1112
otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
Uredil
A 33, t © XX 2C IT Ž i Ö-
___m
VII. tečaj.
S. Gregorčičeva knjižnica Ljubljana.
i Iijubljani.
Izdalo društvo „Pripravniški dom". Natisnila Katoliška Tiskarna. 1899.
1112
N
IV \ i
KAZALO.
V
Pesmi.
Stran
Pozdrav malim čitateljem
Dvojno cvetje
Bratec in sestrica — ateju
za god .... . Često ......
Junaka ......
Pridi! .....
Deček in psiček Prišla res je pomlad
Ne zabi......
Večerni zvon .... Zaspanček .... Oblaček . Vsak me, deca, lahko sliši Samoglasniki Bolnega pastirčka tožba .
V	prvi god
Čebelice zum, zum, zum Pred spanjem Samosrajčnik naš Naš Janko . . Metuljček . . . Zidarji ..../. Jutro
O ribici. (Basen) Vsikdar povsodi Koncem počitnic Pod hruško . . Sirota Jelica . . Tiha njiva . . . Oh, Katica mala Detetu . .
V	najlepši noči Miklavževi darovi Ej, ti snežec . .
14
24 46 56 56 62 70
77
78 87 90 94
103
104 104 120 122 122 126 126 141 141 143 154 158
163
164 164 164
189
190 190
i \ \ P ' Povest^ po
Pjsi, povedke itd.
pri-
stran
5 10
52,
13 19
28 39 42 46 73, 91 55
Mali zdravniki .... Janezkov strah .... Kdor je zadovoljen, najmanj
potrebuje......
V snegu........
Moji znanci 25, 35, 84, 105, 167
184
Na pustni torek .
Sušeč.....
Kuharčkova kava Poštenost . . . Pomladni spomini Mihec — nàgajivec Zvonček .] . . . Seštete sladeice Evina hčerka . . Šmarnice! . . . Kako opravilo ima naša ljuba nebeška Mati v nebesih .......
Lastovke.......
Svidenje......99,
Kamen naj priča ....
Konoplje.......123
Nož.........132
Žalostna smrt mladega generala .......138
Jesen........148
Jež.........155
Srečen........165
O Miklavževem .... 182
57 62 67 71
75 78 116 118
Poučni sostavki.
Nebeška lestvica:
1. 2. 3.
5.
6.
Vvod.....
Krščanska vera . Krščansko upanje Ljubezen do Boga Ljubezen do bližnjega Pobožnost
7.	Lepi zgledi
8.	Modrost .
9.	Pravičnost
10.	Srčnost .
11.	Zmernost
12.	Konec Sveti trije Kralji Bodi krotak in priljuden Spominek prvega
obhajila . . Marijini častilci Srčnost . . . Sv. Vendelin
svetega
Stran
2 17 33 49 65 81 97 114 129 145 161 178 9 40
88 120 137 152
V zabavo in kratek čas.
Kratkočasnice . 14, 32, 48, 96 128, 144, 160, 176 Uganke in šaljiva vprašanja 16 32, 64,80,96,112,128, 144,160 Naloge.......48
Pesmi z napevi.
Zima .... Večerna molitev Večer ....
15 31 47
Str*'
Pri ognju......(k
Ptičje gnjezdo.....Ti
Ptica v kletki.....?..
Mačku........11:
Petelin junak.....IS
Oba junaka......
Siromak.......1J
Bolno dete......
Bolna mati......19J
Slike.
Sv. trije Kralji . .
Zima......
Angeljček s šopkom Skupina otročičev Večerna molitev . . Sv. Frančišek Šaleški
Večer......
Zvonček .....
Pri ognju .... Lepšanje Marijinega altarja Jezus obhaja sv. Janeza Na sejmu Maček
Marijini častilci Petelin junak Sv. Arkadij Oba junaka Sv. Vendelin Siromak
Deklica na grobu Bolno dete V najlepši noči Bolna mati . Angelj varuh

Št. 1. Ljubljana, dné i. januvarija 1899. VII. tečaj.
otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
(Priloga Vrtcu.)
Pozdrav malim čitateljem.
pet „Angeljček" vas skupaj kliče, Krog sebe zbira otročiče,
?Želi po vsem slovenskem svetu Vam srečo, radost v novem letu; Blažiti hoče vam srcé, Bistriti glavice mladé.
V nebesa kazal bo stezico, Učil vas sveto bo resnico, Kako Bogu zvesto služiti, Kako se grehom izogniti, Kako otrok nedolžen, čist Obrača zlati čas v korist.
Pa „Angeljček" bo kazal tudi, Kako se po napornem trudi Prijetno more počivati, Zapeti kaj, se poigrati; Veselo deco ima rad, Zato šaljiv bo mnogokrat.
„Internus".
m
\ '
A
Nebeška lestvica.
i. v v o d.
rečni dan prvega sv. obhajila je minul, ljubi otrok! Jezus Kristus je prišel prvikrat v tvoje srce in te bo odslej večkrat osrečil s svojim milostipolnim prihodom. „Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam", govoril je ljubi Jezus apostolom, ko se je poslavljal od njih. Tudi nam vsem veljajo te besede. Pri prvem sv. obhajilu jih je nebeški Zveličar tebi posebej dopolnil. Kako dober, kako zvest je ljubi Jezus!
Kaj pa ti, otrok ? Srce ti je vneto goreče ljubezni do Zveličarja. Ali bo tako ostalo? — Prelepo vshaja marsikatero jutro solnce, in nebo zažari v rožnati jutranji zarji. Kmalu pa se jamejo vzdigovati megle in oblaki, zakrijejo solnce in napravijo pust, deževen dan. Solnce božje milosti ti ogreva in razsvetljuje dušo, ali je nemogoče, da bi pregnali nebeško milost megle in oblaki greha? To, ljubi otrok, bi bila največja nesreča, to bi bila od tvoje strani največja nezvestoba proti Jezusu. Zato moraš vestno skrbeti, da ostaneš zvest svojim trdnim sklepom, da bo tvoje srce vedno pripravljeno sprejeti nebeškega Zveličarja, da boš tega Zveličarja potem kdaj gledal od obličja do obličja v nebeškem kraljestvu.
1. Ko je bil deček Dominik Savio že šest mesecev gojenec v zavodu sv. Frančiška Šaleškega v Turinu, sliši nekdaj pridigo, kako lahko se človek posveti. Zlasti tri misli je pojasnjeval pridigar, ki so globoko ganile Dominika. Rekel je: Bog hoče, da se vsi posvetimo; ta naloga je lahka in veliko plačilo je pripravljeno tistim, ki jo dopolnijo. Silno je uplival ta govor na otroka in vsega vnel z ljubeznijo do Boga. Bil je pa nekaj dnij potem manj vesel, kakor navadno. To so opazili njegovi tovariši, pa tudi njegov prednik, ki ga
je prašal, če je morda kaj bolan. „Ne-', odgovori Dominik, „še le prav zadovoljen sem." „Zakaj ?" vpraša prednik. „V sebi čutim goreče želje in koprnenje posvetiti se", pravi otrok, „nisem mislil, da bom mogel tako lahko zvest biti Jezusu. Ko sem spoznal, da je človek lahko prav vesel in vendar zvest učenec Jezusov, hočem še bolj zvesto spolnovati sklepe prvega sv. obhajila. Ali ne ravnam prav?"
Predstojnik pohvali ta sklep. Priporoča mu, naj bo zlasti stanoviten v pobožnosti in učenju. Tudi mu ukaže, naj se le udeležuje razvedril in poštenih iger, ki so jih napravljali tovariši pod nadzorstvom prednikov'.
O neki drugi priliki je hotel vodja v zavodu skazati mladeničem posebno ljubezen. Privolil jim je, naj vsak zapiše na listek, kaj želi, in spolnilo se jim bo, kolikor le mogoče. Mnogo smešnih in čudnih prošenj je dobil vodja, Dominik pa je zapisal na košček papirja samo te-le besede: „Prosim, skrbite za me, da rešim dušo in se posvetim!"
2. To je tudi tvoj namen, ljubi otrok! V to si bil odločen po sv. krstu. Takrat si po svojih botrih obljubil, da se odpoveš hudobnemu duhu in da hočeš služiti Bogu. Pri sv. obhajilu si stopil v veliko tesnejšo zvezo z Bogom. Nič velikega pa ne moreš storiti Bogu, kakor tudi svojim starišem v veselje ne moreš napraviti kaj posebnega. Nekaj Bogu zelo dopadljivega pa lahko storiš, da namreč njemu podariš svoje srce. Ravno ta ljubezen do Boga, ta skrb, vse odstraniti od duše, kar bi zalilo Zveličarja, je podlaga, ako hočeš zvest ostati trdnim sklepom prvega sv. obhajila in hoditi po poti, ki pelje v zveličanje.
Svet pa bo poskušal tvojo stanovitnost in si bo prizadeval, dobiti te v svojo službo. Vsaka starost ima svoje skušnjave, in tudi mlada leta niso brez njih. Hud boj je človeško življenje. Premagal pa boš skušnjave, ako si prizadeneš posnemati Zveličarja, ki se je pri sv. obhajilu združil s teboj. On, največji Gospod, se je včlovečil in preživel vso otroško in mla-deniško dobo, da ti s svojim življenjem kaže najlepši zgled, hoditi po poti čednosti. Že iz hvaležnosti ga moraš posnemati. Kaj je pridobil mili Jezus, da je
preživel otroška leta ? Samo trpljenje in težave je moral prenašati. Ako pa ti posnemaš Jezusa in si prizadevaš njemu v čednostih podoben postajati, boš že v tem življenju užival veselje in nepopisno srečo in boš vedno bolj vreden nebeškega plačila. Jezus te bo vedno bolj ljubil in ti dajal \ ečjih milostij.
In kako lahko se bližaš Jezusu in premišljuješ njegovo življenje! Nikjer ne najdeš ne jedne poteze, ki te bi odvračevala od njega. On v mladosti tudi čudežev ni delal, da bi pač ti ne imel nikakega izgovora, da ga ne moreš posnemati.
3. Pri tem opravilu ti bo pomagala zlasti Marija, ki jo ravno s tem tudi posebno častiš, ako posnemaš zglede njenega božjega Sina. Angelj varuh, ki v nebesih moli Zveličarja, te bo podpiral pri tem delu. V veliko pomoč ti bodo tudi oni svetniki, ki so v mladosti posnemali čednosti nebeškega Deteta. Prebiraj prav rad njih življenjepise in gledal boš kakor v ogledalu življenje nebeškega Deteta. Živo si predstavljaj, da ti svetnik kliče: „Posnemaj mene, saj sem jaz v tem posnemal Jezusa!" Ti otrok pa prosi pomoči nebeške ljubljence in reci: „Kako te morem posnemati in za teboj hoditi, ako mi ne pomagaš. Podaj mi roko in stoj mi na strani, kakor je Jezus tebi storil!" Kako radi ti bodo svetniki pomagali. Tako je ravnal neki poljski deček Albert, ki jè posebno častil sv. Stanislava Kostka in je dosegel veliko popolnost.
Poučil te bo, ljubi otrok, letos „Angeljček", za katere čednosti si moraš posebno prizadevati. Videl boš, kako se napreduje v čednostih, ako posnemaš otroka Jezusa in svetnike. Dobro preudari te nauke in ravnaj se po njih. Bodo ti prava nebeška lestvica. Bojuj se zoper sovražnike zveličanja in trdno se oklepaj te nebeške lestvice ! Kakor očak Jakob boš kedaj zagledal na vrhu Gospoda, ki bo tvoje obilno plačilo.
Al. Stroj.
Mali zdra
(Spisal J.
§2
ragi moj čitatelj, povej mi, predno bereš dalje, ali te je že kdaj prav pošteno bolel zob. Če te še ni bolel, srečen si, poskusil si še malo in živo potrebuješ, da zveš o tej bolezni kaj več. Če si pa že skusil, kaj se pravi zob, tedaj boš imel gotovo sočutje s sosedovim Jožkom, kateri je grozno trpel v tem oziru, kakor boš bral, in se ne boš čudil, da so ga tovariši ozdravili na tako nenavaden način.
Če se ne motim, uprav pred svetim Jakobom tisti četrtek je bilo. Da ni bilo oni dan šole, se še živo spominjam, in da je bilo v onem času, ko smo tako neizrečeno težko čakali konca šolskega leta, mi tudi ni ušlo iz glave. Tisti četrtek torej — matere ni bilo doma — sem ušel k sosedovim v vas. A nič kaj me ni razveselila novica, da ni strica doma. Tako radi smo se zbirali okoli njih, ker so nam vedno kaj veselega povedali; tisti dan pa so šli v malin. Vrhu tega je Jožka, mojega neločljivega tovariša, hudo bolel zob.
Županov in Sajevčev in še nekaj drugih je kmalu opazilo, kam sem zavil, in rti bilo treba dolgo čakati, da je imel bolni Jožek okoli in okoli sebe same dobre dušice, ki so ga tolažile in mu skušale na vsak način olajšati neizmerne bolečine.
„Pa si že dejal gor onih kapljic in brinjevega cveta?"
7 p ""
v ??
„In si držal z nagnjeno glavo zob v mrzli vodi?"
„,,£e.
„In si poprosil strica za par peresc tobaka?
„„Tudi, saj bi se bil skoro zadušil nad njim.""
„Nič, nič!" dé Županov. „Kaj te bomo tukaj milovali, ko ti ne pomaga nobena stvar. Veš. kaj, nekaj pavole vtakni v uho, da te sapa ne bo prepihavala, in hajdi z nami, gremo naproti vašemu stricu, saj imajo priti vsaki čas iz malina. Stric nas gotovo poberó vse na voz in gonili bomo ,sivca' in ,lisko', da bo veselje."

„Saj res, saj res! Hajdi, Jožek, le z nami in videl boš, da ti odleže po poti zob---."
Vse vpije, vse se odpravlja z dvorišča, vse gleda na bolnega Jožka, ki se končno mora le podati, ko ga primeta dva krepko za pazduho in ga tirata z nami.
Že smo zunaj vasi, že korakamo veselo po cesti proti malinu. Zupanov poln veselja, da nas je toliko skupaj, nas začenja uvrščevati po dva in dva, da bi korakali po vojaško, kar Jožek glasno zaplače, potok solz se mu ulije iz očij in glasno, zategnjeno se čujejo glasovi: „Moj zob, moj zob, oh, moj zob!"
„Nič, moj zob!" dé Županov. „Pazi na moja povelja, da ne zmešaš koraka, in hipoma pozabiš na zob. Tedaj še jedenkrat: jedna — dve, Jedna — dve!"
In šli smo res po vojaško. Županov spredaj kot poveljnik, mi pa smo korakali po njegovem taktu, in Jožek je trobil in trobil samega joka toliko časa, da je res zmedel korak, zvlekel se na trato ob cesti in tamkaj zleknil se po tleh, z glavo v dlan, tako, da se je sedaj razlegalo vse drugače, bolj zamolklo: „Moj zob, moj zob!"
„Iz tega vne bo nič. Tako ne moremo naprej", maje z glavo Županov in stopi bliže. „Poskusimo naj-zadnje, kar menim, da bo tudi najbolje. Ti, Sajevčev, saj imaš še tisto vrvico, ki si mi jo včeraj ponujal za bič? — Dobr< ! Le sem ž njo! Vi drugi pa primite za roke Jožka in če ne more hoditi, ga nesite, saj vas je dosti. Alò, le brzo za menoj!"
Nekako začudeni, vendar ubogamo glas poveljnikov, zlasti ker se Jožek ni protivil. Županov nas zapelje čez plitvo dolinico na reber ob Pivki in nas ustavi pod ličnim, ne predebelim lipovim drevesom.
„Tukaj - le, vidiš, Jožek, boš rešen jedenkrat za vselej tistega svojega zoba. Saj bi bil rad, kajvne?"
Jožek prikima, vendar nekako plaho gleda Županovega, kako urno razvoljava motvoz.
„Kje imaš oni čekan, hudobni podočnik, nesnago zobasto grdo?"
Jožek zazija široko in pokaže s prsti na desni strani zgoi"nje čeljusti zob, ki sev je premaknil dvakrat sem in i je, ko ga je trdo prijel Županov.
„Hu-u! Ne tako! Pojdi proč, sicer znorim."
„„Le stoj, le stoj! Saj toliko potrpi, da ga zmerim z vrvico, kolik je, sicer ti ne morem pomagati. Ti ne veš, kako jaz zdravim.""
To rekši, ovije vrvico okoli bolnega podočnika in zaveže vozel vtako trdo, da se Jožku kar zvezde pokažejo in da Županovega do krvi ugrizne vv palec in bi ga bil še tudi dobro obrcal, da ni bil Zupanov uren in se mu umaknil.
„Le miruj, fantiček, le miruj. Kmalu bo bolje. A vrvico le pusti pri miru. Oho! Pri miru, pravim. Pri-mita ga dva za roke. Tako! Le stojte, koj bo, koj."
Tu priveze ostali konee motvoza za lipovo deblo, se vstopi za Jožka, ga objame čez pas in ukaže drugim, naj se oklenejo zadej zanj in tako naprej drug za drugega.
„Vidva, ki držita za roke, potegnita, ko ukažem, in tako vsi drugi. Tedaj: jedna, dve, tri —--!
Jeden bolesten vzklik — in vsi pademo vznak. In ta reber, ta šmentana reber, na katero nismo preje nič mislili. V drugo in tretje sem se že prevrnil po glavi, predno sem se ustavil.
Kar se začuje s ceste glasen krohot.
„Stric, stric!" začnem, „že gredó iz malina."
Na ta klic se jih vzdrami več in, ker se jim nekako neprijetno vrti v glavi, lezejo počasi proti meni.
„Kje je Jožek? Je-li še živ? Res je, nekoliko prehudo sem potegnil", dé Županov.
„Nič hudega, nič, da je le zunaj!" oglasi, se Jožek v dolini in veselo se smejoč, koraka proti Stefetu in ga objame.
„Kaj ne, da znam izvrstno zdraviti, bolje nego vsi dohtarji v trgu?!"
„Izborno si naredil, res!"
„Jaz nisem še kaj takega videl."
„Jaz tudi ne."
. „Jaz tudi ne."
„Kaj boste tu vpili kot jesiharji. Stric nas pa čakajo na cesti. Uprav sedaj so ustavili in gledajo po nas", začnem še bolj kričati.
„Saj res, stric. O, kako bodo veseli, da nimam več tega zoba", začne samega veselja in hiti prvi navzgor.
Prišedši do lipe, zagledam osodepolni zob viseti na vrvici. Jožek ga brž popade in dirja ž njim proti stricu in jim pripoveduje ves dogodek.
„No", rekó nazadnje stric, „sedaj si rešen. Boš dal saj po noči mir doma in ne boš vedno tarnal za zob. Ampak lepo vas je bilo gledati nav rebri! — No, sedaj pa le brž na voz. Koliko vas je ? Štiri, pet, deset. No, bo že dovolj prostora. Le hitro!"
V hipu posedemo po ,lojternicah' in samega smeha in ukanja se komaj zavemo, kdaj smo doma.
^	Dvojno cvetje.
b okencu Anka sedi, Na prosto upira oči, Vso zemljo zelena pokriva odeja, In vsaka pod cvetjem uklanja se veja.
A črno je sinje nebo, Da solnca ne vidi oko. „O mamica, dvomim popoldne že celo, Da drevje le belo bi cvetje imelo,
Da drevje na svetu samo Dišalo tako bi lepo." A čudno ! Leteti po zraku kosmiči Začn6 in zeleni se belijo griči.
„Oh, mamica ali je res,	f
Da cvetje ne pada z dreves, Poglejte, nebo le visoko nam meče To cvetje prebelo, to cvetje dišeče;
Oh, naj vam šopek naredim, V trenotku povrnem se ž njim !" In naglo od okenca deklica vstane Loputne z dvermi, pa iz sobice plane.
A vrne se Anka nakrat, In k peči pritisne oplat : ,,Po zraku to belo sem cvetje lovila, Da šopek bi, mamica, vam naredila,
A cvetje to nič ne diši, In sproti se v roki stopi"; Nakremžijo Anki se ličeca mlada, „Oh, mamica, mamica, snežec zapada !"
Gregor Gornik.
Sv. trije Kralji.
fjprelepa zgodba o sv. treh Kraljih vam je gotovo tpf dobro znana iz šole. Iz te zgodbe ste lahko sprevideli, kako imenitni so ti trije modri in sveti možje. To potrjuje tudi sv. cerkev s tem, da tako slovesno obhaja njihov god po vsem katoliškem svetu. Pa tudi v vsaki dobri hiši se to vidi, ker pobožno ljudstvo ima povsod v veliki časti sv. tri Kralje. Saj si še lepih
in poštenih jaslic ne moremo misliti brez sv. treh Kraljev in njihove zvezde. Zato sem pa mislil, da bom vam jako ustregel, ako vam podam lepo sliko treh Modrih.
Priporočajte se zopet letos prav zaupno tem velikim priprošnjikom v nebesih. A samo priporočati se jim, še ne zadostuje; treba je te goreče častilce Jezusove tudi posnemati. Kako pa? Najprej v tem, da radi hodite v cerkev. Glejte, ti svetniki so morali prehoditi dolgo dolgo pot, da so prišli do Jezusa. Vi pa imate
vse drugače. Le nekaj stopinj se prestopite, pa ste « cerkvi pri Zveličarju. Pa tudi v cerkvi jih posnemajte v spoštovanju do Najsvetejšega. Bili so imenitni in 1 oblastni gospodje, in vendar ponižno" pokleknejo in klečč molijo božje Dete.
Tudi darovati morate kaj Jezusu. Čeravno nimate zlata, kadila in mire, nič ne de; darujete mu lahko še kaj boljšega, kaj takega, kar ima Jezus še veliko rajše. Gotovo ste že slišali, da se prav dobro srce imenuje tudi „zlato" srce; če je kdo prav zelo dober in priden ter stori vse, kar je Bog zapovedal, pravimo: „Ta človek ima zlalo srce!" Ako ste tudi vi na vso moč pridni, tedaj darujete Jezusu pravo, čisto zlato. Kadilo naj vam pomeni molitev. Kadar v cerkvi denejo duhovnik kadilnih zrnc na žrjavico, se tako lepo dim vzdiguje kvišku in razširja se kaj prijeten duh. Glejte, jednako se godi, kadar prav lepo pobožno molite: svQte misli in željč se vzdigujejo proti nebesom in so kakor prijetna dišava Bogu močno všeč. Mira pa je grenka reč in pomeni trpljenje. Če toraj prav krotko in mirno potrpite, kadar vas zadene kaj hudega; ali pa če si celò sami naložite kaj težkega ali pa si odrečete kaj prijetnega iz ljubezni do Jezusa, tedaj mu darujete dragocene mire.
Ako tako junaško posnemate sv. tri Kralje, potem % — blagor vam!
Janezkov strah, i
i
o je Tomažev Janezek z izvrstnim vspehom dokončal domačo štirirazredno šolo, si je izmislil, da bi se šel učit trgovine. Oče in mati sta mu rada uslišala to prošnjo, ter poizvedovala, kje bi se dobilo primerno mesto zanj. Niso dolgo popraševali, našli so kmalu dobro hišo in trgovca, kateri je bil pri volji Janezka vzeti v poduk. Prišel je dan ločitve. O, da bi vi videli Janezka, kako se je kremžil in solzice točil, ko se je spomnil, da bo moral za več let v daljni trg,
ter zapustiti svoj mili rojstni kraj, bratce in sestrice, lepe travnike, kjer je poskakoval in se radoval. Hudo mu je bilo pri srcu, rad bi- šel, in rad ne, in nekako se je obotavljal, ko so ga oče opozorili na odhod. Oglasijo se pa oče ter rečejo s svoio možko besedo: „No ali greš, ali ne? ako nočeš in, b9deš pa doma krave pasel." Janezek še jedenkrat milo pogleda vse naokrog in hajdi na voz, in odpeljal se je z objokanimi očmi v določeni trg.
Poslovljenje od doma in domačih še ni bila največja nesreča, še hujše je bilo v prodajalnici, ko se je moral po cele dni učiti, in si v glavo vbijati uteži in mere, ter delati in prodajati. No, bil je še precej brihtne glave, pa tudi vstrajen, ter je prestal svoja leta, za plačo pa je dobil samo izvrstno spričevalo." Kaj pa sedaj ? No, naš Janezek ni hotel kruha jesti vedno pri jednem gospodarju, hotel je tudi poskusiti, kakega imajo drugi. Gnalo ga je nekaj pe svetu, in to tudi zaradi tega, da bi se naučil kaj več jezikov (in res sedaj govori štiri), šege in navade drugih narodov; sploh njemu je bila slovenska zemlja premajhna. Poslovil se je torej od svojega gospodarja ter v spremstvu z očetom se odpeljal po železnici in nekaj ur še po morju tja daleč na hrvatsko mejo, v mesto B.
Vse ptuje, vse drugačno se mu vidi tukaj. Le to ga je tolažilo, da je imel tukaj svojega bratranca in teto. Ke>" sta imela tudi prodajalno,- vzela sta ga k sebi v službo. Kmalu se je privadil ondajšnjih običajev ter se naučil tudi hrvatskega in laškega jezika. Namen moj pa ni popisavati njegovo življenje in nadaljnje delovanje, marveč samo jeden dogodek vam hočem pove-' dati, ki bo gotovo zanimal tudi vas.
Bilo pa je tako-le: Janezek je imel spalno sobo v prvem nadstropju sam za-se; na levo stran njegove sobe gospodar, na desno pa teta, in skozi Janezkovo sobo se je šlo ven na mostovž. Zvečer, ko se je ulegel ob navadni tiri k počitku, je kakor običajno precej trdno zaspal. Zdi se mu, da v sanjah sliši šivalni stroj šivati, pa ta dozdevnost ni dolgo časa trajala, ker se res popolnoma zbudi. Pa kaj je to? saj menda res nekdo v sobi šiva na 'šivalni stroj? Posluša, a ušesa
slišijo dobro, da je res. Morebiti je pokojna šivilja, koja je pred nekaj časom tukaj umrla, prišla nazaj šivat? O joj! premislite si Janezkovo stanje. Šivilja sedaj bolj glasno obrača stroj, sedaj bolj tiho, Janezek pa komaj še sapo lovi, in smuk z glavo pod odejo. Pa tudi tukaj vedno sliši dozdevni stroj. Strah ga je, in ker šivanje le ne neha, se počasi in tiho splazi raz postelj. Dolgo časa stoji ter premišlja, kaj bo z njim. Ojunači se vendar ter gre z zatisnjenimi očmi teto klicat. Tiho odpre vrata ter jo zbudi. „Kaj pa je?" se oglasi teta. „Oh teta, ona šivilja, koja je pred nekaj meseci tukaj umrla, je prišla nocoj nazaj šivat na stroj v mojo sobo." Teta na pol nevoljna na pol zaspana se na drugo stran obrne in zamrmra: „Ne bodi nespameten! kaj se ti sanja, v posteljo pojdi, ter zopet spi."
Hočeš nočeš se naš Janezek tiho priplazi nazaj k svoji postelji. Ker pa ne neha še šivati, njemu pa je vroče in se mu lasje jezijo, jo pobriše skozi vrata ter jih od zunaj dobro zaklene. Misli si, da sedaj ne bo več šivalo; pa varal se je, stroj le vedno naprej drdra kakor na sopar. Kaj hočem, si misli, notri ne grem, in res je revček na stopnicah čakal, ves v strahu, belega dne, ter se vedno bal, kdaj bo prišla šivilja z vratmi ropotat.
Zjutraj ves zdelan pove gospodarju, in govorica je šla naprej, da je zvedela sobarica o Janezkovem strahu. Ni se mogla smeha zdržati. Veste, kaj je bilo? Veternica narejena iz kositarja, kakor ste jo že kje videli v zgornji šipi v oknu, katera rabi za to, da se soba prezrači, ter kadar se vrti, se sliši, kakor da bi tekel šivalni stroj. Sobarica pa je oni večer pozabila jo zapreti, in tako je drdrala celo noč v velik strah Janezku. Sami si morete misliti, kako so se mu smejali, ko. jim je dopovedoval, kolik strah je prestal ono noč. In ;tudi vi, mladi bralci, se boste malo nasmehnili Janezkovemu praznemu strahu. Pa le glejte, da se kdaj še sami ne daste strašiti kakemu jednako neumnemu Strahu.	Pivčan.
Kdor je zadovoljen, naj manj potrebuje.
3	„ .C
neki vasi sta živela dva soseda, po imenu Bozic in Cvetko. Oba sta imela obilo otrok, a pridelki njunega posestva so dajali malo živeža. Posebno pa je dolgotrajna suša v zadnjem času obema napravila veliko stisko in pomanjkanje. Ko sta videla, da jima je pošel celo ves živež, napotila sta se k premožnim ljudem prosit podpore.
Obiskala sta že mnogo hiš in tako prišla do nekega lepega in visokega poslopja, kjer je bival imeniten gospod. Tukaj prosita za milodar. Gospod podari vsakemu jeden goldinar. Božič ga vzame in zadovoljen shrani v žep. Cvetko pa ga ni hotel vzeti, ker se je zanašal, da bode dobil več. Ker pa mu gospod noče dati več, vrže mu Cvetko še ta goldinar pred noge ter od\de za Božičem.
Ko gresta tako dalje, prideta do nekega trgovca, pri katerem se je dobilo prav lepo in ceno blago za obleko. Oba sta potrebovala take robe za svoje uboge družine. Božič gre v prodajalnico in kupi blago, a Cvetko si ni upal notri, ker ni imel zadosti denarja, da bi plačal. Manjkal mu je ravno jeden goldinar.
Skesan in žalosten se povrne Cvetko k gospodu ter ga prosi, da bi mu odpustil in dal tisti goldinar. Gospod pa ga ostro pogleda in mu reče: ,fPrej ga nisi hotel vzeti, sedaj pa ti ga ne dam, ker ga nisi vreden." Osramoten gre k Božiču in mu toži svojo nevoljo. Sedaj pa tudi Božio noče poslušati njegovega moledovanja, ampak mu še svarilno reče: „Ti nisi vreden, da bi te kdo obžaloval, ker nisi zadovoljen s tem, kar ti ljudje po milosti dajo. Če bi bil ti takrat vzel denar, kakor sem ga vzel zadovoljno jaz, lahko bi kupil blaga ter spravil obleko za svoje' uboge otroke. Sedaj vidiš, kako ti je tvoja nezadovoljnost škodovala, torej v drugič bodi boljši!"	j	Kristina Košar. '
Jeden bolj prebrisan, ko dru
% .
il je kmet, trd človek, ki je pazil bolj na to, da mu hlapec kolikor mogoče veliko naredi, kakor na to, kako da ga nahrani. Ko sta nekega jutra skupaj zajutrkovala, mu reče: „Cuješ, ker sva že tu pri jedi, pa še takoj južinajva, potem se bo lahko ves dan delalo brez prestanka." — „No, meni je prav", reče hlapec in pristavi, ko pojesta južino : „Hej, gospodar, ako si pri volji, še večerjajva." — „Hajdi", odgovori gospodar. — Ko pa pojesta večerjo, reče hlapec: „To veš, da se gre po večerji spat. Po večerji še nisem nobenkrat delal; torej grem počivat." Kmet se jev zastonj mučil, da spravi hudomušnega hlapca na delo. Sel je spat in je spal do prihodnjega jutra. Od takrat ni kmet nikdar več silil hlapca, naj zajutrkuje in južina ob jednem.
J. Kovec.
giA
Bratec in sestrica
God obhaja danes
Našega se ata,
In srce nam čutno
Čl vstva vzbuja zlata . . .
Kaj naj v god Vam dava? —
Mala sva čestilca,
In ubožna tudi,
Čisto brez darilca! . . .
Zima ostromrazna
Cvet je zamorila.
Daleč proti jugu
Ptice zapodila .. .
Kar oko doseže:
Polja, loge, vrte
Zima je zakrila
Pod snežene prte!
Da je nama cvetje,
Vse bi Vaše bilo;
— ateju za god.
Ptičica bi pela Vam na razvedrilo! — Ali kaj sva rekla? — Kdor jo v srcu ima, Temu ni pomladi Pokončala zima! Pomlad v naših srcih Vije bujno cvetje, In s tem cvetjem druži Angeljsko se petje . . . Cvetje, pesem srčna — Vaše danes bodi; Nate to darilce Ob veselem godi! — Bogec pa dobrotni Naj Vas čuva z nami, Na veselje deci, V radost zlati mami.
Vneslav.
Andantino. P
f. Angelik Hribar.
\ I f
1 r	1
1.	Pri - kaš-lja-la je star-ka zi-ma,	Na-
2.	Po vr - tu se se - ni - ca kla - ti,	Pre-
3.	Mož star-ček se pri pe - či gre - je	In
4.	Po gladkem le-du se o - tro - ci	Dr-
L	mf
t ri mTPFT
r I	I ' • K K p P
1.	guban, suh i-ma o-braz ;	Ko z brado kljuka-sto po-
2.	ma-lo hrane da ji gozd; Zdaj i-maš, za-jec ti u-
3.	kima truden, da za-spf ;	Da bo do-volj za plat-no
4.	-vé, ne ve-jo, kaj je mraz ;	Na - ga-ja-jo si s ke-po
1.	ki-ma, Sneg z ne-ba pri-le-ti in	mraz.
2.	ha - ti, Svoj šti - ri - de-set-dan-ski	post.
3.	pre-jé, Ko - lo-vrat ur-no su - če	hči.
4.	v roči, Ka - ko ve-sel je zim - ski	čas.
./of. Stritar.
35. Zima.
Uganke in šaljiva vprašanji
1. Kje se voda najdražje prodaja? 5. Katera pijača je najmočnejša ?
3.	.Kakšen razloček je mej tem, ki potrka, in onim, ki odpre?
4.	Kaj mora imeti vsakdo, če hoče pritt čez železni most ?
5.	Mojih starišev sin je, in vendar ni moj brat. Kdo je?
„Angeljček", vaš prijatelj, učitelj in voditetj, Se s op et trka na vrata in prosi, da ga blagovolite prijazno vzpre-jemati tudi v nastopnem letu. Želi si dobrih, bogoljubnih otrok. Zato t am bo zopet podajal lepih naukov sa čednostno éivljenje, mičnih povestic, umetnih pesmic z napevi in breg napevov, sastavic in bistroumnih nalog ter drugih kratko-časnih in poučnih sestavkov. Čim več bo imel naročnikov, tem vspesnejše bo izvrševal svojo nalogo. Skušajte mu toraj mej svojimi tovariši in znanci pridobiti še več novih prijateljev.
Prodajajo se še tudi poprejšnji letniki in sicer:
I.—IV. tečaj po 40 kr., V. in VI. pa po 50 kr.' kart. Zlasti oni srečni otroci, kateri so odbrani, da pojdejo k prvemu sv. obhajilu, ne najdejo v nobeni slovenski knjigi toliko lepih naukov, kakor v „Angeljčku— Tečaja III. ig leta 1895. nam preostaja več izvodov; zato smo pripravljeni svojim naročnikom ga oddajati brezplačno, ako se oglasijo zanj in dopošljejo 10 kr. za pošiljatev.
Odgovorni urednik Ant. Kržlč.	Tisks K atol. Tiskarna T Ljubljani.
(Odgonetka in imena rešilcev v prib. listu.)