezdomski svet mnoge vredne kulturne pobude, mnoge ustvarjalne zasnove, mnogi umetniški, posebno knjižni, revialni in likovni dosežki. Med slovenskim zdomstvom, razmetanim po vseh kontinentih, pa je Kulturna akcija s svojim pojavom pobudila zanimanje in ne nazadnje pravo vrednotenje in ljubezen za stvaritve sloveskega duha v svobodi.
Rojstni dan Slovenske kulturne akcije - njena dvajsetletnica februarja 1974 — je primeren trenutek, da ustanova premeri svoje sile; zareže nove brazde v čas, ki ga živi; ne obsedi samodopadljivo na že ustvarjenem, temveč si poišče novih možnosti za ustvarjalno izraznost sredi slovenskega zdomstva; s tem pa vredno zapiše svojo pojavnost v anale slovenske kulturne zgodovine — nepristranske, čezstrankarske in čezosebne, nerežimske: tiste, ki jo bo nekoč pisal svoboden zgodovinar, ki se bo -o tem ne dvomimo - prizadevno in vesel pomudil pri teh dvajsetih letih ustvarjalne sile slovenskega zdomstva, pri tem izrednem kulturnem pojavu, ki mu preprosto in na kratko pravimo SKA, pri kulturni ustanovi, kakršne si večje, silnejše, vplivnejše, predvsem pa gmotno bogatejše tuje zdomske skupnosti niso ne znale, ne zmogle privoščiti.	. __,jj
zorko
simčič
zakaj nova kulturna revija glas s k a , I, štev. 2, maj 1954
Ustvarjalci v Kulturni akciji si ob 20-LETNICI svoje najljubše ustanove želimo ves božji blagoslov na svoje delo. Ustanovi pa, ki nas živi in ki jo živimo zvesto kličemo: ŠE DVAJSET, ŠE DVAJSET LET!
m t
lazarist lodislov Isncsk je februarja letos naštel 60 LET svoje mladosti. Tako netesno je povezan z rojstvom, rastjo, življenjem in ustvarjalno dejavnostjo v Slovenski kulturni akciji, da si je brez njega ni mogoče predstavljati: je njen ustanovnik, vsa leta njen blagajnik, njen založnik, tiskar, najživahnejši njen publicist, skrit, a prav gotovo najradodarnejši njen mecen, njen dejanski motor, živec in organizatorični ogenj, ki — zahvaljen Bog za to! — ne ugasne.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA želi Ladislavu Lenčku za njegovih 60 plodnih in po delih tako zares bogatih let ves božji žegen. V dar pa mu poklanja svojo iskreno zahvalo za tihe, nepoznane, majhne in velike žrtve, za vse do zdaj opravljeno rajši skrito kot očito, a več kot veliko delo v slovenski zdomski kulturni skupnosti.
LADO! Se mnogo, mnogo plodnih in zdravih let — Bogu v čast kot duhovnik, slovenskemu zdomstvu v ponos kot njegov vreden kulturnik!
tvoji perjatli od s k a
editorial	na pot
13. februarja 1974 so boljševiški samodržci v Kremlju enega največjih umetnikov našega stoletja Nobelovega nagrajenca za književnost ruskega pisatelja ALEKSANDRA SOLŽENICINA razglasili za izdajalca, mu odvzeli državljanstvo in ga pognali čez mejo. Solženicin se je zatekel v svobodo. Z vsem gostoljubjem ga je sprejela Švica, ki bo poslej njegov dom. Pod švicarskimi vršaci bo čakal z milijoni vred svobodo po komunističnem terorju zasužnjenega ruskega, slovanskega, azijskega, pa tudi slovenskega sveta.
un hombre sin miedo
AUN contemplado con el minimo de objetividad, el del eseritor Alejandro Solženicin, a guien se despojo de su cuidadania y se expulso de la Union Sovietica, es un caso caracterizado por un fondo estremecidamente dramatico, rayano en la tragedia, ademas, de arrastrar consigo graves implicancias politicas, confirmatorias del desamparo en que se eneuentran los derechos humanos en los paises en que nada escapa al poder omnimodo y arbitrario instalado en el gobierno. Es, en realidad, el caso del hombre que sin otra arma que su coraje civil, se enfrenta, sin engaharse con respeeto al inevitable sacrificio que lo espera, al aparato diabolico, vengativo e impiedoso de un Estado que ha hecho del terror y la violencia sus normas habituales para sofocar cualguier resistencia legitima o cortar, apenas insinuado, el menor gesto de rebeldia.
No podia ser distinto al conocido, en consecuencia, el epilogo del tremendo suceso de que fue protagonista el ganador del premio Nobel de literatura. Pero ha de reconocerse, a pesar de todo, que gravito en su favor el apoyo virtual de la opinion puhlica del mundo, porque si no hubiese sido asi no estaria a estas horas en Suiza, rodeado de seguridad, de atenciones y de la consideracion que mereče por sus altas dotes intelectuaies. Estaria en un campo de concentracion, constrenido a realizar trabajos forzados, a alimen-tarse con lo indispensable y a soportar el trato riguroso de los guardianes. En una palabra: por una suerte de milagro se salvo de repetir la alucinante experiencia que vivio en la epoca de Stalin en una de esas barracas desoladas como un paramo y mas crueles, por su regimen, que los presidios. La dura, la horrorosa existencia que llevo a Solženicin como reduso en una gelida mazamorra sibe-riana y las observaciones que fue recogiendo de sus propias penu-rias y de las de sus companeros de infortunio, las volco en un libro, “El archipielago de Gulag", editado en Pariš en 1973. Desde que aparecio la obra, el Kremlin, simbolo de lo que es el comunismo en funcion gobernante, lo acoso sin pausa, lo persiguio tenazmente, como si fuese un enemigo capaz de poner en peligro la estabilidad del imperio marxista o la de sus conductores de turno. Ninguna amenaza dejo de ensayarse contra el ilustre creador y cuando se agoto el caudal de recursos intimidatorios, visto el resultado negativa de la ofensiva destinada a mellar su dignidad y a obligarle a entonar la palinodia, se opto por aplicarle las dos medidas consig-nadas. Pero mas alla de estas, el episodio senala claramente que aquf ha triunfado el hombre sin miedo y que el paraiso sovietico reitero su antigua imagen de infierno.
neustrašen mož
RECIMO, da zremo na vse samo z zrnom nepristranosti, se nam primer pisatelja Aleksandra Solženicina, ki so mu vzeli državljanstvo in ga izgnali iz Sovjetske zveze, razkrije kot do srha dramatična usodnost, skoraj že tragedija, če odmislimo pri vsem še težke politične naveske in spletke, ki samo potrjujejo brezpravje človekovih pravic v deželah, kjer se prav nič ne izmuzne vsemogočni, samodržni oblasti teh, ki si laste vlado. Res, tu gre za moža, ki se je, oborožen edinole z lastno moralno močjo, oščiten edinole s svojim osebnim pogumom, ne da bi si delal utvare o neogibni žrtvi, ki ga bo veljala, drznil upreti zlokobnemu, maščevalnemu in brezsrčnemu aparatu države, ki je za svoj najvišji zakon ustoličila teror in nasilje, da zaduši z njima vsakršen postaven odpor, v kali zatre, če se je bil le nakazal, vsak najmanjši vzgib upornosti.
Zato pa tudi ni mogel biti drugačen, kot je bil epilog te strahotne prigode, katere protagonist je Nobelov nagrajenec za književnost. Tako ali drugače, pribiti velja, da mu ni malo koristila dejanska opora svetovnega javnega mnenja: če bi te ne bilo, bi v teh trenutkih prav gotovo ne bil na varnem v Švici, sredi pozornosti in spoštovanja, ki si ju je bil zavoljo svoje visoke duhovne darovitosti prav zanesljivo zaslužil. Bolj verjetno bi bil kje v koncentracijskem taborišču prikovan na prisilno delo, obsojen na najbolj pičlo žlico, izpostavljen na milost in nemilost svojim čuvarjem. Z drugo besedo: skoraj po čudežu je ušel ponovitvi pretresljivega izkustva, ki ga je živel za Stalinovih dni v eni tistih mrtvaških barak, po vzdušju strahotnejši od vsake ječe. Trda, grozotna leta, ki jih je bil Solženicin preživel kot kaznjenec tam nekje v zaledeneli sibirski kolibi, je z lastnimi in svojih nesrečnih sodrugov spoznanji zbral v knjigi ,,Arhipel Gulag", ki je za konec 1973 izšla v Parizu. Komaj je knjiga zagledala dan, ga je Kremelj, simbol tega, kar je komunizem, kadar je na vladi, zasledoval noč in dan, divje preganjal, kot da gre za sovražnika, ki je zmožen spraviti v nevarnost samo trdnost marksističnega imperija ali njegovih trenutnih gospodarjev. Ni je bilo grožnje, ki bi ne zatela slovitega ustvarjalca; ko pa so jim grožnje pošle in so strahovalci spoznali, da možu poštenja ne zlomijo in da ga ne uklonijo k javnemu kesanju, so segli po že znani dvojni kazni. Visoko nad to dvojno poniglavostjo pa nam ta dogodba zanesljivo priča, da je tu zmagal neustrašen mož; sovjetski paradiž pa je spet pokazal svojo staro podobo — pekla.
PODPRITE SLOVENSKO USTVARJALNOST - BODITE PODPORNI ČLAN SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
pred 125 leti je umrl
france prešeren, njegov genij živi
Da bi nebesa milost nam skazale!
Otajat Krajna našega sinove,
njih in Slovencev vseh okrog rodove,
z domač’mi pesmam' Orfeja poslale!
Da bi nam srca vnel za čast dežele, med nami potolažil razprtije in spet zedinil rod Slovenšč’ne cele!
Da b’ od sladkate njega poezije
potihnil ves prepir, bile vesele viharjev jeznih mrzle domačije!
(iz Venca, 7. sonet)
FRANCE GORŠE: PESNIK FRANCE PREŠEREN
prešernovci
Za največji slovenski kulturni praznik - obletnica smrti FRANCETA PREŠERNA, letos že 125. obletnica — je komisija za podelitev vsakoletnih Prešernovih nagrad odmerila letošnje temle slovenskim umetnikom:
1 ianist, skladatelj, glasbeni pedagog in muzikolog profesor MARIJAN LIPOVŠEK je prejel nagrado za svoje delo na področju glasbene umetnosti. Težko si je misliti sodobno slovensko glasbo in njeno odločilno prisotnost v sloven-skem umetniškem razponu brez Marijana Lipovška. S svojim posegom v naše glasbeno življenje je naravnost marka,tno v zadnjih štiridesetih letih vplival na njegov razvoj. Njegov skladateljski opus predstavlja enega najpomembnejših dosežkov naše glasbene kulture. Kot pianist je poznan kot izrazit komorni inštrumentist, odličen klavirski spremljevalec virtuoz. Kot glasbeni kritik pa je odločilno pomogel do bistrenja pojmov v slovenski muzikologiji in glasbeni izraznosti. Pedagog že dolga leta na konservatoriju najprej, pozneje pa na Glasbeni akademiji je vzgojil vrsto odličnih sodobnih slovenskih glasbenikov, posebno mlajšega rodu.
Gledališki in filmski igralec BERT SOTLAR je prejel na-
1974
giado za, filmsko igro.' Kot filmski igralec je Sotlar močna osebnost ne samo v slovenskem in jugoslovanskem, marveč tudi v .sodobnem evropskem, posebno nemškem filmu. Posebej je nagradna komisija omenila njegovo monumentalno upodobitev najprej v televizijski nadaljevalki in pozneje v novem slovenskem filmu Cvetje v jeseni. Kot gledališki gralec z zavidljivimi uspehi nastopa v ljubljanski in beograjski Drami. Igralec-umetnik se Sotlar zataplja v navadne ljudi, ustvarja like vsakdanjega človeka, ki jih bogati s preprostostjo in z ognjem globoke umetniške ustvarjalne notranjosti.
Slovenski tržaški rojak akademski slikar LOJZE SPACAL je nagrado prejel za svoj grafični in slikarski opus. Slikar se je s svojimi kreacijami odlično uveljavil ne le v slovenskem, marveč tudi v evropskem kulturnem prostoru. Je podobar-poet slovenskega Krasa in njegove mistike. Ustva-ri! samostojen umetniški slog, ki ga veže na avantgardistične zajetke primorskega umetniškega kroga po zadnji vojni. Pomembno je, da je slovenski umetnik iz zamejstva prejel najvišjo slovensko kulturno odliko.
Hkrati z vsakoletnimi nagradami podelijo še posebne manjše nagrade iz Prešernovega sklada. Letos so bili iz tega sklada odlikovani tile:
Marijan Gnamuš, za digitalni inštrument „D,igimer“. — Igralka mariborske Drame Angela Janko-Jenčičeva za naslovno vlogo v Vladimirja Levstika drami Kastelka, pa za vlogo krčmarice v drami Lažna Ivana dramatika Andreja Hienga.
-	Arhitekt Jože Koželj za parkirno poslovno hišo Ljubljana 73. — Akad. slikar Avgust Lavrenčič za svoj likovni opus.
-	Klavirski trio Lorenz - Primož, Tomaž in Matija, za
koncertne uspehe doma in na tujem. — Režiser Dušan Mlakar za režijo Cankarjevih Romantičnih duš in Smiljana Rozmana drame Zvonovi ter Andreja Hienga Lažne Ivane. — Arhitekt Dušan Moškon za osnovno šolo „Peter Kavčič" v Škofji Loki 1973. - Operna pevka Bogdana Stritarjeva za svoje pevsko delo. — Pesnik Veno Taufer za svojo pesniško zbirko Prigode. - Filmski snemalec Žaro Tušar za filmsko kamero, posebno pri televizijskih oddajah in filmski nadaljevalki Cvetje v jeseni. — Akad. slikarka Jelica žuža za svoj slikarski opus.
nobelove nagrade 1973
?n a!?1C*0na^rie N°be(ove nagrade je s pompozno ceremoniji 10. decembra lani v Stockholmu nagrajencem slovesno izro ci svedski kralj Karel Gustav po odločitvi švedske kra * Jev^ke akademije, ki po Nobelovem naročilu nagrade vsa Ko teto podeli. Nagrade je letos prejelo deset eminentnil svetovnih kulturnikov, od književnikov do znanstvenikov. fa no'’a dognanja na področju fizike so nagrado prejel ivar Giaver (po rodu Norvežan) in Leo Esaki (po rodi aponec), oba iz ZDA, pa angleški znanstvenik Brian Jo^ sephson.
Za raziskave v kemiji ta bila nagrajena nemški znanstvenil Wnkin 0tt° Fiscller in T1je^a angleški sodrug Geoffrej
Za _ dosežke z medicinski vedi so bili nagrajeni: nemški aziskovalee Karl von Frisch, avstrijski zdravnik Konrad orenz in njun holandski drug Nikolaas Tinbergen.
Na. področju^ ekonomskih ved so nagrado priznali ruskemu v ZDA živečemu ekonomistu Vasiliju Leontijevu.
Slovito nagrado za književnost je prejel avstralski pisatelj Patric White iz Sidneya. Podelitev je komisija utemeljila z zatrdilom, da gre pri nagrajencu za pisatelja „epične in psihološke umetnosti, ki vnaša nov svet v svetovno književnost".
Podelitev nagrade za mir pripada po Nobelovem naročilu Norveški kraljevski akademiji. Deležna, sta je bila tokrat zunanji minister ZDA prof. Henry Kissinger in severno-vietnamski delegat pri lanskih mirovnih pogajanjih za sklenitev premirja v Vietnamu Le Duc Tho. Le-ta je nagrado odklonil z izjavo, da je ne more sprejeti, „ker v Vietnamu še ni miru". Ni pa sprejema nagrade izključil za kdaj pozneje...
iz vrednih knjig
frank f. biikvič, ljudje iz olšnice
zbirka novel, ki je izšla 1974 pri slovenski kulturni akciji v buenos airesu kot njena 87. publikacija; spodnji odlomek je sklepni prizor novele ,,upanje"
OLŠNIČANE so prignali pozno popoldan, ko je Glatštajn že upal, da j,ih sploh ne bo, ker so jih nacisti poslali naravnost v taborišče, potem ko ,so iz transporta pobrali starce in pohabljence.
Ko pa je v gruči zagledal Igorja in Kurtija, se mu je kljub mrzlemu jesenskemu vetru jelo potiti čelo.
„0 Bog, Bog! Me nisi že zadosti kaznoval?" je dahnil ves prestrašen.
Kaj naj stori, da ju reši smrti ? Smrt pod Karntnerjevimi prhami je neizbežna. Je rešitev sploh možna? se je spraševal z bolečino in s strahom v srcu, kajti noben jetnik, ki so ga nacisti poslali v zloglasno kopalnico, se doslej ni izmuznil. Glatštajn je zaman lovil misli in iskal rešitev.
Solznih oči je gledal sinova, ki ga še nista opazila. Od naporne poti in pomanjkanja potegnjenih in bledih obrazov sta bila resna in zamišljena kot odrasli ljudje, ki so že spoznali resnično življenje.
Da bi mu esesovci pomagali in otroka rešili, tega niti misliti ni upal. Samo Karntner ju lahko reši, toda Kamtner ni samo zagrizen nacist, ki slepo izpolnjuje vsa povelja, temveč tudi zver, ki ji je umor dušna hrana.
„Apuš, hej, apuš!“ sta mu zaklicala veselo, brž ko sta ga zagledala. Žalost in zamišljenost sta v hipu izginili. Čez obraz se jima je razlila radost, podobna soncu, ki se po dolgih deževnih dneh nenadoma prikaže izza oblakov. V trenutku je bilo pozabljeno vse gorje. Njun apuš je tukaj. Odslej jima bo dobro. Ne bostai več ne lačna, ne žejna. Toplo jima bo in nihče ju ne bo upal nahruliti ali celo udariti. Apuš bo skrbel zanju in ju ščitil.
„Igor! Kurti! Ljubčka!" Glatštajn si kar z rokavom obriše mokre oči.
„Igor, dragec! Kurti, moj zlati sinko!"
Glatštajn še nikdar v življenju ni občutil toliko ljubezni in bolečine hkrati. Tako močno stiska sinova, da jima
bi ju lahko skril ,in potem z oblekami vred naložil na voz in odpeljal v skladišče. Iz skladišča bi ju potem že kako pretihotapil v taborišče. Toda vpričo esesovcev ne bo šlo. Tudi v stavbi sami ali za stavbo ju ne more skriti. Nihče ne sme iz oblačilnice. Pri izhodu stoji esesovec z napeto brzostrelko. Povsod so esesovci. Menda jih je več kot jetnikov. Karntner se boji novega upora, zato je podvojil straže.
Pravkar je stopil v oblačilnico Karntner. Danes je posebno zverinski. Njegov obraz še nikdar ni bil tako sladek. Toda za medeno masko se skriva strašno sovraštvo do Judov. Njegov obraz je kot nalašč ustvarjen za to, da bi človek do onemoglosti pljuval vanj.
Glatštajn ve, da je usoda njegovih sinov v Karntnerjevih rokah, toda. Karntner ni človek.
„Apuš, žejen sem!" pravi Kurti.
„Tudi jaz, apuš," prosi Igor. „Že tri dni nam niso dali vode."
„Voda je tukaj nepitna. Zbolela bi. Samo še malo potrpita. V taborišču bosta dobila čaj," ju tolaži Glatštajn in gleda Kurtija, ki trepeče od mraza.
„V taborišču tudi mraza ne bosta trpela. V barakah je toplo, delati vama pa ne bo treba. Tudi lačna ne bosta. In čez nekaj tednov pojdemo domov. Vojna ne bo več dolgo trajala. Vsi pravijo, da bo za božič že vsega konec. Potem pojdemo k mami in k Šarolti."
Igor in Kurti mu pritrjujeta.
„Schnell! Shnell! Das Wasser ist schon warm,“ priganjajo jetniki delavci.
Igor in Kurti sta si slekla suknjiče in jih hočeta obesiti na obešalnik.
„Moj Bog, ne bi se smela sleči! Kdor se sleče, je zapisan smrti," prešine Glatštajna. „Oblecita se!" ju nagovarja. ,,Vidva se ne bosta kopala.. Voda je premrzla, prehladila se bosta. Zvečer se bosta kopala. V taborišču je večja, kopalnica." Glatštajn kar naprej tuhta, kako bi ju rešil.
Če bi ju lahko spravil iz oblačilnice in pretihotapil v taborišče, bi mu tam bilo že pomagano. Kapo Frbhlich,
pohaja sapa.
V oblačilnici
kateremu že dva tedna skrivaj daje zlate zobe in krone, bi se lahko zavzel za otroka. A kako priti mimo esesovcev ?
„Gremo! Gremo!" vpije Frbhlich. Danes je posebno glasen, kajti okrog njega- je le preveč esesovcev.
V povračilo za uslugo, ker mu je skrivaj dajal zlato, ga Frbhlich pri delu ni priganjal. Ali je bila to sploh usluga v primeri z nevarnostjo, ki se ji je izpostavljal, ko je tihotapil zlato v taborišče ? Če bi ga odkrili, mu petindvajset palic in teden dni v samici ne bi ušlo. ,'Zdaj se mu zares lahko oddolži. Reši naj mu sinova, on mu bo pa nanosil še več zlata.
„Kaj je, Valentin? Ničesar ne odgovoriš. Ali si gluh?"
„Saj, saj," pravi Glatštajn odsotno, ne da bi vedel, kdo iz Olšnice ga je nagovoril.
„Schnell! Schnell!"
„Herr Frbhlich, moja dva sinova sta med jetniki," reče ka.poju in pokaže na Igorja in Kurtija. „Kot Boga vas prosim, pomagajte mi in rešite ju! Z zlatom vas bom zasul."
Frbhlich pogleda otroka, potem pa se obrne h Glatštajnu in odkima: „žal ne gre. Karntner je tukaj."
„Prosim, Herr Frbhlich!"
„Tudi če bi njega ne bilo, ne bi šlo. Blaznost je, da sploh mislite na rešitev."
Glatštajn uvidi, da sta otroka izgubljena. Kot utopljenec, ki se lovi za rešilno bilko, stopi pred Karntnerja. Ves razburjen in prestrašen niti ne ve, kaj mu govori. Le to ve, da bo za Karntnerja napravil vse, še stotisoče Judov bo zvabil v njegovo kopalnico, samo če podari sinovoma življenje.
Glatštajn pokaže z roko na Igorja in Kurtija. Vidi, da sta se medtem slekla. Celo milo držita v rokah. Med zadnjimi v gruči se pomikata proti celici smrti.
Karntner se preneha smehljati. Menda ne more razumeti, kako si je Jud sploh drznil stopiti predenj in ga nagovoriti. Ko pa vidi Igorja in Kurtija,, razume, za kaj gre, in se spet medeno nasmehlja.
„To ne gre, Glatštajn! Vsi Judje se morajo skopati, preden jih pošljemo v taborišče," reče nesramno in se Glatštajnu kar naprej smehlja.
„Igor! Kurti! Tukaj ostanita! Nikar ne hodita v kopalnico!" plane Glatštajn k otrokoma in se ves obupan vstopi mednju in esesovce.
„Was ist los? Was ist los?"
Glatštajn ne ve, kaj počenja. Samo to ve, da mora ohraniti svoja otroka pred smrtjo, naj ga stane kar hoče. Ne zaveda se, kdaj je sunil v esesovca, ki je rinil Igorja in Kurtija v kopalnico- Takoj so esesovci okrog njega. Mlatijo ga s palicami po glavi, suvajo s pestmi v obraz, porivajo z brzostrelkami v celico smrti. Igor in Kurti glasno zajočeta. Glatštajna zalije kri. Udarci kar naprej padajo po njem. Z nadčloveškimi močmi jih vrača in brani otroka. Delavci jetniki so se prestrašeni umaknili. Prepričani so, da je Glatštajn zblaznel. Glatštajn pa se upira in bije s pestmi po esesovcih, ki ga brž obvladajo in vržejo v celico. Za njim padeta vanjo Igor in Kurti.
Glatštajn je padel na tla; pobere se in plane naglo k vratom. A vrata so že zapahnjena. Dvakrat, trikrat udari s pestjo po hrastovem lesu, potem pa se ves nesrečen vda v usodo. Poln bolečine objame sinova, ki še vedno jočeta, in ju stisne na prsi.
Ko se je v oblačilnici uprl esesovcem, je še upal, da mu bo srenja priskočila na pomoč. V gneči bi esesovcem iztrgali brzostrelke iz rok in jih pobili. Potem bi osvobodili vse taborišče. Bile so le blazne misli, daleč od vsake stvarnosti. Srenja sploh vedela ni, za kaj je šlo. Nacistične potegavščine do zdaj še nihče ni spregledal. Še vedno dvomijo, da bi bile prhe ponarejene. Prepričani so, da bo iz njih brizgnila topla voda in da se bodo kopali.
Glatštajn objame Igorja in Kurtija okrog glave in jima zakrije oči, da ju obvaruje pred prihajajočo grozo.
Nekdo je prepoznal potegavščino in se je zavedel, kaj se bo zgodilo. Zagnal je krik in jel mlatiti po vratih. Nekaj jetnikov se mu je pridružilo.
Kol Ode Balevav Penima Nefeš Jehudi Homi.ja...
zapoje Glatštajn iz vsega grla, da bi preglasil vpitje na smrt prestrašenih jetnikov.
Ulfaatej Mizrah Kadima Ajin Leči j on Cofija. . .
Glas se mu trese v strahu za otroka in od razburjenja. Tako lepo kot zdaj še nikdar v življenju ni pel. Njegov bariton doni mogočno kot orgle in preglasi klice drugih jetnikov, ki drug za drugim utihnejo in prisluhnejo pesmi.
Na strehi se je odprla lina. Glatštajn vidi esesovca, ki se je sklonil nad odprtino in ves zamaknjen nad petjem pozabil vreči kroglice v celico.
Glatštajnov glas je bolj in bolj mogočen in pretresljiv. Nekdo se mu pridruži. Najprej pojeta dva., potem trije, Še trenutek, pa vsa srenja kot en mož poje mogočno pesem „Hatikvah - Upanje".
Ode Lo Auda Tikvatenu Hatikvah Šinot Alpajin Lihjot Am Čofši Bearcenu Erec Cijon Jerušalajim.
Dokler bo bilo judovsko srce in bo naše oko zrlo na sionski grič, bo živel naš starodavni up, da nekdaj postanemo svobodno ljudstvo v Jeruzalemu, v deželi sionski.
Glatštajn stiska sinova k sebi in poje, čeprav ga prične dušiti v grlu in se mu trgajo pljuča.
Mendai je pel še potem, ko se je zrušil in potegnil za seboj otroka, ki sta se ga še v smrti polna ljubezni oklepala.
NOVELE in črtice LJUDJE DZ OLŠNICE je uredil in z kritično literarno zgodovinsko razpravo pospremil dr. Tine Debeljak. Ker bo Glas v eni prihodnji številk priobčil daljši urednikov razgovor s pisateljem, v dopolnilo gornjemu odlomku, ki je gotovo najbolj mojstrsko in patetično dramatično popisan knjižni prikaz nacizma kot največjega zla vseh časov, našim bralcem ponatisnemo kratko oznako pisatelja in njegovega dela, kot ga je na ovoj tega zajetnega knjižnega darila Slovenske kulturne akcije napisal urednik zbirke.
„Frank F. Biikvič je Prekmurec, rojen leta 1923 v Puconcih pri Murski Soboti. Doživljal je v letih 1941-1945 burno življenje pod madžarsko in nemško okupacijo. Kot abiturient murskosoboške gimnazije in medicinec graške univerze je bil nenehno pehan v ječe in taborišča, odkoder je nekajkrat ušel. Ob zadnjem pobegu so ga Madžari obsodili na pet let ječe, ki naj bi jih odsedel po vojni. Poslali so ga na rusko fronto, pa so ga sovjetski vojaki poslali nazaj v Jugoslavijo, kjer je vstopil v partizane kot nacionalist, da bi se boril za slovensko Porabje. Po vojni se je vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, a je že maja 1946 pobegnil čez mejo v zdomstvo.
V Gradcu je doktoriral iz gospodarskih in političnih ved. Ko
pa se je 1953 naselil v ZDA, je v New Yorku doktoriral še iz germanistike. Zdaj je profesor nemške in sovjetske literature na jezuitski univerzi v Fairfieldu.
Kot 23 letnik je v Gradcu izdal 560 strani obsegajoč roman v štirih delih Brezdomci, ki je njegov literarni prvenec. V romanu popisuje odporniško gibanje proti okupatorju v Prekmurju. Knjiga je v mnogočem svojsko literarno delo slovenskega zdomstva.
Prav tako svojevrstna je tudi pričujoča njegova druga knjiga Ljudje iz OIšnice. V nji odkriva Biikvič v slovenski književnosti dozdaj neznan svet, namreč razmerje prekmurskih Slovencev do tamkajšnjih Židov samih, preden so jih nacisti pod sam konec vojne usmrtili v oswienčimskih plinskih celicah. Ljudje iz OIšnice so ljudje iz Murske Sobote - današnje ime za staro Olšnico — in njihove usode med okupacijo. V glavnih novelah je snov razmerje Slovenca do Žida (Papirničar Aleš) in usoda. Žida v Prekmurju (Upanje). Nazorno opisovanje, široka tipičnost in dramatična napetost zgodbe so odlike tega, dozdaj malo poznanega slovenskega zdomskega pisatelja."
Prijeten, sodoben ovitek je knjigi (320 strani) poskrbel
arh. Marjan Eiletz
slovenska kulturna akcija
za svojo 20. obletnico
vabi vse slovenske rojake — prosi vse svoje prijatelje —
poziva vse svoje redne in podporne člane — da ji ob njenem življenjskem prazniku naklonijo svoj
jubilejni dar
LE z razumevanjem, s priznanjem in z velikodušno pomočjo svobodne slovenske kulturne ustvarjalnosti žejnih slovenskih rojakov v zamejstvu in zdomstvu, ki so od rojstva Slovenske kulturne akcije pozdravili njeno pojavnost in razumeli njeno poslanstvo v slovenskem kulturnem prostoru, smo zmogli delati in vztrajati teh dvajset gmotno več kot težavnih, po ustvarjenih sadovih naše dejavnosti pa več kot bogatih let.
20 —LETNICA SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE je vreden in primeren jubilej, da nam vsi naši prijatelji s svojim gmotnim darom omogočite delo še za novih 20 let.
Z vašo gmotno pomočjo, rojaki, živi žlahtna dejavnost slovenskega kulturnika v svobodi. Brez nje je slovenska kulturna plodnost v velikem svetu zapisana smrti.
VSE DAROVE, ki jim pristavite, da so namenjeni 20-letnici Slovenske kulturne akcije, bomo v Glasu sproti objavljali na posebnem mestu. Naslavljajte jih — po pošti samo s čekom! -le na ime našega blagajnika: Ladislav Lenček CM, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires, Argentina
razmišljanja
slovensko razmišljanje o „otočju gulag“
V DOPISU iz Beograda, ki je bil objavljen 11. januarja 1974 v The Washington Post, je njegov zunanjepolitični dopisnik Duško Deden zapisal, da „se je v prvem komentarju o novi knjigi Aleksandra Solženicina o sovjetskem terroju vodilni jugoslovanski dnevnik danes presenetljivo postavil na stran sovjetskih kritikov ruskega pisatelja". Doderjevo poročilo se je nanašalo na beograjski dnevnik Politika. Kmalu pa so tudi drugi listi v Jugoslaviji začeli sovražno pisati o knjigi — gre za prva dva dela najnovejšega Solženicinovega spisa Otočje Gulag — in o njenem avtorju.
Ni čudno, da se je na videz uslužni jugoslovanski privzem sovjetskega partijskega stališča o Solženicinovem razkritju terorističnega bistva in zgodovine sovjetskega političnega sistema zdel presenetljiv tistim na Zahodu, ki so več kot dvajset let ohranjali površne, skoraj romantične sodbe o povojni Jugoslaviji kot deželi, ki je izšla iz junaškega odpora v drugi svetovni vojni napol razdejana in napol podvržena ter je nato v sporu med Stalinom in Titom in po njunem razhodu v letih 1948-49 ponovno uveljavila svojo polno neodvisnost.
mednarodno-politični položaj
Če se bodo raznovrstne drugotne neznanke v bližnji bodočnosti ugodno zaobrnile, se utegne ta optimistični pogled na Jugoslavijo izkazati kot osnovno potrjen, kolikor gre za razmerje sil in vplivov v Srednji in Vzhodni Evropi. V današnji Jugoslaviji ni videti pomembne politične skupine, ki bi v primeru Titove smrti mogla ali hotela potisniti Jugoslavijo nazaj v sovjetski blok, iz katerega je bila izključena leta 1949. Zgodnji povojni sovjetsko-jugoslovanski spor je zapustil za seboj preveč krvavih madežev, sovraštev, strahu, razočaranj in drugih nepozabnih izkušenj, ki so nepopravljivo prizadele tudi v Moskvi šolano staro gardo jugoslovanske partije. Tudi ni nobenega dvoma, da povojni rodovi v Jugoslaviji, tako v partiji kot zunaj nje, nimajo najmanjšega, nagnjenja, da bi postali del sovjetskega imperija. Samo uspešen prosovjetski vojaški udar ali invazija, bi utegnila potegnili Jugoslavijo v sovjetski sklop.
notranji partiiski razlogi
Razloge za sovjetsko-jugoslovansko sozvočje o Solženicino-vi novi knjigi je treba iskati v notranjih značilnostih komunističnega režima v Jugoslaviji. Pazljivo branje Otočja t.0m0?0Ža raz^aS°- Ključ je najti v dveh pomembnih točkah Solzenicinove knjige: v oni, ki govori o vlogi Lenina kot zasnovatelja^ terorističnih prvin sovjetskega režima, ter v tisti, ki odkriva, ozadje in usodo generala Vlasova in njegovih vojakov.
V nasprotju s prevladujočim mnenjem, da so teroristične značilnosti sovjetskega sistema bile Stalinova iznajdba in ne Leninova zapuščina, nas Solženicinova knjiga opominja, da Lenin m bil le oče in arhitekt manjšinske vladavine samodrzne elitne, skupine komunistične partije, temveč je tudi zasnoval in izoblikoval njene teroristične pripomočke, ki jih je imel za potrebne, če je hotel zavarovati svojo zgradbo .Marxove »diktature proletariata". Solženicin v svoji tudi navaja primere in epizode množičnega politične-ga terorja v letih, ko je Lenin osebno vodil boljševiško partijo m vlado.
Solženicinova, obtožba Lenina je morala zelo zaskrbeti bec grajsko staro gardo, ki si je decembra 1971 ponovno uzui pirala nadzorstvo nad partijo in vlado v Jugoslaviji. T skupina, namreč opravičuje svoje novo nasilje, vključivš široke čistke, v imenu, maksizma,-leninizma. Leninizem je š prav posebno poudarjen v novih naporih stare garde, d bi privila notranjo disciplino v partiji in partijsko oblas nad deželo v smislu vseobsegajočega leninističnega gesla »demokratičnem centralizmu".
Jugoslovanski stari gardi leninistična legitimnost pomen zelo veliko.za bodočnost njene oblasti. Enako kot komuni stične partije v deželah sovjetskega bloka, tudi Zveza ko mumstov Jugoslavije trpi na dvojni manjšinskosti. Njem celotno članstvo, z vso armado partijskega vladnega ii vojaškega aparata dosega le pet do šest odstotkov prebi valstva; v članstvu te »avantgarde delavskega razreda" p; so delavci v 30-40 odstotni manjšini in jih v partijskih voti stvih toliko da m.
Uporabljanje leninskih metod partijske discipline in nadzorstva ob neprestanem opevanju Leninove predanosti cilju rajsko mile marksijanske »bodočnosti" je pomagalo vzdrževati diktatorsko preteklost in sedanjost stare garde. Če bi propagandno ustvarjen človekoljubni lik Leninov sedaj postal skažen ali uničen, kot se je to zgodilo s prej toliko poveličevanim obrazom Stalinovim, bi utegnil moralni in politični položaj stare garde utrpeti nepopravljivo škodo. Kljub več kot dveletnim čistkam je le še preveč »liberalnih" in »nacionalističnih" članov partije v vseh republikah-pokra-jinah, ki bi pritiskali, naj se partija, odreče tudi Lenina kot utemeljitelja množičnega političnega nasilja tega stoletja.
vlasov in vetrinj
Druga postavka v knjigi Otočje GULAG, ki je morala razdražiti ranljivo občutljivost stare garde v jugo-partiji, je Solženicinov popis usode, ki je zadela generala Vlasova in njegovo vojsko; potem, ko je Vlasov bil takorekoč prisiljen v nemško ujetništvo, kjer so bili sovjetski vojaki prepuščeni popolnemu brezpravju — sovjetska vlada ni podpisala ženevske konvencije o vojnih ujetnikih — so Vlasov in njegovi vojaki po nasilni vrnitvi v Sovjetsko zvezo vsi končali na »arhipelu — otočju GULAG" (ruska kratica za Glavno upravo koncentracijskih lagerjev — op. Glasa) brez sodnega postopka. A zakaj naj bi ta ruska žaloigra skrbela jugoslovansko partijsko staro gardo? Dva sta razloga za to. Pred vojno, med vojno in prva leta po vojni so vodilni člani jugoslovanske partije (= sedaj ponovno vladajoča stara garda) bili čistorodni boljševiki in neomejeno lojalni do Stalina. Kot taki so prikrojili »narodnoosvobodilno vojno" v letih strahot 1941-1945 kot priročno sredstvo, da se znebijo zavednih nekomunistov. Začetni atentatorski in de-nunciantski terorizem VOS-e se je v Sloveniji razširil v pravcato državljansko vojno, ko se je nekomunistična večina slednjič organizirala v učinkovito samoobrambo. Na slovenskem ozemlju je ta samoobramba prevladovala tako pred italijansko predajo septembra 1943 kot pred nemško kapitulacijo maja 1945. Obakrat je partijski teror rešila zunanja pomoč: italijanska artilerija leta 1943 in zavezniški tanki 'leta 1945.
Ko so kot posledica vprašljivih meclzavezniških dogovorov v Jalti desettisoči slovenskih domobrancev in drugih oboroženih protikomunističnih enot iz raznih predelov Jugoslavije, ki so se ob koncu vojne zatekli v britansko zasedbeno območje Avstrije in so jih tam razorožili, bili zvijačno in nasilno vrnjeni v Jugoslavijo — med njimi skoraj 12 000 slovenskih domobrancev, — so jih tam odvlekli v odmaknjene gozdne predele in jih s strojnicami odstrelili v množične jamske grobove. Del te grozne resnice je celo zašel v Svetinov roman Ukana.
Solženicinovo ponovno odkritje in razkritje Vlasovlje tragedije je moralo globoko pretresti vest preostalih jugoslovanskih boljševikov, ki so odgovorni za podobna ali celo hujša zverinstva organiziranega hudodelstva v Jugoslaviji, posebno v Sloveniji, v letih 1945-1946. A tam ni vstal umetniški velikan Solženicinovega formata, ki bi uspel ta grozodejstva uspešno predočiti javnemu mnenju svobodnega sveta. A po Solženicinovih razkritjih GULAG-a bi utegnila tudi ta množična hudodelstva zagledati luč sveta.
Hs	*	5I5
Glede Slovenije pa veljaj še tale sklepna pripomba : VOS-ini umori neoboroženih in od okupatorja nezaščitenih slovenskih osebnosti in družin v razdobju italijanske okupacije, pa sumarični pokol vrnjenih domobrancev leta 1945 nosita v sebi še dve posebni oteževalni okolnosti. V razliko od Hrvaške, Srbije ter drugih dežel v Srednje-vzhodni Evropi zasedena Slovenija niti pod Italijani ni imela svoje kvizlinške vlade. Tudi se slovenske oborožene enote niso vojevale proti zaveznikom, ne na vzhodni, ne na zahodni fronti. Slovenske vaške straže in poznejši slovenski domobranci so bili izključno slovenski samoobrambni pojav proti izpričani partijski strategiji načrtnega, zlorabljanja »narodnoosvobodilne boi'-be“ za likvidiranje vodilnih krščansko, demokratično in narodnostno usmerjenih Slovencev v Ljubljani in na slovenskem podeželju.
CIRIL Ž E B O T
balantičevo leto
Stanko tomažič: poslednje ure franceta balantiča
STANKO TOMAŽIČ je bil intimen sodrug Franceta Balantiča in Franceta Kremžarja še iz višjih gimnazijskih let: vsi trije so študirali na klasični gimnaziji. Po letu dni komunistične revolucije na Slovenskem so se v brambo proti nji osnovale Vaške straže. Z Balantičem vred se je 1943 pridružil Kremžarju, ki ju je bil povabil v vaško stražo. Po italijanskem razsulu 8. septembra 1943 je s Kremžarjem in Balantičem odšel na domobransko postojanko Grahovo pri Cerknici kot podčastnik. V noči od 23. na 24. november 1943 je doživel in preživel grahovsko tragedijo, ki je prinesla smrt Balantiču' in Kremžarju. Do poslednjih trentkov je bil z Balantičem. Kot tak je najzanesljivejša priča pesnikove agonije. Rešil se je, ko je iz goreče Krajčeve hiše z nekaterimi drugimi skočil pod tehtnico v veži. Tam so jih našli domobranci, ki so prišli v pomoč oblegani posadki, žal prepozno. Stanko Tomažič je po rešitvi popisal grahovsko noč in zlom domobranske posadke, edini od rešenih. Spis je bil objavljen 1944 v reviji Dom in svet. Pozneje pa ga je z nekaterimi avtorjevimi dopolnili še izpred konca vojne nat.snil 1955 v pesniškem opusu FRANCE BALANTIČ dr. Tine Debeljak. Stanko Tomažič je maja 1945 z domobransko vojsko prebežal v Vetrinj. Od tam so ga angleški zavezniki s tisoči drugih domobrancev vrnili v Slovenijo, kjer so ga slovenski komunisti ubili v enem izmed množičnih pokolov junija 1945. Za njegov grob ne vemo. Njegovo pričevanje o Balantičevi in Kremžarjevi smrti pa nam je dragocena zapuščina. V BA.LA.NTIČEVEM LETU jo znova nudimo slovenski javnosti z znovno prošnjo, da vsi, ki poznajo več nadrobnosti in okoliščin tragične grahovske noči jeseni 1943, dopolnijo to pričevanje z novimi sporočili in novimi zaznanji. GLAS jih bo rad objavil.
Dne 23. novembra sem bil v Logatcu, kjer sem .zahteval ojačenje, municijo in avtomatsko orožje. Na povratku v Grahovo sem ob pol sedmih zvečer v bližini Cerknice srečal Kremžarja, ki se je peljal z avtomobilom v Logatec po navodila; kajti begunci iz Starega trga so prinesli poročila, da se giblje okoli Dan 200 sovražnikov. Naročil mi je, naj razpošljem izvidnice na običajne partizanske prehode in da naj imam posadko v pripravljenosti. Ob sedmih sem prišel v Grahovo. Balantiča sem našel v pisarni: delal je spiske straž in patrol. Prav značilno je povohal po zraku in se nasmehnil: „čutiš? Pa naj le pridejo!" Pograbila sva spiske in arhiv in vse skupaj odnesla v kasarno. Potem sva skoraj eno uro delala v kasarni in pripravljala za vsak primer. Nekoliko ga. je skrbelo, ker se je pri fantih pojavila nervoznost. Napravil je obhod in, ko se je vrnil, so prišli Kremžar, Petrovič (poveljnik cerkniške domobranske posadke. - op. Glasa) in neki vodnik iz Begunj. Presodili smo položaj, pretuhtali smo vse možnosti in Cerkničani so se odpeljali. Balantič se je vlegel na posteljo in v hipu zaspal; drugi pa smo poslušali radio. Kremžar se je poštar vil pred njegovo posteljo in gledal Franceta: „Glej, kako je čuden!" In res, čisto tiho je spal kakor ptič, obraz bled, roka na prsih bela, hladna,; njegov obraz, ta hip brez naočnikov, je bil videti kakor mrtev. Dekle, ki je ravno takrat prišlo v sobo, ga je prijelo za roko in na glas vzkliknilo: „Kakor mrtvak!" Prebudil se je. Ponorčevali smo. se in jaz sem mu rekel: „France, si pa zelo siguren danes; še čevlje si sezul." „Saj ne bo nič," je rekel, in - takrat so počili že prvi streli. Tekel sem ven na svoje mesto, razpo-stavljal fante in - boj se je začel. Kremžarja sem slišal, ko je vpraševal Balantiča, če je vse v redu. Opravljal je nadzorstvo v pritličju na zadnji strani hiše. Čez eno uro, ko je napad nekoliko pojenjal, sem šel k njemu. Nasmehnil se mi je. Čevlje je imel še odvezane in je prav nerodno štorkljal od fanta do fanta, spodbujal, kazal na hiše, naj pazijo, in prvikrat v življenju sem ga slišal kleti. Jezil se je nad komunisti, ki so lepo čepeli v zaslonih. Okoli pol dveh me je poklical. „Sedajle nekaj pripravljajo," mi je rekel. „Vse je potihnilo. Ali slišiš?" Slišal sem škripanje voza, konjsko peketanje, nato pa tiste značilne glasove, ob katerih nam je že v Pudobu stiskalo srce. Top! Pogledal sem ga in vedel sem, da ve, kaj je. Priprl je trepalnice, poklical mitraljezca in rafali so se usuli proti kraju, kjer so tpp zakopavali. Naslednji dan je bila tam mlaka krvi. Prvi sti-el nazaj! Petrovič ga je sprejel na junaška, prša.
Mene je podsulo. Ko so me odkopali, sem zagledal Balantiča brez naočnikov. Brezizrazna ma,ska. Ves omotičen sem odšel v prvo nadstropje in se naslonil na okno. Ob 7. zjutraj so oblegovalni vdrli v pritličje. Balantič se je s tremi fanti umaknil v prvo nadstropje. Branili smo stopnice. Top so premaknili za 120 stopinj in oddali zopet trideset strelov. Stisnili smo se v zadnjo sobo. Kremžar je bil ranjen v stegno. Po končanem topovskem ognju so jurišali. Vkopali smo1 se v ruševine in napad odbili. „Zažgali bomo, če se ne podaste!" so vpili. Balantič se je ozrl: „Ne odgovarjajte jim!" To je pa povedal tako, da sem videl njegovo misel: .Pustite jih, naj nas ne motijo! Ničesar nam ne morejo! Pustijo naj me, da sedem k svojemu ognjišču.' In od takrat r.i bilo zanj nič več kasarne, nič več boja, nič več nevarnosti. Odmaknil se je vsemu temu.
In obdala sta nas dim in ogenj. Stisnili smo se v majhno stransko sobico. Deset nas je bilo. Kremžar, ki je do tedaj ležal na postelji, se je dvignil: „Fantje, bolje da zgorimo, kot da se predamo!" Sklonili smo glave. Kremžar je recitiral umor Priama iz Hamleta: „Osorni Pirus..." Nato se je obrnil k Balantiču in rekel: ,,Kak umetnik umira z menoj, ali ne? France, skupaj bova umrla..." in prijel ga je za roko- Kakor odsoten mu je prikimal in se usedel sredi sobe na tla. Pomoči ni bilo. Iz prsnega žepa sem vzel križec, ki mi ga je poslala pred nekaj dnevi mati za god. „Biagoslovljen je za, smrt!" sem rekel in ga dal Kremžarju. Tako me je pogledal, kakor da sem mu potisnil nož v srce. Z obema rokama ga je prijel in dolgo, dolgo gledal. Segel sem po njem, da bi ga dal drugemu. „Pusti!“ je rekel. Potem ga, je poljubil in dal Balantiču... Od ust do ust je šel in bili smo pripravljeni na smrt. Ko smo obudili kesanje, je bilo vse tiho, le prasketanje ognja in od časa do časa na glas izrečena prošnja rožnega venca. Ob tričetrt na enajst se je začelo kaditi skozi pod natanko pod Balantičem. Dvignil je obraz proti meni. ,,Aha!“ je rekel in nič drugega. Zopet tisti mrtvaški obraz brez naočnikov, tista bleda maska. Takrat pa sem odšel na podstrešje in zmetal zadnje bombe. Ko sem se med ognjem in dimom vrnil, sem ga videl še na istem mestu. Klečal je, sklanjajoč se naprej, tako da je imel glavo z obrazom na tleh, roke pa stegnjene po tleh. Vse okoli njega dim. In na glas se je smejal. Tudi sam sem se zakrohotal in iztisLi.il iz sebe: „Ne morem več!" Potem sem skočil čez goreče stopnice v pritličje.
ne iti naprej, ne vedeti, kaj se okrog nas zgodi, ne imeti poguma pogledati resnici v oči, ali pa celo zadremati sredi varljivega miru, pomeni nazadovati, čakati na trenutek, ki nas bo spet naSel nepripravljene. treba je z mislijo in besedo spremljati delo naših kulturnih delavcev, dajati možnost, da STOPIJO, kolikor se le da, dostojno pred svet in pustiti zraven pravico, da precenijo, kaj je
MED NAMI ZRASLEGA.	pisatelj Zorko Simčič v Glasu SKA, maja 1954
o nas pišejo
8. novembra 1973 je tržaško-goriški tednik NOVI LIST natisnil daljše kritično poročilo o 2. zvezku lanskega Meddobja (2jXIII). Poročilo je objavljeno na prvem mestu pod stalnim zaglavjem Iz kulturnega življenja. Podpisal ga je f j . Bralcem Glasa ga v celoti ponatiskujemo.
Pod naslovom Druga številka „Meddobja“ je zapisal kritik:
Iz Argentine je prispela druga letošnja številka slovenske revije »Meddobje«, ki jo izdaja Slovenska kulturna akcija četrtletno. Glede na argentinske predpise je na prvem mestu pesem v kastilljanščini, ki jo je napisal France Papež. Sledita dve pesmi Karla Rakovca, »Drevo v megli« in »Vklesani gib kolena«. Iz njih diha čar tujine, nekaka eksotičnost tujih krajev iu prizorov.
France Papež je prevedel tudi lep in zanimiv odlomek iz romana »Bomarzo«, katerega avtor je argentinski pisatelj Manuel Mujiča Lainez. Iz opombe na koncu zvemo, da spada Lainez kot pisatelj, kritik in esejist med najboljše sodobne argentinske pisatelje. Mednarodno znan je postal ravno po romanu »Bomarzo«, in je bil preveden že v vse glavne evropske jezike. Prevedeni odlomek prikazuje znamenito pomorsko bitko pri Lepantu, o čemer pripoveduje v prvi osebi glavni junak romana, postarni humanistični izobraženec. Opis je izredno silovit in plastičen, pomešan z raznimi izmišljenimi, v glavnem pa resničnimi podrobnostmi o tedanjih ljudeh, vladarjih in razmerah. Prevod je res dober, moti le nekaj zastarelih besed kot npr. srbohrvaška tujka brodovje namesto ladjevje.
Fance Papež je napisal tudi esej o strukturi poezije Vladi-mira Kosa, v katerem pravi: „Poezija Vladimira Kosa je -dejal bi - cesta njegovega bitja, spremljana v svet in nad-svet; je drobna sled v brezkončno smer duha, kot poje v pesmi „Končati morava'* v zbirki »Dnevnik ugaslih trenutkov iz Fudži«, ki jo predstavljamo:
Cesta čaka za jablano vasi, brez opominov.
Boječ se raje.
Mojo culico noseča v Tokio'.
Cesta mojega bitja, snov besed.
Kot tista Prva, izgovorljiva zmeraj lažje.
Drobna sled v brezkončno smer.
»To je Kosova poezija: sled v brezkončno smer« zaključuje Papež.
Sledi omenjeni Kosov ciklus, vsega skupaj nad trideset pesmi, med katerimi je nekaj prevedenih japonskih, ki posebno odgovarjajo Kosovemu občutju. Sploh je opaziti v njegovih pesmih velik vpliv japonske poezije in že po tem je Kos v slovenski poeziji edinstven pojav.
Milan Kopušar je objavil esej »Apparuit humanitas«, v katerem duhovito in miselno globoko razpravlja o odnosu med krščanstvom in sodobnim svetom ter o vplivu krščanstva kot kvasu resničnega napredka po vsem svetu.
Manj nas zadovolji članek Alojzija Kukoviče »Problemi revolucije v etičnem pogledu«, kjer se mešajo nekatera veljavna spoznanja z drugimi, v katerih čudno prilagaja mo-ralnai načela utilitarizmu in konformizmu, češ, uzurpatorski oblasti se je dovoljeno upirati samo toliko časa, dokler ni trdno na oblasti. Kukoviča trdi: „Občna blaginja zahteva, da tistai vlada, ki je v dejanskih razmerah edina možna, postane s časom zakonita oblast." Tu zamenjuje Kukoviča vse križem mednarodno pravo, moralne pojme, politično doslednost in razloge vesti. Dejansko to pomeni, da se je dovoljeno upirati uzurpatorju samo toliko časa, dokler traja boj za oblast. Ko pa je ta boj odločen, se mu je treba ukloniti v imenu miru in blaginje. A kakšne in čigave blaginje ? Blaginje brezbrižne in strathopetne večine? Po teh načelih bi imeli vsi diktatorji zelo mirno življenje in vsak odpor proti njim bi bil ne le nesmisel, ampak nemoralen in škodljiv. Ljudje bi morali mirno, pasivno prenašati vse diktatorske zločine in krivice in diktatorji imajo prav, če zapirajo disidente, jih vtikajo v umobolnice ali v koncentracijska taborišča kot v Sovjetski zvezi in še kje, ali jih obglavljajo in streljajo kot v Hitlerjevi Nemčiji in Čilu, vedno v imenu ljudstva in državne blaginje in v obrambo »zakonite« oblasti. Zdi se nam, da je Kukovičino razlaganje prava, najbrž nehotena, filozofija in opravičevanje vsakršnega kolabora-cionizma z diktaturami in političnega konformizma.
V rubriki »Kritike in presoje« piše Vladimir Kos o Rebulovi knjigi »Smer — Nova zemlja«. Revijo krasijo fotografije z uprizoritve Rebulove drame »Pilatova žena« na odru Slovenske hiše v Buenos Airesu.
ČE BO MEDDOBJE PRINESLO ENO SAMO ISKRICO K TLEČEMU OGNJU NAŠE KULTURE, ČE BO DOPRINESLO EN SAM KAMENČEK K TAKO POTREBNI KULTURNI ZGRADBI, BO NAMEN REVIJE VEČ KG DOSEŽEN.
pisatelj Zoiko Simčič v Glasu SKA, maja 1954
darovi
Franc Lobnik, Argentina, 4 pese Sebo, Kocmur, Argentina, 20 pesov Jože Štefanič, Argentina, 50 pesov N. N., Argentina, 1000 pesov Štefka Mikuš, Argentina, 200 pesov Jože Albreht, Argentina, 50 pesov ga. N. N., Argentina, 1 peso Valentina Urbančič, Argentina, 10 pesov dr. Anton Ravnik, ZDA, 6 dolarjev duhovnik Leopold Mihelič, ZDA, 2 dolarja lazarist Tone Ernec, Kanada, 20 dolarjev ing. Matija Tuma, Švica, 3.80 dolarjev dr. Jože Prešeren, Trst, 9.150 lir Dora Kosovel, Trst, 4.500 lir duhovnik Anton Dejak, Francija, 500 pesov duhovnik Leopold Mihelič, ZDA, 100 pesov prof. Jožko Hutter, Avstrija, 1000 šlingov Ivan Zver, Francija, 100 frankov ing. N. N., Nemčija, 5 nemkih mark dr. N. N., Nemčija, 15 nemških mark g. J. J., Nemčija, 10 nemških mark Anton Guštin, Nemčija, 10 nemških mark g. L. J., Nemčija, 10 nemških mark
Roman Rus, Italija, 6 dolarjev
duhovnik Jože Ferkulj, ZDA, 100 dolarjev
Peter Markež, Kanada, 4 dolarje
Branko Pogačnik, ZDA, 8 dolarjev
duhovnik Maks Komac, Italija, 3850 lir
o. Gabrijel Arko OFM, Argentina, 30 pesov
Vinko Žitnik, Argentina, 10 pesov
N. N., Argentina, 15 pesov
N. N., R. Mejia, Argentina, 50 pesov
Jože Mikelj, Argentina, 30 pesov
Mimi Martinčič, Kanada, 3 dolarje
N. N., Kanada, 4 dolarje
prof. Alfonz Čuk, ZDA, 100 dolarjev
Ignacij Hren, ZDA, 14 dolarjev
Karel Mauser, ZDA, 20 dolarjev
podporna članarina
Dušan Pipp, Argentina, 100 pesov
ing. Stojan Kertelj, ZDA, 9 dolarjev
dr. Karel Vojska, Švica, 25 dolarjev
N. N., Buenos Aires, 200 pesov
dr. Jože Dobovšek, Buenos Aires, 200 pesov
GtAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Izhaja mesečno. Urednik Nikolaj Jeločnik; sodeluje	o 5	TARIFA REDUCIDA	
France Papež. Za podpisane članke odgovarja avtor. — Tiska ga Editorial Baraga S. R. L, Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentina. Vsa nakazila na ime Ladislav Lenček CM, Ramon	CORREO ARGENTIN Suc. 6 y 7	CONCESION 6228	
L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. — Editor responsable Slovenska kulturna akcija (Accion cultural Eslovena), Valentin Debeljak, Ram6n L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina.		R. P. 1. 1209421