UDK 886.1/.2.09 Robert Hödel Univerza v Bernu
FIKTIVNO IN DEJANSKO V SELITVAH (1929) MILOŠA CRNJANSKEGA
(Zgodovinski roman?)
t
Miloša Crnjanskega Selitve (Seobe, 1929) so zgodovinski roman, v katerem je očitna zgodovinska dimenzija v veliki meri potisnjena v ozadje na račun »pripovedujočega posrednika«. Ko se Cmjanski implicitno sklicuje na lastno zgodovinsko zavest, vendarle prepričljivo prikaže neko zgodovinsko obdobje (sredino 18. stoletja). Tako roman razsvetljuje problemska področja, povezana z nefikcijskimi pripovednimi besedili, to je z zgodovinopisjem.
Miloš Crnjanski's Seobe (1929) is a historical novel, in which the apparent historical dimension is transferred to the background in favor of the "narrating medium" (berichtendes Medium) to a great extent. However, by implicitly applying his historical awareness Crnjanski convincingly manages to render a period of history (i.e., the middle of the eighteenth century). Thus, this novel casts a light on problem areas connected with non-fictional narrative texts (historiography).
Žanrsko oznako besedila Selitve (Seobe, 1929) »zgodovinski roman« nekateri zagovarjajo,1 medtem kojo drugi zavračajo.2 To nestrinjanje je v enaki meri pogojeno s poimenovanjem »zgodovinski roman« kot s strukturo besedila. V sledečem razpravljanju bomo raziskali, do kakšne mere lahko govorimo o zgodovinskem znanju (tj. razumevanju zgodovine) v romanu Selitve.
Selitve - ne zgodovinski roman (kot ga pojmuje U. Eco). V razpravljanju o tem žanru Eco razlikuje tri tipe zgodovinskih romanov:3
1.	ljubezenska zgodba (romance): zgodovina se uporablja le kot dogajalno ozadje, ob katerem da avtor duška svoji domišljiji;
2.	»roman intrige in maščevanja« (cape and sword novel): v konkretno in resnično zgodovinsko obdobje so postavljeni izmišljeni liki, katerih občutja in ravnanja niso pogojena z danim časom;
3.	resnični zgodovinski roman: ravnanje in mišljenje glavnih oseb, za katere ni potrebno, da so omenjeni v zgodovinskih virih, se uporablja za boljše razumevanje preteklosti.
Tretja oznaka se v glavnem ujema s tisto, ki jo navaja Reallexikon der deutschen Literaturgeschichte.4 Avtorja W. Kohlschmidt in M. Nussberger menita, da zgodovinsko v zgodovinskem romanu leži po eni strani v obravnavanem gradivu, po drugi pa v »cilju« umetniške predstavitve.
Naslednje teze o Selitvah se sklicujejo na mojo razpravo iz leta 1988:5
'A. KadiĆ, Contemporary Serbian Literature (The Hague, 1964). - Th. Eekman, Thirty Years of Yugoslav Literature 1945-1975 (Ann Arbor, 1978), str. 19-20.
2N. MiloŠEVIč, Roman Miloša Crnjanskog (Beograd, 1970), str. 242. - N. Petkovič, Seobe M. Crnjanskog (Beograd, 1985), str. 94.
łU. Eco, Nachschrift zum »Namen der Rose« (München, 1984), str. 86, 87.
^ Reallexikon der deutschen Literaturgeschichte (ur. W. Kohlschmidt in W. Mohr), zv. 1 (Berlin, 1958), str. 658.
5R. Hödel, Jezik, glavni likovi i simbolika »Seoba«, Polja (Novi Sad), september 1988, št. 355, str. 390-393.
1.	Pomanjkanje družbenega okolja za glavne osebe. Če naj misli in dejanja glavnih oseb pomagajo razumeti preteklost, morajo biti utemeljene v tem času, kar med drugim pomeni, da morajo biti prikazane v socialnem kontekstu. Crnjanski se vrne v 18. stoletje, dogajališče je najprej Panonija, kjer so Srbi ob koncu 17. in na začetku 18. stoletja iskali zatočišče pred turško silo. Vendar pa avtor ne osvetli ne razmerja Srbov do drugih ljudstev v tem prostoru ne razmerja glavnih oseb do neposrednega družbenega okolja. To ne velja le za razmerje Vuka Isakoviča do njegovega polka in nadrejenih, ampak tudi za razmerje njegovega brata Arandela do ljudi, s katerimi trguje, in do možnih sosedov.
2.	Prevladovanje aorista v Selitvah iz 1. 1929 v nasprotju s Selitvami iz 1962, kjer prevladuje perfekt, kar W. Schmid6 imenuje prepletanje pripovedovalčevega govora z govorom literarne osebe. V nasprotju s perfektom, ki jasno postavi dogodek v preteklost in s tem oddalji bralca od tega dogodka, aorist predstavlja dogodek kot neposredno dogajanje, ki ustvarja zelo močno prisotnost pesnika v besedilu. S tem ko osebe v Selitvah ne dojamejo takoj dogodkov, ki so jih prisiljene doživeti, ampak šele kasneje v svojih razmišljanjih, dejansko v resnici ni prisotno (npr. Dafinina smrt ali Rusija za Vuka); z rabo aorista pesnik dosega stalno nihanje med pripovedovalcev im govorom in govorom literarne osebe; prepletata se pripovedovalčev in pripovedovani čas. Dogodek izgubi jasno določeno mesto v kronološkem zaporedju.
3.	Glavne osebe povezujejo simbolni kompleksi, njihov pogled je omejen. Povezava med osebami, ki redko komunicirajo med sabo in ki so komajda prikazane v družbenem okolju, se dosega z njihovo podrejenostjo simbolno nabitim prispodobam. Dojemanje obeh bratov, ki sta si sicer zelo različna, je, enako kot dojemanje Dafine in, v manjši meri, celotnega polka, podrejeno simbolnim kompleksom »noči« (senca, rumena reka, rumene oči itd.) in »zvezdnega neba« (sonce, modre oči, Rusija itd.). Ta skupna usmeritev oseb kaže, da je pripovedovalčeva perspektiva omejena na perspektivo književnih oseb. Tako je npr. edina stvar, ki jo izvemo o bitki blizu francoske meje, to, da sredi ruvanja in streljanja Vuk vidi samo košček modrega neba sredi oblakov.
4.	Starinski govor Vuka Isakoviča. Po mnenju Berislava Nikoliča se Selitve iz 1929 dogajajo v času, ko sta Makskim Suvorov (1726) in Emanuil Kozačinski (1733) v srbsko kulturo uvedla rusko cerkvenoslovanščino.7 Raba tega jezika v Vukovem govoru ni namenjena za karakterizacijo tega obdobja, saj je bil jezik tedaj šele uveden, ampak mora biti pogojena z nečim drugim. Poudarja Vukovo odtujenost Avstro-Ogrski, njegovo kljubovanje verski, jezikovni in narodni asimilaciji.
Te vidike poudarjam, da bi pokazal, kako zgodovinski dogodek (v besedilu ekspliciten ali samo impliciran z izpusti in anahronizmi) služi predvsem kot pripovedna prvina. Preden nadaljujem, je potrebno razjasniti, kaj je mišljeno s prevladovanjem domišljijskega nad dejanskim. Ti dve poimenovanji implicirata objektivno resničnost, ki pa je definirana z določeno instanco, drugače povedano, z implicirano zgodovino, s katero se zgodba lahko sklada. Izhodišče je torej teorija o ujemanju z
hWiener slavistischer Almanach, Sonderband 11 : Dialog der Texte: Hamburger Kolloquium zur Intertextualiiät, ur. W. Schmid in W.-D. Stempel, 1983.
7B. Nikolić, Jezik u Seobama M. Crnjanskog, Književno delo M. Crnjanskog (Beograd, 1972), str. 239.
resnico. Zgodovinski dogodek v najširšem pomenu je v književnem delu najprej pripovedna, šele nato zgodovinska prvina.
Ta zadnja vloga ni le poljuben dodatek, ampak pravzaprav šele konstituira pripovedništvo. Kako pride do tega? Dogodek kot del pripovedništva stopi v nujni dialog z ustreznim zgodovinskim dogodkom. S tem mislim, da »znanstvenozgodovinska pod-stava«8 dobi pomenske možnosti pripovedništva, medtem ko »pripovednozgodovinska predstavitev« lahko dopolni, upraviči, potrdi znanstvenozgodovinsko podstavo ali podvomi o njej. Če vzamemo statični model (ne kot proces med bralcem in delom), v literaturi pomensko polje zgodovinskega dogodka tvorijo naslednje prvine:
1.	njegov eksplicitni in implicitni pomen v zgodovini, nanašalna jezikovna vloga (po Jakobsonu);9
2.	njegovi pomeni v zgodbi, poetična jezikovna vloga;
3.	iz tega izvirajoče nasprotje med objektivno in izmišljeno resničnostjo, kjer se izmišljeno postavlja nasproti v nekem smislu objektivni resničnosti.
Tu opazimo, da vprašanje ujemanja ne obravnava semantičnih možnosti v celoti. Ali drugače povedano: Ne glede na to, ali je pripovednozgodovinska predstavitev zgodovinske resničnosti prilagojena resničnosti ali ne, v vsakem primeru nastane referenca, ki ustvarja pomen, in do te mere lahko govorimo o prvenstvu pripovedništva. Če upoštevamo »resničnega« bralca, moramo v mejah »pomena dogodkov v zgodovini«, razumeti posebno znanje, pojmovanja in vrednostne presoje, se pravi posebno subjektivno zgodbo teh dogodkov, predlogo, kot jo pojmuje W. Schmid.10 Prvenstvo pripovedništva pomeni prvenstvo besedila, prvenstvo ustvarjanja in ne interpretiranja aii poustvarjanja predloge. Predloga je pomembna samo do te mere, v kolikor ustvarja pomen znotraj besedila na stopnji medbesedilnosti.
Če vzamemo pomensko polje s stališča tega, kar imenujem geneza recepcije, pridemo še do enega vidika prvenstva pripovedništva. Selitve iz 1. 1929 se začnejo z zvezo mag/oviti vrbaci .meglene vrbe'. Ko pravimo »se začnejo«, se zavedamo, da začetek ni na točki nič, ampak je »obsijan« z njegovim mestom v literarnem delu, naslovom, epigrafom, s tem, kaj avtorjevo ime pomeni bralcu itd. Tako lahko govorimo o pripovedništvu, ki samo sebe gradi, se ustvarja v času. Nanašalna točka omenjene sintagme na tej stopnji, za katero je značilna odsotnost domišljijskega, še naprej prevladuje, vendar ostaja brez usmeritve. Samo besedilo v glavnem nudi bralcu izkušnjo, v kolikor nakazuje pragmatično referenco; to je na tej stopnji še razpršeno, ker je le šibko usmerjano z nastajajočo pripovedjo. Ko se branje nadaljuje, pa besedilo vse bolj postaja področje bralčevega izkustva, resničnost v somraku izmišljenega. (Pomislimo na latinsko textete in nemško Wirklichkeit ,resničnost' iz wirken; oba glagola pomenita,tkati'.)
Poleg nanašalnih točk, ki so vezane na določene besedilne prvine, je besedilo v svoji popolnosti vse bolj povezano s svetom kot interpretirano celoto. Potemtakem prvenstvo pripovedništva v luči njegove celokupnosti pomeni naslednje:
8R. Ingarden, Das literarische Kunstwerk (Tübingen, 1965).
4R. Jakobson, Linguistics and Poetics, Style and Language, ur. Th. A. Sebeok (Cambridge, Mass., 1964), str. 350-377).
"'W. Schmid, Sinnpotentiale der diegetischen Allusion, Wiener slavistischer Almanach 1983, Sonderhand 11, str. 141-187.
Ni potrebno, da je svet, ustvarjen v literarnem delu, model resničnosti, vendar pa vstopi v vzajemno označujočo dialektično konfiguracijo, ki ustvarja pomen v obojestranski nanašalnosti, na resničnost in iz nje. Drugače povedano, na resničnost gledamo drugače pod vplivom prebranega pripovednega dela, prav tako kot gledamo drugače na pripovedno delo pod vplivom resničnosti, za katero vemo, da se nanaša na pripovedno delo. Medtem ko (po besedah K. Stierleja)" pripovedništvo zavezujejo le zanj določeni pomembnostni kriteriji, v katerih je zajeta imanentna poetika dela, pa je neizmišljena pripoved na eni strani usmerjena k dejstvu, ki ga predstavlja, po drugi pa k pomembnostnim kriterijem, ki omogočajo dojemanje tega dejsta.
Resničnost zgodovinskih dejstev, ki podpira izmišljeno v literarnem delu, je v zgodovinopisju sporno vprašanje, zato je potrebno razmerje med fiktivnim in dejanskim na novo opredeliti. Sledeče trditve temeljijo na delu K. Stierleja, W. J. Mommsena in H. M. Baumgartnerja. Objektivnost zgodovinopisja je vprašljiva v vseh treh opredelitvah objektivnosti po Adamu Schaffu:12 objektivno v smislu tega, kar izhaja iz predmeta; objektivno v smislu splošne veljavnosti, ali drugače povedano, tistega, kar velja za vse; objektivno v smislu odsotnosti čustvene obarvanosti in iz temu ustrezne pristranskosti.
1.	Objektivno v smislu tega, kar izhaja iz predmeta. Hans Michael Baumgartner je 1. 1973 zapisal: »Zgodovinsko dejstvo implicira, da ne moremo predpostavljati, kot v naravoslovnih vedah, obstoj čistega »Dass«, ki bi ga lahko razumeli kot zadovoljivo posredovanega z neodvisnim čutnim dojemanjem...«13 Po Baumgartnerju je zgodovinsko dejstvo predstavljeno kot pripovedovana zgodba, pa če še tako okrnjena ali zasilna. Potemtakem zgodovinski dogodek nima nobenega nespremenljivega objektivnega smisla, ampak nudi široko paleto možnih pomenov. Pomenske možnosti uresničujejo kasnejši opazovalci.14 Zveza interpreta z opazovanim predmetom postane ontološka osnovna predpostavka.15
2.	Objektivno v smislu splošne veljavnosti. Tudi če opazovalec uspešno obdela zgodovino, pa se zaradi drugih posebnih pogledov, za katere obstajajo definirana tematska in teoretična poimenovanja (po Stierlejevem mnenju), zastavlja problem pripovedne konfiguracije. Za opazovalca zgodovina (history) ponovno postane njegova zgodovina (his story). Nadaljujmo s Stierlejem: Zgodovinar razodene zgodovinsko znanje in ga obenem tudi uniči, s tem da ga podvrže pripovednemu redu, v katerem vsaka posameznost zavzema svoje mesto glede na potek pripovedi od začetka do konca.16	'
"K. Stierle, Erfahrung und narrative Form, Theorie der Geschichte, zv. 3 (München, 1973), str. 85-118, zlasti str. 98.
12A. Schaff, Geschichte und Wahrheit (Dunaj, 1970), str. 72 si. ,
"H. M. Baumgartner, Erzählung und Theorie in der Geschichte, Theorie der Geschichte, zv. 3, str. 259-290, zlasti str. 282.
MH. R. Jauss, Zur Analogie von literarischem Werk und historischem Ereignis, Geschichte, Ereignis und Erzählung (München, 1973, str. 535).
' P. Ricoeur, Hermeneutik und Strukturalismus: Der Konßikt der Interpretationen I (München, 1973), str. 19.
I6K. Stierle, str. 109.
Jörn Rüsen17 imenuje »pripovedni konstrukt« pripovedni načrt za to, kar se bo pripovedovalo, na čemer temelji vsaka zgodovina. Kot menita Stierle in Rüsen, so izsledki zgodovinskega raziskovanja vsekakor v določeni meri zaznamovani s perspektivo. Torej mora biti obča veljavnost zreducirana na nekaj takega, kot je splošna perspektiva ali intersubjektivnost, ki je omejena s teoretično usmeritvijo, družbeno skupino ali gibanjem. Nadaljnji pojem, kije prepleten s pripovedovanjem in ki ustvarja dodatno perspektivo, je sam jezik. Zgodovinopisje je tako s svojim predmetom kot z njegovo predstavitvijo vezano na jezik, ki je del t. i. »lebens-weltlicher Zusammenhang« ali živega konteksta, kije vedno nekako nabit s pomenom. Zgodovinopisje se po besedah Wittgensteina v delu Philosophical investigations obrača k jezikovni igri, v kateri je besedni pomen vezan na rabo, na rabo v jezikovni igri, ki je utemeljena na skupni obliki življenja ali drugače - na skupnem načinu bivanja.
3. Objektivno v smislu odsotnosti čustvene obarvanosti. Leopold von Ranke v predgovoru k 5. izdaji svoje knjige English History 1. 1860 piše: »Rad bi odpravil osebna čustva in prepustil stvarem, da govorijo same zase.«18 Isto željo postavi kot kriterij objektivnosti tudi John Dewey, ki 1. 1938 piše: »Da bi bili intelektualno .objektivni', moramo odstraniti osebne dejavnike v postopkih, ki nas vodijo do zaključkov.«19 Mommsen ima za popolnoma dogmatično tisto stališče, ki se ne zaveda svoje teoretične vsebine, pristranskosti in izhodišča, ki ga vsiljujejo posameznikove vrednote, in to prav zato, ker se znanstvenik pretvarja, da je izhodišče njegovega razpravljanja izključno v predmetu. Mommsen20 izpostavi tri osnovne predpostavke, ki zadevajo perspektivnost, in sicer: a) posebno razumevanje bistva človeškega bitja; b) posebno pojmovanje družbenih sprememb; c) posebna pričakovanja za prihodnji razvoj človeške družbe. Obenem ovrže voluntaristično stališče, kot ga je npr. zagovarjal Theodor Lessing. Lessing je razumel zgodovinsko znanje kot ideološko samopotrjevanje s strani opazovalca. Mommsen pa vidi možnost napredka v zgodovinskem poznavanju prav v dejstvu, daje zgodovinar vezan na določen položaj. Glede na presupozicijo nujne perspektivnosti v zgodovinskem razumevanju (zaradi teoretične usmeritve, pripovednega značaja predstavitve, intersubjektivnih temeljnih predpostavk, jezikovnega konteksta ali osebnega interesa) se zgodovinopisje približuje pripovedništvu, medtem ko literarno besedilo postane predmet možnega zgodovinskega razumevanja.
Zato je treba vprašanje zgodovinskega aspekta v Selitvah iz 1. 1929 drugače zastaviti. Če sta raziskovanje in predstavitev preteklosti v osnovi povezana s perspektivnostjo v smislu stare trojice »prostor, čas in oseba«,21 potem za naše razumevanje zgodovinskega literarnega besedila (tu se vračamo k vprašanju Selitev iz
17J. Rüsen, Wie kann man Geschichte vernünftig schreiben?, Theorie der Geschichte, zv. 3, str. 300-333.
18L. von Ranke, Sämtliche Werke, zv. 15 (Leipzig, 1877), str. 101.
19C. Blake, Can History be Objective?, Mind 64 (1955), str. 63.
2()W. J. Mommsen, Der perspektivische Charakter historischer Aussagen und das Problem von Parteilichkeit und Objektivität historischer Erkenntnis, Theorie der Geschichte, zv. 1, str. 448-452.
2IR. Koselleck, Standortbindung und Zeitlichkeit, Theorie der Geschichte, zv. 1, str. 17.
1. 1929) poleg časa literarnega besedila obstajata še dve drugi pomembni časovni ravnini, in sicer: čas, v katerem je bilo besedilo ustvarjeno (za Selitve je to očitno čas okrog 1. 1929), in čas posameznega bralca (ki v svoje branje pogosto vključi predhodne interpretacije). Tako obstajajo v zgodovinskem literarnem besedilu, vzporedno z znanstvenim zgodovinskim besediloiri, tri glavne časovne osi: pripovedovani čas, čas zgodovinskega avtorja (tj. realnega avtorja besedila) in čas zgodovinskega ali resničnega bralca.
Če smo bolj konkretni, gre v Selitvah iz 1. 1929 za naslednje časovne osi:
1.	Pripovedovani čas (v glavnem med 1744 in 1745): Usoda avtorjevih prednikov, ki so pod vodstvom Arsenija III. Crnojevica pobegnili pred turškim zatiranjem in I. 1690 prišli v Vojvodino, a bili takoj nato vpoklicani v avstro-ogrsko vojsko. Crnjan-ski se tu poslužuje zgodovinskih virov in spominov Simeona Piščeviča, prvič objavljenih 1. 1884 v ruščini. Piščevic v prvem delu svojega dela, podobno kot Crnojevič kasneje v romanu, opisuje prisilen pohod 300 mož slovanskega donavskega polka pod tujo zastavo in za tuje interese.
2.	Čas zgodovinskega avtorja. Posebnega pomena so Crnjanskega vojaške izkušnje iz Galicije, kjer je bil avstro-ogrski vojak, njegov »sumatraizem« in njegova poveznost s književno avantgardo. Crnjanski, ki seje rodil v Čongradu v Banatu in se izobraževal pod Avstro-Ogrsko, se je moral v I. svetovni vojni bojevati proti svojim rojakom. Iz vojne seje vrnil domov ogorčen. Njegova osebna usoda brezdomca, ki je bil prisiljen služiti tuji sili, je bila obenem narodna usoda. Njegova odtujenost odkriva tudi trajni vpliv na njegov estetsko-idealistični koncept »sumatraizma«. V Razlagi »Sumatre« {Objašnjertje »Sumatre«, 1920)" Crnjanski piše: »Osetih, jednog dana svu nemoč ljudskog života i zamršenost sudbine naše. Video sam da niko ne ide kuda hoče i primetio sam veze, dosad neposmatrane.« Čeprav so bile Selitve napisane več let po tej »razlagi«, je za glavne junake romana prav tako značilna »neskončna ljubezen do daljnjih hribov« in povezava med njimi skoraj izključno temelji na zvezi z »daljnjim«. Za srbsko vojaško ljudstvo v Selitvah iz 1929 je značilno tudi to, da je vse, kar pripovedovalec imenuje »moje« in »naše«, primitivno, divje, elementarno, medtem ko je vse tuje omikano in disciplinirano. Novica Petkovic vidi v tem jasno misel umetniške avantgarde, ki tradicionalno vrednotenje naravnega-kulturnega obrne na glavo, saj ima kulturno za nenaravno, umetno.23
3.	Ča s zgodovinskega bralca. Razen čisto osebnih predpostavk na bralčevo razumevanja besedila vplivajo še biografski vidiki, interpretacije prejšnjih bralcev in asociacije s sočasnim narodnim položajem. Prav v tej zadnji točki so Selitve, roman o izseljevanju v Evropo24 in iskanju nove domovine, dosegle nesluteno aktualnost. Poleg vojn je treba omeniti neskončne selitve »jugoslovanskih« delavcev na sever.
Zaključki. Selitve so zavestno pisane s stališča prvega desetletja po I. svetovni vojni, ki sovpada z ustanovitvijo jugoslovanske države. Sedanji politični položaj na ozemlju Jugoslavije kaže selitve Vuka Isakoviča v novi luči. Janez Rotar opisuje ta pojav takole: »Zgodovinska (avtentična) fabula odstopi prostor zgodovinskemu
22M. Crnjanski, Lirika (Beograd, 1968), str. 115-119.
23N. Petkovič, Seobe M. Crnjanskog (Beograd, 1985), str. 96,97.
24J.-P. Locher, Historie und Historizität, predavanje v Bernu 1988.
mediju, prek katerega se izraža pogosteje obče kot ožje zgodovinsko avtorjevo izkustvo, ki ga bralec sprejema ob svojih izkušnjah.«25
Pri tem drugem tipu zgodovinskega romana, ki ga Rotar postavi v 1. polovico 20. stoletja, je avtorjeva zgodovinska izkušnja izhodišče in urejevalno središče pripovedi. Pri Rotarjevevem prvem tipu, v zgodovinskih romanih, nastalih do 20. let 20. stoletja, je izhodišče pripovedništva avtorjeva poljudna zgodovinska izkušnja; pri Rotarjevem tretjem tipu pa izstopa avtorjeva konkretna družbena izkušnja, ki je povezana z zgodovinsko teorijo kot virom »zgodovinskega« pripovedništva.
Glede na to, da je v književnem delu fiktivni pripovedovalec sam del pripovedi, lahko gledamo na literarno zgodovinsko besedilo kot na besedilo, ki vključuje neizogibno perspektivnost do svojega predmeta, ki je tudi rezultat raziskave. Zgodovinska in obenem znanstvena raziskava takega besedila pokaže dvojno korist: besedilo, ki vrta po zgodovinskem gradivu, lahko po eni strani doda nove vidike ali popravi že obstoječe, po drugi pa to »fiktivno« raziskovanje zaradi svoje jasno izpostavljene perspektivnosti lahko vodi h kritični zavesti o osnovah zgodovinskega spoznavanja. Po tej zadnji prednosti se razlikuje od ostalih Rotarjeva tretja vrsta zgodovinskega romana, ki jo Rotar nadalje označi kot »historično projekcijo«, podobno Ecovemu prvemu tipu, v katerem je zgodovini odmerjena stranska vloga fiktivnega dogajalnega ozadja. Kritična zavest o osnovah zgodovinskega spoznavanja ima lahko zelo omejeno vlogo v Rotarjevem prvem tipu. To se zgodi v primeru, ko en glas v pripovedi, v glavnem pripovedovalcev, sovpada z implicitnim avtorjem, ki pogosto predstavlja glas tesno povezane skupine ljudi; tj. ko pripovedništvo postane dokument ali program. Šklovski imenuje to sovpadanje »tendencioznost« in ga definira kot »nezamaskirano poštenost«.26 Aage Hansen-Löve govori o podrejanju avtonomnosti zgradbe mimetični ali ideološki dolžnosti.27 Tovrsten primer v sodobni literaturi je delo Vasilija Belova Vse vperedi. V primeru, ko manjka nezdiferencirano ozadje z množicami, besedilo dobi preroške poteze; ko je skupina obrobna manjšina, besedilo dobi nadih konspiracije. S tega stališča bi bilo zanimivo raziskati roman Leonida Gabyševa Odljan, Hi Vozduh svobody. V Rotarjevem tretjem tipu (kjer je izhodišče pripovednega avtorjeva konkretna družbena izkušnja) je zgodovinsko gradivo obdelano le minimalno, pripovedovani čas ostaja čisto zgodovinsko sredstvo (jasna vzporednica temu je Ecova ljubezenska zgodba). Intenzivnost obdelave zgodovinskega gradiva narašča od Rotarjevega tretjega do prvega tipa, in od Ecovega prvega do tretjega.
Kaj je zgodovinska vsebina Selitev (1929)? Kot smo videli, predstavitev zgodovinskih dogodkov in njihovo ponotranjenje v ekonomskem in družbeno-kulturnem kontekstu ni v ospredju. Osnova pripovedništva je avtorjeva zgodovinska izkušnja. Vseeno pa pripovedovani čas ne predstavlja le zgodovinskega ozadja. Čeprav Crnjanski predoči resničnost v vzdušju povojnih let, pa lahko govorimo o »portretu zavesti« panonskih izseljencev, ki podpira določene zgodovinske dogodke in pomaga k njihovemu razumevanju. Vendar pa ta portret zavesti (ali duha časa) ni naslikan z zunanjim avtoritativnim opisom, ampak z rekonstrukcijo zavesti različnih oseb, ki
25J. Rotar, Književnost in spoznavanje (Ljubljana, 1985), str. 203.
2,'V. B. Šklovski, Teorija prozy (Moskva in Leningrad, 1925), str. 209.
'7A. a. Hansen-Löve, Der Russische Formalismus (Dunaj, 1978), str. 276.
poteka v strukturi samega besedila. To bi radi ponazorili z dvema strukturnima prvinama: z organizacijo prostora in s skladenjskimi konstrukcijami v romanu.
Bralčevo mnenje, da junak spi pod milim nebom, v prvem prizoru Selitev (1929) se spremeni (če se sploh spremeni) šele v drugem pasusu, kjer je eksplicitno omenjena »hiša«. Izkaže se, daje prebivalec v tej hiši žaba, najbolj tipični prebivalec močvirja. Prizor z žabo omogoča ne le rekonstrukcijo taboriščnih razmer v bralčevi zavesti, ampak tudi karakterizira Vukov odnos do tega nenavadnega prebivalca, ki pritegne samo Dafinino pozornost, ker je ponoči po naključju stopila nanjo. Jezik Selitev (1929) temelji na zgoščeni, napeti, neprestano prekinjani povedi, za katero se pogosto zdi, da omahuje tako skladenjsko kot logično. Njen vznemirljivi značaj in ohlapnost podirata skladenjsko stabilnost. Poved v tem stilu ne obstaja kot celota, ampak se zaganja k naslednji in s tem ustvarja zagnan, enolično udarjajoč ritem na ravni besedila, kije še dodatno utrjen s ponavljajočimi se zlogi, besedami, povedmi in celimi pasusi. Ta zagnana, ekspresivna, nediskurzivna poved se ustvarja z ritmično-asociativno zvezo poudarjenih, logično nepovezanih, razbitih sintagem. Značaj teh povedi odraža selitev Vuka Isakoviča, čigar bitke na tujem, pod tujo zastavo, so povezane le z njegovim pustolovskim potovanjem.
Klasični historizem je v prizadevanju za novo objektivnost skušal interpretirati zgodovinske dogodke v duhu njihovega časa. V Crnjanskega Selitvah (1929) se rekonstrukcija zgodovinskega duha časa postavlja v okvir časa rekonstrukcije. Do te mere lahko govorimo o doslednem historizmu.
Iz angleščine prevedla
Marta Pirnat-Greenberg
Zusammenfassung
M. Crnjanskis Roman Seobe (1929) handelt vom Leben einer serbischen Volksgruppe in der Vojvodina (1744-1745). Es sind Nachfahren jener Einwanderer, die 1690 unter Arsenije III Crnojevič vor der türkischen Oppression geflüchtet und in ihrer neuen Heimat zu Söldnern Österreich-Ungarns geworden sind. — Ein historischer Roman. Crnjanski schildert allerdings die oft kriegerischen Ereignisse vorwiegend durch das Prisma seiner Protagonisten, die in einer Retrospektive ihre eigene Vergangenheit wieder aufleben lassen. Dadurch erklärt sich der ausgedehnte Gebrauch des Aorists (gegenüber dem Primat des Perfekts in Seobe, 1962). Der ökonomische und sozio-kulturelle Kontext fällt weitgehend weg. Die Sinnlosigkeit des Kriegsdienstes für fremde Interessen wird überdies mit der eigenen Kriegserfahrung des Autors assoziiert, der im 1. Weltkrieg auf der österreichisch-ungarischen Seite gegen seine Landsleute zu kämpfen hatte. Des weiteren ist das Sehnen des Hauptprotagonisten nach einer neuen Heimat im fernen »Russland« auf dem Hintergrund von Crnjanskis »sumatraistischen« Konzept (vgl. Objainjenje »Sumatre«, 1920) der ersten Schaffensperiode zu sehen. So erscheint die historische Erfahrung als Ausgangspunkt und organisierendes Zentrum des Textes (J. Rotar) — das historische Ereignis tritt zurück. Trotzdem muss Seobe als historischer Roman im Sinne U. Ecos bezeichnet werden — ein Roman, der zu einem besseren Verständnis der Vergangenheit beiträgt '— weil zum einen auch der nichtfiktionale (geschichtswissenschaftliche) Text ein narratives Konstrukl darstellt, dessen Diskurs (Fachsprache, Kompositionsregeln, theoretisches Bekenntnis, Erzählhaltung) lediglich eine intersubjektive Gültigkeit innerhalb einer »Schule«, sozialen Gruppe oder Bewegung beanspruchen kann, und weil zum andern es Crnjanski gelingt, eine Bcwusstseinswelt wiederzugeben, die weder anachronistisch, noch der Historie wirklich zugänglich ist. Die darin implizierte Thematisierung der eigensten Interessen und Obsessionen des historischen Autors erlaubt von einem konsequenten Historismus zu sprechen.