Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani iOGS i i j&*h m r*^č$M££W: 1 K • ftnt Knezova knjižnica Zbirka zabavnih in poučnih spisov Izdaja Slovenska Matica ~sx^^ryiu. zvezek J4^<^~^ Uredil K" r. Leveč V Ljubljani 1901 Tisl< .Narodne tistcarrie" Kazalo. ^tran: A. Ivan Cankar: Tujci........... 1— Hi> B. Fr. Ks. Meško: Črtice: Besede otožnosti......... . . . 120—12") Slika................ 126—132 Ril-a«, f>Slivarja in svojega kolega slikarja. Zunaj se je Slivarju glava takoj raz- — 19 — vedrila in obšlo ga je veselje, da bi napravil ob tej lepi jasni noči izpreliod po ljubljanskem polju do Save. Mesec je sijal in ulice so bile svetle; nekatere hiše so se svetile kakor v solncu. Ambrožev tovariš se je nekoliko opotekal. Spremila sta ga do doma: do nizke, starinske hiše zunaj mesta, kjer je imel v podstrešju svoj atelje. Ko so se vrata s hrupom zopet zaprla, je pokazal Ambrož z roko za njim: ,.Ulej, Slivar, to je narodna umetnost!" Slivar je nekoliko postal; za hip ga je izpreletelo nekaj neprijetnega, ali v glavi, polni vina, so se mu misli takoj zopet zmedle. Lotil se ga je spanec in vrnila sta se v mesto; dvoje dolgih senc se je plazilo za njima po tlaku, in njuni koraki so odmevali v noči. Slivarju so že med potjo padale trepalnice na oči. Ko je odpiral vrata, je slišal Ambroža, kije prepeval v daljavi veselo pesem. m. Pozno dopoldne se je Slivar zdramil; soba je bila že vsa v solncu; jutranja svetloba je izlila na sive stene, na staro pohištvo nekaj nedeljskega. Srce se mu je za-smejalo; vstal je hitro ter stopil k oknu. Spodaj na vrtu je bilo vse zeleno, rosno; na klopi pod kostanjem je sedela ženska v beli obleki; skozi vejevje se je izlival širok trak svetlobe ravno na njene lase, in tako so se lesketali, kakor zlatorumena pšenica na polju. Zajci je iz umivalnika polno perišče vode ter si jo vrgel v obraz, na prsi; strepetal je ter se zasmejal na glas; nato se je sklonil in se poškropil po hrbtu; ledene igle so se mu zabodle v mehko kožo, ali takoj ga je izpreletela po telesu sladka gorkota. Med umivanjem se je domislil prejšnjega večera in zasmejal se je še glasneje. Vino je bilo dobro in tako je bila njegova glava čisto jasna; samo oči so gledale nekoliko megleno in v lica mu je bilo vroče. Gospodinja — starikava, drobna ženska, njegova daljna sorodnica — mu je prinesla zajutrek. Kavo je popil še vročo v dveh požirkili, kruha pa se ni doteknil. Izpil je še kozarec mrzle vode, nato se hitro opravil ter se napotil na cesto. 2* — 20 Komaj je stopil preko praga, so mu pričele segati neprijetne misli v veselo srce. Kakor tihe sence so hitele od vzhoda, vedno više so se spenjale. Čisto nenavadno, kot da bi se bil zbudil iz pijanosti, se je odprlo pred njim grdo vsakdanje življenje. Skrbi so se ga oklenile, prijele so ga pod pazduho in tako je hodil s trudnimi koraki, glavo težko, obrvi namršene. Da bi se otresel neprijetnih misli, si je prigovarjal, da so skrbi nepotrebne, da je pot, po kateri hodi, popolnoma gladka, in da je neumno omahovati, če ni bremena na ramah. Hotel se je šiloma zopet vživeti v veselo, lahkomiselnozaupno voljo zadnjih dni; vsako njeno rahlo nianso je poiskal ter jo izkušal z veliko spretnostjo vsiliti svojemu srcu. Tako je nadomestil rože, ki so bile zvenele na njegovem oknu, z narejenimi, poškropljenimi z dišečo vodo in lagal je sam sebi, da so naravne, ravnokar presajene iz vrta. Izpira je čutil sam, da laže in da je to početje otročje; ali polagoma se tega ni zavedal več in senee so popolnoma izginile, ali pa so bile prepregle njegovo dušo čez in čez, tako da jih ni več videl in da je pozabil na solnee. Za hip samo in zelo nejasno ga je obšel časih mrzel čut, kot da čaka tam v daljavi, bogve kje, nekaj črnega in ostudnega nanj. Le parkrat je šinilo to mimo njegovih oči, ali stresel je nezadovoljen z glavo; sam ni vedet, kaj je bilo. Izprehajal se je po mestu celo uro, do pol enajstih. Življenja je bilo malo, posebno stranske ulice so bile čisto prazne; zdelo se mu je čudno, da je srečaval same stare ženske, — nikoli nikjer še ni videl toliko starih žensk. Na vsem izprehodu niti enega lepega obraza; okrenil se je hitro, ko je ugledal vitko telo v svetli obleki, in zelo ga je ozlovoljilo, ko se je ozrl nanj z dolgočasnim pogledom dolgočasen, starikav obraz. Hipoma je postal in čelo se mu je nagubalo. Razsrdil se je sam nad sabo, zakaj zapazil je, da so bile tiste rože iz zgrbljenega barvastega papirja in poškropljene z dišečo vodo. Zastudilo se mu je in vrgel jih je na dvorišče . . . Tako je hodil po mestu dolgo uro in dalj, toda nikakor ne zato, da bi se izprehodil, ali da bi bilo pre- 21 — zgodaj, temveč iz strahu, da, iz strahu i bal se je svojih potov, odlašal je, ker so se mu noge tresle. To je vsa gladka cesta, to je veselo zaupanje v prihodnost! . . . .Sram ga je bilo, da je hotel tako nerodno preslepiti sam sebe in tudi tega strahu ga je bilo sram. Potem pa se je spomnil na dogodke prejšnjega večera, na tiste slavnostne govore, na vso lepo navdušenost; in tedaj se je resnično oddehnil. Ni se več trudil, da bi se otresel skrbi, toda laže mu je bilo. Strah je bil docela nerazumljiv in neopravičen, zakaj vsi tisti ljudje so dobri in plemeniti, čutudi imajo svoje napake, kakor jih ima vsak človek. Neprijetna, ohola in trda poteza na njih obrazih je nekaj navadnega, kakor rodbinsko znamenje: vsi imajo tisto potezo in vendar so njih značaji povsem različni. Da bi se natanko pogledal v ogledalu, morda bi jo zapazil celo na svojih ustnicah in v svojih očeh. Ta plahost izvira pač samo iz tistega samotarskega življenja, izvira iz žalostnih, sramote in uboštva polnih časov. To je zbeganost, bojazljivost človeka, ki je mnogo pretrpel in ki ima zategadelj hrbet še zmerom sklonjen, pripravljen na nove udarce, četudi ni nikogar več, ki bi ga tepel. Kdor je nosil pol svojega življenja breme na ramenih, ne bo hodil nikoli več z lahkimi koraki in ravnim telesom. No zdaj še ni prepozno; to ni bilo pol življenja, bilje samo začetek, trnjev košček dolge poti; in zdaj se cesta širi, širi se vsa lepa zemlja naokoli ... In že je hodil z lahkimi koraki in ravnimi telesom, kot da bi nikoli ne bil nosil bremena. Najprvo se je napotil k tistemu častitljivemu gospodu, ki je govoril o umetnosti tako genljive besede, da so se mlademu advokatu osolzile oči. Sel k njemu zaradi podpore, ki so jo dajali mladim umetnikom iz deželnega denarja. Na pragu je postal in vzdihnil, sam ni vedel, zakaj. Počasi je stopal po stopnicah navzgor, v drugo nastropje. Hiša je bila starinska; stene sive, mostovži temni. Potrkal je na majhne rdeče duri ter vstopil. V sprednji pisarni je sedel za veliko pisalno mizo suh, bled človek; ozrl se je na Slivarja z vodenimi očmi in Slivar je spoznal svojega nekdanjega sošolca z gimnazije, najboljšega učenca v razredu. Na Slivarjevo za- •>•> — čudeno vprašanje je odgovoril s pusto besedo, a takoj nato je zakašljal; komaj viden resigniran nasmeh mu je zaigral z& hipec na ustnicah in pokazal je z roko na prsi. „Čemu pa bi se mučil še dalje? Za teh par mesecev ostanem pisar, imam vsaj mir . . . Gospod Koprivnik je notri, kar potrkaj!" Slivar je vstopil z neodločnim, plahim korakom ter se poklonil; na tihem se mu je zdelo, daje ta pla-host škodljiva in poniževalna. Za pisalno mizo pri oknu je sedel Koprivnik, debel gospod s sivo brado, in širokim, belim obrazom; zlat ščipec mu je visel na koncu nosa. Ozrl se je postrani na Slivarja, pokazal na stol blizu vrat, a nato je pisal svojo stvar dalje. Slivarju je bilo mučno; začutil je, da je siromak, ki prosi miloščine. Koprivnik je odložil pero, vzdignil glavo ter pogledal na Slivarja s strogim in mirnim očesom. „No, kaj pa Vi'?-' Slivar je stopil korak bliže ter se poklonil še enkrat. .,Blagorodje, jaz sem Pavle Slivar —" „„Da, da, poznam Vas.":' „In prišel sem, da Vas prosim . . . zaradi podpore, ki ste mi jo bili doslej vsako leto naklonili . . ." Hesede mu niso hotele gladko z jezika in skoro so mu silile solze v oči: v tem hipu ni razumel, zakaj, ali od zadrege, ali od srama, ali od srda. ,,1'a saj ste že nehali študirati, saj ste že blizu trideset let." „.,Šestindvajset, blagorodje; ali jaz sem kipar, ne študent."" Dvigala se mu je v grlu neka upornost; za tre-notek se mu je hotelo, da bi zinil sirovo besedo, da bi jo zalučil prešerno v ta mirni obraz. „No, oprostite, tudi kiparjev ne moremo podpirati kar tako, dajati jim morda celo pokojnino . . . Ali jaz ne mislim tako hudo, kakor se Vam morda zdi, se bo že vse naredilo ..." Slivar je molčal; Koprivnik je vstal ter stopil bliže ; njegove tanke ustnice, pokrite deloma s ščetinastimi brki, so dobile prijaznejši izraz. „Kam ste pa z nagrado? To je bilo vendar tudi tristo forintov, lep denar!" — 23 — .,„Delo samo me je stalo mnogo, zakaj kiparstvo, blagorodje, je draga umetnost . . . Zadolžil sem se bil tudi zelo, in ostane mi komaj, da si kupim pipo tobaka . . .•'■' „Živite malo preveč . . . razposajeno, a? Taki ste pač vsi, naši umetniki! . . . Da, da, dragi moj, z umetnostjo ni nič-, od umetnosti same se ne da živeti. Posebno kiparstvo, — kaj pa hočete dandanes s kiparstvom ? V večjih narodih, ne rečem . . . ampak pri nas?-' Slivarju je šinila kri v lice; ni bil razžaljen sam, ali zdelo se mu je, kot da je Koprivnik osramotil nekoga, ki ga je on, Slivar, od srca ljubil. .,.,Blagorodje, jaz nisem prišel prosjačit . . ."" Ni mogel dalje, ker je v tistem hipu začutil, da je bil res prišel prosjačit, nič drugega. Tudi Koprivnik je začuden vzdignil obrvi. ,,Saj Vam nisem nič očital, — kako se lovite za mojimi besedami! Vi ste vsi tako ošabni: — umetnik, da! — In pa, saj ste šele začetnik -, kaj mislite, da ste že kakšen Kuštrin?-' „,Ne, tega ne mislim,'-' je odgovoril Slivar tiho, brez tistega naglasa, ki ga je bil hotel dati svojim besedam. .,Xo, glejte! —•' Koprivnik se je naglo okrenil; hotel je končati razgovor, ki je bil neprijeten tudi njemu. Izprva se je bil namenil govoriti očetovsko, dobrovoljno; ali ko je videl Slivarjev obraz, so mu prišle na jezik neprijazne besede. Xi maral tistih temnih, ošabnih in nezadovoljnih oči; ljubil je obrite, plahe obraze. „Torej . . . jaz se potrudim. Nič ne skrbite, priporočim Vas toplo; Vam že naznanimo pismeno.-1 Pokimal je z glavo ter se vrnil k mizi; Slivar se je poklonil. Ko je šel skozi pisarno, se je komaj ozrl na svojega jetičnega znanca, in tudi ta je pozdravil malomarno, ne da bi odložil pero. Nato se je napotil naravnost k tistemu advokatu; iz neke posebne zlobnosti je izbral to pot, smejal se je skoro sam pri sebi. .,Ti, dragi, misliš, da prihajam k tebi ves ubog in ponižen; ali jaz imam v svojem srcu — 24 — tihe misli: za norca te imam, dragi! Ti govoriš velike besede, ves v zadregi jecljaš očetovske fraze, kakor slabo naučene molitvice, a meni se na tihem srce trese od radosti. Nato prihajam polagoma z nevarnimi besedami, tipljem te s težkim palcem, in ti se zvijaš: — o gotovo, na vsak način . . . umetnost, zvezda na obzorju človeške omike . . . toda, oprostite, stvar je težka . . . ne, resnično ne morem, oprostite . . . Tako se zvijaš, na desno na levo, in meni se tresejo že ustnice od silnega smeha. No, ti ne vidiš ničesar; pokloniš se vljudno, misliš, da si odigral prelep prizor v življenja svojega komediji, jaz pa te zasmehujem, ker sem te imel strahovito za norca . . ." To tiho, nekoliko zlobno veselje je bilo pomešano z upanjem, skritim globoko v srcu. Osmešiti je hotel to neprijetno pot in posrečilo se mu je, tako da so bili njegovi koraki resnično lahki in da skoro ni čutil tiste tesnobe in bojazni. Ali upanje je ostalo kljub temu in ni bilo manjše vsled njegove razposajene volje. Tako trdno se je bilo zasadilo v njegovo srce: vsi so dobri ljudje in tisoč rok je, ki čakajo, da bi se oprl nanje. Ko je stopil v pisarno mladega advokata, je pre-šernost vsa izginila in nič več ni mislil, da je prišel igrat komedijo. Pisarna ni bila velika; dvoje ljudi je sedelo v prednji sobi; v skrbno in prijazno urejenem kabinetu pa je bil advokat sam. Sprejel je Slivarja zelo ljubeznivo , ponudil mu je stol ter mu sedel nasproti. A ne, da bi se Slivar radoval nad to ljubeznivostjo, kakor se je bil spotoma namenil, ga je spravila še v zadrego, posebno ko je videl tako blizu pred sabo ta skrbno gojeni, beli, sladki obraz. Advokat je vedel, kaj se spodobi in se je takoj napravil na polje umetnosti. Prijetno mu je bilo, da ga je Slivar posetil, zakaj dobro je, če ima človek ugleda tudi v ..umetniških krogih", posebno pri mladih ljudeh. ,,Toda sitno je", tako je dejal Slivar v razgovoru, ki se mu je zdel zelo dolgočasen in neodkritosrčen, ,.in človeka ovira, če se mora boriti z vsakdanjostmi, ko bi bil najrajši sam in z neobteženo dušo pri svojih delih. Nerodno je, gospod doktor, če moram vsak trenotek dol na blatno cesto ter se ubijati . . ." — 25 — Advokat je zasuknil brž na drugo stran. „To je boj življenja, gospod Slivar! In zdi se mi, tla šele v tem boju leži prava vsebina umetnosti; vsi veliki umetniki so živeli nemirno, da, celo trnjeva je bila časih njih življenja pot; drugače bi pač ne bili veliki umetniki ... O, gospod Slivar, življenja boj, to je . . .« Zamahnil je z roko ter pogledal s prijateljskim, navdušenosti polnim pogledom Šlivarju naravnost v oči. „To je . . . da se tako izrazim . . . zibel velikih dejanj, dojka velikih mož. Ne bojte se življenja boja, gospod Slivar, — narobe: iščite ga!" Slivar je vedel, da govori advokat neodkritosrčno, toda razločiti ni mogel, ali se šali, ali pa se igra s frazami, ne da bi kaj mislil ob tem. Toda v očeh advoka-tovih ni bilo sledu kakega zasmehovalnega nasmeška in čelo mu je bilo nabrano v gube, kot ob globokem raz-mišljevanju. In Slivar je zasukal zopet na svojo stran. „Ne, oprostite gospod doktor, to ni življenja boj, kakor pravite. Kaj je lepega in velikega na tem, če se moram n. pr. te dni potikati okoli različnih ljudi, — ki so drugače zelo pošteni in spoštovanja vredni ljudje —, da dobim denarja za nadaljnje študije in vsaj za ta čas, ko še nimam dela? Zakaj reč je taka, da dobi umetnik teže dela in kruha, kot navaden zidar . . ." Da bi nikoli ne bil izpregovoril tega zadnjega stavka! Zakaj advokat je porabil priložnost in zasukal je spretno na svojo stran. „To je tako pri nas, žalibog! . . . Povejte mi jasno, prosim Vas, — zdaj nismo pri banketu —" Slivarja je osupnila ta nedolžnookritosrčua beseda in zopet se mu je zazdelo, da ga advokat zasmehuje. ,.Ali res mislite, da potrebujemo umetnosti in da je sploh pri nas prostora zanjo'? Saj nimamo niti svojega življenja, kako naj bi imeli svojo umetnost? Nič svojega nimamo, hlapci smo povsod! — Če hočete biti velik umetnik, saj ne morete biti naš! Mi, gospod Slivar, nismo narod, nimamo ničesar, da bi lahko rekli: to je naše, to je znamenje, da smo narod, to bo spomenik na našem grobu! — Pa še celo kipar! Niti svetnikov za — -26 — cerkve ne morete delati, saj jih dobimo boljši kup drugje! Poglejte tisto novo hišo na trgu, — ravnokar so napravili okraske na njej kdo jih je delal? — Ne, — dragi gospod: — pri nas — —! Veste, kdaj bom trdno prepričan, da ste velik umetnik? Kadar se nam odtujite, kadar otresete prah od svojih podplatov. Mi ne potrebujemo ne umetnosti, ne umetnikov, — kaj bi s temi rečmi? Kruha nam dajte, ne kamna!" Slivar se je globoko začudil, ko je videl v teh trenotkih advokatov obraz. Ni bil več tako gladek, tako oblizano sladek; odurna črta se mu je bila zarezala od oči do ustnic. Poznalo se mu je, da je govoril, kar je resnično mislil. Ali spel se je na stolu, tista globoka poteza je izginila in nasmehljal se je ljubeznivo. „Tako ljudje mislijo, glejte, tisti ljudje, o katerih bi lahko sodili, da so izobraženi in resni ljudje. Kaj jim hočete"? Nekaj resnice je na tem, kar mislijo. Kaj niste že tudi Vi časih premišljevali, zakaj so se nam bili odtujili baš tisti možje, ki so bili po pravici veliki? Nikamor se niso mogli vtckniti pri nas, to ni zemlja zanje. Po imenu so ostali naši, v svojem duhu in v svojih delih pa so bili tujci. Nekateri so nas celo naravnost sovražili, kdo bi jim zameril? „„Vi torej mislite: — kar culo na ramo!"" „E, tako ne mislim! Ne smete vzeti besede, kakor je; obrnite jo malo! To sem hotel reči, da ni nič čudnega in krivičnega, če morate prenašati . . . življenja hoj . . ." Okrenil se je na stolu; začutil je pač na tihem, da si je bil odpel suknjo malo pregloboko. Dostavil je s previdnim, ne zelo prijaznim glasom: .,Jaz sem Vam naposled rad na uslugo." In nato je nadaljeval hitro: ,,Toda moje zveze, veste, niso take, da bi mogel storiti kaj posebnega. Ali ste že bili pri gospodu Ko-privniku?" „„Tam sem bil in obljubil ini je —"' „To je dovolj, če Vam je Koprivnik obljubil. — Kam pa se zdaj napravljate?" „„Na Dunaj najprej —"" Advokat se je veselo nasmehnil. — 27 — -Kaj sem Vam hil rekel? Na Dunaj se naprav-Ijate! Čemu pa ne ostanete tukaj, na domači zemlji, Vi nas umetnik! Vas že žene, Vas že srhe podplati . . ,L' ,,„Ali to je drugače, gospod doktor: vsi hodijo, zaradi študij in pa ker —"" „Nič ni drugače! ,In pa ker', pravite, da: in pa ker se tukaj ne da živeti, ne delati. Ne samo po kruli, tudi po fantazijo in moč hodite drugam! Kaj se Vam zdi mogoče, da hi tukajle kje, tam kje za Gradom, ustvarili veliko delo?" „„ Zakaj bi to ne hilo mogoče?'"' je odgovoril Sli-var neodločno in samemu se mu je zazdelo, kot da hi to res ne hilo mogoče. „Zato ker ste tujec; človek napravi samo doma kaj posebnega in Vaša domovina ni Vaš dom." Slivarju je bilo že zelo tesno. Stvari, ki jih je advokat pripovedoval, so ga pač zanimale, ali vznemirjale ga niso; bilo mu je, kot da je bil to vse že prej čul, bogve kje; morda je bral te cinične besede med vrstami političnih člankov, morda jih je slišal v vsakdanjih družbah, ne jasno izgovorjene, le kot nekako senco na brezpomembnih razgovorih, morda jih je videl na obrazili svojih znancev. Zato ga v tem hipu niso vznemirjale, četudi jih je hil izpregovoril advokat s tako sirovo določnostjo. Na skrbi mu je bila važna stvar, ki jo je bil hotel omeniti takoj ob začetku. Advokat je hil namreč v razsodišču za Kettejev spomenik, in Slivar ga s je mislil vprašati', kdaj nameravajo spomenik postaviti, kako daleč je reč sploh dozorela in če je res, kar pripovedujejo, da je bil natečaj le farsa, razposajena ideja polnočnega omizja. Ali po tem razgovoru se mu ni več zdelo primemo, da bi prihajal z resnim vprašanjem, bal se je zasmehovalnega odgovora. Advokatu se je zdelo, da je pokazal že v vrhani meri svojo premoč in ker hi mu ne hilo prav, da bi se Slivarju zameril, je govoril v slovo prijateljske besede ter mu stisnil roko tako toplo, da je hil skoro sam giujen. ,,1'osetite me, prosim, kadar pridete spet dol v žalostno domovino ... In hodite uverjeni: kolikor ho v moji moči, se potrudim za Vašo korist. Samo ne ob- 28 — upavajte; z jasnim čelom je treba gledati v prihodnost in vse se napravi samo ob sebi . . ." Slivar je jecal par nerodnih besed. Komaj se je še zavedal, da stoji v tuji sobi, pred advokatom, ki nastopa svojo politiško kariero; tudi njegovo roko je komaj čutil v svoji; odšel je kakor v sanjah, v zelo neprijetnih in grenkih sanjah. Nekaj se je vzdigalo v njem nejasno; porajalo se je iz besed, ki jih je bil čul pri Koprivniku in pri advokatu, dasi jih ni poslušal natanko in so se mu zdele tedaj celo dolgočasne; šele pozneje so mu za-zvenele na uho tako trdo in razločno, kakor so bile izgovorjene; a že zdaj, takoj ko je prestopil prag advo-katove pisarne, se je vzdigala senca iz njih ter segala težko in mrzlo na njegovo dušo. Šel je k profesorju Mravlji, predsedniku razsodišča. Bilo je že blizu poldne in profesor je bil prišel ravnokar domov. „Ah, zaradi spomenika ..." se je zasmejal na uvodne besede Slivarjeve. „Veste, stvar je taka: naši ljudje niso požrtvovalni. Jaz že sploh mislim, da ne bo iz stvari nikoli nič. Natečaj je bil nekako bodrilo našim umetnikom ... In Vaš načrt! V dvajsetih letih ne bomo imeli tega denarja! Lepo delo ste napravili, res, — ali to ni za nas! Odkritosrčno Vam povem: jaz sem bil proti temu, da bi se prisodila nagrada Vašemu načrtu: nekaj tujega je na njem. Tak spomenik spada na Dunaj, za naše mesto ni. Je že Kuštrinov ves drugačen, bolj pohleven sicer, bolj tih in skromen, toda kakor vzrasel iz na§ih tal: nihče bi se ne ozrl osupel nanj. No, Vi ste še mladi, se že še umirite, udomačite . . . Ali kar se tiče spomenika: kakor sem rekel, jaz mislim, da ne bo nikoli nič. Če ste na to upali — —" Profesor je nekoliko zamahnil z roko ter se nasmehnil pol pomilovalno, pol škodoželjno. Slivar ni bil nič neprijetno iznenaden; kot da bi bil vedel vse to že prej. Samo nasmeh profesorjev mu je bil zoprn in zato se je poslovil nakratko ter je šel. Ko je bil zunaj, se je zastudil sam sebi; tako ga je bilo sram, da se mu je izlila rdečica po licih in da je hodil hitro, s sklonjeno glavo, kot da bi kazali za njim. Čutil je, da se je bil ponižal radovoljno, da je bil — 29 — sam ponudil obraz klofutam. In obenem se mu je krčilo srce od srda in žalosti. Postal je na uricah ter izprego-voril skoro na glas: „Oni mi je ne dajejo, jaz jim dajem miloščino!" — Hitel je domov in njegove oči so bile vse solzne. IV. Nevesela je bila Slivarjeva zadnja noč v domovini. Sel se je izprehajat pozno na večer, ali kmalu je začutil v nogah utrujenost in vrnil se je domov. Doma pa mu je bilo tesno in zadehlo; odprl je okno ter gledal na vrt. Tam je bilo temno in tiho; par se je izprehajal med drevjem, po peščeni poti; S livar je slišal nerazločno šepetanje; ni vedel, ali je šumelo drevje, ali so prihajale do okna zaljubljene besede. Težko mu je bilo pri srcu: tudi on bi se izprehajal tako po vrtu, med tihim drevjem, po svetli peščeni poti; mesec bi sijal tam daleč; kakor belosvileni trakovi bi legali njegovi žarki na pot, tresli se na temnem listju. Domislil se je Ane in bilo mu je neprijetno. Po takem tihem vrtu, sredi tople jesenske noči, bi se ne izprehajal z njo. Ne mogel bi ji gledati v mirni, lepi, razumni obraz in bal bi se, da bi ne ugledala velike žalosti, ki je je bilo do vrha polno njegovo srce. Ne mogel bi molčati, da bi ne slišala ječanja njegovega srca, in govoriti bi ne mogel, da bi mu ob prvi besedi ne zalile solze oči. Ona bi ne razumela ječanja in solze bi jo vznemirile. Popoldne je bil pri Marnovih, a poslovil se je hitro. Ko sta bila za par minut z Ano saijia, jo je poljubil na ustnice, ali čutil je, da je bil njegov poljub lažnjiv, hinavski: celo v trenotku, ko so se doteknile njegove ustnice njenih, so bile njegove misli žalostne in hodile so bogve kod. Lagal je tudi z besedami, zakaj vse, kar je govoril sladkega, veselega, samozavestnega, je bilo zlagano; ni si ji upal pogledati naravnost v oči, ker se je bal, da bi mu hipoma ne prišle na spomin vse tiste prešernih upov in zmagoslavja polne sanje, ki jih je sanjal časih in še pred kratkimi dnevi v tej sobi, ko je bilo okno tesno zagrnjeno in je slonela ona ob nje- — ;30 — govi rami, vitka, nežna, vsa otroška, tako da bi jo objel z močnima rokama kot igračko ter j(> nesel v svojo imenitno prihodnost ves vesel in prešeren. Zdaj so bile te sanje blatne, pohojene; izgubile so vso lepoto, da mu je bilo komaj žal po njih; grenko in zoprno mn je bilo: sramoval se je svoje lahkovernosti in čutil se je osme šenega. Tako se je posljavlal. Vedel je namreč, da ne pride nikoli več, da gleda zadnjikrat ta fini otroškora-zumni obraz, to nežno telo. Obljubil je, da pride zjutraj v park, preden odpotuje; pozneje ga je bilo sram'te laži, izgovoril jo je kakor mimogrede in skoro bi se bil vrnil, da bi povedal resnico, da bi povedal s čisto mirno in prijazno besedo: „GIej, Ana, vse kar sem ti pripovedoval o svoji imenitni prihodnosti, vse to so bile same laži. Lagal sem morda iz neumnosti, iz lahkomi-selsosti, ali to je vseeno, t Mamo je, da je moja prihodnost zelo temna, niti od danes do jutri ne vem. Mogoče, da se meglice razpršijo, da se moje življenje lepo ustanovi; ali, dušica, — kdaj V Na tako negotovo pot pa te nečem vabiti, greh bi bil! Tvoje fine nožice bi se hitro utrudile in tako bi" bilo hudo tebi in meni. Zategadelj je bolje, da se v temle trenotku ljubeznivo posloviva, preden obide mene pregloboka žalost in tebe, Ana, srd in sram zaradi poljubov, ki si>m ti jih bil po krivici ugrabil . . ." Tako bi povedal in stvar bi bila dovršena. Toda ni se vrnil. Ob spominu na to slovo mu je bilo težko in težje . . . Tako zelo je človek ubog, da se je prisiljen odpovedati celo tistemu, kar mu je dosegljivo. Tako slabe in plahe so njegove roke, da si ne upajo poseči po najbližjem. Tako je človek malodušen in zbegan in tako se je bil privadil misli, da je temna noč na vsej dolgi poti pred njim, da se brani celo prijazne mesečine, ki bi mu osvetlila cesto z bledo svetlobo ter mu vlila v srce tolažbo: boji se, da je nevreden tolažbe, da nima pravice do nje, ker mu je bila usojena večna noč. Domislil se je siromaka, ki je umiral na cesti in se je branil plah in prestrašen, ko so ga hoteli prenesti v sobo; spraviti so ga morali v hlev, in tam je umrl miren in zadovoljen. — 31 — Ozrl se je na svoje življenje, na ..trnjev košček dolge poti". Po očetovi smrti so ga dali v šolo dobri ljudje, prijatelji učitelja Slivarja. Ali v par letih, kakor je pač naravno, so pozabili na očeta in torej tudi na sina, in Pavle Slivar je ostavil gimnazijo po dovršenem četrtem razredu. To je bila strašna pot iz Ljubljane na dolenjsko stran, proti domu. Deževalo je ves dan in gazil je po blatu preko gležnjev. Kjer ni bilo ljudi, je jokal na glas, tako da so bile njegove oči zatekle in rdeče. Doma je preživel potem par tednov, ki se jih je spominjal z grozo: kruh, ki ga je jedel, je bil darovan iz milosti, in darovale so ga neprijazne roke; bilo mu je kakor beraču, ki sedi v veži na stopnicah, skledo na kolenih in je hlastno ter se zdrzne v strahu in ponižnosti, če zaškripljejo duri. Župnik, ki je bil opazil že prej Slivarjev poseben talent za risarstvo in rezbarstvo. ga je spravil k vaškemu pozlatarju in podobarju, ki je delal za cerkve vseli dolenjskih far oltarje, križeve pote, lestence itd. Tam si je pridobil Slivar spretnosti v rez-barstvu, ali drugega malo. Njegov mojster je bil rokodelec. Ob tistem času pa je začutil Slivar umetnika v sebi. Ni vedel, odkod in kako so bile prišle jasne. neizrekljivo sladke sanje v njegovo dušo. Nič napuha in predrznosti ni bilo v tem hrepenenju po slavi in veliki prihodnosti. Skrival je te sanje skoro s strahom . toda ljubil jih je in nikoli ni dvomil, da se ne uresničijo. Tako se je komaj zavedel slabega in poniževalnega življenja pri mojstru, ki je bil skop in neprijazen človek in je izrabljal njegovo spretnost, kakor spretnost kupljenega stroja. Ostal je pri njem tri leta. Nekoč, na jesen, ga je obšlo globoko, presilno hrepenenje. Bil je zvečer na holmu; vsa dolina se je topila v zlati luči, a sobice se je pomikalo vedno dalje, vedno niže, nekaj neizmerno krasnega, velikega se je oddaljevalo od njega, poslavljalo se je, odhajalo, in ob slovesu se je še oziralo za njim, vabilo ga je s sabo. Prsi so se mu širile, in zaihtel je, da se mu je streslo vse telo. Prihodnje jutro se je napotil peš v Ljubljano, z majhno culo pod pazduho. V culi je imel svoje orodje, nedeljsko obleko, nekaj perila in kos kruha. V žepu pa je hranil — 32 — deset goldinarjev, svoje premoženje. Poiskal je svoje staro stanovanje, a nato se je šel vpisat v obrtno šolo; župnik mu je bil dal priporočilo na ravnatelja. Na leta, ki jih je bil tedaj nastopil, se je spominjal pozneje kot na neskončno vrsto čisto enakih dni, polnih stradanja, upanja in obupavanja. Njegova gospodinja je bila dolga, suha, zelo pobožna ženska, ki je vzgojevala svoje varovance v najboljšem duhu ter je zahtevala plačilo ob določeni uri, drugače je postavila „beračir' culo pred prag. Slivarjeva cula je stala neštevilnokrat pred pragom, in on je begal po mestu, jok v grlu in utrujenost v nogah, trkal na vrata različnih gospodov ter požiral grenko očitanje, dokler ni prišel na večer domov, krvavo zasluženi denar v_ krepko stisnjeni pesti. Cula je prišla zopet na svoje mesto, in gospodinja je spravila denar ter opomnila mirno in resno, da ne trpi nikakih nerednosti. Ob takih dneh ni mogel Nlivar zaspati dolgo v noč-, premetaval se je po postelji ter mislil in sanjal, sam Bog vedi kaj; vzdihnil je Časih tako globoko, da je prašala gospodinja z osornim glasom, „če ne bo miru". — Baš tak dan je bilo, ko je prvikrat pogledal ženski obraz s tako vročim pogledom, da mu jc zatrepetalo srce v neskončni radosti. ,Šel je po cesti, pol v lepih sanjah, pol v ostudnih skrbeh in ko se je ozrl, je šla mimo »jega: otrok z ovalnim, belim obrazom, prešernimi očmi. Tako jo je potem srečava! skoro leto dni. Nekoč je bil spil v gostilni pol litra vina in ker ga ni bil navajen, mu je stopila kri v glavo in obšla ga je nebeška volja. Niti mislil ni nanjo, ali glej, prav takrat mu je prišla nasproti. In tako jo je pozdravil z veselim obrazom ter jo nagovoril. Ona ga je pogledala začudeno od glave do nog, a potem se je zasmejala kakor zaničevalno ter šla svojo pot dalje. In Slivar se je domislil: saj je bil ves zanemarjen, razcapan ; kako si je upal na cesto in kako se je celo prcdrznil nadlegovati dostojne ljudi! Tisto noč jc skril obraz v blazino ter si razgrizel ustnice od srama in žalosti. Potem je ni srečal nikoli več; hodil je po drugih ulicah. Ko je dovršil obrtno šolo, je šel v službo k mizarju in po-dobarju v Maribor, ali tam je ostal komaj leto dni. Bilo mu je neznosno, samo če je pomislil, da bi bil to — 33 — konec njegove poti, da je dosegel svoj namen. Na vsem, kar je bil prisiljen delati, ni bilo nič umetnosti: kar je bilo v njegovem srcu in kar bi rad oznanil ljudem, tega ni mogel povedati. Tudi ta mojster je bil namreč rokodelec. Nekoč je šel Šlivar v Ljubljano po opravkih ia na cesti je srečal svojega profesorja iz obrtne šole_ .,Kaj pa delate tukaj? Kaj še niste na Dunaju?" —■ Hlivar se je zdrznil. „Na Dunaju? Kako bi bilo to mogoče?" — „„Vse je mogoče. Kar precej se odpravite^ na Dunaj!"" — Vrnil se je v Maribor in čez štirinajst dni se je odpravil na Dunaj. Ko je izstopil na južnem i kolodvoru, je imel v žepu forint in dvajset krajcarjev, a v kovččgu svoje orodje, obleko in kos krače. Takoj je šel iskat dela, in usoda mu je bila mila. Toda še tisti dan je doživel tako grenko razočaranje, da ga je vsega pretreslo, da mu je vzelo v enem samem hipu največje bogastvo, ki si ga je bil nakopičil tekom žalostnih dni: samozavest, zaupanje v svojo moč. Delal je samo pol dne, a nato ga je mojster nakratko odslovil, češ, da je nespreten, prepočasen. Dal mu je forint, Slivar je pospravil svoje orodje ter se vrnil na cesto. Iskal je dalje; noge so se mu tresle in hodil je pol v sanjah po teh velikih šumnik ulicah. Na večer je dobil vdrugič dela, zopet v mizarski delalnici. Prenočeval je v hiši podo-barske zadruge. Spal je trdno in drugi dan je bil ves vesel in krepak; spoznal je, da je bil njegov prvi mojster neveden in sirov človek. Zvečer so ga odslovili tudi v drugi delalnici; zasluženi forint ga je žgal v roki kakor sramotna miloščina. Obšel ga je strah: življenje je stopilo predenj ter se mu režalo v obraz vse ostudno in strašno. Prvikrat je potrkala rahlo na duri njegove duše tista temna misel: zatisniti oči, končati. Ali iskal je dalje in našel je dela vtretjič. Tam je ostal tri tedne; iskal je zopet in naposled je ostal pol leta v veliki mizarski delalnici. Medtem je dobil iz Ljubljane od deželnega odbora šestdeset forintov; ostavil je delo ter vstopil v akademijo. Čez dan je bil v šoli, zvečer in ponoči je delal doma, da si je služil kruh. Živel je slabo in sam je opazil, da so mu bila lica zelo upala; toda njegov obraz je bil finejši, inteligentnejši, kot da bi bile tiste skrite sanje, ki jih je nosil s sabo neprestano, ostavile 3 — 34 — sled na njem, zarezale vanj komaj vidne črte. Na akademiji je bil pet let skoro nepretrgoma; samo dvakrat je bil v Ljubljani, da se je poklonil ter si izprosil podpore; ta pota niso bila prijetna. Od vseh svojih del, ki jih je bil napravil med tem časom in ki je bil vlil vanje svojo dušo in svoje hrepenenje, je imel samo majhne prvotne skice; dela sama je razbil, ko so bila dovršena, ker ni imel denarja, da bi jih dal livaču, in ker del, ki je bil vlil umetnik vanje svojo dušo in svoje hrepenenje, ljudje ne kupujejo. Prodal je samo tiste manjše stvari, ki jih je bil napravil z roko, no s srcem. Nekoč je živel skoro pol leta zelo dobro; kadil je smodke ter hodil dostojno oblečen. V tistem času je delal okraske za mrtvaške vozove. Toda potem je šlo spet po prejšnji poti dalje. Kadar je bil v ateljeju, je bil srečen; vsa soba je bila polna sanj. Skrbi si niso upale vanjo; komaj so trkale na okno in na duri s plahimi rokami. Ali ko je prestopil prag, so ga obsule od vseh strani in hitel je domov ter delal dolgo v noč, z mrkim obrazom, grenke misli v glavi. Prišli so tudi dnevi in celi dolgi meseci, ko ni mogel geniti roke, ko mu je omahnila desnica, če je hotel prijeti les, da bi delal za kruh. Zmerom bolj pogostoma so prihajali taki časi, ko ni mogel na pot, da bi iskal dela, tistejga vsakdanjega, zoprnega dela. Kolikor večja je bila njegova umetniška moč, kolikor bogatejši je bil zaklad njegove duše, tem večje in bolestnejše je bilo njegovo hrepenenje, da bi dajal, da bi trosil z obema bogatima rokama. Ali njegove roke so bile vezane; trositi ni mogel in bogastvo ga je dušilo. Kadar je videl v razstavi dela imenitnih tujih umetnikov, bronaste, mramornate kipe, je hodil potem po mestu dolge ure, zamišljen in ves potrt: čutil se je berača, ki ima spravljene skrinje; bogastva in ne more do njih. In misli so mu dobile peroti, s skrivnostnim ključem so odprle polne skrinje. Izgubil se je v sanje, tam je imel svoj atelje, kjer je delal svoboden, velik, od vseh spoštovan in blagrovan. No, ko je prišel na večer domov, je vzdihuil toliko težje ter zatisnil oči, da bi ne videl sedanjosti, da bi n<» gledal v temni obraz tisti prihodnosti, ki se je oznanjevala iz sivih sten, iz siromašnega pohištva, iz vse te zadehle, ozke — 35 — in nizke sobe. Zadnje njegovo delo v akademiji je bil načrt za Kettejev spomenik; potem se je odpravil v domovino ; bil je mesec dni v Mariboru, a nato je nastopil neprijetno pot v Ljubljano . . . Tako je šla mimo njega njegova preteklost, ko je slonel ob oknu ter gledal na tihi večerni vrt. Domislil se je tiste vesele, krepke volje, ki ga je bila ovladala zadnje dni v Ljubljani, in začudil se je sam sebi, kot da bi gledal nekoga drugega, lahkovernega otroka, ki je bil ravnokar tepen in se čez par minut že prešerno smeje ter poljublja roko, ki ga je tepla. „Nikoli . . . nikoli!" je izpregovoril tako glasno, da se je skoro prestrašil svojega glasu: zazdelo se mu je, da govori nekdo tam doli na vrtu. Domislil se je tistega otroka, ki jo je bil pozdravil na trgu in se mu je zaničevalno zasmejala. »Nikoli . . . nikoli." In domislil se je Ane. Pred letom, ko je bil v Ljubljani, se je bil seznanil z njo; takrat je dobil nagrado na akademiji, in njegovo ime je bilo po časopisih; nekdo je pisal celo jako laskav podlistek o „nadebudnem umetniku" ter je kazal s ponosom na uspeh slovenske umetnosti v tujini. Zato mu je Ana prijazno odgovorila, ko jo je vprašal . . . „Njene oči so bile tako razumne, in njen obraz je bil tako droben in fin. Toda njene misli so še mlade in njene oči bodo razumnejše: velike, mirne in resne. Kako bi mogel gledati v te velike, mirne in resne oči? Ozrle se bodo nanj, nanj nesrečnega, varanega in zapuščenega, ozrle se bodo mimo nanj ter se mirno odvrnile od njega. „Nikoli . . . nikoli . . ." In s tem mirnim, resnim očesom mu gleda v obraz ta tiha božja noč zunaj, gleda mu v objokani in proseči obraz življenje in prihodnost. In življenje se obrača od njega, te mirne brezčutne oči se odvračajo od njega. „ Nikoli . . . nikoli ..." Po hrbtu ga je izpreletel mraz. Napravila se je jasna, hladna noč; mesec je sijal sredi neba, prav nad vrtom, tako da so bila pota srebrnobela. V drugi sobi je bila ura; Slivar je štel in bilo je že polnoči. Zaprl je okno ter se razpravil. 3* — 36 — Ležal je dolgo, ali glava mu je bila jasna; misli se mu niso zamotale niti za hip, četudi je zatisnil oči ter vabil svoje sanje na lepo, svetlo cesto, kjer ni bilo senc. Toda sanje niso hotele; komaj je nekoliko zatrepetalo, zasvetlikalo in ugasnilo. „Cemu ta strah?" je govoril čisto mehanično, prazno, preko svojih resničnih misli. »Glej, Pavle Slivar, življenje je pred tabo. Saj to je samo prvi otroški korak; zato je tako neodločen in plašen. Saj to je samo trnjev košček dolge poti. Kdo te je kaj ranil? To je pač življenja boj, tako je rekel izobražen in dober človek, tisti pravični, mladi advokat, ki nastopa svojo politiško kariero." — Ali ob spominu na tega advokata se je zasmejal. „Seveda je to življenja boj, toda jaz ti ne verjamem, da bi bilo kaj lepega na njem. Poglej moje rane: bole neizmerno, a nikakor niso estetične. Poglej tista dela, ki sem jih bil ustvaril v svojih sanjah in ki jih ne smem ustvariti z rokami: v življenja boju se bodo utopila, izginila bodo brez sledu in, roko na srce, ali je to estetično? Ali je to estetično, da ste vi, ki se imenujete življenje, ubili nekoga, ki je bil tako lep in tako poln življenja?" Zaspati ni mogel, zato je vstal in napravil luč. Hodil je po sobi, odprl okno ter ga zopet zaprl, sedel je na posteljo ter sedel s sključenim telesom, glavo v dlaneh, dokler ni bila ura tri; trepalnice so mu bile težke, ali zatisniti se niso hotele. Niso se mu še misli omračile, ko je pogledal proti oknu ter zapazil, da vstaja izza vrta medla svetloba. In tam na vrtu, prav blizu okna, se je oglasil kos s svojim polnim, zamolklo zvenečim glasom, polnim milobe. Ne, iz daljave, tam od solnca, ki je vzdigalo iz morja svoj rosnoveseli obraz, je prihajala ta pesem. Od solnca, solnca je prihajala rosnovesela ... je prihajala . . . od-gvnila je zagvinjalo ... v sobo je prihajala . . . belo, mehko roko na čelo . . . ljubečo mehko roko na srce . . . Sladek pokoj se mu je izlil v srce, trepetalniee so padale, in zaspal je s smehljajočimi ustnicami. V. Slovo mu ni bilo težko, ker ni imel nikogar, da bi se poslavljal od njega. Noge so ga prinesle samo- — 37 — voljno v bližino Aninega stanovanja, tako da se je začudil, ko je opazil, kam je zašel. Stresel je z glavo, in tista tiha želja, ki se mu je bila nehote zbudila, ga je ostavila takoj. Ulice so mu bile zoprne, kakor da bi videl na tlaku še sledove svojih ponižnih beraških korakov, kakor da bi bile fasade hiš od daleč podobne tistim obrazom, ki jih je bil videl v gostilni in ki je imel z njimi opravka na svojih neprejetnih potih. Blizu kolodvora je srečal Ambroža. „Kam?" „,.Na Dunaj."" ,.Le brž odtod. Adijo!" Ozrl se je še malo za njim: „Kadar se misliš obesiti, piši!" Slivar se je začudil in iz preletelo ga je. A potem se je zasmejal sebi in Ambrožu: „Kako mi je videl v srce!" Na kolodvoru ga je čakala teta s kovčegom. Stisnil ji je roko, odpravil kovČeg ter se šel izprehajat na peron. Videl je same neznane, tujinske obraze, in to mu je delo dobro. Vsi so bili sveži, lahki, veselo samozavestni in govorili so v tujem jeziku. Čakal je skoro pol ure: vlak se je bil zamudil. Peron se je počasi pomikal v daljavo, izginil je. Nizko drevje je hitelo mimo, visoka ograja od očrne-loga lesa, prostrana tabrika z visokimi dimniki, kup ubožnih hiš: zadnji izrastek mesta, ali že morda okoliška vas, — in vlak je zažvižgal, kakor bi pozdravil ravnino, ki seje razprostirala do daljnih, meglenih hribov. Bilo je poldne in polje je gorelo v solncu. Stal je ob oknu ter gledal z motnim očesom po ravnini. Vsepovsod je trepetalo jesensko življenje, polno, gorko življenje; dihalo je iz žita, iz travnikov, iz drevja, ki se je rahlo zibalo v komaj čutni opoldanski sapi. l'o polju in po travnikih je mrgolelo, kakor črne mravlje: mati zemlja je dojila svoje otroke. In počasi mu je prihajala v dušo nemirna otož-nost, podobna kesanju in strahu. Čutil je: zdaj odnekavajo vezi, odpadajo . . . Tako je hitel od nje, ki jo je ljubil, oziral se je z žalostjo — 38 — za njo in vse je v njem trepetalo, ko je Čutil, kako je drsala polagoma njena roka iz njegove, kako so se ga dotikali samo še konci njenih prstov. In on bi rad postal, da bi še enkrat pokleknil pred njo, da bi poljubil njeno roko. Rad bi postal, da bi pokleknil še enkrat ter poljubil to zemljo, ki jo je ljubil neizmerno. Zdaj je vedel, da jo ljubi, kakor ljubi človek z vso gorkoto srca, kadar se poslavlja. Mimo njegovih oči šinejo vsi lepi trenotki, vsa lepota nje ljubljene — ljubeče se odkrije nenadno v jasni milobi. In zaskele ga vsi tisti poljubi, ki jih ni poljubljal, razstresen, pregrešno nezvest, duše ga v grlu vse tiste ljubezni polne besede, ki jih ni govoril, ker ni mislil na svojo ljubezen, kakor bi bil moral misliti od hipa do večnosti. In njena roka je zdrsnila iz njegove, vzdihnil je in ni je več videl; njen obraz se je izgubil v daljavi; komaj je še razločeval svetlobo, ki je padala v mehkih žarkih iz njenih oči. Dolina seje ožila; vlak je hitel mimo zelene, mirne reke. Časih so se hribi razmeknili, prikazala se je globoko doli bela vas, z zvonikom, ki se je lesketal v popoldanskem solncu kakor pozlačen. Slivar je gledal na to pokrajino, kakor v tuje lice. Naposled je zagrnil okno. Od zahoda je prihajal močnejši veter ter se je igral z zagrinjalom; družil se je z zadehlo sapo, ki jo je dvigal vlak kakor s sajastimi pero trni. Utrujen je bil; lene misli so mu ležale topo v glavi, trepalnice so ga skelele. Tudi njegovi sopotniki, ki so bili prej glasni, so utihnili; le zdaj pa zdaj je izpregovoril kdo zaspano besedo, ne da bi pričakoval odgovora. Vlak je bil prispel na Semernik, odpočil si za minuto, a potem je odrdral veselo, odhitel po drznili ovinkih v dolino. Noč je bila, ko je izstopil Slivar na dunajskem kolodvoru. Po razsvetljenih, živih ulicah je šel v mesto počasi, skoro ni čutil nog: polno valovanje velikomestnega življenja ga je nosilo kakor na rokah, plaval je brez truda, komaj zavedno. Prišel je na Ring. Ponosna poslopja so samevala sredi vrtov, le tupatam okno razsvetljeno: zaspano oko je gledalo iz noči. — 39 — Napotil se je k svojemu znancu, kiparju Bajta. Pisal mu je bil iz Ljubljane, da pride; na kolodvoru ga ni videl, zato se je napravil naravnost k njemu. Preden je bil odšel z Dunaja, je prenočil pri njem par noči, ker mu je bilo stanovanje poteklo in si je hotel poiskati pozneje sobo in atelje v kakem predmestju. Bajt ga je bil takrat prijazno povabil, da naj se oglasi pri njem, kader se vrne, če bi še ne imel stanovanja. Iz živih, svetlih ulic notranjega mesta je prišel polagoma v predmestni somrak. Ulice so bile tu ravne in široke, toda siromaštvo je ležalo kakor v zraku; ljudje, ki jih je srečaval, niso več dišali po parfumu, besede, ki jih je mimogrede slišal, niso bile več zmerom tako dostojne, poluglasne, umerjene: osorni, hripavi, nezadovoljni glasovi; iz gostilnic in žganjarnic je zabučalo, kadar so se odprla vrata; tupatam je kričala na cesti tolpa otrok; zdelo se je od daleč, kot da seje zbrala tam kje na strehi a\i v prašnem parku jata vrabcev. V tretjem nadstropju visoke nove hiše je stanoval Bajt. Zunaj je bilo poslopje zelo olišpano; mislilo bi se, da je kaka uradna hiša, hranilnica ali kaj podobnega. Toda mostovži so bili ozki in temni, stopnice so se vile strmo navzgor; iz vrat in iz oken, ki so gledala na vrečasto dvorišče, je prihajal zadehel zrak, smrad beraških stanovanj. Bajt ga je sprejel z veseljem ter ga peljal skozi atelje v sobo, kjer je sedela za mizo njegova žena; dvoje otrok je spalo na postelji v ozadju. v„Sedi, odpočij se . . . morda še nisi večerjal'?" Žena ni čakala odgovora; odšla je tiho, kakor hodijo dobre gospodinje; ni se skoro slišalo, ko je odpirala in zapirala vrata. Slivar se je res spomnil, da še ni večerjal; ali poželenja ni imel, čeprav je bil popil na vsej poti samo dvoje kozarcev piva. „Kaj si doživel v Ljubljani; kakšne novice prinašaš ? •' „„Ni nič novic. Vesel sem, da sem spet tukaj in « mislim, da ne pojdem nikoli več doli."" „Jaz bi šel rad, samo za par dni seveda, ne za stalno. Da bi dihal spet malo tisti zrak, ki ga je človek dihal, ko je bil še neumen. Ali si bil pri Koprivniku?" — 40 — ,. ..Bil sem tam,'-'- je odgovoril Slivar z nezadovoljnim glasom in stresel je s trepalnicami, kot da bi se mu bilo zableščalo. Bajt ga ni vprašal dalje. Žena je prinesla piva, kruha, presnega masla in gnjati. ,.Kako pa je s spomenikom, kako so ukrenili?" ,.,.Vraga so ukrenili! To je bila komedija. Sram me je samega, kot da bi me imeli za norca . . .'•'• Bajt ga je začuden pogledal. Tudi on se je bil potegoval za nagrado, ali že od začetka ni upal, da bi jo dobil; trdil je sam, da se ni potrudil in da ni delal iz čistega veselja temveč samo iz neke vrste rodoljubja. ,.1'ovej no —' ,,,.Saj sem ti bil povedal: komedija! — Če bi bil delal stvar sam zase, bi me ne jezilo, tako pa se mi zdi, kot da bi me bili poslali za april . . . Živa duša ne misli tam doli, da bo spomenik res kdaj stal. Komite so bili napravili, kakor ga napravijo študenti o polnoči, po občnem zboru: drugi dan so pač že pozabili, da so igrali predsednike in tajnike . . .-— Bajt je stresel z glavo resno in nezadovoljno. ,.1'i-enagljena je bila reč . . . Ali nikar ne sodi pretrdo, -- je že tako pri nas doli, pa ne more biti drugače. Majhne razmere, majhni ljudje, zadehel zrak: drugo izvira iz drugega in nihče ni kriv. Jaz sem zadovoljen, da je tako; svet se ne da izpremeniti in en sam človek ga še eelo ne bo izpremenil. —" Slivarjev obraz je izpreletela upornost. „Potem je torej boljše . . . Pustimo gnoj, naj smrdi in pojdimo svojo pot —" Bajt je zamahnil. ,. ,.Ali! — Razmer se je treba privaditi, in življenje se napravi samo. Na pravem mestu je treba zastaviti roko in pa pričakovati ni treba nikoli nič posebnega. Delati! -- pa naj bo delo, kakor že je.':u rDa, ti si drugačen ... ti nisi tujec," je odgovoril Slivar zamišljen, pol zase. „Ali tukaj na Dunaju imaš pred nosom nemške umetnike . . . poglej njih dela!" „„To je vse kaj drugega, čisto kaj drugega! Pri nas in tukaj, — kdo pa bo primerjal? To je nesreča, — 41 — primerjanje! Kaj bi bilo s tabo, ko bi bil riba V Na travnik bi si želel, glej, in to bi bila nesreča!" - Slivar je nekoliko pomislil. „Ali ne misli, Bajt, jaz nisem govoril o tistem uboštvu. Sitno je res in spada med naše navade; kar je usojeno, je usojeno. Toda Kuštrin, na priliko, živi precej dobro iu ni mu treba rokodelskega in dninarsko plačanega dela, — in vendar, kaj si moreš le misliti, da bi se kdaj pospel na visoko, če bi imel še toliko resnične moči? Ne more se! Ni uboštvo, vse kaj drugega je." Bajt ni več odgovoril; njegov mirni razum se ni ukvarjal nikoli s takimi stvarmi: nikoli ni premišljeval o svoji preteklosti ali sanjal o kaki idealni priliodnosti. Hodil je resno in ravnodušno po ravni cesti; skrbel je da je imel dela in daje lahko redil in oblačil svojo družino, ki jo je ljubil s tisto prijazno, krepko ljubeznijo, ki jo opazi komaj ljubljena oseba. Tudi njegova dela so bila mirna, skoraj vsakdanja; kakor se je čuval predrznib korakov v življenju, tako je bil v umetnosti zmeren in soliden. Sedeli niso dolgo; Slivar je bil kmalu utrujen in zaspan, in Bajt gaje spremil v kabinet, kjer je bila pripravljena postelja zanj. Razpravil se je hitro, upihnil svečo ter legel. Zaspal je takoj in je spal trdno do jutra. Zbudil se je zdrav in svež. Zajutrkoval je, a potem mu je razkazal Bajt svoja najnovejša dela. Slivar je hvalil in resnično je bil vesel teb gladkih, skrbno in pridno izdelanih stvari; nekaj zadovoljnega in tihega je dihalo iz njih, ležalo je v vsem svetlem ateljeju. „Grlej," je dejal Bajt, „to so praktične reči; vsak mesec pride Mecheles, in pogodiva se prav prijazno. Pa se vendar ne silim; nikoli ne mislim, da delam baš za trgovca in samo zanj. Človeku je tako v krvi . . ." Slivar je vzdihnil. „Da, pri meni ni Mecheles nikoli nič opravil, že zato ne, ker ni bilo nikoli nič izvršenega. Jaz bi bil rad, kakor si ti." „„To je v krvi,"" je ponovil Bajt mirno. In res je obšlo Slivarja v tem svetlem prijaznem ateljeju neko lahko hrepenje po solčnomirnein, zado- — 42 voljnem življenju. Tako človek dela brez mučnih skrbi, brez divjih sanj, ki je več bolesti kot veselja v njih, in zraven čuti, da so na svetu ljudje, ki se naslanjajo na njegove močne rame in zaupajo nanj; zato je ves krepak in resen, nesreča in žalost ne moreta do njega; ustvarja z mimo roko in, kadar se ozre, vidi pri pol odprtih vratih velike, radovedne oči, kodraste glave svojih otrok in vidi ženo, ki se je bila ravnokar ozrla v atelje z mirnozaupnim, ljubečim pogledom; on se nasmehlja in krasen mir je v njegovem srcu. „Tudi jaz bi živel tako,-' je ponovil .Slivar na glas svoje misli. „„Kdo ti brani?"' Odpravil se je zgodaj dopoldne k profesorju Bren-nerju, ki je delal pri njem par tednov, preden se je napotil v Ljubljano in ki ga je bil povabil, naj se vrne. Plačilo ni bilo veliko in tudi delo ni bilo Slivarju prijetno, ker ni bilo samostojno. Ali Slivar nikakor ni mislil, da ostane pri njem: „samo za kruh, samo dokler — — —," si je mislil, kakor vselej, kadar je nastopil sitno pot. Profesor ga je sprejel, in Slivar se je oddahnil. ..Tako se začenja življenje, čisto novo življenje . . .'' Kadar delaš nesamostojno, kadar čutiš, da si hlapec, kadar delaš delo, ki je tvoje samo napol in te drži za komolec tuja roka, ko bi najrajši predrzno udaril, odrezal: — zatisni oči! To je samo pol dneva; vsa druga polovica je tvoja in vsa noč povrh! Se tisti dan je iskal atelje in našel ga je visoko gori v predmestju, v podstrešju štirinastropne hiše. Ce je pogledal na dvorišče, se mu je zavrtilo v glavi. Poleg ateljeja, ki je bil majhen in neprijazen — popoldanska luč je padala viianj — je bil dolg, ozek kabinet z rdečim pohištvom. Čipkasto zagrinjalo pred oknom je bilo od pranja že preperelo in luknjasto. Tudi iz zofe ob steni je gledala na nekaterih mestih žima. Na drugi strani mostovža je stanoval gospodar; on, sluga na magistratu, je bil slep na eno oko; njegova žena je bila gluha; oba sta bila že preko šestdesetih. Slivar je imel opravka z njima samo, kadar je plačeval stanarino. — 43 — Zadovoljen je bil, da je našel tako skromen atelje in tako daleč v predmestju. Zdaj je ljubil velike, bogate ateljeje in elegantno notranje mesto samo z globoko, grenko zavistjo, kakor jo čuti fabriški delavec, če pride slučajno na Ring in je bil popil prej liter vina. Vedel je, da je vsa ta lepota tudi njegova in da so mu jo bili ukrali po krivici . . . Toda čakaj, dragi, potrpi, le po tej poti naprej! . . . Tisto nezaupanje, ki mu je časih ovladalo dušo, je bilo le hipno, površno in skoro neodkritosrčno. Prav na dnu njegove duše je bila trdna, krasna samozavest, priraščena z devetimi koreninami . . . Prihajam iz tujine, iz mračnih krajev, ves siromaški in pohleven, da, z raztrganimi čevlji, — a prihajam osvojevavec, zmagovavec. Ker sem bil objel v svojem srcu, vzdignil ter si prisvojil vso zemljo, zato je moja od začetka! — Pokaži mi mesto, ki mi ni znano, lepoto, ki je nisem bil čutil že davno, — ves svet je bil v meni; in dam mu vso svojo lepoto in ga ustvarim iznova . . . Sanjal je nejasno, njegove misli so frfotale narazen, razkropljena jata se je časih za trenotek združila, ali razdrnžila se je zopet in samo nekaj veselega, sladkega, nerazumljivega in nezavednega je trepetalo v njem. Napravil se je večer, a Slivarju se ni hotelo domov; veselje bil, da je stanoval tam daleč ,,v skritem brlogua, toda zdaj mu je bilo kakor na lovu: — hodil bi tako do konca, brez skrbi, brez težkih misli, izgubljen v svetu, kakor kaplja v morju. Le časih se je zdrznil, pogledal, poslušal. Kot da bi nikoli še ne bil videl teh obrazov, radosti in življenja polnili, ne slišal teh zvonkih, veselih glasov, vnelo je okoli njega, lesketalo -se od svetlih toalet in svetlejših oči, šumelo je in se smejalo, prešeren karneval. Njegova kri je bila že zaspana od težkega domovinskega vzduha, njegove noge so bile nerodne, njegovo srce se je komaj šele predramilo iz neprijetnih sanj. Stresal se je od radosti, kot da bi bil skočil s toplim telesom v potok: valovi so ga objeli, tisoč sladkomrzlih rok se ga je oklenilo, žuborelo je okoli njega, igralo se krog njegovih ledij, po njegovem hrbtu, kaplje so mu padale v obraz in na tilnik. 44 — Ali njegove oči so se kmalu odprle, že so napol razločevale lepoto naokoli, in ušesa so se privadila tisočerega šuma. .Sladki mraz se je izgubljal, stresel ga je samo narahlo še zdaj pa zdaj, in mehka toplota mu je stopila v telo in obraz. Zavedal se je z zadovoljstvom svoje lepe volje, kakor ponosen je bil na svoje prerojeno srce in časih se je zasmejal na tihem sam sebi: ..Domačin med domačini. •• VI. Živel je par mesecev lepo življenje. Zaslužil je z „ nesamostojnim" delom v profesorjevem ateljeju toliko, da je izhajal pošteno, četudi koncem meseca časih ni večerjal, ker se je privadil vina. Doma ni delal veliko; vračal se je pozno v noč, hodil je po ateljeju z rokami na hrbtu, a naposled je legel ter odložil izvedbo svojim načrtov na drugi dan. In njegovi načrti so bili v tem času velikanski, vzcveteli so iz njegove fantazije kar nenadno, v silni krasoti. Kadar je delal čez dan zoprno delo, mu je časih hipoma zastala roka, zahrepenela je: iz srca, iz glave je sililo vanjo z neugnano močjo. Takrat ga je obšla nezadovoljnost, s srdom pomešena žalost, ki so jo prepodile šele pozno na večer svetlobojne sanje. Toda kadar je bil doma čez dan, so bile njegove roke kakor onemogle; ostale so težke in lene, ko se je dvigala njegova fantazija do solnca. Kav je ustvaril, je gledalo nanj, kot karikatura njegovih sanj. Časih ga je je bilo strah te neodločnosti; zakaj vedel je, da je bila sama otročja plahost, nič drugega: ko bi bil resnično slab in nezmožen, odkod potem lepota tistih del, ki jih je bil ustvaril v svoji fantaziji, ko je hodil po mestu veselo izgubljen? — Čutil je dobro, odkod ta plahost in globoko je bil žalosten vsled tega spoznanja. Zvečer je zahajal navadno v majhno gostilnico v notranjem mestu, podobno ljubljanski beznici. Najbrž vsled te podobnosti so se shajali tam slovenski uradniki in umetniki, cvet slovenske kolonije na Dunaju. Slivarju se je časih zdelo, da je ta ljubezen do nizke zakajene — 4.") — beznice njih zadnji spomin na domovino. Ker je bil prišel šele nedavno v njih družbo, je opazil jasno in v prvem hipu tujinstvo na njih obrazih in skoro se mu je zazdelo čudno, da govore slovensko. Res so govorili o domovini, o domači politiki, literaturi in časih celo o domači umetnosti, toda kakor bi govorili tujci, z nekakega višjega, ^objektivnega" stališča. Tako je bilo posebno pri umetnikih in literatih. O domačih stvareh so govorili s preziranjem, z nekim zoprnim čutom, prav podobno, kakor govori kdo o človeku, ki je bil nekdaj njegov prijatelj, pa se je popolnoma zapil ter se izgubil v blatu. Ogenj jim je šele prišel v lica, kadar so govorili o veliki tuji umetnosti; tu je bil njih dom, tu so se gibali lahko in veselo. Vsak večer je sedel med njimi arhitekt Tratnik, lep človek z rdečerumeno brado, širokim obrazom in jasnimi, odločnimi očmi. Domovine ni videl že preko deset let in nikoli mu ni prišlo na misel, da bi se napravil doli. Bil je že slaven in premožen, njegovo ime so imenovali s spoštovanjem tuji časopisi. In spoštovala ga je tudi družba, nekoliko zaradi njegove slave, a še bolj zaradi njegovega domoljubja. Zdelo se jim je požrtvovalno in zaslužno, da vkljub svoji slavi in celo vkljub svojemu premoženju „ni pozabil na svoje ime in svoje pokolenje" in da se je spomnil časih te ali one pa-triotične ustanove z radodarno roko. Nekoč je prišel iz domovine idealen gospod in bilo mu je neizrekljivo toplo med temi »zvestimi sinovi naroda". Proslavljal je posebno Tratnika z rosnimi očmi, ali Tratnik je bil ves v zadregi, kakor je bil v zadregi in začuden, kadar so se ponašali z njim časopisi v domovini, s ,.slavnim sinom tega skromnega manjvrednega naroda". Ni vedel, kaj je napravil posebnega, in čemu ga ljubijo. Uradniki in advokati, ki so zahajali v to dražbo, se večjidel niso brigali za domačo politiko ali celo za umetnost; nekateri so že deloma pozabili na slovenščino, ali pa so govorili neki čudni dialekt, mešanico dolenjskega ali štajerskega dialekta, knjižnega jezika in nemščine, vse to z nekim posebnim naglasom, ki ga je bil polagoma ustvaril jezik sam, navajen na tujščino. Tisti izmed družbe, ki so se zanimali za javno živ- — 46 — ljenje, so bili veliki reformatorji, po zgledu tistega mladega zdravnika, ki je bil zasnoval v Ljubljani svojo stranko brez ljudi. Kolikor bolj so se v svojem duhu in svojih mislih oddaljevali od domovine, tem manjše in bolj malenkostne so se jim zdele razmere tam doli, tem bolj potrebne, da se korenito preobrazijo. Nezadovoljni so bili vsi, a Slivarjn se je zdelo čudno, da so govorili tako mirno: nikomur ni prišlo na pamet, da bi šel doli ter „preobražal"; celo nekako bali so se domovine; tako je videl Slivar tistega zdravnika-reformatorja, ki je hodil tam doli kakor na tuji zemlji, kjer se je treba človeku varno in oprezno kretati. Domovina jim ni bila sladka ljubica, temveč nadležna ženska, ki je človek posili navezan nanjo, ki ima vse polno napak in grehov in ki je naposled vesel, da se je iznebi. Slivar je občudoval arhitekta Tratnika. On se ni veliko menil za domače razmere; bilo mu je vse prav; bolj se je zanimal za nemire v Kini in na Balkanu. Kadar je poslušal politične razgovore, ga je naposled razjezilo: „Pustite ta dolgočasni šmarn, oder gehen Sie selbst hinunter und reformieren Sie! Was mich betrifft, — jaz živim tukaj in se ne vtikam v stvari, ki me nič ne brigajo." — Cisto nič ga niso brigale stvari v domovini; izginil je iz njegove krvi, iz njegove duše zadnji spomin na domačo zemljo; otresel je bil podplate do poslednjega praška. Njegova fantazija, njegova umetniška moč ni bila rojena iz tiste uboge, daljne zemlje in zato ni bila plaha, nemirna in neodločna. Tisti del njega, ki je bil resnično človek in umetnik, se niti v sanjah ni spominjal več na domovino in na mladost. Njegova duša je sesala hrano iz tujega življenja, zato je bila sama tuja in kar je imela bogastva, ga je darovala tujini. Tako je bil — morda nehote in nezavedno — pretrgal vse vezi in zdaj je bil svoboden, sam svoj. Pridobil si je slave in premoženja. Naravno je bilo, da se je čudil, kadar so ga v omizju proslavljali; vedel je, da je tujec v svojem srcu, v svojem mišljenju in svojih delih in da so tiste zunanjosti, ki ga vežejo s temi ljudmi in njih domovino, samo obleka, samo slučajnosti. Kadar je govoril kdo vpričo njega in s posebnim ozirom nanj o slovenskih umetnikih in slovenski umetnosti, se — 47 — je smejal. Trdil je, da slovenske umetnosti ni: rTo so sami tujci, francoski ali nemški umetniki, rojeni slučajno tam doli na jugu .... Saj jezik ni glavna stvar; der Charakter machfs, das Unbewusste ... Če ' rečem, da sem to in to in ni tega v mojem življenju in v mojib delih, tedaj se lažem. Nobenega slovenskega umetnika še nisem poznal." ,.Torej prav za prav nismo narod," je opomnil nekdo pol šaljivo, pol resno. „Ni moja stvar," je odgovoril Tratnik hladno. Radarje gledal Slivarte tuje obraze in poslušal njih tuje razgovore, se je vračal domov vselej zamišljen, poln hrepenenja, ki je bilo veliko in sladko in se mu je vendar zdelo pregrešno. Spominjal se je tistega večera, tistega izprehoda z Ano, ko je gledal doli po ljubljanskem polju. „Z obema nogama stojim v tej zemlji trdo in ukopano ..." Pregloboko ukopan in pretrdno je stal, odtod plahost in neodločnost. Srce plaho in neodločno, noge ukopane v tisto čudovito zemljo, a misli, — kako so misli visoko in daleč, in sanje čisto tuje, napojene s tujo lepoto in po tuji lepoti hrepeneče! . . . Občudoval je Tratnika: sam s čisto svojo močjo je ustvaril v sebi novega človeka, si je ustvaril nov dom in novo domovino. Kako klavrno bi bil drugače poginil; njegova fantazija bi usehnila v nerodovitnem pesku, nobeno delo njegovih sanj bi ne ugledalo solnčne luči, ker bi bile njegove roke slabe in plahe . . . Da, zato so slabe in plahe roke njegove, Slivarjeve, ker živi v njegovem srcu še vsa grenkoba in plahost nelepe mladosti, vsa tiha, boječa otožnost domače zemlje, ker so njegove prsi še polne tistega tesnega, težkega vzduha . . . Spomnil se je veselih besed Ambroževih: „Le brž odtod!" — Da, brž odtod, predrznost in ponos v srce, v roke prešerno lahkoto! . . . Ob takih večerih je delal pri luči, ali komaj par minut. Vznemirjen je bil preveč, fantazija se mu je bila vzdignila previsoko; onemogel je hitro, in obšla ga je globoka nezadovoljnost, skoro zastudil se je sam sebi in kar je mislil še pred uro, se mu je zazdelo neumno in otročje. Kadar ga je obšel ta zoprni čut, se je domislil Bajta, njegove tihe sreče. „Mirno delati s trezno — 48 — roko in jasnimi očmi, brez smešnih sanj ..." In kadar bi se ozrl: med vratmi dvoje kodrastih glav z velikimi radovednimi očmi in obraz lepe žene. Svetlo, prijazno solnce nad vsem življenjem ... To bi bilo življenje; — in ne bilo bi treba, da bi bila pot zmerom ozka in skromna; zakaj bi se ne širila, vila se navkreber v zmerom lepših ovinkih ? Ali počasi, kakor samo od sebe, in tako bi prišel po gladki poti, polagoma in brez truda morda celo do cilja svojih najimenitnejših sanj . . . »Samo počasi, samo nič sanj in nič upornosti! Tako so se izgubili dolgi krasni meseci v neplodnem sanjarjenju; — kako daleč bi bil pač prišel, če bi bil hodil z mirno dušo po lepi ravni cesti! — V takem trudnem razpoloženju, polnem mirne tolažbe, je dobil nekoč pismo od Ane. Ni ji pisal ves čas, in namenil se je, da ji ne piše več. „Tudi to so bile otročje sanje, stran z njimi! Kako bi si upal ukleniti nase tako sladko, otroško igračko, ki bi ne prenesla niti najmanjšega veterčka, — a moje življenje je sam vihar!" In vendar se mu je roka tresla, ko je odpiral pismo. Pisala mu je, da je zlovoljna in nesrečna, ker ji ne piše. Da sanja o njem neštevilnokrat („Laže!" si je mislil Slivar), da še upa vanj in njegovo prihodnost, ne zaradi sebe, temveč zato, ker ga ljubi („Laže! je ponovil Slivar, a v očeh je imel solze), da je ni izne-nadila njegova nezvestoba, ker pozna umetnike in ve, kako so vihravi, ker jih vsi občudujejo in ljubijo, in imajo zategadelj najlepših žensk na izbiro („0 ti otrok!"), in da bo molila zanj in da naj ji kaj piše. Slivar ni pisal. Res je sedel takoj, ko je prebral pismo, da bi odgovoril; sedel je pol ure, a naposled je odložil pero. „Naj bo končano za zmerom; spomladansko sanje!" čez štirinajst dni je dobil kratko, hladno pisemce, da naj ji vrne pisma, ker mu gotovo ni nič več do njih in pa da Kettejevega spominika nikoli ne bo, ker je bila vse skupaj neumnost in so hoteli samo podpirati „uboge umetnike". Zagnusilo se mu je in vrgel je pismo v kot. Mesec dni pozneje je zvedel, da se je Ana zaročila s poštnim uradnikom, ki ga je poznal in — 49 ki je tudi zahajal k Marnovim. Zasmejal se je, ali ta smeh nikakor ni bil vesel in odkritosrčen. „En korak dalje. - ali težki so taki koraki, grenki so." Čutil je, kot da bi se bila domovina še bolj oddaljila od njega, kot da bi bil legel na njeno sliko v njegovih spominih še temnejši pajčolan. Zamahnil je: „To je Tratnikova, pot do višine; le dalje, le čisto strani, da ne ostane v srcu ničesar več . . ." Šele odslej je užival z resnično radostjo lepoto obrazov, ki jih je srečava! po ulicah; prej se mu je zdelo, kot da hodi neprestano v neprijetni družbi, ki mu ovira korake in mu brani, da bi gledal svobodno in po svoji volji. Malokdaj je mislil na Ano; poslovil se je v srcu že davno, ali dokler ni dobil njenega poslednjega pisma, je bil nevede in nezavedno navezan nanjo; ni je videl, ali držala ga je za roko . . . Časih se je napravil na cesto samo zaradi ženskih obrazov; ob večernih urah na glavne ulice, ko je vrvclo in šumelo krog njega in se je v gneči slučajno doteknil majhne, mehke ročice in je zadihal vanj parfum iz las, iz svetle toalete. Anin obraz je bil ovalen, droban, čisto bel in fino rezan. Zdaj je ljubil vesele, prešerne, od ognja žareče obraze, hudomušno mežikajoče, in bujna, življenja polna telesa . . . Ali kmalu se je zgodilo, da ni več hodil na cesto zaradi ženskih obrazov in da je pozabil na Ano tako popolnoma, kot da bi je nikoli ne bil poljubljal. V marcu je bilo, v tistih pričakovanja in hrepenenja polnih dneh, kot prihajajo z južnim vetrom prvi topli dihi bližajočega se pomladanskega sobica. »Slivar se je napotil iz mesta. Na travnikih za poslednjimi predmestnimi hišami se je tajal sneg. Drevje ob poti je bilo črno in mokro, časih se je zazibalo, streslo, življenje se je dramilo v njem. Bilo je pozno popoldne, solnce je sijalo poševno na belo zidovje velikih novih poslopij, ki so se dvigala tuintam ob cesti; žarki njegovi so bili gorki, toda še plahi, trepetajoči. Ljudje, ki so hodili tod, so se ozirali z velikimi pri-čakujočimi pogledi, postajali so ter dihali mokri topli zrak; šumelo je v zraku, zvenelo kakor od daleč, pripravljalo se je že na veliki praznik. Ali izzvenelo je 4 — 50 — hitro; komaj da se je bližajoča pomlad doteknila strune, se je glas izgubil v daljavi. Trepalnice so se bile odprle za trenotek, zaspano in začudeno, solnčni žarek je zaigral na njih, in zaprle so se zopet, še trudne in zaspane. Napravila se je noč. Slivar se je vračal v mesto in tudi njegove prsi so se širile od pričakovanja in hrepenenja. Nič ni mislil, ne na prihodnost, ne na preteklost, živel je v teh urah kakor otrok, srečen, samo da živi in da prihaja pomlad. Blizu doma je srečal žensko, kakor ni videl tako lepe še nikoli v svojem življenju, ker ni bil nikoli tako ljubezni pol in željan ljubezni. Bilo je nekoliko preko sedmih, morda se je vračala od dela. Njen obraz je bil, kakor jih je ljubil: svež in vesel, ves poln ognja in mladosti, njene temnosive oči so gledale prešerno ;in odkrito, nobenih nemirnih sanj, nič nezadovoljnosti in nič hladnega razuma ni bilo v njih: otroške so bile, samo željne veselega uživanja, ljubezni in pomladi. Njeno telo je bilo polno, krasno razvito: kipelo je in trepetalo pod lahko obleko. Slivar je postal za hip; neizrekljiva radost ga je obšla, sladka in nemirna, do dna srca so se zazibali njeni valovi. Ko se je ozrl vanjo z vsem vročim, lepote in sreče polnim pogledom, se mu je nasmehnila in ko je stal ob oglu in gledal za njo, se je ozrla za njim. Tako so nastopili čudoviti dnevi. Že je zvenelo v zraku glasneje in razločnejc, pomladanski glasovi so se dvigali do neba ter prihajali od neba, strune, razpete od gozda in travnikov visoko do neba, so zapele na glas zmagoslavno pomladansko pesem. Slivar jo je slišal natanko, razumel je celo besede. Srečaval jo je teden dni in naposled jo je ogovoril. Zvedel je od nje, da stanuje tam gori, v eni izmed zadnjih predmestnih hiš, kakih deset minut od njegovega stanovanja. Pri očetu in materi stanuje; oče je diurnist na magistratu, star je že in slabo vidi. — Brat je umrl pred tremi leti, ravno ko je bil napravil maturo in so se zaradi njega tako zadolžili, da stanujejo zdaj v eni sami sobi v tretjem nadstropju; na jetiki je umrl. Tako je ostala samo še ona, Berta, in njena mlajša sestra Mari, ki je bolna že od rojstva, da jo morajo — 51 — voziti v ročnem vozu; nekoč — zvečer je bilo — se je bila priplazila na rokah in kolenih do okna; ona, Berta, je stopila v tistem trenotku v sobo in prestrašila se je, da so ji noge okamnele; odslej jo Čuvajo neprestano, ker je tiha in žalostna in se ji neče živeti. Ona, Berta, ve dobro, zakaj je Mari tako žalostna in zakaj se že leto dni ni zasmejala . . . Tako je prašal komaj z besedo, in ona je govorila z njim kakor s starim znancem. Gorko in sladko mu je bilo, ko je poslušal to odkritosrčno, mirno, naravno pripovedovanje, v ki ni bilo v njem nič prisiljenega ali preračunjenega. Čakal jo je vsak dan ter jo spremljal do doma, in še v veži sta stala in se razgovarjala. Nikoli ni opazil na njenem obrazu utrujenosti ali zlovoljnosti; to se mu je zdelo čudno in ljubil jo je še bolj. »Šivala je bluze, zjutraj od sedmih in zvečer do sedmih. Vsak drugi dan je hodila kosit domov, ali treba je bilo hiteti, ker časa je bilo samo eno uro in pot je bila dolga. Drugače pa si je vzela kosilo s sabo: kos kruha in za deset krajcarjev razrezane klobase. Zaslužila je na teden po pet goldinarjev, ali poleti časih po dva meseca ni bilo dela, in takrat je bilo življenje slabo. Poizkusila je nekoč, da bi dobila delo naravnost iz trgovine v mestu; zaslužila bi več, če bi delala do polnoči. Ali ni šlo; tam so jemali samo stare šivilje, ki so delale za trgovino že po deset in več let in so čuvale svojo posest; poleti niti zanje ni bilo dela. . . Slivarja je bilo skorosram: „delo" . . . »delo" . . . „delo" ... in te lepe, bele roke in ta veseli obraz in te ognja in življenja polne oči! ... A on je sanjaril in postopal, njemu je bilo delo poniževalno; sovražil ga je, in kruh, ki ga je iztisnil iz njega, je bil grenak, zaslužen z mržnjo in nezadovoljstvom ... No zdaj bo vse drugače, vse drugače! ... V vsem tem času ni izpregovoril nikoli besede o tem, kar je čutil. To čustvo je bilo tako tiho, brez najmanjšega nemirnega valčka, kakor reka, skrita v senci vrb; ali polnilo je vse njegovo srce, za nič druzega ni bilo več prostora v njem, izginile so iz njega vse nestalne, mučne sanje in gledal je z mirnim jasnim očesom. Nikoli v življenju ni živel takih dni, take čudovite pomladi. Sreča njegova je bila tolika, da se mu ni zdelo potrebno, da bi jo vlival 4* — 52 — v besede. Ranil bi jo morda z besedami, v neprevidnosti bi morda odpihnil pero od katere teh rosnih rdečih rož, ki jih je bilo vse polno v njem in okoli njega. Ni mislil na kak poseben cilj, ali na konec celo; bilo mu je, kot da niti začetka ni bilo tej sreči: neizmerna, od nekdaj in za zmerom. Povedal ji je, da je umetnik in ona je bila zelo vesela: zrastel je nenadno pred njo in občudovanje se je pomešalo v njeno ljubezen. On je to videl, zapazil je občudovanje v njenih žarečih očeh in ni mu bilo neprijetno. Ker jo je ljubil, je hotel biti pred njo velik, imeniten, da bi jo vzdignil visoko k sebi, bogat, da bi jo obdaroval. In v tem času se ni čutil ubogega: saj so se mu odprla pota na vse strani in pomladanska prihodnost je bila razprostrta pred njim. Smejal se je, kadar je pomislil na svoje nekdanje težke misli: kako se je mučil, da bi našel pravo pot, kako je kolebal in iskal z neodločno nogo trdnega stala, hodil je kakor slepec ob prepadu. A ni se ganil ves čas; ne da bi stopal pogumno naprej, brez ugibanja in premišljevanja, je stal kakor začaran ter se mučil . . . Treba je samo živeti, nič misliti, in življenje nese človeka samo v pravi smeri proti pristanišču, ki mu je usojeno. Če ni v telesu pomladanske duše, ni pomladi zunaj in pred mrzlimi pogledi vene zeleno listje. Živel je te tedne dobro in prijetno. Napravil je v svojem ateljeju po naročilu nekaj manjših del, umet-nostno-obrtne stvari; svetilnik za električno luč: mlado, nerazvito telesce se je spenjalo kvišku, k luči, k solncu, komaj so se še dotikali prsti zemlje; in obraz je smehljal kakor nezavedno, v lepih sanjah, široko odprte oči so hrepenele navzgor; potem je napravil vazo za cvetice in vso namizno opravo. Trgovec ni bil posebno zadovoljen, zdelo se mu je „premoderno" in trdil je, da prodaja stvari narejene v starejšem, treznem in solidnem slogu še zmerom bolje nego najnovejše pretiranosti. Časi se menjajo strahovito hitro, je dejal, ljudje so v zadregi, kaj bi kupavali in tako posežejo najrajši po starem. „Kar je bilo včeraj moderno, danes ni več, a staro ostane zmerom staro in ni nikoli starejše.' Slivar se je izgovarjal z umetnostjo, ki je zmerom ista. — 53 — rDie Kaufer sind keine Kunstkenner," mu je odgovoril trgovec. Zaradi svoje plahosti in lenobe se ni več vznemirjal, ker se je ni več zavedal. Ni več mislil nase in ni več študiral s skrbjo in strahom vsako stran svojega značaja in vsako misel, ki ga je obšla nenadno in slučajno na cesti. Njegove misli so bile vse v ljubezni; ljubezen je izlila toliko luči na njegovo življenje, da se od vesele svetlobe ni dalo razločevati ničesar več: tako kakor prisije zjutraj solnce izza visoke gore in poplavijo žareči valovi vso dolino, da ni več ne polja, ne travnikov, ne vasi, — samo svetlo solnce čez in čez . . . Doslej — minili so pač že trije tedni — je ni nikoli poljubil na ustnice, niti ni zinil zaljubljene besede. Ali nekoč je pil par kozarcev vina, preden jo je šel čakat. Na cesti je govoril veselo in ljubeznivo; hotelo se mu je, da bi hodil tako brez konca, kar dalje; nog ni čutil in neizmerno mehko mu je bilo pri srcu, ko je videl poleg sebe njo mlado, ubogo, tako polno pričakovanja, zaupanja in ljubezni. Grede je poiskal časih njeno roko ter jo stisnil, pritisnil jo k sebi; ona se je ozrla tedaj nanj z velikim, mokrim pogledom in njene ustnice so se smehljale. V veži jo je objel, vzdignil jo k sebi ter jo poljubil; jecal je nerazumljive, čisto brezmiselne besede. Ona je molčala ter se ga oklenila krog vratu, in njeno telo je trepetalo od sreče. Ko se vračal je v mesto, je bil kakor pijan; oči so mu gledale motno in opotekal se je skoro. VII. Po tistem poljubu se je razmerje med njima nekoliko izpremenilo. Med zaupnoresne, ljubeznive besede so uhajale vesele, hudomušne opomnje. Mlada razposajenost, ki se je zdelo, da je bila popolnoma usahnila pod mehko, obzirno, vdano ljubeznijo prvih dni, je privrela nenadno na solnce. V Berti se je zbudil prešerni, velikomestni otrok, in Slivar je opazil na njej s posebnim zadoščenjem celo neko vrsto koketnosti. In tudi njen obraz se mu je zdel nekoliko drugačen: sijalo je iz oči nekaj vprašujočega, motnega, neizrekljivo lepega; — 54 poteze so bile bolj krepko zarisane in ustnice so kipele, trepetale. Slivar se je spominjal, kako je govoril z Ano: očetovsko-hudomušno, skoro prezirljivo, kakor z otrokom, „ki tako nič ne razume". Ali zdaj ni bilo v njegoVih besedah in v njegovem glasu nič tiste prikrite zlobnosti. Ljubezen je gledala iz vsake kretnje, zvenela je iz vsake besede in celo iz smeha. Berta ga je povabila nekoč na dom; v nedeljo je bilo. Slivarju je bilo nekoliko tesno, sam ni vedel zakaj, a Berta ga je tolažila: „Nič se ne boj, ti ne bodo nič naredili.-' Soba je bila zelo skromna; pohištvo staro in nerodno, in zrak je zadehel, kakor je zadehel v vseh teh predmestnih sobah, četudi so okna ves dan odprta. Pozdravih so ga prijazno, toda ne posebno ljubeznivo; Slivar je opazil na obrazih nekaj skrbno motrečega, ne-zaupnega; kakor ljubosumni so bili ti pogledi. Bertin oče je bil star človek z močnimi, sivimi brki in obrito brado. Gledal je skozi naočnike srepo in osorno, a glas njegov je bil čisto drugačen, dobrodušen in skoro plah. Na usehlem, od skrbi in uboštva razbrazdanem obrazu matere je takoj spoznal poteze Bertine; posebno oči so bile čisto enake, temnosive in vdane, samo ogenj je bil že davno ugasnil v njih. Ko se je ozrl v kot pri durih, ga je izpreletelo. Gledalo je nanj živo in svetlo dvoje nenavadno velikih, temnih oči iz drobnega, prozorno belega obraza; na sencih so se videle tenke žilice, ob krepko stisnjenih ustnicah je bila zarezana bolestna črta. To je bila Bertina sestra. Sedela je v vozičku, roke trdno uprte ob ročaje in glavo sklonjeno. Slivar jo je pozdravil v zadregi, a v odgovor so samo njene obrvi nalahko zatrepetale. Berta je čutila Slivarjevo zadrego in tudi njej je bilo tesno; poslušala je njegove besede natanko in skoro s strahom. Želela je, da bi mu bilo vse pogodi, da bi bil v tej sobi vesel in zadovoljen, a obenem se je bala, da bi se kakorkoli ne zameril očetu in materi, morda samo z besedo, z neprevidno kretnjo. In vsa nezadovoljnost, če se je pokazala v katerem pogledu, je padala nanjo, ona je Čutila neprijetno besedo, če je bila le napol in mimogrede izgovorjena in če je drugi nihče razumel ni. — 55 — Tako je bil razgovor od začetka zelo prisiljen; vsem in tudi Slivarju samemu je bilo, kot da se je vrinil tujec v to sobo, sedel na stol ter motil s svojo prisotnostjo mirno domače življenje. In vrhutega je Slivar čutil na svojem obrazu pogled žgočih, temnih oči, ki se niso odrnile od njega niti za trenotek. Berta je prinesla na mizo kave in maslenega kruha. Polagoma so se »obrazi izjasnili, napete poteze so se ublažile, in kmalo so se razgovarjali naravno in mirno. Bertin oče je bil po rodu Ceh in pisal seje Sykora. Izpraševal je Slivarja o njegovem delu in o njegovi domovini in Slivar je pripovedoval. Pravil je, da je tista dežela tam na jugu, ob morju in da je neizmerno lepa. ,,Ob morju je Vaša domovina?" je vprašala Mari. „Ob morju." „„Ali ste bili v Istri? Tudi Istra je ob morju."" „Bil sem tam; Istra je del moje domovine." „ „ Kakšno solnce je tam! Ali ste videli tisto solnce?"" „Tudi istrsko solce sem videl." Ozrl se je začuden na Berto. „Mari je bila pred desetimi leti v Istri, ob morju; šest mesecev je bila tam v zdravilišču . . ." Slivarja je zabolelo v srcu. Pogledal je te velike, sanjajoče oči, predrobni, prozorni obraz, te ozke in fine ročice, kakor roke dveletnega bolnega otroka, in skoro je videl natanko v to otroško, od sanj vso izmučeno dušo. Trepetajoč od neznanega, bolestnega hrepenja je bil njen mehki glas, ko ga je vprašala: „Ali ste videli tisto solnce?" »Sinilo je za pol sekunde po njenih ozkih licih kakor smehljaj: Ali ste videli tisto solnce? Midva sva videla tisto solnce in nikjer mu ni enakega. In zdaj poglejte to bledo rožo nad Dunajem, ki mi niti oči ne zamežiknejo, če pogledam vanjo. Pride strahoma, zaspano, in strahoma izgine. A ono solnce, ono čudovito solnce se je vzdignilo izza morja krasno in zmagoslavno, kakor nebeški ženin je prišlo izza morja in je trosilo po zemlji žareče, rdeče žarke, v dušo je trosilo žareče rdeče rože... Priklenjeni v to zadehlo sobo so se odeli v njenih spominih tisti kratki meseci z neizmerno lepoto; vsa njena v mučnem sanjarjenju in v uboštvu prezgodaj dozorela duša je hrepenela na jug, nebeškemu solncn naproti, ki — 56 — seje dvigalo izza brezkončnega morja. Tam je bila sreča, veliko in veselo življenje je bilo tam pod onim solncem . . . tam bi vstala ter se izprehajala z lahkimi nogami med tistimi žarečimi, rdečimi rožami, ki je pokrilo z njimi solnce vso zemljo . . . Poslovil se je na večer, a nato je zahajal tja skoro vsako nedeljo in časih med tednom. Privadil se je in bilo mu je čisto prijetno; čutil se je .domačega v tej nizki sobi, ki je gledalo v njej uboštvo iz vsakega kota. Stari Svkora je bil zadovoljen in ponižen človek. Življenje mu je skrivilo hrbet; želel si je pač, da bi živel na stare dni udobno in mirno, ali bil je obenem trdno prepričan, da je to uboštvo nekaj naravnega in pravičnega in da ga ne bo nikoli konca. „Je že tako na tem svetu; stanovi morajo biti, — kakšna zmešnjava bi bila sicer? Ta je ubog in oni je premožen, — tako je usojeno." Sliva! mu je časih razlagal, da tako nikakor ni usojeno in da je družba krivična in grešna, ker je zidana na krivici in grehu. Kazal mu je znamenja, ki oznanjajo boljše čase in so glasniki tistega velikega prevrata, ki polagoma že nastopa in se izvrši čisto gotovo, četudi počasi in v nedogleduem času, čisto gotovo, ker tako ne zahteva samo pravica, ki je v naravi, temveč tudi zgodovina in razvoj človeštva. Vse stremi k jasnemu, velikemu cilju in ni je moči, ki bi se mogla ustaviti temu naravnemu toku. Ali Svkora je zamahnil nejevoljen in niti odgovarjati se mu ni zdelo potrebno. Ljudje, ki so govorili o prevratu, so se mu zdeli nevarni sanjači „Pozapreti jih!" Slivar seje čudil, ko je videl ta mirni, zadovoljni obraz in na njem sledove stradanja in skrbi. ,,Kakor je osat navajen peska", si je mislil. Drugače so bili tod okoli vse dragi ljudje. Ta okraj je bil trdnjava socialne demokracije. Že na obrazih, ki jih je srečaval Slivar, kadar je hodil po teh ulicah na večer, ko so se vračali delavci iz fabrik in delalnic, se je poznalo uporno upanje v prihodnost. Ob političnih demonstracijah v notranjem mestu in prvega maja so se valile po teh ulicah črne mase navzdol, večji del slabotni, bolehni ljudje s koščenimi obrazi in neprijaznimi očmi. Velike „kasarne", nove hiše z lepo zunanjostjo in majhnimi, smradljivimi stanovanji, so bruhale stotine — 57 — slabo oblečenih ljudi, ženskih in moških; obrazi razjedeni od zadehlega, nezdravega zraka v fabrikah in tistih stanovanjih za živali, ker se gnete v eni sami sobi po deset ljudi in jih spi po pet na dveh posteljah; srca razje-dena od sovraštva, skrbi in hrepenenja. Kadar je slišal ►Slivar od daleč zamolkle korake teh temnih mas, se mu je zdelo, kot da bi prihajalo iz daljne daljave nekaj velikega, silnega, in srce se mu je treslo v pričakovanju in plahi radosti. Ženskih, kakor je bila Berta, ni srečal Slivar mnogo v teh žalostnih krajih. Videl jih je v večernih masah, ko so se vračale iz notranjih okrajev; nekatere so hodile same, s hitrimi koraki, glavo sklonjeno in obrvi namršene; druge so se razgovarjale v gručah, ali komaj je kdaj šinil kak pogled preko ulice, po moškem obrazu; večino so bila lica bleda, nelepa, sirova. Kolikor je videl lepili obrazov, je bilo na njih nekaj predrznega, izzivalnega, — ali vsi, tudi štirinajstletni in mlajši so bili zgodaj dozoreli; starikav izraz je bil na njih kakor plast prahu, ki je bil legel na lica v fabriki, na ulici in v nesnažnem stanovanju. Slivarja je bilo strah te omadeževane mladosti, — tisoč mladih, hrepenečih duš, strtih prezgodaj, oskrunjenih od ostudnega življenja. Streslo ga je posebno, če je gledal obraze starejših delavk, to se pravi petindvajsetletnih žensk, ki pa bi jim prisodil človek petintrideset ali štirideset let: polovica jih je bilo bolnih, lica vdrta, oči vodene in prazne, telesa izsesana, tako da je visela obleka ohlapno na njih, kakor na okost-niku . . . Nekatere so se bile rešile o pravem času neplačanega dela, jetike in smrti: kadar je hodil tod okoli ob devetih zvečer in pozneje, je srečaval izgubljene duše; kakor se zasvetijo ponoči nestalne vešče nad močvirjem, tako so se vzdignile iz smradu in blata velikega mesta, hčere in oznanjevavke močvirja. Kadar se je spomnil nanje in se je ozrl na veseli, in življenja željni Bertin obraz, ga je pretreslo. Tako bi šla tudi ona po cesti navzdol, če bi se ne primeril morda izreden slučaj, po cesti navzdol do jetike in smrti, ali med izgubljene duše. Njen obraz je bil lep in življenja željan. A zdaj so bile nad njo njegove krepke, ljubeče roke: roža je bila vzcvetela čudežno iz močvirja; zve- nela bi zgodaj ter padla v blato, ali on jo je utrgal z oprezno roko ter jo presadil na svoj solčni vrt. Ob krasnem nedeljskem popoldnevi v maju sta se izprehajala po okolici. Vse živo je bilo zunaj. Če sta pogledala s holma nad mestom dol po drevoredu, po cestah, se je vse lesketalo v pisanih barvah, v svetlih pomladanskih toaletah. Po travnikih so bile raztresene gruče ljudi, ki so sedeli in se razgovarjali ali pa so ležali v senci zaprašenega grma ter dremali. Otroci so se podili po stezah, po travi, belolični, nežni mestni otroci, ki se jim je bleščalo od zelenja in so bili kakor pijani od Čistega zraka; ali nenavadno mnogo jih je bilo bolehnih, mladi šestletni obrazi so bili že' skoro stari-kavi, resni in upali; nekateri so se držali matere za krilo, kot da bi jih bilo strah te cvetoče narave; navajeni so bili uličnega prahu in smradu tesnih stanovanj. Bevti so gorela lica od radosti, kadar je videla vse krog sebe zelenje, daleč naokoli samo sveže, živo, hladno zelenje. Če je pogledala dol na mesto, je bilo sovraštvo v njenih očeh: gosta, prašna megla je visela nad mestom, dvigala se je iz ulic in cest, iz hiš in fabrik kakor siv dim ter se spajala v oblak, ki se je komaj časih nekoliko zazibal, stresel, a se ni dvignil nikoli; visel je mirno, težek in teman, kakor usoda. Zato je bilo solnce tako bledo in zaspano, kadar je posijalo v mesto; žarki so bili vse oprašeni, omazani in onemogli, ko so prisijali trudoma skozi gosti oblak do okna, v sobo. Na večer sta se vrnila v mesto; po ulicah je bilo še svetlo in živahno, niti svetilke še niso bilo prižgane. Namesto, da bi spremil Berto do njenega doma, jo je popeljal s sabo: da ji pokaže svoj atelje", je rekel, toda popeljal jo je s sabo samo zategadelj, da bi prestopila njena noga prag njegovega stanovanja, da bi se enkrat zasmejale njene ustnice v njegovi sobi, da bi potem, ko bi je že davno ne bilo, vedno še trepetali njeni veseli pogledi na stenah, da bi bila vsa soba za zmerom polna njene lepe mladosti. Obšlo jo je kakor tiha, komaj zavedna bojazen, ko je postala za trenotek na pragu, med odprtimi durmi. — 59 — „To je moj atelje. Nikar se ne prestraši te ubož-nosti! Mladi umetniki imajo vsi ubožne ateljeje . . ." Razkazoval ji je skice svojih prejšnjih del; tudi Kettejev spomenik je bil med njimi, — a ta trenotek, baš ko se so ozrle nanj Bertiue oči, se mu je zazdel nekako čuden. Doslej je bil prepričan, da je bilo to njegovo najboljše delo, ali zdaj se mu je hipoma zazdelo, da je popolnoma ponesrečeno. Pripovedoval ji je zgodovino spomenika, a naposled je opomnil: „ Sploh pa ga nisem delal zato, da bi stal tam doli med tistimi malomestnimi, filistejskimi hišami in da bi ga ogledovali tisti dolgočasni ljudje; delal sem ga za dunajski mestni park, kjer se izprehajajo elegantne dame v elegantnih toaletah ... V tistem času sem mislil samo na take gosposke parke in na take elegantne, dame..." Sam se je začudil svojim besedam, ki jih je izgovoril lahko in kakor mimogrede in ki so vendar natanko povedale, kar je mislil. „Da, glej Berta", — odprl je bil duri v kabinet ter jo povabil na zofo; v ateljeju ni bilo stola — „časih sem bil jako neumen in otročji, takrat, ko sem delal tisti spomenik in še nisem bil zaljubljen. Ali si moreš misliti, da bi bil mlad človek, ki je komaj šele začel živeti in je ves svet odprt pred njim, nesrečen in plah ? Glej, jaz sem bil ves nesrečen in plah, preden sem se zaljubil vate. Zato sem ti zelo hvaležen, Berta! ... Ne oziraj se, — zagrinjalo je preperelo in tudi zofa je raztrgana, ali Berta, mladi umetniki imajo v svojih sobah navadno preperela zagrinjala in raztrgane zofe. To je tako navada in nič se ne boj: kadar boš pri meni, bo vse drugače! Dvoje lepih, prijaznih sob, — kako lepi bosta in prijazni, če ju bodo uredile tvoje roke! Tam bo mir in sreča: tvoj smeh bo povsod in povsod bodo tvoje vesele oči, sama ljubezen povsod! In tudi moj atelje bo svetal in prijazen, celo rože bodo v kotu in vsak dan jim bodo zalivale tvoje roke . . ." Govoril je toplo in odkritosrčno, sam je bil prepričan, da se bo vse tako zgodilo, da ni čisto nobene ovire. Berti so se orosile oči od sreče in hvaležnosti, kadar je govoril o tistem življenju, ki je že Čisto blizu, — 60 — ki že trka na duri in ki bi si ga nikoli ne bila sanjala tako čudovitega. Vedela je, da se bo vse izpremenilo, — nič skrbi več in nič strahu, da bi nenadno izgubila delo in bi gledali zvečer strašni dnevi skozi okno v sobo, kakor so gledali tolikrat, kadar ni mogla zaspati pozno v noč. Nič več tistih poletnih mesecev, ko je begala po mestu v prahu in zadehlem, zoprno vročem solncu, da bi našla postransko delo ter zaslužila kruha za družino, ki je čakala doma in se ozirala skozi okno ter poslušala, če ne prihaja kdo po stopnicah, če se ne vrača z delom, s kruhom. Nič več tiste grenke žalosti, ki ji je stiskala srce, kadar je bedel oče do enajstih in do polnoči, s senčnikom nad poloslepelimi očmi ter delal izredna dela, da je zaslužil par desetič; plača, ki jo je dobival ob mescu, je bila premala za stanarino in za obleko. — Nič skrbi več, nič strahu ... V mislih je uredila že vse stanovanje do pičice natanko in zdaj, ko je videla Slivarjev atelje, se je namenila, da bo njegov prihodnji atelje vse bolj čist in dostojen, ne taka preprosta, prazna delalnica brez stola, brez rož, — stanovanje pustega in čemernega človeka, ki ne mara prijaznosti; in tiste luže po tleh, in mokre cunje naokoli, — nikogar ni bilo, ki bi pospravljal! Tudi Slivar sam je hodil okrog tako nemaren, kakor hodijo taki mladi umetniki, ki se nihče ne briga zanje; ni bil slabo oblečen, toda vse je tako smešno viselo od njega; ovratnik se je odpenjal, kravato si je bil zavezal poševno, ker najbrž ni pogledal v ogledalo, ali pa si jo je zavezaval celo na stopnicah. Taki mladi umetniki so vsi nemarni ljudje, četudi se jim godi še tako dobro! — Da bi se Slivarju ne godilo dobro, ni prišlo Berti nikoli na misel. Kako bi se ne godilo dobro njemu, ki je umetnik, človek iz drugih krajev, ne iz tega strašnega predmestja, kjer je uboštvo in smrad in sramota? — Zaupala je vanj, v velikega, močnega in dobrega človeka, ki si ustvarja prihodnost po svoji volji in daruje drugim od svojega bogastva, ker je neizmerno dober. Besede, ki jih je govoril Slivar samo mimogrede, pol iz resnega prepričanja, pol v brezskrbnem zaupanju v prihodnost, so ostale vse globoko v njenem srcu. Vzgojena je bila v siromaštvu in skrbeh, njeno živ- — 61 — ljoiije se je bilo pričelo z jesenjo, — in tako je bilo njeno srce nedolžno, nevedno in lahkoverno; upanje, še tako nejasno in megleno, je prišlo v njeno srce in takoj je bilo jasno, pognalo je globoke korenine in rodilo čudovite cvetove. Ustvarila si je popolno, natančno sliko o prihodnosti in nasmehnila bi se maloverno, morda celo zasmehovalno, če bi ji rekel kdo, da je ta prihodnost negotova, še v vetru, v megleni daljavi in da so ustvarile vso to srečo samo ljubezenske sanje, ki so vse neumne in lahkomiselne. Zasmehovala bi ga: „Ti ne razumeš teh stvari, ne poznaš njegove imenitnosti!" — Časih, ko je prišla slučajno v notranje mesto, je gledala tista ponosna poslopja ob gosposkih cestah, elegantne dame, ki so šumele mimo nje v dragih toaletah, kočije, ki so švigale vse prek, tako da se je komaj zasvetila bela bluza in so se zalesketali hipno kakor v sanjah biseri na vratu ali na roki, ko je gledala bogate izložbe, polne dragocenosti, ki so ležale tam tako mirno, vabljivo, komaj ped pred očmi in vendar neskončno daleč, tuje in nedosegljive, — takrat se ji je zgenilo v prsih, obšel jo je težak, zoprn čut in hitela je v mračno predmestje, da bi odpodila neprijetne misli. Tisto tiho, grenko hrepenenje, ki ga je čutila tedaj le pol zavedno in ki se ji je sami zdelo neumno in otročje, se je iz-premenilo zdaj v trdno, jasno pričakovanje. Kar se ji je dotlej bleščalo samo kakor skozi razpoke v durih, je zdaj zasijalo v vsi lepoti ter se ji bližalo . . . Govorila sta čisto resno o svojem prihodnjem življenju, napravila sta natančne načrte, ali ne za najbližje dni, samo za prihodnost, za tisto prihodnost, ki sta oba verovala vanjo in ki je bila na vsak način zelo blizu . . . Tako je prešel somrak v jasno, toplo, pomladansko noč. Okno je bilo odprto in v sobo je prihajala siva, nedoločna svetloba: odsev uličnih svetilk in neba, razsvetljenega od neštevilnih luči, ki je bilo potopljeno vanje vse mesto, kakor v zvezdnato morje. Njune besede so bile poluglasne, mehke, j ecajoče, in ustnice so se sesale v ustnice, trepalnice so se zapirale. — Nič več sedanjosti in ne prihodnosti, sama neizmerna ljubezen, brez časa in brez konca . . . — 62 — VIII. »Septembra meseca je bila poroka. Praznovali so ta veliki praznik čisto na tihem. Slivar ni povabil nobenega znanca; tudi sporočil ni bil nikomur o svojih namerah, skril se je popolnoma v svojo srečo ter zaprl duri varno za seboj. Xa svatbi je bil samo neki komi — pisal se je Alfonz Neuner —, ki je bil znan z rodbino Sykorovo že nekaj let in je zahajal pogostokrat tja. Bil je krepak in lep človek, z rdečim polnim obrazom in živahnimi, časih nekoliko lokavimi očmi. In dvoje postarnih žensk je bilo poleg; obe šivilji, zelo blebetavi, radovedni in opravljivi; mlajša je bila jetična; skrbela je sama za veliko rodbino in pred dvema ali tremi leti je bila skočila v Donavo, a rešili so jo o pravem času: osleparil jo je bil neki človek za pet goldinarjev, oskrunil jo ter izginil; bil je edini, ki ji je kdaj prisegal ljubezen. Tisti dnevi pred poroko so bili za Slivarja neznosni. Kot da bi ga bilo udarilo po čelu: saj ni nikjer mostu do tiste prihodnosti, ki je sanjal o njej tako lepo in s takim zaupanjem in ki je celo Berto sleparil z njo! . . . Tako se mu je časih stisnilo v pršili, prestrašil se je sam sebe in svojega početja. Ali le za hip, za kratko nemirno uro, — drugače je ležalo prav na dnu srca tiho in neprijetno. Ustvaril je bil v svojih mislih najpredrznejšo prihodnost; ukazoval je in vrata so se sama odpirala. Zdaj je bilo treba prestvariti sanje v resnico, — in njegove roke so se tresle, njegov pogled je bil nemiren in neodločen. Na srečo je dobil štirinajst dni pred poroko podporo iz Ljubljane, od Koprivnika, in poleg podpore resnih naukov. „Ko bi vedel!" seje nasmehnil Slivar. Ali teh dvesto goldinarjev se je razpršilo kot jata vrabcev, če pade kamen mednje: pogledal je in ni jih bilo več. Ko je prinesel prvega svojo plačo, se mu je zdela smešno majhna; računilje zdaj nenavadno dobro in izra-čunil je, da ob tej plači ne more živeti vsa družina niti do dvajsetega. In to drago stanovanje: štirideset goldinarjev na mesec! Preveliko res ni bilo za pet ljudi, ali — 63 — bilo bi lahko bolj skromno, posebno atelje je bil vse prelep in preveč prostoren ; Slivar bi bil prav tako zadovoljen, če bi imel atelje v četrtem ali petem, namesto v tretjem nadstropju . . . Trezno in natanko je mislil na te stvari šele pozneje, mesec dni po poroki. Prve tedne je bil tako vznemirjen, da ni imel ne časa, ne volje za mirno premišljevanje. In vrhutega se je ozrla Berta stra-hovno in začudeno v njegov obraz, če mu je slučajno šinila senea preko čela. Sreča prvih tednov je bila nemirna; bal se je zanjo, zakaj čutil je, da čaka nekaj pred vratmi, — kaj bi bilo, sam ni vedel. Berta je živela kakor v sanjah; rosna mlada sreča je dihala iz njenega obraza, iz njenih besed. Večen praznik je bilo to življenje; roke so se samo igrale in delo je bilo storjeno. Stanovanje je bilo svetlo in veselo ; na stenah, na novem blestečem pohištvu, na cveticah, na namiznem prtu, — povsod se je poznalo, da stanujejo v teh sobah srečni ljudje. Kadar je šla na trg ali v nedeljo s Slivarjem na izprehod, se je ozirala boječe in z gnusom na tiste visoke hiše tam zunaj, ki je gledala iz njih temnih oken bolezen in smrt. Tod po teh ulicah je hodila zjutraj na delo, zvečer od dela, slabo oblečena, lačna, težko breme na srcu; izpreletavalo jo je bolestno in sočutno, kadar je srečavala te blede obraze z upornimi, temnimi očmi: sovražni pogledi so padali iz teh oči nanjo, mlado, srečno ženo. Stari Svkora se je težko privadil novega življenja. Od začetka mu je bilo celo zoprno; kot da uživa miloščino, se mu je zdelo. V prejšnjem tesnem in zadehlem stanovanju je preživel deset let in skoro žal mu je bilo, ko ga je ostavljal. Tudi po pisarni mu je bilo dolgčas, ali videl je že tako slabo, da niti črk ni več razločeval in da so se mu oči solzile, če je pisal pol ure. Zato se je bil poslovil od pisarne štirinajst dni pred Bertino poroko; a potem je posedal po sobi, kadil iz pipe ter čakal večera; legel je navadno takoj, ko se je napravila noč ter spal pozno v jutro. Mati Bertina je hodila po sobah, po kuhinji tako tiho, z mirnim, skrbečim obrazom kakor prej. Tudi njena lica so bila ozka, upala in razbrazdana kakor prej; pregloboko je bilo vtisnilo življenje svoja znamenja vanje, da bi se mogla kdaj — 64 — izbrisati. PokaŠljevala je ter se prijemala za prsi. Mari je imela voziček ob oknu: od tam se je videlo na majhen gostilniški vrt; ali listje je bilo prašno in suho, drevje je bilo udušeno od teh visokih, sivih sten, ki so se dvigale na vseh straneh. Njene oči so bile kakor prej velike, sanjave in hrepeneče in njene ustnice stisnjene in brezbarvne. Slivarja so ljubili vsi z vdano hvaležnostjo. Atelje je bil svet kraj, kamor ni stopila nikoli nepoklicana noga. Hodili so po prstih in govorili poluglasno, kadar je bil Slivar v ateljeju; zaprli so se navadno v spalnico ali v kuhinjo in samo Berta je ostala v prvi sobi, da je bila bliže njega; sedela je ob oknu in šivala zase ali pa za družino. Duri so bile samo priprte; časih se je približala po prstih, odprla duri nalaliko, prav na-lahko, ter se ozrla v atelje s pol boječim, pol hudomušnim obrazom. Tako se je kdaj zgodilo, da se je prestrašila in da ji je srce vztrepetalo. Slivar je sedel v kotu, da mu ni padala svetloba v obraz; njegove obrvi so bile namršene, ustnice napete. Ozrl se je neprijazno in v zadregi. „Ali te motim? . . . Oprosti!" „„Ne, Berta, le ostani . . ."" Nasmehnil se je prisiljeno in še bolj težko mu je bilo. Opravičeval se je z zmedenimi besedami, a čelo mu je stiskal obroč. „Nič ne bodi žalostna, Berta, če je moj obraz tako . . . neprijeten. Kadar mislim na svoja dela, glej, mi zlezejo lica v gube, sam ne vem, zakaj . . ." In sram ga je bilo laži. Ona ni mogla razumeti tega nemirnega pogleda. Zaupala je vanj tako trdno in globoko, da je skrival oprezno svoje velike skrbi, kakor nekaj pregrešnega in sramotnega. Zdelo se mu je, kot da jo je bil varal od začetka, in zdaj je bilo prepozno, da bi ji povedal resnico. Gledala je v njegove zastrte, neprozorne oči in ni razumela. „Kadar misli na svoja dela, mu zlezejo lica v gube, sam ne ve, zakaj ..." In ozrla se je z očita-jočim in boječim pogledom na komaj začeto delo, zavito v mokre cunje. — 65 — Zbudil se je iz sanj. Sanjalo se mu je, da hodi po lepi pokrajini; vsenaokoli zeleno, rosno, veselo kakor sami smehljajoči otroški obrazi. In nad pokrajino sije večno sobice, sije skozi košato vejevje, tako da se stresa listje v topli blaženosti. On je mlad, njegovo srce kakor zrcalo čisto in jasno, najmanjše sence ni v njem. Pota so odprta na vse strani, s peskom posuta bela, pota. V senci vrb se skrivajo tihi, samotni ribniki in. sanjajoči labodi plavajo v senci, komaj trepečejo valovi ob belih perotih. Tam ob ovinku stoji lopa, drevje jo varuje naokoli in bršljan se vije navzgor po umetno izrezljanem lesu na zeleno pobarvano streho, vije se celo pred ozkim vhodom, tako da je v lopi mrak in se izgubi le časih solnčni žarek na okroglo mizo; zapleše po Prešernovih poezijah, ki leže odprte med poluovenelimi rožami, ter se izmuzne zopet previdno iz lope, na trato. On molči in tudi ona molči, a smeh je na njunih obrazih, njune oči so rosne in duši sta polni ljubezni. Duši se razgovarjata brez besed, se spajata in se ljubita, kakor se ljubijo kipeče ustnice in objemajoče, trepetajoče roke. In duši ne vesta ne o preteklosti, ne o prihodnosti, duši sta nesmrtni, ne razločujeta ne dneva, ne minute, sreča je večna in zmerom enaka . . . Tako sta vstala, se napotila v senci aleje navzgor, zakaj pota so bila odprta na vse strani, gladka pot se je vila v neizmerno višavo, do neba. Nikogar ni bilo, ki bi stopil predenj ter mu zabranil: „To ni tvoja pot, ti nisi povabljen!" Tudi plotu ni bilo, da bi čakal pred durmi in klical vratarja ter si mučil srce s hrepenenjem, in tudi ni bilo na poti trnja, da bi mu trgalo meso iz nog ter bi se poznali na pesku krvavi sledovi njegovih korakov. Hodila sta lahko in veselo, drevje je stopalo pred njima v stran ter se priklanjalo. Kakor kralj in kraljica sta hodila. Njegovo srce je zaželelo nebeške višine; in zemlja se je razprostrla pred njim v vsej svoji lepoti in podjarmil si jo je z enim samim pogledom. »Sreča je napolnila vse njegovo srce, tako da je usehnilo poslednje hrepenenje; vse je bilo v njem in on je bil vse . . . Zbudil se je iz sanj, in ko je pogledal krog sebe, ga je stresel mraz. Se so se mu vračale sanje za minute, za cele ure, toda nejasne so bile, sence so segale 5 — 66 nanje, strah je trkal na duri njegovega srca, tako da je užival hlastno ter se oziral kakor hudodelec, in pla-host se je vračala v njegove roke, v njegove korake. Tisti meseci otroške, razbrzdane ljubezni so se mu zdeli zdaj, kot da bi jih bil preživel nekdo drugi, ki je bil njemu samo od daleč podoben. Takrat se je bil izgubil, pozabil je bil čisto nase, bil je samo še posoda tiste otroške, razbrzdane ljubezni, dveleten otrok je bil, brez misli, brez skrbi, brez zavesti. To so bili edini meseci, ko je resnično živel, ko je plaval z življenjem, kakor ga je nosilo in ni stal ob strani, gledal v zrcalo, meril sebe in svojo moč z bolestno natančnostjo ter se mučil zaradi svoje plašljivosti in neodločnosti. Mlada ljubezen ga je nosila na svojih mirnih valovih, zatisnil je oči od blaženosti ter se smehljal. Nič ni imel svojega, iz sramežljivosti ali iz strahu varno skritega; ni bil tujec, ki se plazi ob steni, ob strani s temnim obrazom, skrito žalost v srcu, ali hodi po cesti neznan in ne-ljubljen: ljudje se ozirajo nanj z radovednimi, neprijaznimi , morda celo sovražnimi pogledi; sede za mizo, razgovarja se, ali četudi govore z njim prijazno in vljudno, vsi čutijo, da je tujec in tudi on se ne čuti domačega, tudi njegove besede so oprezne, neodkrito-srčne, železne duri so pred njegovim srcem in nikogar ni, ki bi prijazno potrkal nanje. Takrat je sedel brat med brati, oči so same govorile, in duša je govorila iz oči. Zdelo se mu je, da je ljubil Berto že od nekdaj, ko je hrepenel, da bi prišel kdo ter potrkal na duri njegovega srca. Ona je potrkala in izginile so vse tiste težke misli, ki mu niso dale pokoja v dolgih nočeh in svetlo sobice je posijalo prav na dno. Ljubil jo je že od nekdaj, vse življenje je čakal, da pride in da potrka na njegovo srce; vedel je, da pride ona, mlada, lepa, uživanja željna ter odpre pot luči z brczskrbno-prcdrzuo roko. Tiste težke misli, ki so se bile udomačile v njegovem srcu, so izginile v ljubezni, sence so izginile v solncii, spogledali so se ter so opazili vsi začudeni in veseli, da so si bratje in sestre, da ni tujca med njimi. Objel je Berto in je čutil v sladki ljubezni in livalež-nosti, da ni več sam, tujec med tujimi ljudmi, na tujih ulicah, pod tujim solncem. 67 — Ali zdaj so se vračale tiste težke misli. Čakale so samo pred durmi, na ugoden čas so čakale. In prihajale so polagoma, tiho, da je komaj slišal njih plazeče korake, zibale so se pred oknom, postajale pred durmi, prihajale bliže, in mraz je dihal od njih. Ozrl se je, in že so legale zopet hladne krinke na obraze, tudi na njegov obraz je legala hladna krinka. Tresel se je za svojo ljubezensko srečo, z obema rokama jo je izkušal priviti k sebi, in kolikor bolj se je bal zanjo, tembolj je bila sladka, sladka, da se mu je od sladkosti stiskalo in krčilo srce. Njegovi poljubi so bili vroči, vsak poljub je bil poslednji, vsi ti dolgi dnevi so bili kakor dnevi slovesa. No, kadar je gledal Berti v vesele oči, ni mislil ničesar, le globoko v srcu mu je ležalo nekaj neprijetnega, nerazumljivemu strahu podobnega. Samotarska plahost, ki ga je bila ostavila za kratke mesece, se mu je vrnila ter mu legla na ude, da so bili zopet leni in neokretni. Zadolžil se je bil ob poroki preko glave, ali takrat bi bil vzel na upanje pol sveta. Berta ni vedela nič natančnega o njegovih doliodkih; govoril je bil z njo in z njeno materjo, vrag vedi kako, kot da bi imel tam kje za plotom spravljene kupe zlata. Nekoč jih je bil pogostil v gostilni — pač še nikoli niso bili večerjali tako imenitno — in zdelo se jim je najbrž, da je bogat, seveda — in da mu je le treba zagrabiti, pa mu ostane v roki to in ono; samo lahkomiseln je, zato ima tako umazano kravato, „je pač umetnik, in umetniki so vsi taki!' In on je bil sam neumen, saj je čisto navadno lagal, sleparil je! In celo brez besed je lagal, samo s tistim prešernim, brezskrbnim obrazom, s tisto kretnjo, ko je posegel v žep, s tistim pogledom, ko se je ozrl na plešastega natakarja, in s tisto malomarnostjo, ko je porinil novce po mizi, kot da bi bile to kakšne smeti! . . . Tako jih je speljal, nič jim ni zameriti. Se jim je pač zdelo, da bi ga razžalili, če bi ga vprašali : ,.Oprostite, gospod Slivar, kako je naposled z Vašimi dohodki'?-' — In saj so se branili, saj jih je s silo zvlekel k sebi, nezadovoljni so bili celo, in stari je dejal, da ne je rad nezasluženega kruha. Ali on: - - baron, grof! Z milostno roko jih povabi, zapovc naravnost, kot 5* — 68 — da bi imel hiše kar tako raztresene po mestu, da bi sam ne vedel natanko: ta je moja in ona je sosedova. Tam v tistem gnoju, kakor so živeli: ni Čudno, da so se oklenili s takim zaupanjem njegove roke, saj so bili že otročji od stradanja in hrepenenja; verjeli bi mu bili, če bi jim bil pravil o svojem kraljestvu tam za ono goro; šli bi bili z njim kakor otroci, in nihče bi ga ne bil prašal: „ Gospod Slivar, kako pa se pravi Vašemu kraljestvu?•' Prav tako bi se bilo lehko zgodilo kakor s tisto blebetavo šiviljo: prišel je, pripovedoval ji bogve kakšne zlate neumnosti, osleparil jo za pet s solzami in stradanjem prisluženih goldinarjev, oskrunil jo za svojo živalsko zabavo ter izginil. Ti ljudje verujejo vse in vsakemu sleparju, tako zelo so že nesrečni in pol neumni od samega uboštva in hrepenenja ... In ona, nedolžen, neumen otrok: Bog vedi, kolikokrat je sanjala o taki svetli, lepi sobi, o prostorni kuhinji, o sladkem družinskem življenju, o možu, ki je močan in dober in ki ga ona ljubi z neizmerno hvaležnostjo in mu napravi doma gorko, prijetno gnezdeče, da se odpočije, kadar se vrne na večer od dela — o sladko, brezskrbno življenje! Kakor pobožne molitve, take so bile njene sanje! Verovala je trdno v svojem srcu, da pride tako, in glej, — si misli zdaj - - res je prišlo tako! Do pičice so se izpolnile pobožne molitve ... In kako bo takrat, prašam te, Slivar, poštena duša, ki nisi še nikdar nikogar osleparil — kako bo, kadar jo primes za roko in ji porečeš: ..Berta, vrni se, odkoder si prišla, z mano ni nič, osleparil sem te bil! Vrni se tja gor, Berta, v tisto sobo, ki jo poznaš, z očetom in z materjo se vrni tja in s svojo sestro; tja se vrni v tisto delalnico, ki jo poznaš, med jetične šivilje, od sedmih zjutraj, Berta, do sedmih zvečer, kavo opoldne in kavo zvečer, za mater niti kave ne, na tiste temne ulice se vrni, Berta, ki jih poznaš in ki boš tam srecavala zvečer sirove obraze izgubljenih duš, tako da se ti bo časih stisnilo srce v ostudni in obupni misli. Tja se vrni, Berta!" Kako ji bodo omahnile roke in bo strepetala in bo padla na kolena. In vsi bodo gledali nate s širokimi, prestrašenimi očmi kakor na hudodelca . . . Kako bo takrat, Slivar, poštena duša'? — 69 — Izpregledal je nenadoma ter spoznal, da je bil sam radovoljno ustavil svoje korake in da ne pride nikoli več na višino, o kateri je sanjal toliko let in ki jo je bil že dosegel predrzni Tratnik. Zdaj je vedel, da je treba samo še delati, delati mirno in vztrajno, zato da bo kruha zmerom dovolj, da bodo plačani dolgovi, da bo denarja za .stanarino in za obleko. Samo delati, mirno, s trezno roko, nič sanjati in nič misliti. Le teden sanj — in uboštvo bi pogledalo skozi okno, obrazi bi bili začudeni in vznemirjeni. Brez hrepenenja delati — hrepenenje zavaja človeka v brezdelico in v načrte, ki jih nikoli ni mogoče izvršiti. In del, ki je sanjarsko hrepenenje v njih, ljudje ne kupujejo in če so jih bili naročili, ne naročijo ničesar več. Delati mirno in solidno kakor Bajt, četudi mizarska dela in četudi hlapčevska dela v tujem ateljeju. Hvali Boga, da imaš ta dela, kakor ga hvali Bajt, ki živi mirno in zadovoljno. Nobene poti ni več naprej, ne navzgor; kamor si prišel, tam sedi ter glej, kako hodijo drugi mimo tebe. Kaj ni to mirno in zadovoljno življenje? In spoznal je, da je ostal tujec v svojih mislili. »Skrival jih je, ker so bile čisto njegove in ker bi drugi začudeno in morda celo neprijazno pogledali, če bi nekoliko vzdignil zagrinjalo. Ljudje, ki so domači, nimajo svojih misli; njih besede so kakor zrak: same ob sebi razumljive, ne vznemirjajo nikogar, kakor jih človek obrne, ne zapazi nič nenavadnega na njih, nič novega. Tujec je in nosi svoje resnično življenje s sabo, zaklenjeno globoko v srcu. Ali treba se je smehljati, nositi je treba na ustnicah, na jeziku zlagano srce, ukradeno domačinstvo. A kako bo takrat, kadar prideš in pokažeš odkrito svoj tuji obraz? Kako bo takrat, kadar porečeš — — — ? Decembra meseca je posetil Bajta prvikrat po svoji poroki. Povedal mu je, da se je oženil in da je srečen. Bajt mu je pogledal v oči, na nagubano čelo in ni nič odgovoril. Šele pozneje, po čaju je rekel nenadno: rVeš kaj, Slivar, nič se ne jezi, morda bi bilo zate bolje, če bi se ne bil ženil. Ti si tak . . . popotnik . . . nimaš miru ne v nogah, ne v roki, ne v glavi, saj te poznam! Mislil sem, da se potepaš po Parizu — glej, pa si se ženil!" — 70 ■ „„Nič nisem popotoval. Doslej smo živeli čisto dobro in prijetno. Ali, Bajt, jaz bi bil rad, kakor si ti . . ."" „To si rekel že zadnjič in zdaj si sploh na pravi poti. Saj praviš, da živiš mirno in zadovoljno." „„Da, mirno in zadovoljno živim,"" je odgovoril Slivar hitro in z neprijaznim glasom, in Bajt je zasukal razgovor na druge stvari. V tej uri, ko je gledal Slivar trezni, vsakdanji obraz Bajtov in ko je poslušal njegove solidne besede, se mu je zazdela ta mirna zadovoljnost strahovito dolgočasna, naravnost ostudna. Poslovil se je kmalu od njega ter se napotil v mesto. Razburjen je bil nekoliko, pregrešno vesel svoje nezadovoljnosti, svojih nevarnih sanj in tistega hrepenenja, ki je vedel, da bo „vse pri vragu", če se mu vda brez odpora. „Nalašč, Slivar, nalašč — življenje je tvoje, tvoje srce, tvoje sanje, tvoje hrepenenje, vse je tvoje — kdo ima kaj zraven? Kakor te je mati rodila, tako lehko sedeš na prestol, ali pogineš v beraški suknji, sam svoj gospod! Ce bi še sanje ne bile moje, kaj potem? Kaj moram biti res še v svoji duši hlapec? Bajt, gnusoba, ostani v svojem zadovoljnem gnoju — jaz popotujem po hribih in dolinah z razmršenimi lasmi in strgano obleko, zato ker se mi tako zdi, in ne p rasam nikogar!" — Bilo je že pozno; malo ljudi je hodilo po ulicah; mraz je bilo, da je škripalo pod nogami. Brki Slivarjevi so bili polni ivja, ivje mu je viselo na čelo in na oči. Napotil se je naposled v zakotno tiakarsko gostilnico; pil je dolgo v noč ter se upijanil. Ko se je vrnil domov, je bilo že blizu polnoči. V sobi je bilo svetlo; Berta je sedela za mizo in šivala. Ko ga je ugledala, so ji stopile solze v oči; Slivar se je ob tem plašnem in oČitajočem pogledu nekoliko iztreznil in poizkušal je, da bi se nasmehljal veselo in prijazno. „Nič, Berta ... saj nisem mislil tako ... to je bil samo razposajen trenotek ..." In hipoma je bil globoko ginjen; začutil se je grešnika. „Ne, ne, Berta, dušica moja . . . samo moje srce je časih tako neumno, tako zelo neumno, ali drugače nisem hudoben človek . . ." — 71 — Primeknil je stol k njej nerodno in s hrupom, da se je predramil stari Svkora na postelji. „Berta, dušica, ne zameri mi . . . moje srce je res neumno, ali glej, moje roke so trezne in pridne . . . ne boj se ničesar, na teh rokah te bom nosil, Berta, dušica . . .-' Berta je odložila delo, in solze so ji tekle po licu. Nikoli še ni bila videla njegovega obraza tako bledega, razoranega in njegovih oči tako krvavo-motnik. Htari se je obrnil na postelji. „Ti, Berta," je izpregovoril z zaspanim glasom, „nikar ne zmerjaj! Mladim ljudem se mora dati malo svobode, posebno če so umetniki . . . glej!'' S livarja je izpreletelo neprijetno, čisto zoprno čuvstvo in zazdel se je smešen sam sebi. Vstal je hitro ter odšel v drugo sobo, a ko se je ozrl med vratmi nanjo, je bil njegov pogled skoro sovražen. IX. Ob Novem letu ga je profesor Brenner odslovil; dela, ki je imel Slivar opravka pri njih, so bila dovršena. Odslovil je baš njega, ker je bil „tujec" in ker je bil vrhutega zadnje mesece počasen in neokreten. Slivar je šel počasi proti domu. Mislil je na nekaj čisto drugega, na postranske neumnosti, celo na otročje, vesele stvari. Bal seje, če bi stopil prehitro in pretrdo; če bi stresel z glavo ter se zasmejal svojim neumnim mislim, ki niso spadale nikamor, da bi v tistem tre-notku ne navalile nanj skrbi, ki so čakale v ozadju velike in temne; da, stopale so tiho za njim, natanko je slišal njih korake in je vedel, da pride čas, ko ga obsujejo kot sirova pijana družba; ko se ga oklenejo in mu opljujejo obraz in mu strgajo obleko s telesa. Ali zdaj so še čakale, in on je hodil počasi ter se igral v svojih mislih z otročarijami, postajal pred izložbami, gledal ženske obleke ter se smejal celo pisanim plakatom, ki ni bilo prav nič smešnega na njih. Ko je prišel domov, se je zaklenil v atelje; glavo sklonjeno, obrvi globoko na očeh, je hodil s težkimi koraki od stene do stene. Berta je stala v sobi pred za- 72 — klenjenimi durmi ter poslušala. Od tistega večera je bila na njenem obrazu senca, ki ni izginila nikoli več. Vedel je, da pridejo tiste velike in temne skrbi, in odprl jim je vrata radovoljno . . . Na to bi bil lahko prej mislil, Slivar! Ali ti si vedel in čakal, da te zaloti uboštvo. Kje so tista tvoja imenitna dela, ki si mislil nanje in ki naj bi ti bila donesla časti in denarja? Tvoj atelje je prazen, tako lep in prostoren atelje, ki si mislil, da ga obljudiš z večnimi deli! No, ta dela so se prevračala tako dolgo po tvojih sanjah, da so izgubila že vse življenje in vso barvo; če Iti jih ustvaril zdaj z nerodno roko, bi ustvaril spačene obraze, karikaturo prejšnje lepote . . . Kaj se je zgodilo s tabo, Slivar? Ali nisi upal, da si napraviš vse solnčno življenje, ki bo tvoje srce bogato in veselo v njem in tvoja roka predrzna in svobodna? In glej, zaklenil si se bil v ječo .. . Stisnil je ustnice in zamežikal - - hotel se je nečesa otresti, morda se domisliti nečesa. „To je bil samo zunanji dogodek — čisto lahko hi bil pričakoval, da se pripeti prej ali pozneje. Zato ni na njem nič nenavadnega, četudi se ne da tajiti, da me je spravil v veliko zadrego. Saj je vse čisto jasno in vsakdanje: treba je poiskati drugega dela in stvar bo zopet v redu . . ." Ne da bi se zavedal, je odprl vrata v sobo, oblekel suknjo in potisnil klobuk na čelo. „Kam se napravljaš, Pavle? - Saj je že pozno; ali ne misliš počakati večerje?" Začudil se je: iz čisto drugega sveta je prišel ta glas. Pogledal je pazno in zavedel se je. „ Posebno pot imam, Bcrta ! Toda vrnem se kmalu; spravi večerjo, če ne pridem o pravem času." Strah ga je bilo, da bi v tem trenotku sedel za mizo in pretvarjal svoj obraz v sladke iu vsakdanje gube ter se razgovarjal. Ali na misel mu ni prišlo niti od daleč, da bi stopil k Herti, jo prijel za roko ter ji povedal, da nima službe in da se bo treba preriti kakorkoli. „Ne bodi žalostna, vse se bo napravilo! Če pojde danes malo slabo, pa pojde jutri toliko bolje! Dela je dovolj na vseh koncih in krajih, treba ga je samo poiskati. — 73 Takih ljudi,- kakor sem jaz, ni nikoli preveč. Vse se bo napravilo, samo če boš ti vesela in če ne boš mislila na stvari, ki ne sme človek misliti nanje. Veselim ljudem dežuje zlata v sobo, le perišče je treba nastaviti . . ." Tako bi govoril, in ona bi se nasmehnila in smejala bi se oba in drugi dan bi našel dela, kolikor bi ga hotel. Znočilo se je bilo hitro in noč je bila mrzla, da je rezalo v lice. Streslo ga je, stisnil je glavo v ovratnik ter hitel po ulicah navzdol. Ali zazdelo se mu je hipoma tako daleč do svetlega notranjega mesta — tam bi se izprehajal med veselimi ljudmi, tam je gorko in glasno in nobenih skrbi ni tam. Pot je bila dolga in pusta in mraz je bilo. Leden veter je pihal, ob oglu so se mu ustile v obraz žareče igle, da ga je skoraj dušilo. Tu-patam je prihitela mimo ženska, sključena in skrbno zavita, hišna vrata so zaškripala in nikogar ni bilo več na ulici. Postal je ob zidu, ves truden in žalosten. ,.I)a bi imel človek dom!'- je i/pregovoril na glas, ali ko je slišal in razumel svoje besede, ga je izpre-letela groza. „Da bi imel človek dom!" — Hodi po tujih krajih, spi na tuji postelji, sedi za tujo mizo in je vesel, če more na cesto sredi mrzle noči, da je sam in da se lehko pogovarja s svojo žalostjo po svoji volji in brez strahu, da bi ga kdo poslušal ter se mu čudil in se mu smejal. Da bi imel dom, ko je noč tako mrzla in ko je žalost tako težka, da je ne more več nositi sam : zgrudil bi se ob oglu, zatisnil oči in zaspal ... Da bi takrat prišel kdo, ki bi se ga doteknil z znano ljubečo roko ter mu pogledal v obraz z znanimi ljubečimi očmi: „Pavle, kaj me ne poznaš V Pojdi z mano, tam pri meni in pri tebi je tvoj dom, najina gorka soba čaka nate, kakor je čakalo nate moje srce .. ." Da bi imel človek dom! . . . Vrnil se je na stanovanje. Ko je prišel, je Berta pogrnila mizo ter prinesla večerjo. Toplo je bilo v sobi, mir je dihal s svetlih sten, svetilka je svetila tako prijazno. Ležalo je v zraku nekaj mehkega, prazničnega kakor na Sveti večer. rKo bi bil tukaj doma!- — 74 — Bertine roke so bile ozke, bele; ko je položila servieto predenj, se je skoro doteknila njegovega lica in čutil je tiho gorkoto, ki je dihala iz te ozke, bele roke. Doteknila se ga je bila morda nehote, iz nezavedne ljubezni ali celo iz nezavednega sočutja. ..Kod si hodil? Tvoj obraz je čisto leden." „„Na cesti sem bil."- In ko je molčala, je pripomnil čez nekaj časa: „,.Prišlo mi je bilo tako na pamet ... na cesti človek laže misli . . ." Na tihem jc govoril dalje: „Tako se mora človek ogibati, če je tujec ; skrivati se mora in lagati mora . . . Tukaj je tako prijetno, da bi se človek udomačil; ali tuj kraj je! — V tistih otročjih časih sem mislil, da si zidam dom, da sem ga opremil po svojem okusu, zase in za svojo družino in celo za moje neumne sanje naj bi bilo prostora. In res sem sezidal prijazen dom in sem ga opremil, da bi ga lepše ne mogel; in ko je bilo vse dovršeno, sem odprl oči in sem videl, da je to tuje stanovanje." — Iz njegovega obraza in iz njegovih misli so se bile polagoma pričele dvigati sence ter legati po sobi. Nič več ni bila tako nedeljska in svetla kakor prve tedne. Niso še opazili tega; vršilo se je tako počasi, da ni bilo od jutra do večera nobene izpremembe. Toda kadar se je Berta spomnila na tiste prve tedne, jo je nekaj vznemirilo; postala je ter se ozrla po sobi. In velike, temne oči njene sestre so se včasih vsesale v Slivarjev obraz mirno in vprašujoče, tako da se je stresel. Čutil je, da gledajo te velike, temne oči v temo njegovih misli in da poizkušajo razločevati. Niso še videle natanko, gledale so samo skozi razpoke v durih, ali privadile se bodo teme in takrat se bodo prestrašile. Hodil je v profesorjev atelje še štirinajst dni in namenil se je vsako jutro, da pogleda tualitam ter si poišče dela. Ali odlašal je od dne do dne. „Jutri je še čas,-' si je mislil. Bilo ga je strah, odvadil se je bil teh potov, a vedel je obenem, da na naročila ne more čakati, da se je treba ponižati, morda celo prositi. Rokodelskega dela iskati, če ni drugače, vpreči v jarem roke in misli! Dnevi so hiteli strahovito hitro, skoro ho treba plačati — 75 stanarino, obroke, in troje ljudi je doma, ki čakajo nanj in si niti ne mislijo, da jutri, pojutrišnjem že morda ne bo večerje. Ni mogoče, da bi prišel s praznimi rokami, rajši — — —. Dobil je pismo iz domovine, in cela tista temna stena, ki se je bila vzdignila pred njim, se je kar hipoma zrušila. Da, solnee je posijalo v to tujo sobo in stene so se mu prvikrat veselo zasmejale. In tudi sam se je smejal. „Najboljše je, kar čakati in izprehajati se. Vse pride samo ob sebi, čemu bi se človek preganjal. Kako vraga, da so mislili name baš ob tem času! — Lenariti je treba, in danes, jutri pride kdo ter potrka . . .:' „Berta," je dejal zvečer, ko je hodil po sobi in se smehljal in kadil cigarete, „jutri ne pojdem več v atelje. Vesel sem, verjemi, zakaj tisto delo tam je bilo pusto. Zoprno mi je bilo časih do duše, ker glej, če dela človek v tujem ateljeju tuja naročila, je nazadnje vendarle hlapec in druzega nič . . . Zdaj sem dobil imenitno naročilo iz domovine, spomenik nekemu pesniku za neko zakotno vas . . . potrpi . . . kako mu je ime? Vraga, misli si, da mu ne vem imena v temle trenotku . . . nikoli nisem bral njegovih pesmi . . . Skočir se piše ali kako podobno. Nekateri stari prijatelji so mu naročili spomenik, ali to je vseeno . . . poglej I-1 Stopil je v atelje ter vzel fotografijo iz pisma. „ Ali ni to čudovit obraz V Takim ljudem naj bi naročali spomenike, to je obraz! Ali časih — le oglej se malo po mestu — postavljajo na ogle in na trge suhljate, dolgočasne ljudi, ki so morda napravili ob svojem času kaj posebnega, ki so pa kljub temu zelo smešni in ki človek ne ve, kaj bi z njimi: najrajši bi napravil karikaturo. Tako se smešijo sami pred vsem svetom in vrhutega kazijo ceste in parke. Ali to je glava, da bi Jo klesal človek sebi na veselje, kaj šele po naročilu! Skoda, da je samo doprsnik: na kakšnem telesu je bila pač ta glava; kakor hrast bi stal tam! . . . Vidiš, to je delo, ki si ga jaz želim: čisto po svojih mislih, iz svoje moči, da se lehko pokažem! Videla boš, kaj bom napravil!" Fotografija je bila stara, že zelo obledela, ali Slivar ni čakal boljše, ki je bil pisal ponjo; delal je 76 prvo skico skoi-o iz fantazije, ilo se mu je obrazilo samo pod veselo roko. Zdaj je bil svoboden in čudil se je, kako je mogel biti nesrečen, ko je bil izgubil tisto hlapčevsko delo. Očital si je, da se je bil že Čisto potopil v mlako vsakdanjega, živalskega življenja brez prihodnosti, da se je bil odpovedal vsem svojim mladostnim upom, da je bil upognil svoj tilnik v jarem nelepih skrbi iu da je celo obupaval, ko ga je življenje šiloma potegnilo iz te mlake. Ozrl se je in spoznal je s strahom, da se je bil vkljub svojim upornim sanjam že čisto privadil lene vsakdanjosti, da je živel kakor delavec, ki sovraži poniževalno, beraško plačano delo in dela vendar od jutra do noči in trepeče, da bi ga danes ali jutri zaradi malenkosti, morda prav zaradi tiste komaj prikrite upornosti ne pognali preko praga. Tako je bil že slab in pohujšan, da se je prestrašil ter se branil, ko se mu je odprla znana lepa pot navzgor. Prestrašil se je tistega trnja, ki raste ob tej znani lepi poti in ki bi ga morda časih malo opraskalo, ki ga pa prej niti videl ni in se je komaj menil za tiste slučajne, majhne ranice. Da, vse tiste predrzne, svetle sanje, ki jih je prej sanjal v mučnem, dolgočasnem življenju, so se oblekle zdaj v veselejše obleke ter so se vrnile, napolnile so zopet ves prostorni atelje. Gube so se bile zarezale v njegov obraz in zdaj so izginile, preko oči mu je legla senca in tudi ta senca je izginila. Čutil se je mlajšega, kakor da bi bil ravnokar okreval od dolge bolezni. Vrnila se mu je v dušo tista lepa razposajenost, ki je izviralo iz nje toliko rodovitnih misli; načrti, porojeni iz nje, so kipeli v telesno obliko, roke so se igrale in iz mehkega ila so vstajale zopet njegove misli. Tako je ustvaril mimogrede število „igračic", kakor jih je imenoval, skic za večja dela, ki jih je mislil izdelati pozneje s paznim očesom in mirno roko. To je bila njegova „pot navzgor", sam je vedel, da je to tista pot, in njegova duša je bila vesela, polna upanja in pričakovanja. Živel je zdaj drugače, ves dolgočasni red je bil pri kraju. Časih je vstal zgodaj, napol še v sanjah so se mu prsi razširili od imenitne misli, od ljubezni do — (I — dela in od brezskrbnega veselja nad tem lepim svobodnim življenjem. Vstal je, opravil se hitro ter se zaprl v atelje, ko je sijalo sobice še z zaspano, medlo lučjo nanj. Ko je bil odpiral oči, ko so bile bizarne sanje še vse okoli njega, se smejale ter bledele ter se izgubljale v daljavo, je stopilo predenj ter ga poklicalo. In v njegovi glavi je bilo še vse polno bizarnosti, tudi njegova roka je bila predrzna in razposajena in tako je ustvaril delo, ki se ga je prestrašil ob belem dnevu sam: še v sanjah bi se zgražal pred njim soliden človek. To so bili obrazi, kakor jih ni bilo na svetu nikjer; Bog vedi, kod je hodil v sanjali, da jih je prinesel s sabo, posebnosti iz devete dežele. Skupine, kot bi si jih izmislil Človek samo v pijanosti, ko ne pozna več nobenih pravil, ne dostojnosti in ko se fantazija osvobodi nerodnega bremena, razuma, ter hodi po strmih potih, kamor še ni stopila nikoli noga profesorja: v vetru ji vihra plašč in lasje ji vihrajo v vetru in sence posvetne dolgočasnosti beže plaho, skrivajo se za plotove ter gledajo skozi razpoke z neumnimi očmi . . . Kadar se je ozrl na poludovršene skice, se je smejal in vesel je bil sam sebe. Tudi na cesti so mu prihajale prešerne misli, kadar je hodil po mestu brez namena in mu je mrzli zrak umival lica. Hipoma so se mu misli čudovito vzdignile, oči so se mu razširile in videle so natanko, kakor skozi obraze, skozi telesa. In začudil se je neizmerno, zasmejal bi se na glas: kakšni obrazi, kakšna telesa! Kot da bi se bila natura upijanila in bi stvarila v pijani prešernosti neizrekljivo smešne karikature; to je bil vrhunec humoristične umetnosti. Pogledal je tisto žensko, visoko in vitko, z nekoliko privzdignjenim ozkim nosom in pobožnimi očmi; hodila je z nedosežno gran-deco, španska dvornica; — to bi bil krasen svečnik; kako bi se obraz čudil, kako bi protestirale oči, kako bi lica sramežljivo rdela in bi trepetalo dolgo telo. Toda on bi bil neusmiljen . . . Nebeške skupine so hodile mimo njega; prav tako plastične karikature so bile njih misli in želje kakor njih telesa. Neusmiljen je bil, prijemal jih je z levico za nosove, a z desnico jim je odpenjal suknje, tako da je videl prvič njih od pijane nature izklesane ude in drugič njih srca, ki je bila natura pač — 78 — še bolj pijana, ko si jih je izmišljala . . . Tako je nakopičil v svoji glavi neizmernega bogastva, in načrtov, ki so čakale izvršitve, je bilo brez števila. Mnogokrat je spal pozno v jutro ter ležal na postelji skoro do poldne, posebno kadar je bilo vreme dolgočasno in je bilo nebo nizko, sivo in mokro. Viselo je tam nad strehami kot beraška suknja, da ni moglo posijati solnce skoznjo. Take dni je bil določil za „trezno in mimo- izdelavo popravljenih skic, toda kadar je bil v ateljeju, se mu ni nič hotelo. ,.Vrag vzemi to vreme!" Ves je bil pameten in suhoparen, tako da skoro ni razumel svojih načrtov, da so se mu zdeli celo sirovi — „za nikamor". Kje je trgovec ali fabrikant, ki bi kupil te stvari'? 8 takimi stvarmi je nevarno začenjati. Začenjati mora človek ponižno, hinavsko: -- „0 prosim, saj ni nič; čisto dostojno je, kakor na-akademiji narejeno ; če je kaj prešernega v stvari, tedaj je to samo znamenje mladostnega ognja; a človek se sčasoma upokoji." In natihem se smeje. Tako gre polagoma navzgor, le po ravni, varni poti in vodi ljudi za nos. Že je znan in priznan, že je merodajalen — in glej, tisti „mladostni ogenj" je zmerom bolj vroč, tista pre-šernost je zmerom bolj prešerna. No zdaj je že prepozno, dragi moji; prej bi se mu smejali, zdaj ga občudujejo, četudi se jeze na skrivnem . . . Tako se hodi po poti navzgor! — Ali če bi človek kar od začetka neumnosti uganjal, bi poginil lahko na cesti in živa duša bi so ne zmenila zanj. Ne — tako se ne sme začenjati. - Sam se je jezil nad svojim hladnim razumom, je vrgel orodje v kot, zagrnil komaj pričeto delo ter se napravil od doma. lzprehajal se je te čase veliko in v gostilni je bil skoro vsak večer. Po več kot poluletnem presledku se je napotil spet časih v tisto beznico v notranjem mestu, kjer se je shajala kolonija slovenskih umetnikov. Začudili so se vsi, ko jim je bil povedal, da se je oženil. Tratnik mu je dejal: ,.Xeumnost ste napravili. Oženili bi se tam kje na Dolenjskem - to bi bilo za Vas. Ali če ste se na vsak način hoteli ženiti na Dunaju, bi si bili poiskali kako bogato žensko — nekateri ljudje imajo srečo. Toda šiviljo — a . . .!• — 79 — Slivar je bil skoro razžaljen. nVi ste jako tilistrski . . .'' „„Seveda sem. Vi pa bi se ravno zato ne bili smeli ženiti, ker niste tilistrski. Saj Vas poznam: sanjač ste, še znoreli boste!"" Kot da bi mu bil kar tako mimogrede potipal na srce, odprl duri ter pogledal vanj z mirnim očesom: ne, tukaj ni vse v redu; saj Vas poznam, še znoreli boste! — „Ali odkod — kako paste opazili, da sem sanjač? To je neumnost!" „„Ej, ne pravite mi,"" je zamahnil Tratnik ter se nasmehnil očetovsko. „„Take ljudi poznam že po nosu; po besedah se Vas že lehko spozna. In saj sem videl nekaj Vaših skic, imenitne stvari, čisto originalne — ampak s takimi skicami, prijatelj, se človek ne ženi!"" „To so bile samo igrače." „„Igrače, seveda! Kakor zida človek lopo, tako zida grad, ker drugače ne more. — Vi bi se ne smeli ženiti, res ne! — (ilejte, ko bi bili malo drugačen -saj niste za nobeno rabo, znoreli boste - - bi lahko prišli v dunajsko družbo, lehko bi se potujili, kakor se je bil potujil, recimo, Merkun. In godilo bi se Vam imenitno in slavni bi bili vrlmtega. Ali Vi ste Kranjec do fermenta, sanjač, ne znate se okreniti, ne veste, kaj imate v sebi, sanjate in se ženite."" Slivarju je bilo tesno; Tratnikove besede so mu padale na srce kakor mrzle kaplje. Tratnik je videl, da ga je vznemiril ali morda celo užalil in zasmilil se mu je. „Nikar ne mislite, da sem kak prerok. Saj smo v gostilni - - to se le tako govori. Naposled je res, da ste neroden in da ste sanjač, ampak zaradi tega še ni treba, da bi znoreli. Na ta način bi bilo norega pol našega naroda tam doli." Tudi 8 livarja v tem času niso pregloboko vznemirjala prerokovanja Tratnikova. Izpreletelo ga je bilo pač, ali bolj od osuplosti, ko je slišal iz tujih ust besede, kijih je bil govoril časih sam natihem, skoro čisto tako, morda le še bolj grenko in mrzlo. Prišle so mu na misel mnogo pozneje, kakor da bi mu jih kričal naravnost v lice z zlobnim in škodoželjnim obrazom, ali zdaj se je zasmejal, ko je šel iz beznice. — 80 .,Dovršil je že svojo pot. Xa vrtu je in tako gleda dol s hladnim očesom in vse se mu zdi majhno, nerodno in neumno. Toda prijatelj, jaz pridem za tabo in takrat se bodeš začudil! Tudi ti nisi bil najbrž tilistrski, ko si stopal počasi in boječe po prvih klinih visoke lestvice, tudi ti bi bil takrat lehko znorel in ko bi te bil takrat videl Merkun, morda bi ti bil povedal nekaj podobnega, kakor si ti danes povedal meni . . . Pridem za tabo in takrat se boš začudil, prijatelj!" — V teb razposajenih časih, polnih veselih načrtov in veselega postopanja je imel malo življenskih skrbi. Od Tratnika si je bil izposodil dvesto goldinarjev, potem je dobil od tistih starih gospodov, ki so mu bili naročili ■Skočirjev spomenik, petsto goldinarjev na račun, in upal je tudi, da dobi spomladi podporo iz Ljubljane in pa da proda nekaj stvari, ki so bile že do malega dovršene in jih je bilo treba samo še nekoliko izgladiti. Tako se ni ukvarjal s tistimi skrbmi, ki so inu bile najstrašnejše in ki so mu legale tako težko na dušo in na roke, da je bil za delo čisto nesposoben in da so se plazilo njegove sanje po tleh kakor obstreljene tiče. Teh skrbi se je bal, ker jih je poznal in jih je bilo polno vse njegovo prejšnje zadehlo življenje. No zdaj je živel kraljevsko. Ali zgodilo se je, da se je to njegovo kraljevsko življenje še čudovito razširilo; vzklilo je toliko novih, doslej čisto nepoznanih sanj, toliko novih moči in novih misli, da je bil kakor pijan od življenja, od svetlobe, od svojega velikega bogastva. Vse kar je bilo v njem, tudi tiste temne skrbi, ki se jih je bal in ki so čakalo tam daleč v ozadju, da bi ga skoro ne dohitele več na veseli poti — vse je dobilo čisto novo obliko, tako da je skoro vznemirjalo in da je gledal pol začuden, pol srečen v to novo prihodnost, ki je časih morda malo mislil nanjo, toda le površno in zunanje, ne da bi mu srce posebno trepetalo. Perta mu je povedala novico, ki ga je v trenotku osupnila, čudno pretresla; šele pozneje se mu je srce polagoma odpiralo, stisnilo se mu in se razširilo in skoro so mu stopile solze v oči. Pogledal je Berti v obraz in ta obraz je bil tako vdan, zaupen in nedolžen. — 81 — Stisnil jo je k sebi, varno kakor otroka in nikoli je ni ljubil s tako mehko in globoko ljubeznijo. Tudi zunaj je prihajala pomlad. Nebo se je vedrilo in se dvigalo, okna so^ se odpirala, topla sapa od juga je prihajala v sobo. Že so poganjale cvetice na oknu, že so se smejale stene v svetlem solncn, in čudovito šumenje je bilo v zraku. Slivar je živel v sanjah 5 njegovo življenje se je zibalo rahlo kakor na perotih škrjanca, kadar se dvigne s polja in trepeče visoko pod nebom, pijan od sobica, od pomladi in od ljubezni. X. Berta je porodila prezgodaj, in otrok je prišel mrtev na svet. Ležala je štirinajst dni, potem je vstala in legla zopet; tako je minilo pet tednov. Okna so bila tesno zagrnjena; v sobi je bilo tiho in mračno. Hodili so po prstih, z resnimi obrazi in govorili so šepetaje, kot da bi imeli mrliča v hiši. Slivarju se je zdelo, da je moralo biti tako. Otrok je bil njegov, zato je prišel mrtev na svet. Sam je bil mrtev, to življenje je bilo mrliško: vstal je bil iz groba in hodil je med ljudmi kakor senca, neopazen in ne-ljubljen in, če ga je kdo slučajno ugledal, je stresel z glavo ter se začudil. Kaj bi mogel ustvariti živega in veselega, kje je bilo duše v njem, da bi jo vdihnil drugim? Moralo je biti tako. Njegovi koraki so bili zdaj plazeči in leni, potrt je bil in bolan. Zadnje mesece se je bilo vse vzdignilo in razširilo v njem in okoli njega; soba je bila visoka in svetla, svetlo in veliko je bilo vse v njegovem srcu. Ali to ni moglo biti dolgo; njegove prenapete vesele moči so omahovale in zdrsnil je z višine globoko dol. Kot da bi bil sanjal ves jasni pomladanski dan po gozdu, po polju, brez skrbi, nezaveden od radosti, ter se vračal na večer truden v zadehlo predmestje, kjer bi ga sprejele na pragu z režecimi ustnicami ostudne vsakdanje bolečine. Vsa lepota je izginila, niti razumel je ni več. Vedel je, da so vsi tisti lepi dnevi, ki so prišli časih nenadno kakor nezaslužen božji dar, le hipna sladka pijanost njegovega plahega in bolnega 6 — *2 — srca, ki je toliko bolj plaho in bolno, kadar se predrami iz te pijanosti. Vse tiste sanje o imenitni prihodnosti, o „poti navzgor", so same otročarije; sam se je sleparil z njimi, da bi pozabil na svoje resnično življenje; za-tisnil je oči in sanjal, da bi ne videl, kod hodi in kam je bil zašel. Gnusne so tiste sanje, ker so ne-odkritosrčne, lažnive, in ker so mu branile, da bi se trezno ozrl, da bi se privadil življenja in da bi si ga vsaj za silo olepšal, kolikor bi bilo pač mogoče. In gnusne so, ker so ga zapeljale, da se je zaljubil sam v sebe; oblatile so s svojo pijanostjo njegovo pošteno srce, tako da ni ljubil s čisto in zaupljivo ljubeznijo nikogar več, razen tistega ovenčanega, velikega, prešernega Slivarja, ki so ga bile ustvarile in ki so ga kazale njemu nizkotno pohlepnemu v lažnivem zrcalu. Osleparil je ljudi, ki so se mu bližali z nedolžno zaupljivostjo in ki jih je lahkomiseln in sebičen privezal nase. Osleparil jih je za vse njih življenje; hodili so za njim, sebičnim sanjačem, ker jih je bil privezal nase, in oči so se jim strahoma odpirale, skoro so že videli, da so priklenjeni na mrliča. V vseh teh tednih ni genil z roko, niti pogledal ni svojih del; prejšnji prešerni načrti so se mu zdeli zoprni, neumni; režali so se nanj, rogali so se njemu, ki jih je bil ustvaril v pregrešno-veselih sanjah, v razuzdani pijanosti. Spravil jih je ter jih skrbno zagrnil, da jih ni videl, kadar je šel skozi atelje. Doma je bil navadno ves dan, šele na večer se je časih napravil v mesto, toda vračal se je zgodaj. Sedel je ob Bcrtini postelji. Njen obraz je bil bel in nekoliko upal; obrvi so bile stisnjene, kot da je mislila neprestano in naporno na novo, važno stvar, ki ji je uhajala v temo ter se vračala zopet nejasna, brez kontur in ki jo je izkušala razločiti natanko. Slivarju je bilo neprijetno ob tem strogem, zamišljenem izrazu, ki je bil razlit preko oči in ustnic, preko vsega obraza. Časih so se ozrle vanj le tihe, zamišljene oči, pogledale so mu naravnost in napeto v obraz, in Slivar je čutil od daleč, kakšne so tiste nemirne, mučne misli, ki gledajo iz njenih oči in ki trepeče njih odsev na ustnicah in na čelu. — 83 — Vstala je naposled, hodila je počasi, popoldne in zvečer je sedela ob oknu skrbno zavita, še bleda in slaba. Vzdignila je rulete in pogledala na nebo. Slivar je slonel ob oknu poleg nje. Zunaj je bil maj, nebo je bilo zlato in rdeče, večerne sence so bile še daleč za gorami, a v sobi je bil že mrak. „Pavle, dolgo že nisva bila tam zunaj ..." „Potrpi, Berta, kadar ozdraviš, pojdeva, in potem vsako nedeljo." Pogledala ga je pazljivo in nasmehnila se je. „Ne vsako nedeljo. Tebi ni prijetno, ti si rajši sam... Ali časih, Pavle, pojdeva vendarle, takole vsak mesec, čeprav ti bo sitno. Čisto sem že pozabila, kakšni so travniki in kakšno je drevje. Tisto tam na vrtu ni drevje; zaprašeno je in bolno; čemu ga ne posekajo, da se muči med tem visokim zidovjem . . .? Vsak mesec, Pavle, nič več. In daleč pojdeva, kjer ne bo toliko ljudi, prav gor v gozd. AU se spominjaš, kako tam diši; čisto pijan je človek. Ce le pomislim , mi je že polno v prsih . . . Drugo nedeljo, Pavle, kaj praviš'?" „ Vsako nedeljo . . . Ti nimaš lepega življenja pri meni," je dostavil hitro, nekako sirovo, in od sramu so se mu orosile oči. Sram ga je bilo in bolelo ga je v srcu, ko je videl ta bolni obraz in te oči, ki si niso upale očitati, ker so bile preplahe in prenedolžne. „Ti nimaš lepega življenja. Kako si upala, Berta, in kako sem te osleparil!" Herta se je začudila in prestrašila, ko je slišala te besede, izgovorjene trdo in hladno, in ko je videla njegov temni obraz. Začudila se je, ali Slivar ji je videl na očeh, da ji te besede niso bile čisto tuje, da jih je slišala morda časih kakor od daleč, nerazločne, a prav tako trde in hladne: „Kako si upala, Berta, in kako te je osleparil." Tudi takrat se jih je prestrašila in jih ni razumela natanko, a pri srcu ji je bilo neizrekljivo težko. „Kaj si očitaš, Pavle, če ti jaz ničesar ne očitam. Ves čas si bil dober in prijazen in jaz sem ti hvaležna .. . Ti si umetnik, in zato niti ne maram, da bi bil zmerom poleg mene, da bi se samo z mano ukvarjal. Ti moraš G* 84 — misliti na svoja dela. Ali eno nedeljo v mesecu, Pavle, zakleni atelje. Zdaj je pomlad zunaj, tam gori je gotovo že vse v cvetju . . .-1 „Vse drugače bova živela odslej, Berta, lepo življenje, kakor je bilo takrat, — ali se spominjaš na lansko pomlad V" Toda v njegovem glasu ni bilo nič toplote; hladen je bil in prazen in sam ni verjel svojim besedam. Vedel je, da tiste pomladi ne bo nikoli več. Na njenih ustnicah je zatrepetal komaj viden nasmeh: tudi ona je vedela, da tiste pomladi ne bo nikoli več. Mnogo bolj natanko nego ona sama je razumel Slivar, kaj se je godilo v njenem srcu takrat, ko je ležala ona na postelji s stisnjenimi obrvmi in potem ko je sedela ob oknu in zalirepenela nenadno po pomladi in po rosnem zelenju tam zunaj. Tudi v njeno veselo življenje prvih tednov so pričele segati sence, zmerom temnejše so bile in njeno srce je bilo nemirno; spoznalo je polagoma in že se je treslo od razočaranja in od hrepenenja, ki je bilo za kratke dni ugasnilo in ki se je vračalo zdaj, neutešeno in varano, s toliko večjo silo. Po bolezni, po tistih dolgih, žalostnih dneh, pa ji je legla težka resnoba v srce in na obraz. Davno so minili pomladanski časi, vse je oveiielo in umrlo . . . umrlo . . . Tako daleč so bili tisti prvi meseci mlade ljubezni, da se je komaj še spominjala nanje, — na trepetajočo svetlobo, brez oblik. Se se ji je svetlilo pred očmi, ali bledelo je in zahajalo. Toliko jasneje se je spominjala na tisto hrepenenje, ki je bilo pognalo iz njene grenke mladosti, kakor krasen rdeč cvet iz močvirja. Iz blata se je bilo vzdignilo, iz uboštva in grdih skrbi, zato je bilo toliko lepše in raz-košneje. Zdaj se je vračalo, polagoma je prihajalo zopet bliže, gibalo se je v njenem srcu in vsenaokoli je že dišalo po tistem krasnem rdečem cvetu. Bala se je od začetka teh sanj, — zdele so se ji strašne, in prinašale so s sabo zemljo, iz katere so se bile prvikrat rodile. Zdelo se ji je pregrešno in nehvaležno, sanjati o drugem življenju, ko je bilo vendar vse tako lepo in prijazno, da bi se iztegalo pač tisoč suhih hrepenečih — 85 — rok iz močvirja po takem življenju, kakor je to v teh svetlih sobah pri ljubečem možu. Po porodu in po grenkem razočaranju, ki ji je bilo ranilo srce do krvi, pa je videla jasneje. Malenkosti, ki so jo prej samo nalahko vznemirjale, so ji prišle zdaj na misel in razumela jih je natanko. Slivarjev obraz je bil kakor prozoren, videla mu je v dušo in strah je je bilo. Zapazila je gubo na njegovem čelu, strogo, globoko potezo ob njegovih ustnicah, nemirni pogled njegovih oči. Zdelo se ji je, da bi mislil lahko na svoja velika dela brez nemira v očeh in brez skrbi na čelu. Njegove ljubeznive besede so bile izgovorjene s hladnim, razmišljenim glasom, ali pa s pijano razburjenostjo, ki ni bilo v njej nič mehke in čiste ljubezni, kakršne si je želela ona. Želela je, da bi sedel zvečer poleg nje za mizo ter se razgovarjal prijazno in ljubeznivo ; časih bi jo prijel za roko, pogladil jo po licih in po čelu, poljubil jo nagajivo in veselo na uho ali na drobni mezinec. Pripovedoval bi ji o svojih delih, o mestnih novicah, govorila bi o načrtih za prihodnost — tiho, ljubeznivo, časih z veselim smehom, časih resno in mirno, kakor brat in sestra. Ali tako ni bilo nikoli. Ce je sedel za trenotek, je govoril razmišljeno, skoro zlovoljno, ali pa je molčal in guba na njegovem čelu je bila temna in globoka. Zaklenil se je najrajši v atelje, in slišala je, kako je hodil gor pa dol s trdimi koraki. Kadar je bil ljubezniv, ni bilo v tej ljubeznivosti nič mehkobe in nič sladkega miru ... In želela je, da bi šla takole v nedeljo popoldne, ali morda celo časih v delavnik na večer, kadar bi bilo toplo in jasno, na iz-prehod v okolico, v gozd, na travnike, po cesti med veselimi ljudmi, ki bi se ozirali nanjo in nanj, po poti, ki se vije med travniki proti gozdu, in potem med šumečim, zelenim drevjem počasi v veselem razgovoru po mehki gozdni poti. ►Samo časih bi se čul od daleč prešerni smeh izletnikov, ali drugače bi bilo vse tako tiho in mirno, nedeljsko soluce bi sijalo izza vejevja, in on bi ji položil desnico krog pasu, z levico bi ji nagajivo privzdignil bradico, sklonil bi se ter jo poljubil. Smejala bi se oba od same mladosti in ljubezni, a na večer bi se vračala počasi, nekoliko trudna, kakor v sanjah, v — 86 — mesto navzdol. V obleki, v laseh, na obrazu bi bilo še vse polno pomladanskega duha, iz oči bi še sijalo pomladansko solnce in morda bi se skrival tam kje v krilu, ali na Slivarjevi suknji droben pomladanski hrošček, tako da bi vsi pomilovali ubogega izgubljenca . . . Tega vsega ni bilo, Slivar je hodil sam po svojih potih; časih je šel že dopoldne, na večer pa je bil zelo redkokdaj doma. Samo dvakrat, trikrat sta bila skupaj zunaj in takrat ni bilo tako, kot si je mislila. Slivar je sanjal sam svoje sanje in le časih, le redkokdaj je čutila na svojem obrazu žarek njegovega veselja. Ni se čutila tako svobodno in otroško, in smeh si je komaj upal preko njenih ustnic, — sama ni vedela zakaj. To je bilo v prvem času, pozneje pa je bila ob nedeljah sama doma, sedela je s sestro ob oknu; če je bil Slivar v ateljeju, se je zaklenil. Njene lepe svetle obleke, ki jih je bila namenila za take izprehode, so ležale v omari; časih jih je razgrnila in težko ji je bilo. Čutila je, kako se ji je polagoma odtujil; ne da bi ga mogla držati s svojimi slabimi rokami, je polagoma odhajal, že se skoro izgubljal. Nikoli ni bilo Žale besede iz njegovih ust in če jo je pogledal neprijazno, je bil ta pogled hipen, slučajen, le šinilo mu je mimo oči, tako da se morda niti sam ni zavedal. Ali njegov obraz je bil tuj; odhajal je, in ni ga mogla držati s svojimi slabimi rokami. Tako se je vračalo tisto staro, dobro znano, sladko in bolestno hrepenenje po veselem, solnčnem, pomladanskem življenju. Ona se ga je branila in pozdravljala ga je obenem. Prišle so zopet tiste dolge ure, ko so strmele oči v daljavo in so se tresle ustnice v uživanju. Zmerom bolj sladke so bile te sanje, kolikor večje in temnejše so bile skrbi, ki niso stale več daleč v ozadju, temveč so že gledale skozi okno, plazile se bliže v vsej svoji ostudnosti. — Denar, ki ga je dobil Slivar na račun za spomenik, je skopnel v dveh mesecih, polovico so ga potrosili ob Bertini bolezni. Podpore iz Ljubljane še ni bilo — Slivar se je bal, da bi je sploh ne bilo — in prodal ni ničesar. Trgovec je stvari pogledal, se nasmehnil ter skomizgnil z rameni. „Kaj me imate za norca? Kdo pa — 87 — bo kupil te blazne reči? Ne spadajo v nobeno sobo — saj bi se prestrašil, kdor bi se ozrl nanje ... To ste! delali pač le za svojo zabavo." — Slivar se ni zelo čudil, — celo nekako veselilo ga je, da so njegove stvari „blazne". Ni jib več spravljal in jih skrbno za-grinjal. „Nalašč ne; če ne spadajo v nobeno sobo, spadajo v moj atelje; če so blazna, pa so moja, jaz sem jih napravil sam zase, samo omadeževale bi jih tuje roke in tuje oči, če bi gledale nanje topo in neumno. Žid se jih je prestrašil, — zdaj so posvečena!" — Ko je obljubil Berti, da bo zdaj življenje „vse drugačno", ni veliko mislil zraven. Vedel je, da ne bo nič drugačno, da bo še mnogo slabše, da je v prihodnosti sama groza. Ali vse je omahnilo v njem, zgrudilo se na tla. Nič več ni imel ne volje, ne veselja, da bi se vzdigal, da bi iskal in mislil, koval ni nobenih načrtov več. „Fustiino kakor je; če nas nese ladja sama naprej, je dobro; če neče, pa naj stoji in gnije." 8koro zlob-nost je bila, kar ga je obšlo časih. Z zlobnostjo in zaničevanjem je mislil v takih urah nase in na svoje ljudi. »Radoveden sem, kako pojde; radoveden sem, kako teče življenje, če človek sede in dene roke navzkriž in pusti, da ga sujejo semintja . . . Ali bi iskal rokodelskega dela? Fej! Dovolj ga imam, preveč so že umazane od njega moje roke. Vsakemu svoje: rokodelcu rokodelstvo, meni svobodna dela. (Je jih ni, ne morem nič zato; jaz nisem kriv, natura je kriva. In ljudje so krivi; ni ga človeka, ki bi mu delal krivico, če bi pljunil predenj. Tako dolgo so me suvali, da sem prišel do ,blaznih' reči . . . prokleti Žid!" . . . H spomenikom neznanega pesnika je šlo počasi. Izdeloval je doprsje v nadnaravni velikosti, ali veselja ni imel nad to krepko, imenitno glavo nič več. Ko je bil v hlastni naglici izvršil prvotno skico, je bil del vanjo vse svoje srce, in zdaj mu je bilo glavno delo dolgočasno; zdelo se mu je celo neumno. „Kaj me briga ta človek, ki ga nikoli nisem videl? Mnogo interesant-nejših obrazov hodi po cesti, — zakaj jim ne postavljajo spomenikov? Bilo bi pametneje!" Domislil seje ženskega obraza, finega nosa, krepkih ustnic, vitkega telesa, in njegove roke so se igrale z — 88 — ilom. Zaželel si je modela samega, da bi se izlivalo v njegovo roko kipenje in trepetanje udov in bi kipelo in trepetalo v ilu čisto novo življenje, izčiščeno v njegovi duši. Ali komaj se je roka zaigrala, je misel izginila in veselje ga je minilo. Po takib zlobnorazposajenih urab ga je ovladala časih globoka utrujenost. Kar legel bi in ležal brez misli, brez žalosti in brez skrbi. In tako bi šlo življenje samo dalje, brez njega, mimo njega. Ležal bi in poslušal, kako bi šumelo mimo njega in se prevračalo in vzdihovalo, a on bi se samo časih nasmehnil v mirnem spanju, obžaloval bi ljudi, ki se pehajo mimo po prašni eesti in stokajo, uklenjeni, ranjeni . . . Ali bi ga obšlo morda kdaj hrepenenje, globoko v srcu bi se morda kdaj vzdignilo tiho, nezavedno kesanje? Tudi drugi bi šli mimo njega, z veselimi koraki, solnčnosvetlimi očmi, rože v laseh. To je pot izvoljencev. Oba toka se valita drug mimo drugega, navzgor, navzdol, skoro se zadevata, časih skoro križata, ali vendar je plot visok do nebes, oba toka sta skrbno ločena, da ne zaide izgubljenec v vrsto izvoljencev, da neizmerna vrsta uklenjenih in ranjenih ne obteži izvoljencem veselega srca. Hodijo drug mimo drugega, dotikajo se skoro, ali ne vidijo se in so ne poznajo, — le časih slišijo na solnčni strani za-molko stokanje iz daljne daljave in časih postanejo trudni in okrvavljeni romarji, obstanejo in poslušajo s sanjavimi očmi: zvoki nebeške godbe so zazveneli od daleč . . . Tako hodijo mimo njega, njegove oči so za-tisnjene, in samo ustnice se stresejo zdajpazdaj v nezavednih sanjah. No, v vseh teh sanjah ga ni ostavila skeleča, neznosna skrb. Bilo mu je kakor železniškemu čuvaju, ki leži oblečen na klopi in spi trdno, da bi se ne zgenil, če bi mu kdo na uho zaklical, toda šteje v spanju natanko ure in minute, vstane, ko bi culo komaj najfinejše uho zamolklo drdranje, ki prihaja iz daljave in stopi pred kolibo s trdnimi koraki, njegove oči so široko odprte in gledajo pazljivo, toda on spi in sanja o sinu, ki mu je umrl pred tremi leti pri vojakih; vrne se na klop, in zatisne oči in spi in posluša natanko in šteje ure in minute. — 89 — Razjedajoča skrb je kljuvala in rezala neprestano v njegovi glavi, kakor gnila rana. Hotel je pozabiti nanjo, ali pozabil ni nanjo niti za hip, vse njegove misli so smrdele po tej gnili rani, zato so bile zlobno-razposajene, bolne in umazane od grde bolečine. „Popotnik sera, kakor je dejal Bajt, sanjač, kakor je dejal Tratnik, — čemu so mi navezali to težko breme, ki ga ne morem nositi V Zdaj gledajo name in čakajo, da jim prinesem kruha, — zaslužite si kruha sami, jaz ga nimam! Popotnik sem, ki sem bil prišel k vam samo slučajno, samo prenočevat, čemu ste me zadržali ter se obesili name? Kaj niste videli, da sem popotnik? — Osleparil sem vas bil, nalagal'? Vsi popotniki lažejo, tako je šega in ne morejo druga'če. Sami bi bili morali videti, potisniti mi palico v roko! Ti bi bila morala videti, Berta, — in oba bi se bila jokala ter se poslovila; lep spomin bi bil ostal v srcu. Ali zdaj je hudo tebi in strah te je in meni je še bolj hudo in še bolj me je strah . . . Dušo sem si bil ob-težil z grehom, ker sem vas bil priklenil nase, na svoje nemirno popotno življenje. Tako hodimo zdaj priklenjeni drug na drugega, hodimo nerodno in strahoma kakor otroci ob nevihti in padamo na kolena ... Ti bi bila morala videti, Berta!" — Koncem meseca je bilo, v juniju, in potrkala je zvečer na duri ateljeja. Prišla je plaho, v zadregi, in obstala je pred durmi. ,.Pavlc, jutri nimamo nič več . . . komaj še za danes je bilo." ,..Iaz tudi nimam nič," je odgovoril hladno, ne da bi ji pogledal v obraz. ,.Ali —» „No? Saj je bilo dosti denarja, kam pa je šel'?" Vedel je dobro, kam je šel, ali hotel jo je razgaliti. „Prodal nisem ničesar, ker mojih stvari ne kupujejo trgovci; ne spadajo v nobeno sobo, niso sploh za nobeno rabo, glej!" Prestrašila se je, da je prebledela. rKaj pa bo zdaj?" — 90 — „Ali jaz vem, kaj bo zdaj? Če iztaknem dela, dobro, če ne, — pa naj bo, kakor hoče ... Se tristo goldinarjev dobim za tole neumnost'' — pokazal je na zagrnjeni doprsnik neznanega pesnika — „ali dvesto jih je Tratnikovih, in če pride kaj iz Ljubljane, je vprašanje; morda šele na zimo. Tako je, vidiš, Berta! Zdaj se pripravi, — jaz ne vem nič, ne morem nič. Lepo življenje je pri kraju.-' Stala je še minuto molče pred durmi, nato se je vrnila v sobo. Slivar se je bil okrenil od nje; če bi se bil ozrl na njen obraz, bi se prestrašil: bled je bil in plašen, in v očeh so bile solze. Zvečer se je šel Slivar izprehajat in ostal je zunaj pozno v noč. Ko se je vrnil, je legel in zaspal je takoj. Ali predramil se je nenadno ter skočil s postelje: zdelo se mu je, da sedi nekdo na zofi, čisto bel in miren. Bila je mesečina; mesec je plaval po nebu, vse jasno je bilo zunaj, in široka plast bele svetlobe je padala skozi slabo zagrnjeno okno na zofo. Spustil je rulete ter se vrnil na posteljo nemiren in plah. Vso noč so begale po njegovi glavi čudne sanje: spačeni, mrzli obrazi so se ga skoro dotikali, tako da se je tresel od mraza in strahu. XI. Dopoldne je šla Berta od doma in ostala je zunaj skoro dve uri. Slivar jo je videl samo, ko se je vrnila z velikim zavojem. Kosilo je bilo opoldne na mizi kakor navadno. Dnevi zo tekli, kot da bi se nič ne bilo iz-premenilo. Zjutraj od šestih in do sedmih zvečer je sedela Berta pri šivalnem stroju; poiskala si je bila dela v mestu; prvi teden je zastavila svojo nedeljsko obleko. Slivarju ni rekla grenke besede; njen obraz je bil prijazen kakor prej, ali otroška vdanost je izginila z njega in obrvi so bile skrčene, kakor takrat, ko je ležala na postelji in gledala s pazljivim očesom v daljavo. Prej je bil Slivar malo v sobi, zdaj ga sploh ni bilo vanjo, razen ob kosilu in večerji. Sedel je v ateljeju in poslušal, kako je drdral v sobi šivalni stroj in kako so škripale škarje v odmerjenih presledkih. Ti — 91 — glasovi so spremljali v taktu njegove misli, držali so jih na konapcu, da niso mogle na vesela stranpota; izkušale so se osvoboditi, ubežati, ali trdna roka jih je potegnila nazaj in lazile so trudne in umazane nizko po zemlji. Dovršil je spomenik ter poslal dol natančno skico. Dobil je ostali denar in plačal je stanarino in dolg pri Tratniku, ('asih se je napravil v mesto, „da bi poiskal dela", je dejal sam pri sebi, kadar je zaprl duri za sabo. Ali hodil je po ulicah kakor brez namena. Dnevi so bili vroči, ulice so bile ožgane in prazne; kadar je zapihal veter, se je dvigal prah preko streh. Visoke predmestne hiše so stale v solncu puste in dolgočasne, ostudna, smrdeča poletna revščina je gledala iz oken ter tavala po tlaku; upalih, sesušenih ženskih obrazov, raztrganih in umazanih otrok je bilo vse polno po teh krajih; delavci brez dela, ki so bili dobili bogve kje desetico za špirit, so kleli po žganj arnieah, da se je slišalo daleč na ulico. In nad tem zadehlim življenjem tisti težki sivi oblak, ki se je skoro dotikal najvišjih streh in ki so sijali skozenj oprašeni, razpaljeni solnčni žarki. Tukaj je dihalo in stokalo življenje v svoji najnižji nizkosti; ponižani, zavrženi, od uboštva in zavisti osiroveli ljudje so tavali tod okoli kakor lačne živali: samo kruha, odkoderkoli, za kakršno ceno koli. Samo kruh je bil vsebina tega strašnega življenja; kruh, iztrgan lakomni družbi z nečloveškim trudom, s solzami in kletvami, in použit hlastno, brez miru in veselja. Slivarja je bilo pol strah tega močvirja, pol ga je vabilo k sebi s čudovito silo. Kletve, ki so se vzdigale iz tega ponižanega sveta, so odmevale v njegovem srcu, od tistih upalih, upornih obrazov, ki so gledali v bogato notranje mesto s sovraštvom, zavistjo in poželje-njem, je padal odsev tudi na njegov obraz, in ogenj, ki je sijal iz njegovih oči, je bil nemiren in krvav, kakor poluzadušen od dima in prahu . . . Kakor na vseh teh obrazih, je odsevalo tudi na njegovem obrazu le časih in za hip sovraštvo in poželenje; na Slivarjevem obrazu, kakor v vseh teh očeh, je zasijal le redkokdaj, kot oddaljena bliskavica, nemirni ogenj v njegovih očeh. Drugače so bili ti obrazi vdani, zamolkli, od skrbi sirovo — 92 — razbrazdani; to je bila vdanost jetnika, obsojenega v dosmrtno ječo; prve tedne je uporen in divji, da ga je treba kovati v težko železje, ali naposled se privadi, umiri se in gleda topo predse. Le kdajpakdaj se mu zasveti pred očmi, prsi se mu razširijo — zalesketalo se mu j&:v sanjali gozdno zelenje, odprla se je za treuotek nad njim neizmerna modrina neba; začudi se in prestraši, pogleda z velikimi očmi, lovi s trudnim spominom krasno sliko — ali izginila je, ostavila je v sobi samo še tenak trak svetlobe, ki trepeče na steni, se bliža omreženi linici ter se izgubi . . . Domačega se je čutil po teh ulicah, med temi ljudmi. Heznice, ki je prej zahajal vanjo, že dolgo ni videl; ne vabilo bi ga tja, tudi ko bi imel denarja. Povsod je bil tujec in tam še najbolj, med tistimi ljudmi, ki so se bili dokopali že visoko po zlati lestvici, ki so bili otresli prah od svojih podplatov, se izrvali šiloma iz domače zemlje ter se spretno presadili. V njih je bila mrzla zoprna moč: plezali se po lestvici s trezno, mirno glavo in trdnimi nogami, nikoli se jim ni zavrtalo in zazibalo od neumnih sanj. Komaj so se zavedali, ko so si otresali prah od podplatov ter se polagoma izkopavali iz domače zemlje; nič jim ni bilo hudo, niti ozrli se niso. Presadili so se, kakor se presadi rastlina — I5og vedi, če zahrepeni kdaj rastlina po vrtu, po svojih mladih tovarišicah . . . Ce je prišel mednje, je prišel kakor iz tujine; govorili so z njim hladno, skoro zani-čevalno: tujec iz uboge dežele, sam ubog in malo-vredcn. Šel je nekoč po umazani predmestni ulici; o mraku je bilo, in ljudje so prihajali iz stanovanj in iz delalnic, ulice so se polnile. Takrat se je ozrl, ozrl se še enkrat natančneje in začudil se je veselo. S sklonjeno glavo, suh, bled in zanemarjen je prišel mimo tisti slikar, ki ga je bil videl v Ljubljani na slavnostnem večeru. „Oprostite'', je zaklical za njim, Jaz sem Pavle Slivar." „.Jaz sem Hladnik', je odgovoril nemarno ter se napravil, da bi šel svojo pot dalje. Ali postal je in pogledal >S livarju pazljivo v obraz: ,.Kaj pa ti delaš tukaj?" — 93 — Tikal ga je; spoznal je na očeh in na obrazu prijetnega tovariša. Slivarju se je zdela ta intimnost čisto naravna. ..Nič ne delam, potepam se okoli/' seje zasmejal. „Torej se potepajva skupaj/' in prijel ga je pod pazduho. „AIi imaš denarja?" „Dve kroni,a je dejal Slivar in pristavil: „Pa dobim kmalu od Koprivnika." .,(>, jaz tudi. Zdajle imam samo tri krone — ampak kaj človeka vse čaka! Jaz prodam jutri svojo veliko sliko „Salome" za dvajsettisoč goldinarjev; je že vse narejeno." „Kaj si delal kakšno Salome?" „0 ne! Pa zakaj bi je ne delal? — Saj tudi ti praviš, da dobiš denarja od Koprivnika. Poznam te, bratec, precej sem te spoznal, ko sem te ugledal. — Ali stanuješ v teh krajih?' ,,Da, čisto blizu; kje pa si ti doma?" „Atelje imam na akademiji še zato leto, stanujem pa v Favoritih; tam je še prijetneje kot tukaj. Sami razcapanci, človek se čuti kakor v družini. Pojdiva pit!" Napotila sta se v eno tistih predmestnih gostilnic, ki diši v njih po prestanem pivu, po kvargljih, po golažu in po dimu slabega tobaka. Vsi ti duhovi se združujejo v težak, zadehel vzduh, ki je pa nekako prijeten, če se ga človek privadi: napravi srce veselo, razposajeno in sirovo, ali dobe se tudi ljudje, ki princso iz tega vzduha mehko sentimentalnost. „Kaj pa si doživel, Slivar, v tem Času. Doživel si pač veliko, postaral si se zelo in celo brada ti raste." _Oženil sem se." Hladnik je imel čašo že pred ustnicami, ali postavil jo je trdo na mizo in pogledal mu je v oči, če se ne šali. „Ti — ženil? — Kaj to je vrag . . . kaj si bil pijan?" „Nič nisem bil pijan. Oženil sem se z lepo, dobro žensko; doma imam dvoje svetlih sol) in prostoren atelje. Tudi njena družina je pri meni." — 94 — „Saj govoriš čisto resno, nič se ne lažeš. — Ampak lažeš se z obrazom, svinja! Zakaj pa ni tvoj obraz dostojen, zakaj pa slepariš z njim poštene ljudi V In čemu si šel z mano v to gostilnico?" „Tndi z obrazom se nič ne lažem; vse je v redu. Moje stanovanje, moja družina in — jaz, to je dvoje ..." „Ej, ti si pa veliko upal, globoko si se zakopal," je opomnil Hladnik pol šaljivo, pol z resničnim obžalovanjem in natočil je kozarca. „Vraga — kaj pa misliš zdaj? Jaz ne vem čisto nič, kaj bi napravil na tvojem mestu . . . No, to so naposled tvoje skrbi — pijva, siromak, na tvoje zdravje!" Slivar se je oddihal. Prijetno mu je bilo, ko je poslušal te naravne, pol šaljive, pol sramežljivo presrčne besede in ko je gledal pred sabo ta čisto upali, od stradanja izsesani, koeinasti obraz. Zdelo se mu je, kot da bi bil prišel domov. ,.Kaj pa je s tabo, Hladnik?"^ „Z mano je vse po starem. Človek se naposled tako privadi tega življenja, da ne mara drugega . . ."" „Jaz bi se ga ne privadil." „Tem slabše zate. Ti bi se ga moral še celo privaditi. Seveda imaš verige na nogah . . . toda to so tvoje skrbi. Res, strašno je tvoje življenje, prijatelj, pijva na tvoje zdravje! — Ali si že kaj slišal o Kuštrinu?" „Kaj je napravil?" „Kettejev spomenik bo napravil." »Slivar je omahnil. Gledal je Hladniku začuden v obraz. „Zakaj se pa čudiš? Seveda ga bo napravil. Dobili so denar. Neki človek, ki nastopa svojo politiško kariero ..." „Tisti advokat?" „Tisti advokat se je lani bogato oženil — ker nastopa svojo politiško kariero — objavil je oglas in dal je tudi sam precej denarja. Nato so ga dali še drugi, ki tudi nastopajo to ali ono kariero, in Kuštrin ima danes naročilo. Zakaj se pa čudiš?" Slivarju se je bilo razlilo po srcu grenko in zoprno. — 95 — ,.Kuštrinu so naročili?" „Kuštrinu, seveda; kaj misliš, da bodo naročali tako stvar tebi ? . . . Ne, Slivar, nič nikar ne bodi žalosten : razžalili bi te, če bi ti naročili karkoli; resnično, Slivar, jaz bi te ne pogledal več, in moje prijateljstvo je nekaj lepega. Kaj iinaš opraviti doli, čemu bi ti na- i ročali, saj si tujec!" Slivar je bil žalosten; mučne misli so gledale iz brazd na njegovem čelu. Beseda „tujec" se mu je zarezala v tem trenotku še posebno globoko v srce. Čutil je, kako je osamljen in siromašen, kako je bil zdrsnil dol v vagabundstvo ter našel tam ljubeznivega tovariša, razcapanega in zanemarjenega na telesu in še bolj na duši; „Cakaj, da ti to stvar razložim," je nadaljeval Hladnik. „Ti se še čudiš in se žalostiš po nepotrebnem, ker si bil šele prišel v našo družbo in se še nisi dobro ogledal. Polagoma se boš otresel vseli sentimentalnosti, odprl boš oči in videl boš stvari, kakor so. Niso lepe, ali dobro je, da jih človek vidi. Brez naočnikov živeti je grenko, prijatelj, toda pošteno je. — Da ti reč razjasnim: Ti si tujec, dragi moj, iz devete dežele doma. Hodiš lahko koderkoli, lahko se oženiš in si napraviš lepo stanovanje in prostoren atelje — ali doma nimaš, vsi te poznajo, da si tujec in se skrivajo pred tabo in ti ne zaupajo. Povsod si tujec, najbolj pa si tujec tam doli. Vedo, da si doma iz devete dežele, da si drugačen od njih in zato te sovražijo in tudi ti jih sovražiš. Ali jih ne sovražiš'?" Slivar se je prestrašil: ni mogel reči odločno, da bi jih ne sovražil. „No, glej! In vse kar pride iz tvojih rok, vse, kar ima tvoje misli na sebi, je tuje. Tvoja dela jim gledajo tuje in sovražno v lica, in tudi oni gledajo sovražno nanje. Če je stvar taka, kako moreš zahtevati, da bi ti naročali? Ali sem ti razjasnil stvar?" Preštel je skrbno svoje denarje ter naročil drugo ali tretjo steklenico vina. Vino je bilo jako slabo in dišalo je zoprno po sodu; no Hladnik je bil navajen nanj in Slivar ni mislil na vino; vedel je komaj, kaj je pil. — Grostilnica se je polagoma polnila. Prihajali — 96 — so delavci in tisti slabo oblečeni, toda veČjidel dobro rejeni in pijani ljudje, kijih je predmestje vse polno in ki nihče ne ve, od česa žive in s čim se ukvarjajo. Čez dan spe, a na večer se odpravijo po svojih temnih opravilih. „In tebi ni nie hudo, da nimaš doma?-' je prašal Šlivar. „Xie več. Znamenito je, kako postane človek moder in soliden. Kaj se nisi nikoli jokal? Tudi jaz sem se jokal — strašno so ljudje otročji, dokler ne izpregledajo! Frašam te: kaj morda ti zavidaš tiste ljudi, ki imajo dom in so ukopani v zemljo do vratu?-' Tudi zdaj se je Slivar prestrašil: ni mogel reči odločno, da bi zavidal tiste ljudi. „No, glej! Kar človeka šele napravi človeka in kar ga povzdigne visoko nad vse pozemske neumnosti, 'je modrost. Kako bi bil moder, če bi bil zakopan v zemljo do vratu in bi bulil s poluslepimi očmi krog sebe tako, da bi ne videl preko najbližje krtine? Mi pasmo svobodni popotniki, tujci povsod. Nič nam ne veže nog, nič nam ne moti očesa, vzvišeni gledamo na življenje, sodimo ga po pravici. Ni je usode lepše, nego je naša: mečejo nas preko praga in mi se jim smejemo, ker jih poznamo. Se bolj bi se jim smejali, če bi nas sprejemali prijazno. Trčiva: Hog živi popotništvo!" Slivarja se je vino prijemalo; žile so mu bile na sencih in mehkoba mu je legala na dušo. .,Ej ne, prijatelj, ni lepo naše življenje. Kaj nisi nikoli obžaloval ... ali ti ni bilo nikoli žal tvojih del, ki so bila tako lepa in jih nisi nikoli napravil, ker ni bilo človeka, da bi jih bil vesel in da bi se ti zahvalil?" „Žal mi je bilo v tistih otročjih časih. Ali zdaj si ne želim več nobenega veselja in nobene hvale. Kar imam, je moje, ne briga nikogar nič . . . Toda na tihem dragi moj, odkritosrčno in prijateljsko —" Čuden nasmeh mu je zaigral krog ustnic, sklonil se je nekoliko preko mize ter pogledal Slivarjn naravnost v obraz: „Kaj pa ti delaš? Povej mi po pravici: ali res misliš, da bi mogel kdaj delati? Kaj ne veš na tihem, — 97 — da se lažeš, kadar misliš na svoja dela, ki jih nikoli ni bilo in jih nikoli ne bo?-' Slivar je molčal: ni mogel reči, da bi se nikoli ne bil lagal. „To je usoda popotnikov, prijatelj ! Taka je naša natura —" „Tako je v krvi, je rekel Bajt." „Bajt je gnusoba, ima dom! — Kako bi mogel delati ti, ki nimaš doma? Tudi tvoje misli so popot-niške, nikoli jih ne boš zagrabil s trdno roko. Saj te poznam, ne skrivaj se! Povej mi: koliko večerov je bilo pač, ko si hodil po ateljeju in si mislil to in ono, same sladke, cukrene misli — veličastna dela, sama nebeška lepota, lavorike, slovesen šunder vsenaokoli V Takrat si bil res velik umetnik; ko bi bil prišel kdo in bi zajel oprezno tiste misli iz tvoje glave ter jih utelesil: to bi bil umotvor, bratec! Ali nikogar ni bilo, in ti si hodil gor pa dol in ko si se spravil nad ilo, si gledal debelo ter se čudil: za norca so te imele tvoje misli! Koliko je bilo takih večerov'? — Tudi tvoje misli so izrvane, izkoreninjene; če bi se ti kdaj posrečilo, da bi jih utelesil, bi se zdele tuje tebi samemu, smejale bi se ti v obraz. — Delaj z roko, in nič ne misli, pacarije, da si zaslužiš kruha vsaj za vsak drugi dan, zakaj kruha je nazadnje le treba. Toda svojih misli ne muči in ne izkušaj jih uklepati, igraj se z njimi in bodi jih vesel, ker so tako razposajene in svobodne." Slivar ga je poslušal in žal mu je bilo zanj. Odkod so prihajale te prešerne besede? Iz oblatenega, raztrganega srca so prihajale, preko ustnic, ki so bile tako osinele^ in otekle, kakor pri človeku, ki se je vso noč jokal. Ce bi videl kdo ta zoprni, grdi obraz z majhnimi mežikajočimi očmi, usehlimi lici, poraščenimi z redkimi rumenimi kocinami, bi nikoli ne pričakoval takih besed. Najbolj je bil podoben izgubljenemu študentu, pisaču v kaki zakotni pisarni. Ko sta se poslovila pred gostilnico, je hitel dol po temni ulici z drobnimi, nerodnimi koraki, sključenim telesom, roke v hlačnih žepih in klobuk pomaknjen na tilnik, tako da so štrleli iznad čela ščetinasti lasje. T — 9H — Pozneje se je sbajal Slivar pogostokrat z njim. Na dom ga ni povabil nikoli, in Hladnik bi tudi najbrž ne prišel. Sešla sta se vsaj po dvakrat v tednu v tisti gostilnici, kot da bi iskala drug druzega; kadar je bil .Slivar tam, je prišel gotovo tudi Hladnik. Slivarju so bili ti sestanlvi zelo prijetni; dihal je svobodno, govoril je iz srea, in misli, ki jih je prej pazno in strahoma skrival, so mu prihajale polagoma na jezik. Tistih grenkih skrbi, ki so ga dušile in poniževale in tistega čuta, daje slab, nizkoten, zaničevanja vreden človek, ni omenil prve dni niti Hladniku. Hal se je eclo njega, zdel se mu je močnejši in poštenejši. Toda ko je pil in ga je obhajala mehkoba, je pripovedoval in Hladnik je molčal in poslušal. „Siromak, zate bi bilo najbolje, — — no, trčiva na tvoje zdravje!" Dela ni nič več iskal in tudi *ase ni nič več delal, niti igral se ni več. Ko mu je bil povedal Hladnik o Kettejevem spomeniku, je vzel v roko skico ter jo ogledoval. Zdela se mu je popolnoma ponesrečena, — Bog vedi, kaj je dihalo iz nje: duh domače zemlje je dihal iz nje, še prav nalahko, komaj se je opazilo, nihče bi ne čutil tega duha razen njega. Takrat se še ni bil popolnoma izrval, ni bil še otresel prahu in kaj je bilo še vse v njegovem srcu! Milo in težko mu je bilo in vzel je v roko kladivo ter razdrobil skico, da bi je nikoli več ne videl. Nato je napravil v naglici in v sirovih potezah drugo skico. Na prvi je bil pesnikov obraz sentimentalen: gledal je kakor zaljubljen študent, in nedolžen koder mu je visel na Belo. Ženska, ki se je spenjala k njemu, boječe in hrepeneče, je bila vitka, tenka, ne še dozorela, otrok poln neumnih sanj, in njen obraz je bil, kot da bi se igral na njem žarek tistega pohlevnega ljubeznivega, sanjavega sobica, ki sije tam doli . . . Ali zdaj se je domislil pesnikovega obraza in zazdel se mu je ves drugačen. Videlo bi se, kot da se smehlja, toda odločilno črto so zakrivali brki :• bolestno, skoro sovražno Črto ob ustnicah; tako je bila krepka in globoka, da se je čudil, kako da je ni bil prej opazil. Samo nekoliko je bilo treba privzdigniti brke, potisniti jih v stran samo za milimeter, in ustnice so se zasme- — 99 — jale na glas, grenko in razžaljivo: „Kdo pa ste vi, ki brskate po mojih možganih in ki mislite, da sem trpel vam na zabavo ter vzdihaval v taktu, da bi vi plesali'? Postavili ste me na kamen, da bi mi darovali svojo milost, in zgodilo se je, da so moje noge nad vašimi glavami." — In čisto napačno je bil zarezal njegove obrvi; napravil je bil čelo gladko, veselo, jasno, popolnoma je bil prezrl tisto visoko razbočeno, uporno in samozavestno protilno črto, ki se je vzdigala iznad obrvi ter prehajala le polagoma, pol še nemirno, pol že resignirano v mirno črto visokega čela. Slep je bil, da ni videl te črte, ki je dajala obrazu čisto drug, nov izraz. Že je vstajala upornost pod tem čelom , oči so izpregledavale, niso še videle natanko, čudile so se še in gledale so z naporno pazljivostjo, še vprašujoče, a že prestrašeno. Korenine so bile še globoko v zemlji, a že so jih rvali, — koliko časa še, in krasno drevo bi bilo splavalo po reki ? — In žensko, ki se je zdaj spenjala k njemu, je napravil bujno in dozorelo, toda njen obraz je bil mrtvaški, ustnice so se tresle v zlobnem nasmehu, kakor so se stresle časih Hladniku . . . Tako je zarezal par sirovih potez in postavil je nedovršeno skico na tisto mesto, kjer je stala prej ona, ki jo je bil razdrobil. Zadovoljen je bil. Uničil je brez obžalovanja svojo preteklost, razdrobil jo s par udarci, izbrisal vse spomine nanjo. V kotu so ležale razbite tiste sanjave zaupljive oči, tisto jasno čelo je ležalo razbito v kotu, tisto mlado, ljubezni polno srce, ki je trpelo in se zvijalo in gledalo v daljavo in sanjalo stokajoč in krvaveč vesele sanje o veseli prihodnosti. Razbito za zmerom — in soba je bila polna zaničljivega, resigniranega smeha, ki je prihajal izza rezko zarisanih, nalahko odprtih pesnikovih ustnic. XII. Herta ni imela več dela; nastopilo je bilo vroče poletje. Kar je bilo v stanovanju denarja vrednega, je šlo kos za kosom v zastavnico. S postelj so izginili kmalu lepi rožasti prti, koncem avgusta so izginila lepa zagrinjala izpred oken; plačana so bila v obrokih, z veliko težavo in za skopo ceno. Stanovanje je bilo pusto 7- — 100 — in dolgočasno; Berta je hodila po sobah počasi, kakor trudna, obrvi so se ji bile pomeknile nekoliko na oči ter so jih obsenčile. Na obrazu so se poznali sledovi neizgovorjenih misli, skrite žalosti. Prej se je komaj genilo v njenem srcu in ozrla se je ter iskala ljubeznivega obraza, da bi ji pogledal v oči tev jo vprašal. Potrkala je v prejšnjih časih na duri ateljeja, nasmeliljala se ter povedala Slivarju kakršnokoli važno malenkost. In »Slivar je bil vesel, ko mu je prinesla na dlani svojo otroško dušo. Zdaj so kljuvale in vzdihovale v njenem srcu zaklenjene misli, ki niso imele nikogar, da bi jim odprl duri. Njen obraz je bi resen in zamišljen, postaral se je. Kakor se je Slivar oddaljeval, izgubljal se v daljavo, tako se je oddaljevala tudi ona sama; z obrazom proti njemu obrnjenim je stopala počasi nazaj, navzdol, brez upora in srce polno grenkobe. Ni imela toliko moči, da bi zaklicala, da bi vzdignila roko. Trpela je kakor onemela, uklenjena, kakor v spanju. Govorila je s Slivarjcin in z materjo samo o najbolj vsakdanjih stvareh. O vsakdanjih skrbeh sta govorila s Slivarjem, mirno in na videz odkritosrčno, ali vedela sta oba, da to ni tisto, o čemer bi bilo treba govoriti. ,,Denar . . . denar . . . denar . . ." beseda je dobila naposled čisto poseben zvok; bila je meja, preko katere niso segali njuni razgovori. Zjutraj sta se domenila o stvari, ki bi jo bilo še lahko pogrešiti, opoldne sta ra-čunila in če je bil zvečer slučajno doma, sta računila tudi zvečer. Časih so besede pošle, stvar je bila predelana že popolnoma, presojena natanko od vseh strani; ali ker sta si pač sedela nasproti, sta govorila dalje, monotono, mirno, da bi ne molčala in da bi si ne pogledala v oči baš v trenotku, ko bi sijale iz njih prikrite misli, ali da bi ne zašle nenadno in po nerodnosti na razgovor, ki bi ne imel opravka s kruhom . . . kruhom . . . kruhom. „Sploh pa mislim, da dobim jutri dela,1- je dejal časih, ali ona je vedela tako kakor on, da ga ne dobi in da ga tudi iskal ni. „Sploh pa mislim, da dobim jutri tisti denar iz Ljubljane,' — in oba sta vedela, da ga čisto gotovo ne dobi, toda zadovoljna sta bila in gledala sta resno. Samo da je človek govoril, vedel se dostojno ter se delal, kot da je domač in da se medtem — 101 — nič ni bilo dogodilo. Ne pokazati, za Boga; da se je bilo nekaj dogodilo! Če bi se kar duri odprle, če bi zašumelo, privrelo nenadno na dan, z vso strašno silo, — za Boga! Zatorej le skrivati, le tiho in mirno in polabko, ne se zadevati ob srce! Dokler je mogoče; kadar pride, pride samo, le nikar odpirati duri, pride zgodaj dovolj! — Pet, šest tednov, zadehlih, vročili dni, — in če je sedel v ateljeju, je spet poslušal, kako je drdral v sobi šivalni stroj in so škripale škarje v odmerjenih presledkih. »Strašno mu je bilo: tiste škarje so škripale, prihajale so bliže, polagoma, oprezno so se odpirale duri v atelje, in tako smešno so škripale svetle škarje, in bližal se je neznan, ostuden obraz, plazil se je k njemu, in škarje so mu škripale že prav pred očmi, dotikale so se mrzlo njegovih lic, tako da je sklanjal glavo nazaj, a geniti se ni mogel . . . Fej! Slepar, vagabund, ženska te redi! — Bal se je, da bi kdo ne prišel, da bi ga ne videl in ne spoznal na njegovem obrazu, da je ničvreden in v srcu ves gnil in umazan. Skrival se je v Hladnikovo družbo, želel si je je tem bolj, kolikor bolj se je bal sam sebe. Hladni-kova ciničnost in mirnost mu je bila pogodi, spoštoval ga je zaradi teh čednosti, ki jih sam še ni imel, in ki so mu zato imponirale in si jih je želel . . . Lepo je biti brezskrben popotnik, — vse se je v prsih že raztrgalo, izkrvavelo je že vse, nobene bolečine več, nič upanja in hrepenenja, v nobeni gubi ni več ostala kaplja, ki bi časih zaskelela, da bi se zdrznil ter zajokal. Vse mirno in tiho, človek hodi po svetu kakor po pokopališču in se smehlja z nasmehom, polnim mrtvaške modrosti. Življenje seka rane, trudi se neprenehoma v krvoločni zlobi, toda moti se jako: meso je neobčutljivo, nobene kapljice ni več iz njega in človek se smeje, da je bil tako prešerno opeharil življenje . . . Laže mu je bilo, kadar je prihajal od Hladnika; prijeten hlad mu je ležal na srcu, čutil se je nekako varnega, ves strah je izginil vsaj za minute . . . Prijetno in hladno je bilo tako globoko doli, v nižinah, na neizmerni ravnini; tam ni bilo več mogoče navzdol, noga je stopala svobodno, nikjer ni bilo zadehlega brezdna, 102 — da bi se ga človek strahoma ogibal. In tudi gora ni bilo, visokih, solnčnosvetlih, da bi človek hrepenel in plezal po strmi poti in se ranjeval, spotikal se in padal. .Sama ravnina brez konea in kraja, sivo nebo nad njo, mir naokoli. In popotnik hodi brez misli, brez želja, brez skrbi: vsa pota so enaka, vsa vodijo v neskončnost . . . Doma se je izgubljal ta lepi, polnočni mir; predramil se je, spet so se pokazala brezdna, in so se vzdignile gore. Časih je pogledal, stresel se je in milo in težko mu je bilo: iz dveh velikih, temnili oči mu je sijal isti lepi, polnočni mir nasproti. Bližal se je polagoma Hertini sestri, Mariji, še boječ in neodločen. Prej je čutil na sebi poglede teh oči kot očitanje in zaničevanje; goreli so mu na obrazu, tako da se jih je ogibal. In ni jih še razumel v svojih nemirnih mislili, v nestalnem sanjarjenju in kolebanju prvih mesecev. Zdaj jih je skoro že razumel in zato nm je bilo milo in težko pri srcu . . . Vedel se je do nje kakor do bolnega, nezadovoljnega otroka, ki molči in misli in v svoji svojeglavnosti ne pozna ne ljubezni ne veselja. Tako so govorili z njo vsi: s prisiljeno mehkobo, ki je ležalo nekaj očitanja v njej: „Grlej, kako smo ljubeznivi in prijazni s tabo, in ti si tako samosvoja in nezadovoljna!" — Ni se nasmehnila in še ozrla se ni: ..Hranite svojo ljubeznivost!-' — In kakor se je bolj' izgubljal, kolikor bolj se je oddaljeval od drugih, toliko bolj' se ji je približeval; dobro mu je bilo, kadar je čutil na sebi njene poglede: kakor da bi sijalo nanj njeno srce samo. Spominjal se je mnogokrat, kaj mu je bila pripovedovala Berta nekoč na cesti: kako je prišla v sobo, ravno ko se je bila spela Mari na okno; .,ona, Berta, ve dobro, zakaj je Mari tako žalostna in zakaj se že leto dni ni zasinejala . . .■• Kič ni vedela Berta; težko šolo je treba dovršiti, tako da je človek nakonci že raztrgan in bolan, preden more brati v takik očeh . . . Tisti rdečelični, zdravi, dolgočasni komi, ki je bil napival na svatbi ter se naposled upijanil, — tisti človek, da bi ji bil napravil srce neumno! In če se je tedaj, v tistih časih, morda res bilo kaj zgenilo v njenem srcu, je že davno izginilo. Vse kaj drugega je bilo v njenem srcu. Ta človek bi 103 jo bil samo omadeževal, če bi mislila nanj v svojih sanjah; tako je bil vsakdanji, zdrav in neumen. Ali ona je bila v ječi, uklenjena na prostor, ki je bil komaj meter dolg' in širok, — in on je prihajal iz drugega sveta, odondod, kjer je vse šumelo in se smejalo, prinašal je, sabo mladost, pomlad in življenje, tako da je zadišalo sveže po sobi. Tisto življenje je ljubila, mladost in pomlad in samo zato je bila prestrašena, kadar je odhajal, zapiral duri za seboj in se je spet zgrinjala tema po ječi. Tako bi bila ljubila vsakogar, samo da bi prišel od zunaj, iz drugega sveta, še ves svež, mlad in vesel od tistega šumečega življenja, ki je tam zunaj . . . To je bilo tedaj, preden se je bila priplazila do okna z rokami in nogami. Ali v tistem strašnem tre-notku se je bila hipoma zdramila, izpregledala je in zazeblo jo je od groze. Ko ga je bila vprašala, če je videl tisto solnee, ki sije na jugu, nad morjem, je vztre-petalo morda poslednjikrat v njenem srcu; samo še rahel spomin na izgubljene otročje sanje, na hrepenenje, ki je bilo tako lepo in tako neumno, a potem se je postavala; drobni obraz je bil šestnajstleten, srce pa je bilo suho in polno gub. Tudi ona je bila že davno na tisti neizmerni ravnini, kjer ni ne gora, ne brezden, ki je sivo solnee nad njo in mir naokoli. Na tisti ravnini, ki si je je on tako želel in ki mu je izginila izpred oči, ko se je komaj za hip odprla pred njim, in so mu zatrepetale in omahnile trudne noge, ko je komaj začutil varna tla . . . Kakor tista mirna, neizmerna ravnina so sijale njene oči; vabile so ga in bližal se jim je. »Sel je časih kakor slučajno mimo nje, doteknil se rahlo njenih rok, njenih lie. Ustnice so se ji stresle, skoro je bil to smehljaj, skriven, zaupen, kakor se nasmehne prijatelj prijatelju, ki vesta oba lepo, globoko skrivnost in se veselita, kako hodijo drugi mimo, resno, dostojanstveno in vendar tako neizrekljivo smešno , — tujci so, prav ničesar ne vedo o tisti skrivnosti. Potem je časih sedel poleg nje ob oknu, dopoldne, kadar je šla Berta v mesto, ali zvečer, ko se je vrnil z ulice. „Kaj misliš, Mari," jo je vprašal, ko je sijala v sobo večerna svetloba in sta bila sama v mraku, ,,kako — 104 — bi bi bilo dobro umreti, počasi, mirno, kakor zahaja solnce?" „Zakaj umreti, ko je zmerom isto, ko je čisto vseeno! Kaj misliš, da se bo kdaj končalo, da bi se končalo s smrtjo? — To je neizmerno, nikoli konca. Življenje je neizmerno in smrti ni." — S livarju je bilo mehko; kako sladak mir je dihal iz njenih oči! „In sama si si želela konca!" „Tako je človek otročji, glej Pavle!-' je odgovorila z resnim glasom. „Misli si: zaprem oči, pa ne vidim ničesar več! Glej, tako je človek neumen in bojazljiv ! A ne da bi gledal čisto mirno. Kadar nič več ne mislim; tako bo in tako bi bilo lahko in tako žive drugi in tako je drugod, — potem je vse dobro. Saj ni nikjer nič, Pavle, verjemi mi!" „Ali preden človek spozna, da ni nikjer nič . . . Ti, nbožica!" Mari se je nasmehijala. „Kako pa govoriš, Pavle, kakor da bi bil star in moder? Saj si ti ubožec, Pavle!" In nekoč pozneje — tudi tedaj je sijala večerna svetloba v sobo in sta bila sama v mraku — mu je rekla nenadno: ,.Ti si ubožec, Pavle, saj nimaš nobenega človeka!" ..Kako si to videla, Mari?" „Sam si mi povedal. Saj nikoli ne govoriš drugega." In nekoč — zunaj je bila tema, svetilka je gorela na šivalnem stroju, tam sta sedela Uerta in rdeče-lični komi Neuner, in Slivar in Mari sta bila ob odprtem oknu, blizu noči - - mu je pogledala mirno v obraz in je rekla: „Zakaj pa hodiš tod okoli, Pavle? Saj nimaš nobenega človeka!" Začudil se je: ..Resnično: čemu hodim tod okoli, ko nimam nobenega človeka!" „Saj si popotnik, takoj sem te bila spoznala, — zakaj pa si ostal tukaj?" Resnično: popotniki potujejo, a on se je bil spozabil ter je ostal tukaj. — 105 — „>Šel bi bil po svoji poti dalje, Pavle, preden te ne ponižajo." „ Dovolj so me bili že ponižali, sam sem se bil ponižal." „Ti govoriš tako otročje, Pavle! Človek ne pade nikoli nizko dovolj! Verjemi meni, ki sem doživela veliko: če je človek v ječi, je izkušen in moder. -- Nikoli ne pade človek nizko dovolj, Pavle, — šel bi bil po svoji cesti in jaz bi te bila vesela." Kamor je gledala Mari s tihimi, kakor zastrtimi očmi, rja so se obračale polagoma tudi njegove oči; sklonil se je pod težo ostudne, nizkotne misli: Ob šivalnem stroju sta sedela Berta in rdečelični Neuner; od svetilke mu je padala luč naravnost na lica, tako da je bil še bolj rdeč, gladek in sladak. Berta ni gledala nanj; delala je hitro, z globoko sklonjeno glavo, in telo se ji je nekoliko zibalo. Dolgo že ni videl Slivar njenega obraza takega. Sanjava svetloba je bila razlita po njem, obrvi, prej skrčene in nemirne, so se bile vzdignile, oči so se svetile jasno in veselo, in ustnice so kipele, cvetele z rosnim, rdečim cvetom. Prišel je bil nekdo ter je odgrnil sivi pajčolan, ki je bil zakrit z njim njen obraz. — Govorila sta vsakdanje stvari, z mirnim, prijateljskim glasom-, le časih se je ozrla nanj, hipno in mimogrede, kadar je posegla po delo na mizi; ali ta pogled je bil mehak in prijazen. Ostudna, nizkotna je bila misel, ki je obtožila Slivarju srce. Kakor se je časih prestrašil Hladnika, tako se je ozrl zdaj skoro strahoma na Mari: vedel je, da mu je bila prišla iz njenih oči tista ostudna, nizkotna misel. Strah ga je bilo tega mrtvaškega miru, ki ne razločuje med veseljem in žalostjo, med smrtjo in življenjem. Zasadila inu je bila iglico v srce in niti sama ni vedela, da je bila iglica zastrupljena in da ga je ranila. Taki mirni ljudje so iz rodu hudodelcev. Vstal je ter se napravil, in tudi Neuner se je polagoma vzdignil. „Le ostani, Neuner, saj se ti nikamor ne mudi! Jaz grem samo malo na cesto in na cesti nimam rad družbe." Neuner se je zasmejal in je sedel. 106 ,.l'a se kmalu vrni, morda te počakam!' Zakaj se je zasmejal".'' — je mislil Slivar na stopnicah. Ali je bil to neumen smeh, kakor je ta človek sploh neumen, ali pa je bilo nekaj hinavskega na dnu"? — Slišalo se je, kot da bi se bil zasmejal nedolžnemu dovtipu, ali pa je bil morda napravil v svojem srcu dovtip, ki nikakor ni bil nedolžen in se mu je smejal? Obstal je med vratmi: Kakšna neumna, neumna misel! In nizkotna in ostudna povrhu! Kaj je res, da elovek nikoli ne pade nizko dovolj"? Zelo nizko je, kamor sem se bil izgubil v svojih mislih! — Tako ni zadosti, da sem se bil sani povagabundil, še druge poštene in čiste ljudi bi rad oblatil. Samo mislim nanje, pa jih oblatim, tako blatne so moje misli! — Ali pretežka je bila tista misel in pregloboko se mu je bila zasadila v srce precej v prvem trenotku, da bi jo mogel izrvati z razumnim prigovarjanjem. Vzdignila se je, zgenila se močno in zaskelclo ga je, kakor da bi ga bil kdo telesno ranil, zarezal mu v meso s topim nožem ter se še nekoliko poigral, še malo obrnil nož v rani. Kje pa imam pravico, da bi ji rekel: „Herta, poglej mi v oči — —!" Prebledela bi in trepetala pred mano? - Nasmehnila bi se mirno in bi rekla: „Kako pa naj ti pogledam v oči, Pavle, ko jih sam povešaš?" - - In tedaj bi on sam prebledel in bi trepetal pred njo, ona pa bi se okrenila. — Kako bi ji pogledal v oči, ko zine lahko samo besedo, da me poniža do kolen? In ko je zapisano na vseh stenah v sobi, da sem jo bil osleparil? — Napotil se je v gostilnieo, ali ognil se je tiste, kjer ga je čakal Hladnik. Zlobni mir njegov bi ga zdaj dušil, zalučil bi mu kozarec v obraz. ..Kriči, duša, stokaj, ali si od mesa ali nisi? Ali te ni sram, da se vlačiš tako po svetu, cunja na cesti, prah v vetru? Kje pa si bil ukral to človeško podobo, da slepariš ljudi z njo, ko nisi človek? . . . Jaz, glej, — ali si mislil, da sem tvoj tovariš, kak filozof v usnje vezan? Ne, — stopim nate, ti prah, ker jaz sem človek!-' — Ognil se je bil gostilnice, ali prišel je naravnost prednjo. — 107 „Sajsem čisto bedast!-' si je mislil. Izza zagri-njala se je svetilo, pogledal je v sobo in Madnika ni bilo. Gostilniea je bila skoro prazna, ob eni sami mizi je sedelo par zidarjev. l'il je hitro kozarec za kozarcem; čez pol ure je plačal ter ,se napoti) zopet na ulieo. Hodil je vse križem po predmestju, motal se med ljudmi, ki so se izprehajali v večernem hladu. — Nič čudnega bi ne bilo, saj se je moralo tako zgoditi, in če se še ni, če se motim, tedaj se zgodi gotovo v prihodnje. Življenja je željna, kakor otrok je polna sanj, in jaz sem jo bil osleparil za življenje in za sanje . . . Prišla je bila k meni, oklenila se me je bila tako zaupno, vdano, mislila je, da kar odprem roko in ji dam ves tisti lepi svet, ki je hrepenela po njem in ki ga nikjer ni. Iz močvirja se je bila rodila, ubožiea, in zato so bile njene sanje tako neumne; oklenila bi se bila vsakogar, če bi bil prišel kdo slučajno pred mano in bi govoril tako sladko in lažnivo, kakor sem govoril jaz. Vsak slepar bi ji bil kraljevič iz devete dežele . . . In tudi potem bi s(j bilo zgodilo isto, če bi bil prišel kdo drugi namesto mene. Morda bi se vršilo bolj počasi, polahko, — leta bi morda minevala, ali vršilo bi se čisto gotovo . . . Boljše je celo, da se je izvršilo tako hitro, preden je njen obraz čisto bled iu upal. In boljše je, da se je izvršilo tako sirovo, jasno; nobenega dvoma ni, nič kesanja. - - Bog ti blagoslovi sanje, Berta, otrok! - - Ker se mora tako vršiti, naj se vrši. Greh bi bil, ko hi s sovražnim pogledom, z zlobno besedo segal v njene sanje. Če nima življenja v teh praznih sobah, v mojih mrzlih rokah, kako bi ga ne iskala drugod ? Njene misli so prenedolžne in preotroške, da bi se plazile po tleh, po tej ostudni vsakdanjosti. Osleparil sem jo bil, in okrenila se je od mene — kaj bi ji mogel očitati'? Jaz sam sem se bil okrenil od nje, zaprl sem se bil v svojo sobo in sem pozabil nanjo. Kako bi zdaj zahteval, da bi se me oklepala za noge in drsala za mano po kolenih? Saj sem jo bil sam sunil v stran, poslovil sem se, ne da bi se bil ozrl nanjo in še čutil sem na sebi njen prestrašeni, proseči pogled. Takrat je bil čas; takrat naj bi se bil zdrznil, zgrabil naj bi bil — 108 — življenje, kakor je bilo, in delal veselo, z jasno, pametno dušo. Takrat je bil še čas, da bi stopil s trdnim korakom na Tratnikovo pot, da bi delal in živel in nič ne mislil; življenje bi me bilo neslo samo navzgor, vedno više — in ona bi gledala name danes kakor prvi trenotek, s pogledom polnim ljubezni in občudovanja, ker bi ji bil napravil življenje, kakor je bilo v njenem hrepenenju. Takrat je bil čas, ali že sem bil bolan in truden in izgubljen; nezavedno sem padal navzdol —v in glej, zdaj bi hotel, da bi padala ona z mano! — Čuvaj se, Berta, pot je strma in polzka! — Čuvala se je — in že so njene sanje na lepih, gladkih potih, izpreliajajo se po nebu. Bog ti blagoslovi sanje, Berta! — — Naj se vrši, kakor se mora vršiti; nič več nimam praviee, da bi segal v njene sanje. — — Bilo je že pozno, ko se je vračal domov. Miren je bil in nekoliko truden, vse ostudne misli so mu izginile iz srca. Hladen veter mu je pihal prijetno v čelo iu lica. „Naj se vrši, kakor se mora vršiti." — Par dni pozneje je bilo, o lepem večeru začetkom septembra. Vse je bilo kakor takrat: Slivar je bil z Mari ob oknu; govorila sta poluglasno, v dolgih presledkih ; Neuner je sedel poleg Berte in kakor takrat mu je sijala v obraz luč od svetilke. Slivarju so se tresle noge, legalo mu je na lice nekaj težkega in govoril je tradoma. Neuner se je bil že poslovil, in stala sta z Berto par minut pred durmi; tudi Slivarju je bil že dal roko. Toda govoril je in potem je zopet sedel, klobuk je položil na mizo. Pripovedoval je o svojem življenju, o svojih prijateljih in prijateljicah, o plesu, o gledališču, o izletih, o samem tistem veselem, vsakdanjem življenju. Govoril je neprisiljeno, s prijetnim glasom, zasmejal se je časih razposajeno in samo žal mu je bilo, da ga ni poslušal tudi Slivar. Obrnil se je časih k njemu in izpregovoril glasneje: „čakaj, Slivar, poslušaj —!" in povedal je anekdoto, ki se je zdela Slivarju neizmerno neumna in zoprna. — Poslovil se je vdrugič in je zopet sedel; bilo je že blizu devetih. „Naj se vrši, kakor se mora vršiti!" si je mislil Slivar in noge so se mu tresle. Bertin obraz je bil lep 109 — in mlad, oči so sijale v veselih sanjah, ustnice so kipele, zgenile-se časih, kot da bi govorile na tihem. Neuner je vstal vtretjič; tudi Berta je odložila delo in vstala. In vstal je tudi Slivar ter stopil bliže. Neuner je stisnil Berti roko, govoril je dalje in njena roka je ostala v njegovi. Slivar je pogledal njeno roko; nikoli se mu ni bila zazdela tako bela in drobna in spomnil se je, kako jo je nekdaj poljubljal. Izpustila sta roke, ali Neuner se je zopet poklonil, njena roka se je vzdignila kakor nezavedno in zopet jo je stisnil in roka je ostala zopet v roki. Ozrl se je Slivarjn v obraz in smejal se je nedolžno, kot da bi se nič ne vršilo. Slivar je stopil čisto predenj: „Torej, ali bo konec?" Njegov glas je bil grd, hripav, in komaj je začul sam svoje besede, je stisnil pest ter ga udaril z vso silo v veseli, rdečelični obraz. Neuner je bil prestrašen in začuden, ni mislil, da bi se branil. Slivar je udaril vdrugič, vtretjič, naravnost v veseli, rdečelični obraz. Dihal je težko in ves se je tresel. Neuner se je umikal počasi, nič ni razumel. „Kaj pa sem ti bil storil, za Boga?" Zgrabil je hitro za klobuk ter zbežal; slišalo se je, kako je zaloputnil zunaj duri ter tekel po stopnicah. Herta je stala ob mizi; njen obraz je bil bled, ustnice so bile poluodprte, ali izpregovoriti ni mogla besede. Sel je mimo nje, ne da bi se ozrl nanjo. Prižgal je v ateljeju luč ter hodil dolgo v noč, da se je že skoro danilo. Ko se je spravil spat, ni zaspal niti za minuto; čakal je jutra, in ko je zasijalo solnce zunaj na strehi, je vstal ter se oblekel. XIII. Kar se je izvilo polagoma iz kipečih, razburkanih misli ter stopilo predenj jasno in neizogibno, je bila zavest, da je v tistem trenotku, ko je bil udaril s pestjo v rdečelični obraz, privezal na svoje noge nedolžno, trepetajoče Bertino telo ter jo prisilil, da hodi in pada — 110 z njim. „Jaz sem tvoj mož," ji je rekel, Jaz, vagabund, in ti nimaš pravice misliti na nikogar, razen name, in želeti si nimaš drugega življenja, nego sem ti ga bil jaz pripravil!" Prijel jo je bil sirovo s svojo mrzlo roko, in ona se je tresla, vsa majhna, nedolžna in boječa. Kar popadale so vse njene sanje, porezal jim je bil peroti, in zdaj je hodila za njim, po umazanih, trdili tleh in njene oči se niso upale ozreti nikamor. — Vedel je, da je razbil s tistim udarcem najlepši del njenega življenja; razbil je njene sanje, sladke misli na prihodnost, ki je pač ne bo nikoli, a ki je v hrepenenju še vse lepša in slajša, nego bi bila v resnici. Njeno srce je razbil, neusmiljeno ga je uklonil v svojo službo in tako bi ga vlačil s sabo po umazani ulici. Ubogo, trepetajoče nedolžno srce! — In vedel je: samo ena je pot, da izbriše ta veliki greh in olajša svojo dušo. Kako bi pač hodil, če bi bilo privezano nanj tisto mlado življenje, ki ga je bil oblatil in uničil in bi stokalo za njim in bi mu očitalo ? — Vedel je, da je pot samo ena in skoro lahko mu je bilo ob tej misli. — Berta mu je prinesla zajutrek; roka se ji je tresla in ni se mu upala pogledati v obraz. Nato se je odpravil takoj od doma in je ostal zunaj skoro do poldne. Dan je bil krasen in gorak; samo daleč zunaj, ob gozdu, je že dihal nalahko hladnejši jesenski veter. Ali vse je bilo še zeleno, šumelo je še vsenaokoli in prepevalo, tako da mu je bilo čisto milo in mehko in da se je spomnil domovine. Tistih lepih krajev se je spomnil, dolin in holmov, šumečih gozdov; zdelo se mu je zdaj, da sije tam neprestano veselo pomladansko solnce, — travniki se tope v svetlobi, pšenica se ziblje v mehkem vetru, vse čez in čez je razlita rosna solnčna sreča . . . Kako bi pokleknil in poljubil tisto zemljo, on popotnik, izgubljeni sin tiste zemlje! S solzami bi jo poljubil, njo ljubljeno, neljubečo; -.glej, tvoj sin se vrača k tebi!" bi jo prosil in bi stokal od bolečine, on tujec, nepoznan in neljubljen. — Tako je prosil in stokal vso svojo mladost, ali naposled je spoznal svojo usodo in svoj poklic in ni več prosil. Otresel je prah od svojih — 111 — podplatov ter vzel v roko popotno palico. Namenjena mu je bila že oddavna in samo zato je trpel, ker ni , spoznal, da mu je namenjena in je ni bil zgrabil z vdano roko takoj od začetka. Tujec je bil v svojih mislili; rodile so se bile v vetru, na nebu, na drugih svetovih; tujec je bil v svojem srcu, ki je bilo nemirno in je hrepenelo za solncein, kadar je odhajalo v tuje kraje in jemalo s sabo svojo gorko, zlato svetlobo. Hodil je za njim, da bi ga dohitel, ali kamor je prišel, povsod je bila že tema in povsod je bil tujec. Povsod tujec! ... In gledal je z mračnim očesom na to lepoto krog sebe in v tistem hipu kakor da je obledela svetloba pod njegovim mračnim pogledom in je zelenje že trepetalo in venelo. Vrnil se je domov. Po kosilu se je zaprl v atelje, da bi uredil v njem svoje stvari. Spomenik je bil že odpravil k livaču, dal je navodila kamnoseku, ki je izdelaval podstavo ter se opravičil onim starim gospodom tam doli, ki so se pripravljali na praznik slavnostnega odkritja, da ue more dol, ker ima opravkov preveč in bi zamudil vsako minuto. — Ogledaval je skice svojih del, spomenike razposajenih sanj. Kako so mu gledali ti obrazi tuje in začudeno v lice! Kdo jih je bil ustvaril, iz katere zemlje so se bili porodili'? Kako je vse živelo v njih — čudno, polnočno življenje, ki ga ni nego v popotniški fantaziji . . . Vedel je, da bi zdaj ne mogel več napraviti kaj takega, — spominjal se je na tisto življenje, ki so se bila rodila iz njega ta čudna dela, kakor na lepo mladinsko neumnost, ki nima več ne moči ne veselja, da bi jo živel še enkrat. ,,Drugače bi delal zdaj!" „Ne . . .! Stresel je z glavo kakor v strahu. Bal se je misli, ki bi ga zapeljale na stranpota, morda celo v novo prazno upanje. „Ž delom je zdaj pri kraju, nima več zmisla ne zame in ne za druge." In sam se je nasmehnil svoji smešni želji, ki mu je bila nenadoma potrkala na srce. „Delal bi, sanjal z očmi in rokami! Kako bi mrtveci delali? Zdramil bi se v rakvi, prišel neroden in otročji v atelje ter se spravil nad il — to bi bilo nedostojno in nenaravno! Živi naj delajo, mrliči 112 — naj gnijo! — Zato le brž stran z izknšnjavami, le hitro stran z njimi!" Razbil je v kosce skico za skico. Na steni je viselo dvoje mask, ki jih je bil napravil še na akademiji, v kotn so stala nekatera ženska in moška doprsja. Vse je razdrobil. „Da se mi ne bo vedelo ne imena, ne stanu!-' „Da ne bodo prihajali in zmajevali z učeno glavo in govorili: škoda ga je bilo, lepo je bil začel, sčasoma bi bilo morda nekaj dostojnega iz njega. Ali še nezrel in sanjarski je bil, zapil se je in izgubil, taki mladi ljudje ne znajo živeti in tako dalje . . . Ker sem umrl zase, ni treba, da bi živel za druge — in tisto neumno mlado življenje še celo ne. Urez spomina, brez sledu! ■' In lahko bi tudT kdo prišel in bi rekel, da so to otročja dela, ki pričajo večjidel o vihravosti in nestal-nosti in le od daleč o neki vrsti ženijalnosti. 8 hladno radovednostjo bi ogledaval ta otročja dela, tako da bi jih ponižaval in bi se v resnici priklanjala pred njim. Ali jaz ne pustim tega. To so bili kamni ob moji trnjevi poti navzgor, in ker nisem dosegel vrha, tudi ni treba, da bi pričali ti kamni o mojih otročjih in neuspešnih naporih." ..Strani torej z njimi!" Ostala je samo ženska glava, še ne popolnoma dovršena. Vzdignil je kladivo, ali roka mu je omahnila. Obraz njegove žene je gledal nanj proseč in prestrašen. ..Prizauesi, ne udari!-' Sam se je začudil in mehko mu je bilo pri srcu. Pred nekaterimi tedni je bil pričel delati to glavo, brez namena in samo iz dolgega časa; ni imel ne modela ne slike in tudi spominjal se ni natanko, kje bi bil videl ta obraz, ki mu je bil tako jasno v spominu. Zdaj, ko je vzdignil roko, da bi ga uničil, pa so nenadoma pogledale nanj oči njegove žene, neveste. Taka je bila, ko jo je prvikrat videl — življenja in jiživanja željna, polna hrepenenja in vdanosti obenem. Živela je v siromaštvu in skrbeh — ali glej, kako so bile vesele njene oči, kako si je bila sredi siromaštva in skrbi 113 najlepši cvet, ki bi si kraljična ne želela lepšega. Sla je po trnjevi poti kakor angel: noge so se komaj dotikale tal in se niso ranile na trnju. Roka mu je omahnila in nasmehljal se je. „Kako si se prestrašila, sirota! Ne boj se, ne storim ti nič zalega! Bog ti blagoslovi sanje!-' Stopil je v sobo; skoro se je že bližal mrak. „Ne boj se, sirota, ne storim ti nič zalega!" Smehljal se je sočutno in ljubeznivo in položil je Berti roko na ramo. Sedela je pri šivalnem stroju, sključena, obrvi tesno skrčene, tako da se je prikazala guba na čelu. Zgenila se je in ko se je ozrla nanj, se je začudila njegovemu mehkemu pogledu. „Ce me dolgo ne bo domov, ne čakaj z večerjo, Berta!" Stisnil ji je roko topleje in bilo mu je, kakor da ji mora povedati še nekaj, reči še besedo, ki bi bilo v njej vse, kar je čutil. Ali tiste besede ni bilo; pogledal ji je še enkrat v plašne in začudene oči. -Zbogom, Berta!" Nato se je ozrl po sobi. Mari je sedela ob oknu; zdelo se je, da dremlje, ali izza poluzatisnjenih trepalnic je sijal pogled na Slivarja. Miren in tih pogled, ki se ni vznemiril nikoli več in ki bi se ne prestrašil in razširil, ko bi ugledal smrt pred sabo. Slivarja je zazeblo od tega miru, — bal se ga je in zoprn mu je bil. „Ni ne smrt, ne življenje, brezdušno spanje je, Hladnikovo spanje." — V sobo je prišla za hip Bertina mati, tiha, skrbeča, bolna, — zmerom enaka; njena usoda je bila odločena že davno, ko je imela trinajst let in je nastopila tam doli v močvirju svoje hlapčevsko delo. Slabotna je bila in bolna, ali njena močna opora je bila vsakdanja skrb, ki ji je prilivala krvi in življenja. Obsul bi jo z bogastvom, in ugasnila bi v treh dneh. — Ko je odprla duri, je videl Slivar v drugi sobi starega Sykoro; sedel je v temi na stolu in dremal. Sključen je bil že zelo; v mesecih, odkar je bil ostavil pisarno, se je postaral za mnogo let; hodil je že težko, govoril je redkokdaj. Počasi je ugašal in danes ali jutri ugasne in ne vstane več. — Bog vas blagoslovi, pošteni ljudje! — Slivarju je bilo lahko; v tem hipu je vedel tako jasno, 8 — 114 — da bo sijalo zmerom solnce v teh sobah , zmerom na novo rojeno iz veselega Bertinega srca, ustvarjenega za srečo. — Dokler stoji v sobi on, tujec, pada temna senca od njega in lega na stene, na obraze, na srce. Toda ko zapre duri za seboj, — kako bo zasijalo, zatrepetalo! — Vzdignilo se je za hip zagrinjalo in videl je daleč v prihodnost. Kakor prihaja sreča k sreči in življenje k življenju, tako je prišel k Berti vesel človek, ki je živel in ni mislil o življenju, in živela sta in se ljubila; njene sanje so bile razposajene in mladostne in niso frfotale tako daleč, da bi jih ne dosegla z roko; če je zahrepenela po rdečih rožah, — ob oknu so cvetele. In vsa soba je bila polna smeha in svetlobe. Iz življenja se je porajalo življenje: rdeči otroški obrazi so se smejali po sobi, svetilo se je deset svetlih, razposajenih oči, same svetle, razposajene Bertine oči. Tiste bolne rastline iz močvirja so zvenele hitro v tem gorkem solncu; ni bilo več ne očeta, ne matere, in ko je stopila Berta nekoč popoldne k svoji sestri ter postavila kavo na mizo, se Mari ni zgenila; obraz je bil miren, neizpre-menjen, toda že mrzel in trd. Sedela je mrtva pet ur. In tako je ostalo samo življenje, zadnja senca je izginila, vse rulete so se vzdignile . . . „Zbogom, Berta!" je ponovil pri durih ter se ozrl nanjo še enkrat, polno in ljubeznivo, toda sedaj brez sočutja. — Mraeilo se je, ko je prišel na ulico. Napotil se je v notranje mesto, v tisto ljubljansko beznico. Prejšnji dan je bil zastavil uro in tako je imel v žepu še pet ali šest goldinarjev. Namenil se je, da jih zapije. Bilo je še prezgodaj, družba še ni bila polnošte-vilna, ali že del njen je bil Slivarju zoprn. Začutil je bolj razločno kakor kdaj prej, da čisto nič ne spada mednjo. Prišel je, kakor pride siromašen popotnik, ki prosi miloščine, med goste v gosposko sobo. Pogledajo ga postrani in čudno, da ga ne potisnejo preko praga. Med neznane ljudi je zašel; kakšna misel ga je privedla mednje? — To so sami ljudje, ki žive in ne mislijo na življenje. Tujci so, ki so bili otresli prah od svojih podplatov in so si v tujini ustvarili drugo domovino, ker je tako zahtevalo življenje. — Mraz mu je dihal iz — 115 — te družbe, in poslovil se je kmalu. Ni imel opravka med ljudmi, ki plavajo z življenjem kakor jih nese, in gledajo le toliko, da ne zaidejo iz hitrega toka. »Sovražil jih je; — bili so tisto življenje, ki ga on ni mogel in ni smel živeti, tista ,,družba" so bili, ki ga je bila pehnila iz sebe. Ko je stopil na cesto, se je domislil tiste družbe, ki ga je bila slavila predzadnji večer, preden je odšel iz Ljubljane. Tudi med njimi jih je bilo mnogo, ki so bili tisto življenje in tista „ družba", — ali celo na obrazili teh spoštovanih in dostojnih ljudi je bil sled tiste poteze, ki je bila začrtana tako globoko na obrazili literatov in slikarjev. Tista odurna, zaničljiva in ošabna poteza, ki je takrat Slivar ni razumel in ki ga je vznemirjala, tako da se je čutil med njimi tesnega, nedoma-čega. In zdaj jo je razumel. V spominu so stopili tisti obrazi bolj jasno predenj, kot da bi jih gledal pred sabo v resnici. Odurna, zaničljiva poteza se je razširila, njen izraz se je razlil po vsem obrazu. Zdaj je spoznal, da se je bila rodila iz mučnih, težkih misli, da je bil v srcu tisti nož, ki jo je bil zarezal pod očmi in krog ustnic; rezal je počasi, leta in leta, dokler ni popačil veselega obraza. Spoznal je tudi, odkod tista duhovita zlobnost, ki so je bili polni njih razgovori in odkod tisto sentimentalno reformatorstvo, ki se je ukvarjala z njim polovica teh ljudi . . . Napol so bili že izrvani iz zemlje, tujci so bili že napol. Nekateri so se branili, da, mislili so celo, da so ukopani se vedno do vratu v domačo zemljo, ali njih misli so bile tuje in tujinske, samo še telesne zunanjosti so jim ostale, v resnici pa so bili že davno posegli po popotni palici ter otresli prah od svojih podplatov. Tisti, ki so bili umetniki med njimi, so govorili o domači, o „narodni" umetnosti. Ko bi ne bili že davno tujci, bi ne govorili o taki umetnosti; njih umetnost bi ne mogla biti drugačna nego narodna, ne poznali bi druge. Toda njih misli in sanje so bile tujinske in sami so čutili to, branili so se in hrepeneli nazaj. Tudi reformatorji so bili med temi tujci, ki so se bali in sramovali tujinstva. Ali že njih teoretično reformatorstvo jih je izdajalo ; niso živeli, temveč mislili so o življenju; niso bili ukopani v to zemljo, 8* — 116 — temveč stali so ob strani ter gledali nanjo s kesanjem in hrepenenjem . . . Drugi pa se niso branili in morda tudi hrepeneli niso več; Lužar je bil med njimi. Zavedali so se jasno, da so tujci, da nimajo nobenega opravka na tej zemlji. In sovražili so jo; da. samo mrzlo sovraštvo je bilo na njih obrazih in v njih besedah. Če so hrepeneli, so hrepeneli drugam, ali trdo vsakdanje življenje jih je kovalo na to tujo zemljo, ki je niso več poznali in je niso ljubili. Sovražili so jo, ker jih je rodila . . . S studom in strahom se je otresel Slivar teh misli. Vesel je bil, da se je bil tako odtrgal, da ni ostal med njimi in da je bil otresel prah od svojih podplatov. Vrnil se je v predmestje, naravnost v Hladnikovo beznieo. ,,Dolgo te nisem videl'.-' ga je pozdravil Hladnik. „In me dolgo ne boš!-' je odgovoril Slivar veselo ter sedel za mizo. ..Kam pa se odpravljaš V■' ,,Na popotovanje. Od doma sem se bil poslovil za zmerom.-' Hladnik se je začudil in ozrl se je na Slivarja z globoko spoštljivostjo. ,.Ti si pa močan, Slivar! Nisem se ti bil upal svetovati kaj takega, in vendar je bilo to edino. Zdaj si na pravi poti, Slivar! Pokazal si, da si moder in pošten človek!-' „Ali se delaš norca?" „Nikakor ne! Dobro si napravil sebi in drugim. Poleg tebe, vagabunda, bi umirali od lakote in od dolgega časa. in ti sam bi umiral z njimi. — Saj sem ti bil i*ekel takoj, da si napravil neumnost, ko si se oženil. - No, prijatelj, in zdaj je pred tabo veselo življenje, — sezi mi v roko!"" Slivar mu je segel v roko in zasmejal se je. ..Kaj pa misliš ti v prihodnje, Hladnik?' „ Vprihodnje? Ne poznam prihodnosti. Iz prejšnjega življenja so ti ostale še take neumne besede; iznebi se jih čim prej! — Za nas, prijatelj, ni ne preteklosti, ne sedanjosti, ne prihodnosti. Ne poznamo časa, ne življenja, ne smrti . . ." Slivar se je domislil svojega srda: ,.Prali v vetru, cunja na cesti!" — ..Stojimo ob strani,- je nadaljeval Hladnik, ,.in gledamo in presojamo. Ubijajo se mimo nas, sleparijo, kradejo in tako dalje, a nas vse to nič ne gane: mirni sodniki stojimo ob strani. Kako si moreš želeti bolj vzvišenega življenja? In bolj prijetnega? Ko ne poznamo ne skrbi, ne upanja, ne strahu, in nas lahko tepo, kakor jim drago, pa nič ne čutimo? To je mirno in sladko življenje, prijatelj, in veseli me, da si ga nastopil." Slivar je poslušal in zmerom bolj mu je bilo zoprno. — Saj resnično ni človek, si je mislil. Tu sedi, obleka slaba in ogoljena, lica vsa sestradana in nič ga ne boli, nič ga ne vznemirja! Svoj čas je sanjal morda prelepe sanje o veliki prihodnosti, o visoki poti navzgor — in nič ga ne boli, da je zdrsnil tako globoko, da leže njegove sanje v blat« in njegova mladost z njimi. Saj ni človek; — doma ima morda staro mater, ki misli nanj in čaka nanj, on pa sedi tukaj in pravi, da nima ne preteklosti in ne prihodnosti in niti ne zame-žikne ob takih strašnih besedah. Ne pozna ne življenja, ne smrti — sama neizmerna praznina. Saj ni človek : cunja na cesti je, prah v vetru. „Samo da sem te malo pogledal, Hladnik! Mudi se mi na imenitno pot, ostavljam te nocoj samega." ..Prikaži se kmalu!" Ponudil mu je roko preko mize, ne da bi vstal in Slivar se je odpravil. Noč je bila zunaj, bilo je že morda blizu desetih. Nebo je bilo jasno, vse pokrito z belimi zvezdami. Ko je šel mimo cerkve, je bila ura; tuintam so se hišna vrata s hrupom zapirala, ključ je zahreščal. Zapoznelei so hiteli z urnimi koraki mimo njega, ulice so v par minutah osamele. Ali ob oglih po ovinkih so se prikazovali ljudje, ki so čakali pozne noči. Srečaval je že sirove, temne moške obraze, ženske ki so se zadevale obenj in ga nagovarjale; časih je prišla mimo družba, ki se je bila zapoznila na izprehodu ali v gostilnici, pijan delavec je omahoval po tlaku, prepiral se na glas s krčmarjem, ali prepeval refren dunajske kvante; pri- — 118 — drdral je eleganten voz in švignil mimo — Bog vedi, kako se je bil izgubil v te kraje. Dvakrat ali trikrat je stopil v zakajeno kavarno ter popil čašico rjavega žganja; ob mizah so kartali ali se zabavali z natakaricami, bledimi zaspanimi ženskami, ki so tavale ob poznih urah že pol pijane, kričale in se smejale, da se je slišalo na ulico. „To je Hladnikovo življenje," si je mislil .Slivar. Prah v vetru, cunja na cesti. Nihče ne ve, odkod je bila prišla ta bleda, zaspana ženska, kam pojde in kdo ji zatisne oči ob smrtni uri. Kdor jo poljubi, jo poljubi, ker je pijan, in zjutraj ga je sram. Izrvane so iz zemlje, zavržene, družba jih je bila bruhnila iz sebe in zdaj tavajo — vešče nad močvirjem." Ze se mu je nekoliko meglilo od močnega žganja, toda mislil je jasno in ni pozabil, kam se je bil namenil. Bilo je že daleč preko polnoči; zakotne kavarne so zapirali, okna velikih kavaren so se še lesketala v temi. Tam so bili isti ljudje kakor v predmestju, in tudi življenje je bilo isto. Razloček je bil samo na oblekah in pa na večjem številu pijanih in noči željnih ljudi; njih obrazi so bili prav tako sirovi, razbrazdani od pijanosti in od nage strasti, ki ni bilo na njej nobene lepote in nobene plemenitosti več. Ženske, ki so hodile tod, so bile oblečene v kričeče, pisane obleke; posedale so krog miz in pile; njih oči so bile tope in umazane, le na redkokaterem obrazu je še ostal sled mladosti in ženske vdanosti . . . Same tujke, vešče nad močvirjem . . . „Ne, tega življenja nikdar ne, Hladnikovega življenja nikdar ne! In drugam ni mogoče nikamor, druga pota so vsa zagrajena ... Ne iskre moči več v rokah, ne žarka hrepenenja več v srcu. Ali Hladnikovega življenja nikdar ne!" Počasi, sklonjen, s trudnimi koraki je stopal po široki cesti v Prater. Zelo je bil utrujen, želel si je že počitka. V tej uri ga je bilo strah, zgrozil se je, če je pomislil, da bi se vrnil v svetli dan, da bi skrbel in delal in mislil . . . mislil . . . sukal nož po možganih. Da bi begal po svetlih, prašnih, zadehlih ulicah in — 119 iskal kruha, in prihajal domov in hodil po ateljeju in poslušal, ko bi drdral šivalni stroj in bi škripale škarje v odmerjenih presledkih ... in bi bežal in iskal kruha . . . in bi delal ostudna dela, brez sanj, brez hrepenenja . . . po tujih delalnicah hlapčevska dela ... in grde skrbi bi iztezale skozi okno koščene roke in bi trkale na duri in odpirale polagoma in prihajale . . . Danilo se je že; ravno pred njim se je spenjala na nebo medla svetloba; slišal je šumenje od daleč in telo se mu je streslo- v prijetnem pričakovanju. Ob poti je raslo drevje; zibalo se je nalahko in kaplje so padale na pesek. — »Šel je hitro mimo finančnega stražnika, ki je dremal v kolibi pred mostom. Na mostu je postal ter se ozrl dol na zelene valove, ki so hiteli pod njim v neskončnost. Nasmehljal se je; lepa se mu je zdela sentimentalna misel, ki ga je bila obšla v tem tre-notku: „Oprostite mi vsi, vi dobri ljudje, ki sem vas kdaj razžalil, jaz siromašni popotnik, kakor sem vam jaz vsem oprostil . . .' Voda je zašumela; finančni stražnik se je predramil, kakor da bi mu bil nekdo zaklieal na uho, in ozrl se je prestrašen naokoli. — 13 y Črtice. Spisal Fr. Ks. Meško. I. Be«ecle otožnosti. ¥ starem rokopisu, zapisanem od neznanega pesnika v neznanem času, berem: — — in zrl sem ji v tiste globoke črne oči. Svojo dušo sem pogreznil v skrivnostne globine njene deviške duše. Zatopil sem se v mehke poteze njenega nežnega ličeea . . . Nasmehnila se mi je. In smehljaj njen se je do-teknil moje duše nežno in toplo — bil je srcu mojemu kakor oživljajoči poljub toplega solnca oledeneleniu vrhu gore ... In zašepetal sem ji tiho in drhteče, ker sem ji govoril veliko skrivnost svoje duše: ,.Ti si vsa in edina sreča mojega življenja!" Njena roka se je nalahno ovila mojega vratu. Na čelu sem začutil njen topli dih. Njeni zlati kodri so se mi zazibali ob mojih licih ter mi jih nežno pobožali. Za kratek trenutek, za nagel dih, za utrip srca so se njene mehke ustnice strnile z mojimi. Potem pa mi je naslonila krasno glavico na prsi. In tiho in vdano je odgovarjala: ,.Da bi vedno, vedno ostala tvoja sreča!" 121 Bila je to beseda blaženosti za mojo dušo! In te ustnice, ki so jo drhteče govorile, so bile tako čiste in deviške! In nisem mogel misliti in ne slutiti in verjeti nisem mogel, da bi te ustnice legale, da bi te oči, s sveto čistostjo in deviško vdanostjo, zroče v moje, mogle varati. Bil je to hip blaženstva ... a jaz pišem pesem otožnosti . . . Drobna kapljica, ki jo v pomladni noči izplaka oblak nebesni, pade nemara na razbeljeno železo — in se posuši. Nemara jo vrže nemila usoda v cestni prah — in skali se v blato. Nemara kane v deročo reko ter se izgubi med milijoni sestric. Nemara je tako srečna, da pade v čisto čašo bele lilije. In podnevi prileti čebela ali nežen metuljček ter jo s strdjo izsrka iz cveta deviških nedrij. Nemara kane na listič mlade lipe ali na sabljasto travico sredi livade. In ko se za zore solnce nebeško v svoji mladostni krasoti dvigne nad gorovje — zatrepeta rosna kapljica ter zablesti liki demant v kroni Bogorodice ... A je le talmi-biser . . . Nemara pa kane v školjko ob obali morski ter se pretvori v pristen, dragocen biser . . . Tako je z besedo človeško . . . Njena beseda je kanila v globino moje duše. In tam se je pretvorila v krasen dragulj. In zvesto sem ga hranil. In mislil sem le nanj vse dni in vse noči svojega mladega življenja. Ah, za tako bogatega sem se smatral tedaj ! A nekega dne sem moral dvigniti ta biser iz globine duše ter ga vrniti . . . In sedaj sem tako ubog! — In v moji revščini mi vre iz duše prazne globine — otožnosti tihi spev . . . Takih biserov pa ne iščem več . . . * * — 122 — Tedaj je sijal življenju mojemu velik dan. In toplo solnce je ogrevalo mojo dušo, ker sem v njej nosil veliko ljubezen in vso srečo svojo . . . In menil sem, da mi to solnce nikdar ne zaide, da mi njegovi žarki nikdar ne oblede in ne oledenijo. In spet sem menil, da mi ta veliki dan nikdar ne ugasne, da za me nikdar ne nastopi noč . . . A sedaj duša moja s solzami poje mračno pesem težke večerne melanholije. V beli dan in v toplo solnce pa ne more več verovati! Sreča moja, kako kratko si me spremljala na življenja poti . . . Sreča moja, zakaj si me zapustila . . . Kje si sedaj — sreča moja? — Ali so se najine poti res za vedno ločile, se za vedno razšle — ali se nikdar več ne srečajo, nikdar več ne križajo, nikdar več ne strnejo in ne združijo . . .'? O sreča moja . . . * * Nekega dne pa sem govoril duši svoji: Morda pa me sreča moja niti ni sama zapustila. Morda sem jo le kje izgubil, izgrcšil jo . . . In stopil sem vunkaj na cesto. Stoječ ob poti sem vprašal mimogrcdoče: „Ali ste kje videli mojo srečo?" A skomizgali so z ramami. Začudeno so me gledali ter se nasmehavali — eni z obžalovanjem, drugi zaničljivo in s prezirom. O sreči moji pa nobeden ni vedel ničesar . . . In otresel sem z nog cestni prah ter šel v vasi. In hodil sem od hiše do hiše. ..Ali ste videli kje mojo srečo?-' „Tvojo srečo? — Saj še lastne ne poznamo !" Iz vasi sem šel v velika, obljudena mesta . . . „Tam jo najdem!" In prašal sem pri starih in mladih, pri 'možeh in ženah, pri mladeničih in zornih devah, pri bogatih in siromakih. „Ali ste nemara videli kje mojo srečo?-' — 123 — Vsi so .se zavzeli. „Ah, srečo iščeš? — To je beseda brez pomena. Sreče ni!-' „Ni mogoče! — Jaz sem jo vendar že poznal, že okusil, užival. Le izgubil sem jo — zapustila me je . . ." Začudeno so me pogledovali. In stresali so z glavami, kakor bi govoril nekaj neverjetnega . . . In bežal sem strani od ljudi ... In šel sem v tihe gozdove. Ah, vi ste gotovo videli mojo srečo . . . Dajte, povejte . . . Vrhovi so zadrhteli, zašumeli. In raz trepetajoče liste so se sipale rosne kapljice ter mi padale na bolno čelo in vroča lica. Ali je pač plakal gozd nad mojo nesrečo ali nad mojo otroško lahkovernostjo . . . ? — Molče in s težko dušo sem zapustil gozdno katedralo . . . In v temni noči sem stopil vunkaj v prirodo božjo. „Prijateljica moja tiha, skrivnostna noč — daj, povej: ali si nemara kje videla srečo mojo?" Za trenutek se je pogreznila v svoje temne misli in spomine svoje. „Vročo strast zrem in gledam, kako se razvija v srcu deviškem prva kal ljubezni. Mnogokaj vidi moje oko, kar je vsem drugim prikrito. — Spominjam se, da sem nekdaj pač videla nekaj o tvoji sreči ... a kje je sedaj — ne vem." In spet spet se je pogreznila v svoj veliki, skrivnostni molk . . . V pomladnem jutru sem šel na širno polje. In ogovoril sem ravno se budečo, mlado zoro: „Zorica rožnoliČna — ali si srečala kje srečo mojo?" Njene rdeče ustnice so se sočutno nasmehnile. „ Vsako jutro prebitim širni svet — a tvoje sreče nisem videla nikjer . . ." In v sanjavi noči sem govoril tihi luni: „Glej, kako mi blede lica. Bledejša so kakor tvoja . . . Povej mi, ali si videla kje lek zoper mojo bolezen — ali si videla kje mojo srečo?" — 124 ,.Ves svet zrem pod seboj — a tvoje sreče ne vidim." In zlate zvezdice nebeške sem ogovoril: „Mojo srečo — mojo srečo — ali ste jo kje videle?" Zadrhtele so, da je v vsemiru zvenelo kakor glasovi srebrnih zvončkov, ko so odgovarjale: „Mnogo vidimo in mnogo vemo — a o sreči tvoji ne vemo ničesar." — — O solnčnem zahodu je zavel zefir. In prašal sem ga: „ Življenje moje — srečo mojo — ali je nisi nikjer videl, ji ne pobožal s svojim mehkim dihom ličec?" ,,V vseh sferah se zibljem na lahnih svojih krilih — a tvoje sreče nisem našel nikjer." — In viharju sem se postavil na pot. „Srečo mojo — ali veš kaj o njej ?" „Strani! — Ničesar ne vem!" — In slednjič sem se obrnil k solncu nebeškemu. „Ti vekovečno, ti vse oživljajoče, ti vse razsvetljujoče, ti ki si sijalo nekdaj moji ljubezni, moji sreči — daj, odgovori, povej; kje je sedaj . . .'?" Solnce božje je molčalo. „ Odgovori!" Solnce božje se je smehljalo. „ Po vej!" Solnce božje je skrilo svoj obraz za rob temnega oblaka. In na zemljo je padla gosta senca . . . In navsezadnje sem šel na visoko goro. „Če je nikjer ne najdem — se je morala skriti tja gori!" In stopil sem na goro. ..Kje si, moja sreča, kje si?" Oziral sem se na vse štiri vetrove. Ves svet sem premotril raz visoko goro. Moje sreče nikjer! — In prašal sem strme čeri: ,,Ali je tudi tukaj ni bilo — sreče moje?" A čeri so molčale svoj tisočletni, vekovečni molk . . . Otožen sem sedel na skalo ter si podprl bolno glavo z desnico. 125 — Tako sem sedel dolgo, ihteč in plakajoč v globini dnše za izgubljeno srečo. Krog mene pa so se zbirali zlovešči oblaki. Blisk je švignil ob razkosanih skalinah. In grom je zabobnel ter se s stoternim jekom odbijal od vrhov in se valil po otlinah in dolinah. In grom, ki ga niti prašal nisem, mi je vikal z mogočnim glasom: ..Tvoja ljubezen je mrtva . . . mrtva tvoja sreča." Tedaj pa sem vstal. In napotil sem se raz goro, da nikdar več ne stopim spet na njo — na to visoko goro, ki je gora upov in nad in gora bridkih in skele-čih prevar . . . Vrnil sem se v svojo tiho, otožno samoto. — Duši svoji pa sem rekel: „Vanitas vanitatum et onima vanitas — ničemurnost čez ničemurnost in vse je ničemurno." In v duši moji drhti od tistega časa vse dni in vse noči mojega življenja glasen odmev velikega modreca modrim besedam — in jek tega odmeva so žalne besede moje tihe otožnosti . . ." 11. Slika. Tik ,.Grand hotela Pupp" v Karlovih varili je velik umetniški salon. Na ogled in na prodaj so razstavljene slike raznih mojstrov in različne vrednosti in vsakojakih šol in žanrov — večina pa jih je iz moderne šole. Bilo je nekega popoldne, ko sem si ogledoval umotvore. Menim, da se v takih salonih godi vsem enako, vsaj vsem onim, ki sami sicer niso slikarji in strokovnjaki, a imajo vendar nekaj čuta za umetnost in lepoto: nekatere slike ogledaš kratko ter greš ravnodušen in mrzel dalje, druge pa se ti dojmijo duše s čudovito silo. Ne da bi bile morda te vsakokrat največji umotvori, a slikane so kakor nalašč za te. Kakor bi umetnik posegel v tvojo dušo ter iz tvojih misli in čustev, želja in hrepenenja s svojo ustvarjajočo močjo vdihnil platnu kak velik in krasen moment. Zazdi se ti, kakor bi umotvor bil izliv tvoje lastne duše, odsev tvojega notranjega in skrivnega žitja, del tvojega bistva. In stojiš in gledaš —■ in vendar slika za druge morda nima posebnega čara, niti morda ni posebno velikega pomena kot umotvor — a tebi je tako blizu, tako umevna in tako draga. Od vseh strani jo ogleduješ, študiraš odseve luči in barv in dozdeva se ti, da se vsaka izpremeinba v izrazu slike dotakne neke nove strune tvoje duše ter izvablja iz nje tem niansain prikladne zvoke in odmeve . . . Posestnik salona me je opozoril na razne umotvore. „Gospod, nemara Vam ugaja ta!" — 127 — Slika, ki mi jo je pokazal, je bila precej velika. — V samotni celici sedi mlad menih. Na mizi brli luč, in tik svetilnice leži odprt častitljiv tbliant. A mladega moža je premagala utrujenost. Glavo si naslanja z roko in spi in sanja. Skozi odprto okno se vidi v lunojasno poletno noč — nemara je kresna noč. Krasna, s srebrno mesečino preplavljena krajina. Sredi krajine stoji visoka postava nežne mladenke. Stasito telo ovija dolga bela obleka, in po obleki valovijo daleč doli do kolen mehki kostanjevi lasje. Oči vpira v okno tihe celice in v velikem hrepenenju iztega roke proti samostanu . . . Menih pa dremlje, spi, sanja . . . „Ali Vam ugaja?" „Nemara ... A ljubša mi je ta." „Da, lepa . . . Izvolite — tako — da ne lije vsa luč na njo." „ Hvala!" — Da, to je bila prava pozicija. Senca je morala padati na sliko, vsaj deloma. Tudi ta je bila precej velika. A dočim je prejšnja vplivala po živahnosti boj, je bila ta primeroma prav enostavna, malone zabrisana, rjavo v rjavem: Sujet slike se na prvi pogled dozdeva nekoliko nejasen: sredi je nekak drevored, a pust in zanemarjen; le nekaj dreves samotari v pusti ravani, a še ta so večinoma gola. Jesen je; listje se že močno rumeni, že odpada in raztreseno leži tja po rjavkasti travi. Vobče plava nad vso krajino jesen — a jesen težka, krmež-ljava in žalobna. Če stojiš dalj časa pred sliko, čutiš, da ti bolna melanholija te zapuščene ravni lega na srce in na dušo, kakor bi bila njena globoka bol nalezljiva. Med napol golim drevjem stoji klop. Tudi ta klop že mora biti vrlo stara. Brezdvomno je nekdaj bila bela ali prijetno siva, a zdaj je pepelnato umazana. Naslonjalo se že nagiba nazaj, in nevarnost je, da se odkruši brž ko začuti kako težo. Ob tej klopi stoji mož. Sodil bi, da je to mož srednjih let. A ko ga človek premotri pozneje, se zazdi, — 128 da mu je hrbet že upognjen. Ali pa se je nemara skrivil le pod trenutno boljo? Obraz možev ni neprijen, a izmučen je in upadel. Ali ga je izmučilo naporno delo, ali so ga izpile strasti in ga izsesalo uživanje? Krog usten se mu vidijo globoke in bolne zareze. Se sedaj se pozna, da so morale te ustne nekdaj biti krasne, in poteze ob njih so jih delale še prijetnejše. A sedaj trepeta na njih le neka nerazjasniva bol. Ista bol in še nekak zagoneten izraz je razlit po vsem obrazu. Vsa čustva tega samotnega neznanea pa se koncentrirajo v očeh. A tudi o izrazu oči bi se dalo težko določiti, kaj da odseva: ali vroče hrepenenje ali bolesten kes ali globoko razočaranje, ali nemara vsakega nekaj. In kam zro te oči? Pri površnem pogledu na sliko se zazdi, da zro naravnost v ogledovavea. A ko pogledaš sliko bliže in natančneje, spoznaš, da si se motil. Kam torej zro na levo ali na desno? Vsa krajina na levi je pusta in mrkla. Po slabi, kolikor se more razločiti blatni cesti stopa ženska. Na prvi pogled se vidi, da je postarna, že nekoliko sključena. Prsi so ji že upadle. Obleka ji ohlapno odeva suhe ude. Z levico si privija velik in obnošen robec, ki ji zanemarjeno visi na ozkih ramah. V desnici pa drži šopek cvetic; a cvetje se že ospeva in tuintam leži na cestnem blatu nekaj listov. Obraz obrača nekoliko strani. Star je in suh in neprijetno trd. Iz oči pa seva neprikrita lokavost in nekaj kakor škodoželjnost ali veselje nad nečim zlim . . . In vsepovsodi krog nje in nad njo visi zaspana in mrkla jesen . . . Tam na desni — daleč tam že popolnoma v ozadju — pa jasno sije solnce. Vsa krajina je tam drugačna. Kakor bi dihala tam topla pomlad in življenje, veselje in brezskrbnost. Iz vseli boj kipi nalezljiva raz-košnost. In tamkaj čisto v ozadju, ob robu, stopajo neke bele postave, zračne in prelestne. Oko jih vidi le še nerazločno, a to vidi, da so te odhajajoče postave mlade in kipeče življenja in da po cvetni stezi tam v nejasni daljavi spejo svojo pot v radostni brezskrbnosti in v bahantičnem veselju . . . — 129 — Sredi slike pa stoji v samotni krajini oni zapuščeni mož ter vpira svoje žalostne poglede nekam v daljavo — a ne moreš jasno razločiti, ali zre v megleno levo stran, ali pa mu plove oko na daljno pomladno krajino na desni . . . Dolgo sem stal pred sliko, motreč jo z nenavadnim zanimanjem. Bilo mi je, kakor da bi kje že videl nekaj enakega, kakor bi kdaj sam zamislil kaj sličnega, ali sam doživel že kaj takega. In vendar mi ni bilo povsem jasno, kaj da je slikar hotel izraziti z umotvorom. Ko sem zapustil salon, sem vzel v spominu kopijo slike s seboj. Slo je že na večer, in po ulieah in po potih ob Tepli je plulo glasno življenje. Pisana družba: raznoliki narodi, raznozvočno govorjenje. In kaki obrazi! — A danes me vse to ni prav zanimalo. Krenem v gozd. Visoko nad mestom si poiščcm samotno klopieo. Bil je tih in miren večer. Od spodaj je drhtel do mene le nejasen odmev glasnega in veselega življenja. Bilo je, kakor bi mesto že dremalo in polutiho dihalo. Odprl sem katalog ter poiskal številko slike. V salonu je nalašč nisem hotel pogledati: Št. 18 „Življenje". ..Življenje? - - Da — dozdevalo se mi je . . .' Seznam odložim ter se zamislim — — — — „Evolie! — Življenje je naše, naša je mladost. In mi jo uživamo. Mi hočemo biti srečni, mi trgamo cvetice, dokler evetejo, pijemo sladkost življenja, dokler se še kaj blešči v kristalnih kozarcih . . . Da, življenje je lepo, in krasna je mladost — in mi se radujemo mladosti in uživamo življenje . . . Evohe!" Šampanjec se je penil v steklenicah, in vitki kozarci so žvenketali. In deve, krasne in bohotne kakor oda-liske, so se smejale s srebrnimi glasovi. In oči so kresale iskre, in roke so se iztegale ter se ovijale tankih pasov, in grudi so se naslanjale gradim, in usta so iskala ust, da se strnejo v vroče poljube. „Evohe! — V žilah naših plove vroča kri, v naših srcih kipi veselje, in duše naše hrepenijo po ljubezni . . . Evohe!-' 9 — 130 — „Evohe! — Eživajmo jo! Vdajmo se ji z vsemi močmi, z vsemi čuti. Opijaniti se hočemo z njo . . . Evohe!1" In smeli odalisk in mladih mož je zvenel razkoš-neje, in govorica njihova je postajala smelejša in smelejša. Roka se je tesneje oklepala roke, prsi so se dvigale hitreje in burneje, telo se je privijalo tesneje telesu — opijaniti so se hoteli v veselju mladosti, do dna so kanili izprazniti razkošja sladko kupo. „Evohe!-' Sicer čemu tudi ne'? — Kroginkrog njih pomlad, solnce, sreča, veselje, vsepovsodi mladost. In kdo je naj ne uživa? — Evohe! — — Tudi on je užival življenje kakor drugi v njegovih letih in njegovih odnošajih. Brezskrbno je drevel z veliko množico po pisani stezi svoje mladosti. Kamorkoli je obrnil oko, vsepovsodi je videl le solnce, le toploto, pomlad in cvetje. Bogat je bil in treba mu je bilo le iztegniti roko, in vse je bilo njegovo — pomlad in cvetje in veselje in sreča. Tukaj je štel prijateljev in drugov svoje sreče. S komur se je sestal na življenja poti, mu je rad postal prijatelj, če je uvidel, da je istega mišljenja z njim, da se istotako veseli mladosti, da z istim ognjem hrepeni po sreči in užitku. In dolge noči so jim bile dan, in pri penečih čašah in ob odaliskah z vročimi očmi in mehkimi ustmi jim je prijetno potekal čas mladosti. Zanj in za prijatelje in prijateljice čas vobče ni imel ne vrednosti, ne pomena — pač, imel ga je vtoliko, da nikdar niso čakali šele prihodnje ure, ako jim je že ta nudila užitka . . . Pijanost je bila njegova mladost, bahantičen ples, fantastičen sen . . . Nekoč pa se je zdramil; a ta dan ni bil dan vstajenja, ne, to je bil zanj čas obupa. Dolgo ni mogel umevati, a navsezadnje je vendar moral spoznati in pripoznati trpko resnico: pomlad, ki jo je do-sedaj videl vsepovsodi krog sebe, je bila le navidezna, umetniško uprizorjena. Njegovo ime, njegov denar jo je pričaral na po-zorišče. — 131 A sedaj je denar skopnel. Castljivo in spoštovano ime njegovih pradedov in dedov so prijatelji zlorabljali za umazane špekulacije in omadeževali so ga. A sedaj se mu odtegujejo. Ne vabijo ga več v svoje kroge in na ulici se ga izogibajo, ali pa ga prezirajo, kakor bi ga še ne poznali ne. Nihče ga ne vabi več: »Pojdi z nami k vinu in devam, da se veselimo . . . Evohe!" — Od vse prejšnje radosti mu je ostal le spomin. A tudi ta mu sedaj ni prijeten: časa je izpita, in na dnu je našel grenčico. In navrh se mu zbuja v duši še cesto hrepenenje po odbegli krasoti. Srce mu poželi nazaj prošlih dni bučnega veselja in onih toplih prelestnih noči — a za njegovo hrepenenje se nihče ne zmeni, in nihče mu ne poreče več: „Uživaj z nami prijatelj . . . Evohe!" Da, to ni bil zanj dan, ko se je prebudil. In tega je bil kriv sam, ker si ni vedel sam prižgati tega dneva. In tako je iz opojnega sna padel v megleni mrak. In vedel ni, kam naj stopi, ob kaj naj nasloni roko, kam položi bolno glavo . . . Kmalu je prišlo pomanjkanje. Kar mu je ostalo izza prejšnjih dni, je poprodal in zastavil. In tako je bilo treba iskati dela, da se preživi. A dela ni bil vajen. A vendar, jesti je treba — in za nizko plačo je prepisoval akte. Kruh, ki si ga je služil, je bil pičel. In nevajen ga, ga je služil in užival z vzdihi in solzami. Stanoval je v podstrešjih, v hladnih zračnih sobah. Pri razpokah mu je silil veter v sobico, da je za meglenih jesenskih in ledenih zimskih dni drgetal od mraza in gladu. Tako so mu potekala leta v skrbeh in pehanju za vsakdanji kruh in v pomanjkanju. Svetu, ki ga je izrabil ter ga nehvaležno vrgel strani, se je odtegnil. Ljudem se je odtujil . . . In tako sam zapuščen stopa po življenja samotni poti. Nihče ga ne ljubi, nihče se ne meni zanj, nihče ne skrbi zanj. Vse samotno, vse pusto krog njega . . . in čim starejši postaja, čimbolj mu skrbi belijo lasje, čimbolj mu borba za košček vsakdanjega kruba pripogiba glavo 9* — 132 — in krivi hrbet, tem samotnejša, tem pustejša je njegovega življenja pot. A včasih mu zastane korak na tej žalostni poti. In tedaj mu oko splava nazaj v pretekle dni. In spet zre solnčno pomlad, cvetje, veselje, radost, razkošje. Zazdi se mu, da se v tankih kozarcih peni šampanjec, in da čase zvene, vmes pa se glasi smeh odalisk in hrepeneča govorica prijateljev; in oči krešejo iskre, roke se iztegajo in ovijajo tankih pasov, in prsi se nagibajo prsim, in usta iščejo ust — razkošno veselje slavi svoje slavje. Evohe! — Pomlad, mladost, veselje, sreča, razkošnost... evohe!... A za nekaj hipov se prestrašen zdrzne. Čez obraz se mu razlije mračen izraz velikega razočaranja, glava mu kloni na upadle prsi — prelestne prikazni pa izginjajo v nedogledni daljavi. Osamljen in zapuščen stoji na življenja stezi -v žalostni pustni krajini. Krog njega le otožnost in jesen. In tam pred njim stopa po razorani, blatni stezi njegova znanka in družica, beda, skrb in starost . . . In revni mož krivi svoj hrbet kakor pod težko pezo. V nekako prestrašenih očeh pa mu plamti veliko razočaranje, pomešano z neodoljivim, a brezupnim hrepenenjem po odbeglih dneh in z velikim strahom pred prihodnjimi. In čez hip se mož nemara zgrudi na trhlo klop, in iz obupane duše mu zaori velik bolesten vzklik in iz oči se mu vlijo pekoče solze - a vsa njegova bol ne prikliče nazaj odbeglih solčnih dni, in vsa njegova groza pred mrzko prihodnostjo te ne odvrne in ne predrugači. .,Življenje . . .•' III. Razne poti. „Y prvem mraku pridite h križu nad mlinom!" — Ob polupetih sem se vrnil iz trga ter legel na ka-napč, da stvar premislim ter se odločim, ali naj grem ali ne. Ravnokar pa je bila ura na zvoniku šest. Vstal sem ter stopil k oknu. Kamila, hčerka samostanskega gostilničarja, je ravnokar v vrtu odpela svoj večerni spev. Nežni glasovi so se poizgubljali v vzduliu mirnega večera. Le čas poezije, ki je zvenel iz teh srebrnih zvokov, svežost in brezskrbnost srečne mladosti so še drhteli nad molčečim zidovjem nekdanjega samostana. Zazveneli so i globoko v mojo razmišljajočo dušo ter se z mehko nežnostjo doteknili njenih bolnonapetih strun . . . Vrt za samostanom je bil že pogreznjen v senco. Tudi topoli ob cesti, vijoči se ob vrtnem obzidju, so stali v senci. Le vrhove temnega smrečja, krijočega vse južno hribovje, so še zlatili zadnji žarki zahajajočega solnca. A čez nekaj hipov je tudi ta soj obledel; in nad vso krajino se je zgrnila senca, in nekaj hladnega je zavelo semkaj od severa ter hitelo proti jugu — „V prvem mraku pridite h križu nad mlinom . . ." Le nekaj hipov sem stal ob oknu. „Večernc sence legajo na krajino in na vsemir . . .- Zazdelo se mi je, da je v sobi že mračno in hladno. Oblekel sem ogrtač in segel po klobuku. „V prvem mraku pridite h križu nad mlinom . . . Treba bo iti." — 134 „V prvem mraku pridite h križu nad mlinom." — V naglici mi je pošepetala te besede baronesa Evgenija predpoldne pri slovesu v gradu. — Priznavam, da vobče ne vem, zakaj da sem danes še šel v grad. Poslovil sem se že včeraj. Za danes dopoldne mi je neki prijatelj napovedal poset. A ko sem se snoči vrnil, sem našel doma obvestilo, da je predpoldne zadržan. Pride pa, če količkaj mogoče, popoldne. Pričakujem naj ga v trgu. In tako sem danes predpoldne spet zašel v grad. Ne vem, ali se je to zgodilo iz dolgega časa, ali kaj me je nagnilo k temu. V gradu so se pripravljali za odhod. Našel sem baronico samo. A njo je mučila migrena. „Ta nemir! To tekanje poslov iz sobe v sobo. In da bi vsaj vrata zapirali tise ... In kako zabijajo zaboje — ves grad se trese." „Nemara bi bilo dobro, da bi se malo izprehodili, milostna! Svež zrak . . ." „Ne, ne — zunaj je vlažno. In zrak je oster . . . Tudi Gabrieli sem branila, naj nikamor ne hodi — a kakor bi človek govoril zraku. Z gospodom Sonnen-bergom sta namreč odšla na razvaline. Posloviti se moram še od dragih mi mest, — je menila Gabriela. — Saj pravim: kakor bi človek govoril zraku." „Obžalujem, da gospodičen in gospoda . . ." „Gotovo bi ostala doma, če bi se nadejali Vašega ljubeznivega poseta ... A Ženi mora biti kje v vrtu. Nemara jo poiščete V — Da? Dobro! . . . Torej, gospod Tratnik, hvala Vam za poset in za vso Vašo prijaznost.. . Da, da, tudi soprogu sporočim Vaše pozdrave, hvala! In ne pozabite nas! Pišite kaj!" ,,Ce dovolite, milostna!" Spremila me je do vrat . . . Baronica je bila v občevanju povsem neprisiljena in domača. In ko si je domišljevala, da jo muči migrena, ni bil nihče rad v njeni bližini, ker je človeka mogla naravnost mučiti. Danes sta se ji odtegnili tudi Gabriela in Evgenija. Grajski vrt je kazal že sledove prve jeseni. Gredice so bile večinoma že prazne in razrvane, in drevje tam dalje v parku je že nalahko porumenevalo. — 135 — Krenil sem proti cvetličnjaku v nadi, da morda kje zagledam Evgenijo. A nikjer nikogar. Ko sem šel v grad, se je nad krajino kuhala še tanka megla. Sedaj je ni bilo videti več nikjer. Solnčni žarki so se v mogočnih valovih sipali na poševno steklo evetličnjakovo ter se odbijali v širokih snopovih. Zaskelelo me je v oči. Obrnil sem se ter med gredicami krenil proti parku, pazno motreč, ali kje zapazim Evgenijo. Semkaj od ribnika je zazvenel smeh, in kmalu sem zaslišal tudi govorjenje. „Ni sama ..." Nekaj neprijetnega se me je za hip polastilo. Pomislil sem, ali bi ne kazalo, da se obrnem ter odidem. „A čemu? Kak zmisel naj ima to? Ali naj pobegnem . . .?" Začutil sem nekako nezadovoljnost sam s seboj in pospešil sem korake. „0, prijatelj Tratnik!" To je bil nadporočnik Sonnenberg. Glas njegov mi ni bil nikdar simpatičen. Bil je izpit in domišljav. A danes me je dirnil naravnost neprijetno: bil sem vznemirjen in razdražen. „Prvi me pozdravlja on!" Stopil mi je naproti z lahkimi in elastičnimi koraki. Obraz njegov, ki ni bil neprijeten, a tudi ni kazal ne ene duhovite poteze, se je smehljal. Ta smehljaj je izginil v družbi le redkokdaj z njegovih ust; a ni bil ne posebno prijeten in, kakor se mi je že večkrat dozdevalo, tudi odkritosrčen ne . . . „Torej niste šli v trg?" „Ne, sedaj pojdem . . . prijatelj mi je odpovedal na popoldne." .,Bravo, nemara pridem tudi jaz." — „Lepo, gospod Tratnik, da ste še prišli. Lepo!" „Sel sem ravno mimo . . . Gospa mama je rekla, da ste šli na grad." „l)a, z gospodom Sonneubergom sva bila — po slovo. A požurila sva se domov." Nadporočnik se je kratko zasmejal. Zazdelo se mi je, da zveni iz tega smeha nekaj trpkega. Oabriela — 136 — ga je za hip z nerazjasnivini pogledom pomerila po strani. V lice ji je šinila temnejša rdečica. Evgenija se je na moj pozdrav le nemo poklonila. Naslanjala se je nalahko ob klop; venomer je zrla v pletenje. „Ne res, da ostanete čez poldne pri nas?" Le za hip je vprla modre oči v me. Zazdelo se mi je, da je nekak proseč izraz trepetal v njih. „Žalibog, ni mogoče. Čas mi ne pripušča. Pri gospe baronici sem se že poslovil. Takoj pojdein v trg.Ll ,,Obžalujem, amice! Bolje bi naredili, če bi ostali v gradu ... A ne stavim bogvekaj, da ne pridem za Vami." „Kakor Vam drago, gospod nadporočnik ... A za me je čas. Srečno pot, gospodične; in prosim, da se me kaj spominjate." „Tudi Vi nas, gospod Tratnik . . ." In Gabriela mi je prijateljski podala drobno roko. „ Vedno smo bili prijatelji, upam, da i ostanemo . . . In da nam pošljete kaj razglednic!" ,.Z veseljem, če dovolite!" „Z Bogom, gospod Tratnik!" Zazdelo se mi je, da se Ženin glas nalahko trese. Začudil sem se, a takoj sem si priznal, da sem se le motil. „Da ste vedno srečni! — Nemara se kmalu kaj vidimo. Pridite pozimi na Dunaj !" ,.Težko. Na zimo me čaka obilno dela ... Z Bogom, gospodična!" Njena otroško nežna roka se je tesno oklenila moje. Bilo mi je, kakor bi mi njena voljna toplota lila v žile ter mi silila k srcu. Gabriela in Sonnenberg sta se že okrenila. Evgenija pa je še stala pred menoj in njena roka je počivala v moji. Na licih ji je zatrepetala neka vznemirjenost in bilo je, kakor bi iskala še neke besede. „Na svidenje!" — In šepetaje je dostavila: ,.Pri-dite v prvem mraku h križu nad mlinom!" Njene nedolžne, otroške oči so se proseče vprle v me. V prihodnjem hipu je že stopala ob strani sestre. Zavil sem skozi park proti izhodnim vratom. Za ribnikom — 137 sem se akrenil. Baronesi in gospod pl. Sonnenberg so stali zgoraj ob gradu ter gledali proti parku. Mene je zakrivalo drevje. * * Po znani poti, vodeči med travniki in njivami v trg, sem se polagoma oddaljeval od grada. Vsa ravan tja proti jugu je bila oblita z jasnimi solnčnimi žarki. A njih moč je že pojemala. Nebo je bilo čisto, le tam na severu so se gnetli oblaki, se trgali in širili na vse strani. . . . Polje in travniki so bili večinoma prazni, ljudje so odšli v vas, deca so čez poldne odgnali živino v staje . . . Tiho in mirno ozračje so pretresli brneči zvoki: v trgu je zvonilo poldne . . . Čustvo, ki se me je polastilo v gradu in ki sem ga sedaj nosil s seboj, je bilo težko in trpko. Bilo mi je, kakor bi nesel kako breme. Pridejo trenutki v življenju, ko se nas brez pravega vzroka polaste taka čustva. Dozdeva se celo, da bi imeli vzrok za veselje in zadovoljnost, a smo otožni in nezadovoljni sami s seboj. V duši čutimo nekako mrzkost, pritajeno sovraštvo do samega sebe in zaničevanje lastnih del. Pljunili bi na svoja navidez morda povsem pravilna dejanja in z enim mahljajem roke bi izbrisali vse besede, ki smo jih govorili v zavesti, da govorimo kaj pametnega in poštenega. No, vse to ni več mogoče; zato pobitost polni našo dušo in kes greni naše misli. „Cemu sem šel v grad V Včeraj sem se ločil laže: bilo je že pozno v noč, in pilo se je, igralo, pelo, in tesnobo ločitve je zadušilo vseobče veselje. A danes neseni s seboj neko tajnost; in to me skeli v dušo ter jo valovi v nemirnih mislih . . ." Od nekod je zazvenel treščeč ženski glas. Povzdignil sem oči ter se začudil, da sem že ob vasi pred trgom. Na dvorišču ob prvi hiši je stala sključena starka. Ob hlevih sem zagledal približno dvanajstletno dekle v raztrgani obleki. Na to dekle je vpila starka ter ga obsula s psovkami. Ni se mi ljubilo iti skozi vas. Krenil sem po slabo izhojeni poti po travnikih navzdol. Travniki so ležali globoko, in zemlja je bila mehka in vlažna. — 138 — .,Kaj ine veže na te ljudi? Tujci smo si, ki smo se slučajno sešli in seznanili. Nekaj mesecev smo si bili dobri in prijazni, a v nekaj tednih pozabimo drug drugega." Nekaj sebičnega, malone umazanega je tičalo v mojih mislili. A tega se niti sramoval nisem. Pač pa me je bilo sram, da sem šel danes v grad . . . „V prvem mraku pridite h križu nad mlinom!-' Čemu je bilo tega treba? Kak smoter naj ima to in kak konec bo imelo"? — Snoči sva se poslovila kot prijatelja, kakor smo se vobče poslovili vsi. Res je sicer njena roka dalj časa počivala v moji — a kaj za to? Tako se cesto srečujemo v življenju: oko se pogreznc v oko, stisnemo si roke in gremo vsaksebi. V tem je ves sebičnost, a ta sebičnost je tako vseobča, da se je niti ne sramujemo. In precejšen kos filozofije je v tem egoizmu." V gostilnici, kamor smo navadno zahajali in kjer mi je prijatelj napovedal sestanek, sem našel v gosposki sobi le enega gosta. Umirovljeni stotnik Zelenik je tukaj obedoval že nekaj let. A bil je redkobeseden in zapet mož. Po pozdravu je na opazko, da danes tudi jaz tukaj obedujem, z napol mrmrajočim glasom omenil nekaj o redki in vodeni juhi. Potem pa je vstal in odšel. Prijatelja še ni bilo. Poobedoval sem ter čakal. Da bi si pregnal dolgčas in neprijetne misli, sem vzel časnike. A tudi čitanje mi je bilo mučno, in ko sem prebral kake pol strani, sem videl, da ne vem, kaj berem . . . Cas mi je lezel leno, in čakanje mi je postajalo neprijetno. Kmalu po dveh je prišel, a ne pričakovani prijatelj, ampak pl. Sonnenberg. Obraz mu je bil zardel, in kakor se mi je dozdevalo, ne od nagle hoje, ampak od vina. In slabe volje je bil, kar je bilo pri njem vedno, če je veliko pil. Naročil si je buteljko. Pil je naglo in veliko . . . Kmalu mu je nevolja posilila na dan in začel je kritikovati. „Glejte, iz srca sem vesel, da pridem iz tega gnezda." ..Kdo Vas je zadrževal? Saj bi lahko že šli." To ni bilo sicer posebno nežno. A nadporočnik rti bil ravno rahločuten mož, tem manj, ko je bil že ne- — 139 — koliko vinjen. Vendar je moja opazka zadela njegov ponos. „C'e se mi ravno ne zljubi, čemu naj bi šel? Lahko rečeni, da sem doma, da sem v lastnem ... Vi nemara mislite, da nimam nikake pravice do gradu?' Pogledal me je z zaničevalnim pogledom. „Vi ne verujete, Vi dvomite?" ..Nikdar se nisem vtikal v Vaše zadeve." „Nemara ne, nemara da! A pustiva to! A to Vam lahko povem: stvar vpije v nebo." „Kakor sem rekel: ne poznam dovolj razmer." „To se pravi: sedaj jih nočete poznati . . . Vem, vsi bi radi to umazanost spravili s sveta. A ne gre. Zato sem ostal tako dolgo tukaj, da sem grajskim slaba vest." Prva buteljka je bila prazna; pozvonil je za drugo. „Da, barou ima umazane roke. Mojega očeta hipno zadrego je spretno porabil. Moj oče je bil kavalir, in inarsikomur, ki se zdaj povzdiguje nad njega, bi ne dovolil, da mu ogrne suknjo. Da je rad igral, prosim Vas, kak greh je to? Koliko tisoč jih ima druge reči na vesti — in vendar žive mimo in udobno; in domi- šljnjejo si, da so poštenjaki! — Fej!" .Sonnenberg se je vznemirjal bolj in bolj. Oči je vpiral z izzivajočo upornostjo v me. „ln ker je imel pri igri nesrečo in ni hotel svoje časti vreči v blato ter jo pogaziti, je prodal grad. Moja mati je od žalosti umrla . . ." „ Obžalujem, gospod nadporoČnik — a ne umevam ..." „Vse to Vam pravim le, ker vem, da tudi Vi slabo sodite o meni, kakor mnogi drugi. A kak vzrok imate, za vraga?" „Ne spominjam se, da bi Vam kdaj dal povod naravnost za tako mnenje. — V obče pa se čudim, da take reči razobešate na plot ob cesti ..." Pokazal sem v prvo sobo, kjer je sedelo nekaj kmetov. „Cemu jih naj ne? To niso skrivnosti." ,,A čemu ne poveste tega baronu v obraz?" „Cemu? Vi ste naiven človek, čudovito naiven — ali pa se delate takega . . . Ah, vrag naj vas vzame vse skupaj." — 140 „Ne vem, zakaj se tako razburjate, gospod nad-poročnik!" »Razburjam? Čemu V — A res, nervozen sem postal v tem kotu. In danes . . .- ..Morda Vam ne gre vse po sreči tukaj?" Njegove od vina zardele oči so se vsesale v me. „Kaj hočete s tem reči ? " „Jaz? — NiČ!" ..Vi ne? A kdo drug? — Vem, kaj se govori. Vi se mi posmehujete, ker si domišljate, da sem navezan na baronove. Gabrielo menite! Vi menite, da sem navezan na njo s tisočerimi vezmi. In da jih ne morem pretrgati, menite. Ah, kak človek ste Vi! — Vse zdrobim, če hočem. Vi menite, da te vezi vežejo le mene. Vi prokleto slabo poznate življenje . . .-■ „ Morda ..." „Kaj vse si Vi domišljate? In čemu mi očitate to?" ,.Nikoli Vam nisem." „Iz oči Vam berem to, vse Vaše vedenje v zadnjem času mi je pričalo o tem ... In Vi sami, ali niste vezani ?" Pogledal sem ga z začudenjem. ,.Kaj me gledate? Spomnite se Evgenije!" „ Evgenije? — Moja vest je čista." „Ali hočete s tem reči, da je ne ljubite? - - Vi vzkipevate? Dobro, pa recimo nekoliko mileje: Vi se daste od nje ljubiti. In Vam to laska: Vi ste sebičen in napuhnjen človek . . . To sem Vam že davno hotel povedati. In danes, pred odhodom Vam povem." „Torej ste prišli sem z namenom, da me žalite. -A dozdeva se, da danes ne veste, kaj govorite. Zato se poslavljam . . . Za menoj je zvenel oduren in sirov smeh . . . Domov sem prišel utrujen. A to ni bila telesna utrujenost, to je bila duševna pobitost . . . Časih vidimo kje na cesti ali kjersibodi kaj nesnažnega, neestetičnega. In postane nam slabo, in začutimo se bolne. Isto se nam zgodi, če moramo shišati kje umazane besede in se ne moremo braniti, ker se s človekom, ki nam jih bruha 141 v obraz, ne maramo meniti; sicer bi se namreč le še bolj oblatili. Zdi pa se nam potrebno, da bi se uinili, okolico pa pokropili s kolonjsko vodo . . . * * ..V prvem mraku pridite h križu nad mlinom . . ." Ura je bila šest, in solnce je zahajalo. Vstal sem, ker sklep moj je bil neopovrgljiv. ..Iti je treba ter ji razložiti, da najine poti ne hodijo vzporedno. Sicer se rodi iz tega še več zla." Vobče se mi je vse to dozdevalo čudno. Kakor se mi je dozdevalo, je bila Evgenija z menoj istotako prijazna kakor z drugimi — redkokdaj bolj. Res, kaj prisiljenega ni bilo nikdar med nama, cesto mladostna živahnost — a dalje, ne, dalje ni stopal nobeden. Kako je torej prišlo do tega? Kaj mi vobče namerava povedati? - In s kako pravico mi je vrgel Sonnenberg ono očitanje v obraz? In kako sodijo drugi. ..? Za hip mi je spet postalo težko in trpko. A to je bila le senca oblačka, ki je hitel mimo solnca. „Bog naj sodi med njimi in menoj : moja vest je čista in mirna." Zunaj je bilo že dokaj hladno. Vlekel je tih, a precej oster veter. Semkaj od severa so jadrali oblaki ter s raztrganim zastorom preprcgali nebo. Na travnikih so se deca odpravljali z živino na dom. Za slovo so na ogenj, kjer so pekli krompir in koruzo, nanosih trave in listja, nagrabljenega po travniku in pod drevjem ob potoku, vijočem se med njivami in pašniki. Od steze plamena ni bilo videti. Listje je bilo gotovo vlažno in je tlelo. Kadilo pa seje kakor iz ogljenicc. (iosti dim se je v velikih vijugastih kolobarjih valil čez ravan. Veter je prinašal vonj njegov sem gor do pešpoti. Hodil sem težko in nečesar me je bilo sram. „Ali je to plemenito? Užaljena bo ! — A še manj plemenito bi bilo, če bi jo varal. Vse bodi odkrito in jasno!" Pot se je zavila navzgor proti vozni cesti . . . Tam na pečinah sanjajo razvaline, pod njimi je mlin. Nad njim se steze križajo: ona, ki stopam jaz po njej, — 142 — ena vodi na razvaline in odondod dol v novi grad, tretja prihaja od druge strani vasi in se spušča dol proti mlinu in odondod gre v trg. Ob razpotju stoji križ, obkoljen z nizkim smrečjem. Čim bliže sem prihajal, tem teže mi je bilo. Zaželel sem, da bi se smel obrniti in vrniti. A tega ji nisem smel in mogel storiti. Iz doline je že zvenelo šumenje vode ob mlinu, izmed zelenja smrek pa se je rdečil križ. Na klopici ob njem je sedela Ženi. Vstala je ter mi stopila naproti. V polumraku so se mi njena liea dozdevala bleda; majhne ustnice pa so bile napete in rdeče. „Hvala Vam, da ste prišli. Mislila sem že . . .•■ „Ste že dolgo čakali?" Nalahno sem prijel njeno desnico. Rila je mrzla. „Kaj pa naj počnem doma? — In zadnji dan je — Bogve, kdaj se spet vidimo." Govorila je tiho, a vznemirjeno. Njene lepe, nedolžne oči so se vpirale v me s pričakovanjem in nekako proseče. — „Začni—povej kaj!"—somi govorile. Jaz pa sem iskal besed, ker nisem vedel, kaj naj ji rečem. Njena ozka roka je mirno počivala v moji . . . Za nekaj trenotkov sem se ves zaglobil v njen krasni, šestnajstletni obraz, in dušo mi je ovladala misel, da sem danes srečal srečo, o kateri sem sanjal v nekdanjih dneh, in da je sedaj v moji moči, ali jo — vsaj za nekaj časa — navežem nase, ali pa jo za vedno pahnem od sebe. A to je bila le hipna misel — blisk v mraku. Spomnil sem se očitanja Sonnenbergova. In nemara že mislijo tudi drugi tako. In vendar še dosedaj za kake sumnje ni bilo povoda. A v tem hipu ena beseda — kakor kepica snega, ki povzroči mogočen plaz, kakor iskra, ki podneti velik požar. In to lahko uniči oba. „Bil bi zločin, varati jo. Kaj ji morem jaz nuditi, kaj ji naj bo moja ljubezen? — Treba je biti odkrit in ji vse povedati ..." „Prišel sem, ker Vas nisem mogel pustiti zaman čakati. A vem ..." ,,Kaj veste?" — 143 — Njene .oči so se vznemirile - kakih ugovorov pač ni pričakovala. „Kaj veste? . . . Govorite — nadaljujte!" „Vem, da ni prav, da sem tukaj, da sem prišel." rNi prav?" Umolknila je ter se zagledala v daljavo, tja proti jutru. Tam v daljavi je nad lesovjem in nad gorami blestet širok pas jasnega neba. Nad njim je bil ves obok zastrt z raztrganimi oblaki, na pasu pa je viselo le dvoje troje komaj vidnih, podolgovatih meglic. Tudi jaz sem se zagledal v ta pas. In hipoma se mi je zazdelo, da to ni kos navadnega obnebja, ampak da je tam spodaj odprta velika knjiga, in da mogočna roka piše v to knjigo s skrivnostnimi črkami usodo človeštva . . . Evgenija se je zdramila. „Cemu pravite, da ni prav? Ali je v tem kaj hudega, pregrešnega?" „Samo ob sebi ne ... A življenje zahteva toliko ozirov ..." Baronesa se je zdrznila, kakor bi jo zazeblo. Pelerina se ji je poineknila v stran. „Ozirov . . . da, čutim, v življenju jih je treba." Njen očitajoči glas me je zabolel. In izraz, ki ji je zatrepetal ob tino začrtanih ustih, me je spekel v srce, ker sem videl, da trpi. „Cemu ta grenkost, baronesa, čemu ta trpkost! Bog mi je priča, nisem Vas nameraval žaliti." „Vem, vem, hvala, . . Ne res, Vi se bojite ljudi, zato govorite, tako?" Obrnila se je k meni, da sem ji spet zrl naravnost v obraz in oči. Vsa trpkost, ki je še ravnokar zvenela iz njenih besed in ki sem jo videl trepetati ob njenih ustih, je izginila. Iz njenega pogleda in iz vsake poteze od notranjega nemira zardelega obraza je zrla v me le vdanost in tiha bol. Njen pogled mi je zmedel misli in začutil sem, da se moji sklepi majejo. — „Ah ne, to bi bilo brezvestno ..." „Ne bojim se, dokler mi vest ničesar ne očita." — 144 — „In Vam danes kaj očita V-' „Ne. A moj stan mi nalaga dolžnosti, katerih meje so ozke." Stopila je korak v stran. Glavo je sklonila, in roka ji je polagoma in nezavestno segla po napol uvel list na nizkem leskovem grmu. ..Da, dolžnosti!" — .Šepetala je kakor bi govorila sama s seboj. — „Da na to nisem mislila! ... In te dolžnosti so Vam vse?" Spet se je vprl v me presunljivi in otožni pogled. Zaželel sem z vso dušo, da bi bil daleč odtod. Nekaj sem moral reči v svoje opravičcnje, a besede so mi zastajale v grlu ter me dušile. „Vem, da se dozdevam sebičen in trdosrčen. 'A jaz sem le odkritosrčen in Vas nočem varati . . . Hvaležen sem Vam iz vse duše za Vaše prijateljstvo. Spoštujem Vas in na Vaše besede sem prišel sem gori. A prišel sem z zavestjo — —" „Čeinu ste umolknili? — Govorite — ne mučite me!" ,. Poglejte te poti, kako se cepijo. Ena gre navzgor, druga navzdol, tretja strani - - vsaka vsaksebi. Ali se spet kje. križajo, združijo . . .?" Stala je povsem mirno ob strani. Ta mir se mi je dozdeval nenavaden in nenaraven. Ko sem umolknil, je nevoljno pogledala na me, njen pogled je govoril jasno: „Govorite dalje, na vse sem pripravljena." „Isto je s potmi najinega življenja, barouesa! Tu na razpotju stojiva drug ob drugem, a poti najinega življenja gredo daleč narazen — in se ne morejo nikdar združiti ..." „To je vsa Vaša filozofija V Hvala! — Drugega, menim, si niinava več kaj povedati." Popravila si je pelerino, ki ji je zdrknila z desne rame. „llladno je in moji me gotovo že pogrešajo . . ." Stopil sem korak bliže, a Evgenija se je od-meknila. Obraz njen je bil hladen in za njena leta nenavadno resen in strog. „Pozabite, da so se kdaj najine poti na tem razpotju križale. Lahko noč!" — Naglo se je obrnila. A'eter je zavel močneje, in dolga modra pelerina je zaplapolala v vetru. — 14.") „ Evgenija!" — .Mimo je hitel nov sunek vetra in smreke so drhtele in šumele Naslonil sem se ob križ. Čutil sem se ponižanega, osramočenega in zapuščenega Polastila se me je velika bol, kes in hrepenenje. „Ženi!- — S hitrimi koraki je med redkim drevjem hitela navzdol. V mraku se je dozdevala njena postava večja, kakor je v resnici bila . . . Veter se je lovil ob pelerino, da je plapolala, kar se je v temi videlo nekako pošastno. Pred dušo mi je vstal neki prizor izza mladih let. Spomnil sem se, kako sem se študent nekoč vračal pozno v mraku domov. Bil sem upehan in kake četrt ure izvun vasi sedem ob blatni cesti na kup kamenja. Premaga me utrujenost in zadremljem. Hipoma pa se me je v poluspanju polastila neka tesnoba. Bilo mi je, kakor bi bil nekdo v moji bližini. Prestrašen odprem oči in malo korakov strani zagledam sključeno starko v raztrgani obleki. Stopala je z majhnimi, utrujenimi koraki po blatni poti, težko se upirajoč na dolgo palico. Velika, raztrgana ruta ji je zdrknila z ene rame ter v vetru plapolala za njo. „Kdo hodi tod?" „Za voljo Kriščevo ..." je zajavkal starikav, bolan glas, po katerem sem spoznal staro košarico iz sosednje vasi . . . „Kdo kriči V — Ah, ti si! Kako sem se prestrašila — za voljo Kriščevo . . . Ah, ta slaba pot in ta težka hoja in to življenje ... O Marija, milost ... o Devica." Njeni globoki in bolestni vzdihi so še zveneli do mene, ko je bila že precej oddaljena. Raztrgani pled pa je pošastno plapolal za njo. Zrl sem za starko, in zazdelo se mi je, da ne stopa sama po blatni cesti, ampak da ji sledi za petami visoka, pošastna senca. Zdrznil sem se, ker me je obšla čudna misel, da stopa za starko smrt . . . Čudno, da se mi je oživil v spominu ta žalobni prizor ravno sedaj. Gotovo je le povečal mojo otožnost in bol . . . 10 14« — Evgenijina senca se je spodaj proti gradu iz-gubljevala v mraku in noči . . . »Sloneč ob križu sem dvignil pogled iz doline in zagledal sem se v daljavo, tja proti jutru. Ves oni svetli pas so že zagrnili svinčenosivi oblaki, ki so se bolj in bolj zgoščevali in temneli . . . In bilo mi je, kakor bi dosedaj tudi v moji duši bila neka svetla stran, popisana z lepimi in prijetnimi spomini. Pred trenotkom pa je nekdo s trdo roko potegnil čez njo. In izbrisal je vse prijetne spomine, vse mehke besede, vse lepe in jasne prizore in napisal je na njo skeleeo trpkost in mračno otožnost. IV. Sen poletne noči. Okroginokrog je sanjala tiha noč. Nebo je bilo posejano z zvezdami; a vzduh je bil zgoščen in oko jih je razločevalo le nejasno. In vendar noč ni bila temna: bila je ena izmed naših belih noči. Kamor si prisluhnil, povsod tajen mir, tih sen. Travniki so spavali pokojno in globoko — le komaj vidna meglica se je kuhala tam sredi njih. Nemara ije bilo tam močvirnato. A tudi ta meglica — se je dozdevala zaspana in zadremana. Vse tiho kroginkrog — pred menoj pa se je vila bela cesta . . . Dolgo že ni deževalo. Prahu je bilo obilno, bil je bel kot pšenična moka. Kakor daleč je zrlo oko — bela proga, vijoča se med zelenimi travniki: kakor bi kdo z mogočno roko na veliko zeleno tablo potegnil belo črto. In tja na levo se je vila ena pot — istotako bela in ravna. .Sla je v mesto. A obrisi mesta so se v belkasti nočni tmini izgubljali. Le nekaj kaotičnega je videlo oko tam na levi. Kdor ne bi vedel, da leži tam mesto, bi se vdal krivemu domnevanju, da gleda le pe-pelnate megle, ki se zgrinjajo nizko nad zemljo ter z vso prirodo sanjajo svoj nepojmljivi sen. In tja na desno se je odcepljala ena. Prerczavala je njive in vzdigovala se je nalahno in zložno proti gozdovom, stoječim ob znožju gorovja in po gorovju. In tudi ta je bila bela — kakor bi zemljemercc raztegnil dolg bel trak črez njive . . . Jaz pa sem stopal po srednji poti. Stopal sem sam in v tihi noči. Nemara bi bilo to samo ob sebi 10* — 14* čudno: čemu da namreč blodim v samotnih nočeh po teh potili. A v naših odnošajih to ni nič čudnega: mi vsi — mi izgubljeni ljudje namreč — hodimo v tihih nočeh po takih belih potih. V sanjajoči noči nas nihče ne vidi. V teh poznih urah se nihče ne obregne ob nas, nam nihče ne more dati občutiti, da smo izgubljeni ljudje. Take noči so naše — naša domena, naše kraljestvo, bogastvo naše. V teh nočeh, ko smo sami s seboj, ko je le otožna noč naša spremljevavka, visoko nebo naš čuvaj, in ko nas kroginkrog objema večno molčeča priroda kakor zapečaten grob, v katerega brez skrbi polagamo naših duš skrivnosti — v teh nočeh se pojavlja vsa naša veličina, v teh nočeh naše duše vstajajo, v teh nočeh se naša sicer mrtva srca zbujajo in misli naše vzplamte kakor jutranjega solnca vserazsvetljajoči žarki. V teh nočeh dvigamo iz globin naših src blesteče zaklade, in z oživljajočim „tiat" svoje stvarjajoče sile dajemo življenje sanjam naših duš. A vse to slišijo in vidijo le te bele noči. Z njimi vse to obledi, vse ugasne, vse umre. Res, mi smo egoisti. Mi smo skopi z bogastvom svojih duš. Mi smo ljubosumni na otroke svojih stvar-jajočih sil. Mi jih zamorimo sami v sebi in jih ne damo svetu, ('emu tudi? Kaj nam da svet v zameno za nje? In kako pravico ima, zahtevati jih od nas — od nas izgubljenih ljudi? — — — In polagoma sem stopal svojo pot. Že se je vila na hrib. Ob straneh so stali jagnedi in i ve. Dozdevalo se je, da je vsako drevo in drevesce oblito z neko srebrno belkasto gloriolo . . . Postalo je hladneje, in vzdtth se je čistil. Zvezde so sevale jasneje. Nebo se je modrilo v čudoviti modrini globokih oči nedolžnih petletnih devojčic. Postal sem, da odpočijem. — Na teh naših potih je počitek prijeten. Posebno če se vije pot v hribe in v gorovje. Nas izgubljene ljudi pošiljajo vse v gorovje. Naravno. Pravijo, da časih naš duh dobi polet, da se časih vname in krese iskre. In v gorah tega na srečo nihče ne opazi. In ni nevarnosti, da bi se kdo vnel ob iskrah našega duha . . . — 14<> — Počival, sem precej dolgo . . . Oko se mi je zagledalo na prehojeno pot. Belila se je daleč tja doli po hribu, tja med njivami in travniki. Tam v ravnini pa se je ožila, temnila — in dalje se je razprostiral le siv kaos . . . Ah, dolge in težavne poti hodimo proti svojim domom — mi izgubljeni ljudje . . . A treba je iti. Hrib je strm, dom še daleč, in zvezde nebesne kažejo že malone na polnoč. * Marsikdo se utrudi, ko se peha po strmih potih k tempeljnu slave. A to je smešno. Mi — izgubljeni ljudje namreč — se utrujamo le, ko hodimo k svojim domom. A domovi naši nam niso dragi in ljubi. Mi smo tujci v njih. Duše naše so nestalne. Ne dajo se vko-vati v verige, ne prikleniti na kos zemlje. Naše duše ljubijo prostost — in naša srca so nekdaj ljubila človeštvo. A ta ljubezen — ali se niso trudili z vsemi močmi, da jo zatro v nas, da nam jo umore? In zato nas tudi puste korakati v bledih nočeh po dolgih samotnih potih. Potujemo radi, a miru se bojimo. In bele noči ljubimo, a sobe naših domov so nam tesne. In zato se mi ni ljubilo, da bi šel k počitku. Zavil sem v vrt za hišo. Na gredicah so dehtele teje in rože s skoro bohotnim vonjem. Nekoliko sem postal na gredicah, se sklonil k dvema, trem tejam ter slastno srkal v se njih prijetni vonj. Potem pa sem sedel v Jopico. Tukaj na hribu je vlekel lahen veter. Zelenje, ki je ovijalo lopico, je drhtelo in šumelo. Na oknu v zvoniku je zdajinzdaj zaškripala veternica. Pred župni-ščem je šumljal studenec. Spodaj v vasi je nekolikokrat zalajal pes, a kmalu spet utihnil. Pod vasjo, ob straneh in povsod kroginkrog, kakor daleč je segal pogled, so se črnili gozdovi, veličastni v svojem skrivnostnem miru. Tam dalje je štrlelo v nebo golo gorovje. V mraku se je dozdevalo še više in mogočneje kakor podnevi. Nekaj bolnega mi je zavelo v srce pri pogledu na te velikane . . . „Kako so mogočni, mirni in samozavestni — 150 — — jaz pa sem nemiren popotnik in tako majhen in malenkosten, in tako sam, zapuščen . . .' Med zelenjem lopinim je potegnil veter v močnem sunku. Zazeblo me je. Zapel sem sukno in nianteleto sem ogrnil tesneje ter si ga privil črez vrat in brado. Tako mi je bilo malone prijetno . . . — In spominjal sem se spet nocojšnje poti . . . Da, treba je še malo posedeti ter pomisliti, čemu da človek živi, čemu da živi tako ločen od sveta, zakaj da prihaja na dom po teh strmih in težavnih stezah tako pozno v sanjavih poletnih nočeh. Vsekakor treba pomisliti . . . Časih so mi take misli neprijetne in težke. Mučijo me in v duši mi zbujajo nevoljo. Zato se jih otresam. A nocoj — ali se je nocoj res treba pogrezniti globoko v nje . . .? — Ah, kako zaspano meže angeli božji visoko tam gori nad menoj. In obok nebesni — ali se ne zožuje, ali se ne niža, ali mi ni že tako blizu, da se poveža na mene V — Kaj se dogaja z menoj — ali sem utrujen ali pa me opaja težki vonj tej in rož .. ."? Oči so me ščcmele in težak spanec je še visel na njih, ko sem se prebudil in ozrl na uro. Kazala je na eno popoinoči. V sobi je bilo neprijetno tiho in mirno. Polnil jo je težak vzduh, ki mi je legal na prsi in mi težil glavo, da nisem mogel najti jasnih misli in jih razrediti. Sveča na mizici je dogorela. Ugašala je. Dva, trikrat je iz zobčastcga svečnika še visoko vzplaintela in na dnu svečnika je tlel le še stenj, po sobi pa se je razširjal neprijeten vonj . . . Kmalu je tudi stenj obledel. A temno v sobi ni. Zunaj je jasna poletna noč. Bleda mesečina lije liki srebru veletok pri visokih oknih v sobo ter jo polni s sanjavo svetlobo in, kakor se mi dozdeva, z mlačno toploto. Skozi okna vidim velike kose ažurnega neba. Vse se blešči kakor bi bilo posejano s kresečimi se biseri. Tako nisem videl zvezd goreti in blesteti še nikdar. Čudim se tej krasoti. A začudenje se mi preraja v veliko in žarko hrepenenje. Zazdi se mi, da se moram dvigniti ter poleteti tja gor k njim. 151 Poizkusim vstati — a glava mi brez moči omahne nazaj na blazinice. Ah res, skoro bi pozabil, da sem bolan . . . Spominjam se, kako sem v omotici čutil, da ob postelji stoji zdravnik ter prisluškava utripanje srca. Videl ga nisem: veka so mi bila težka in trda kakor železo — nisem jih mogel odklopiti. Nekje — ali tik postelje ali kje tam ob oknu, ne morem povedati — so govorili tihi, šepetajoči glasovi. A razumel nisem ničesar. V glavi mi je šumelo in vrvelo, kakor bi besnel v njem ocean. Le nekako nestalno in nejasno mi je v ta kaos za hipe šinila misel, da govore nemara o moji smrti. A te misli nisem mogel obdržati nad vseobčno zmešnjavo — potopila se mi je v kaos, jaz pa sem se po-greznil v nezavest. Kako dolgo mi je senčila duha, ne Vem . . . A če se zelo ne motim, sem se sedaj prebudil. Mislim pa, da se ne motim, ker oko mi razločuje uro, svečo, okna in nebo v vsemiru tam zunaj. Ob postelji ni nikogar in kakor se dozdeva, nikogar brž tudi v sobici. Pač — pri peči sedi stara ženica. A sključila se je in glavo naslanja ob peč. — V polumraku spoznavam poteze lica: znana žena je, ki v celi okolici streže bolnikom. Poklicali so jo tudi k meni, da se drugim ni treba truditi ... Z nekako bridkostjo me navdaja to dejstvo, če se spominjam, koliko sem storil jaz za te in one. A sedaj jih ni nikjer — le staro ženico so mi najeli . . . Starka ([remije. Gotovo je prečula že več noči ob moji postelji — kako dolgo sem že bolan, se ne morem domisliti — in sedaj jo je pri čuvanju premagal spanec. Nemara pa počiva z dovoljenjem zdravnikovim, ker se mi je bolezen obrnila na bolje in ni več kake nevarnosti . . . Ali je nevarnost res minila? Bolečin ta hip ne čutim, le globoko utrujenost in svineenotežko zaspanost — in še nekaj. Dozdeva se mi, da nekdo stoji ob postelji, dasi v resnici ne vidim nikogar. In bližina tega nevidnega in neznanega bitja me navdaja s čutilom, kakršnega še nisem okusil nikoli v življenju. A ne mo rem določiti, ali je to blazna groza ali pa tako velika — 152 in neizrekljiva radost, da mi srce otrpeva in zastaja od nje . . . Zunaj je moral luno ravnokar zakriti oblak, zakaj soba se je hipoma stemnila. Mogoče tudi, da je čudni neznanec ravnokar vstopil v sobo in jo stemnil. Sedaj ga zrem v polumraku. Nemara še prej ni bil tukaj, in oni čut, ki se me je polastil, je le naznanjal njegov prihod. Vidim ga, a ne morem spoznati, kak da je in kdo da je. Le temne konture se črtajo v mraku, konture velikega moža z upognjeno glavo, v dolgi, črni halji. Obraz njegov je istotako nejasen in zabrisan; a zdi se mi, kakor bi mu bilo vtisnjeno nekaj strašnega. Čutim, da mi v žilah zastaja kri; srce mi tripljc polagoma, kakor bi zamrzovalo . . . Visoka postava ne-znančeva se sklanja, nejasni, pepelnati obraz njegov se nagiba k meni, nad posteljo se zgrinja dvoje velikih, črnih peruti. Hladan dih mi veje naproti, in peruti mi legajo z grozno težo na prsi. Z neizrekljivo grozo mu zrem v oči — temne so in kakor prevlečene z debelo mreno. Prsi mi stiska neizmeren strah in težko breme, kakor bi ležal v železni stiskalnici . . . Lice neznančevo se dotika mojega. Tiho me poljubi — poljub njegov je leden in trd. Peruti se vležejo povsem name ... Se kratek hip drhtim v nikdar še prežiti grozi* — hipoma pa se začutim povsem prostega in lahkega. „Ali si ti — Azrael?" Angel nemo pokima. „ Pozdravljen!" Jasno mi je, da sem umrl. — Azrael razpne peruti in lahko in prosto se dvignem z njim v višino. Hipoma pa opazim, da angela ni več ob meni. Sam samcat stojim ob znožjti visoke f^ore. Ta gora je povsem gola — brez vsake travce in brez vsakega drevesca. In dviga se tako neizmerno visoko, da oko nikjer ne dozve vrhov. „Spet gora! Ali naj vedno lazim po hribih in gorah!" - - 153 Trpka nevolja se me polasti. Pomišljam, ali bi ne bilo bolje, da kam sedem, ali pa kam krenem po kaki drugi, zložuejši stezi. A nikjer ni nikake druge poti. liela megla se vali in valovi po vsemiru, a nikjer ni ničesar, na kar bi stopil. »Pojdi!" Ob meni stoji mlad mož velike in vitke postave. Valoviti, snežnobeli plašč mu sega do tal. Obraz njegov je resen; a v tej resnobi je več miline kakor strogosti. Nekaj vzvišenega, nadnaravnega odseva s tega mladostnega lica, da se mu nehote globoko in spoštljivo poklonim. »Pojdi za menoj!" Glas njegov je mehak; zveni kakor bi pela srebrna struna. A navzlic tej milini se čutim ob njem majhnega, neznatnega in grešnega in le boječe p rasa m: „Ali na goro?" „Na goro!" „A tudi v življenju sem vedno moral hoditi po gorovju." Neznancu se lice za hip zatemiii. Ne da bi kaj odgovoril, krene navkreber. h\ mene sili neka nevidna moč, da grem za njim. Tujec stopa lahko. Dozdeva se mi, da se niti ne dotika tal. A jaz še brž nikdar nisem hodil tako težko. Že po kakih desctili korakih mi debele potne kapljice polzejo črez čelo in lice. Ojunačim se ter poprosim: »Prijatelj, bodi toli dober ter stopaj malo bolj počasi, sicer te ne dohajam." Pogleda me z izrazom tihega, a odkritosrčnega sočutja ter meri korake. To mi pomnoži pogum. »Ali smem prašati, prijatelj, odkod da prihajaš in kdo da si?" „0 priliki zveš vse." „Pa bodi: o priliki ... A jaz nimam vzroka, da bi hodil ineognito po gorah, .laz sem ta in ta: izgrešil sem svoj poklic, ter na svojo veliko nesrečo in žalost postal pisatelj — hočem reči: v življenju sem bil pisatelj — zdi se mi namreč, da sem že umrl." ir>4 ..Dozdeva se ti prav: umrl si." „No, nič za to. Po življenju mi ni žal.' „Modro govoriš." ,,A priznavam, da sem se varal tudi o tem življenju. Takih gora tukaj nisem pričakoval/' „Ne mrmraj! Gospod je določil tako: v življenju si z nevoljo hodil na hribe, in v kazen za to moraš po smrti na to goro, preden smeš stopiti pred njegovo obličje." ,.Pred obličje Gospoda Boga? „ Gospoda Boga!" ,,In si ti kaj znan z njim?" „Jaz sem angel njegov. Gospod me je poslal, da te pripeljem k sodbi.' ,,K sodbi V — A res, saj sem umrl!-' Neizmerno težko in tesno mi postane. Ne čutim se še povsem pripravljenega, da stopim pred obličje Gospodovo. Polasti se me bridek, odkritosrčen kes, da se nisem skrbneje pripravil za ta veliki trenutek. ..A kaj misliš, ali bo sodba Gospodova ostra?" ,.To ve le Gospod — on je sodnik." ,.Da bi me le popolnoma ne zavrgel.' Iz globoeine žalostne duše se mi izvije težak vzdih. Povesim glavo ter nemo stopam za voditeljem. Tako me je prevzel kes nad minulim, slabo prežitim življenjem, da niti govoriti nisem mogel. Dolgo sva stopala, kar zapazim, da sva dospela na veliko planjavo. Od začudenja obstojim . . . Vsa krajina je oblita s srebrno mesečino. A ta mesečina se tako lesketa, da mi jemlje vid. Poloti se me nekak velik strah, ker čutim, da sva v bližini Gospodovi. Angel me prime za roko ter me kakor majhno dete pelje erez planjavo. Nisva stopala še dolgo, kar zagledam pred nama visoko palačo, podobno grškemu templju. Vsa se lesketa in blesti, kakor bi bilo izklesano iz ogromnih demantov. Ob vratih stoji star mož. Dolga brada mu sega erez pas. Ne da bi naju kaj prašal, nemo pokima, naj vstopiva. Angel se nalahko dotakne velikih vrat, ki se tiho in naglo odpro na stežaj. — i:>:> V tempeljnu se valovi čudovita svetloba, kakor bi gorelo v njem sto solne. A takoj opazim, tla to morje svetlobe lije le od velikega križa na steni vratom na-protni. Angel se zgrudi na tla. se jih trikrat dotakne s čelom ter jih trikrat poljubi. Ves omamljen in prestrašen padem tudi jaz na obraz ter poljubim tla. Ko se spet dvigneva, zagledam ob križu veličastnega moža v valoviti beli obleki. Obraz njegov je miren in resen. Pogled s presunljivim izrazom vpira v me. ..To je (iospod" — pomislim ter se globoko poklonim. Ne upam povzdigniti glave ter se mu ozreti v oči; čutim, da me še vedno motri s svojim globokim, presunljivim pogledom. Zdajci izpregovori; govorica njegova je mogočna kakor bi šumeli morski valovi. ..Zrem tvoje življenje in reči moram: nisi bil zvest služabnik." Čutim, da govori resnico, in mrzla groza se me oprijemlje s svojimi trdimi rokami. „Usniiljenje, Gospod!" zaječim ves obupan. „Usmiljenjc'?" — Kaj moreš navesti v opravi čenje?" „Malo, Gospod! Cesto sem Te žalil — a dosti sem trpel za to in bridko se kesal." »Trpljenje tvoje in tvoj kes sta zapisana. A vse to bo še malo." „Usmili se me, ne zavrzi me!" ..Sedaj me prosiš usmiljenja, a v življenju si me zanikal." „A obenem sem Te iskal z žarkim hrepenenjem." „Tudi to je zapisano ... A bolj kakor mene si ljubil svet." „Dokler nisem spoznal njegove ničnosti." „In za minljivo lepoto ti srce tudi ni bilo mrzlo." „V krasoti človeka in v veličanstvu prirode sem občudoval Tebe, izvor vse lopote." Gospod me pogleda z ostrim, nezadovoljnim pogledom. Moj spremljevavce, ki je še stal ob meni, po-kašlja in iz oči mu berem tiho očitanje. In res čutim, da nisem govoril povsem resnice. — 156 — „In po slavi si hrepenel." „Ti veš vse, o Gospod, veš tudi. tla le v mladosti. Ko sem si je nekoliko priboril, mi je bila le v gorje." Gospod pomišlja. ,.I)a, v gorje in nesrečo! Zaradi nje so me poslali v hribe.-' ,.1'usti gore in hribe! — — In pil si rad.-' ,.Le iz gneva, da sem se moral pehati po gorah, odtujen in odtrgan od sveta in življenja kakor vel list od-rodnega drevesa.-' „Ko bi bil med svetom in v gneči življenja, bi mi služil še slabeje." „Uvidevam. Zato se kesam, da sem mrmral nad samoto in nad hribovjem." „Ta kes ti štejem v zasluženje." „Hvala, Gospod ... In oni kes, ki sem se ž njim ločil od sveta . . .V" „Spoznal si ničevost njegovo ter obžaloval, da si ga ljubil. A ostro sem te moral pokoriti, preden sem te pripeljal do spoznanja." ..Tudi za to Te zahvaljujem, Gospod!" „A koliko še imaš drugih pregreh na vesti! — Sicer pa bodeino videli." Namigne angelu ob levi. „Odpri knjigo njegovega življenja !" Angel odgrne za seboj dragocen zastor ter vzame izza njega veliko knjigo. Tiho jo položi na mizo, stoječo ob blesteči steni, ter jo odpre. In v istem hipu, ko se razgrne knjiga, se razgrne pred menoj vse moje življenje. Vse gledam, vsega se spominjam — od detinstva do smrti: vsake misli, vsake želje, vseh besed, vseh dejanj. Slednja minuta mi je jasna; vsak korak, ki sem ga kdaj storil, se mi zdajci oživi v spominu. ,,Pretehtajte ga!" Angel na desni vzame izza drugega zastora veliko tehtnico. Dvigne jo visoko v zrak, tovariš pa jemlje iz knjige list za listom ter jih polaga na tehnico. Tjisti pa so dvojni: svetli in temni. Vidini, da so na njih zapisana moja dobra in slaba dela. — 157 — V trepetu in v grozi čakam, kam se nagne pre-težjc. Nekaj časa pada sklediea z belimi listi, ker je teh več: na teh je zapisana moja mladost. A kmalu teh zmanjkuje, temni pa se množe. Ah, sedaj sta skle-dici v ravnotežju ... že se svetli listi dvigajo — više, vedno više . . . Angel ob moji strani me gleda žalostno in obupano. Obraz (Gospodov pa se vedno bolj temni. Resnost njegova me navdaja s strahom in grozo — a vendar še nekje v meni tli iskrica upa . . . Angel položi zadnji list na tehnico — teman je in gosto popisan — sklediea s slabimi deli se dotika malone tal. j.Tehtan si in našel sem te prelahkega." Glas Oospodov se mi dozdeva kakor grom, in gnev, ki mu seva iz očesa, kakor vihar, ki me kakor lahko in ničvredno plevo odnese odtod. Od groze otrpnem. A vendar iščem nečesar, ob kar bi se še oprijel, na kar bi se še oprl v strašni nevarnosti, da me Gospod na vekomaj pahne izpred svojega obličja. „Gospod, Vsevečni, Najpravičnejši" — kriknem v groznem obupu — „kako pa, da ni na tehtnici vse one velike ljubezni, s katero sem ljubil vse človeštvo, ves svet . . .? In kje je ono veliko usmiljenje, s katerim sem vsem odpuščal . . .?" Sam sebi se začudim ob teh besedah in zadrhtim v strahu, da se Vsemogočni razsrdi nad mojo smelostjo. A Gospod molči in razmišlja. ..Ljubezen in usmiljenje, praviš?" ..Da! Vso svojo dušo sem napolnil z njima, ker pisano je: lSog je ljubezen, in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu." ,.Da, tako sem velel zapisati." ..In zato sem upal milostne sodbe . . . Spet je namreč pisano: ..Odpuščajte in se vam bo odpustilo." ,.Tako sem govoril; in besede moje so resnične." „ln dalje je pisano: „Pred vsem pa imejte ljubezen med seboj, ker ljubezen pokrije obilnost grehov." In zavoljo svoje ljubezni sem upal usmiljenja." „Sodba moja ne bo krivična." In Gospod namigne angelu. — 158 ,.Tudi vse to mora hiti zapisano. Poišči! Angel odide za zastor; črez nekaj časa se vrne s krasno vezanim foliantom. Obraz njegov se sveti bolj kakor poprej, in zazdi se mi, da odseva z njega zado-voljuost in radost. „Tukaj je še foliant, ki ga poprej nisem videl." ., Pretehtaj!' Angel odpre knjigo. Listi se lesketajo kakor suho zlato. Dvigne prvega. Z velikimi gorečimi črkami je pisano po vsem listu: „ Ljubezen in usmiljenje.'' Obraz Vsemogočnega se razjasni. Mehka očetovska miloba ga prešine. Angel dviga list za listom ter jih polaga na tehtnico. Skledici se zibljeta, in ona z belimi listi pada. Nekaj gorkega me prešinja, neka sladka radost mi napolnjuje dušo. Hoče se mi, da zaplakam. Angel položi zadnje liste na desno skledico, ki se poveša globoko k tlom. Ozrem se v Gospoda. Obraz njegov je izpremenjen. Hveti se kakor sobice in dozdeva se ini, da odseva iz njega le žarka ljubezen in neskončno usmiljenje. In zdajci izpregovori. In govor njegov je mil in božajoč in kakor lahni šepet one sapice, v kateri je šel Jehova mimo Izaija preroka, ko je stal pred skalno otlino na sveti gori Horeb. „Da, jaz sem ljubezen, in kdor ostane v ljubezni, ostane v meni. Ker si veliko ljubil in veliko odpuščal, bodi tudi tebi odpuščeno." In Gospod se milostljivo nasmehlja; zadovoljno in srečno se smehljajo tudi angeli. Jaz pa se zgrudim pred Nočnega ter zaplakam „Kaj je bilo to? — Ah, čudovite sanje sem sanjal ... Le žal, da so bile samo sanje . . ." V istem hipu sem se prebudil. Prestrašen in kakor omamljen se ozrem krog sebe. A Gospoda in angelov ni nikjer. Nad zemljo in nad menoj se v čisti modrini pne nebo — veličasten tempelj. Zvezde gore jasno in mirno kakor bi dremale in sanjale . . . „Kaj je bilo to V — Le sen V Bil je čudovit in žal, da je bil le — sen." — 159 Pogladil sem si celo, ki mi je še šumelo za njim od ravno prošlih sanj. Obraz mi je bil vlažen kakor otl solza. Tudi lasje so mi bili rosni — najbrž je vetere otrese! raz vejevje biserne solze tihe noči, hladno roso. Nad glavo se mi je vrtela v vratolomnih krogih svetla m uši ca. Nočni hlad mi je zlezel skozi tanko oblačilo k telesu, da sem od mrazu podrhtaval. „Treba bo iti v sobo/' Vstal sem ter stopil iz lopice. Spodaj v dolini so se kuhale megle. Videle so se kakor beli hribi med črnimi gozdovi. Kipele so iz dolin ter se dvigale više in više, kakor bi hotele oklopiti moj dom ter ga odtrgati in ločiti od sveta in življenja tam zunaj, tam onstran hribov . . . Da, daleč sem od sveta in življenja. >Sam samcat hodim po odljudnih gorah. A vendar čutim cesto in čutim tudi nocoj, da nisem najrevnejši, ne najnesreč-nejši izmed pestrih milijonov, dokler mi še planiti v srcu velik plamen žarke ljubezni do vesoljnega človeštva, dokler še v vseobsežnem usmiljenju vsem vse odpuščam . . . C Lajnar. Slilca iz življenja. Spisal F. J. Doljan. Od ranega jutra do pozne noči ga je videti tam ob cesti . . . Ljudje, ki hodijo ondod mimo do bližnjega letovišča, bi ga pogrešali, ko bi ga ne bilo enkrat; tako zelo so g-a navajeni. Navajeni pa so ga tudi ptiči iz sosednje okolice. Trav nič se gii "C boje. Zdajpazdaj se prišopiri kak predrzen vrabce do njegovih nog in pobira brezskrbno drobtine, ki so odpadle od njegovega bornega kosilea. Pa tudi ščinkavei so mu prijatelji in semtertja priskaklja tudi kaka vitkostasa, elegantna pastirica mimo njega, si ga ogleduje zvedavo nekoliko časa, potem pa odfrči zopet na drugo sitan. Zadaj v gozdn xa njegovim hrbtom pa nabija ])Ogosto zelena žolna s svojim trdim kljunom na trhlo skorjo, kakor bi trkala na kaka vrata ter čakala, da se ji zakliče: ..Svobodno! . . ." A on se le malo meni za vse to . . . Že leta in leta prihaja semkaj dan na dan in stoji vedno na enem in istem prostoru. Starikav hrast se dviguje nad njegovo glavo. Njegove grapaste, zakrivljene veje so videti kakor odrevenele roke nebo naskakujočega giganta, a njemu dajejo poleti prijetno zavetje proti dežju in prevročim solnčniin žarkom. Poleg hrasta v tesnem, a precej globokem jarku žubori mali potoček. Pridrvivši s hriba doli beži pod — 161 — cesto naprej.na zelene travnike, kjer se polagoma porazgubi ter ponikne v zemljo. Vedno enaka je pesem njegovih drobnih valčkov. Samo kadar pritiska žareče sobice več časa skupaj z jasnega neba ob dolgotrajni suši, ko so valčki tako nekamo izstradani, so oni glasi, ki prihajajo iz jarka, bolj slabotni, pojemajoči, tožeči in zdihajoči . . . In pa kadar so nalivi napolnili strugo, tedaj se cilje iz nje nekako rohnenje in groženje — zdi se, kakor bi se bil potočec hipoma prevzel, kakor bi se ponašati hotel s svojo nenavadno močjo, kakor bi hotel s strahom navdati koga . . . A to so izjeme . . . Sicer pa mrmra in brni vedno z enim in istim glasom — žalostna, enozvočna, otožnost budeča pesem . . . On pa stoji tam ob potoku in drži v levici majhno, nekaki skrinjici podobno lajno, z desnico pa vrti kljuko, vrti venomer, brez prestanka, brez oddihljaja . . . Roka mu je postala mehanizem, ki deluje samostojno, brez, njegove volje .... Zdi se, kakor bi se ti glasovi, ki jih izvablja skrinjici, spajali z žuborenjem studenčevim in s šumenjem listja okrog v prečuden, melanholičen trospev, ki zdiše in prosi za hromega reveža . . . A kako malo jih je, ki bi jim ta prošnja segala v srce! Mimo njega hodijo, ozirajo se vanj, a le redko kdaj poseže kdo v žep ter mu vrže majhen dar v Iuk-njičasti klobuk. Vsak ima potihem kak izgovor za svojo trdosrčnost .... Eden nima drobiža pri sebi, drugemu je sitno odpenjati suknjo, tretjemu se zdi, da je isti dan že tako preveč dal vbogajme! ... In nihče se ne vpraša, zakaj je temu revežu tako sključeno telo, zakaj tako žalostno poveša glavo . . . Prav nihče ne sluti, da je to le manjši del njegove nesreče, da ima leseno nogo in da nosi večjo bolj skrito v prsih svojih. Nihče ne sluti, da ima ta revni berač s svojim trdim, mrklim obrazom, mehko, čuteče srce, srce, ki mu krvavi in se mu naslaja ob spominih na davno minule čase . . . 11 — 162 — Ne, posebno mila mu usoda ni bila nikdar! . . . Bil je revnega kmeta sin ... To samo na sebi ne bi še bilo toliko zlo. Hujše je bilo to, da je bil njegov oee pijanec, zapravljivee. da je počel, kakor bi namenoma ne hotel svojemu otroku ničesar zapustiti . . . In ne samo to! ... . Bil je razen tega sirov, oduren z njim — z njim in njegovo dobro materjo . . . Oj, koliko je trpela ta reviea v svojem življenju! . . . A tudi on je trpel! . . . Bil je še majhen, toliko da je korakati znal, ko ga je oee že neusmiljeno pretepava! — pretepaval brez pravega vzroka in povoda, dostikrat samo za to, ker denarja ni imel, da bi bil šel pit . . . Baš tako nezasluženo je morala prenašati mati njegova udarec. K večjemu, če jih je zaslužila s tem, da je svojega moža prosila včasi, da bi se poboljšal, da bi se oziral malo tudi nanjo in na svojega otroka . . . No, in to, da je trpela mati njegova, ga je bolelo bolj, nego lastna nezgoda. Zlasti, ko je bil nekoliko odrastel, ko je znal nekolike« že presoditi, kaj je prav in kaj ni prav, ko je bil začel pojmiti, kako neizmerno ga ljubi mati, se mu je smilila . . . Toda pomagati ni mogel ne njej, ne sebi . . . Vsa njegova mladost je bila temna in žalostna . . . Doma večni nemir — pri drugih ljudeh pa zaničevanje ! . . . Naravno, da hiša, v kateri so se godile take reči in o kateri je bilo gotovo, da preide po lastni krivdi gospodarjevi prej ali slej v tuje roke, ni bila posebno v čislu pri sosedih. A čudno, da ljudje niso mrzili samo očeta, kije bil kriv vsega, temveč tudi njega in mater njegovo, ki sta bila vendar nedolžna! . . . „Kaj boš ti — berač!'' . . . Na ta način so se znašali nad njim njegovi vrstniki, ko je bil še majhen deček — pač, kakor so slišali govoriti svoje starše o njegovem očetu! ... In tudi njegova mati se ni smela družiti z veljavnejšimi ženskami. Ako se jim je približala, so jo takoj gledale po strani, izogibale se njenim vprašanjem, kazale se ji sploh neprijazne . . . Seveda, imele so boljše može nego ona . . . One niso bile tepene in smele so se torej ponašati taki revi nasproti! . . . . — 163 — Vse to je videl on in čim večji je prihajal, tem živeje je občutil svoje gorje, tem bolj se mu je utrjevala vera, da mu življenje ne obeta nič dobrega, da ima trdo, s trnjem posuto pot pred sabo! In ta zavest, ta temna slutnja, ki se mu je bila že v njegovi prvi mladeniški dobi naselila v sree, je bila vzrok, da je bilo vse njegovo bitje nekam nenavadno in da se je v marsičem razločeval od svojih vrstnikov. ]>il je videti že kot mladenič žalosten, sam v se vtopljen in že tistikrat je ljubil samoto . . . Njegovi tovariši so se mu zaradi tega rogali. Norčevali so se iz njega in ga izzivali ... A dekleta — no dekleta mu niso bila videti tako sovražna! Opazil je večkrat, kadar se je zdramil iz.svoje zamišljenosti in se ozrl nagloma na desno ali levo, da so oči te ali one deve nekako sočutno počivale na njem . . . To ni bilo baš čudno! Bil je čeden mladenič! Tako lepo raščen ni bil kmalu kdo, in tista otožnost, ki mu je odsevala z obraza, gaje delala zanimivega . . . Dekleta je morda baš to mikalo na njem, ker ni bil, kakor drugi! . . . Niti to mu ni škodilo v njih očeh,