Silvija Boro\inik, O slovensikem romanu po letu 1990_229
O SLOVENSKEM ROMANU PO LETU 1990
Alojzija Zupan Sosi~: Zavetje zgodbe: Sodobni slovenski roman ob koncu stoletja. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2003. 222 str.
Delo Alojzije Zupan Sosi~, posve~eno raziskovanju sodobnega slovenskega romana, je strnjeno v knjigi z naslovom Zavetje zgodbe, ki je izšla v zbirki Novi pristopi Literarno-umetniškega društva Literatura z letnico 2003. Študija je pospremljena z Bralnim vodilom, v katerem avtorica opozarja, da zagotavlja pestrost romanesknih žanrov romanu stalno priljubljenost, pri ~emer pa si lahko bralci zastavljamo vprašanje, ali lahko le-tem poiš~emo skupne lastnosti in enotne razvojne linije. Po avtori~inem mnenju še danes ostajajo nerazrešena nekatera temeljna vprašanja, na primer kaj je roman in kako ga razvrš~amo. Skupno jedro romanesknih žanrov pa je zgodba, ki jo Zupan-Sosi~eva ozna~uje tudi kot zavetje najnovejšega slovenskega romana.
V	svoji raziskavi predstavlja sodobni slovenski roman devetdesetih let. V tem obdobju naj bi izšlo ve~ kot tristo romanov, zato je raziskovanje omejila na mlajšo generacijo avtorjev in avtoric, rojenih od 1957 dalje. To naj bi bili predstavniki tako imenovanega mladega slovenskega romana, pri ~emer pa se zasilnosti takega poimenovanja Zupan-Sosi~eva zaveda tudi sama. Nadalje pojasnjuje, da je podrobneje analizirala po en njihov roman, druge pa le omenila. Strinjamo se, da je zaradi obsežnosti obravnavane raziskovalne snovi omejitev nujna, seveda pa so presplošni zaklju~ki v zvezi s tem lahko tudi vprašljivi. Obenem je zanimivo, da se avtorica zdaj, ob izidu svoje knjige zaveda, kako da so »literarno-zgodovinski pregledi sodobne književnosti najve~krat nedokon~ani projekti, saj pomanjkanje ~asovne distance puš~a številna odprta
-(Ä)-	vprašanja« (str. 11). Enako toleranco pa vsaj osebno pogrešam takrat, kadar izidejo dela drugih
raziskovalcev, to je slovenisti~nih kolegov in kolegic, ko se ob izidu njihovih knjig kar prepogosto dogaja, da se razni ocenjevalci samovše~no omejujejo v glavnem na naštevanje tistega, kar naj bi v knjigah »manjkalo«, pri tem pa mimogrede prezrejo vse tisto, kar v delih seveda je. Ljubosumno iskanje pomanjkljivosti in zlohotno preziranje sleherne kvalitete ostajata tako navadno zna~ilnosti slovenske »strokovne« kritike; naj potemtakem vsaj tokrat ne bo tako.
Alojzija Zupan Sosi~ razume roman kot najbolj odprto, nedefinirano in razvijajo~o se literarno vrsto, ki v svoji sinkreti~nosti ponuja možnost žanrskega pristopa. Besedila obravnava zato v smislu ve~žanrskih dolo~il. V poglavju Roman in zgodba opozarja, da so dogodki v romanu, urejeni v dolo~eno zaporedje, prefiltrirani skozi posebno prizmo, imenovano perspektiva ali fokalizacija. Zgodba v njih zato ni resni~no zaporedje dogodkov, temve~ njihov kasnejši, iz sobesedila izpeljani konstrukt. V romanu ima eno osrednjih vlog literarni lik, ki da preživi celo roman sam. Bralci si ga navadno zapomnijo, ~eprav podrobnosti iz zgodbe pozabijo.
V	poglavju Vrstna identiteta romana se avtorica naslanja na številne sodobne teoretike. Videti je, da med slovenskimi ceni zlasti Marka Juvana, med tujimi pa hrvaškega znanstvenika Vladimirja Bitija. Prav roman pa je bil po njenem tista literarna vrsta, na kateri so se preizkušale številne teoretske šole in usmeritve v 20. stoletju. Po mnenju Zupan-Sosi~eve je postal »tihi zastopnik t. i. teorije proze« (str. 27). Znašel se je središ~u zanimanja razli~nih teorij, na primer recepcije, Bahtinove teorije polifoni~nosti, nadalje feministi~ne, marksisti~ne in postkolonialne kritike itd. Avtorica opozarja, da je roman v svojem izhodiš~u nagnjen k diskurzivnosti, že od nastanka dalje pa je sprejemal nove literarne vrste in oblike. Po njenem so ostali v zgodovini najznamenitejši prav t. i. mejni romani. Tudi po znani Bahtinovi teoriji ima roman najbolj prožno identiteto, Zupan-Sosi~eva pa poudarja, da ostaja znanstveno neopore~na le ena njegova stalnica, to je sinkretizem. Po njenem je prejšnje stoletje zaznamovala teoretska dvojnost, prvi~ pomanjkanje veljavne dolo~itve romana, drugi~ pa razbohotenje teorije o posameznih pripovednih prvinah romanesknih žanrov in recepcij. Od formalnih kriterijev se ji zdi najbolj problemati~en
230_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
kriterij obsega, saj so sodobni romani ve~krat tudi zelo kratki. Tudi fikcionalnost, ki naj bi dolo~ala roman, se pogosto izkazuje za slepilo.
V poglavju Roman v slovenski literarni vedi, ki sodi {e vedno med uvodna, navaja avtorica najbolj odmevne slovenske raziskovalce romana, ki so se z njim ukvarjali v drugi polovici 20. stoletja. Poleg Janka Kosa (Roman, 1983), Du{ana Pirjevca (Problem slovenskega romana, 1997) in Matjaža Kmecla (Rojstvo slovenskega romana, 1981) upošteva še zlasti znanstveno delo Mirana Hladnika in Toma Virka. Prvi se je z romanom ukvarjal v okviru raziskovanja povesti (Povest, 1991), ki jo je označil kot slovensko varianto romana, kasneje pa se je posvečal še zgodovinskemu romanu. Drugi je roman opazoval pod okriljem najnovejših teorij, posvečenih tako modernističnemu kot tudi postmodernističnemu tipu romana (Strah pred naivnostjo, 2000). Pri navajanju znanih raziskovalcev, ki so se poglobljeno ukvarjali z značilnostmi slovenskega romana, pa pogrešamo Helgo Glušič (Slovenska pripovedna proza v drugi polovici 20. stoletja, 2002) in Franca Zadravca (Slovenski roman 20. stoletja, 1997), pri čemer velja dodati, da je Zupan-Sosičeva znanstveno delo obeh sicer upoštevala v nadaljnjih poglavjih, ki so posvečena analizam posameznih romanesknih del. Glavnino njene knjige namreč tvorijo poglavja pod naslovom Sodobni slovenski roman ob koncu stoletja.
Sodobni slovenski roman v devetdesetih letih opazuje Zupan-Sosičeva kot modificirani tradicionalni roman, za katerega so značilne postmodernistične preobrazbe, med katerimi najbolj izstopa žanrski sinkretizem, nadalje pa tudi prenovljena vloga pripovedovalca in povečan delež govornih sestavin. Tradicionalnost slovenskega romana v zadnjem desetletju pa temelji na pregledni zgodbi, smiselnih razmerjih med literarnimi osebami in razvidni prostorsko-časovni določenosti. V sodobnih romanih prevladuje po raziskovalkinem mnenju pripoved kot tradicionalni ubeseditveni postopek s strnjeno zgodbo, pri čemer pa naj bi roman razvil tudi osebno, intimno zgodbo, ki odkriva splošno veljavne resnice. Ker pa je v zgodovini slovenskega romana vse od Cankarja, Preglja, preko Voranca, Kranjca in Kosmača pa do Jančarja in Lainščka opaziti veliko podobnih, že zelo znanih in razvitih primerov, dvomim, da bi t. i. majhno zgodbo, ki lahko postane občečloveška, iznašel šele postmodernizem. Vprašljivo je namreč stališče, ki ga pogosto srečujemo v delih teoretikov postmodernizma, namreč da le-ta »ukinja t. i. velike zgodbe« in jih nadomešča z »majhnimi«. Naj si namreč še tako prizadevamo, t. i. velike zgodbe zaman iščemo na primer že v Cankarjevem romanu Nina (1906), v črticah in romanih Zofke Kveder prav tako s preloma prejšnjega stoletja ali pa v Pregljevem Plebanusu Joannesu (1920).
V	vseh navedenih delih je namreč šlo za obravnavanje intime, ki je (lahko) postala paradigmatična.
V	najnovejšem slovenskem romanu naj bi bila, tako Zupan-Sosičeva, tudi spolna identiteta kazalec t. i. nove subjektivnosti. Ponovno naj torej dodamo, da najdemo tematizacijo spolne identitete že v delih vse od Zofke Kvedrove dalje, nadalje pa tudi pri že omenjenem Cankarju, Preglju, sodobnejši Miri Mihelič itd. Zupan-Sosičeva pa nadalje ugotavlja, da postaja v sodobnem slovenskem romanu vzdrževanje okostenele identitete s tradicionalno razdelitvijo moških in ženskih vlog povzročitelj osebnostnih zlomov na zgodbeni ravni ali pa celo tarča posmeha in parodije na ravni pripovedne perspektive, kar srečujemo na primer v romanih Berte Bojetu ali Dušana Merca. Zamenjava vlog je ironizirana v romanih Cimre Maje Novak ali Satanova krona Mihe Mazzinija, nov položaj ženskosti pa v romanih Kraljeva h~i Igorja Skamperleta, Tao ljubezni Andreja Blatnika, Črni angel, varuh moj Sonje Porle, Tek za rde~o hudi~evko Vinka Möder-ndorferja in nekaterih drugih. Raziskovalka ugotavlja, da se na primer v kar štirinajstih romanih od štiriindvajsetih poudarjeno pojavlja ženska literarna oseba, ki postaja prevladujoča. Zdi se, da sta tudi med temami, ki prevladujejo, najbolj opazna privlačnost in odbojnost moškega in ženskega principa, med zgodbami pa ljubezenska.
Romani so oblikovani tako, da omogočajo odprt konec in nekakšno vrnitev na začetek zgodbe, kar je razvidno zlasti iz del Marjana Tomšiča Oštrigeca, Borisa Jukica Nekdo je igral klavir, Ferija Lainščka Ki jo je megla prinesla, Gorana Gluvica Vrata skozi, Andreja Blatnika Tao

Silvija Borovnik, O slovenskem romanu po letu 1990_231
ljubezni in Ale{a Čara Igra angelov in netopirjev. Avtorica {tudije tudi ugotavlja, da vna{ajo zlasti govorni segmenti v sodobni roman živost in dramatičnost, kar pa sta ponovno sestavini, ki po mojem mnenju v slovenskem romanu nikakor nista novi, kaj {ele čisto sodobni, saj ju opažamo že pri Kosmaču ali Zupanu, Miheličevi ali Kovačiču, Jančarju in {tevilnih drugih. Živi govorni segmenti v proznih delih so bili že od nekdaj bolj odsev smisla za dramatičnost in dialog posameznih avtorjev in avtoric. Tudi bogatenje pisateljskega slovarja z dialektizmi smo lahko zasledili že pred letom devetdeset, na primer pri Ivanu Potrču, Prežihovem Vorancu, Mi{ku Kranjcu ali ponovno Cirilu Kosmaču; to pa so le nekateri najbolj znani primeri. Izrazito arhaizacijo jezika, ki naj bi bila posebnost slovenskega romana devetdesetih (pri Tom{iču, Lain{čku, Žabo-tu), pa srečujemo na primer tudi že v domala vseh proznih delih Florjana Lipu{a (to je vsaj od leta 1972, ko je iz{el roman Zmote dijaka Tja'a), ki pa ga avtorica {tudije o sodobnem slovenskem romanu sploh ne omenja. Na drugi strani kot »dinamični dialog, ki pospe{uje psiholo{ko napetost«, tolerantno spremlja vdiranje vulgarnosti ali celo izrazne skoposti v sodobno slovensko prozo, čeprav gre pri tem po mojem mnenju bolj za izražanje umetni{ke nemoči in duhovne rev{čine kot pa za kakr{ne koli izvrstne literarne dosežke. Pripomniti je potrebno {e to, da Zu-pan-Sosičeva v svoji knjigi sicer omenja tako literaturo Slovencev v Avstriji in Italiji kakor tudi t. i. izseljensko literaturo, a se za analizo del z omenjenih področij ne odloča.
V	poglavju Fantastika in sodobni slovenski roman avtorica pi{e, da je skupna značilnost različnih romanesknih žanrov ob koncu stoletja tudi večji delež fantastičnosti, kar naj bi pospe{ilo zlasti zanimanje avtorjev za obrobne slovenske pokrajine, remitizacija in obnavljanje regionalne eksotičnosti, navezava na pravljico, anti/utopijo in grozljivi roman. Z romani pokrajinske fantastike, s t. i. magičnim realizmom pa avtorica polemizira. Romana Marjana Tom{iča, Ferija Lain{čka in Vlada Žabota je po njenem nemogoče uvrstiti v začasni žanrski kontekst. Uvr{ča jih v pokrajinsko fantastiko, ker črpajo iz posebnih pokrajinskih značilnosti ter arhaičnega odnosa ljudi do naravnih in nadnaravnih pojavov. Ker da so avtorji svoja besedila oblikovali tudi na miselnem ozadju arhaične pripovednosti, pa je to sočasno kritiko zavedlo v oznako »magični realizem«. Zupan-Sosičeva v romanih omenjenih avtorjev poudarja nekatere druge značilnosti, na primer da Lain{ček v romanu Ki jo je megla prinesla (1993) kr{i stereotipe grozljivega romana ali da povezuje Žabot v romanu Vol~je no~i (1996) motive grozljivega in erotičnega romana.
V	poglavju Pravljični roman je analiziran roman Marjana Tom{iča O{trigeca (1991). Zu-pan-Sosičeva pi{e, da v njem pisatelj elemente ljudske pravljice preoblikuje tako, da izraža bivanjsko negotovost modernega subjekta, povezovalni člen med pravljično in nepravljično strukturo pa je arhaični prostor. Ta je ume{čen v Istro, ki je prikazana s primesmi nerealnega, čudežnega in mitskega. Zupan-Sosičeva omenja {e druge romane z elementi pravljičnosti, to je Marjana Tom{iča Zrno od frmentona (1993), Borisa Jukica Nekdo je igral klavir (1997), Nine Kokelj Milovanje (1998), Ferija Lain{čka Namesto koga roža cvetu (1991) in Sanje Pregl Tanaja (1996). V poglavju Antiutopični roman opozarja, da se je v devetdesetih letih pojavilo pet romanov z antiutopičnimi značilnostmi, to so Berte Bojetu Filio ni doma (1990) in Pti~ja hi{a (1995), Marjetke Jer{ek Smaragdno mesto (1991), Mihe Mazzinija Satanova krona (1993) in Toneta Perčiča Harmagedon (1997). Antiutopični roman s svojimi žanrskimi določitvami posega v oddaljeni čas in prostor, pa tudi v neznano prihodnost s futurističnimi slikami, tehničnimi izumi ipd. V poglavju Zgodovinski roman pa se avtorica naslanja na ugotovitve Mirana Hladnika, ki meni, da si lahko razcvet tega žanra razlagamo kot napoved zgodovinskih preobratov (M. Hlad-nik: Slovenski zgodovinski roman danes, 1999) Zupan-Sosičeva navaja najzanimivej{e avtorje sodobnih zgodovinskih romanov, pa tudi romane, ki premorejo opazne aluzije na nekatere zgodovinske zgodbe. Nekateri so oblikovani kot zgodovinske ali ljubezenske kronike, drugi kot sage.
Posebno zanimivo obliko romana vidi Zupan-Sosičeva v sodobnem slovenskem kriminalnem romanu. Slovensko kriminalko 90. let deli na klasično in sodobno. Sodobna kriminalka se
232_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
po njenem ne spra{uje le, »kdo je zlo~inec«, temve~ tudi »kaj je kriminalka«, obenem pa je brez shematizacijske strukture, ki je klasi~no kriminalko uvr{~ala med trivialno literaturo. Nadalje navaja romane z elementi kriminalne zgodbe, ve~ pozornosti pa posve~a kriminalkam Branka Gradi{nika, Maje Novak in Gorana Gluvi}a. Zupan-Sosi~eva meni, da je med njimi edino postmodernisti~na le kriminalka Gorana Gluvi}a Vrata skozi (1997), ker »njena metafikcijska medbesedilnost namre~ samonana{alno vzporeja elemente literarnih besedil prej{njih Gluvi}evih romanov in literarnih del svetovne tradicije« (str. 119).
Razdelek Potopisni roman razume potopisno književnost kot obsežno literarno področje, kjer naj prepoznavanje olajša delitev besedil na potopis in literarni potopis. Prvi vsebuje namreč v glavnem verodostojne opise poti in nujne informacije, v drugem pa dokumentaričnost ni tako pomembna, temveč se bolj posveča človekovi poti navznoter, v še ne povsem znane in odkrite pokrajine duha. Zupan-Sosičeva razume potopisni roman kot nadpomenko pri oznakah pikareskni, lažnivi, fantastični, satirični, sentimentalni ali razvojni roman. V svoji knjigi pa analizira romane s potopisnim ozadjem Andreja Blatnika Tao ljubezni (1996), Andreja Moroviča Vladarka (1997), Sonje Porle Črni angel (1997) ter Blaža Ogorevca Tropska melanholija (1998). Pri analizi romanov, razvrščenih v razdelek Ljubezenski roman, pa se zaveda, da je od vseh uporabljenih žanrskih oznak prav ta nemara najbolj problematična, saj je ljubezenska tema v romanih navadno tesno prepletena z drugimi. Tudi takih besedil seveda v sodobni slovenski književnosti ne manjka, zato Zupan-Sosičeva raziskovalno omenja le nekatere (V. Möderndorferja, Dekleva, Skubica, B. Švigelj). Posveča se tudi t. i. romanu s ključem kot družbeno kritičnemu in satiričnemu romanu, kot predstavnika le-tega pa navaja deli Janija Virka in Marije Vogrič.
Alojzijo Zupan Sosič so pri raziskovanju sodobnega slovenskega romana vodile žanrske opredelitve, zato deluje zadnje poglavje v njeni knjigi z naslovom Tematika obrobnežev, po-sebnežev in slehernikov nekoliko tuje, nekako neusklajeno s celoto. Prinaša sicer zanimivo in tehtno vsebino, vendar se bralec ne more znebiti vtisa, da je knjigi dodano na silo. V njem avtorica navaja pisatelje in pisateljici, ki so v sodobni slovenski roman opazno vnašali tematiko socialnega dna (F. Frančič, M. Pevec, A. Car, N. Kokelj, M. Sosič, Z. Hočevar in K. Marinčič), seveda pa bi se tudi o njihovih romanih dalo pisati z drugačnega vidika. Ob koncu svoje knjige Zupan-Sosičeva še enkrat strne ugotovitve, ki jih je nakazala že v uvodu. Roman ostaja zanjo najpogostejša in najbolj brana literarna vrsta, zagotovo pa raziskovanja vreden. Kot bralka njenega literarnozgodovinskega prvenca lahko dodam, da so me analize v njem pritegnile, saj so napisane sveže in z izrazitim talentom. Mislim, da bodo z upoštevanjem dela in deleža tudi drugih literarnih znanstvenikov, ki so se s podobnimi temami že ukvarjali, dragoceno gradivo za spoznavanje in študij sodobne slovenske proze. Raziskovanje le-te bo ostajalo »odprta zgodba« tudi v prihodnosti. Ali nas bo samo »vračalo na začetek«, pa bomo šele videli.
Silvija Borovnik Pedagoška fakulteta v Mariboru