List 26.
Natoroznanski pomenki.
Po Baumgartner-u spisal Juri Pavalec.
Doz, sneg in pira.
Dež se nareja, ako se vodni mehurčiki megle čedalje bolj zgostujejo, ali pa, ako se megla čedalje bolj razhladuje in se soparji neprenehoma razstavljajo , ter se potem eden druzemu približevajo, eden druzega požirajo in tako kapljice delajo; ali pa, ako veter meglo požene na strojniški napotek. Tako nastanejo tiste strašne gorjancom zlo nevarne plohe. Ne smemo vendar misliti, da ta moč vetrov se ne ujema z občno znano skušnjo, po kteri se ve, da velik veter v dolnjem zračji varuje pred dežjem. Mi menimo tu vselej le visoke vetre, brez kterih skor nikoli ni zrak. Nizki veter se ve da raztepa majhne padajoče kapljice, in stori, da se usoparijo, preden pridejo do zemlje. Odtod pride, da ob vetrovnem vremenu posamne kapljice padajo, ktere pa vendar tudi obilo dežja narediti zamorejo, ker padaje na druge zadevajo, jih požerajo in se tako v velike kaplje pre-menvajo.
Deževne kapljice so v višavi le majhne, padaje vendar
se povekšavajo,   ker zrak razhladujejo in njegovo vodo   na
se vlečejo.   Zategavoljo pa je tudi pri nas posredek deženk
'dosti manjši, kakor v vročem pasu zemlje,   kjer oblaki za-
102
voljo toplejšega zraka dosti više plavajo. Pod ravnikom znaša posredek deženk včasih en pavec, pri nas pa komaj nekoliko linij. Deženke ne padajo hitro, ker jih zrak overa.
Množina dežja se ravna po času, v kterem se na-reja, in po kraji, v kterem dežuje. Navadno je množina v enem letu padlega dežja tem veča, kolikor veča je srednja toplota skoz leto bilo ali kolikor več se je soparjev narejalo. Pri ravniku je tedaj veča, kakor pri nas, in pada na dalje, kakor zemljopisna širjava raste. Visoki kraji imajo sicer več dežja, kakor nizki; v navpiki vendar je zgorej manj dežja kakor zdolej , ker merzle deženke padaje nove vodne me-hurčike požerajo in se tako narašajo. Razun tega se ravna množina večletnega dežja tudi po legi gora, po vetrovih, kteri zračje z razno toploto mešajo, in po druzih okoljšinah. Se ve da mora na tistem mestu brega, ki ga deževni oblaki narpred dosežejo, več dežja pasti, kakor pa na tistem, nad kterim deževni oblaki še plavajo, ko so vodni zapopadek že deloma oddali. Deževni oblaki pridejo večidel od juga ali pa zahoda, in zategavoljo tudi v južni Nemčii in na Oger-gerskem (^takraj planin) primerno več dežja pada, kakor pa na Lombardskem in v obče unkraj planin. Tudi po različnih mescih in letnih časih je v raznih krajih množina dežja ravno razdeljena. V vročem pasu začne deževati, ko sonce naj višje stoji; ko je pa nekoliko časa vedno deževalo, sledi potem stanovitno lepo vreme. Dalje od vročega pasu je dež zmiraj bolj in bolj razdeljen na celo leto, vendar tako, da stav letu dva deževna časa, ktera sta dalje od vročega pasu zmirej eden druzemu bliže, dokler se ne zjedinita. Po tem zjedinjenji je dež že na vse čase leta primerno razdeljen.
Množina padlega dežja se meri s posebno posodo, v ktero se dež vjema in meri; pravi se tej posodi dež o mer (ombrometer). Posebno umetno je Homer izdelal dežomer.
Kar se deževnice tiče, je ona mesca marca in aprila posebno čista, ker je tedaj le malo gorkote v zraku in zategavoljo še soparji nič ptujega ne zaderževajo. V teh mescih ima deževnica tudi ogelno-kisli amonjakv sebi, kar je inače le pozneje navadno, in je zategadel nekako mehka, kar je pa od mehkosti tople vode zlo različno. Po toplih letnih dnevih ima deževnica mnogo ptujega v sebi, kakor, postavimo: sončni prah, kterega veter v zrak požene, in še več tacega, ki potem z dežjem vred vdrugič na zemljo pade, kar pa nepodučeno ljudstvo za žveplo, kervav dež in mnogo drugo bazo ima. Ravno taka je tudi s tistim dežjem, kteri žival na zemljo prinaša, kakor, postavimo, žabice. Te so v suhem vremenu ali v prahu po stezah kakor mertve spavale, po dežji se pa vnovič oživile, ali pa jih je bil veter odnesel.
Čeravno deževni oblaki vsakokrat niže plavajo, kakor drugi, so vendar večidel v zračji, kjer je večni sneg. Ako tedaj soparji kaplje postanejo, tedaj te berž zmerznejo in so led, kteri se padaje staja, če je v dolnjem zračji dosti toplote; ako pa te manjka, tako pa pada led v kos min a-stih podobah, kterim „snežene muhe" pravimo, in to je sneg. Deževnica je tedaj večidel s nežni ca.
Ako se pa snežene muhe ne otajajo popolnoma ampak le v male kepice stečejo, kar je posebno jeseni in spomladi navadno, tadaj je to pira ali babje p seno, in če to na tla leti, pravimo, da pira ali babje p š e n o pada.
Z rečenim tudi zdaj lahko rešimo vprašanje: zakaj v nizkih krajih dežuje, ko na visokih gorah že sneg pada? zakaj v gor ki h krajih ni nič snega? itd.
Ako sneg ne pada zlo gost, že s samim očesom lahko vidimo, da so samo majhne večidel šestero-oglaste zvezdice; ako pa gost pada, se tacih podobic več sprime, in to so tiste velike kosme, ktere se vidijo, kakor da bi iz samih tankih iglic sostavljene bile, in za kterih voljo sneg močno luč raztresa in je blišivo beli. Včasih vendar ga primešani rastlinski drobci precej rudečega barvajo; tudi goreč se isemtertje dela.
Nekter naših ljubih bravcov bo morebiti govore: „zdaj vem, kako in kaj se godi, kadar dež gre, da sneg ali pira pada", še vprašal: „odkod pa toča pride? jo menda le copernice v zavezi s hudim delajo, ker od nje pisatelj ničesar ne omeni?" Tudi toče, ljubi bravec, nismo pozabili, tudi od nje hočemo drugikrat „Novicam" izročiti in povedati, kaj so učeni možje v naj novejši dobi po nevtrudljivera in skerbnem opazovanji našli in zapisali; in Bog nam daj, da bi nam mogoče bilo, tedaj posebno naše rojake, kterim „šta-jarski Gorčani" pravijo, prepričati od napčnosti tistega bab-joverstva zastran toče, na ktero semtertje verujejo, kakor mi na Boga, in si včasih nesreče nakopljejo, da je joj.