-   66   —
Vpričo Boga!
5. Pri molitvi.
Nikoli se ne zavedamo tako vživo božje priču-jočnosti kot pri molitvi; seveda če prav in istinito po-božno molimo. Ob drugih priložnostih ludi mislimo na pričujočnost božjo, pa le bolj v tem smislu, da nas Bog opazuje pri vseh naših opravilih, pri vsem naSem vedenju ; mislimo pa le vendar bolj na svoje delo nego na Boga. Pri molilvi pa mora biti naše cdino opravilo: občevanje z Bogom. Med molitvijo morajo torej prc-nehati vse druge misli, vsako zanimanje, ki ni v zvezi z molitvijo. Misel na pričujočnost božjo naj bi tako zelo prevladala vse druge misli, kot da bi za čas mo-litve prenehale za nas vse druge reči: drugega nič kot mi pa Bog — Bog pa mi!
Molitev se večkral imenujc pogovorzBogom. Že ta beseda nam pove, da si moramo med molitvijo misliti Boga. s katerim se pogovarjamo, prav blizo sebe. Do novejših časov ni bilo mogoče, da bi se pogo-varjali s čfovekom, ki ni (ako blizo nas, da ga mi lahko slišimo in on nas. V novejšem času pa so iznašli rt e 1 e f o n". S telefonom pa lahko govorim s človekom, ki je v oddaljenem kraju, in sicer tako, kakor bi stal pred menoj. Če že moči mrtve narave omogočijo, da se nam daleč oddaljene osebe takorekoč prestavijo v našo bližino, da se pogovarjamo ž njimi, kakor bi stali poleg nas; tem lažje bo pai, da se naša duša postavi ob molitvi v pričujočnosf božjo in se pogo-varja z Bogom, ki je pa pričujoč resnično, in ne navi-dezno lam. kjer molimo.
To pa jc naša sveta dolžnost. Le pomislite to-le. Vaši starši in učitelji vam večkrat naročajo, kako se morate dostojno vesti, kadar govorite s kom, posebno če govorite s kakini zelo imenitnim človekoin. Že naprej se morate lepo očediti in pripraviti. Ne bilo bi lepo, ko bi prišli strgani, bosi, blatni, umazani pred * tako imenitno osebo, ali ko bi se pridrvili z nedostojnim šumom in ropotom. Tudi za molitev se je treba pri-praviti, že po telesu s tem, da pokleknemo v tak kraj, kjer nas nibče ne moti, da sklenemo roke itd., še bolj
-   67   -
pa po duši s (em, da se poslavimo v priču-jotnost božjo, t. j. da odstranimo posvetne misli in se živo zavedamo. da je Bog pri nas in da se hočemo i njim pogovarjati, kakor se pogovarja dober otrok s predobrim očetom. Toraj z nekim svefim strahom se lotimo vselej molilve; saj nas tako resnobno opo-minja sv. Duh: ,Pred molitvijo pripravi svojo dušo in ne bodi kakor človek, kateri izkuša Boga."
Posebno pa vam naročajo starši in učitelji, kako se morate dostojno vesti med tem, ko govorite z dru-gimi. Ne bilo bi lepo, ko bi ta čas v t!a gledali ali . se vnemarno obračali v drugo stran. Kaj nc, da stc že večkrat slišali svarilo: nKadar s kom govoriš. mu moraš gledati v obraz!" Med molitvijo se torej mora vaša duša vsa zalopili v veličastvo božje, — ves čas se ozirati na Boga, s katerim govori.
To je najimenitnejia reč pri molitvi. Če to izpol-njujete, kolikor morele dobro in natanko, bo gotovo dobra in zaslužna vaša molitev. Vse druge laslnosti dobre molitve se bodo takorekoč same pridružile. Kaj ne, vaše molitve so bile mnogokrat zato tako slabe, ker ste bili preleni za te dve reči: ker se niste v pri-četku molitve postavili v pričujočnost božjo in ker niste potlej med molitvijo ostali v priču-jočnosti božji, ter premalo odganjali druge misli in zmotnjave. (Natančnejši pouk o tem najdeš v knjižici »Molinio. 1. Kak o ?")